8. zvezeh.

CVETJE
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za naše verno ljudstvo,
zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja
P. Stanislav Škrabec,
mašnik reda manjših bratov sv. Frančiška.
Vsebina 8. zvezka.
Zaupno občevanje z Bogom. VIII. Pogl. Ni res, da so smerni grehi, ki so
že zbrisani z vredno pokoro,	zaderžek te svete prostosti..................225
®v- obhajilo bolnikov in razne druge določbe sv. očeta o svetem Rešnjem
Telesu....................................................................227
življenje bi. Krišpina, brata lajika 1. reda sv. Frančiška, kap. družine.
Čednosti brata Krišpina...................................................232
Razlaganje vodila svetovnega tretjega reda sv. Frančiška.
II. Poglavje. Kako naj živijo.	(Dalje(............................237
Timotej, spoznavavec 1. reda...............................................239
Stvarjenje in razvoj.........................................................239
^'sli, misli dobro !..........................................................246
Zaščitnik shodov in bratovščin presv. rešnjega telesa, sv. Paškalj Bajlonski.
(Dalje).................................................................  250
Dostavek k dopisu s	Kitajskega...............................................253
Zahvala in prošnja...........................................................254
Sporočilo v molitev..........................................................255
Zahvala za vslišano molitev..................................................255
Ritnsko-frančiškanski koledar za leto 1912. Mesec avgust ali veliki serpan. 256
h
v GORICI
Narodna Tiskarna 1912.
Izhaja v prostih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov); 1 j< 50 h. Naslov za naročila: .Cvetje" frančiškanski samostan v Gjpriei,
Dr. Karel Štrekelj.
Ko je Bog naše izverstne jezikoslovce Levstika, Valjavca in Oblaka enega za drugim odpoklical s tega sveta, se mi 3e zdelo spodobno vsaj z nekoliko besedami se jih spominjati na tem večinoma jezikoslovju odločenem mestu. Njim se je pridružil zdaj, žal da prezgodaj, tudi profesor Štrekelj, ne menj iz-versten učenjak in meni enako dober in prijazen. V nazorih sva si bila morda celo najbliže.
Ali prav to se mu, če se ne motim, ko nekolika slabost -očita. Bralo se je namreč te dni, da je »omejujoč se na lingvi- j stiko, naravno izgubil zvezo z važnimi stranmi javnega življenja, ki se mora na nje bolj ozirati na pr. že literarni zgodovinar Lingvistično-teoretično je presojal ne le dialekte, kar je seveda samo ob sebi umevno, ampak tudi knjižni jezik. Kakor p. Škra-bec, je tudi Štrekelj knjižni jezik motril le med štirimi stenami svoje graške delavnice kot predmet znanosti, ne pa na ulici in na trgu kot socialno sredstvo (občilo).« Tako »Slovan« X-8. str. 255.
Ker velja očitanje naravnost tudi meni, smem pač po pravici nekoliko odgovoriti na te besede. In sicer moram priznati najprej, da mi ni znano, s. keterimi važnimi stranmi javnega življenja je rajni profesor vsled svoje lingvistike zgubil zvezo, tudi ne vem, kaj bi bila tista zveza, ke bi je ne bil zgubil, njemu in njegovemu narodu koristila. Naj si bo pa to kaker koli, po mojem prepričanju je gotovo, da se mu ne sme odrekati pravica in celo dolžnost, ne le dialekte, temuč tudi knjižni jezik presojati lingvistično-teoretično ko predmet znanosti. Povdariti moram: celo d o 1 ž n o s t. Ne vem sicer, ali se je Štrekelj sam popolnoma zavedal te dolžnosti, ali ne; meni vsaj pa se zdi jako jasna in očitna. Saj je bila menda glavna njegova naloga učiti kandidate srednje-šoljskega učiteljstva naš knjižni jezik in ne dialektov, in po skušnjah tisto njih znanje in dotično sposobnost aprobirati ali reprobirati. Aprobirati ali reprobirati te, ki hočejo učiti knjižno slovenščino po srednjih šolah, to je pač gotovo glede na osodo knjižne slovenščine jako važno, vplivno delo. Ali je rajni profesor koga reprobiral ne vem; od njega samega* pa vem, da je neketere gospode, ko je slišal, kako lomijo in tuj-čijo našo nesrečno slovenščino, le s težkim sercem aprobiral. Žal mu je bilo, da bo s tem posredno sam pomagal kvariti jezik naše prihodnosti. Ljubil je torej našo slovenščino in želel, da bi se ko knjižni jezik lepo razvijala po svoji naravi, po svojih jezičnih zakonih. In to, mislim, je hvale vredno, ne graje. Ne čuti vsaki tako in more biti vender velik učenjak. Oblak ni čutil

'SR ^	,e40
M
H
CVETJE
z vertctv sv. Frančiška.
W
k
_____________________________________L
XXIX. tečaj V Gorici, 191Z.	8. zvezek.
Zaupno občevanje z Bogom.
P. A. M.
\?lll. Poglavje.
•Ni res, da so smertni grehi, ki so že zbrisani z vredno pokoro, zaderžek te svete prostosti.
Napačno mislijo o Bogu tudi tisti, ki so se svojih mnogih in velikih grehov spovedali, jih serčno obžalovali in od njih bili odvezani, pa se vender Bogu le z neko sramežljivostjo in zo-Pernostjo približajo; domišljujejo si namreč, da se Bog še spominja na svoje prejšnje sovraštvo .
Na kaj se pa opira to njih mnenje? Odgovarjajo: Tako je Pavadno pri ljudeh. Ako je bil kedo od svojega starega prijatela razžaljen, ga sicer ljubezen sili, da razžalivcu odpusti; toda razgaljenja on ne more pozabiti in prijateljstvo ni več tako prisrčno kot je bilo poprej. Zopet primera z ljudmi! Kaker da bi Pjih serce služilo Bogu za zgled!
Pa naj bo pri ljudeh že kaker hoče, mislim, da bo zadosti, da tvojo zmoto preženem, ako ti dokažem, da je nauku sv. vere Nasprotna.
Tako je v resnici; zakaj sv. vera nas uči, da je grešnik, ki je vredno prejel zakrament sv. pokore,' dobil odpuščenje vseh svojih pregreh, da je bil postavljen na tisto stopinjo božjega do-padajenja, na kateri je bil pred grehom, da celo še na višjo, ako je bilo prav veliko njegovo kesanje; da je on svojemu stvarniku zdaj ravno tako ljub, kaker ke bi bil ta božji učenik vsa razža-ljenja popolnoma pozabil.
Gotovo boste verovali, ako to Bog sam pove. Poslušajte, kako govori po preroku Izaiji. »Jaz sem, jaz sam sem, ki zbrisu-jem tvoje krivice zavoljo sebe, in tvojih pregreh se ne bom spominjal.« Iz. 43, 25.
Neki pobožen pisatelj pravi, da je rekel Kristus, ko je Jeruzalemu očital njegovo grozovitost nasproti prerokom in poslancem božjim: »Jeruzalem, ki moriš preroke«, ne pa, »Jeruzalem, ki si pomoril moje preroke«. S tem je hotel pokazati, da so že odpuščeni grehi tako popolnoma pozabljeni, da mu še na misel ne pride, da bi jih očital tistim, ki so jih storili. Tako je mislil tudi sv. Avguštin, ko je rekel, »Gospod odpušča tako popolnoma naša razžaljenja, da se ne le ne zmaščuje zarad njih, temuč jih nam tudi ne očita, da, kaker bi mu to še ne bilo zadosti, on nas ljubi tako kaker poprej.
Lahko je sicer res, da imajo neketere duše vzroka dovelj, nemirne biti, ker se jim njih spreobernjenje ne zdi pravo; nespametno bi pa bilo, ke bi se tisti, ki nimajo nobenega pametnega vzroka, nobene tehtne dvojbe, temuč mirno vest, begali in po-praševali, ali so zopet v prijaznosti z Bogom ali ne. Da še več, to je pomanjkanje vere; zakaj Bog sam je rekel po prerokur »Zbrisal sem tvoje krivice, kaker oblak, in tvoje pregrehe, kaker meglo«. Iz. 44, 22.
Pobožni Janez Tavler pravi, da je Bog, Bog sedanjosti; on gleda na to, kar je vsaketeri sedaj, ne pa, kar je bil poprej. Spokorjenega grešnika tedaj nič ne ovira, z Bogom ravno tako zaupno občevati, kaker je to delal pred svojim grehom. Sklepam toraj, da odpuščeni grehi ljubezni ne ovirajo, pač pa so nov nagib, zaupno z Bogom občevati, ker je ravno odpuščenje samo nov dokaz božje dobrotljivosti in velike ljubezni do nas.
Mislimo tedaj o Bogu vedno tako, kaker nam ga kaže naš razum in sv. vera, ne pa nepopolnost naše natore in napačna mnenja ljudi. Razum in pamet pa učita, da je Bog najboljši go-
•spod, da mu podložni dopadejo in mu 'je ljubo, ako zaupno ž njim občujejo, da ga celo,največi grehi ne morejo vjeziti, da v njegovem sercu ni prostora za sovraštvo, ako tudi brezbožne kaznuje tako, kaker tirja njegova pravičnost. Razum in vera učita, da je Bog vedno pripravljen odpustiti hudobnim njih razgaljenja, da je prizanesljiv in poterpi se slabostmi svojih služabnikov in da največe grešnike, ko jim je njih pregrehe odpustil, favno tako ljubi, kaker bi na te grehe več ne mislil. Ako si Boga tako predstavljamo, ali je potem še mogoče, da bi se ga bali? Gotovo ne, ternuč hrepeneli bomo, s'tako prizanesljivim gospodom, s tako zvestim prijatelom, s tako dobrim očetom zaupno občevati. Ko mu bomo razodevali svoje težave in stiske, ko mu bomo govorili o srečnem vspehu pri naših delih in podjetjih, pri Prejemanju svetih zakramentov, v svojih molitvah, v vsem našem občevanju ž njim vedno kazali tako zaupljivost, ne da bi žalili ali se pregrešili proti dolžnemu spoštovanju do Boga, pa tudi brez strahu in maloserčnosti. Sicer ne smemo zanemarjati Ponižnosti, ki se nam spodobi, imeti pa moramo zaupanje in Veselje serca, ki ponižnost poživlja in velikodušno dela.
Sv. obhajilo bolnikov in razne druge določbe sv. očela o svetem Rešnjem
Telesu.
»Razdelil je, dal ubogim«.
Ps. lil, 9.
Določbe sv. očeta o pogostnem sv. obhajilu tako otrok ka-^er odrastlih niso ostale brez dobrih nasledkov. Opomin s tako "Gsokega mesta je rodil obilen sad: od raznih strani prihajajo ^esela poročila, s kako vnemo hite verni k mizi Gospodovi in s kolikim veseljem zavživajo otroci angeljski kruh. Resna pobožnost in nedolžna veselost, duh spokornosti in vonj čistosti, ie pač najlepši kras naših cerkva, najboljši dar, ki ga more-m° Prinesti Najsvetejšemu. Zato pa blager tistemu, ki se more vdeleževati svete večerje v taki sveti družbi! Bolniku, priko-vanemu na posteljo, to ni dano. Ali če tudi ločen od cerkve, lo-
čen od obhajilne mize, vender ni v to obsojen, da bi bil locen od Kristusa, ter mu ni zabranjeno zavživati presv. Rešnje Telo,, temuč mu je v smertni nevarnosti celo zaukazano in v eni in isti nevarni bolezni večkrat dovoljeno, če tudi se ne more postiti.
Kaj pa bolnik, ki ni v smertni nevarnosti, ki torej ne more prejeti sv. Rešnjega Telesa ko popotnico, ali se sme večkrat obhajati? Če je toliko pri moči, da more v cerkev in lehko ostane tešč, potem to ne dela nobenih težav, ako ima hrepenenje po večkratnem sv. obhajilu. Drugače pa je s tistim, ki je po svoji bolezni prisiljen ostati doma in mu je tudi tešč težko biti. Da b! bilo samo pervo, bi se dalo še pomagati, saj duhovniki, da postrežejo bolniku radi pridejo z Bogom na dom. Glede posta pa je bilo do zadnjega časa pri takih bolnikih, ki le iz pobožnosti žele sv. obhajila, precej težave. Morali so ostati tešči do sv~ obhajila, kar mnogim ni bilo lehko. Sicer moramo priznati, da je Cerkev zlasti v novejšem času dajala različne polajšave; pa te so bile omejene le bolj na posamezne osebe. Sedanji sv. oče papež so se izkazali zato prav posebno skerbnega za uboge bolnike, ko so dovolili, »da morejo vsi, ki že en mesec polegajo brez gotovega upanja, da bi kmalu ozdraveli, na svet spovednikov tudi netešči prejeti presveto evharistijo, in sicer enkrat ali dvakrat v tjednu, ako gre za bolnike, ki prebivajo v pobožnih hišah, kjer se presveti zakrament hrani, ali imajo dovoljenje, da se bere maša v domači kapelici; enkrat ali pa dvakrat v mesecu za druge, ki žive po zasebnih hišah. Zavžiti pa smejo pred sv. obhajilom ti kaker oni le kaj tekočega: juho, kavo, ali podobne jedi, ki smejo biti tudi zakuhane, samo ne tako gosto, da bi se ne mogle več imenovati tekoče jedi. Tako je bila ta stvar določena še pod rajnim papežem Leonom XIII. in od njega, poterjena 10. septembra 1897.
Prej omenjena določba pa je bila izdana 7. decembra 1906.,. seveda v latinskem jeziku. V naši prestavi menda ni nič, kar bi dopuščalo kako dvojbo. Drugače pa je to v latinščini, kjer glagoli, ki smo ga mi prestavili s »polegajo«, lehko pomeni tudi »leže«. Kedor en mesec p o 1 e g a, tak ne leži neprenehoma* temuč lehko le po nekaj ur na dan ali kak dan morda celo nič. Kedor pa en mesec leži, pri takem je pač misliti, da stanovitno leži; če vstane za malo časa, da mu posteljo zrahljajo ali
'z kakega druzega vzroka, to seveda ne pride v poštev. V našem jeziku se torej to dvoje da natanko ločiti, ne pa tako v latinščini, kaker je bilo že rečeno. Zato pa tudi določba sv. očeta n> bila takoj jasna in je bilo sv. kongregaciji zbora stavljeno vDrašanje, ali je misliti samo na tiste bolnike, ki v postelji leže, aH tudi na druge, ki so sicer močno bolni, tako da pred sv. obhajilom nemorejo ostati tešči, vender so po več ur na dan po koncu, ali pa celo kar nič ne morejo v postelji sterpeti. Sv. kongregacija je odgovorila, da so tudi te verste bolniki polajšave dane od sv. očeta deležni, kar so sv. oče sami tudi poterdili in 'azglasiti ukazali.
Morda se pa enemu ali drugemu naših bravcev nekam čudno zdi, zakaj sv. oče delajo razloček mej tistimi bolniki, ki Prebivajo v pobožnih hišah, kjer se presv. zakrament hrani, ali hnajo dovoljenje, da se bere maša v domači kapelici, in onimi, ki ne žive v takih ugodnih razmerah, in sicer tako, da pervi morej0 enkrat ali dvakrat v t j e d n u, drugi pa ravno tolikrat v m e s e c u prejeti sv. obhajilo, če tudi niso popolnoma tešči? "" Ta razloček pa, kaker je precej velik, je vender popolnoma °Pravičen.
Kjer je sv. Rešnje Telo doma v hiši. kaker po samostanih, ah če tudi ni vedno, pa se vsaj mašuje, kaker po zasebnih ka-Pclah, ondi je veliko bolj priročno nositi ga bolnikom, in se zato lehko tudi večkrat zgodi. Ne gre pa, da bi se Najsvetejše dan za hnem nosilo po istih cestah in ulicah brez velike potrebe, zlasti h° mestih, kjer ne manjka ljudi, ki so tako prederzni, da se norčujejo iz najsvetejših reči; pa celo na deželi, kaker se nam zdi, bi to ne bilo vedno primerno. Pomisliti pa tudi moramo, da bi bilo duhovnikom pretežko hoditi po večkrat na tjeden k enemu \n istemu bolniku, zlasti če je od cerkve precej oddaljen in pa če ie takih bolnikov večje, število.
Sv. oče so zato prav modro vredili, da so napravili omenje-11' razloček. Dali so pa zasebnim kapelam še neko drugo pra-v’co, ki se tudi tiče sv. Rešnjega Telesa. Še leta 1906 je kongre-Sacija obredov odgovorila na neko vprašanje, da se sv. obha-hlo sme deliti v zasebnih kapelah le tistim, keterim je bilo dana dovoljenje take kapele imeti, drugim pa ne, ako ni dal apostolj-SKi sedež še posebnega dovoljenja za to.
Robro leto po tem odgovoru, 8. maja 1907, pa so sv. oče drugače odločili: tako namreč, da se more v zasebnih kapelah
deliti sv. obhajilo vsem tistim, ki so ondi pričujoči pri sv. maši,
samo da se pri tem ne keršijo župnijske pravice.
Iz dosedanjih sestavkov ste lahko videli, dragi bravci, kako ves vnet so naš sv. oče za češčenje sv. Rešnjega Telesa, kako so ravno oni na široko odperli vrata k mizi Gospodovi, h keteri vabijo vse: otroke in odrasle, zdrave in bolne, tako dn po pravici velja o njih, kar pravi psaljmist z besedami: »Razdelil je, dal ubogim.«
Sv. oče pa seveda tudi dobro vedo, da mora tisti, ki hoče sv. obhajilo s pridom prejemati, koliker mogoče skušati, da se v skrivnost tega najsvetejšega zakramenta bolj in bolj vtopi, kar bo dosegel z molitvijo in pobožnim premišljevanjem. Zato pa s pismom, izdanim 10. aprilja 1907, z veliko vnemo spodbujajo vse škofe, naj vpeljejo v svojih škofijskih cerkvah, kjer je še nimajo, tridnevnico z očitnim češčenjem sv. Rešnjega Telesa.
Ta tridnevnica naj bi se obhajala v osmini praznika sv. Rešnjega Telesa in sicer v petek, soboto in nedeljo, ali pa drug primeren čas.
»Te posamezne dni pa«, tako piše sv. oče, »ima biti govor, po keterem naj se ljudstvo pouči o neizrekljivi izverstnosti zakramenta sv. evharistije in zlasti o dušni pripravi za primeren sprejem.«
Povdariti bi bilo treba naslednje besede v pismu sv. očeta, ker se po več krajih njim nasproti ravna. Pišejo namreč: »Ko
je to končano, tedaj naj se izpostavi očitnemu češčenju presv. evharistija.«
S pridigo naj se torej ljudje pripravljajo na češčenje, mej češčenjem samim pa pridiganje, naj si bo še tako lepo, ni na mestu. Tedaj pustimo Kristusa, da on sam, ki je pač najboljši pridigar, govori se svojo mogočno besedo ljudem na serce. To bo bolj primerno stvari sami kaker menda tudi cerkvenim predpisom.
Pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom se ima po predpisih sv. očeta moliti sledeča molitev:
»O najslajši Jezus, ti si prišel na ta svet, da bi vse duše obogatil se življenjem svoje milosti. Da to življenje v njih hraniš in gojiš jim daješ v najvzvišenišem Zakramentu Evharistije vsak dan samega sebe ko zveličavno zdravilo v ozdravljenje
n)ih slabosti in ko nebeško jed v prenašanje njih onemoglosti. Tebe torej ponižno prosimo, vlij dobrotljivo svojega svetega duha v te duše, da se ž njim napolnjene, ako so ketere se smert-nim madežem oskrunjene, h Tebi povernejo in življenje milosti 2 grehi zgubljeno zopet dosežejo; ketere se pa, po tvojem milostnem daru, že Tebe derže, da vsaki dan, kaker bo keteri dano, h tvoji nebeški gostiji pobožno pristopijo, ter si bodo ž njo pokrepčane, vsakdanjih odpustljivih pogreškov zdravilo pridobivati in življenje tvoje milosti gojiti mogle in tako bolj in bolj očiščene v nebesih večno blaženost dosežejo. Amen.«*)
Po tej molitvi se zapoje »Tantum ergo« in nato se da blagoslov z Najsvetejšim. V nedeljo ima biti dnevu primerno večja slovesnost in se za sklep poje tudi Tedeum.
Za druge cerkve pa žele sv. oče, da bi se ta pobožnost opravljala vsaj v nedeljo mej osmino praznika sv. Rešnjega Telesa, ali kako drugo nedeljo. Vsem, ki se omenjene pobožnosti vdeleže, so podeljeni obilni odpustki. Posebne odpustke, da omenimo mimogrede, so podelili sedanji papež tudi vsem tistim, ki opravljajo pred praznikom sv. Rešnjega Telesa devetdnevno Pobožnost na čast temu zakramentu ter 300 dni odpustka vsem, ki gredo za procesijo z Najsvetejšim ter molijo »Oče naš«, »Zdrava Marija«, »Slava Očetu«, čemer desetkrat pristavijo: »Hvalimo sleherni trenutek najsvetejši Zakrament«, na kar se odgovarja: »Zdaj in vselej bodi hvaljen naš Bog v najsvetejšem Zakramentu.«**) To se ima ponavljati do konca procesije.
Le še par besedi o pobožni družbi za pervo Sv- obhajilo pri sv. Klavdiju v Rimu. Povod ustanovitvi |e družbe so dale nove določbe sedanjega papeža glede obha-Pia otrok, kar že kaže namen, ki ga ima, namreč širiti mej na-r°di spoznanje dotičnih papeževih določeb in njih spolnjevanje ter navajati otroke, da tem določbam primerno prejmo pervo Sv- obhajilo in od tedaj nadalje večkrat zavživajo angeljski kruh. Zares lep, nad vse lep namen! Zato se pa nihče ne bo ču-
*) To je nekoliko prosta prestava latinske molhve, da jo morejo umeti tudi menj učeni. Kako naj bi se po naše v resnici molila, ne gre določevati Dam.
**) V italijanščini so to verzi, kar je za spomin in za izrekovanje Dgodniše. Po naše bi se moglo reči: Vsaki trenotek naj hvaljeno bo Jezusovo taženo rešnje telo ! (Odgovor): Zdaj ino zmeraj in tod in povsod. Naj v za-farnentu bo hvaljen Gospod!
dil, da so se sv. oče zavzeli za to družbo in jo 4. januarija letošnjega leta povzdignili v pervo tako družbo ter ji dali pravico pridružiti si vse družbe te verste, ki so se že ali pa se še le bodo ustanovile, in tudi posamezne verne celega sveta.
S pismom 26. marcija pa so tej družbi in njenim udom podeljeni posebni odpustki in posebne pravice; upati je torej, da bo družba, od sv. očeta tolikanj odlikovana, dobro vspevala in kmalu imela veliko tovarišic ali prav za prav hčera po vsem kerščanskem svetu.
Tako bodo, kaker za terdno pričakujemo, na podlagi papeževih določeb kerščanski narodi prišli do svoje moči. »Goreči ogenj« bo vnel ljudska serca tudi v naši Avstriji v iskreni ljubezni do Kristusa, Boga našega, pričujočega v zakramentu presv. Rešnjega Telesa, in moč tega ognja se bo pokazala brez dvojbe ze vso silo na bližnjem evharističnem shodu na Dunaju!

P. V. K.
Življenje bi. Krišpina,
brata lajika 1. reda sv. Frančiška, kapuc, družine.
P. s. z.
Čednosti brata Krišpina.
(Dalje.)
Iz ljubezni do Boga prihaja ljubezen do bližnjega; koliker veča je perva, toliko popolniša ie druga.
Ker je br. Krišpin Boga nad vse ljubil, zato se je tudi v ljubezni do bližnjega zelo visoko povzdignil. Ljubil je svoje sobrate v samostanu. Rad je delal za nje in jim z biro preskerblje-val vsakdanji živež. Pomagal jim je doma pri delu in najrajše opravljal nižja dela. Pri velikem naporu ni nikedar omagal. Če so ga drugi pomilovali, je navadno odgovoril: »Ne čutim nobene utrujenosti, ker mi pomaga moja sibilja.« Ta mu je pomagala nositi težko vrečo na biri, ga ščitila v dežju in snegu, ta mu gladila gerda pota in ga varovala v sončni vročini. Nekega dne ga vpraša p. provincijalj: »Br. Krišpin! Kaj pa mislite z besedo sibilja, ki pravite, da vam povsod pomaga?« Ta pa odgovori: sjMoja sibilja je bratovska ljubezen.«
Silno skerben je bil za svojega tovariša na biri ali na popotovanju. Za se je izbral vselej tisto, kar je bilo težje ali bolj neprijetno. Sam se je zadovoljil s koščekom kruha in čašo vode,, tovarišu je pa vedno skerbel za kak boljši prigrizek in kupico vina.
V mejsebojnem občevanju je bil zelo obziren, postrežljiv, Prijazen in prizanesljiv. Bratu Dominiku je bilo v začetku redovnega življenja, ko tovarišu br. Krišpina na biri, zelo zoperno hoditi okoli in pobirati miloščino. Zato je odločil prositi za dru-So službo. Br. Krišpin pa ga prijazno in zelo ljubeznivo potolaži, češ: koliker težavniša je služba, toliko bolj je zaslužljiva. to da bi se laglje podvergel, mu je obljubil, da bo mesto njega Prevzel vse, kar se mu zoperno zdi. Pridobil ga je z ljubeznijo.
Nekemu drugemu sobratu se je zdelo opominjevanje predstojnika prestrogo in krivično. Ni se mogel premagati. V razburjenosti je marsikaj izustil, kar je bilo celemu samostanu v Pohujšanje. Ko je br. Krišpin za to zvedel, je šel k temu bratu v celico, ga lepo pozdravil z njemu lastno prijaznostjo in ga ljubeznivo nagovoril: »Predragi sobrat! Kaj ne, da hočete vi v nebesa priti?« »Kaj pa da; gotovo!« odverne ta. Br. Krišpin Pa Pristavi: »No, torej se ravnajte po tem-le trojnem pravilu: vsem dobro storiti, o vseh dobro govoriti, vse ljubiti.« Na to b*'. Krišpin molče odide, brat pa premišljuje, kaj je hotel z nenadnim obiskom doseči in spremeni svoje mišljenje. Ponižno se Podverže opominu predstojnika, prosi sobrate odpuščenja žalijo pohujšanja in ni nikedar več godernjal zoper višje.
Br. Krišpin je pa tudi svetnim ljudem skazal mnoga dela ljubezni. Skrivaj pred svetom, pa nikedar brez dovoljenja predalnikov, je mnogim ubogim družinam preskerbljeval obilno Podporo v hrani in obleki, večkrat je skerbel tudi za najemni-n°. Če je zvedel za ubogo nepreskerbljeno dekle, jo je priporočil: Pobožnim gospem, dečke je izročal bogatejšim gospodarjem, ^ovražnike je pomirjeval in navajal k spravi, nemir mej za-K°nskimi je skušal zatreti. Navadno je rekel, če je le zvedel za tako družino: »Hiša brez miru, je terdnjava brez zidu. Sovraž-n*k brez upora notri pride.« Nepokorne otroke je ljubeznivo °Pomnil na dolžnosti do starišev; in ni odnehal, dokler jih ni sPravil na pravo pot. Mojstrom je skerbel za učence in pomočnike, delavcem za delo, vsem je bil vse; gnala ga je pa pri vsem ljubezen.
Še celo na jetnike se je raztezala ljubezen br. Krišpina. Omenili smo že enkrat, da je prosil, naj vsmiljeno ž njimi ravnajo, in je tudi dosegel, da so se dale razne milejše postave. Br. Krišpin pa s tem še ni bil zadovoljen. Sam je šel obiskat jetnike, keder mu je bilo dovoljeno, donašal jim je male miloščine, tolažil jih in spodbujal tudi s prijazno besedo, naj spremenijo življenje.
Najbolj pri sercu so mu bili pa bolniki. Povedali smo že, da so v samostanih navadno njega želeli, kjer je bilo treba bolnikom streči. Njegova ljubezen je bila v postrežbi iznajdljiva in vstrašil se ni nobenega truda. Pa tudi k bolnikom zunaj samostana so ga prav pogosto klicali, deloma ker so upali, da bo br. Krišpin se svojo čudežno priprošnjo bolnika ozdravil, deloma, ker je znal na poseben način tolažiti, in streči. Če je prišel k bolniku, je pomiril domačo družino z prijaznimi, ljubeznivimi besedami. Bolniku je pomagal, mu mirno in miloserčno prigovarjal, naj se izroči Bogu, naj vredi svoje premoženje, prejme sv. zakramente in se priporoči s terdnim zaupanjem nebeški materi. Še celo v visoki starosti osemdesetih let je v Rimu pohabljen po protinu in vpognjen od truda obiskoval bolnike, da jih je tolažil in podpiral.
Se svojo ljubeznivo ponižnostjo si je br. Krišpin naklonil serca mnogih bogatih in imenitnh oseb. Pri teh je dobival obilo podpore za samostan in druge, za ketere je prosil. Nikedar pa ni prosil za se ali za svoje sorodnike. Ko sta ga dva mlada sorodnika, ki sta bila tožena, prosila, naj ju podpira pri kardinalju jima kratko odgovori: »Če sta nedolžna, bota oproščena in mi ni treba za vaju prositi, če sta pa kriva, je bolje, da sta seda] kaznovana, kaker pa v večnosti.«
Br. Krišpin je imel do vseh pravo, vrejeno ljubezen izvirajočo iz božje ljubezni. Zato je pa silno sovražil opravljanje in obrekovanje, opravljivcem se je vmikal kaker ljudje okuženim. Če je kedo skušal napadati dobro ime bližnjega z vmazanim jezikom, ga je br. Krišpin ali posvaril, ali pa se je vmeknil. Večkrat je omenil čudež, ki ga je Bog naredil z jezikom sv. Antona ter pridjal kratek nauk o hudobiji in kaznih opravljanja.
Z veliko gorečnostjo je skušal poravnavati sovraštva. Pri tem mu je Bog večkrat dal spoznati notranjost ljudi. Neka sicer pobožna oseba je imela veliko meržnjo do svoje tovarišice. Več časa je čakala priložnosti, kako bi ; e zmaščevala. Br. Krišpm
je pri pervi priliki v njeni pričujočnosti napeljal pogovor na sovraštvo. Ko se mu je zdelo, da je dovolj povedal, reče pri odhodu dotični osebi skrivaj: »Ali ste slišali? Vse to je bilo za Vas. Vzemite si k sercu«. Oseba se je na to poboljšala.
Lehko si mislimo, da br. Krišpin tudi sam pri sebi ni terpel sovraštva, ampak je vsem rad odpustil vsakeršno krivico. Neki sin plemenite rodovine, ki je kapucinom mnogo dobrot skazo-vala, ni mogel terpeti br. Krišpina. Če ga je srečal, ga je očitno zaničeval. Ker ga s tem ni mogel razdražiti, ga je pri višjih prav Serdo obrekoval. Ti so mladeniča res zavernili ko lažnjivca. ^r. Krišpin je pa krivico mirno prenašal. Na biri je hodil vselej *udi v tisto hišo prosit, čeravno so mu sobratje odsvetovali. Br. Krišpina serce ni poznalo druzega ko odpuščenje in ljubezen; zato jim je rekel: »Kaj pa hočete? Ta mladenič je moj najboljši Prijatel.«
Izvir čednosti je ljubezen, temelj je pa ponižnost. Kjer ni ljubezni, tam ni nobene čednosti, kjer je pa ljubezen, tam so tudi v_se druge čednosti. Vender bi pa zginile z ljubeznijo vred, če ne hi imele za podlago sv. ponižnosti.
V sercu br. Krišpina je bil čist studenec ljubezni, iz ketere s° izvirale njegove čednosti, pa tudi terden temelj čednosti, globoka ponižnost.
Mariskaj smo že omenili, kar razodeva br. Krišpina po-uižnost, nekaj bomo pa tu pristavili.
Br. Krišpin je bil poseben častivec in posnemavec sv. Fe-. Sa iz Kantalicije. Kaker se je ta večkrat imenoval »osla« tako 3e tudi bi. Krišpin zaklical, če na potu vsled množice ni mogel dalje: »Pustite ubogega osla dalje, da bo mogel prinesti svoje breme v samostan.«
v Ker je hodil br. Krišpin vedno odkrit iz spoštovanja do b°žje pričujočnosti, so ga vprašali, zakaj hodi gologlav? n ie pa odgovarjal: »Ker osli ne nosijo klobuka.«
Že ko deček ni mogel terpeti, da bi ga kedo poviševal; še b^anj je hotel prenašati hvalo ljudi ko kapucin. Če je le mogel se je odtegnil vsaki časti. V nekem kraju (Montefiascone) so ga obdali ljudje vkrog in vkrog ter vpili: »Glejte! brat Krišpin!
ožji služabnik! Svetnik!« Ker se ni mogel vmekniti, je zaklical. »Ljudje božji! Ali ste ob pamet! Pojdite raji v cerkev in astite Boga, mater božjo in svetnike, ne pa tu malopridnega
grešnika.« Ko se je rešil tistih ljudi in je bil zopet sam, je vzel bič, ter se dobro natepel; nato se je par dni zaporedoma postil, da bi odgnal vsake častihlepne misli. Tisti kraj je pa skrivaj zapustil še tisto noč. Če se mu je kedo priporočal v molitev, je navadno odgovarjal: »Saj se niste do pravega obernili;« in če mu je kedo vgovarjal, je odvernil: »Ubogi grešnik sem. Ke bi bil pogan toliko milosti prejel ko jaz, bi bil že velik svetnik; jaz sem pa le začetnik na potu popolnosti.«
Včasih ga je tudi predstojnik vprašal za svet. Njegov odgovor je bil: »Kaj naj svetujem jaz ubožec. Razuma imam koli-ker osel, govorim pa ko papiga, nič bolj modro. Vprašajte očete, ne moje neumne glave.«
Enakih dogodkov bi lehko še več našteli, pa naj jih bo to zadosti. Samo nekaj še omenimo, kar njegovo ponižnost posebno razodeva.
Neka priprosta nuna v Orvijetu je hotela poskusiti br. Kri-špina ponižnost in poterpežljivost. Kederkoli je prišel prosit v samostan miloščino, je prišla na porto, imenovala ga hinavca, lenuha, goljufa, ki potrebnim živež krade i. t. d. To čudno obnašanje nune in zaničevanje je trajalo trideset let. Br. Krišpin se ni dal nikedar speljati v nevoljo. Večkrat je pa mirno odgovoril: »Zares! Vi me poznate. Vsaj eden človek v Orvijetu me ima za to, kar sem in ravna z menoj, kaker zaslužim.«
L. 1750. so imeli frančiškani (observanti) v Rimu generaljni kapitelj. Eden patrov, ki je od daleč prišel in je o br. Krišpinu že marsikaj slišal, ga je na ulici objel in mu zaklical: »Vi ste pravi sin sv. Frančiška! Kako srečni ste!« Br. Krišpinu je bilo to zelo neprijetno. Ko odide pater, pravi ljudem: »Ta pater, mora biti zares svetnik! Ker je sam poln božje ljubezni, zato misli tako dobro tudi o druzih.«
Globoka ponižnost je br. Krišpina silila, da se je ostro pokoril. O bičanju, postu, delu smo že govorili. Naj omenimo še to-le: Br. Krišpin je skušal posnemati v pokori najstrožje svetnike. Ker mu niso dovolili, da bi hodil popolnoma bos, brez san-daljev, si je izprosil dovoljenje, da sme pokoriti glavo s tem, da bo hodil odkrit v največji vročini in najhujšem mrazu. Če ga je za to kedo pomiloval, je rekel: »To je za me dobro. Sploh je pa tudi Jezus imel le ternjevo krono.«
Svojemu telesu je večkrat dejal: »Poslušaj, kaj ti povem; mej teboj in menoj ne bo nikoli miru, ker si ti prelmdobno: pa
^ bom že pokorščine naučil.« — Deržal se je tega načela: »Svet sem premagal, ker sem ga zapustil, hudobnega duha premagujem z molitvijo, svoje telo bom s tepenjem in mertvenjem.
Ker je vedno pri odpertem oknu spal, so ga na starost so-bratje prosili, naj vsaj malo odneha s to ostrostjo. On je rekel: »Oh, moji bratje! Vi ne veste kako hudobno je moje telo. Iz dolgoletne skušnje vem, da mu ne smem nikoli zaupati. Zato je moram do smerti pokoriti.«
Brat Frančišek je o br. Krišpinu to-le povedal: Nabirala sva miloščino in prišla okoli poldne v neki naš hospic. Br. Krišpin je za oba pripravil obed. Ko je vse prinesel na mizo, se vsede, kaker bi hotel z menoj jesti. Kar naenkrat pa vzame košček kruha, vstane in odide. Ker se je to večkrat ponavljalo, me je radovednost premagala, da sem šel enkrat za njim. Opazil sem, da je hodil v celico in se tam nevsmiljeno bičal. Potem se le zopet vesel povernil k mizi, pa vžil ni ničesar.
Razlaganje vodila svetovnega Ireijega reda sv. Frančiška.
P. A. F.
Drugo poglavje.
Kako naj živijo?
(Dalje.)
Besede § 6. Tretjerednikov duhovnikov, ki molijo vsaki dan brevir, ne navezujemo v tem oziru k ničemer druzemu. Svetovni ljudje, ki ne opravljajo brevirja ali Marijinih molitev, imenovanih navadno manjši oficij bi. Device Marije, naj molijo Vsaki dan, če niso po bolezni zaderžani, 12 krat »oče naš«, »zdrava Marija« in »slava Očetu«.
Vprašanje. Ketere so cerkvene molitve tretjega reda?
O d g o v o r. Cerkvene molitve tretjega reda so trojne, namreč: brevir, mali oficij bi. Device Marije, 12 očenašev, zdravamarij in slava Očetu.
Vprašanje. Kake molitve predpisuje tretji red duhovnikom?
Odgovor. Vodilo ne predpisuje duhovnikom razen brevirja nobenih drugih molitev. Ako niso navezani v koru brevir moliti, smejo rabiti brevir in misale frančiškanski, kapucinski ali ininoriški, kjer so namreč vpisani v tretji red; pri »Confi-teor« smejo dostavljati »beato Patri nostro Francisco«; v navadnih sobotah, ako se ta dan ne obhaja praznik pervega ali drugega razreda, smejo brati votivno mašo brezmadežnega spočetja bi. Device Marije iz 8. decembra s »Čredo«.
Vprašanje. Kake molitve predpisuje vodilo drugim tretjerednikom?
Odgovor. Drugi tretjeredniki, ki niso duhovniki, moški in ženske, smejo moliti, se ve, ako znajo in vtegnejo, frančiškanski (kapucinski, minoriški) brevir, ali mali oficij bi. Device Marije, ali pa vsaj 12 očenašev, zdravamarij in slava Očetu.
Vprašanje. Zadostuje, ako tretjerednik moli vsaki dan rožni venec, ali druge, daljše molitve?
Odgovor. Ne; ker 12 očenašev i. t. d. je cerkvena molitev kaker brevir za duhovnike, ki tudi ne smejo moliti kakih drugih molitev namesto brevirja.
Vprašanje. Kedaj naj molijo tretjeredniki redovno molitev?
Odgovor. 1. Tisti, ki molijo brevir ali mali oficij bi. Device Marije, naj opravljajo zjutraj (smejo tudi prejšnji dan od druge ure popoldne dalje) jutranjice in hvalnice, potem vsaj dopoldne pervo, tretjo, šesto in deveto uro, popoldne pa do polnoči večernice in sklepnice.
2. Tretjeredniki, ki molijo očenaše, smejo vseh dvanajst očenašev itd. opraviti obenem, ali polovico zjutraj, drugo polovico popoldne, ali vsako uro po eden očenaš, od šeste ure zjutraj do šeste ure zvečer.
Smejo pa eni in drugi svojo redovno molitev opravljati v cerkvi, tudi mej sveto mašo, doma, na potu, na vsakem spodobnem kraju, kjer niso rastreseni.
Vprašanje. More tretjerednik denes nadomestiti redovne molitve, ketere je včeraj opustil ali pozabil opraviti?
Odgovor. Redovna molitev je navezana na dan; ako tretjerednik denes pozabi ali zanemari izmoliti brevir, mali oficij bi. Device Marije ali dvanajst očenašev i.t.d., ne more jutri nadomestiti, in ke bi tudi res izmolil, ni zadostil vodilu.
Opravljaj tedaj vsaki dan redno molitev in sicer pobožno; be bi pa pozabil ali opustil, ti ni treba drugi dan nadomeščati.
Vprašanje. Kaka bolezen oprosti tretjerednika redovne molitve?
O d g o v r. Zdaj nalaga vodilo samo dvanajst očenašev i-1. d., kar lehko vsaki zdrav ud izmoli, zato navaja vodilo samo en vzrok, da sme redovno molitev opustiti, in ta je bolezen m sicer taka, da zdravnik prepove bolniku brati ali govoriti, •ali bi sploh ne bilo lehko mogoče.	(Dalje prih.)
BI. Timotej,
spoznavavec 1. reda.*)
O blaženem Timoteju vemo prav malo. Rojen je bil leta 1444. v mestecu Montikiju v Italiji. Lepo in pobožno je živel že ko deček in mladenič. Skerbno se je ogibal slabih ljudi; ni mislil, kako bi posvetno veselje vžival, temuč kako bi se mogel zveličati. Ko je dosegel predpisano starost, je zapustil svet m stopil v frančiškanski red, da bi se v samostanu laglje greha varoval in bolj gotovo zveličal. V pervem redu sv. Frančiška je Po zgledu gorečih redovnikov ostro živel in natančno spolnjeval sveto vodilo. Uril se je v resnični ponižnosti, v ostrem pokorje-hju, hitri pokorščini, in v veliki poterpežljivosti. Dolgo in pobožno je molil in ko mašnik zelo spoštljivo opravljal daritev svete maše. Pripoveduje se, da mu je Bog večkrat razodel mej sveto mašo, da mu je podeljeno, za kar je maševal. Tako mu je razodel, da bo neki novinec stanoviten ostal v redu; da bo neba bolna oseba ozdravela, ako se ne bo več ničemerno lišpala.
Šestdeset let star je vmerl v frančiškanskem samostanu v b*kri, kjer so ga ko svetnika nepretergano častili; papež Pij IX. poterdil njegovo češčenje.	P. A. F.
Stvarjenje in razvoj.
Kako se zoper sveto pismo in nauk naše svete vere nasprotniki zastonj sklicujejo na tako imenovano Kant-Laplasovo
*) L’ aureola Serafica 27. Agosto.
teorijo in kako današnji bogoslovci razlagajo 1. poglavje Mojzesovo o stvarjenju sveta, smo skušali bravcem, ki jim take reči težave delajo, koliker mogoče jasno dopovedati. Ali nasprotnikov s tem, to seveda, še nismo vžugali. Saj z enako prederzno-stjo napadajo in smešijo tudi nadaljevanje Mojzesove povesti, z ne manjšo terdovratnostjo povdarjajo nasproti nauku naše katoliške vere svoje napredno znanstveno stališče, svojo svobodno misel. Znamenito pri tem je, da ravno ti ljudje ne verujejo, da bi imel človek slobodno voljo in torej po njih veri tudi slobodne misli ne more imeti. Nasproti ima po našem prepričanju vsak pameten človek slobodno voljo in slobodno misel in zato mora biti njegova misel ali dobra ali slaba, ali resnična ali neresnična. Dobra in resnična misel pa ni slobodna, ker mora biti vedno navezana na to, kar je dobro in resnično. Kar se tiče naprednega znanstvenega stališča, pa je očitno, da je le tedaj hvale vredno, ko gre za napredek v dobrem in za resnično znanstvo. Najvišje dobro, ki si je more človek misliti, to je Bog, najboljši napredek tisti, ki človeka najbolj približa Bogu, tisto tudi najboljše znanje.
Današnji napredni učenjaki pa ne mislijo tako; oni slobodno mislijo, kaker je rekel že neumnež v starem zakonu v svojem sercu: Ni Boga! Materija je sama od sebe od vekomaj do vekomaj. Ob svojem času je bil v globočini morja nekak smerkelj, Bathybios po imenu. V tem smerklju se je samo od sebe izcimilo nekako življenje in iz njega so se rodile v bilijonih let vse razne morske rastline in živali in iz njih potem tudi take, ki na bregovih in na suhem žive in rastejo in tiste, ki po zraku letajo. Naposled je iz opice ali nje stare matere prišel tudi vbogi človek.
Da je to kriv nauk, mora biti pametnemu človeku pač na pervi pogled očitno. Slavni smerkelj Bathybius, s polnim imenom Bathybius Haeckelii, ki ga je našel 1868 učeni Anglež Hux-ley, ni bil nigdar živa stvar*). Da bi kaj živega moglo nastati samo od sebe ali iz blata ali kake druge nesnage, kaker so včasi mnogi mislili, tega do zdaj nihče ni mogel dokazati. Ravno nasproti, vse poskušnje najučenejših naravoslovcev so pokazale, da pride življenje le iz življenja, nigdar samo ob sebi iz mertve tvarine.
*) Antonin Eymieu, Le naturalisme devant la Science. Pariš 1911. str. 69.
Ne more pa se terditi, da bi rodila vsaka živa stvar le po- ■ Polnoma sebi enako. Saj vidimo leto za letom po gosposkih vernih zmirom lepše cvetlice najrazličniših barev in podob, kaker-Šnih prej ni bilo nikjer na svetu. Ravno tako nove, boljše verste raznega sadja in sočivja, raznih domačih živali. Recimo, da je tu Pomagala človeška vmetnost. Ali dotične spremembe se gode, sicer menj opažene, vender tudi v prosti natori in vedno in povsod le po natornem nagnjenju. Človek se svojo skerbjo in gojitvijo samo pomaga, da se ohrani in množi, kar njemu najbolj vSaja ali koristi. Po pravici se sme torej misliti, da pervotno ni B°g že gotovih vstvaril vseh raznih muh in mravljincev in drugih živali, ki živijo dandanašnji na svetu. Mnoge so se sprever-gle ali kaker pravijo učeni, »razvile« iz drugih stariših, ki jih 'ehkoda zdaj že več ni na svetu, ker so ščasoma popolnoma iz-^rle. Tako pripoveduje sloveči jezuit Wasmann, da so se ohra-
okamnele v jantarju razne verste mravelj, kakeršne zdaj ne žive menda nikjer več. Ali naj mislimo, da so današnje mravlje na novo vstvarjene, potem ko so one stare brez zaroda iz-merle? Pač menda gotovo ne; današnje mravlje so mlajše onih starih, le da so se v teku mnogo tisoč let znatno spremenile.
Wasmann torej, dasi katoliški duhovnik in celo jezuit, ven-^er ni nasprotnik tako imenovane razvojne teorije. Samo prav Se mora umeti, pa ni nič nasprotna katoliškim verskim resicam.
Io je Wasmann jako dobro dokazal meseca februarija l. , na štirih očitnih večernih shodih v Berlinu. Pervi večer februarja) je govoril o razvojnem nauku ko naravoslovnem !^nenju in nazoru; drugi večer (14. febr. o bogovernem in ne-°governem (teističnem in ateističnem) razvojnem nauku in . imenovanem darwinizmu; tretji večer (17. febr.) o raz-°Jnem nauku glede na človeka. Četerti večer (18. febr.) so imeli k.Sedo najprej Wasmannovi nebogoverni nasprotniki, 11 mož, 1 so govorili po pol ali po četert ure vsaki. Naposled, okoli pol-. Cl’ je dobil Wasmann sam pol ure časa, da odgovori nasprot-v 0rri- In to je storil na kratko, pa sijajno in zmagovito. Poslu-^ Cev ie bilo perve tri večere okoli tisoč, četerti večer gotovo 0 2000, večinoma, kajpada, protestantov in brezvercev. Vse 1 svoje govore in v daljših ali krajših posnetkih tudi vgovore
svojih nasprotnikov je Wasmann potem izdal v posebni knjigi*), da se morejo tudi drugi prepričati, da katoliška vera ni nasprotna znanstvu, naukom namreč, ki so v resnici dokazani ali vsaj jako verjetni.
Že pervi večer je mogel Wasmann proti koncu svojega govorjenja slovesno povedati: »Jaz za svojo osebo sem terdno prepričan, da razvojni nauk ko' prirodoslovno mnenje in nazira-nje nima v sebi nikakeršnega nasprotja s kerščansko mislijo o svetu«. Sklicuje se na sv. Tomaža Akvinskega, ki uči, da je moč vzroka tolikanj veča, na koliker bolj oddaljene včinke se posredno razteza. Bog ne seže neposredno v natorni red. kjer more delati po natornih vzrokih. To ni nič novega, to je jako stara beseda, ki nam priča, da je razvojni nauk, koliker se da dokazati, popolnoma v soglasju s kerščanskim prepričanjem o svetu.
Drugi večer je Wasmann natančniše pokazal kakšen je razloček mej razvojnim naukom bogovernih naravoslovcev in ne-bogovernih, zlasti tako imenovanih monistov, ki terdijo, da je Bog in svet vse eno, da torej ni posebnega boga.
Tem nasproti uče bogoverni naravoslovci, da je najprej treba osebnega stvarnika, bitja neskončne popolnosti, ki je od veka, brez začetka in konca in ima edino samo v sebi vzrok svojega bivanja. To bitje je Bog, ki je vstvaril vse. »On, ki živi večno, je vstvaril vse ob enem.« (Eccli. 18, 1) Ali ker stvari niso večne, je on od večnosti vsaki stvari določil čas, ko ima nastopiti. Perva je bila v vidnem stvarjenju tvarina ali materija, ki se je razdelila in vredila po večnem božjem načertu v brezštevilna svetovna telesa. Kako se je na teh telesih tvarina dalje spreminjala, kake moči in kake postave so bile v nji delavne, to si moremo nekoliko misliti po tem, kar vidimo na naši zemlji. P° božji volji so se naredile razne rude in kovine, persti in gline> kameni in soli, vode in plini ali zrak, sploh vse, kar je bilo treba* da je bilo tudi življenje na zemlji mogoče. In tedaj je nastopil0 življenje. Ali samo od sebe? Nič ni samo od sebe ko Bog sam-Življenje je nastopilo, ker je Bog hotel, ko je prišel čas, ki ga ie Bog določil. In ta čas je prišel, ko je bilo pripravljeno, kar Je potrebno, da se življenje ohrani. Verjetno je, da so najprej na-
*) Der Kampf um das Entwicklungsproblem in Berlin. — Ausfiihrlicher Bericht liber die im Februar 1907 gehaltenen Vortriige und iiber den Discussiort5' abend von Erich Wasmann S. J. Freiburg im Breisgau. Herdeesche Verlags' hundlung 1907.

stale iz kake v morski vodi raztopljene tvarine majhine jako Priproste stvarce, ki niso potrebovale, da so se ohranile, skoraj nič ko vodo, tako, da bi se bilo nekako lehko reklo, da so se zaredile same od sebe. Ali, kedor na Boga veruje, si tega vender ne more misliti. Bog je povsod, brez njegove volje in vednosti Se ne more nič zgoditi. Njegova volja je bila, da pride življenje, zelo različno življenje na ta svet, tudi tako, kakeršno vidimo dandanašnji. Vsem tem mnogoverstninr živim stvarem pa je bilo treba prej pripraviti primerne hrane. Pervotne stvarce So bile za živež poznejšim, ki, vsaj odrasle, niso živele Več od same morske vode. In tako je šla ta reč naprej ne le v m°n'u in v sladkih vodah, temveč tudi na suhem in v zraku. Ali Pa je bilo morda treba, da je vsako versto rastlin ali živali, tako teh, ki so imele biti drugim v hrano, kaker tistih, ki so imele ^ak drugačen namen, Bog posebej vstvaril iz mertve stvarine? lo Pač ne! Zadosti je bilo, da je iz mertve tvarine vstvaril le neketere, ali celo le eno samo; od teh ali te so prišli po njegovi Volii različni mladi, in ta spremenljivost je ostala tudi v prihodnjih '°dovih, dokler so se razne rastlinske in živaljske verste naložile, kaker so dandanašnji. Mogel bi bil seveda Bog za vsako ^ersto živali naravnost iz ila ali gline vpodobiti pervi par, go-®vo! saj je vsegamogočen. Ali pri stvarjenju ni misliti samo na n!e£ovo vsegamogočnost, temuč tudi, in še prav posebno na njegovo modrost. Kaker je dandanašnji, po natorni to je božji P°stavi, vse živo iz živega, tako je verjetno, da se je to začelo erz ko je bil Bog pervo živo zbudil iz mertve tvarine. Res Pravi sicer sv. pismo, da je Bog iz persti ali zemlje naredil vse Z'vali na zemlji in vse tiče pod nebom« (1. Moz. 2, 19), ali to je ,. p Prav umeti. Iz zemlje so neposredno povečem le rastline, Se svojimi koreninami iz tal serčejo hrano, ki jo spreminjajo Se» posredno pa so iz zemlje tudi živali, ki se hranijo z rastli-pp ali tudi z mesom živali,, ki od rastlin žive. Zato se, ko po-ei°, tudi rastline in živali sčasoma posredno ali neposredno v Perst spremenijo, in ta postane živež novemu življenju. ertva tvarina vnovič oživi in tako se to ponavlja brez nehanja, e Po neskončno modrih natornih, to je božjih, postavah.
Vn Pa človek, kako je pa ta prišel na svet? Neverni nara-Vek °VC* *erc^° dandanašnji, kaker je sploh znano, da se je člo-razvil iz opice, ali vsaj iz take živali, ki je bila nekako v
: sredi mej opico in sedanjim človekom. Neki nemški učenjak uči celo, da je človek naravnost opica, prav kaker je lev ali tiger ali ris — mačka. Kaj naj rečemo na to?
Pred vsem moramo reči, da je to le pogumna terditev, katere resnico ni dozdaj nihče dokazal. »Če pa naravoslovci kal najdejo, kar je gotovo resnično, bodo tisto tudi bogoslovci sprejeli. Tega sem vam porok« pravi Wasmann v svoiem tretjem govoru (v prej omenjeni knjigi str. 35.) Da je človeško telo jako podobno telesam višjih živali, to se ne more tajiti; saj ga je Bog tudi iz tiste tvarine naredil, kaker živaljska telesa, kaker pripoveduje sv. pismo; in sv. Pavel človeško telo v sedanjem življenju naravnost imenuje živaljsko, tisto še le, ki bo od mertvih vstalo, imenuje duhovno. (1. Kor. 15, 44). Samo na sebi torej ne bi bilo nemogoče misliti, da je vstvaril Bog pervega človeka iz ila že spremenjenega v meso ali recimo v seme neke žive stvari, ki se je bila po božjem načertu prav nalašč v ta namen rodila ali »razvila«. Saj vender ne bi bilo dostojno misliti, da je Bog kaker kak lončar ali kipar iz ila ali gline tlačil najprej mertv« človeško podobo in ji vdihnil potem življenje. Tudi, kar 0 stvarjenju perve žene pripoveduje sv. pismo, pač ne kaže razlagati po čerki in besedi. To ni le naša misel, naš nauk, to je nauK najimenitnišega cerkvenega očeta gerškega, sv. Janeza Zlatou-stega. V 15. homiliji ali pridigi o 2. poglavju 1. Mojzesove knjig6 piše: »In glej, kako je rabilo sveto pismo besede naši slabosti primerne. »In vzel j e«, pravi, »eno rebro njegov o.“ Ne jemlji po človeški navadi (v navadnem pomenu), kar se pr1' poveduje, temuč misli, da je to vmerjeno po človeški slabosti; Zakaj, ke bi sv. pismo ne bilo rabilo teh besed, kako bi se bil'; mogli učiti tako tajnih skrivnosti? Ne bodimo torej le beseda^1 vdani, temuč vse, kaker je prav, o Bogu mislimo. Zakaj, ko se pravi »je vzel« in vse tako, je tako rečeno zaradi naše sla' bosti.«*)
---------— ki
") Ker nimamo izvirnega teksta, smo se deržali latinskega prevoda, 11
naj zaradi važnosti mesta tudi tukaj stoji. »Et vide quomodo divina script«r3 verbis nostrae infirmitati accommodis usa sit. »Et accepit«, inquit, »una"1 costam illius«. Ne humano more accipias, quae dicuntur, sed crassa ved>3 1 baec humanae imbecillitati convenire cogites. Nam nisi his verbis scripWf9 I fuisset usa, quomodo tam arcana mysteria discere potuissemus ? Ne ig'lut verbis tantum addicti simus, sed omnia, ut par est, de Deo sentiamus. Quand° quidem dum dicitur »accepit« et omnia talia, propter nostram infirmitate,fl ita dicia sunt.
Vemo, da se že v starih časih niso vsi razlagavci deržali teh modrih besed in tudi zdaj se jih ne. Celo sv. Avguštin skuša v obširnem spisu vse po čerki razlagati in 2. poglavje 1. Mojzesove knjige v soglasje spraviti s 1. poglavjem, kar sam priznava, da ni lehko.*) Vender je prej, ko je branil to Mojzesovo knjigo pred krivoverskimi manihejci, tudi on razločeval mej govorjenjem v pravem in v prenesenem pomenu, »kakeršen je ta, ki imamo tu ž njim opraviti«. Povest o stvarjenju žene ima namreč nekaj skrivnega pomeniti. Ni dvojbe, da je mislil pri tem sv. Avguštin na to, na kar mislijo tudi današnji katoliški razlagavci. Mojzes hoče učiti svoje ljudstvo, da ima mož ženo ceniti in ljubiti ko sebi enako, ne pa ko se sužnjo ravnati ž njo, kaker se je godilo pogostoma mej drugimi, Izraeljcem sosednimi
narodi.**)
Dasiravno pa je to glavni namen povesti in se ta nima umeti Do besedi, vender seveda mi ne smemo nasprotovati svetopisemski komisiji v Rimu, ki hoče, da je bil pervi človek posebej vstvarjen, in perva žena iz pervega moža. Kako se je to godilo, si je težko misliti. »Eden namreč samo ve, ki je sam stvarnik«, Dravi sv. Janez Zlatousti. Sedanji razlagavci mislijo prav tu na nekakov »razvoj« — ali kakov? Morda bi se najbolj približali resnici, in ob enem najbolj v soglasje spravili besede sv. pisma, ke bi si predstavljali perva človeka vstvarjena po razvoju ko dvoj čiča***); tudi tako bi bil Adam mogel misliti: »To je zdaj kost }z mojih kosti in meso iz mojega mesa«. — Pravimo pa »vstvar-jena po razvoju«, ne kaker bi ju bil razvoj vstvaril, temuč Bog ]u ie vstvaril po načinu, ki je natornim,to je njegovim,božjim,postavam najprimerniši. Vstvaril jima je telesi, ki ste se razvijali rastli po teh postavah in se razvili do lepote in popolnosti, kaker je ni bilo doseglo prej nobeno živo telo. — Kar ju je povzdignilo visoko - visoko nad vse živali, to pa ste bile duši, ki jima jih je vdihnil, pametni in nevmerjoči duši.
*) Zdaj mislijo razlagavci, tudi katoliški, na različne vire („emprunts Sc*entifiqUes“).
**) Primeri: Adam und Eva. Ein biblisches Lehrstuck iiber Werden ^nc* Vresen der ersten Menschen. Von dr. Johann Gottsberger, Professor an ®r Vniversitat Miinchen. Mtinster in W. 1910. Aschendorffsche Buchhandlung r' 4l. in dalje: ,DieWahrheit der bibl. Erzahlung*.—Knjižica ima Imprimatur pav ***) Seveda je to le priprosto mnenje, ki ga nikomer ne vsiljujemo
Pa za vsako verjetniše radi zamenjamo.
Po vsem tem, upamo, bo zadosti jasno, da se nam ni treba-nauka o razvoju nič bati. Brez Boga si ga seveda ne moremo-misliti. Le po njegovi volji in postavi se more stvarjenje razvijati zmirom lepše in bogatejše in da je to svojo voljo in ob enem moč, da se zveršuje, položil v svoje stvarjenje, to naše misli o Bogu le povzdiguje in poveličuje. Tudi človeka nič ne ponižuje, če ni vstvarjen neposredno iz ila. Ke bi se tudi v resnici kedaj dokazalo, kar se do zdaj ni moglo, namreč razvitek človeka iz živali, s tem ne bi bilo dokazano, da ni bil poslednji in najvišji namen božji pri stvarjenju naše zemlje — človek. Nanj je Bog misli od začetka. Zanj je shranil v zemljo zlato in srebro, železo in druge kovine, terdno kamenje, beli in pisani marmor in drage kamene in sol in druge le njemu, človeku potrebne in koristne reči. Zanj je spravil v globočine iz pervih časov rastlinskega in živaljskega življenja bogate zaklade premoga in petroleja. Njemu je preskerbel toliko raznoverstnih rastlin in živali, da mu dajejo hrano in obleko in stanovanje in različno potrebno in koristno orodje. Njega imajo razveseljevati ptice se svojim prekrasnim perjem, se svojim prijetnim petjem, cvetlice se svojimi živimi barvami, svojimi vmetnimi kroji. Zanj vzderžuje sonce se svojo gorkoto in svetlobo vse življenje na zemlji, njemu odpira jasna noč vpogled v nezmerno nebo polno svetlih svetov, ki mu pričajo o neskončni modrosti, mogočnosti in veličastvu stvarnika. Nad vse pa ga je Bog počastil, ko je sam na zemlji ko človek živel in zanj ko človek vmerl — na lesu sv. Križa.
Misli, misli dobro!
P M. Š.
Na svetu vidimo različne verste ljudi, dobre in slabe, pobožne in tje navdilj živeče in nemarne ne samo glede verskega ampak tudi glede telesnega vsakdanjega življenja in gmotnega napredka; — marsiketeri so tudi le bolj po zunanje verni brez vsake gorečnosti; mnogi so omahljivi in brez pravega značaja-— Od kod pa to?
Premalo se misli in prevdarja; ne rabi se, ali se rabi le malo in narobe tisti dar, ki ga je Bog na svetu dal edino človeku, t. J-
um. In zato, ker nočejo mnogi misliti, dobro misliti, prevdarjati in razsojevati, ali zato ker zlorabljajo svoj um, zabredejo na slaba pota, postanejo sužnji svojih strasti; ne poznajo resnosti živ-lienja. Resnice sv. vere ne vplivajo na take nemisleče ljudi, ker jih ne premišljujejo in ne prevdarjajo; v njih sercih ni zato nobene gorečnosti in tudi ne moči, da bi se vstavljali svojemu slabemu nagnjenju. Njih življenje je pusto. Tako je tožil že prerok Jeremija nad ljudmi v njegovem času: »Vsa dežela je popolnoma razdejana — pusta — ker ni nikoger, ki bi si k sercu vzel« — ki bi v sercu prevdarjal (Iz. 12, 11).
Nemisleči, večnih resnic in nauka sv. cerkve nepremišlju-3°či ljudje, se dajo lahko zapeljati svojim strastem, še zlasti ker brez pravega mišljenja, ali premišljevanja ni prave molitve. Ako naletijo taki na koga, ki jim razklada krive nauke, ali pa na slabe knjige in časopise, radi vse verjamejo, kar vgaja njih strastem in njih brezskerbnemu življenju. In, žalibog. dandanes se mnogo sliši in bere, ne premisli se pa in ne presodi, ali je vse res in prav. Ravno na to lahkomišljenost in lahkoumnost raču-naio zapeljivci. Od takega ravnanja pa dohaja mnogo zla za krščansko in društveno življenje, velike zmešnjave so sad take nePremišljenosti in zaslepljenosti, ljudje duševno in gmotno propadajo, nasprotniki se pa na račun nemarnih lahkovernih in nerazsodnih ljudi okoriščajo — oni torej bistro mislijo za svojo korist — in so prebrisani. Resnične so Zveličarjeve besede: )>(Jtroci tega sveta so modrejši v svojem rodu (so boli prebri-San0 kaker otroci luči.« (Luk 16, 8).
Resen in pameten človek pa ne verjame hitro vsega, kar s]'ši od vsiljivih in nezanesljivih ljudi, ali kar bere v časopi-s'b» ki niso na dobrem glasu: prej se hoče prepričati, sam prebija in pozveduje, kaj drugi, pametni pravijo.
Se pred nedavnim časom je obiskoval neki mladenič, pro-®stant ali luteran, protestantovsko gimnazijo; učitelji so zanič-3lVo in zabavljivo govorili proti katoliški veri in pogrevali stare z£odovinske laži. Čim bolj se je pa zabavljalo proti katoliški cerkvi, tim radovedniši je postajal mladenič. Hotel je kaj na-ančnišega izvedeti o veri, ki se tako sovraži in zaničuje. Bil je pavico]juben in želel je brati, kaj pravi nasprotna, katoliška, jeratlka v svoje opravičenje. Poiskal si je potrebnih knjig, ter jih Prav pazljivo prebiral. Ker je bil nesebičen in ker mu je bilo
24S
r
mari za resnico, se je prepričal, da so zagrizeni učitelji na krivem potu — in prestopil je v katoliško cerkev.
Semtertje se najdejo res pobožne osebe, vdane molitvi, prav po kerščansko živeče, olepšane s čednostmi, modre in previdne. In take osebe niso samo iz višjih stanov ih izobražene, ampak tudi priprostega nizkega stanu, kjer ni dosti izobraženosti hr učenosti. Od kod pri njih modrost, prava pobožnost in dar molitve? Od dobre porabe daru božjega, uma. Oni mislijo in prava pobožnost je sad dobrega premišljevanja in prevdarjanja.
V neki samotni in vbožni hišici je prebival pobožen, razumen in zelo moder starček, ki je znal dajati prav modre svete. Obiskal ga je neki učenjak in se Čudil njegovemu govorjenju. Vprašal ga je: »Od kod imate to modrost, ker ne vidim pri vas nobene knjižnice?« »In vender imam tri najboljše knjige, kar jih je na svetu« — odgovori starček — »te prebiram vsaki dan. Perva knjiga so dela božjih rok nad menoj in okolo mene. Druga knjiga je moja vest v globočini mojega serca. Tretja knjiga pa je sv. Pismo. Dela božja, nebo in zemlja, so slična odperti knjigi; oznanjujejo nam vsegamogočnost in modrost nebeškega Očeta. Moja vest mi pravi kaj moram storiti in opustiti. Sv. Pismo pa, ta knjiga nad vsemi knjigami, nas uči, kako se je Bog od počet-ka sveta ljudem razodeval, kako je Sin božji in Gospod naš Jezus Kristus na svet prišel, kaj nam je zapovedal in prepovedal, kaj nas je učil, kaj je storil in preterpel za nas, da bi nas zveličal in posvetil.«
Tako je torej ta človek prebiral te knjige s prevdarkom. dobro jih je premišljeval in postal je zato res pobožen in moder. Kedor se po zmožnosti vadi v premišljevanju svetih naukov in verskih resnic, kedor si prizadeva dobro rabiti svoj um, temu ne bo tako težko moliti; tak človek se bo znal tudi brez knjige prav dobro pripravljati na sv. obhajilo, in rad bo pogosto stopal k mizi božji in se potem v sercu pogovarjal z Jezusom, ki ga je obiskal.
Pred sedemintridesetimi leti okolo je bilo zašumelo po časopisih; zgodilo se je bilo nekaj posebnega. V neko katoliško cerkev je prišel znamenit mož, predsednik prostozidarske ali masonske družbe na Angleškem. Tam pričujoči duhovnik se začudi, ko ga markiz Ripon — tako se je imenoval — prosi, da bi bil sprejet v katoliško cerkev. Kaj ga je dovelo do tega? Name-
nil se je bil nekaj pisati proti katoliški cerkvi. Kot nepristranski Pravicoljuben učenjak, se je hotel prej o katoliški cerkvi in njeni zgodovini poučiti; bral in premišljeval je dotične knjige in prišel je do spoznanja, da on ne misli prav, temuč resnica da je na katoliški strani. To nepristransko premišljevanje katoliške vere ga ie pripeljalo na pravo pot. Postal je vnet katoličan in poseben dobrotnik frančiškanov v Asizu.
Nedavno se je pa neki zagrizenec na Nemškem drugače ponašal. Povabljen je bil za govornika na neki sestanek; govoriti je imel proti pastirskemu listu sv. Očeta, v katerem se obsoja luteranska vera, pa tistega lista še prebral ni bil, da bi vedel, kaj terdi.In ni ga bilosram tomejpotoma nekemu duhovniku prignati in prositi ga, da naj mu on kaj pove o tem listu. Ni prevzel torej govora iz ljubezni do resnice, temuč iz meržnje proti sv. Cerkvi. Tako delajo mnogi, pišejo in govorijo proti Cerkvi — sč slabim namenom in neumni, nerazsodni, in nemisleči ljudje jim Verujejo!
Um pa je treba rabiti in bistriti z dobrim premišljevanjem ne samo glede verskega življenja, ampak Bog nam ga je dal, da s’ tudi pri vsakdanjem in telesnem življenju ž njim pomagamo. Kedor to zanemarja, občuti prej ali slej britke nasledke.
Razumnosti in prevdarjanja zahteva dobro gospodarstvo, °bertnija, kupčija, kmetijstvo — zlasti dandanes, ko ne gre več Vse po starem. Kedor hoče torej v vsem tem napredovati, mora toarisikaj koristnega brati in poslušati, mora tudi poskušati to ‘di ono — in pri vsem tem pridno misliti in previdno ravnati. —-Ua bi znali um svoj rabiti, ne bi bilo treba mnogim iti po svetu trebuhom za kruhom, našli bi ga doma — šli bi po svetu samo lsti, ki res vidijo, da si doma zadosti zaslužiti ne morejo. Dobra h°raba uma, pametno in previdno premišljevanje in prevdarja-njC Pridno branje podučljivih spisov bi jih z blagoslovom božjim Pripeljalo do blagostanja in domovina bi bila srečniša. Zatorej >nej rojaki, opasujmo uma svitle meče! Pomislimo, da je vojska Puše življenje na zemlji. Sovražniki nas povsod obdajajo. Pre-1Jo na vse, kar imamo, vgrabiti nam hočejo celo našo vero, naše upanje, našo ljubezen — božje čednosti — ne, da bi jih bfteli, le, da vničijo, kar je božjega, da vničijo, ke bi mogoče 1 to Boga samega. In orožje v tej divji vojski? — Uma svitli eC; Zato, kedor zmagati hočeš, uri um, misli, misli dobro!
Zaščitnik shodov in bratovščin presv. rešnjega telesa, sv. Paškalj Bajlonski.
(Dalje.)
Papeževo pismo je zlasti razveselilo Španijo. Tam so si bili izbrali že poprej sami na kongresu v Lugosu sv. Paškalja, svojega rojaka, in obenem bi. Janeza de Ribera za patrona evharističnih shodov ter nočnega češčenja aljtarskega zakramenta. Veselili so se, ker papež ni samo poterdil njih izvolitve, ampak jo celo raztegnil čez celi svet. Svoje veselje in hvaležnost so hoteli pokazati z romanjem, ki so ga napravili dve leti pozneje (17. maja 1899) h grobu sv. Paškalja v Vhjareale, in keterega so se vdeležile vse bratovščine nočnega češčenja presv. zakramenta iz šest in šestdeset krajev skupno s petnajststo udi. Vseh romarjev pa se je naštelo okoli dvajset tisoč; mej njimi je bilo več škofov. Zastopstvo je poslala tudi kraljica.
Tu bo na mestu, da se malo bliže seznanimo ž njim, komer je to romanje veljalo, patronom evharističnih shodov.*)
Od časa do časa se v cerkvi božji rode duše, tako čiste, tako nedolžne, da ni v rflih življenju skoraj nobenega slabega nagnjenja zapaziti. Že od nežnih otročjih let so kaker prosti vseh zemeljskih zanjk in imajo svoj duh obernjen le na Boga in na nebeške reči. Edna izmej tako srečnih duš je sv. Paškalj Bajlonski, ki ga sedaj častimo ko pokrovitelja, zaščitnika vseh evharističnih shodov in društev.
Sv. Paškalj Bajlonski je bil rojen 17. maja 1. 1540 v Torre Hermosa, majhinem tergu na Španskem. Imel je neprecenljivo srečo, da mu je Bog dal pobožne stariše. Morali so pa biti zelo vbožni, ker so bili prisiljeni svojega otroka že se sedmim letom tujim ljudem za pastirja dati, da si je sam služil hrano in obleko. Pasel je najraje okrog holmca, ki je verhu njega stala cerkev Matere božje »de la Serata«. V to svetišče, ki je bilo rud; sloveča božja pot, je hodil, keder je mogel. Želel se je naučiti brati. Preskerbel si je zato knjigo in prosil na paši mimogredo-če, da bi ga seznanili s čerkami. Ko se je na ta način brati R
*) Obširniši popis življenja sv. Paškalja Bajlonskega je najti v XU-' tečaju „Cvetja“.

Pisati naučil, je bral življenje Jezusovo. Samota na pašnikih se niu je zelo priljubila. Pogosto je klečal, molil, premišljeval, in se z Bogom pogovarjal. Če ie mogoče, je šel vsaki dan k sv. Plaši. In ostal je pastir tudi ko mladenič.
V dvajsetem letu je šel v mesto Valencijo, kjer je blizu sa-Pjostana »Marije Loretske« našel gospodarja, ki ga je sprejel za pastirja. Tako je imel priliko tudi tu, kaker v svoji domovini, hoditi v cerkev. Pogosto je šel molit celo po noči pred cerkvena vrata. Živel pa je tako vzgledno, da so ga le »svetega ovčarja« imenovali. Tudi, v bližnjem samostanu so poznali pobožnega pastirja. Saj je hodil tja k spovedi, k sv. obhajilu in k službi božji. Nekemu br. Jožefu je rekel p. Anton Segura, Pa-škaljev spovednik: »Vedi, brat Jožef, ta pastir komaj izmoli očenaš in zdravamarijo, da se ne bi zameknil.« — Necega dne je vabil zvon v bližnji samostanski cerkvi k sv. maši. Paškalj |e bil na pašniku pri svoji čredi in slišal je zvon. Ker ni mogel bi k maši, je zdihoval brez nehanja iz globočine svojega serca Prot nebu. In glej, Paškalj zagleda v rokah angeljev monštran-Co se sv. hostjo. Ponižno pade na kolena in njegove oči se ne morejo nagledati te nebeške prikazni. Pokazati jo hoče tudi svojim tovarišem. Ti gledajo proti kraju, kamer jim je kazal, pa °ni ne vidijo ničesar. Od tega časa je njegovo serce še bolj Sorelo od ljubezni do najsvetejšega zakramenta. — Tako je živel Paškalj mej svetom. Se svojim štiri in dvajsetim letom Pa ie stopil kot brat lajik v frančiškanski samostan »Marije Lo-letske«. Sedaj je prebival pod eno streho z Jezusom. Ko redov-Piku mu je bilo največje veselje, najslajša tolažba, če je le mo-^eh noč in dan klečati pred tabernakeljnom in moliti Najsve-tejšega. Če mu pa opravila niso dopuščala biti v cerkvi ,je tudi mej delom se živo vero obračal svoje oči proti kraju, kjer je PPo shranjeno Najsvetejše. Keder so imeli drugi bratje prosti cas v. razvedrilo, je šel Paškalj s predstojnikovim dovoljenjem Počastit sv. rešnje telo. Pa beli dan ni zadostoval Paškalje-gorečnosti. Vedno in brez izjeme je hodil se svojimi brati udi k polnočnim molitvam, kaker je bila tam tedaj samostanska navada. In mejtem, ko so šli drugi bratje zopet k po-cPku, je Paškalj ostajal pred Najsvetejšim v molitev in premišljevanje zatopljen do jutra. Potem je obiskal vse aljtarje, ki s° bili v cerkvi, ondi opravil svoje molitve, odperl cerkev ln
vzbudil svoje sobrate k jutranjim molitvam. Na vse to je, kar je bilo njegovo največje veselje, stregel mašnikom, zbrano kaker angelj, pri daritvi sv. maše, ali pa je bil pobožno pri vseh sv. mašah, če ga pokorščina ni klicala h drugemu delu. Če tudi je najsvetejšo aljtarsko skrivnost vedno častil z globoko spoštljivostjo, s prav posebno pobožnostjo je to delal v veliki tjeden. Po pet do šest ur je neprenehoma klečal, molil in premišljeval pred božjim grobom. Ali kaj pa še le na praznik presv. rešnjega telesa! Ta praznik je bil navadno ves dan zamaknjen in popolnoma potopljen v morje neskončne ljubezni in neskončnega vsmiljenja božjega.
K svetemu obhajilu se je pripravljal Paškalj posebno marljivo in skerbno. Njegovo pripravljanje se je raztezalo od enega obhajila od drugega. Da bi ohranil svoje serce vedno čisto in nedolžno, je olajšal vsaki dan, če je le mogel, svojo vest v zakramentu sv. pokore. Neketeri so mu očitali, da mu vzbuja prepogosta spoved le dvojbe. Paškalj pa je odgovoril, da ne pomisli, kedor tako govori, kolike milosti zadobi tisti, ki s čistim in gorečim sercem pristopi k mizi Gospodovi, in koliko milosti zgubi, kedor ne dovolj pripravljen prejema sv. obhajilo. Paškalj sl je sicer prizadeval, da bi na unanje skrival gorečnost svojega serca pri sv. obhajilu, pa ni imel dovolj moči to tudi v dejanji storiti zavoljo obilnih milosti, ki jih je vsaki krat od Boga prejel pri sv. obhajilu.
L. 1570 je Paškalj iz pokorščine šel na dolgo potovanje v Pariz. Tedanji generalj frančiškanskega reda je bil po rodu Francoz in je tedaj prebival v Parizu. Kustos Paškaljeve pro-vincije mu je imel poslati pisma, ki so bila zelo važna. Premišljeval je, keteremu svojih podložnih naj izroči ta posel. — Dobro je vedel, da po krajih, koder bo moral hoditi dotičnik s-pismi, kar mergoli krivovercev, ki nad vse sovražijo redovnike in so jih mnogo že tudi pomorili z najstrašnejšimi martrami. Imenovali so se ti krivoverci kaljvinci ali hugenoti. Njih prederz-nost je presegala vse meje, kjerkoli so bili v večini. Vničevali so cerkve, sv. podobe, sv. posode; sv. hostije pa so metali v blato in ogenj, ker niso verovali v pričujočnost Boga v hostiji, — zabranjevali so bolnikom prinesti sv. popotnico, smešili so katoliške obrede, pa tudi katoličanom, kaker rečeno, niso prizanašali. Kustos se spomni Paškalja, ko najpripravnišega M5 njega pošlje na nevarno pot.

Tedaj se je nad njim kazala resničnost besed: »Kar je nespametno pred svetom, je Bog izvolil, da bi osramotil modre; 'n kar je slabotno pred svetom, je Bog izvolil, da bi osramotil ^ar je mogočnega.« (I. Kor. 1, 27.) Šel je v svoji borni obleki n°č in dan po očitnih potih in cestah mej krivoverci, lcaker ^otko jagnje mej zgrabljivimi volkovi. In povsodi je čula nad niini božja roka, če tudi so ga serdito napadali, psovali in dru-g°d ga hoteli v besedi vjeti in njegovo katoliško vero osmešiti. Paškalj pa, da si priprost brat lajik, na vse vgovore in vpraša-n)a tako bistroumno odgovarja, da mu ne znajo nič več opo-rekati. Ni si bil pridobil posvetne izobraženosti, pa s premišljevanjem in molitvijo je globoko napredoval v božji učenosti. Večkrat je bil v smertni nevarnosti. Gotovo bi ga bili krivoverci vbili, ke bi ga ne bila varovala božja roka.
Skozi osem in dvajset let je Paškalj dajal najlepše zglede, ^a$ti zgled velike ljubezni in češčenja do presvetega rešnjega elesa. Tedaj je Bogu dopadlo ga poklicati k sebi, da bo gledal 0cl obličja do obličja, keterega je doslej molil skritega v podobi kruha.
Paškalj je zbolel na smert. Ko je čutil, da se mu bliža zad-jvjp ura, prosi ponižno, da mu podele sv. zakramente za umira-cf Vmerl je na binkoštno nedeljo, na svoj rojstni dan, 17. niTia !. 1592 0b trenutku, ko je zvon naznanjal, da je mašnik e* slovesno sv. mašo povzdignil sv. hostijo.
(Konec prih.)
Dostavek k dopisu s Kitajskega.
, Zadnjemu pismu našega starišega kitajskega misijonarja je Priloženo pismo njegovega Škota iz mesta Hankov, odgovor . neko malo prej škofu pisano pismo misijonarjevo. Škof piše 1 niški prav prijazno in po domače. Poroča mu, da se tudi tam D .iškim misijonarjem od nobene strani, ne cesarske ne re-nkanske, ni zgodilo nič hudega, dasiravno slišijo streljanje ket * ^an *n so’ £°t°v0 *e po naključju in ne namenoma, tudi ne-j ere bombe zadele v misijonska poslopja, zlasti v bolnišnico hvSesberski samostan, pet se jih je tam tudi razpočilo, vender a a Bogu ni nobena nikoger zadela.
Pozneje smo dobili tudi majhino fotografijo katehista, o ke-m Poroča naš misijonar v zadnjem zvezku. Da vidijo bravci,
kakšni so zdaj mladi Kitajci v evropski obleki, smo dali narediti in stoječo podobico.
Pavel Je-pao-san
kitajski katoliški katehist.
Zahvala in prošnja.
Podpisani se hvaležno zahvaljuje za podporo, ki se mu 3e poslala na priporočilo v »Cv.« Poslali ste mu Marija Kavčič iž Idrije 2 kroni in Uršula Černe iz Ljubljane 6 kron 40 vinarjev-Bog jima obilo poverni, sv. Frančišek jima izprosi srečo h1 blagoslov. Podpisani pa še nadalje priporoča v molitev sebe v svoji strašni živčni bolezni in svojega starega očeta na smer* bolnega. Lepo se priporoča tudi dobrim, vsmiljenim bravcefl1 »Cvetja«, zlasti bratom in sestram III. reda, da bi njemu in nje' govemu očetu še nadalje pomagali s kakim milodarom, ker sta v veliki sili in potrebi.
Franc Kolar, Laze, št. 22 p. Planina pri Rakeku. Kranjsko-
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo rajni udje III. reda ljubljanske skupščine: Marija Kolšek, Marija Ahlin, Ana Janežič, Marjana Princ, Marija Ljubič, Elizabeta Podbevšek, Helena Turk, Jožefa Milavec, Jera Avsec, Marija Nosan, Helena Plevnik, Jurij Dolenec, Janez Vidic, Jera Smukavec, Marija Bolta, Magdalena Miklavčič, Marija Stampfl, Helena Nedved, Jera Štrus; skupščine v Slavini: Frančiška Ivana Bole iz Koč; šolska sestra III. reda sv. Frančiška Mr. Mihaela (T e r e-2 i j a Plohl, vmerla 17. 7. 12 v Mariboru.
Dalje se priporočajo v molitev P. Filip Benicij, voditelj III. reda v Mariboru za ozdravljenje po operaciji zveršeni 19. julija v Gradcu; neki bolan'gospod kaplan za ozdravljenje; neki mla-Henič za rešitev iz grešne navade in pravo izvolitev, stanu; r*eka žena za družinski mir; T. Gr. za tolažbo presv. serca Jezusovega in varstvo Marijino, da ne omaga v sveti veri; neka °seba priporoča svoje stariše, brate in sestre in sorodnike, da ki jim Bog pomagal v velikih dušnih in telesnih stiskah ter jih obvaroval nagle in neprevidene smerti, priporoča tudi sama sebe, da bi mogla v stan, ki si ga je izvolila, res kmalu vstopiti in samostanske dolžnosti vestno izpolnjevati, nadalje, da bi se dve Pravdi srečno in po pravici iztekli, da bi bili končani prepiri in bi Prenehalo sovraštvo; neka žena priporoča svojega termaste-£a in kletvini vdanega moža in za zdravje, mir in kerščansko Poterpežljivost v hiši; F. P. priporoča sebe in svoje brate v ne-*e Posebne dobre namene; neka oseba priporoča sebe in svojo zašlo hčerko; A. B. priporoča neko osebo in nje stariše za pra-v° spoznanje.
Zahvalo za vslišano molitev
Naznanjajo: R. V. v Sl. G. da ji je po devetdnevnici na čast sv. °žefu minila velika bolečina v glavi; F. J. v G., da ji je po tritedenski pobožnosti k Materi božji ozdravela noga, ki bi bila tniela biti operirana: I. V. v Lj. da je bila po devetdnevnicah, ki J 1 te opravljala se svojimi prijatelicami o priliki, ko je po smerti sv°je sestre prevzela prodajalno, rešena iz velike zadrege in nevarnosti.	(Dalje prih.)
Rimsko - frančiškanski koledar za leto 1912.
Mesec avgust ali veliki serpan.
' 1. četertek: sv. Peter v verigah; sv. makabejski marterniki.
2.	petek: porcijunkula. P. O.
3.	sobota : sv. Aljfonz Marija Li-gvorij, šk. c. uč.; najdenje trupla sv. Štefana, m.
• 4. nedelja, 10. po bink.: osmina posvečenja cerkev treh redov sv. Frančiška; sv. Dominik, sp, P. O.
5.	pondeljek: sv. Marija snežnica ; bi. Cikus, sp. 3. r
6.	torek; spremenjenje Kristusovo; sv. Ksist in drugi m.
7.	sreda: sv. Kajetan sp.: sv. Do-nat, šk. m.
8.	četerlek: sv. Cirijak in drugi m.
9.	petek : bi. Janez Aljverenski. sp.
1. r.: sv. Roman, m.
10.	sobota: sv. Lovrenec, m.
11.	nedelja, 11. po bink.: osmina sv. Dominika; sv. Tiburcij in Su-
zana, m.
12.	pondeljek: sv. Klara, dev. 2. r.
V. O. P. O.
13.	torek: bi. Peter Moljanski, sp. 1. r.; sv. Hipolit in Kasijan, m.
14.	sreda: post. bi. Sanktes, sp. l.r.; sv. Evzebij, sp.
15.	četertek : vn'eb o v z e t j]e bi. d. Marije. V. O., P. O.
16.	petek: sv. Rok, sp 3.reda. P. 0.
17.	sobota: osmina sv. Lovrenca,
18.	nedelja, 12. po bink.: sv. Jo3' him, oče bi. d. M.; sv. Helena cesarica, vdova; sv. Agapit, ®-
19.	pondeljek: sv. Ludovik, šk. 1. r-> osmina sv. Klare, P. O.
20.	torek: sv. Bernard, opat, c. uč.
21.	sreda: sv. Ivana Frančiška, vd.
22.	četertek: osmina vnebovzetja bi d. Marije; sv. Timotej ln dr. ®'
23.	petek: sv. Filip Benicij, sp.
24.	sobota: sv. Jernej, apostelj.
25.	nedelja, 12. po bink.: sv. LU' dovik IX., kralj, patron tretje' rednikov; Marijino sedmero ve' selje. P. O , V. O.
26.	pondeljek: sv. Hijacint, sp.; st-Zefirin, m.
27.	torek: sv. Jožef Kalasancij. sp-1 bi. Timotej, sp. 1. r.
28.	sreda: sv. Avguštin, šk. c. uČ<-sv. Hermet, m.
29.	četertek: obglavljenje sv. Jane*3 Kerstnika ; sv. Sabina, m.
30.	petek: sv. Roza Limanska, sv. Feliks in Adavkt, m.
31.	sobota: sv. Rajmund nerojeni, SP’
Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za>se verne v cerkva11 * * treh redov sv. Frančiška.
P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za ude 1., 2., in 3. reda.
V. O. pomeni vesoljno odvezo s popolnoma odpustkom za 1., 2. in red sv. Frančiška.
. Nihil obstat. P. Konštantin Luser. Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. Pr°V
tako. Njemu je bila naša knjižna slovenščina, njena pravost ali nepravost, deveta briga. To mi je sam naravnost povedal, več ko enkrat, in res je ravno tako nedolžno govoril n. pr. o svojem »kovčku«, kaker kak ljubljanski rokodelski učenec, ki je to imenitno novoslovensko besedo tisti čas tam kje na Kodelovem Pobral. Oblakovo načelo je bilo moderno »F art pour F art«, znanost zaradi znanosti; zveze s tako važno stranjo javnega življenja, kaker je življenje knjižnega jezika, to je vpliva nanj, ni iskal.
Kajpada vem, da to ni bil edino le njegov nazor, po vseučiliščih se menda precej splošno tako misli. Saj je pač tudi res, ^a je vsaka resnica ko taka vredna poznanja, če tudi ne prinese precej koristi. Nihče menda nima nič zoper to, da se goji na vseučiliščih tudi taka znanost. Pa goji se naj zlasti seveda H kjer je za bližnje potrebe že zadosti preskerbljeno, kaker na Angleškem, na Francoskem, na Nemškem. Mislim namreč, da 36 Po teh deželah preskerbljeno v tem oziru že davno, vem pa Seveda nič ne. Na Nemškem bi se imelo morebiti v resnici nekoliko bolj misliti na to. Znani Wustmann očita šolam — in vse s° Posredno ali neposredno odvisne od vseučilišč —, da glede na knjižno nemščino niso storile svoje dolžnosti. Ali to je skerb nemških jezikoslovcev, ne naša. Mi pa imamo skerbeti za našo vbogo slovenščino in ne smemo gledati hladnega serca, kako »na ulici in na trgu ko socijalno sredstvo ali občilo« kvari m mercvari.
Včasi sem mislil, da bi mogel sam kaj pripomoči, da bi se ^hranila zdrava in razvijala prav in lepo, kaker ji je prirojeno, aker se n. pr. zdravo drevo v primernih tleh in vgodnem pod-^ebju po svoje lepo razvija. »Pripomoči« pravim, sem mislil a-j- Da bi mogel v svojem stanu in celo na kakih platnicah sam aj' Prida dognati, tega pač nihče ni upal. Tu ni za to ne veljave, ?e sredstev. Kje bi se oboje moglo imeti, pa mislim, da ne bi .10 težko izvedeti. V kaki akademiji v ta namen? Morda, ali nimamo. Edino, kar smo zdaj nekaj let takega imeli, to je 1 a slavistična stolica graškega vseučilišča, vstanovljena s j^sebnim ozirom na našo slovenščino. Po mojem prepričanju je Ha torej naravnost sveta narodna dolžnost rajnega profesorja reklja in bo prav tako dolžnost njegovih naslednikov v prednjih in spisih učiti, prav učiti našo knjižno slovenščino in " erbno čuti nad njenim razvijanjem, zlasti pa se vsem ognjem r gnjati zmote, ki se dan na dan vtepljejo v pisavo in iz-Kar je v tem oziru storil prof. Štrekelj, je po 31 misli torej v pervi versti in največe hvale vredno. Da ni od°ril Vsega, kar bi bilo treba, kedo bi mu očital? Želelo se je n3ega tudi drugih reči toliko!
tJela je torej na tem polju ostalo dosti tudi naslednikom.
Ne le stare že večkrat grajane napake se vedno ponavljajo leta in leta, tudi novih ne zmanjkuje. Prav rejenega Antibarbara bi nam bilo treba, in prej ko mogoče, ker se iz šole in cerkve, društev in shodov in časnikov in knjig pačenje zelo širi tudi že mej priprosto ljudstvo. Tudi za ljudstvo bi bila torej taka knjiga potrebna; zato naj bi bila, koliker se da, jasno in priprostor zlasti pa kratkočasno pisana, morda tako ali podobno kaker za Italijane Edmonda de Amicis »L’ Idioma gentile«. Če slovečemu italijanskemu pisatelju ta knjiga ne dela sramote, je taka tudi učenemu slovenskemu profesorju ne bi. In mnogi bi jo brali, ki za suho paragrafasta šoljsko slovnico nimajo ne veselja ne volje.
O podobnih delih za neketere slavenske jezike piše Jagič na str. 904 in nasl. svoje »Istorije slavjanskoj filologii«. Navaja za češčino Hattale »Brus jazyka českeho« in Bartoša »Rukovet spravne češtiny«; za poljščino Passendorferja »Bi§dy ]§zyko-we« in Krasnovoljskega »Slo\vniczek frazeologiczny« in »Naj-pospolitsze bl^dy j$zykowe«; za serbščino in hervaščino mah časopis Miloša Angjelkoviča »Branič srpskog ili hrvatskog jezika« in spise Trnskega, Zoreta in Živanoviča; za našo slovenščino prijazno omenja »Cvetje« in spise gospodov Tominšeka in Breznika. Štreklja na tem mestu ne imenuje, ker mu dotični spisi njegovi, poslednji vsaj, še niso bili znani; v ArchivU XXXIII. str. 493-7 je pa pod naslovom »Ein Beitrag zur \vissen-schaftlichen Begriindung der slovenischen Orthographie« pri' občil obširno oceno lani izdanega posebnega tiska nekedanje-ga »Slovenčevega« podlistka »O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah«. Ocena je za Štreklja polna zaslužen6 hvale. Tudi kjer Jagič se svojega stališča s čem ni čisto zadovoljen, so njegove opazke vsega premisleka vredne. Le nasproti besedam: »ich mochte nur sowohi gegeniiber Štrekelj \vie auch gegenliber Škrabec, die von den »hrvatomanen« eine ge\viss6 Oefahr fiir die slovenische Sprache befiirchten, die unumstossli' che Tatsache hervorheben, dass fiir die lautliche und gramrna-tische Regelung des Slovenischen die kroatische sprachlich6 Nachbarschaft dennoch von grossen Vorteil war« — morah1 povedati, da sem jaz popolnoma tega prepričanja; pravi »hrva' tomani« pa niso s tem zadovoljni, oni hočejo naravnost hervaše’-' no namesto »slovenščine«, ali morda za enkrat nekako zmes te in one. — Se bi bilo mariskaj vredno povedati, ali prostora -več. Naj omenim samo še zadnje in glavno delo Štrekljevo. * je ostalo, žal, nedodelano, zgodovinsko slovnico naše slove11 ščitie namenjeno Jagičevi enciklopediji. — In zdaj, blagi rojaKj po mnogem terpljenju in težkem trudu vesel večni počitek P Bogu!