mejo halštatske kulture v naših krajih. Za spodnjo mejo bi pa, kakor smatra avtor, bilo potrebno vzeti VIII. stoletje, ker imamo v tem času že širšo uporabo železa v Grčiji in Italiji. Do tedaj pa, t. j. do VIII. stoletja je skupaj z bronasto dobo živela tudi neolitska in eneolitska kultura, za katere prototip lahko smatramo plast stanovanjskih jam v Vinči. Ta doba pa ustreza zgodnjim stoletjem I. milenija. To je končni avtorjev sklep. Stratigrafija Židovara kot celote je več kot dvomljiva, vsaj tako, kakor nam jo podaja avtor, in se nikakor ne more upoštevati. Tu so ali plasti med seboj pomešane ali je pa kasneje pomešan material, česar pa po raz­ pravi ne moremo videti. Da spada panonska keramika v bronasto dobo, o tem ni dvoma, Da so se posamezni stili lahko zadržali tudi še kasneje v železni dobi, je tudi točno. Da je pa ta keramika svoj razvojni višek doživela v železni dobi oziroma po avtorjevem mnenju v latenski dobi, je pa popolnoma netočno. Postavljanje bronaste dobe paralelno z neolitsko in eneolitsko dobo, od katerih naj bi vse tri pripadale časovno v prva stoletja prvega milenija, je pa neresno. Ako sumiramo vse arheološke momente, katerih sem tu iz celotne razprave, ki skoraj da ne zasluži tega imena, nakazal le nekaj, vidimo, da v našo predzgodovino niso prinesli nič novega. V razpravi se sicer skuša zbuditi vtis izrednega pomena te lokalitete, ki bi ga mogoče delno tudi imela, kot novo raziskana lokaliteta, ako bi razprava bila znanstveno do­ kumentirana, Vsi sklepi, ki bazirajo na stratigrafiji, so popolnoma zgrešeni, ne glede na protislovja, ki so zelo pogostna. Želo težko je dobiti tudi pravo sliko zaradi nepravilne klasifikacije objektov. Popolnoma napačni so pa tudi vsi kronološki sklepi, pri katerih se je avtor spustil brez dokazovanja in brez arheološke baze v postavljanje nekakšnih novih kronologij. Celotna razprava kaže tudi zelo pomanjkljivo znanje predzgodovine, tako pred­ zgodovine Evrope kakor tudi predzgodovine Balkana. j • jr - Herman M ü 1 1 e r - K a r p e : Zeugnisse der Taurisker in Kärnten. (Carinthia I, Mitteilungen des Geschichtsvereines für Kärnten, 141 Jahrgang, Heft 1—3, Klagenfurt 1951, str. 594—677; 7 tabel risb med tekstom.) V V uvodni besedi razveseljivo izčrpnega dela o latenski kulturi Koroške pravi avtor, da je bilo preučevanje te kulture na Koroškem zelo pičlo in zapostavljano. Isto bi mogli ugotoviti o latenodobni kulturi drugih področij (Severna Italija, Kranjska, Štajerska), da se namreč z železnodobno hal- štatsko kulturo pravzaprav konča prazgodovina in da so redkejše lateno- dobne najdbe (posebno iz obdobja srednjega in končnega latena) obrav­ navane vse bolj kot neka primitivna predstopnja provincionalne rimske kulture. Namen Müller-Karpejeve študije je, osvetliti latensko kulturo Koroške kot kulturno zaključeno epoho, ki naj bi predstavljala prvo fazo najzgodnejše koroške zgodovine. V prvem poglavju obravnava avtor tista sporočila antičnih piscev, ki govore o jugovzhodnih Alpah v obdobju pred prihodom Rimljanov, pred­ vsem glede na keltska plemena Koroške. S presojo Strabonovih in Livijevih poročii skuša lokalizirati Tauriske (južnoalpskej in ugotoviti njihov izvor, pri čemer daje prednost Reineckovi hipotezi, ki predvideva naselitev južno- alpskih Keltov v 3. stoletje z vzhoda. Pri problemu tolmačenja imena Tau- riskov in Norikov, ki označujeta v različnih časih prebivalce Koroške, meni avtor, da je bilo drugo ime prvotno teritorialna oznaka in je postalo šele pozneje ime etnične skupine, h kateri je pripadalo tudi pleme Tau- riskovl. V sledečem poglavju razpravlja avtor o važnem vprašanju razmerja med Iliri in Kelti, zavedajoč se, da je posebno tolmačenje latenskega ob­ dobja na Koroškem uspešno le z upoštevanjem starejše halštatske kulture. Halštatska kultura severozahodnega Balkana, Kranjske, Istre, Benečije in tudi Koroške, ki se spaja preko latenske kulture z rimsko provincionalno, navaja avtorja k ugotovitvi, da keltski element s svojo značilno materialno kulturo na teh področjih ni domoroden, in nato h kratkemu orisu končne faze halštatske kulture na Koroškem. Pri tem omenja grobove iz Fröga in Kancianiberga, za katere so značilne certoške fibule, variante tipa san- guissuge z dolgo nogo in votlim lokom, ki je okrašen s prečnimi vrezi ter vloženimi luknjicami, ter variante certoških fibul brez peresovine in z diskom na prehodu v iglo. H gradivu, ki je značilno za pozno- halštatsko dobo, prišteva tudi fibule z nazaj obrnjeno konjsko glavico na koncu noge, okrašene ploščate bronaste obročke in ukrivljene železne nože s preprostim trnjem (Abb. 1). V isti horizont vključuje še inventar nekega groba iz Karnburga ter najdbe iz Gurine, posebno razne certoške fibule, čolni- časte in fibule s konjsko glavico. Ob tem gradivu skuša avtor reševati kronologijo zadnjih faz halštatske kulture na Koroškem, katero stavlja paralelno s severnoalpskim latenom v 5. stoletje, dopušča pa možnost, da se je pozna halštatska kultura nadaljevala še v poznejši čas. Za najdbe iz omenjenih koroških najdišč navaja avtor skoraj največ paralel iz kranj­ skih najdišč, na osnovi tega pa tudi sklepa, da je iskati izvor fibul z nazaj obrnjeno glavico (Abb. 2) na območju pozne halštatske kulture severo­ zahodnega Balkana oziroma Kranjske. Avtor prehaja nato k tistim najd­ bam kranjskih in spodnještajerskih najdišč, ki imajo zgodnje latenske poteze. Ob teh predmetih ugotavlja dalje, da na Koroškem niso našli ele­ mentov, ki bi kazali na vpliv zgodnje latenske kulture. Ta pojav si razlaga s tem, da so prišli predeli Kranjske (Dolenjska) in Dravsko polje zaradi geografskega položaja prej v stik s keltsko kulturo (panonski tok Keltov) kakor Koroška. Nov stadij razmerja med Iliri in Kelti naj bi v jugovzhod­ nih Alpah pomenil keltski prodor v dolino Drave, Savinje in v druge predele Kranjske. S tem v zvezi omenja avtor inventar nekega groba iz Virgena, ki naj bi ponazarjal preplet ilirskega in keltskega elementa. Jedro avtorjeve študije je poglavje o materialni kulturi koroških Tau- riskov. Latenodobna grobišča Koroške obravnava najprej v zvezi z najd­ bami. Pričenja s keramiko in ugotovi oblikovno posebnost posod iz Goričic (Goritschitzen), katere karakterizira žara s horizontalnim rebrom na pre­ hodu ramena v vrat (Abb. 4). Za to keramiko predvideva keltsko osnovo in dopušča možnost, da je pri nastanku tega tipa soudeležen tudi po-zno- halštatski element Koroške!. Tipične latenske fibule, ki so bile najdene skupno s tem keramičnim tipom, stavlja v srednji laten. To so žične fibule in fibule z gumbi- (Abb. 4: 1, Abb. 9: 1, 2). Za fibule s spiralnimi tutuli pred­ videva, da so posebnost Tauriskov (Abb. 12: 6), vzor zanje pa išče na Madžarskem. Med posebno karakteristične fibule prišteva tiste z odebelje­ nim lokom in tremi enostranskimi gumbi na nogi (Abb. 12: 1—5), katere pripisuje koroškemu (goričiškemu) krogu. Naslednji za keltsko kulturo značilni predmeti so meči, in -sicer dolgi dvorezni meči, katere stavlja avtor po spremnih najdbah (fibulah) v srednji in pozni laten. Nadalje obravnava še ščitne grbe (umbo), sulice, nože in verigast pas. Ob teh pred­ metih ugotavlja starejše in mlajše variante. Ko obravnava način pokopa in obrednega ri tuša latenskih grobov Koroške, ugotavlja avtor, da je najčešći in za Koroško najznačilnejši žgan plan grob, skeletni pa je zelo redek. Nekateri žgani grobovi hranijo urne, ki so včasih pokrite s kamnitimi ploščami, ponekod pa leži pepel umrlega prosto v grobni jami. Pridevki so se delno žgali na grmadi, v navadi pa je nasilno ukrivljanje mečev in sulic. V tem obdobju Koroška ne pozna gomil. Na osnovi obravnavanih izkopanin in s precej podrobnimi primerja­ vami z latenskim gradivom s področja Slovenije, Tirolske in Madžarske pride avtor do naslednjih zaključkov. Pozna halštatska kultura Koroške ima zveze s Kranjsko, Goriško (Sv. Lucija) in Tirolsko. Spodnja ča-sovna meja te kulture na Koroškem je zgodnji laten (5. stoletje). Y 3. stoletju prodrejo Kelti v področje jugovzhodnih Alp, zato manjka tu zgodnja laten­ ska kultura 4. in 3. stoletja. Na srednjem Koroškem najdemo posebno latensko skupino, ki jo karakterizirajo svojstvene keramične oblike, po katerih je možno sklepati na domače lončarske delavnice. Osnovne poteze keramičnih izdelkov teh delavnic niso prišle na Koroško s priseljenci (Kelti), ampak so jih ti izoblikovali šele po naselitvi. To skupino datira avtor v srednji laten (konec 3. ali začetek 2. stoletja). Poleg keramike so za to skupino značilne še večgumbne fibule in fibule s Spiralnimi tutuli, katerim išče avtor izvor na Madžarskem in domneva, da so japodski pri­ meri takih fibul tipološko zaostali. Težišče te latenske skupine leži v dolini Glane, kjer je tudi v cesarski dobi kulturno in politično središče. Avtor pravi, da na Koroškem za sedaj še ni mogoče ugotoviti kake samostojne poznolatenske skupine, čeprav obstajajo najdbe, ki sodijo v ta čas. Raz­ prava se zaključuje z mnenjem, da so nosilci latenske kulture na Koro­ škem Tauriski. Študiji je priključen še dodatek, ki obravnava latensko kulturo v Slo­ veniji. Avtor se pri tem opira predvsem na dve najdišči: na Mokronog in Šmarjeto, posebno glede na meče in fibule. Ugotovitev tipnih razločkov mokronoških in šmarjetskih fibul je napotila avtorja, da loči v Sloveniji dve stopnji latenske kulture, in sicer starejšo: Mokronog — Formin (srednji laten) in mlajšo: Šmarjeta — Podzemelj (pozni laten). Avtorjeva študija o materialni kulturi Tauriskov je vsestransko za­ ključeno delo, ki obravnava doslej znano keltsko latensko gradivo Koroške. Značaj zaključenosti ji daje na eni strani upoštevanje antičnih virov, na drugi pa izčrpna primerjava z gradivom sosednih območij, s čimer je v veliki meri dosežena avtorjeva težnja: osvetliti najzgodnejše poglavje koroške zgodovine. Avtor je prišel do pomembnih in tehtnih sklepov, predvsem kar se tiče goričiške kulturne skupine in pojava Keltov v jugo­ vzhodnih Alpah. Spričo teh ugotovitev so nekateri pomisleki, ki se nam vrivajo ob tej študiji, skoraj malenkostni. Omenjam jih predvsem zaradi tega, ker neposredno zadevajo tudi slovensko prazgodovino. Moti me — mnenja sem, da upravičeno — avtorjevo posploševanje oznak »halštatska« oziroma »latenska« kultura. Kakor vemo, sta označbi povzeti po dveh najdiščih: Hallstattu in La Ténu. Y prenesenem pomenu označuje prva starejšo, druga pa mlajšo železno dobo; še več, pod halštatsko kulturo razumevamo na splošno etnični element Ilirov, pod latensko pa Keltov. Avtor uporablja skoraj dosledno za obdobje med koncem halštatske kul­ ture in prihodom Rimljanov oznako »latenska kultura«, s katero označuje kulturo Keltov. Dvom v upravičenost te oznake (latenska kultura = Kelti) postane utemeljen ob vprašanju, kaj se je zgodilo z ilirskim etničnim elementom, ko se v jugovzhodnih Alpah pojavijo Kelti. Ali s prihodom Keltov preneha kulturna tvornost Ilirov? Kakšno je razmerje med Iliri in Kelti v obdobju do rimske okupacije? Avtor dopušča sicer v nejasnih obrisih možnost trajanja ilirske kulture v času po halštatski kulturi, ne oriše pa značaja te dobe. Vsekakor je to vprašanje težje reševati ob koro­ škem materialu kakor ob kranjskem, vendar pa ga je vredno upoštevati. Največ krivde, da ta vprašanja danes še niso razčiščena, leži na pomanj­ kljivi oziroma zastareli kronologiji železne dobe (starejše in mlajše) v Jugovzhodnih Alpah. Posledice materialu neustrezajoče kronologije se zrcalijo tudi v tej študiji, v posplošeni časovni predpostavki konca hal­ štatske (ilirske) kulture, ki jo avtor stavlja v 5. stoletje (fibule z živalskimi glavami; Abb. 2, str. 621). Tu stojimo pred vprašanjem časovne opredelitve fibul s samostrelno peresovino, pa naj si bo takih, ki imajo poteze cer- toških, kačastih, čolničastih ali drugih tipov fibul. Pri tem hočem poudariti, da obstajajo tehnični in oblikovni razločki tudi pri fibulah s samostrelno peresovino, katerih nastanek nikakor ne more biti istočasen. Toliko manj moreta biti po nastanku istočasni n. pr. »klasična« certoška fibula ali njej vzporedna varianta in samostrelna fibula s konjsko glavico, ki je razvojno vsekakor v zvezi s prvo. Datacija 5. stoletje bi bila za fibulo s konjsko glavico očitno previsokai. S tem v zvezi bi lahko izpolnili precejšno praz- nino, ki se je vrinila v avtorjevo študijo o koroškem latenu^ med konec halštatske kulture (5. stoletje) in med pojav Keltov na' Koroškem (konec 3. stoletja oziroma začetek 2. stoletja; str. 665). Glede na dodatek »Zur Gliederung der Latenenkultur in ^ Slowenien« je pripomniti, da avtor ne poda natančnejše kulturne in etnične slike po koncu železne dobe v Sloveniji (posebno na Kranjskem), čeravno vidi v kranjskih najdiščih vso bistvenost za razumevanje koroškega železno- dobnega materiala (str. 596). Latensko kulturo Slovenije vidi avtor le v najdbah iz Mokronoga, Smarjete, Formina in Podzemlja, torej le v keltskih najdbah, ne omenja pa mlajšega železnodobnega gradiva iz Vač, Vinice, Idrije ob Bači, Sv. Lucije, Vinjega vrha, Šmihela, Novega mesta, Valične vasi itd., ki kaže ilirske včasih pa tudi — čeravno skromne - — keltske elemente. Latensko, bolje rečeno latenodobno (mlajšo železnodobno) kul­ turo, med koncem starejše železne dobe in med prihodom Rimljanov, lahko razvrstimo v Sloveniji po etnični pripadnosti v tri skupine: v čisto ilirsko, čisto keltsko in v skupino ilirsko-keltske mešanice (n. pr. Japodi). Kulturna tvornost teh skupin je v določeni dobi istočasna, zato ni upravičeno upo­ rabljati za obdobje mlajše železne dobe oznako »latenska kultura«, po­ sebno še, če pod to oznako razumevamo keltsko tvornost. — Sicer je pa datacija starejše in mlajše keltskolatenske kulture v Sloveniji popolnoma v skladu z danes poznanim gradivom. Ob navedenih pomislekih pa avtorjeva študija ne izgubi ničesar na svoji pomembnosti. Nasprotno! S to študijo smo dobili eno izmed temeljnih del tudi za keltsko zapuščino na Slovenskem. Bila bi še popolnejša, če bi vsebovala ustrezajočo arheološko karto. France Starò Festschrift für Rudolf Egger, Beiträge zur älteren Europäischen Kulturgeschichte, Band I, Klagenfurt 1952, Verlag des Geschichtsvereins für Kärnten, str. 434 Dr. Rudolf Egger, vseučiliški profesor dunajske univerze in član ta­ mošnje Akademije, je dopolnil meseca aprila 1 . 1952 70 let svojega živ­ ljenja. R. Egger je kot profesor vzgojil nešteto mladih arheologov, tako teoretično kakor praktično. Njegova predavanja so odsev njegovega glo­ bokega znanstvenega dela, ki se giblje na področju klasične in staro­ krščanske arheologije. Ravno raziskovanje starokrščanskih objektov ga je pripeljalo v naše kraje ob morju, v starodavno Salone, kjer je obdelal in tuefi časovno opredelil vse znane spomenike odtod. (Forschungen in Sa­ lona III, Wien 1939, Der altchristliche Friedhof von Marusinac, bearbeitet von Ejnar Dyggve und Rudolf Egger.) Za Slovenijo v antiki je pa zelo važno njegovo delo, ki je izšlo še med prvo svetovno vojno, v katerem obravnava mnogo starokrščanskih stavb Norika. (R. Egger: Frühchristliche Kirchenbauten im südlichen Norikum. Sonderschriften des österr. Arch. Institutes in Wien, Bd. IX.) Brez dobrega poznavanja te knjige si ne mo­ remo niti misliti arheologa naših pokrajin. Prof. Egger je takoj po prvi svetovni vojni praktično sodeloval pri izkopavanjih v Stobiju. K razisko­ vanju kasnoantičnega pribežališča na Duellu v bližini Bistrice ob Dravi, kjer je delal obenem z nemškim Arheološkim inštitutom, je pa pritegnil tudi nekaj mlajših jugoslovanskih arheologov in jih uvedel v sistematično znanstveno izkopavanje. Nikdar ni pretrgal zveze s svojimi znanstvenimi kolegi in tudi ne z mlajšimi sodelavci. Izraz teh njegovih zvez je ravno ta spomenica, ki je pravzaprav samo njen prvi del. V tem delu sodelujejo samo sotrudniki iz inozemstva, dočim sta drugi in tretji del namenjena avstrijskim oziroma koroškim znanstvenikom. Spomenica je urejena po državah, ne pa tematično, da bi bila najprej obdelana predzgodovina itd. Uredili so jo pa po državah takole: Bolgarija (4), Danska (1), Nemčija (10), Francija (1), Vel. Britanija (2), Italija (8), Jugoslavija (7) in Nizozemska (1). Bolgarski znanstveniki so prinesli podatke, ki obravnavajo zelo zani­ mive epigrafske spomenike in pa poznani motiv Traškega konjenika, For-