Jože Toporišič
ALTERNATIVNI SOGLASNIŠKI SKLOPI SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
Sklope imenujemo nepretrgano govorno zvezo soglasnikov. V slovenskem književnem jeziku jih nahajamo v posameznih besedah (ostro), v besednih enotah (od strica) in na meji dveh besed ali besednih enot (gost prihaja). Po položaju v nepretrganem govornem toku lahko ločimo vzglasne ali predvokalske (stric), medvokalske (po strani, od strahu) in povokalne pred premorom ali iz-glasne (čistk). Po številu členov ločimo eno-, dvo-, tri- do osemčlenske sklope: jug, ljub, ključ, sključen, k sključenemu itd.
1. Ker sklopi pri nas sistematično še niso obdelani, je treba, preden se lotimo obdelave alternativnih, povedati nekaj splošnih stvari o slovenskih sklopih sploh. Slovenski knjižni jezik je z njimi sorazmerno zelo bogat, neprimerno bogatejši kakor, na primer, srbohrvaški. V govornem vzglasju so mogoči sklopi, ki imajo do pet členov. Posamezni členi soglasniškega sklopa so razporejeni tako, da dobimo vsakikrat, ko izpustimo katerega izmed njih — lahko jih izpustimo tudi več hkrati — spet sklop, ki je v slovenščini bodisi izkazan, vedno pa izgovorljiv (razume se, da je pri tem treba upoštevati sistemske premene slovenskega konzonantizma): k sključenemu, h ključu (izpuščen s), k sljudi (izpuščen k), k ljudem (izpuščena s in k), k skledi (izpuščen j) itd.
Posebno zanimivo in za naš problem važno je zaporedje posameznih členov soglasniškega sklopa. Razporejeni so najprej po stopnji svoje zvenečnosti: vokala se tiščijo najbolj zveneči, to je sonanti, prednje ali zanje pa se v skladu
203
z distribucijskimi pravili postavljajo nesonanti, to je nezveneči in zveneči soglasniki: roh-droh-zdrob-(g)zdrob\i, rop-trop-strop-fc stropu itd. Razume se, da tudi sonanti lahko naraščajo: leto-mleti-u mlin.
Postavljenemu pravilu se upirata samo dva sonanta, in sicer dvoustnični v (znak w) ter r, ki lahko stojita tudi pred zvenečimi nesonanti: vdeti, rdeti. Fonetična analiza pa nam pove, da sta w inr v takem položaju glede na stopnjo svoje zvenečnosti oslabljena, to je izenačena z zvenečimi nesonanti. To se prav lepo vidi iz izjemne govorne asimilacije izglasnega nezvenečega soglasnika na takšen sonorno oslabljeni w. za pravopisno bol vzel govorimo bozwzew, čeprav sicer pred sonantnim fonemom v-w v enakih okoliščinah govorimo nezveneči par nesonanta, na primer: boš videl, boš vlekel, vsakikrat s š, ne z ž, kot v primeru boš vzel. Drugih sonantov pred nesonantom slovenščina v vzglasju ne pozna, kajti za pravopisno vztrajati govorimo na začetku besede nezveneči dvoustnični v, ki se prav rad izgublja, ali pa vokal u, ki je stanovitnejši.
Drugo, kar usmerja sestav soglasniškega sklopa, je izgovorna bližina posameznih njegovih članov. V slovenskih slovnicah večkrat naletimo na pojem težko izgovorljive soglasniške skupine: tako se na primer za zapornike trdi, da so drug za drugim težko izgovori j ivi. Nekdaj je res bilo tako (v praslovan-ščini na primer, pa tudi v nekaterih obdobjih slovenskega jezika ali posameznih njegovih narečij), danes to ne drži več, saj znamo kar lepo izgovoriti naslednje sklope: kdo, k tebi, k tkavcu. Zares težki soglasniški sklopi pa so na primer ts, cs, ki radi prehajajo v en sam dolg ali pa tudi navaden glas c, pa sičnik pred šumevcem, na primer sč, sš, kakršni so v slovenščini na meji dveh morfe-mov sčasoma, s šibo, pa le na začetku besede, medtem ko so v končniškem delu odpravljeni z asimilacijo: zvežčki in podobno.
V besednem izglasju so v slovenskem knjižnem jeziku mogoči sklopi z največ tremi členi: star-tovam-čmfc, pas-past-prst. Tudi tu je razvrstitev posameznih členov strogo zvočna, vendar ravno nasprotna razvrstitvi iz vzglasja: sonantom, ki se tišče vokala, nesonanti šele sledijo, vtem ko so v vzglasju pred njimi: tja — bajt. Za primer nekaj zanimivih izglasij: crv, krm, salv, barv, mojr; mačk, sekt, petk, prerokb, sodb, recept itd. Posebno skupino tvorijo izglasja s samimi sonanti (tovarn), posebno z nesonanti (pest) in posebno s sonanti in nesonanti (bajt). Primeri lepo kažejo, da se slovenski knjižni jezik soglasniških sklopov tudi v izglasju ne boji, in sicer ne glede na to, ali se-stojijo iz »težkega« zaporniškega sosledja ali ne.
Med dvema vokaloma je v slovenskem knjižnem jeziku mogoč sklop s celo osmimi členi: v posamezni besedi so največ štirje (okostnjak), v besedni enoti jih more biti pet, izjemoma celo šest (od sključenega, od »k sključenega«), na meji dveh besed pa, kot rečeno, celo osem (pet statistk v_ sključenem položaju). V medvokalnih sklopih se razvrstitev posameznih členov ravna po načelu: sklop v izglasju plus sklop v vzglasju. Kakor v prvih dveh tipičnih položajih tudi tu slej ali prej trčimo na izgovorne meje, katerih posledica so premene soglasniških sklopov.
2. Alternacije ali premene soglasniških sklopov so dvoje: ene so dopustne (za pravopisno v v besedi vstati lahko poleg nezvenečega bilabiala govorimo tudi u), druge so obvezne (govorimo petka, najsi gre za dan v tednu ali za številko; ko pa končnica odpade, govorimo obvezno petek in petk.
V vzglasju imamo tele premene: poleg zveze w + zveneči soglasnik ali nezveneči w + nezveneči soglasnik govorimo lahko tudi u + zveneči ali nezveneči soglasnik (vdor, vnema, vstati). To je še navadnejše takrat, če se pred
204
takšen sklop postavi še kakšen soglasnik: k vdoru, z vnemo, pot v mraku, boš vstal. Pravila blagoglasja nam narekujejo različico w za vokalnim iz-glasjem: bo vdrl, že v mraku, je vstal. Podobno je s sklopom rd-: ordeč ali rdeč: lep ardeč. Kar je tu ugotovljeno za dvočlenski sklop, velja tudi za več-členske (vljuden, vzdržati, vztrajati ip.): v vseh teh primerih poleg dvoustnič-nega soglasnika smemo izgovarjati tudi vokal u.
V izglasju je takole. Kakor v vzglasju sonant ne more stati pred ne-sonantom (izvzeti so razloženi primeri vzglasij rd-, vd-), tako v izglasju, najsi bo besedno ali govorno, sonant ne more stati za nesonantom. Za slovenski knjižni jezik torej ni mogoč izgovor jufr, stefcl itd., ker nezvenečih parov pri teh glasovih nimamo ali pa v takem položaju ne morejo biti. Končnica 0, ki bi tak sklop iz medvokalnega položaja postavila v izglasje, zato povzroči njegovo premeno, v našem primeru razpad. Pri tem velja načelo, da se med nesonant in sonant vriva polglasnik, pred j pa vokal i: jutro, steklo, ladja daje juter, stekel, ladij. Ta pojav srečujemo v nom. ednine pri samostalnikih moškega in ženskega spola (vetra, žetve — veter, žetev), pri pridevniku in opisnem deležniku (postna, rekla —¦ posten, rekel), pa tudi v gen. množine pri samostalnikih ženskega in srednjega spola (tekma, nadstropje — tekem, nadstropij), v ak. ednine pri sam. ž. spola (smokve — smokev) in sem ter tja tudi še drugje (osmih — osem) itd. Natančne meje tega pojava še niso zapisane ne v slovnicah ne v pravopisih.
Obratna razvrstitev členov v izglasnem sklopu, to je sonant + nesonant, pa je za slovenski knjižni jezik povsem navadna, kot je bilo že povedano (bajt), čeprav gre res v veliko primerih za tuje besede: tako na primer za j (fajf, kajž), /J. pogosto tudi za I (Alp, alf, alt). Potrduo za tovrstno izglasje nahajamo, kot se -«/-J^ iz primerov vidi, v gen. množine pri samostalnikih ženskega in srednjega spola, pa tudi v nom, samostalnikov moškega spola, kadar gre za tujke. Slovnici bi spričo tega ne bUo treba omahovati niti pri obliki za gen. pl. samostalnika ovca (poleg ovac, kar se čuva zaradi posebnega naglasa, navaja tudi nesistemsko ovec), niti pri obliki stvaric, ki se prav tako upira zmagoviti težnji slovenskega knjižnega jezika — in ne samo knjižnega — in ki v teh primerih hoče imeti takšno podobo osnove, kakršna je značilna za vse druge sklone.
Kako je pa z izglasji, v katerih imamo samo enakopravne člene soglas-niških sklopov, to je bodisi same nesonante, bodisi same sonante? V slovnici in deloma tudi v pravopisu imamo sicer navedene primere hrušk, tovarn, od katerih se ločijo primeri tipa lučic, morij; toda morij je navedeno kar pri ladij (naša prejšnja skupina), tako da pravzaprav niti ne vemo natančnih mej tega pojava (poleg okolij imamo namreč tudi polj), lučic pa je spričo tepk, petk itd. tudi sumljivo.
Oglejmo si najprej nesonantsko alternacijo lučca-lučic. Primeri tipa mačk, Magd, petk, prerokb, sodb, zvezd, pišk itd. so zgovorna priča, da i v lučic ne more imeti naloge, olajšati izgovor, ker bi potem tudi v večini teh izglasij morali imeti takšen olajševalni vokal. Kaj pa potem opravičuje zahtevo slovnice in pravopisa, da je v gen. plurala obrazUo -c treba od osnove ločiti z vokalom i? Morda spomin na nekdanji lovicl Naj bo stvar takšna ali drugačna, sledeč razvojni težnji slovenskih soglasniških sklopov, v gen. plurala takšni soglasniški sklopi ne poznajo premene, torej tudi lučca lahko prebije brez nje. V tem nas potrjuje popolnoma vzporedna oblika pri samostalnikih srednjega spola, ki pred takšen -c ne vrivajo nikakršnega vokala (očesce, očesc itd.).
Mogoče je, da se bo ta ali oni spomnu še hlapca ali petka. Ali naj torej tudi tu v brezkončniškem sklonu, nominativu, govorimo brez premene so-
205
glasniškega sklopa, torej hlape, petk? Saj imamo tudi tukaj v večini sklonov sklop dveh nesonantov, zakaj bi ga potem ne imeli tudi v nominativu! — Res se zdi, da je slovenski jezik v tem nekoliko nedosleden, toda samo na prvi pogled. Ni dvoma sicer, da se v narečjih za knjižno hlapec, petek res že govori hlape in petk, toda prav tako je res, da narečja nom. ednine (hlapec, petek, lučec) še ločijo od gen. množine (petk, lučc), torej prav tako, kot se zahteva za knjižni jezik. Prvi sklon ednine je neprimerno pogosteje rabljen kot drugi množine, zato vztrajneje čuva zgodovinsko upravičeno soglasniško-vokalno obliko svoje osnove (hlapec), medtem ko je gen. pl. ne (petk, lučc, nitk), čeprav je bilo nekoč oboje enako. Vendar je res, da ta opozicija med nom. ednine in gen. množine vedno bolj izginja. Pri tem pošteno pomagajo posebno tujke, razume se, poleg modeme vokalne redukcije: v slovenskem knjižnem jeziku imamo na primer v nom. ednine dva zapornika vedno ločena drugega od drugega, prav tako obrazili -c in -k od predhodnega soglasnika (laket, hrbet, valpet; dedek, hlapec, zvezek), toda ob njih imamo tujke z neločenim sklopom (sekt in podobno). Premoč nom. ednine nad gen. množine se lepo vidi tudi iz opozicije med dal (fonet. daw) in skal (fonet. skal). Tu se je nom. obdržal v posebni, od drugih sklonov različni obliki svoje osnove (daw : dala), medtem ko so na osnovo gen. množine drugi skloni vplivali bodisi tako, da so preprečevali njegovo glasovno oddaljitev, bodisi da so enotno obliko celo na novo vzpostavili; od tod izgovor skal namesto pričakovanega skaw.
Deloma zapletenejša je problematika soglasniških sklopov, ki sestojijo iz dveh sonantov in bi jih končnica 0 morala spraviti v izglasje: tovarna, morje, slavje, čmrlja, konja, polja, okolja ip. V naših učbenikih in tudi v znanstvenih delih taka izglasja niso dognana, čeprav ni dvoma, da bi nam bUo tako v pravopisu kakor v pravorečju kakšno usmerjevalno pravilo izredno dobrodošlo; tako nam ne bi bilo treba toliko listati po pravopisu, in sicer dostikrat zaman. Nikjer ni povedano, kdaj v takih sklopih nastaja alternacija in kdaj ne (to je morje — morij, tovarna — tovarn).
Problema se je loteval Breznik, toda z ne povsem posrečene strani. Po njem se med izglasna nezlogotvorna sonanta vriva polglasnik oziroma i (to-varen, morij); kadar pa je prvi sonant zlogotvoren (Brezniku je bil zlogotvoren še r v primerih tipa trm.a), se med sonanta ne vriva nikakršen vokal (trma, trm). Pravilo ni bilo najboljše in Breznik je že sam dopuščal izgovor tovarn poleg tovaren, s čimer si je pravilo praktično podrl. Današnja slovnica pravila nima, predpisuje le tovarn, problem, kako je s takšnimi izglasji, pa je kljub temu ostal.
Tudi tu je treba ločiti nom. ednine od genitiva množine. V prvem primeru medvokalni soglasniški sklop sonant -|- sonant, ki bi ga končnica 0 postavila v izglasje, načeloma razpada: življa, sejma, jarma, semnja, ravna, ničemuma, kalna, lakomna — živelj, sejem, jarem, semenj, raven, ničemuren, kalen, lakomen. Polglas se med takšne sonante le tedaj ne vriva, če je pred sklopom ix)lglasnik: trna, čmrlja, obrvi, črna, umrla trn, čmrlj, obrv, črn, umrl. Takšne primere je navajal že Breznik, treba pa jih je spopolniti v skladu z našim pravilom še s pridevniškim tipom smiseln ter s tipom poln, kjer pol-glasu ne sledi najprej r (kakor v vseh Breznikovih zgledih) oziroma kjer pol-glasnika sploh nimamo (poln), temveč imamo pred sklopom -wn vokal o. Tudi tujke imajo neločene sonante: filma — film. Primeri tipa čmrlj, trn pa vendarle težijo k dvozložnemu izgovoru pri vseh tistih Slovencih, ki iz svojega narečja ne poznajo vokaličnega r (tudi Bezlaj je zapisal tak dvozložni izgovor: taron).
206
Primeri tipa ohrv, barv, umrl pa močno nagibajo k vokaiizaciji svojega iz-glasnega sonanta, kar je za knjižni izgovor skoraj dopustno. Celo tip poln teži k dvozložnosti, bodisi da se izgovarja poun bodisi powon, vendar drugo za knjižni jezik ni primerno, ker ruši sistemsko razdelitev (distribucijo) sonantov v knjižnem jeziku.
V gen. množine pa veljajo drugačna pravila: kolikor to dopušča soglas-niška distribucija slovenskega knjižnega jezika, se v njem skuša ohraniti tista podoba osnove, ki jo imajo vsi drugi skloni: tovarna, drajna, Vilma, barva, gumno, zrno, trma = tovarn, drajn, Vilm, gumn, baru, zrn, trm itd. Podobno, vendar z delno posebnostjo, gre tudi sanje, polje — sanj, polj (tipična premena dvočlenskega predvokalnega sklopa z enočlenskim izglasnim). Problematika izglasij v boru, zrn, trm je enaka kot pri enakšnih izglasjih v nom. ednine (tri, črv, trn). Drugače pa je s primeri morje, slavje — morij, slavij. Medvokalni sklop -rj- bi v izglasju moral po glasoslovni poti dati -r (primer gospodarja — gospodar), toda težnja po skladnosti z glavnim sklonom je tak fonetični razvoj zavrla in j okrepila v -i, ki mu je bU po analogiji iz drugih sklonov dodan še j. Podobno se da razložiti tudi oblika slavij.
Slovenski učbeniki pa poleg upravičenega morij in slavij navajajo tudi še okolje, okolij. Breznik je namreč postavil pravUo, da se pred j vriva i, toda sam je navajal tudi polje, polj, kjer takega i nimamo. Tudi naši učbeniki in priročniki priznavajo polj, olj in podobno proti okolje, okolij, čeprav pravila za razlikovanje (okolje — okolij) ne navajajo. Vzporedne oblike sanje, sanj, znamenja, znamenj, še posebej pa polje, polj nas uče, da razlikovanje ni potrebno in bi bilo okolje, okolj prav tako dobro, če ne še boljše, ker tako odpade nepotrebno pravilo in, kar je še važnejše, nepotrebna zadrega pri pisanju in v govoru.
Omeniti je treba še, kako je s tročlenskimi soglasniškimi sklopi, ki bi jih končnica 0 morala iz notranjosti besede postaviti v njeno izglasje, na primer zemlja, mamje, Dravlje ip. V SP je za zemljo zapisan samo gen. na -ä, torej zemlja, z nealternativnim sklopom, pač pa pri ozemljuz alternativnim (ozemelj). Tudi zemlji je treba priznati to pravico, saj jo imamo potrjeno tudi z Dravelj, marenj itd. Gen. od ogrije se glasi ogrlj, kar je v skladu s pravilom, da se sonanta za polglasom ne ločita s polglasom, medtem, ko se palatalizirana V in n' za vokalom ločita (Dravelj, marenj). Nederij za gen. množine samostalnika nedrje je morda pravilno, četudi je običajneje nedrij (tudi vetor zgubi svoj »zlogotvomi« r v vetru), upira pa se pravopis, ker polglasnika v nekončniških zlogih nikdar ne pišemo z e.
Ob koncu še medvokolne alternacije. Nastajajo v zvezi s tvorbo besed in so v SP deloma obdelane. Povedati je treba le, da so te premene enake premenam iz izglasja, samo da tu vlogo premora prevzame soglasnik, ki pristopi takšnemu sklopu. Tako nesonant + sonant + soglasnik ni obstojno, temveč se pred sonant vriva polglas (pred j seveda ;): okn-|-ski = okenski, vetr+nat = vetrnat (»zlogotvorni« s polglasom pred seboj), zemlj-]-ski = zemeljski, dravlj + ski =^ draveljski, ladj-j-ski = ladijski ip. Zaradi sistematičnosti je treba navesti še tipični intervokalni sklop, ki v nikakršnih okoliščinah ne dopušča premene. Ta nealternativnost je omejena na dvočlenske sklope tipa jezdec, prišlek in podobno, ki v drugih sklonih polglasa ne izgube, čeprav bi ga morali. Tako imamo tudi jezdeca, prišleka in podobno, v čemer je spet lahko videti težnjo slovenskega jezika, da ima v svoji osnovi čimmanj premen.
Taka je problematika naših soglasniških, posebno alternativnih sklopov.
207