V Rožno dolino nazaj! Zagibala se je serafinskega jutra dolina rož, naodela se s svečanostjo, kol še nikoli po Reharjevi primiciji. Zamolil je 4. oktobra najslovesneje svojo kipečo jutranjo molitev tihi dol, od Stvarnika med Celje in Vojnik z ralilo roko zasajen pa z rožami naravnimi in nravstvenimi vpleten. Zaživela je tega dne marljiva dolinica življenje neupehanega mravljišča, kjer je solnčnega oktobra še vse na nogah, da se ideloma poveseli svojega to- in večletnega gradbenega, z uaspehi venčanega truda, deloma da še kupiči prehranjevalnico za zimsko delanezmožnost. Praznični delopust je bil ta delavnik dobrim Rožnodolincem, ki jim pospravljeno, zdaj bujnosetveno ravnico prerezavajo v neenakih razdaljah nalahne uspenjave, ponositi holmi, kot bi bili varnostni porlnevni pregledniki in ponočni stražniki, vsi vabljivi kot so potrebne in mikavne nekatere debelejše jagode na nizu rožnega venca. Zazibi.I so je tega nepozabnega dne rožat svet v božanskomila občutja. Srečen dol, ki ga boža dan na dan, leto za letom mir in zadovoljnost. Ta dol ni razstava človeškega zla. Ni tu dom neukrotljivih strasti, bolne in mrtve vere, strtega upanja, pohojene krščanske ljubezni. Teh domov ne piitvi sosedska ujedljivost, ne občinska nagajivost. Tu se ne šopiri politična sovražnost, tu ne mesari volivna bojevnost. Srečni, trikrat srečni Cerkve in Slovenije stebri, ki vas vodijo katoliška načela, vas vse — volilce in izvoljence! če ne prej, pa na dan vseh dni, na dan splošnega izplačevanja vam bo razodeto, da ste ravnali prav. Takih ovčic pastir bi želel biti i jaz .... Zacvetela je letos še enkrat Rožna dolina in vsa razcvetela. Razcvetelo je Šmartno v tisti lepi sflori, ki jo je prihranila Kraljica venca rožnega zase in za štiri srebrnomažnike: domačega župnika g. Franca Ozvatič, kojemu se je pridružil Franc Močnik od Sv. Štefana, Martin Petelinšek iz Maribora, Alojzij Zaniuda iz Črešnjevca. Cerkveni in izvencerkveni prireditvi je veljala zadnja roža, srebrnomašnikom na prsi se je pripel zadnji cvet. Izpod slavoloka z napisom »Naj cvetja, solnca nežni kras — kot danes — vedno vodi vas!« je med zelenjem in cvetjem korakala dolga procesija v svetišče, v bajnih odbleskih in bojah dcbteče. Bodi! Saj je dobrotno nebo tudi petkratpet pomladi na jubilante livalo solnca veselja in miru, sipalo cvetja sreče, solnca in cvetke seveda, pomešane enredkokrat s sencami trpkih prevar in neuspehov, pomešane z pelinom krivic in nepokoja. Pač res: solnca in sence, smeh in jok vsepovsod, v vseh časih. Zapela je vesela dolina. Pelo je vse, mlado in staro, pelo ves božji dan, v pozno noč. Lepo si pevala »Mala pevka« nn ,odru v popoldanski predstavi. Ženica, za mano sedeča, od let in trudov upognjena, nai je med igrokazom pošepetala: »Gospod, jokala bi in pela, pela in jokala cel dan . . .« Odgovor: »Jaz šele!« — Lepo ste peli, pevci, na predvečer pod okni, še lepše na odru, najlepše pa v cerkvi! Le urite se pa vedrite z dostojnim petjem srca svoja in druga! Zaigral je šmartinski dol. Vojnižke godbe glasbila in svirala so odmevala daleč črez vinogradne, oratne, gajeve griče. Šc kaj? Zagrmeli so topiči in s svojim dvadnevnim gromom poveličevali redko slavnost ter odjekali v veliki dalji sosednih krajin. Ko sem vse to gledal, vse to poslušal, vse to urno v predale srca shranjeval, zraven pa Previdnost zahvaljeval in prosil, da zjekleni moje nadaljne sklepe in načrte, nisem nič več mislil, da sem že jesenskih krizantem vrtnar, da sem že srebrnolasi romar, potnik skoro ob kraju svojih stez; ampak zasanjal sem, da sem še enkrat muropoljski primicijant, še enkrat najsrečnejši človek na svetu. O Bog moj, zazdelo se mi je zdaj tretjokrat v petindvajset letih, da ne čutim nič več kričečega nesoglasja svoje nizke, grešne naravne — v visoki pesmi vzvišenega duhovniškega poklica. Ustvarilo se mi je koprnenje psalmistovo: Kdo mi da peruti, kot so golobje, da odletim daleč, na visoko, in se tam odpočijem na veke . . . In na vprašanje, kako bo Rožni dolini popisana današnja stran računske božje knjige, sem si odgovarjal: Brez dvoma — povoljno. V mesečini nas je sojubilante avtomobil bliskoma ponesel proti Celju. Prchitro smo jfrneli za seboj blaženi in blažilni prag Rožne doline. Ko so iz daljave zasinile celjske luči, je bilo videti, kakor bi se še nočno nebo nam na ljubo prestavilo za kratki čas na zemljo. — žal, da se pri človeku še tako globoki utisi le prehitro izgubljajo. O rožnodolskih to ne velja. Tokrat mi ni misel pobijala misel kakor gostokrat, kadar kje odidem, kadar dobljene utise razvrščam in ocenjujem, a do jasne razsodbe ne pridem. Ne, ob vrnitvi na dom nam je vsem sojubilantom dozorel in iz globin srca priviel samo en pravec: »Spomini na 4. oktobra 1927 mi ne izcvete do smrti, in ko bo le mogoče — v Rožno doHno nazaj!« O tihi dol, kolikokrat in s kako mehkimi čuvstvi mislini na te in bom mislil! Blagoslavljam te od daleč. Ogibaj se te elementov groza, ogibaj se te tujih zapeljivcev sovražna noga! Gorje mu, ki bi skrunil tvoje božje, tvoje narodne, tvoje grudne svetinjc! Ti pa, tihi rožnati dol, ne odTekaj KristusuKralju njegovih vladarskih pravic, ker v tem korenini in vršiči tvoja prava notranja sreča. Bog živi te! Sojubilant.