mm  ™

JE*"''

jr.



f

t


I

'f



r



Žalost in veselje

e rasa d

Povest za ljudstvo.

A. ji dre j čk o v Jože.

i

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Drugi natis.

Slovenskih Večernic 21. zvezek.

1908 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

2

•»

6261  5

_ Mk. _

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškoiijstva.

■ eter Grmar je živel že precej let v samotni koči

ob Savi, in vendar se ga ni še polotila misel, da
bi zapustil svoje gnezdišče in se preselil v vas
med svoje sosede. — Starši so mu umrli ravno tisto ne¬
srečno leto, ko so prvikrat rohnele francoske čete po naših
krajih, in tudi Petra je zadela nemila usoda, da je moral
zadeti puško ter iti borit se zoper sovražnika, ki je obetal
pogin vsem evropskim državam. Svoja najboljša leta je
preživel v mnogoterih bojih po tujih deželah. Ko je sled¬
njič otresel vojaško butaro raz sebe ter se povrnil v svojo
domovino, bil je že tako sit svetnega hrupa in njegovih
homatij, da si ni nič drugega želel, nego poiskati si sa¬
motnega bivališča in ondi uživati blagi mir, katerega že
od svojih mladeniških let ni imel.

Kraj bukovega gozda, koder je vodila pot črez hribe
v sosednje vasi, bilo je nekoliko tratine. Ta kraj se je zdel
Petru najugodnejši za samotarjenje. Živa duša ga ni motila
v tem zatišju razen šumečih valov bistre Save, ki je hitela
po belem produ v daljnje kraje. Napravil si je majhno
hišico iz smrekovih tramov, jo pokril nekoliko s slamo,
nekoliko z deskami, kar mu je ravno prišlo v roke, in
zadoščeno je bilo njegovim potrebam.

Ker pa Peter ni bil vajen pasti lenobo in pohajkovati,
okopal in obdelal je okrog hiše pusto zemljo ter jo obsejal
in obsadil z raznim sočivjem in sadnim drevjem. Njegov
trud ni bil zastonj. V nekaterih letih je bila zemlja že tako
rodovitna, da mu je dajala popolnoma dovolj pridelkov,

4

kolikor je potreboval za svoje življenje. Male jablane in
češplje, pridno in skrbno gojene, so prinašale že zgodaj
tečnega sadja, katerega je bil Peter še tein bolj vesel, ker
si ga je pridelal z lastno pridnostjo. — Večkrat je dejal
sam pri sebi: „Moji starši so bili revni, še svoje hiše niso
imeli, drugega mi niso zapustili kot obilo lepih naukov,
katerih ne bom nikdar pozabil. Moja dolžnost je torej, da
te nauke ne le v srcu ohranim, ampak tudi dejansko izvr¬
šujem. »Moli in delaj, in Bog ti bo pomagal povsod,«
dejali so mi vedno in nehvaležen bi bil, ko bi zanemarjal
te resnice in dobre pouke staršev.'' — Tako je mislil
Peter in tako tudi ravnal. — Pa to še ni bilo vse. Pot, ki

je peljala iz hribovskih vasi mimo njegove hiše, bila je naj¬
krajša v župnijo onstran Save; a zavoljo pomanjkanja brod¬
nikov so morali gorjanci hoditi daleč na okrog do mesta,
kjer so mogli priti na desni breg. Temu je Peter prišel
kmalu v okom. Njegova bistra glava mu je pomagala
povsod; iztesal si je .sam precej velik čoln, poiskal pri¬
pravno mesto, kjer voda ni bila preveč deroča, in v krat¬
kem času je bila odprta pot gorjancem na drugo stran.

Povsod so hvalili modrega in pridnega Petra in nje¬
govo blago početje. Vsako nedeljo se je oglasilo pri njem
mnogo ljudi, da jih je prepeljaval na drugo stran, kamor
so hodili k maši, in s tem si je prislužil, čeravno ne veliko,
vendar toliko, kolikor je potreboval za svoje stanje. Rado¬
vedni mladeniči in dekleta so hodili že zgodaj k njemu.
Peter jim je moral potem pripovedovati svoje dogodke po
svetu r  kako se je boril s Francozi, kako daleč so tisti kraji,
koder je hodil, in več enakega, kar navadno zanima mla¬
dino. Peter je vsem rad vstrezal, zatorej so ga pa vsi
čislali in hvalili kot prebrisanega moža, ki je že kaj izkusil
po svetu in izvedel, kako se služi drugje kruh.

Tako je gospodaril Peter Grmar na svojem malem
posestvu, popolnoma zadovoljen sam s seboj. — Kaj bi tudi
ne bil? Saj je bil prost vseh strasti, ki človeka pehajo
navadno v neizmerno brezdno ter napravljajo nezadovoljnost
in nesrečno življenje; vdan v voljo božjo je delal dan za
dnevom, nikdar ni poželel ne bogastva ne sladnostnega
življenja, ki je sama ničemurnost in mami človeškega duha,
da slednjič pozabi Boga, svojega stvarnika, in svetih dolž¬
nosti. ki mu jih je naložila božja previdnost. — Ako bi
natanko premislili, kako malo potrebuje človek, da živi
zadovoljno in srečno, kako lahko se je ogibati vseh strasti,

5

ki vodijo na pot pogube, morali bi iz srca milovati one,
ki dan za dnevom hrepene po zakladih, svetnem lišpu in
hrumečih veselicah ter si s tem hočejo pridobiti zadovolj¬
nost in srečo. Kako abotni so taki posvetnjaki! Oni
iščejo zadovoljnosti ondi, kjer je nikdar ni, in iščejo sreče
v zakladih, ki jim je dati ne morejo. Bogastvo je podobno
morski vodi, ki žeja vedno bolj, čim več je kdo pije. Taki
ljudje iščejo omike ondi, kjer se leskeče zlato in dragi
kameni, pa ne pomislijo, da je njih duh mrtev, njihova
glava prazna. Ako natanko preudarimo vsa svetna početja,
zastaviti moramo nehote vprašanje: Kdo je srečnejši, bo¬
gatin v svojih nališpanih sobah ali prosti kmet v svoji bajti?
In če potem to vprašanje natanko preudarimo, priznati
moramo, da uživa le prosti kmetič pravo zadovoljnost in
srečo, kolikor je mogoče na svetu.

Neko popoldne vzame Peter veliko sekiro drvenico
ter gre v bližnji gozd iskat pripravnega lesa, da bi po¬
pravil svoj čoln, ki je bil že tu pa tam strohnel in je vodo
puščal vase. Dolgo časa koraka po gozdu ter ogleduje
lepa bukova in hrastova drevesa. Najbolj ga je veselilo
snažiti gozd, zatoraj je tudi danes zdaj tu zdaj tam kaj
potrebi!, kjer je bilo pregosto, odsekal suhe veje, zamazal s
prstjo poškodovana debla, iz katerih se je cedila smola itd.
Slednjič pride na precej strm breg, kjer je rastlo veliko
vresja. Z mahom poraščena skala se je dvigala kvišku,
globoko spodaj pa je šumel potok zvijaje se med kamenjem.
Peter se usede na plošnat kamen, da bi se odpočil, ogledo-
vaje zdaj bistrookega orla, ki se je sukal po zraku, zdaj
sive grlice s črnimi Zavratniki, ki so grgotale nad njim
med vejami.

Sedaj zasliši na drugi strani skale nekako lomastenje
po grmovju in kmalu potem polglasen pogovor. „Kdo pa
še lazi tod?“ misli si ter stopi k debeli bukvi, da bi videl,
kdo je. Ali skala je bila previsoka, torej ni mogel nič
zapaziti. Urno spleza med rogovilasti vrh ter se vzpne po-
koncu. — V majhni globeli tik skale sta stala dva človeka.
Prvi je bil bradat, srednje starosti in gosposko opravljen;
ob rami mu je visela puška; njegov tovariš pa je bil še
mladenič zagorelega lica. Srajco je imel pod vratom
odpeto in zamazane platnene hlače so bile zatlačene za
rjave golenice zakrpanih škornjev. Na plečih je nosil po¬
lomljen koš samo na eni preramnici in črez koš je bila
pregrnjena plahta.

6

Petru se je zdela ta prikazen čudna. „Česa neki
iščeta ta dva človeka tod po goščavi ?“ mislil si je. „Ako
sta lovca, vendar ne bosta nosila divjačine v pregrnjenem
košu. 44  Tiho je sedel na bukvi in neprestano zrl, kaj
bodeta počela.

Mladi sluga sname koš z rame, ga postavi na trohneli
štor, odgrne plahto in prinese iz koša majhno dete ter je
položi v vresje. Gosposki človek s puško se je naslonil na
hrastovo deblo in nekako zaničljivo gledal na otroka, ki
je nepremakljivo ležal na tleh, njegov sluga pa ga je ne¬
prenehoma pogledoval čakaj e povelja.

Peter je najprej mislil, da je dete mrtvo, da sta morda
ta dva tujca izvršila kako hudodelstvo in mislita sedaj
otroka tukaj skrivaj pokopati, ali ko začne črez nekaj časa
otroče jokati ter valjati se po tleh, zdela se mu je ta
uganka še bolj čudna in nemirno je pričakoval, kaj mislita
storiti.

„Boš molčalo, ti vragovo seme,“ renčal je bradati
mož, ko dete ni hotelo utihniti, ,,sicer ti zavijem vrat, da
ne bodeš več dihnilo/ 4

,Jaz tudi menim, gospod,“ zarežal se je sluga za¬
ničljivo, „da bi bilo najbolje stopiti na vrat tej gomazni
in jo potegniti za peto kot mlado mačko, da bi se raz-
čresnilo. Nemara bi prišel kdo tu mimo in potem bi bilo
vse zaman. 44

Nekako dvomljivo je zmajal oni z glavo, kot ne bi
vedel prav, kaj bi storil.

\,Ali bi ne bilo sramotno umoriti nedolžno, slabotno
stvar? Ko bi se dalo kako drugače storiti! 44

„Kaj drugače storiti ?“ krohotal se je je sluga in kazal
vrsto belih zob. „1 no, ga pa obesimo za pete na vejo,
potem si ne morete očitati, da ste ga umorili, poginilo bo
pa vendarle. To bi bilo vendar abotno, ako bi ga sedaj
pustili, ko sva premagala največje težave, slednjič bodete še
tako daleč pripravili, da bova oba prišla v klešče. Ge vam
ni všeč, nesem ga kar nazaj, pa bo, čemu bom sam sebe
na vislice vlačil ? 44

„Ne, tega ne, — maščevati se moram, ali

U

Ali poguma nimate toliko, jelite? ha, ha, ha. Kaj pa
je takole otroče? Živi ali ne, malo škode bo nasvetu, vi
pa vendarle lahko dobite petdeset tisoč zlatov. Hudiman,
to pa ni kar si bodi; jaz bi za takove denarje tri najboljše
korenjake obesil za pete, in bi jih — 44

7

„Če bi se pa slednjič vendarle izvedelo ?“

„Nič se ne bo izvedelo, rečem vam; tule ga pokop¬
ljeva, še nobena lisica ne bo vedela, da kdo tukaj leži.
Ne vem, zakaj ste tako boječi.^

,,Stori, kar hočeš, jaz ne morem ...“ Tujcu je zastala
beseda v grlu, vzel je puško na ramo in zbežal po hosti.

„Šleva stara,“ godrnjal je zasmehljivo sluga, „ti si
baba, pa ne mož. — Sedajle boš pa ti, mali črv, poginil —
ni drugače, sicer ne bo hodilo prav zame.“ Že se je pri¬
pravil hudobnež na strašno delo, ali Peter, ki v tem tre-
notku ni vedel, kaj bi počel, zakričal je na ves glas:

Peklenska zver hudobna, kaj misliš storiti?!“ In
ko bi trenil, je preplezal strmo skalo ter hitel otroku na
pomoč.

Morivec se je preplašil in mislil zbežati, ali videč, da
je Peter sam, zgrabil je z eno roko dolg nož, z drugo pa
dete ter se obrnil s hudobnim smehom proti Petru, rekoč:

„Le pridi blizu, ti pokveka; vidiš tole svetlo stvar?
Najprej tebe, potem otroka. :w

Peter je zavihtel sekiro, ali roki ste se mu tresli in
sekira mu je ušla iz pesti. Ta trenotek je porabil nasprotnik.
Zgrabil je Petra ter mu nastavil nož na prsi, kriče:

„Spoznaj svoje grehe, bije ti zadnja ura. a  V taki
smrtni nevarnosti je dobil Peter nadčloveško moč. Zgrabil
je morivca za roko, v kateri je držal nož, in se mu skušal
izviti iz rok. Dolgo sta se premetavala in suvala semtertja;
oba sta bila korenjaka, slednjič pa podere Peter nasprotnika
na tla in mu izvije nož.

,,Sedaj je prišla vrsta nate, da se obtožiš svojih črnih
pregreh, grdoba!“ kričal je razsrjeni Peter in tlačil s ko¬
leni nasprotnikove prsi, da je ta kar pene tiščal. „Vdaj
se in pojdi z menoj k sodniji, ali pa ti kar zabodem to
morilno orožje v prsi. Govori!“

Peter sicer ni imel v resnici namena izvršiti tako
dejanje, hotel je samo oplašiti morivca ter ga prisiliti, da
razodene vse skrivnosti tega početja; zatoraj mu reče črez
nekoliko časa: „Ako hočeš iti z menoj in povedati pri

sodniji, čigavo je to dete in kdo je oni tujec, se ti ne bo
zgodilo dosti hudega; zamolčal bom, da si hotel dete umo¬
riti, in to ti bo zlajšalo kazen.“

Hudobnež se je zaničljivo posmehnil in dejal: „Ti zviti
lisjak, ti bi me rad spravil v luknjo; meniš, da ne vem?
Ne zaupam ti nič. Nikdar ti ne povem, čigavo je dete. u

8

„Pomisli, da si sedaj v mojih rokah / 4  dejal je Peter
ter ga še vedno krepko tiščal k tlom.

Hudobnež jame klicati svojega gospodarja na pomoč,
ali ta je bil že bogve kje in ga ni slišal. Slednjič videč,
da so Petrova kolena le pretrda, jel ga je prositi, naj ga
izpusti, da mu bo vse povedal in da tudi ž njim pojde k
sodniji. Peter ga izpusti ter se vzravna kvišku, ali isti tre-
notek je porabil nečlovek, in kot bi trenil, je skočil k de¬
tetu, prijel ga za noge ter vzdignil nad prepad.

„Sedajle pa , 44  kričal je peneč se jeze, „ali me pusti
pri miru in dam ti otroka živega, ali pa ga treščim v pre¬
pad, da se razleti na tisoč koscev; potem pa stori z menoj,
kar hočeš. Stori, kar misliš ! 44

„Brezbožnik , 44  dejal je Peter, „ali more peklenščak
tako hudoben biti, kot si ti ? Pusti nedolžno dete, ki ti ni
storilo nič žalega, sicer te zadene pravična kazen božja!
— Izpustim te, samo otroku ne stori nič žalega , 44  dostavi

Peter s prosečim glasom.

„Ali prej mi še prisezi, da ne boš eno leto nikomur
nič povedal o meni in mojem tovarišu. Reci pri sodniji, da
si vzel otroka ciganom, ali pa da si ga našel v gozdu.* w

„Kaj pa misliš, za božjo voljo! Tega ne prisezam.
Pred Bogom ne bom lagal . 44

„Kakor hočeš; razsodi urno, sicer je po otroku." -

Hud boj se je vnel v Petrovih prsih, nikdar mu še
ni srce tako tolklo, še takrat ne, ko je stal sovražniku
nasproti v krvavih bitkah ter gledal bledi smrti v obraz.
Velik greh se mu je zdelo tako prisegati, in vendarle je
mogel samo s tako prisego rešiti nedolžno dete, po katerem
morda ravno zdaj plaka nesrečna mati in bridko toguje
brezupni oče. ,,Prisega pa velja samo eno leto , 44  misli zopet,
„do takrat morda izvem prave starše otrokove, hudobneže
pa bo že doletela božja pravica prej ali pozneje. Naj bo
v božjem imenu. Bog ve, da te prisege ne storim iz hudo¬
bije, ampak da rešim otroka . 44

..Obljubim , 44  reče potem Peter, ,.da ne izdam ne tebe
ne tvojega tovariša, ali pomni, da nekdo drugi čuje nad
teboj, čigar roki ne uideš ! 44

„Ni zadosti samo: obljubim, — prisezi pri Bogu ! 4k

„Prisežem !* 4  jecljal je Peter in se je tresel.

Tujec položi dete zopet v mah, zareži se zaničljivo
Petru in reče: „Dobro pomni: Od danes eno leto, potem pa
le izdaj sodniji ,* 4  in izgine urnih korakov v hosti.

9

Peter je vzel dete v naročje, zavil ga v plahto ter ga
ujčkal, da bi ga upokojil. Bil je zal fantič, star jedva eno
leto in je imel na vratu zlato verižico z majhno svetinjico,
v kateri ste bili vrezani dve črki. Tujca sta menda pozabila
vzeti jo, ali pa je nista zapazila pod obleko.

Mrak se je že delal, ko je prinesel Peter dete domov.
Napravil mu je majhno posteljico, preskrbel mu kozjega
mleka in z veseljem gledal, kako je polnolični deček užival
tečno mleko in stezal ročice po njem. „Ti ubožček ti,“
miloval ga je, „kmalu bi te bila umorila hudobneža, ko bi
ne bilo mene. Le tukajle ajčkaj na posteljici, sedaj bom
jaz tvoj ata, dokler pravega ne najdemC Čeravno je bil
nekdaj vojak, vendar se mu srce ni bilo tako umrznilo, kakor
je bila navada pri tem stanu, temveč imel je sočutje, kakršno
ima človek, ki še ni zapadel strastim. Skrbeti za zapušče¬
nega otročiča zdelo se mu je prijetno. Vedno je taval okrog
njega, ko je že sladko spal; potem šele je tudi on legel
k počitku. Ali dolgo ni mogel zatisniti očesa. Dogodek
minulega dne mu je bil živo pred očmi. „Kdo sta bila ta
dva tujca, ki sta hotela storiti tako nečloveško dejanje?
Gotovo od daleč, saj v obližju poznam vse ljudi. In iz
kakega namena sta storila to? Iz njunega pogovora sem
izvedel, da se gre za neko maščevanje in za dobiček
petdeset tisoč zlatov. Gotovo mora biti dete bogatih star¬
šev, morda celo edino dete. Kdo bo popisal materino žalost,
očetovo skrb! Ah ljudje, ljudje, vi ste grozovitejši nego
ropna žival!“ Tako je ugibal Peter dolgo ter sklenil iz¬
takniti starše, ako bo le mogoče.

Drugo jutro zgodaj je zavil Peter fantiča v svoj stari,
ponošeni plašč, nesel ga v čoln, potem pa s krepko roko
urno veslal prek Save na drugo stran. Namenil se je namreč
v župnišče, da bi pri gospodu župniku poprašal sveta, kaj
je storiti, da se izvedo otrokovi starši; seveda o včerajšnjem
dogodku je sklenil molčati, dokler ne preteče leto.

Jutro je bilo krasno. Solnce se je ravno pokazalo izza
hribov ter svetilo na vrhove visokih hoj, hrastov in bukev;
ptički so skakljali po grmovju in žvrgoleli čast Večnemu,
ki tudi najmanjšega črvička v prahu ne pozabi; kroginkrog
po tratah pa so letali pisani metulji od cvetke do cvetke
in pridne čebelice so nabirale medu. Ta čarobna naravina
krasota je navdala tudi Petrovega duha; večkrat je obstal
ob potu, ozrl sc proti vzhodu in nekaj časa zamišljen zrl
po okolici, kot da bi se spominjal mladostnih let, ko je še

10

kot deček lazil po teh krajih, iskaje sladkih jagod in bo¬
rovnic. Vsako drevo, vsaka globel ga je spominjala kake
stvari iz otročjih let: tu je imel gugalnico, pod onim široko-
vejnim hrastom sta si napravila nekdaj s sosedovim pastir¬
jem, ki sedaj že davno počiva v hladni zemlji, lopo, kjer
sta vsako popoldne kurila ter pekla krompir in repo. To
vse mu je prišlo na misel iz nekdanjih časov. Smehljaje
je zrl na spečega fantiča v naročju, ki sedaj še ni vedel
za bridkosti sveta; z gabrovo mladiko mu je odganjal sitne
muhe, da ne bi ga nadlegovale v spanju. „Ti siromače ti,“
govoril je sam s seboj, „tako si še mlado, pa te že pre¬
ganja nesreča; bogve, kaj te še čaka na svetu. a

Sedaj je zazvonilo pri župnijski cerkvi dan. Krepko
je odmeval doneči glas po okolici ter opominjal pobožne
vaščane k molitvi. Tudi Peter se je odkril in pokrižal
sebe in dete ter polglasno molil angeljsko češčenje.

Gospod župnik, sivolas mož, je prišel ravno iz cerkve,
ko se mu približa Peter z otrokom. Začudeno ga gleda,
kajti poznal je Petra že od nekdaj in vedel, da živi sa¬
motno onkraj Save, torej si ni mogel nikakor misliti, od¬
kod bi bilo to otroče in kaj namerava Peter ž njim.

„Kje pa si to dobil ?“  vpraša ga župnik nekako začu¬
den, nekoliko pa tudi radoveden. „Čigavo je to dete?* c

Peter se ponižno približa, položi klobuk na stran,
odkrije otroka in jame pripovedovati, da ga je našel včeraj
v gozdu v vresju spečega in da ne ve, čigavo in odkod
bi bilo, zatorej ga je vzel s seboj, da bi poz vedel po pravih
starših. Župnik ga vpraša, če ni videl nobenega človeka
v obližju, in pri ti priči je čutil Peter tako težo na srcu,
kot bi mu bil kdo zavalil veliko skalo nanj. Sramoval se
je lagati vpričo dušnega pastirja, vendar se ni upal pre¬
lomiti prisege. ,,I)ete je bilo čisto samo, le star, raztrgan
koš je ležal zraven njega, a  dejal je jecljaje in uprl oči v
tla, kajti ni si jih upal povzdigniti in pogledati gospodu v
obraz, ker je mislil, da mu bo duhovnik že na obličju bral,
da ne govori resnice. Potem ga vpraša župnik, ali nič ne
sluti, odkod bi bilo otroče, ali nima kake osebe na sumu;
ali Peter je trdil, da ne ve prav nič in tudi soditi ne more,
ker je že mnogo vaščanov poprašal to jutro, če se ni kje
kako dete izgubilo, pa nihče mu ni vedel nič povedati.

,,Tedaj bo treba skrbeti za otroka,“ reče slednjič žup¬
nik, „dali ga bomo komu na rejo, ki je kaj bolj premožen,
in počakali, da se kaj izve o njegovih starših.“

11

Prosim, gospod oče , 44  reče Peter, „ni ga treba niko¬
mur dajati. Jaz sem ga našel in rešil grozovite smrti —
lakote, — zatorej pa ga tudi hočem rediti toliko časa, da
najde prave roditelje. Drugi oče mu bom in mu stregel,
kolikor bo v moji moči. Čeravno nisem bogat, toliko pa
le imam, da bom lahko tega otroka preživil; čemu bi ga
dajali drugim ljudem, da bi ga morda pisano gledali in za¬
ničevali domači otroci, ko doraste. Ko nekoliko odraste,
učil ga bom vse, kar mu bo potrebno za življenje: moliti
in delati in tudi nadloge potrpežljivo prenašati. Nobene sile
mu ne bo, skrbel bom zanj, kakor bi bilo moje lastno
dete . 44

Župnik je molče poslušal te odkritosrčne Petrove be¬
sede. „Prav imaš , 44  dejal je ter ga potapljal po rami, „le
pri tebi naj ostane, v dobrih rokah bo. Vedno sem te spo¬
štoval kot poštenega moža, danes pa sem popolnoma spo¬
znal tvoje blago srce. Izročam ti to dete, da skrbiš zanj
in ga rediš; po možnosti bom tudi jaz pomagal. Bog ti bo
vse povrnil nekdaj, in kako veselje bo, ako se kmalu naj¬
dejo starši, kako ti bodo hvaležni ! 44

„Kako pa ga hočem imenovati ? 44  vpraša Peter, „imena
mu ne vem . 44

„Saj res , 44  odvrne župnik ter gre gledat v pratiko.
„Ime mu moramo dati. Včeraj si ga našel in včeraj je bil
ravno sv. Aleš; imenovali ga bomo torej Aleša . 44

„Aleš so bili tudi moj rajnki oče in večkrat so mi
pravili, da so sv. Aleša dan v Savo padli, ko so bili še v
sami srajci, in malo je manjkalo, da niso utonili; neki brod¬
nik jih je za lase izvlekel iz vode. Kako se to vse čudno
strinja. Tega fantiča sem našel včeraj — tudi na praznik
sv. Aleša in danes smo mu dali ime tega svetnika. Bog ga
varuj vsake nesreče zanaprej in da bi kmalu našel starše,
drugega mu ne želim. Vas, častiti gospod, pa prav lepo
zahvalim, ker ste mi izročili v odgojo tega najdenčka. Bom
že vse tako storil, da bo prav in se ne bodete imeli nič
pritožiti; saj znam to in ono, mnogo sem izkusil po svetu,
ko sem bil vojak, saj veste. In ker se je meni marsikdaj
hudo godilo, zatorej vem. kako je, in rad pomagam ne¬
srečnim, kjer morem . 44

Peter je prinesel svojega rejenčka zopet domov in mu .
je stregel na vse moči, da vsaj pomanjkanja ni trpel. Če
je mali Alešek kdaj postal siten in se jokal, 'vzel ga je
na kolena, sedel na klop pred vežo ter ga gugal in ga

12

pogovarjal tako dolgo, da se je mali paglavček, kakor
ga je navadno imenoval, kadar je pričel jokati, upokojil
in zaspal. Tako je opravljal Peter v svoji hiši dvojno službo
skrbnega očeta in previdne matere; vse to pa se mu je
tako dobro podajalo, kot bi bil nalašč ustvarjen za otroč¬
jega variha. Mali Alešek je prihajal vedno trdnejši pod
skrbnim varstvom Petrovim; tekal je po sobi, splazil se
tudi že črez prag in na dvorišče, kjer je potem neznano
kričal „ata! mama!“ in česar ga je naučil Peter. Skratka,
Peter in Aleš sta bila odslej neločljiva tovariša.

II.

Leta so naglo potekala in Aleš je prihajal vedno večji,
vedno trdnejši. Peter in gospod župnik sta si mnogo pri¬
zadejala, da bi izvedela o starših, pa vse zaman; ni duha
ni sluha ni bilo po njih. Ko je Peter videl, da je vse pri¬
zadevanje zaman, sklenil je tudi molčati o oni dogodbi v
gozdu, kjer je našel fantiča; nikomur ni črhnil besedice,
ker je vedel, da sta hudodelca že zdavno odnesla pete in
bi bilo pozvedovanje po njih prazno delo; razun tega pa
je hotel Alešu sedaj tudi še prikrivati njegovo žalostno
usodo, da je sirota, zapuščenec brez staršev, ter mu to raz¬
odeti šele ob pripravni priliki, ko bode odrastel.

Aleš je dopolnil že nekaj let. Bil je krepek fant,
bistroumen in ubogljiv. Petra je spoštoval ter ga slušal pri
vsaki reči, nikdar ga ni bilo treba s huda k čemu priganjati.
Ker* ni nikdar pozna[ drugega očeta, je mislil, da je Peter
njegov pravi oče. Če je včasih skrbljivo vprašal, kje je
mama, ker je nikdar ne vidi, odgovarjal mu je Peter, da jo
bo videl črez nekaj let, ako bo vedno priden, ubogljiv ter rad
molil. Aleš je vse obljubil in je bil zadovoljen.

Ker so bile vasi daleč v stran, ni mogel zahajati med
drugo deco in se ž njo igrati, zatorej si je pomagal sam
ter si kratil čas. Dve rogati kozi je gonil vsak dan na pašo,
usedel se na bregu Save in lučal kamne vanjo, gledaje
za njimi, kako skakljajo nekaj časa po površju in se nato
potopijo, ali je pa sedel pod star hrast, narezavši vrbovih
mladik ter delal piščalke, ki je vsaka drugače pela: sled¬
njič se je v svoji umetnosti tako izuril, da je izdolbel na
veliki piščalki več lukenj in si naredil nekako postranjico,
na katero je znal tako dobro piskati, da se mu je čudil
večkrat celo Peter.

13

Ker je posebno ob nedeljah prihajalo mnogo ljudi,
katere je moral Peter prepeljavati, pridružil se mu je vselej
tudi Aleš. Lahnih korakov, kot bi bil rojen na vodi, stopal
je po čolnu, obešal se na krm ter gonil veslo tako priročno,
kot bi bil že izkušen brodnik. Petra je to veselilo in vsako
nedeljo mu je moral pomagati veslati, kadar je bil čoln
težko obložen.

To življenje se je Alešu vedno bolj prikupilo. Kadar
je imel količkaj časa, sedel je v čoln, in če ni bilo Petra
ravno doma, odklenil ga je in veslal sredi reke tako spretno,
da bi mu tudi izkušen mornar ne bil mogel nič oporekati.

Razun tega se je naučil tudi plavati. Kadar je pasel
kozi v trnovju in je bila huda vročina, slekel se je, plaval
po vodi ter poskušal ondi razne vaje. Sedaj se je ulegel
vznak, da ga je nesla voda dalje, potem se je dvignil kvišku
in jel jezdariti vodo, ali pa se je skril v globino in šele
na drugi strani prišel izpod vode. Pri takih vajah se je
tako izuril, da je bil na vodi že vajen kot na kopnem.
Savo je preplaval pod vodo, brez da bi mu bilo treba priti
na površje si odsopsti. Z ribami vred se je sukal v globo¬
čini in prinašal kamenje na dan. Peter, ki ga je večkrat
opazoval, hvalil je njegovo gibčnost, a vedno tudi opominjal,
da ne sme. biti predrzen, ker tudi najizurnejšega plavalca
večkrat goljufa in ga požro valovi.

Nekega dne Petra ni bilo ravno doma, Aleš se pa spravi
zopet v čoln. V čolnu je ležal dolg drog, katerega je rabil
Peter, kadar je prepeljaval kako večjo težo. Aleš ga po¬
stavi kvišku, in ker ni bilo sredi čolna pripravnega mesta,
vtakne ga v luknjo na sedežu v zadnjem delu čolna. Ker
mu je večkrat pripovedoval Peter o velikih ladjah z viso¬
kimi jambori in platnenimi plahtami, v katere se vlovi veter
in goni potem ladjo po morju, obesil je tudi on vrh droga
svoj plašč, katerega je umetno spletel iz dolge trave za
deževno vreme. Potem odklene čoln in vesla po Savi.
Kako se je radoval videč, da čoln res hitreje plava! Ali
jedva pride sredi vode, potegne močen veter in čoln se
jame sukati kakor listič, kadar ga zgrabi vrtinec. Alešu
se je ta kolovratna vožnja zdela prijetna, ali nagloma se
nagne drog in čoln se obrne in zajme vodo. To je Aleša
nekoliko oplašilo, skušal je izdreti drog in čoln zopet po¬
ravnati. pa se ni dalo. Valovi so drvili Alešovo barko ne¬
usmiljeno vedno dalje in dalje in voda je vedno bolj bru¬
hala vanjo. Slednjič se čoln prevrne ter povezne Aleša

14

pod vodo. Z velikim trudom se je spravil izpod neprijetne
pasti in skušal čoln obrniti, ali vse Alešove moči so bile
preslabe. Kmalu pa si pomaga bistra glavica. Spravi se
h krmilu, ga privzdigne z vso močjo in sponese se mu,
da obrne čoln, čeravno je bil zajel veliko vode; to nič ne
de, da je le čoln zopet obrnjen. Veslal je zopet nazaj v
malo pristanišče domače koče in ondi ga je že v skrbeh
pričakoval Peter. Aleš mu je vesel naznanil svojo novo
iznajdbo, kako bi bilo lažje voziti črez Savo. „Oče!“ kričal
mu je naproti, „sedaj se pa ne bova ob nedeljah več tako
upirala in rinila, kar sam pojde čoln.“ Ali Peter je že
vedel, v kakšni stiski je bil fant, zato ga je svaril, da tega
ne sme nikdar več storiti, ker se mu lahko pripeti velika
nesreča. Aleša je zapustila v tem trenotku vsa sladka nada;
da ga bo Peter posvaril, tega se ne bi nadejal za ves svet
ne. Nikakor mu ni hotelo v glavo, kako more Peter tako
aboten biti, da ne posluša njegovega sveta, temveč se bo
rajše upiral tudi naprej v veslo, da bodo trte kar škripale.
Odslej je Peter čoln vselej dobro priklenil in skril ključ,
da ne bi ga našel Aleš. Pa to je malo pomagalo. Neznana
moč je gnala fanta vedno k vodi; največje veselje mu je
bilo veslanje po Savi. Pri kozah na paši je znosil skupaj
nekaj desek in drugega lesa, si iztesal majhen čolnič in
v njem se je vozil dan za dnevom po vodi, kadar je vedel,
da ga Peter ne vidi. Pri tisti vožnji se je tako izuril, da
je vedel vsem vrtincem in valovom kljubovati. Seveda
njegov novi čoln ni bil ravno po vseh mornarskih pravilih
izte§an ter je marsikje zajemal vodo, ker se je zdelo Alešu
nepotrebno, da bi zamašil vse luknjice; pa ga je vendar
visoko cenil, morda še bolj nego Petrovo staro lupino,
čeravno ni smel ž njim daleč od brega.

Peter, ki je bil nekdaj pri vojakih, in sicer pri top¬
ničarjih, naučil se je ondi tudi nekoliko brati, pisati in
računiti, kar je bilo ravno za največjo silo; znal je
namreč tudi izračuniti, kam pojde krogla, da je ne zanese
v velikanska nebeška okna, kakor se topničarji včasih po¬
šalijo. To vse je hotel obrniti v prid svojemu rejencu.
Gospod župnik mu je preskrbel potrebnih knjig in Peter
je vsako nedeljo popoldne učil Aleša brati in pisati. Fante
je imel dobro glavo in v kratkem času je bral že tako
gladko, da je bilo veselje, in njegova pisava je bila tako
lična, da se je celo gospod župnik čudil, ko mu jo je ne¬
kega dne prinesel Peter pokazat.

15

Odslej ni imel Aleš nobenega miru več, vzbudila se
mu je neizrekljiva želja po vednostih. Kadar se ni vozil
30 vodi, usedel se je v senco in tam pisaril, če je le dobil
cak listič papirja, ali pa prebiral in potem skušal vse še
enkrat na pamet ponoviti. Tako si je izbistril um ter si
pridobil mnogo lepih vednosti.

Telesne in duševne vaje so bile sedaj edino Aleševo
veselje. Cele ure je plaval po Savi od brega do brega,
plezal po visokih skalah lahko kot srna, ali pa na visoke
smreke, kjer so gnezdile vrane in šoje. Zavoljo njegovega
zagorelega obraza, svetlih, živih oči in črnih gostih las sodili
so babjeverni ljudje, da ta fant ni kakor kaka druga božja
stvar, da ima čudne moči v sebi, da lahko vsakega začara
itd. Ali Peter, bolj prebrisan nego oni nevedneži, smejal
se je vsemu temu ter imenoval svoje sosede abotnike, ki
človeka krivo sodijo zaradi njegovega obličja in nena¬
vadne gibčnosti, ki si jo je pridobil po mnogoterih vajah.
Taka ljudska bojazen in kriva sodba je bila tudi vzrok, da
Aleš tudi pozneje ni zahajal v nikakršno druščino, pa saj
tudi ni mogel, ker so se ga ogibali.

Peter je navadno po večerji nekoliko posedel zunaj
na klopiči, kadar je bila lepa noč. Dokler je bil Aleš še
majhen, oskrbljeval je Peter sam kuhinjo, sedaj pa je pre¬
vzel ta posel njegov rejenec. Urno kot kaka deklina sukal
se je krog ognjišča, zalival piskre, pokladal drva in vse
mu je šlo tako urno od rok, kot bi se bil že odnekdaj
učil kuhati. Peter sam je pravil, da zna Aleš veliko boljšo
kašo in rahleje žganjce skuhati nego on, zaraditega mu je
rad prepustil to delo.

Nekega večera je bilo zunaj kaj prijetno. Peter in
Aleš sta ležala na trati pod jablano, ki je že precej dorastla,
odkar jo je Peter cepil. Nocoj je prvikrat zapustil Peter
svoj sedež na klopici in se ulegel na trato; težavno delo
po dnevu ga je bilo tako utrudilo, da se je hotel nekoliko
bolje odpočiti.

Nekaj časa ležita molče, potem pa se oglasi Peter,
kazaje na jasno nebo: „Vidiš, Aleš, ondile nad breskvijo
štiri zvezde in potem tri zaporedoma ?“

„Oče, ali tistele, kjer je ena na koncu nekoliko bolj
svetla ?“ vpraša Aleš radovedno.

„Tiste, tiste; to je veliki voz. Štiri zvezde so ko¬
lesa, spredaj pa oje. Šedaj pa poglej naravnost nad hišo
in ondi boš zapazil še drugo svetlo zvezdo.'*

16

„Jo že imam, oče; kako prijetno miglja!“

„To je severnica, dobro si zapomni. Meni jo je po¬
kazal desetnik, ko smo ravno neko noč korakali po tem¬
nem gozdu. Rekel mi je, da se po tej zvezdi človek lahko
vedno ravna in razloči, proti kateri strani gre. Ta zvezda
je na severu in vedno na istem mestu. Mornarji se po
noči ravnajo po njej. 44

„Severnica je to? 44  čudil se je Aleš ter jo pazno
ogledoval. „Oče, ako bi se po Savi vozil, ali bi se tudi
lahko ravnal po njej? 44

„Po Savi ni treba, ker imamo vedno obrežje pred
očmi, torej ne moremo zaiti, ali na morju je potrebno, ker

krog in krog ni drugega kot voda, kakor daleč oci sežejo.
Po več dni plava ladja po morju, urno kot ptica v zraku,
preden zagledajo mornarji kak otok ali suho zemljo. 44

„0 joj, 44  vzdihnil je Aleš, ,.morje mora vendar strašno
veliko biti, morda še večje, nego vsa naša občina. Jelite,
jaz bi ga ne preplaval ? 44

„To je, da ne, ljubi moj, ko bi celo leto neprenehoma
pl aval.' 44

,.0 joj! Ali ste ga vi že videli kedaj? 44

„Y Trstu in Benetkah sem ga videl, pa to je le majhen
del neizmerne morske planjave, kakor onih" studenček za
hišo, kjer si ti včasih mline delal, proti Savi. Morje je
neizmerno globoko, take ladje nosi, kot je naše župnišče in
še večje. Na taki ladji prebiva lahko več ljudi, nego jih
je v naši vasi, razen tega pa nalože nanjo še mnogo blaga.
Kadar je vihar, zaganja morje take valove, kot so hribi,
in ladje premetava semtertja kot lističe. Oh, ljubi moj,
ondi je strašno, ne pravi zastonj pregovor: Kdor ne zna
moliti, naj gre na morje. 44

To starčevo pripovedovanje je dečka tako vnelo, da
si ni mogel izbiti iz glave teh čudnih reči, vedno je po-
praševal za to in ono in starec mu ni mogel dovolj raz¬
odeti vsega. Y mislih si je slikal Aleš neznano morje.
Mislil si je tako široko, kot je vsa okolica, katero je
včasih ogledoval z bližnjega hriba, pa to se mu je zdelo
še premajhno, da bi bilo treba plavati celo leto, preden
bi prišel do kraja. Snoval si je morje še večje, kolikor mu
je dopuščala njegova domišljija, ali vendar si ni mogel
jasno misliti, kolikšno bi bilo. In potem velikanske ladje,
tolikšne kot domače župnišče, in to se je vendar zdelo Alešu
največja hiša na svetu, saj še ni videl nikdar nikjer večje.

17

Domača bajtica se mu je zdela v primeri z župniščem z
dvema nadstropjema kot majhen kozji hlevec. In take
ladje se sučejo po morju, na njih prebiva toliko ljudi, več
nego jih pride ob nedeljah v cerkev. Kaj pa šele valovi,
ki premetavajo take velikanske ladje kot peresce, kakšni
morajo biti ti? Gotovo večji nego holmec sv. Lenarta, na
katerem stoji cerkvica. Kaj takega do danes Aleš še ni
slišal, ne še v nobeni knjigi čital, čeravno mu jih je go¬
spod župnik že mnogo posodil. Sklenil je pri prvi pri¬
ložnosti prositi za kake take knjige, da bi potem še kaj
več zvedel o morju, o ladjah in valovih. Njegova domi¬
šljija je bila preslaba, da bi si mogla vse to naslikati,
zdelo se mu je vse tako čudno, da bi gotovo dvomil o
vsem tem in mislil, da ga je Peter le nalagal, ko ne bi
vedel da „stari oče“ vedno govori resnico. Neznana želja
se ga je polastila po tujini, da bi to vse videl z lastnimi
očmi in se prepričal o resnici; samo pripovedovanje in
domišljevanje se mu je zdelo pomanjkljivo. V neki knjigi
je bral o dečku pastirju, ki ga je vzel s seboj tuj trgovec za¬
voljo njegove poštenosti in je potem  obhodil mnogo dežel
ter videl veliko lepega.  Ah, kako strastno si je Aleš  želel,
da bi tudi ponj prišel tak trgovec in bi ga vzel s seboj po
svetu. Kako bi Jiotel biti priden ter ga ubogati! Ali nekaj
mu je vendar /odiralo te prijetne sanjarije, misel, da bi
moral potem zapustiti starega Petra, katerega je tako ljubil.

„Ne,“ dejal je sam pri sebi, „tega pa že ne! Ko bi
šel v tuje kraje, moral bi tudi oče z menoj, da bi mi po¬
magal veslati in krmariti.“

Dolgo v noč je še mislil Aleš na tuje kraje, na morje,
ladje, valove itd. Vse starčevo pripovedovanje si je po¬
novil še enkrat, in ko je potem sladko zaspal, sanjalo se
mu je vso noč o širokem morju, velikih ladjah, ki so se
prepeljevale med strašnimi valovi, ki pa so stali na morju
in ni nobeden butil ob ladjo.

Želja po tujini je rastla vedno bolj, čim starejši je .
postajal Aleš. Pretesno se mu je zdelo v domači dolinici.
Sava je bila zanj premajhna, čoln preplitev in tudi valov
ni bilo, da bi ga bili premetavali semtertja. Tako nevarno
življenje si je želel vedno v svoji nevednosti; in ko ne bi
bil Petra tako prisrčno ljubil, gotovo bi jo bil potegnil v
tuji svet.

Odslej je še bolj hrepenel po vednostih. Ge si je pri¬
hranil nekaj beličev, dal jih je takoj potovki. da mu prinese

Žalost in veselje. 2

18

kako novo knjigo iz mesta. Mnogo je čital, pisal in računal
in gospod župnik je večkrat prorokoval Petru, da bo Aleš
nekdaj še tako prebrisan mož, da je malo takih.

Ker ni nikdar prišel iz svoje domače dolinice, tudi
še nikdar ni videl nobenega topa razen možnarjev pri cerkvi.
Zatorej mu je moral Peter kot star izveden vojak vse to
razlagati v prostih urah in Aleš si je pridobil nekoliko
vednosti o tej reči, četudi je bilo vse pomanjkljivo.

„Kaj pa te to vendar tako veseli ?“ vprašal ga je včasih
Peter, kadar je Aleš neprenehoma popraševal po kaki reči
in ni bil nikdar zadovoljen. „Le počakaj, morda še pride
čas, ko boš moral pečati se s tem orožjem. Oh, ljubi moj,
to ni lahka reč, mnogo trpljenja in nevarnosti je. Ne želim
ti, da bi moral kdaj skusiti, sam sem dovolj užil takega
nemirnega življenja, zatorej vem, kako je. Kadar se spom¬
nim bitke pri Arkoli na Laškem, me kar groza spreleti.
Še sedaj dobro vem, kako so naši topovi stali na neki višini
za mestecem ter neprenehoma metali smrtne krogle v fran¬
coske čete. Spodaj je stalo peštvo in konjištvo, da bi
branili most. Večkrat so se zagnali Francozi kot besni v
našo armado, ali ta je stala kot skala, ni se umaknila.
Potem izdere majhen mož zastavo svojemu tovarišu iz rok
ter plane med naše vrste, kjer je besnel najhujši boj. Krogle
so švigale krog njega kot toča in podirale francoske vrste,
ki so planile s strašnim krikom nad cesarske, izpodbujene
po srčnosti svojega voditelja. Ta mož je bil Napoleon, ki
ni poznal nobene nevarnosti; neka čudovita moč ga je va¬
rovala takrat, da ga ni doletela smrt. Francozi so predrli
našo armado in ta se je morala umakniti. Jaz sem jezdil
po nekem robu, kar še zvrne konj pod menoj, zadet od
sovražne krogle. Mislil sem si, zdaj sem izgubljen. Ležal
sem pod konjem in si nisem mogel pomagati. Vsa franco¬
ska vojska je drla mimo mene, pa Bog me je vendar ob¬
varoval, da me niso pomandrali niti ujeli. Krog mene je
ležalo vse polno mrtvih in ranjenih, nekateri brez rok,
drugi brez nog, ondi zopet vsa razmesarjena in krvava trupla.
Strašno ječanje in stokanje ranjencev in umirajočih je bilo
povsod, da mi je kar srce trgalo. Oh, to je bilo strašno,
strašno, da si ti, Aleš, še misliti ne moreš! Ponoči sem
se spravil izpod konja in srečno prišel k cesarskim četam.
Vidiš, ljubi moj Aleš, tako strašno je v vojski. Koliko
sem pa še pozneje doživel v bitkah na Nemškem in celo
na Francoskem! Tudi v Parizu sem bil. 44

19

Aleš je skrbno poslušal vse starčeve besede, in ko je
dokončal, nasmehnil se je na lahko. Zdelo se mu je tako
življenje, čeravno nevarno, vendarle prijetno. „Kaj vse
drugo,“ mislil si je, „sveta se le mnogo vidi in oče Peter
so • bili v Parizu. Bog vedi, kje je to tam za morjem. Ubogi
Aleš pa še ni bil nikjerč

Peter je rad pripovedoval Alešu svoje dožitke iz
bojnih časov, ker je vedel, da bo s tem lahko mnogo ko¬
ristil nevednemu dečku, ako bo kdaj tudi prišel k vojakom.
Lepe zglede mu je dajal, kar pa je bilo napačnega, je
grajal ter ga opominjal, da se mora vedno skrbno varovati
pregrešnih potov, ker potem bi mu Bog ne dal sreče ter
bi mu ne pomagala njegova vsemogočna roka v nevarnosti.

Kar si je Aleš v svoji neizkušenosti želel, in česar se
je Peter bal, uresničilo se je slednjič. Aleš je postal krepek
mladenič. Bil je močen in gibčen, kar pa je bilo še boljše,
pridobil si je po lastni pridnosti mnogo koristnih naukov,
ki so bili njegovo edino bogastvo, in od svojega rednika
lepih zgledov in navodil, da se je vedel varovati v živ¬
ljenju hudega in storiti dobro in pravo.

Nemirno 1848. leto se je približalo in nastale so v
Avstriji velike homatije. Lahi so se uprli in na vzhodu je
bilo tudi že vse v ognju: Ogri so se postavljali po robu.
Vse je moralo k vojakom, kar je bilo mladine. Tudi Aleša
so vzeli ter ga potrdili ravno k topničarstvu, kakor si je
poprej vedno želel. Peter je bil .silno žalosten, solza za
solzo mu je kapala po velem licu, ko je prišel zvečer Aleš
domov ter povedal, da mora drugo jutro že odriniti v Ljub¬
ljano in potem dalje na Laško. Čeravno je bil Aleš srčen
in ni poznal nikakršne bojazni, storilo se mu je vendar
milo, ko je videl, da bo treba zapustiti očeta, kajti — kakor
smo že rekli — imel je Petra za svojega očeta, ki ga je
vedno tako ljubil.

„Nič ne bodite žalostni,“ tolažil ga je, „ko vojska
mine, pridem zopet domov; Bog me bo že obvaroval nesreče.
Ohranil me bo vam v podporo na stare dni. Potem pa
ostanem vedno pri vas.“

„Tako je, ljubi moj Aleš, a  dejal je starec in solze so
ga še bolj posilile, „le Boga imej povsod pred očmi in vse
bo šlo dobro. Njegova sveta volja je, da moraš biti vojak;
vdaj se voljno v svojo usodo. Ako prideš zopet zdrav domov,
bo veselje še večje, ako pa padeš, storil boš lepo smrt.
Posluži se sedaj tistih naukov, ki sem ti jih vedno dajal,

20

in videl bodeš, da bo prav. Nisi še nič izkusil, ravno sedaj
pa je prišla ura, da pojdeš med svet. Previden bodi in po¬
gumen, drugo pa prepusti Bogu, kakor sem tudi jaz storil
nekdaj. Molil bom zate k tvojemu angelu varihu, Materi
božji in svetemu Alešu, tvojemu patronu, da te bodo sprem¬
ljali po vseh potih.“

Oba sta molčala nekaj časa, oba sta ihtela, nihče ni
mogel več izpregovoriti besedice.

Slednjič prime starec Aleša za desnico ter pravi:
„Ljubi Aleš, še nekaj ti imam povedati, kar sem ti prikrival
do sedaj. Vedno sem mislil, da je še prezgodaj, ali sedaj, ko
se ločiva in ne veva, če se še kdaj vidiva, moram ti raz¬
odeti to skrivnost. Večkrat si me popraševal po materi in
jaz sem ti rekel, da jo boš videl, kadar boš velik, ako boš
ubogljiv in rad molil. Vedi torej, da jaz nisem tvoj pravi
oče, temveč le rednik. V gozdu, ondi nad tistim prepadom,
kjer si včasih pasel koze, sem te rešil iz rok dveh moriv-
cev, ko si bil jedva leto star. Hudobneža te nista hotela
drugače živega pustiti, da sem jima moral priseči, da ju
ne izdam eno leto, in ta čas sta gotovo pobegnila v tuje
kraje. Zatorej tudi pozneje nisem hotel o tem nikjer nič
omeniti, ker sem dobro vedel, da bi bilo vse prizadevanje
zaman. Po starših smo dolgo pozvedovali, ali nič se ni dalo
najti. Gospod župnik si je mnogo prizadeval, in ker ni bilo
od nikoder nič čuti, mislil je, da so te morda kaki tuji
ljudje nalašč pustili v gozdu. Lahko, da so starši še živi in
trdno upam, da jih boš še kdaj našel, ali povedati ti nisem
hotgl tega do sedaj, da ne bi ti kalil mladeniškega veselja;
danes pa se mi zdi za to pripravni čas, da pred odhodom
vsaj veš, pri čem si. Morda je kaka nesreča pregnala tvoje
starše iz dežele in upati je, da jih kdaj srečno vidiš. Le v
Boga zaupaj, on vse prav ravna.“

Ta novica je zelo užalostila Aleša, kajti vedno je
mislil, da je blagi Peter njegov pravi oče. Danes pa je iz¬
vedel resnico, da še staršev nima, ali vsaj ne vedo zanj
in ravno tako tudi on ne zanje. Sedaj se mu je zopet
vnela nekdanja želja, da bi šel po svetu. Sklenil je poiskati
starše, kadar mine vojska. „Toliko let že morda plaka
mati po svojem izgubljenem sinu, u  mislil si je sam pri sebi,
..morda misli, da sem že mrtev. Ali pa počiva že v črni
zemlji, ker jo je spravila s sveta žalost in tuga. In oče?
Morda živi sedaj kje v grozni siromaščini in jaz ne morem
biti pri njem, da bi mu pomagal.“ Take misli so se sedaj

21

sukale po njegovi glavi, da je celo pozabil današnje bridke
usode, da mora iti med vojake.

Drugo jutro je segel še enkrat v roke blagemu starcu,
zahvalil ga za vse dobrote, potem pa so ga odpeljali proti
beli Ljubljani in odondod na Laško.

Stari Peter je sedel še dolgo zunaj na klopici in solz¬
nih oči zrl po cesti, koder je odšel Aleš. Polglasno je
mrmral za njim še zadnji blagoslov.

III. .

Kateri stari vojak se ne spominja radostno onega dne,
ko se je bila imenitna bitka pri No vari? Radecki je bil
poveljnik avstrijskim četam, ki so zmagovito drle vedno
dalje in dalje. Iz tisočero grl se je razlegal veseli krik
hrabrih vojakov v raznih jezikih. Vse je bilo navdušeno
hoteč pokončati sovražnika.

Alešu so ravno prav prišle njegove vednosti. V enem
letu je postal korporal pri topničarstvu. Že leta 1848. je
bil v mnogih bitkah in se je 4. vel. srpana pri Milanu izka¬
zal pravega junaka, zato je pa tudi dobil zlato kolajno,
katero mu je poveljnik sam pripel na hrabre prsi ter ga
pohvalil vpričo celega polka. Dan 23. sušca 1849 je na¬
počil. Pri Novari so grmeli topovi, da se je zemlja tresla.

Baterija, pri kateri je služil Aleš, stala je na majhni
višini, njo so najhujše nadlegovali sovražniki. Mnogo konj
je že počepalo in tudi moštvo se je vedno bolj krčilo.
Aleš je kmalu uvidel, da je ta višina za avstrijsko armado
jako neugodna, ker niso bili od nobene strani zavarovani
in so sovražne krogle padale naravnost med nje ter mnogo
škode napravile, medtem ko je bilo laško topničarstvo za
nekim prevalom, da naše krogle niso skoraj nič zadele.
Aleš nekoliko premišljuje, kako bi se prišlo sovražniku od
strani do živega, in bi ga prepodili iz varnega kraja. Raz¬
odel je svoje misli tudi stotniku. Ta ga pohvali radi nje¬
gove previdnosti ter mu veli, naj urno poišče pripraven
prostor, kjer bi bila baterija bolj zavarovana. Aleš oddirja
po bliskovo skozi majhen gozdič in pride v ozko dolino,
odkoder je lahko gledal na sovražnika na višini. Že je
našel pripraven kraj za svojo baterijo, toda zdajci prižvižga
krogla ter pobije njegovega konja na tla. Z velikim trudom
se splazi Aleš izpod konja ter hoče peš bežati, a v tem
trenotku planejo izza grmovja trije Lahi z nasajenimi bajo-

neti. Aleš izdere sabljo ter se brani kolikor more proti
preobilnemu nasprotniku, slednjič pa se izpodtakne ob lastne
ostroge in pade na tla. Ta trenotek porabijo sovražniki,
planejo urno nanj, mu izvijejo orožje in ga potem tirajo v
svoje stanišče.

Aleš je bil sedaj ujet. Ta nesreča ga ni toliko pekla
nego skrb za svojo baterijo, ki bo morda zaman pričako¬
vala njegovega poročila. Vedel je, v kaki nevarnosti se
nahaja, da bode morala omagati, ako ne dobi pomoči, ali
kaj začeti? On ni mogel ničesar storiti. Vojaki z nabitimi
puškami so ga stražili, da ne uide.

Proti večeru so Lahi odgnali Aleša z nekaterimi dru¬
gimi ujetniki v neko selo, kjer so jih zaprli v kapelico
sredi vasi.

Zunaj je nastala temna noč, nebo se je pooblačilo
in pripravljalo se je k nevihti. Aleševi tovariši, trudni od
dolgega pota, so kmalu pospali na trdih tleh, on pa je po¬
kleknil pred oltarčkom v tej kapelici ter goreče molil k
Bogu in Materi božji sedem žalosti, katere podoba je ravno
bila v tem oltarju, kar mu je razodevala bleda luč v majhni
svetilnici. Stari Peter mu je večkrat pravil, da ga je mnogo¬
krat čudovito rešila v krvavi bitki molitev k prečisti Devici.

Aleš je ravno kčnčal molitev, ko nekdo pritapa k
njemu in ga ogovori slovenski.

„Revež,“ pravi Aleš, „ali je tudi tebe zadela žalostna
usoda?“

„Oh, prijatelj, a  odvrne ta žalostno, ,.moja nesreča je
še večja nego tvoja. Desno roko imam prestreljeno in še
toliko časa mi niso pustili, da bi se bil obvezal. Žepno ruto
sem ovil okrog, pa je že vsa krvava. Lepo te prosim, če
imaš kako obvezo, daj mi jo, rana me hudo skeli.

Aleš stopi k steni in najde ondi kamenit kotliček, v
katerem je bila voda. Brž izpere ranjenemu tovarišu roko,
potem vzame iz žepa nekaj cunj, jih raztrga in položi na
rano, izvleče srajco izza pasa, odtrga velik kos, povij e s
tem roko in obveže z belo rutico. Ranjenec je takoj čutil
polajšanje; ganjen je zahvaljeval Aleša za blago delo, kar
je seveda le dolžnost vsakaterega v takih okoliščinah.

,,Ljubi moj,“ pravi potem Aleš, ,,bridka usoda naju je
tako nenadoma združila in sklenila med nama prijateljstvo;
in ravno prijateljska zveza, sklenjena v nesreči, pravijo, je
najstanovitnejša in najzvestejša. Povej mi, odkod si doma;
po govoru sodim, da si Gorenjec.^

23

„ Uganil si, prijatelj, Gorenjec sem, in sicer iz radov¬
ljiške župnije. Starši so mi že pomrli in od otročjih let
sem služil za pastirja pri sosedu. Letos sem bil tako ne¬
srečen, da so me vzeli v vojake, in prva krogla je bila
menda namenjena meni; pa kaj še to, sedaj naju bodo
gnali Bog vedi kam; znabiti ne bom nikoli več videl gorenj¬
ske strani. Bog pomagaj! Takole se nam godiA

„Nič ne obupaj, a  tolaži Aleš novega prijatelja, ki je
sedel na stopnicah pri oltarju ter podpiral glavo z levo
roko, kajti bolečina na desni roki in dolga pot vzeli ste
mu vse moči. „Bog bode že tako storil, da bo prav. Njemu
prepustiva vse. On že ve, kaj dela. Drug drugega bova
tolažila v nadlogah ter tako veliko lažje prenašala trpljenje.
Kakor po naključju sešla sva se dva zapuščenca; ti nimaš
staršev, kakor praviš, in jaz tudi ne, vsaj poznam jih neA
„Ali so ti tudi pomrli, kakor meni? Revež A miluje
ga tovariš.

„To samo Bog ve. Nikdar jih nisem poznal. Ali so
še živi in zdravi, tega nisem nikdar zvedel. Neki dober,
pošten mož odgojeval me je v svoji hiši doli za Savo
od mojega prvega leta. Vedno sem mislil, da je on moj
pravi oče, ali zadnji dan, preden sem odšel k vojakom,
razodel mi je, da je on le moj rednik, da me je našel v
gozdu in potem zaman popraševal po mojih starših. Ves
svet bi rad prehodil, ako bi vedel, da jih še kdaj vidimA
„To je žalostno/' odvrne tovariš, „ako človek staršev
še ne pozna ne. Roditelji so le roditelji in človek se čuti
povsod veliko bolj domačega, ako ima starše blizuA

Aleš je nekaj časa molčal in videti je bilo, kako ga
peče ta nezgoda, potem pa se obrne k tovarišu ter pravi:
„Ne vem še, kako ti je ime, povej mi, da te bom vsaj
vedel imenovati odslej A

,,Polde mi je ime, pišem se pa za Liparja. In ti?“
/Moje ime je Aleš Grmar; ali to ime so mi dali, ko
so me našli, svojega pravega imena ne vemA

Dolgo sta se pogovarjala ter si pripovedovala dogodbe
iz svojega življenja in prijetnosti domačega kraja. V bliž¬
njem zvoniku je odbila že davno deset in zunaj je postalo
vse mirno, samo straža je korakala pred durmi semtertja.
Aleš se ozre po drugih ujetnikih, ki so že vsi trdno spali.
Nekaj časa premišljuje, potem pa reče Poldetu:

,,Prijatelj , nekaj sem .si izmislil. Kakor sodim po
hoji zunanje straže, nismo ravno preveč zastraženi; kaj, ko

24

bi pobegnila nanagloma in dospela zopet nazaj do naše
armade? Do dne sva lahko tam.“

Polde je pa zmajal z glavo rekoč: „Veš, Aleš, to je
skoraj nemogoče. Straža naju bo gotovo videla ali vsaj
čula; razen tega je pa tudi polno vojakov tod okrog, in
ako hočeva do naše armade, morava skoz sovražni tabor.
Kod pa hočeva tudi uiti? Duri so zaklenjene, okna pa visoko,
skoraj pod stropom, in če se ne motim, zadelana z mre¬
žami. In potem, ali naj pustiva najine tovariše tukaj v nemar
ter sama pobegneva? Vsi pa ne moremo, ker nas imajo
potem takoj v~pesteh.“

„Vsi že spe in to je ravno prav; ako pobegneva, mo¬
rava sama. Pogrešali naju ne bodo nič, ko se zbude, saj
še ne vedo, da sva med njimi; kdo se briga za enega ali
dva človeka v taki stiskih

Polde nekaj časa premišljuje, potem pa pravi žalostno:
„Ljubi moj Aleš, ako hočeš ubežati, pobegniti moraš sam,
jaz si ne morem dosti pomagati s svojo bolno roko, po¬
sebno iz te kapelice ne bi mogel nikakor priti.“

„To bo moja skrb, w  odvrne Aleš. „Do jutra boš že
še hodil, potem sva pa na varnem. Poiskati moram sedaj
kak pripomoček, da pridem do okna, potem bo že šlo.“
Tiho se splazi za oltar — in kdo popiše njegovo
veselje! V kotu je slonela precej visoka lestva, ki je segala
malone do stropa. Urno spleza do majhne, okrogle line,
ki je služila mesto okna, ter jo poskuša odpreti. Bila je
sicer res zadelana z gosto železno mrežo, ali po mnogem
trudu jo je Aleš odstranil ter jo podal spodaj stoječemu
tovarišu, da ne bi napravila ropota, če bi jo spustil na tla.
Potem se pomakne do pol života skoz lino in opazuje
varno, če ni kake nevarnosti. Dve straži ste sicer korakali
pred vratmi, ali pod okno ni prišla nobena; razen tega ste
stali tudi ob zidu dve precej košati drevesi, ki sta še bolj
ovirali pozornost čuvajev.

Aleš bi bil samega veselja skoraj glasno vzkliknil,
ko je opazil vse to. Tudi temna, viharna noč jima je bila
zelo v prid. Urno stopi po lestvi nekoliko doli, pomigne
tovarišu, naj mu sledi, in ker si ta ni mogel dosti poma¬
gati, prime ga pod pazduho ter mu pomaga kvišku.

Prišcdša v lino, potegneta lestvo za seboj, spustita jo
počasi zunaj ob zidu na tla, potem pa se splazita tiho na
tla ter položita lestvo tesno k zidu, da bi je straža tako
hitro ne zapazila.

25

%  « * .

Iz ječe sta bila rešena, ali sedaj kam bežati, da ne bi
prišla zopet v roke sovražniku? Pokrižala sta se ter pri¬
poročila Bogu in Materi božji, potem pa se plazila kot
senci ob zidu za drevesi proti goščavi, ki se je razprosti¬
rala onkraj vasi daleč tja po planjavi do nizkega gorovja,
kolikor je moglo spoznati Aleševo bistro oko. Aleš si je
pridobil že v mladosti to neprecenljivo moč, da je videl v
najtemnejši noči in razločil tudi najmanjša drevesca, po¬
slopja itd. v daljavi. To pa je dosegel, ker je lazil tudi
ponoči po grmovju in hosti ali pa ob Savi, oponašajoč
sove in druge nočne ptice. Tudi nocoj se ni zmotil. Kmalu
sta prišla v temno hosto, kjer se je vila med grmičevjem
in drevjem ozka stezica.

Hodila sta že kaki dve uri, ko Aleš zapazi, da njegov
tovariš že nekoliko peša. Na majhni višini se vsedeta na
deblo posekanega drevesa, ki je menda že dolgo tu ležalo
neporabljeno, kajti skorja se mu je že čisto omajila.

„Prijatelj, a  prične Polde, Jaz ne bom mogel dolgo
hoditi, tako sem slab, da nič ne morem. Vedi, da od pred¬
včerajšnjem zjutraj še nisem imel nič v ustih. Naj se zgodi
božja volja; ako opešam, reši se vsaj ti, mene ni treba ča¬
kati, kajti ti še lahko mnogo koristiš v vojski, z menoj pa
ni nič. Ako okrevam, pridem morda za teboj; če me pa
zopet ujamejo, naj pa bo. Iz srca hvaležen pa ti bom
zmeraj za tvoj blagi namen in tvojo skrb A

„Le pogum, Polde,“ izpodbuja ga Aleš, „tu te ne pu¬
stim za nobeno ceno ne; ali ubeživa, ali pa ostaneva oba
v sovražnikovih rokah. Pregovor pravi: »Bog Kranjca
nikdar ne zapusti,« torej upajva, da bo tudi nama pomagal.
Saj nisva ušla kot hudodelca iz ječe, temveč da bi koristila
in pomagala svojim rojakom boriti se za pravicoA

Sedaj izvleče Aleš iz malhe leseno čutaro, katere mu
niso vzeli laški vojaki, ter jo ponudi Poldetu, da bi se
ookrepčal z močno pijačo. Tudi nekaj kruha je še imel,
d je bil zdaj neprecenljiv dar božji, čeravno je bil že
ves suh in trd. Polde je hotel večerjo deliti z Alešem, ali
ta mu reče, naj se le sam pokrepča, ker je potreben, on
pa da ima še dovolj moči za dolgo pot.

Tiho sta sedela ondi in Aleš je vesel gledal, kako
dobro diši borna večerja lačnemu tovarišu, ki je neprene¬
homa hvalil Boga za to dobroto. Prišle so mu nocoj na
misel vse pripovedke, ki jih je nekdaj čul od starega Petra.
,,Morda se je tudi moj rednik bojeval v tem kraju,“ dejal

26

je sam pri sebi. „Morda je bil celo tukaj, kjer sem jaz
nocoj. Oh, kaj si neki misli sedaj doma o meni blagi mož!
Ko bi vedel, v kaki stiski sem v sovražnikovi deželi, brez
orožja sredi gozda!“ Tudi zvezd se je domislil, katere mu
je včasih kazal starec ter razlagal njihove lastnosti, po¬
sebno severnica mu je prihajala na misel; nocoj bi mu bila
zelo koristna, ker ni nič prav vedel, kam se ima obrniti,
da pride naravnost k svoji armadi, posebno pa, če se je še
zmotil v goščavi, kjer ni drugam videl, kot samo pred se.
Toda temni oblaki so mu zakrivali voditeljico, ne ene zvezde
ni bilo videti, in vse Aleševo zvezdoznanstvo bilo je zaman.

Ko se je Polde nekoliko odpočil, šla sta zopet dalje
vedno po hosti, prav nič vede, hodita li proti pravi strani
ali ne. Pospešila sta še bolj korake, ker se je čutil Polde
sedaj popolnoma pokrepčanega ter obljubil, da bo do jutra
prav lahko hodil. Upala sta vsaj pred dnem priti do cesar¬
skih prednjih straž, ki bi ju potem spremile do tabora.

Jelo se je že nekoliko svitati, pa nebo je bilo še vedno
oblačno. Aleš je sodil po lastni izkušnji, da mora biti blizu
štirih zjutraj, in je želel, da bi se skoraj pokazalo solnce, da
bi se vedel potem ravnati kam in kod. Nekdaj je bral v
knjigi, ki mu jo je posodil domači župnik, o neki magnetni
igli, ki kaže vedno proti severu in se je lahko po njej
ravnati. „Oh, ko bi jo sedajle imel, kako bi mi koristila, u
mislil si jc ter sklenil, da si za prve novce, ki si jih pri¬
hrani, kupi to imenitno reč.

Dan je napočil, ali Aleš se ni mogel še prav nič prepri¬
čati, proti kateri strani hodita. Goščava se je potezala dalje
in dalje in kmalu sta prišla naša ubegla ujetnika na nizko
hribovje, katerega rob se je potezal v daljavo. Po tem robu
sta sklenila potovati dalje, kajti v dolino si nista upala,
ker sta se vedno bala, da prideta sovražnikom v roke.
Tudi je Aleš mislil, da bode to pogorje bržkone tisto, kjer
je stala poprejšnji dan njegova baterija. Stopala sta urno
dalje, kolikor je dopuščala slaba pot, ter vedno vlekla na
ušesa, če je slišati kako streljanje — toda nič. Aleš je že
jel dvomiti, da hodita po pravi poti, in je večkrat rekel
svojemu tovarišu, da bi bilo najbolje, če bi .se vrnila: ta
pa je silil le dalje, rekoč: „Med ljudi ne smeva, jedila
nimava nič, ako ne prideva do avstrijske armade, sva
izgubljena. 44

Vreme, ki je bilo vso noč neugodno, se je sedaj še
poslabšalo; jelo je deževati in z gostimi oblaki prepreženo

27

nebo je obetalo, da se ne bo tako hitro zvedrilo. To je na¬
pravilo še večje težave našima begunoma, bila sta premo¬
čena do kože in pot je bila polžka, da sta le z veliko te¬
žavo lezla dalje.

Noč se je zopet bližala, deževalo pa je kar neprene¬
homa, kot bi se bili vsi studenci na nebu odprli. Lakota
je oba hudo mučila in le up po rešitvi jima je dajal moč,
da nista omagala.

„Polde,“ pravi Aleš, ko prideta do neke globeli, po¬
dobni kotlu, „noč se bliža, ne vem, če bova mogla dalje
v temi po tej slabi poti. Tukaj le je pripraven kraj. Zaku¬
riva si ogenj, da naju ne bo zeblo, in ko dež poneha ter
se nebo vsaj nekoliko zjasni, odrineva zopet dalje. Ako pa
do jutri opoldne ne prideva do našega tabora, morava se
vrniti, kajti meni se čudno zdi, da bi bila tako daleč naša
vojska. “

Polde je bil popolnoma zadovoljen s tem tovariševem
predlogom, ker mu je mraz pretresal že vse ude in rana
ga je začela vedno bolj skeleti. Pod robato skalo, kjer je
gosto grmovje delalo nekoliko zavetja pred dežjem, izbereta
si ležišče. Aleš je nalomil nekaj suhega brstja ter po dol¬
gem prizadevanju vpihal ogenj, ki je dajal dobrodejno
gorkoto premrazenim udom.

Aleš je dobro opazil, kako njegovega tovariša tare
lakota, in tudi sam je vedno bolj čutil to nadlogo. Ali kako
si pomagati? Nikjer v bližini ni človeškega stanovanja,
sama gozdna drevesa, ki ne rode užitnih sadov. Ko bi imela
orožje pri sebi, bi bila med potjo ubila kako divjo žival,
pa sovražniki so jima vse vzeli, samo majhen pipec je Aleš
imel pri sebi. Molče sta sedela na mokrih tleh in venomer
strmela v plapoleči ogenj. Nobeden si ni upal izdati svoje
žalostne občutke, da bi drugemu ne vzel poguma.

To tihoto kmalu motijo trdi koraki in — ,,Hvaljen bodi
Jezus Kristus!“ pozdravi prav blizu doneč moški glas.

Aleš in Polde planeta oba hkrati kvišku, gledata za¬
čudena krog sebe, odkod neki prihaja ta nenadni člo¬
veški glas.

Sedaj se približa iz goščave mož srednje starosti v

meniški halji ter obstane nekoliko korakov pred našima
begunoma. Ognjeni žar je obseval resen obraz, čigar čelo
je bilo nabrano v gube; ponosne, pa vendar ljubezen ozna-
nujoče oči so bile uprte v naša begunca, kot bi hotele
na mah pregledati vso njuno notranjost. Krog ledij mu je

28


segal bel prevoz, na katerem je visel molek s križcem. To je
dalo beguncema nov pogum pa tudi spoštljivost do tujca.

,,Kdo sta in kam sta namenjena, prijatelja ?“ vpraša
ju prijazno, ko sta še vedno strmela vanj, nevede prav, bi
li verjela lastnim očem ali ne, da ju tukaj obišče še kaka
človeška duša, in v takem vremenu!

Aleš se je že precej privadil tega jezika, odkar je bil
na Laškem, zatorej nemudoma odgovori: „Nesrečna beguna
sva, avstrijska vojaka, doma na Slovenskem blizu Ljubljane.
Ušla sva Lahom, ki so naju zajeli, in sedaj hodiva že dva
dni po tem hribovju, pa ne moreva priti do naših čet. Tudi
je nama kraj popolnoma neznan, torej ne veva, hodiva li
pravo pot ali ne/

„0 siromaka, kam sta vidva zašla,“ odvrne menih
„Ravno v nasprotno stran sta se obrnila; kje je avstrijska
meja že za vama! Še nekaj milj in pri morju bodeta/

„Pri morju ?“ začudi se Aleš. „Da, da, lahko je mo¬
goče, saj hodiva že dva dni podnevi in ponoči. Meni
se je vedno zdelo, da ne greva prav, pa za gotovo vendar
nisem vedel. Kaj je nama sedaj storiti ?“

„Počakajta do jutri,“ pravi menih ter sede k ognju,
da posuši premočeno obleko, Jutri vaju jaz spremim do
kakega morskega mesta; tam se morda dobi ladja, ki vaju
popelje v domovino. Po suhem vama ni mogoče; ne mogla
bi se vedno ogibati ljudi/

„Ali, častiti gospod,“ pravi Aleš, „po morju je nama
še manj mogoče kakor po suhem. Spoznali bi naju po
obleki, da sva Avstrijca, poleg tega pa tudi nimava de¬
narja,.da bi plačala prevoznino/

„Le v Boga imejta zaupanje, On nikdar ne zapusti

revežev. Kar se tiče vajinega zavetja, pomagal vama bodem
jaz, kolikor mi bo mogoče, akoravno sem sam tudi ubog
pregnanec/

„Vi, častitljivi oče, pregnanec? Ni mogoče / vzklikne
Aleš pri teh besedah.

„Da, pregnanec/

„Pa zakaj vendar ?“

,,Zavoljo resnice/

„To je hudo. Ali česa so vas vendar obdolžili? Kaj
niste imeli nobenega prijatelja, da bi vas bil zagovarjal in
vašo nedolžnost dokazal? Ne zamerite, da se drznem iz¬

praševati vas o rečeh, ki mi niso nič mar, pa v nesreči se
človek bolj zanima za one, ki so v enakih okoliščinah/

29

„0 prijatelja, prijatelja!“ vzdihne menih in nek pomen¬
ljiv nasmeh mu je zaigral krog usten. „Svet ve toliko pri¬
povedovati o prijateljih, a vendar jih je tako malo, ki za¬
služijo to ime. Dokler človeku sije sreča, prijazen mu je
ves svet, vse bi ga nosilo na rokah; kadar pa sreča zbeži od
njega, izginejo tudi prijatelji kakor senca, ki se tiho umakne
mogočnemu solncu ter prepusti pisane cvetke pekočim žar¬
kom, da popolnoma ovene. Le nesreča nas uči spoznavati
prijatelje kakor ogenj zlato. — Imel sem prijatelje, prija¬
telje v samostanu, ki smo se ljubili med seboj, ali ti mi niso
mogli nič pomagati, sicer bi jih bila doletela moja usoda.
Posvetni ljudje pa — oh! večjidel zaničujejo naš stan in
nas radi grdijo po časnikih in knjigah/ 4

Pri teh besedah je obmolknil oče Alfonzo, tako ho¬
čemo imenovati meniha. Črez nekaj časa pa nadaljuje:

„Ker nas je usoda nocoj tako čudovito združila, hočem
vama povedati vzrok svojega pregnanstva. Pred nekoliko
leti sem bil nekaj časa v Ljubljani v samostanu —“

„0h, v Ljubljani ste bili L seže mu Aleš v besedo
in veselo vzklikne, ko menih omeni Ljubljano.

„Da, v Ljubljani, v vaši deželi, kakor ste mi poprej
pravili, in še sedaj me prešine radost, kadar se spomnim
onih časov. Dežela je krasna, polna naravnih čudežev, tudi
ljudje so ondi blagi, pobožni, kolikor sem se prepričal.
Pozneje pa sem moral zapustiti prijazni ljubljanski samo¬
stan, ker sem bil poklican nazaj v svojo domovino Sardinsko,
kjer sem živel v blagi zadovoljnosti in edinosti med svojimi
sobrati v tihi celici. Ko se je pa vnela vojska med Sardi¬
nijo in Avstrijo, iskili so nekateri sovražniki duhovščine
povsod prilike, da bi nas obdolžili kakih pregreškov; naj¬
bolj pa so prežali na samostane, ker ti so jim vedno trn
v peti. Ker smo prijazno sprejeli nekatere avstrijske po¬
veljnike v svoj samostan, kar je dolžnost vsakega kristjana,
obdolžili so nas skrivne zveze s sovražniki. Posebno mene,
ki sem živel dalje časa v Avstriji, dolžili so izdajstva, pod¬
pihovanja ljudstva in tako dalje. Zaman sem opravičeval
sebe in sobrate, izgnali so nas iz samostana; drugi so smeli
ostati v deželi ter iskati pribežališča v kakem drugem samo¬
stanu. jaz pa moram zapustiti deželo v treh dneh. Nikomur
ni vest nič hudega očitala, bili smo si popolnoma svesti
svoje nedolžnosti, zatoraj nas tudi ta bridka usoda ni po¬
trla. Vdali smo se v voljo božjo, poslovili se s solzami v
očeh ter razšli na razne kraje. Danes že od rana hodim

30

neprenehoma in nocoj sem mislil priti do kakega pastir¬
skega stanišča v teh hribih, ali v temi sem zgrešil pravo
pot ter dolgo blodil po hosti. Slednjič zagledam izmed
drevja svetlobo vajinega ognja in sreča je nanesla, da sem
prišel ravno k vama“

Alešu so segale menihove besede globoko v srce.
Nikdar bi si ne bil mislil, da morejo biti ljudje tako hu¬
dobni in preganjati po nedolžnem take svete može. Če mu
je že prej vdihnil duhovnikov častitljivi obraz in resno pa
vendar ljubeznivo obnašanje mnogo spoštovanja do njega,
zgodilo se je to sedaj še tem bolj, ko je videl, kako voljno
prenaša božji služabnik vse te nezgode.

„Kam pa ste sedaj namenjeni ? 44  vpraša Aleš. „Idite
zopet v Ljubljano, ondi vas ne bodo preganjali, gotovo ne . 44

Oče Alfonzo se je nasmehnil tem preprostim mislim
avstrijskega vojaka ter dejal:

„Namenil sem se v Rim, v središče katoličanstva; v
obližju svetega očeta bom preživel svoje dni in molil za
svoje preganjavce. Nočem zapustiti Laške, svoje mile do¬
movine, akoravno mi je nehvaležna; ljubim jo za Bogom
najbolj, kakor je dolžan vsak pošten človek . 44

„V Rim ? Oh, to mora biti krasno mesto, toliko lepega
sem že slišal in bral o njem, ali jaz vem, da ne bom nikdar
tako srečen, da bi ga videl . 44

„Kdo ve ? 44  pravi menih. „Jaz pa mislim, da potujta
z menoj, kajti odondod bodeta najlažje prišla zopet domov . 44

Pri teh besedah je Aleš popolnoma pozabil svojo
bridko usodo in je samega veselja poljubil častitemu očetu
roko? Rim, to slavno mesto, bo sedaj videl! Nikdar si ne
bi bil tega mislil. Oče Alfonzo mu je pripovedoval še razne
rimske znamenitosti in Aleš si je v duhu že naslikal velike
cerkve z visokimi zvoniki, dolge vrste visokih hiš, kakršnih
je že videl po nekaterih mestih v Italiji, in drugega več.

Medtem je dež pojenjal, nebo se je izvedrilo in
zvezda za zvezdo se je prikazala na nebu; nastala je ona
krasna noč, kakršne so sploh navadne v gorki Italiji.
Oče Alfonzo je opomnil begunca, da bi bilo dobro sedaj
odriniti dalje, da bi prej prišli črez mejo. Aleš pove to
svojemu tovarišu Poldetu, ki je tačas zadremal pri ognju,
ne razumeč njunega pogovora, ter se ravnokar prebudil.
Na bledem obrazu se mu je poznalo, kako je slaboten, in
Aleš je zelo dvomil, da bo mogel dalje potovati, ako se
ne okrepča z jedjo.

31

„Častiti oče , 44  dejal je, „moj tovariš je jako slab; od
včerajšnjega večera ni jedel ničesar, razen tega je pa tudi
hudo ranjen na roki. Bojim se, da ne bi obležal / 4

„Ranjen je? Pa mi nista prej nič povedala , 44  pravi
menih ter stopi bliže. Polde odvije obvezo in rana, ki mu
jo je provzročila sovražnikova krogla, bila je še nekoliko
zatekla, ker se je vsled mokrote pojavil prisad. Alfonzo
ogleda rano, vzame neko mazilo iz majhne škatlice, ki jo
je nosil s seboj, namaže ž njim roko in jo nato zopet obveže.
„To bo roko varovalo mokrote , 44  pravi, „splahnila bo otek¬
lina in se zacelila rana. Mnogim je že pomagalo . 44

Ko je oče Alfonzo dokončal svoje delo, odpre popotno
torbo, vzame iz nje kos sira in steklenico vina ter ponudi
polovico Poldetu, polovico pa Alešu, rekoč:

„Tole razdelim vama, kar imam, vzemita in okrepčajta
se, kajti pot je še dolga . 44

Aleš vsi ni upal takoj vzeti ponujane hrane, prosil je
meniha, naj da le polovico Poldetu, polovico pa naj obdrži
zase, ker se on čuti še dovolj trdnega in bo potrpel do
jutri. Ali duhovnik je vedel Aleše ve blage misli in spoznal
njegovo pošteno srce, zatorej ga je silil, naj le vzame, ker
ima sam zase še dovolj kruha.

Počitek in okrepčalno vino sta dala Poldetu zopet
novih moči. Neutegoma so se napotili dalje in so prišli kmalu
iz goščave na kolovozno pot, ki se je vila polagoma na¬
vzdol. Medpotoma je ponovil Aleš Poldetu vse Alfonzove
besede, ker ta ni razumel laščine, ter mu povedal, da poj¬
deta sedaj z njim v Rim. Kdo je bil tega bolj vesel nego
Polde; upal je morda kmalu in srečno priti domov ali
vsaj zopet k svojemu polku.

Ravno se je že nekoliko zdanilo ter so začele zvezde
zaporedoma ugašati, ko pridejo naši popotniki iz gozda
na gol, s travo obraščen hribec. Pred njimi, se je raz¬
prostiralo morje, človeških stanovališč pa ni bilo videti
v obližju nikjer. Alfonzo se ozira nekaj časa na vse strani,
kakor da ne bi prav vedel, v katerem kraju so sedaj.

„Nisem mislil, da smo že tako blizu morja , 44  pravi
potem. „ Naj bolj e bo sedaj, da potujemo ob bregu, dokler
ne pridemo do kake poti. Bržkone smo že črez mejo . 44

Aleš je strmel na morsko površje. Sicer je že videl
morje na svojem potovanju skozi Trst in Benetke, toda
tukaj se mu je zdelo čisto drugačno. Ondi je bilo polno
ladij, majhnih in velikih, in na obrežju je mrgolelo vse

32

polno ljudi, tukaj pa je bilo kakor mrtvo. Nobenega
čolniča ni bilo videti nikjer, na bregu je rastla visoka trava
in na zapadu so se dvigale visoke skale, tuintam obraščene
z grmičevjem.

Kmalu so prišli po dolinici k morju, kjer je rastlo ne¬
koliko kostanjevih dreves in posedejo v mehko travo, med
katero so cvetele pomladanske pisane cvetke in razširjale
orijeten vonj. Solnce je priplavalo na vzhodu in se pri¬
kazalo izza gor, čarobno obsevaje v raznih barvah morske
valčke, ki so se podili semtertja in prijetno šumljali. Tupatam
se je dvignila kaka morska ptica iz svojega gnezda visoko
pod oblake in mirno plavala nad morjem. Sicer pa je bilo
vse tiho in mirno, še sapice ni bilo čuti, ki bi premikala
liste na drevju, na katerih so še visele rosne kapljice ter
se lesketale v solncu kakor dragoceni biseri.

Begunci opravijo jutranjo molitev, hvaleč Boga, da jih
je obvaroval raznih nevarnosti, potem pa pravi Aleš:

„Stopil bom nekoliko ob bregu, morda nalovim nekaj
rib, da si jih spečemo za kosilo; človeških stanovališč ni
tukaj, da bi se kje oglasili. “

Alfonzo je odobril Alešev .sklep in ta se nemudoma
napoti k morju. Že je nalovil nekaj rib ter jih zmetal na
breg, Polde pa jih je odnesel pod kostanj, ondi zakuril ter
jih začel peči. Alešu se je zdelo morje precej mlačno, hotel
sc je malo skopati in zopet poskusiti svojo umetnost v
plavanju. Plaval je proti zapadu, kjer so molele sive skale,
in kmalu izginil svojima tovarišema izpred oči. Čim dalje je
plaval, tem bolj ga je mikalo, posebno ker je spoznal, da
da se v morju veliko lažje plava nego po rekah. .Sklenil
je torej prav daleč plavati, jedva pa pride za omenjene
skale, kar se odpre pred njim majhen zaliv, krog in krog
obdan s pečevjem in obraščen z grmovjem, da ga iz daljave
ni bilo lahko opaziti. Aleš zavije v to zatišje in .sede na
robato skalo, ki je štrlela iz vode. Pa kako se začudi, ko
zagleda precej daleč tam v kotu veliko ladjo in zraven
nekoliko manjših čolničev. .Strah in veselje sta ga hkratu
obšla. „Ako je to sardinska ladja,“ mislil si je, „pridem
zopet sovražnikom v roke, ako pa je kaka trgovska, po¬
peljemo se lahko z njo; morda pojde proti Benetkam ali
Trstu.” Nehote obsedi nekaj časa ondi. Strah in upanje
sta ga tako prešinila, da mu je jelo srce glasno utripati.
Sedaj privesla ob kraju sem majhen čolnič, v katerem je
sedelo kakih šest mož. Bili so čudno opravljeni z rdečimi

33

čepicami na glavi in vsi poraščeni. Aleš jih je zapazil šele,
ko so se mu približali skoro že za streljaj, tako je bil za¬
maknjen le v veliko ladjo. Večkrat je čital o morskih
roparjih, ki jemljejo ljudi s seboj in jih potem prodajajo v
sužnost. Ti so se mu zdeli popolnoma podobni in sapa
mu je skoro zastala pri tej misli.

Zdelo se mu je, da ga niso še zapazili, ker se je po¬
maknil nekoliko za skalo, vendar je opazil, da so začeli
urneje sukati vesla in čoln je hitel po bliskovo po vodi,
vedno ob kraju. Aleš se je globoko oddahnil, ko so zdrčali
mimo njega in sklenil je hitro plavati zopet nazaj, ko
se nekoliko oddaljijo. Zbog samega veselja se je splazil
zopet više na skalo, da vidi, če so že kaj daleč, ali kdo
popiše njegov strah? Možaki so čoln zasukali in veslali
naravnost proti skali, na kateri je čepel Aleš. Sedaj je bil
skrajni čas. Urno plane v vodo in plava pod njo, dokler
je mogel zadržati sapo. Ko zopet priplava kvišku in se
ozre, vidi čoln precej daleč za seboj. Zdelo se mu je, da
so brodniki zmedeni, da ne vedo, kam bi se obrnili, kajti
čoln je plaval venomer semtertja pri oni skali. Sedaj pa
obrnejo čoln. Sešt veslov krepko reže morsko gladino in
čolnič šviga po površini kakor ptica v zraku, da se voda
kar peni — in sicer naravnost za njim. Aleš uvidi, da jim
ne uide; bik je še daleč od svojih tovarišev, k bregu pa
ni mogel plavati, ker je bil ravno pri skalah. Napenjal je
vse moči in se večkrat skril pod vodo, da bi jim zmešal
sled, toda strah ga je prevzel, da ni mogel več dolgo za¬
drževati sapo, čoln se je pa bližal vedno bolj. Še enkrat
je napel svojo moč in skusil priti do brega, kjer so ravno
nehale skale, kar zagleda ne daleč od sebe v vodi dve
glavi, grdi kot same pošasti. Aleš zavpije na pomoč, ker
ni bil več daleč od svojih, ali v tem hipu začuti, kako sta
ga dva možaka prijela za roki in nogi ter ga držala kot v
kleščah. Aleš se je boril na vso moč ter skušal sebe in ona¬
dva potopiti, kajti grozovite muke, ki jih trpe sužnji, stopile
so mu živo pred oči. Pa ves napor je bil zaman. Čoln se je
medtem približal in Aleša so potegnili vanj ter mu zvezali
roki in nogi in nato zopet veslali proti zalivu.

IV.

Aleš je ležal v čolnu zvezan, da se ni mogel nikamor
ganiti. Možaki so urno veslali in le zdajpazdaj so ga ogle-

Zalost in veselje.

3

34

do vali  radovedno z nekakim zadovoljstvom, gotovo se ve¬
seleč takega plena; izpregovoril pa ni nihče.

Ko je bil Aleš v krvavih bitkah in so mu krogle švigale
krog ušes, se še zmenil ni zanje, danes pa mu je upadlo
srce in ves nekdanji pogum in zavednost sta izginila.

Ko pridejo v zaliv, spravijo ga v ladjo, razvežejo
mu nogi in roki ter ga ženo v spodnji del ladje, kjer je
bila poveljnikova kajuta/*

Velik možak zagorelega lica, dolgih las in barusast
je sedel pri mizi in prebiral pisma; še ozrl se ni, ko pri¬
peljeta dva mornarja Aleša v kajuto. Sedaj stopi eden iz¬
med njiju bliže ter mu pove nekaj besed v neki tujščini.
Poveljnik odloži popisane pole, se okrene napol proti durim,
kjer je stal Aleš, ter pokima z glavo navzočima, kot bi ju
hotel pohvaliti, da sta dobro izvršila svoj posel.

Aleša je oblival sicer mrzel pot. ali sklenil je prikri¬
vati svojo bojazen, kolikor bo mogoče.

Poveljnik ga meri nekaj časa od nog do glave, potem
ga vpraša v laščini z glasom, navadnim pri ljudeh, ki so
vajeni le zapovedovati:

Kdo si in odkod prideš ? Wk
Avstrijski vojak sem , 44  odvrne Aleš kratko.

„Avstrijski vojak? Kako pa prideš semkaj ?“

„Po naključju : 44

„Hm. Veš li v čigavih rokah se sedaj nahajaš ?“ vpraša
dalje poveljnik nekako posmehljivo.

„Ne. Nisem še izvedel imena novega gospodarja; le
toliko vem, da so vaši hlapci precej surovi in nečloveški,
kolikor sem spoznal iz njihovega vedenja / 4

„Ali si že kdaj slišal o korzarjih ? 44

Y>

5 ?

Nič.

55

55

U

O morskih roparjih pa ? 44

„I)a, o teh sem že mnogo slišal, in če .se ne motim,
imam ravno sedaj enega pred seboj. Ali najprej bi rad iz¬
vedel, po kateri pravici smete ujeti človeka, ki prihaja iz
dežele, ki vam nikdar ni storila nič žalega / 4

„Vse bodeš izvedel , 44  pravi poveljnik mrzlo. „ Sedaj
samo toliko vedi, da si suženj na ladji znamenitega mor¬
skega roparja Abdale / 4

„Čudno ime , 44  mrmral je Aleš, „takega svetnika še
nisem našel v nobeni pratiki / 4

®  Kajute se imenujejo sobe na ladjah.

35

„Kaj praviš ? 44  zarenči nad njim poveljnik.

„Da se mi krivica godi, da sem prišel v sužnost, še
sam ne vem zakaj . 44

„Če ti je prostost tako draga, se lahko odkupiš, ako
nam preskrbiš ob mesecu štirideset tisoč cekinov / 4

,,Štirideset tisoč cekinov ! 44  ponavlja Aleš glasno se
smejaje. „Ko bi jaz imel toliko denarja, vas še ne pogledam
ne; toliko vsa vaša ladja z vami vred ni vredna. Za tako
ceno se že ne pogodiva . 44

„Nič drugače, kot pod tem pogojem / 4  pravi Abdala
malomarno. „Ali nimaš blizu prijateljev, ki bi te rešili in
odšteli to svoto zate ? 44

„Imam dva prijatelja; čakata me na obrežju in sta
gotovo v velikih skrbeh zastran mene . 44

„Na obrežju ? 44  seže mu Abdala hlastno v besedo in
pomigne pri tej priči enemu svojih služabnikov, ki sta pri¬
gnala Aleša. Ta pa, kakor bi že na obrazu bral vse gospo¬
darjeve misli, odide urno po stopnicah na krov ladje.

Aleš je razumel roparjev migljaj, obide ga groza in
rad bi preklical zadnje besede, a bilo je že prepozno. Skoro
gotovo je že hitela ista ladjica po njegova tovariša na
obrežje, v kateri so pred kratkim njega samega pripeljali
semkaj. Tolažila ga je misel, da morda ubežita in se rešita,
ko zagledata morske roparje.

„Koliko jezikov govoriš ? 44  nadaljuje poveljnik po krat¬
kem premolku.

„Nekoliko laški in nemški, moj materni jezik je pa
slovenski . 44

„To je malo , 44  mrmral je poveljnik ter si gladil črno
brado. „Ali tvoj obraz mi razodeva, da si bistre glave;
mislim, da bi se kmalu navadil tudi arabskega jezika . 44

Aleš ga nepremakljivo gleda ter molči.

„Potem mi prineseš takoj sto pij astro v* več pri po¬
glavarju v Maroki.** Ko bi mi ne bila tvoja postava in
tvoje odkritosrčno vedenje tako všeč, prodal bi te za majhen
denar prvemu gospodarju, ki bi ga srečal, ker pa se mi
zdiš prebrisan človek, boš ostal na moji ladji kaka dva
meseca ter se medtem marljivo učil arabščine. Tudi se ti
ne bo slabo godilo pri meni, kajti jaz znam čislati ljudi,
ki so meni všeč. Če boš priden in če te drago prodam.

* Pijaster je turški denar, ki velja naših 18  vinarjev.

Maroko je država v severozahodni Afriki.


o i
O '

36

priporočil te bodem še posebej maroškemu poglavarju, da
ti bo bolj prizanašal nego drugim sužnjem. Za danes je
dovolj, jutri se pa prične pouk v arabskem jeziku; moj
stari mornar Kašet te bo učil.

Poglavar je mahnil z roko in služabnik je odpeljal
Aleša v najspodnejši del ladje, ondi mu odkazal majhno
beznico, jo zaklenil ter odšel.

Aleš se vsede na star zaboj, v katerem so roparji
bržkone nekdaj hranili ugrabljene zaklade, sedaj pa so ga
odstranili kot nepotrebno reč, ker je bil že polomljen.
Razne misli so se križale v njegovi glavi, vsi ti dogodki
zo se mu zdeli kot sanje. „Lepa tolažba,“ misli si, „dva
meseca se bom moral ubijati s tujim jezikom, da me bo
ta črnobradi lopov dražje prodal, in misli, da mi s tem
izkaže še veliko dobroto. a  Njegova sobica je bila še dokaj
čedna, kolikor se more zahtevati v takih okoliščinah. Oken
sicer ni imela, ker je bila v spodnjem delu ladje, ali bleda
luč v leščerbi je za silo razsvetljevala sobico. Ob steni je
bila napravljena klop, na drugi strani pa viseča postelja,
kakršne imajo na ladjah. Aleš opravi večerno molitev,
moli potem še angelsko češčenje, kakor ga je nekdaj učil
stari Peter, in našel je v molitvi tolažbo. Zopet se je vrnil v
njegovo srce oni pogum, ki ga je navdajal nekdaj. Dejal
je sam pri sebi: „Ako sem v božjem varstvu, kaj mi mo¬
rejo potem ljudje? Bog že ve, kaj namerava z menoj.“
Hudo si je očital prejšnjo malodušnost, ko se je hotel po¬
topiti s svojima sovražnikoma vred, in sklenil je zanaprej
vedjio možato prenašati vse težave, kakor se spodobi pra¬
vemu junaku. Le to ga je vznemirjalo ter mu napravljalo
mnogo skrbi, da je v naglici tako nepremišljeno izdal svoja
tovariša. Megel se je na posteljo in pazno vlekel na ušesa
vsak gibljaj na ladji. Zdajpazdaj mislil je slišati Poldetov
ali pa Alfonzov glas, pa ni bilo nič. Nad seboj je čul trde
korake prihajajočih in odhajajočih ljudi, kar je dokazovalo,
da mora biti ravno nad njim poveljnikovo stanovanje, ('rez
dobre pol ure se odpro vrata in v sobo stopi molče oni
sluga, ki da je prej pripeljal semkaj, postavi na mizico nekaj
jedil, steklenico vina in dolgo turško pipo (čibuk), potem
pa zopet zaklene duri in odide; na Aleša se še ozrl ni.

Aleš se je popolnoma upokojil videč, da niso dobili
njegovih tovarišev, sicer bi bil gotovo kaj zaslutil. Večerja
mu je dobro dišala, ker ga je lakota že hudo trla, in tudi
iz čibuka je poskusil pušiti, kar pa se mu je tako nekako

37

nerodno zdelo, da se je sam sebi smejal. Vse domišljije
iz otročjih let, ko je prebiral razne izposojene knjige o tujih
krajih in ljudstvih, so se sedaj uresničile. Bil je na morju,
kjer se dvigajo valovi, na veliki ladji, celo med morskimi
roparji; vse, vse, kar si je včasih želel v preprostih otroških
mislih, ko je doma veslal v čolniču po Savi. Sedaj seveda
je bilo vse drugače, ali taki prijetni spomini zlajšujejo v
težavah bridkosti, da človek pozabi za trenotek sedanjosti
ter se zamisli v preteklost.

Najprej je sklenil, da se ne bo učil arabskega jezika
za nobeno ceno, ali ko je bolj natanko preudaril, je zavrgel
ta sklep. „Ujetnik sem na vsak način, če me ne kupi ta,
me bo pa kdo drugi. Ako bom zmožen jezika in se pri¬
kupim poglavarju, mi morda dovoli kaj več prostosti in
potem mi bo morda mogoče pobegniti. Vse je dobro, česar
se človek nauči; tedaj tudi to ne bo škodilo."

Zelo utrujen je Aleš kmalu sladko zaspal v svoji
viseči in čedno opravljeni postelji. Videlo se je koj, da ga
roparski poglavar nekoliko bolj čisla. Ponoči je •sanjal
prijetne sanje, da hodi doma ob Savi, da stari Peter sedi
na klopici s pipico v ustih kakor navadno ter se mu pri¬
jazno smehlja. Kmalu pa se je izpremenila domača koča
v krasno palačo, krog katere se je raztezal velik vrt, na-
sejan z raznim sadnim drevjem in pisanimi cvetlicami. V
hladni senci sta sedela oče in mati v praznični obleki ter
ga prijazno pozdravljala, po vrtu sem sta se pa približala
Polde in oče Alfonzo ter mu segla v roke. Aleš je veselja
vzkliknil in se v tem trenotku prebudil. Žal mu je bilo,
da ni še dalje sanjal, in dolgo je preudarjal, kaj neki po¬
meni vse to. Svojih staršev ni nikdar poznal, a vendar
mu je dajal Peter upanje, da morda še žive. „Morda ravno
te sanje pomenijo kaj dobrega," misli si, „nikdar se mi ni
še sanjalo o starših kot nocoj in tako prijetno. O Bog, ko
bi bil res kdaj tako srečen, da bi jih zopet našel! Pol sveta
bi rad prehodil." * . 7  •

Ker v Aleševo stanico od nobenega kraja ni prišla
dnevna svetloba, ni vedel prav nič, je li že dan zunaj ali
ne, vendar se mu je zdelo, da mora že precej pozno biti,
ker je dolgo spal. Tudi je čutil nad seboj korake posa¬
meznega človeka, ki je bil po njegovem mnenju bržkone
poveljnik. Ker ni mogel več zaspati, se je oblekel, napravil
luč ter začel preiskovati vse kote stanice, da si krati čas.
Ko privzdigne stari zaboj, na katerem je bil sedel prejšnji

38

večer, zagleda pod njim majhno knjižico, vezano v usnje
in okovano s svetlim križcem. Brž jo odpre in kako ostrmi,
ko vidi, da je molitvenik, pisan v slovenskem jeziku. Na
zadnji strani je bilo zapisano imC: T. Senčar. Aleš je pre¬
mišljeval na vse kraje, odkod bi utegnila priti ta knjiga
na tolovajsko ladjo. „Gotbvo a , mislil si je, „je bil že tu
kak ujetnik s Slovenskega, in da mu roparji knjige ne
vzamejo, jo je skril pod ta zaboj, medtem so ga pa brž¬
kone neutegoma prodali in ni imel časa vzeti molitveno
knjigo s seboj in tako je ostala tukaj.“ Tedaj Aleš ni bil
prvi slovenski ujetnik pomorskih tolovajev. Neizrečeno rad
bi poznal človeka, katerega je že pred njim nemila usoda
vrgla tem hudodelcem v roke. S knjigo je Aleš imel veliko
veselje, saj drugega tolažila itak ni bilo; skrbno jo je
spravil v najskrivnejši žep, ker se je bal, da mu jo morda
tolovaji vzamejo, če jo zapazijo pri njem, posebno zaradi
zlatega križca, ki je bil umetno izdelan.

Med tem časom nastane na ladji nek ropot, kot bi
jambori škripali in voda pljuskala ob stene. Aleš je spoznal,
da se ladja premika in radoveden je bil, kam jo bodo neki
zavili roparji. Kmalu se začujejo po stopnicah navzdol ko¬
raki, duri se odpro in v sobo stopi majhen, starikav možiček
svetlih oči in nagubančenega obraza. Rjavo lice je kazalo,
da ga je že dobro opeklo južno solnce in da je preživel
že marsikako nevihto na morju. Postavil je na mizo stek¬
lenico vina in kos kruha, Alešev zajutrek, potem pa postal
nekaj časa nepremakljivo, nekako radovedno ogledovaje
svojega tovariša, kot bi pričakoval kakega vprašanja.

„Bo li to moja vsakdanja hrana?“ vpraša Aleš s
krepkim glasom, da bi napeljal govorico.

..Da, na naši ladji je že odmenjeno za vsakega po¬
sebej vino in jedilo, razen tega dobi še vsakateri opoldne
kos mesa in datelj e v. Seveda velja to le nam mornarjem,
sužnji morajo zadovoljni biti z vodo in suhim kruhom.
Tebi pa je poglavar nenavadno dober, zatorej ti je odločil

enako hrano z nami.“

,.Že dobro. In ti si prišel, kakor se mi zdi — u

„Učit te arabskega jezika, kakor mi je zapovedal
poglavar,“ seže mu starec v besedo.

,,A. dobro došel. moj prihodnji učitelj!“ pravi Aleš
šaljivo, videč pritlikavega mornarja s plešasto glavo kot
svojega učitelja. ,.Ker bom zanaprej vaš učenec, torej se
ne spodobi, da bi vas tikal kot prej.“

39

Mornar ga je nekako začudeno gledal pri teh bese¬
dah, kot ne bi razumel, kaj hoče s tem reči.

„Ti si gotovo vajen mestnega življenja,“ pravi potem,
,?ali vedi, da pri nas to ni v navadi; vsi se tikamo, naj je
poveljnik ali kdor hočeA

,.Kakor ti je bolj všeč, pa se tikajva, če ni nič raz-
žaljenja pri tem. Tvoje ime je Rašet, ali ne, če sem prav
slišal včeraj ?“

Starec pokima ter sede na ldopico in tudi Alešu da
z roko znamenje, naj se usede. Potem povalja kepo tobaka""
po ustih z ene .strani v drugo, slednjič pa se obrne proti
durim in pljune vse te prežvečene ostanke v kot, nažge
si čibuk in pouk se prične.

Ta pouk je bil kaj preprost. Rašet je povedal najprej
kratek stavek laški, potem pa arabski in Aleš ga je moral
toliko časa ponavljati, da ga je popolnoma znal.

Alešu je napravila ta šola mnogo zabave. Ne le, da
se je Rašet pri poučevanju držal resno in modro kot Sa¬
lomon, da je Aleša večkrat smeh posilil, tudi uk se je
pričel tako zanimivo, da je novi učenec takoj vedel, med
kakšnimi ljudmi se nahaja, če tega tudi ne bi bil spoznal
že prej. Koj prvi stavki so segali v rokodelstvo te morske
druhali. Morje, ladja, zlato, srebro, denar, rop, tolovaj,
sužnost in enake tolažilne besede bile so prve, katerih se
je privadil .Aleš.

Ker se je Rašet pri svojem poslu tako modro obnašal,
klical ga je odslej Aleš vedno „mojstra RašetaT

Pouk je trajal vsak dan skoraj od jutra do noči in
seveda vse to le na pamet, ker ni bilo nobene pripravne
knjige. Aleš je moral ves božji dan neprenehoma klepetati
in izrekati trde arabske besede, da ga je že grlo bolelo,
in Rašet je tako natanko spolnoval povelje svojega gospoda,
da še minute ni po nepotrebnem potratil, zatorej je Aleš že v
nekaterih dneh znal celo vrsto arabskih besed in stavkov.

Nekega dne mu naznani Rašet, da mu je dovolil po¬
veljnik zaradi njegove pridnosti vsako opoldne po kosilu
iti nekoliko časa na krov, da se odpočije, kar je Aleša jako
veselilo. Kajti odkar je bil med morskimi roparji, še ni
videl belega dne, torej si vsakdo lahko misli, kako težko
je pričakoval zaželjene ure.

* Mornarji vedno žvečijo tobak, ker pravijo, da jih to varuje
znane morske bolezni, razen tega pa tudi kroti hudo žejo.

40

Veselja mu je utripalo srce, ko je zopet dihal sveži
zrak. Ker mu ni bilo mogoče nikamor ubežati, tudi niso
dosti pazili nanj, le Rašet je bil pri njem ter ga je spremljal
povsod. Aleš se je oziral na vse kraje, ali kroginkrog ni
videl drugega nego morje. Po solncu je nekoliko poznal,
odkod so prišli, ali Bog vedi, kje je že bila sedaj zemlja
za njimi in laško obrežje, kjer je zapustil svoja prijatelja.
Roparji niso imeli nič pravega namena, kajti kadar so prišli
že daleč in se je prikazala kaka siva pika, naznanjujoča
suho zemljo, obrnili so zopet ladjo in jadrali v drugo stran.
Ta vožnja semtertja po morju trajala je več dni. Če se
je oddaleč prikazala kaka ladja, opazovali so jo vselej
skrbno in poslali čolne na ogled, in če se jim je zdela
premočna, vedeli so se jej ogniti in zaviti v stran. Le
cadar se je približala nevihta, poiskali so zavetja v kakem
varnem zalivu posameznih skalnatih otokov, kamor ni
prišla nobena človeška duša.

Aleš je večkrat mislil na beg, ali nikdar niso prišli v
obližje kakega mesta ali večjega selišča, do katerega bi
bil lahko dospel plavaje. Celo kadar so se bližali ob hudi
uri kakemu otoku, moral je Aleš v svojo tesno sobico in
prej ni smel zopet na dan, da so prišli na sinje morje.

Aleš bi se bil gotovo zelo dolgočasil na ladji, ko ne
bi ga bil mojster Rašet vedno nadlegoval z arabščino, ka¬
tere se je že toliko privadil, da se je lahko pomenkoval
v tem jeziku s svojim učiteljem. Poveljnika Abdalo je to
tako veselilo, da mu je dovolil zanaprej popolnoma prosto
gibanje na ladji ter na krovu učenje z Rašetom. Aleš pa
je vedel še drugače porabiti proste ure. Tolovajska ladja
je bila precej obširna s tremi jambori. Alešu se je mor¬
narsko življenje prikupilo in sklenil je kolikor mogoče
seznaniti se s tem poslom. Plezal je po vrveh in drogih
tako urno, kot bi bil že več let .služil na morju. Naučil
se je raznih del na ladji in njih imen. .Seznanil se je
popolnoma z magnetno iglo ali kompasom in njeno porabo,
znal je ročno vladati krmilo in zadrgovati jadra ob nevihti
ali pa kadar so se bližali skalnatim otokom. Tudi še mnogo
drugega se je naučil, kar je potrebno mornarju, in v krat¬
kem času je bil pri vsakem delu na ladji že tako priročen,
da se je Abdala kar čudil njegovi bistroumnosti.

Drugi mesec se je že bližal koncu in Aleš je govoril
že skoraj brez spotike arabski in laški in tudi nekoliko
angleščine se je privadil, katere ga je učil Rašet včasih zvečer.

41

Da se z mojstrom Rašetom malo bolje seznanimo,
treba je natančneje naslikati značaj tega moža.

Alešu, ki v začetku ni imel nič dosti zaupanja vanj
ter ga ni nič bolj čislal kot druge roparje, prikupil se je
od dne do dne bolj. Videl je, da se je motil o tem možu,
da ga ni sodil prav. Starec je bil razen med učenjem
vedno tih; tudi je zapazil Aleš, da se ni dosti pečal s svo¬
jimi tovariši, ki se tudi niso dosti brigali zanj. Ako ni
imel opravila pri Alešu ali kje na ladji, sedel je v kak
kotiček, vzel v roko pero ter neprenehoma pisal. Aleš bi
bil večkrat rad videl, s čim se peča, ali mož je skrbno
skrival popisane pole, da jih Aleš nikoli ni mogel dobiti
v roke.^ Čudno se mu je zdelo tako ravnanje starega ro¬
parja, čigar tovariši so vedno lenobo pasli, ako ni bilo
posebnih opravil, ter žvečili tobak ali pa pušili iz dolgih
pip, Abdala pa si je kot poglavar privoščil še kaj več.
Zaporedoma je vlekel žganjico iz podolgastih steklenic,
katerih je imel vedno polno zataknjenih med blazinami,
da ne bi se zvrnile in potolkle pri gibanju ladje. Navadno
se je tako opil, da je nezavesten obležal na svoji postelji.
Bog pa varuj, ako bi se bil kdo drugi dotaknil njegovih
steklenic, gotovo bi ga bila doletela ostra kazen. To je
bilo ugodno samo njegovemu želodcu, za druge mornarje
bila je ta pijača predraga in tudi škodljiva. Poveljnik se
je bal, da ne bi jih razvadil.

Nekega prijetnega večera je bil mojster Rašet zopet
v svojem navadnem kotičku v zadnjem ladjinem delu. Jadra
so bila zadrgnjena, sidra spuščena v morje in ladja je stala
nepremakljivo blizu nekih skalin. Ker je bilo že mračno,
ni se mogel več pečati s pisanjem, torej se je naslonil na
ograjo in sanjavo zrl po morju. Aleš ga je dolgo skrivaj
opazoval, ni si ga upal motiti v zamišljenosti. Starčeve

oci so se bliskale in Alešu se je zdelo, da so igrale solzne
kaplje v njih. Aleš je bil prepričan, da starcu nekaj teži
srce, in čim bolj ga je opazoval, tem večje sočutje ga
je vleklo k njemu.

Večkrat bi bil že rad kaj več poizvedel iz njegovega
življenja, ali nikdar se ga ni upal vprašati in pričeti govorice,
ker je videl, da mož le vedno molči, kadar se nista učila.

Ako človeka tarejo nadloge, ga šiloma vleče do so¬
bratov, ako vidi, da tudi oni trpe nadloge, katerih ne za¬
pazi in ne čuti tako živo v srečnih urah. Tudi Alešu se
je nocoj tako godilo, ko je zapazil pri Rašetu nekako

42

55

55

55

55

srčno bolečino. Približa se mu polagoma, prime ga za roko
in šepne polglasno:

„Mojster Rašet, ne zameri, da te motim; kakor vidim,
ti nekaj teži srce, tvoje oči so solzne . 44

Starec se obrne urno proti nepričakovanemu tovarišu,
pomežikne s trepalnicami, kot da bi hotel zakriti, kar je
zapazil ravno Aleš, nekak prisiljen smehljaj zazibal se mu
je okrog usten in resnega obraza kakor vedno reče svo¬
jemu tovarišu z zamolklim glasom:

Vidim, da si me opazoval natihoma . 44
Ne zameri, po naključju se je pripetilo . 44
Starec molči nekaj časa in skuša popolnoma skriti
svoje bolestne čute, potem pa pravi mirno:

^Ti si tujec, je li?“

„Čemu to vprašanje? Saj veš, da sem šele nekaj tednov
v vaši družbi.“

„Iz daljnjega kraja ?“

„Avstrijec sem, s Slovenskega . 44
Avstrijec? O to je precej daleč . 44
Kako daleč je, ne vem, ker mi ni znano, v katerem
kraju smo sedaj , 44  odvrne Aleš, kateremu so se ta vpra¬
šanja čudna zdela.

„Imaš še starše ?“ vpraša dalje Rašet, kot da ne bi
bil čul zadnjih Aleševih besed.

„To toliko vem kot ti. Nikdar jih nisem poznal . 44

„Torej so ti umrli, ko si bil še otrok? To je pač
žalostno / 4

„Ne vem, so li mrtvi ali še žive. Ko sem bil še
otrok, jedva leto star, izginili so, mene pa je nek dobrotnik
otel grozovite smrti v gozdu in me skrbno vzgojil, čeravno
je bil sam ubožen: Oh, oni blagi Peter, katerega sem vedno
imel za očeta, kako je bil žalosten, ko sem odhajal. Bog
vedi, kaj sedaj misli o meni / 4  Alešu se je pri teh besedah
milo storilo in več ni mogel govoriti.

Rašet je nekaj mrmral, česar Aleš ni razumel, le
toliko se mu je zdelo, da je v starčevih prsih ista bol,
kot v njegovih.

Po kratkem molčanju prične zopet Rašet:

,,Kako pa si prišel med našo druščino ? 44

„Ti mi staviš čudna vprašanja. Saj sam bolje veš,
kako se pride med tako druhal. Ugrabijo ga, kjer ga
dobe, in prodajo kot pri nas žival, kar se bo tudi z
menoj kmalu zgodilo . 44

'>T*Vpki

Mi


•<* *v.. 4  ;V # I ^ f ?0

„0h, kaj pa da — res nepotrebno vprašanje - sa
dobro vem, kako se pride med tolovaje," pravi* Rašet ža¬
lostno ter zaduši vzdihljaj, ki se mu je hotel izviti iz,

„Povej mi raje, kaj se je zgodilo z mojima tovariše!
pravi dalje Aleš. „Kakor sem prepričan, ju ni na ladji, a
vendar dobro vem, da sem ju isti dan, ko ste me ujeli, po
nepremišljenosti izdal, in če se ne motim, odplul je takoj
potem čolnič proti oni strani."

„Tvoja prijatelja?" pravi starec počasno ter položi
roko na čelo, kot bi se hotel nečesa domisliti. „Je že res.
Šest mož se je odpravilo proti oni strani, odkoder si ti
prišel, ali priveslali so prazni nazaj in pravili, da so videli,
ravno ko so se bližali iz zatišja obrežju, dva človeka,
enega v meniški obleki, stopiti v čoln, ki ju je odnesel
proti veliki ladji, ki je stala na morju. Morali so se naši
urno vrniti, da ne bi jih zapazila tuja ladja. Zato smo tudi
kmalu potem odjadrali iz našega skrivališča."

„Res je!" vzklikne Aleš vesel, ,,eden je bil v meniški
obleki, oče Alfonzo, drugi pa v vojaški. Hvala Bogu, da
sta le rešena!" in povzdignil je hvaležno oči proti nebu za-
hvaljevaje Najvišjega za čudovito rešitev svojih tovarišev.

Govorica se je nekoliko pretrgala in molčanje je na¬
stalo med njima. Obadva sta se pečala vsak s svojimi mis¬
limi, ki so se vrtele po raznih krogih. Slednjič pomigne
Rašet Alešu, naj se usede, ter ginljivo pravi:

„Aleš, tvoja odkritosrčnost in prosto obnašanje mi je
všeč; vedi, da te ljubim kot lastnega sina."

„0 tem se doslej še nisem prepričal," odvrne Aleš,
kateremu se je nenadno priznanje jako čudno zdelo, ker
je bil starec prej vedno molčeč in precej oduren. „Nocoj
je prvikrat, da se razgovarjava, doslej bilo je težko kako
besedo iz tebe spraviti, razen pri učenju. Ti si čuden mož,
mojster Rašet, pri vsem prizadevanju vendar ne morem
prav spoznati tvojega značaja. Od začetka se nisem dosti
brigal zate, zdel si se mi vsakdanja oseba kot drugi mor¬
narji, čim dalje pa si zahajal k meni, tem bolj so se mi vsi¬
ljevale razne misli in nekaj mi je vedno dejalo natihoma,
da tiči v tebi kaj več nego življenje preprostega mornarja,
morskega roparja."

,.To vse sem jaz dobro zapazil pri tebi," pravi Rašet,
prijazno prijemši Aleševo desnico.

,,Kaj, ti si vedel moje misli ?“

r Tudi tvoje želje."

44

„Moje želje ?“

„Da bi rad izvedel mojo preteklost, da si iskal pri¬
ložnosti govoriti z menoj, skušal izvedeti, s kakovo pisa¬
rijo se vedno pečam. Ni li res?“

„Res. Ali odkod veš vse to, mojster Rašet ?“

Starec se je nasmehnil in videti je bilo na njegovem
obrazu veselje nad Aleševo skoraj otročjo radovednostjo.

„Oh ljubi moj,“ dejal je, „izkušnja in dolgoletna ne¬
sreča privadi človeka vsega. “

„Pa mi doslej nisi hotel ničesar povedati; zakaj ?“
vpraša Aleš dalje.

„Ker ni bilo ugodnega časa. Najini pajdaši bi kmalu
kaj slutili in potem bi bila ločena za vselej. a

„Kaj pa nocoj, ali se nimava ničesar bati?“

„Mornarji so vsi pijani s poveljnikom vred. Jutri že
mislijo odriniti proti afriškemu obrežju, kajti Abdala se je
prepričal, da znaš že dovolj arabščine, in sklenil te je pro¬
dati v sužnost. Samega veselja, da se mu je njegov rop
tako obnesel, dal je nocoj obilo pijače svojim služabnikom,
ki sedaj vsi omoteni spe po kotih.“ Res se ni nikjer nihče
ganil, le smrčanje trdno spečih ljudi se je čulo na pred¬
njem delu ladje.

„0 moj Bog!“ vzdihnil je Aleš pri starčevih besedah,
kajti trda sužnost, katero je nekoliko pozabil med pogo¬
vorom, stopila mu je zopet živo pred oči. ,Jutri torej
me prodajo v neznane kraje v sužnost, iz katere se ne
vrnem morda nikdar več.“

^Aleš bi bil rad marsikaj poizvedel pri Rašetu, ker
je našel nocoj ravno ugodni čas, ali ta bridka novica ga
je tako pretresla, da je popolnoma pozabil, da je hotel
izvedeti usodo svojega učitelja. Razne misli so se mu
snovale v glavi, na vse načine je preudarjal, kako bi se
rešil robstva, ali nič pravega si ni mogel izmisliti. Mislil
je tudi na beg, posebno ker bi ga nocoj mornarji ne pre¬
ganjali, ali kam je hotel bežati, ker ni poznal kraja. Razen
tega pa tudi ni vedel, ali bo Rašet privolil ali ne, kajti brez
njegove volje in pomoči ni bilo mogoče nič storiti.

,,Ljubi mladenič,“ pravi Rašet smehljaje, videč Aleša
tako zamišljenega, „ti misliš, kaj ne, kako bi bilo mogoče
pobegniti? Le povej, če ne sodim pravA

„Rašet, ti vse veš. Res preudarjam, kako bi bilo mo¬
goče rešiti se,“ reče mladenič, ki se ni mogel prečuditi
starčevi globoki previdnosti.

45

Rašet je pokimal v znamenje, da je zadovoljen z
Aleševim sklepom, potem pa se nasloni zopet na ograjo in
zre proti jasnemu nebu, posutem z mirijadami svetlih lučic.

„Rašet, ti si že mnogo preživel na morju, gotovo ti
je že znan vsak kotiček,“ zopet prične Aleš. „Povej mi,
kje se sedaj nahajava, je li za temi skalami kaj suhega,
ali stanujejo ljudje blizu? Ko bi to bilo, upam si pripla¬
vati do tja, čeravno je precej daleč. Od mladih nog sem
že vajen vodeh

„Ti se motiš, Aleš; tukaj ni nobenega otoka. To so
skalnate škrbine, ki štrle iz morja, kjer ni druge žive
stvari kot morski ptiči. Takih skal je mnogo po morju,
in ako so skrite pod vodo, so zelo nevarne mornarjem, ki
jih ne vidijo, ter se drveča ladja lahko razruši na njih. Odtod
proti severu je kakih sto morskih milj do Francoskega. a

„Sto miij,“ začudi se Aleš, „to je dolga pot h

Rašet je zrl neprenehoma kot prej, proti nebu in
videti je bilo, da je zelo napenjal svoje že oslabele oči.
Aleš ni vedel, kaj ima, a vendar se je tudi on ozrl proti
oni strani, čeravno ni videl drugega kot morje in nebo.

„Ali vidiš ono črno piko, ki se vzdiga iz morja ?“
vpraša črez nekaj časa starec Aleša.

Res je bila videti na južni strani majhna črna Kunčiča;
katero so “šele po dolgem trudu zapazile Aleševe bistre
oči, ki pa je prihajala vedno večja.

„Vidim; kaj pa pomeni to?“

„V dveh urah bomo imeli hudo nevihto,“ odvrne
starec veselega obraza.

„Potem morava speče mornarje zbuditi, da uravnajo
ladjo, sicer smo v nevarnostih

„Ne, nikakor ne. Bog daj, da bi še trdneje spali do
dne,“ pravi Rašet in se obrne s prekrižanima rokama proti
Alešu, kateremu ni šlo v glavo, kaj starec namerava.

Jedva je minula dobra ura, ko se začuje oddaleč
votel grom, in črni oblaki so prepregli ves obok. Rašet hiti
v spodnji del in prinese na krov precej težek zaboj.

„Nevihta bo zdaj zdaj tu,“ pravi starec Alešu, „in kakor
se kaže, bo zelo huda. Podvizati se morava, da spraviva
vse v red, še trenotka ne smeva zamuditi. Nocoj je edina
priložnost, da se rešiva, ako nama pojde vse po sreči. Ti
si uren, pojdi in razpni jadra, vsa, tudi na manjših jamborih,
jaz pa odklenem medtem čoln, spravim tale zaboj vanj in
potem povesiava urno k skalamh

46

Aleš je vedel Rašetov namen. Urno je odvezal vsa
jadra, katera je kmalu razprostrl veter medtem, ko je starec
pripravil čoln. Izdrla sta sidra, skočila v pripravljeni čol¬
nič ter urno veslala k pečinam.

Skala je bila sicer robata, pa vendar dosti obširna za
prenočišče dvema človekoma. Potegnila sta čoln kolikor
mogoče h kraju, porinila ga v pripravno zatišje, kjer va¬
lovi niso imeli več moči, potem pa spravita zaboj visoko
vrh skale, na katero sta splezala z veliko težavo. V ta
zaboj je bil naložil Rašet že prej nekoliko potrebnih jedil
in pijače, da se preskrbi za dalj njo pot drugo jutro.

Jedva sta dospela na varno, je že jel razsajati hud
vihar z vso srditostjo. Strele so švigale vse navzkriž,
grom je donel, valovje bučalo in na tolovajski ladji so
pokali jambori, kot bi se hoteli vsi polomiti. Aleš še nikdar
ni doživel take noči, zdelo se mu je, kakor bi se vsa zemlja
majala in hotela skočiti iz svojih tečajev.

Kmalu so zgrabili valovi ladjo in vihar jo je podil po
penečem morju, daje  letela kot ptica, pod nebom, premeta-
vaje se sedaj v eno, sedaj v drugo stran. V nekaterih tre-
notkih sta videla samo še črno piko, katero so dvigali
valovi zdaj kvišku, zdaj jo zopet pogoltnili v svoje brezdno.
Slednjič je izginilo vse v črni noči, vihar pa je divjal vedno
grozovitnejše, da je pljuskalo valovje celo črez skalo, kjer
sta sedela naša beguna, ter ju premočilo do polti.

Strašna noč je bila ta, noč, ki se ne da več izbrisati
iz spomina, ako jo človek kdaj doživi; vendar je bila ta
viharna noč edino upanje Rašetovo in Aleševo.

V.

Drugo jutro je napočilo in bilo je krasno jutro,
kakršno je navadno po hudih nevihtah. Kakor bi prilezlo
iz morja, priplavalo je solnce na vzhodu in milo osvet¬
ljevalo skalovje s svojo žarečo lučjo. O tolovajski ladji
ni bilo več ne duha ne sluha, le čolniček je še varno tičal
v skalnatem pristanišču, iz katerega ga ni moglo pregnati
razburkano valovje.

Aleš vzame molitvenik, ki ga je imel tako varno za¬
vitega, da ga ni prav nič oškodovala mokrota, poklekne
na skalo ter zahvali najprej nebeškega Očeta za čudovito
ohranitev, potem pa moli še jutranjo molitev. Tudi Rašet
je sklenil roki in potihoma molil kraj Aleša.

47

Po opravljeni molitvi vzameta iz zaboja nekaj jedil
in se okrepčata, potem pa jameta preudarjati, kam bi se
bilo najbolje obrniti. Aleš si ni vedel dosti pomagati,
torej je prepustil vso skrb izvedenemu Rašetu.

Aleš je bil prejšnji večer po tako nagli in nepričako¬
vani dogodbi ves zmešan, da ni mogel bolj natanko premisliti
Rašetovega naklepa, temveč je moral hitro storiti, kar mu
je ta veleval. Danes pa je vendarle hotel bolj natanko
izvedeti, zakaj sta izročila tolovajsko ladjo valovom in
nista zbudila mornarjev; kajti ubežati na skalo bi jima
bilo še vedno mogoče, ker v takih okoliščinah bi se mor¬
narji ne bili dosti zmenili za nju.

„Rašet!“ pričel je pri zajutrku, „meni se vendar ne
zdi prav, da sva pripravila tolovaje po nepotrebnem v tako
nevarnost. Čeravno so hudobneži in zaslužijo ostro kazen,
so vendarle ljudje in naša dolžnost je, le dobro storiti
svojemu bližnjemu, bodisi prijatelj ali sovražnik. Bog sam
odloči vsakateremu plačilo, kakršno zasluži, a ljudje ne
smejo segati v njegove pravice. Nesrečneži so morda
storili strašen konec v valovih, in sicer v stanu nezaved¬
nosti, v pijanostih

„Tega se ni bati,“ odvrne starec, „kamor je divjala
ladja, ni več skalovja, ker nekolikokrat sem že prebrodaril
to morje in znano mi je vse. Tudi so se mornarji gotovo
hitro streznili, ko se je jela ladja premetavati, ter storili,
kolikor je bilo mogoče. V takih okoliščinah strah vse
premaga, tudi opijanjenega človeka, da se takoj zave popol¬
noma. Največja škoda, ki se jim je mogla zgoditi, je ta,
da so se morda polomili jambori, raztrgala jadra in potrlo
krmilo. Ljubi moj, jaz sem že dokaj preživel na morju,
še hujših neviht, kot je bila snočna. Tolovajska ladja je
bila močna, najhujše viharje je dobro prebila, razen tega
pa tudi na prostem morju vihar malo more veliki* ladji,
ako ni skalovja. Le upokoji se zaradi tega, ti ljudje so na
morju doma in ni jim lahko priti do živega. Kdo ve, ali
tudi oni ne počivajo danes v kakem skritem zalivu in
popravljajo pokvarjene rečih

To je nekoliko upokojilo Aleševo rahločutno srce,
ki ni še dovolj poznalo mornarskega življenja. „Sila
kola lomi,“ mislil si je. „Kdo ve, ali bi nama bilo mogoče
pobegniti brez takega početja; če naju ne bi bili zaprli v
spodnjo sobo? Je že božja volja tako; saj mi je Peter
vedno pravil, da se brez božje volje nič ne zgodi. “

48

*

Zajutrek je bil kmalu končan in treba je bilo obrniti se
na katero stran, ker hrana je bila pičla, jedva za nekaj dni.

Spravila sta čolnič zopet v morje, naložila svoje borno
imetje vanj ter veslala po morju, kolikor je bilo mogoče
opraviti z dvema vesloma. Aleša je tako omamilo upanje,
da more doseči zopet svobodo, da je pozabil vprašati svo¬
jega tovariša, proti kateremu kraju sta namenjena. Šele,
ko sta bila že precej daleč na morju ter sta že izgubila
skale izpred oči, reče Rašetu, ki je s spretno roko sukal
veslo, kakor bi imel še vse mladeniške moči:

„Rašet, kam pa vendar gre najina pot? Dosedaj še nič
ne vem, kam sva namenjena."

„Kam gre najina pot?" ponavlja Rašet ter zmaje z
rameni, „to je težko določiti. Kamor naju ponese naša
ladjica. Najine moči so preslabe, da bi krotila valove;
majhen vihar naju lahko zanese Bog vedi kam. Ako nama
pa Bog da srečo in lepo vreme, priveslala bova morda
v kakih desetih dneh do katerega otoka, ali pa morda sre¬
čava kako ladjo."

„Ako pa zopet srečava kako tolovajsko ladjo?"

„Potem sva zopet sužnja, kot prej," dejal je Rašet
tako malomarno in hladnokrvno, kot bi se pomenkoval o
vsakdanjih rečeh.

Aleša je nehote mraz pretresel pri teh starčevih be¬
sedah. Čeravno sta bila že dolgo skupaj in je Aleš tudi
opazil, da ima mož dobro srce, vendar še doslej ni vedel,
s kom ima opraviti. Večkrat ga je že vprašal to in ono,
pa mož je vedno odlašal, rekoč, da bo že še izvedel vse,
ko prideta srečno na suho. Le' iz nekaterih besed je po¬
izvedel toliko, da Rašet ni bil izmed tolovajske druhali,
temveč suženj na ladji. „Čuden, res čuden človek," mislil
je Aleš, „še neumna žival se veseli svobode, ta pa je tako
mrzel,- tako neobčutljiv za vse. Nekaj skrivnostnega mora
biti v njegovem prejšnjem življenju, kaka velika nezgoda,
ki ga je tako potrla." Aleš si je na vso moč prizadeval, da
bi razumel tega človeka, ki je skoraj, rekel bi, sovražil
svet. Kako strašne nevihte in nesreče se morajo zbrati,
da privedejo človeka tako daleč. Da je učen, to je Aleš
kmalu spoznal. Govoril je razne evropske in tudi druge
jezike in svoje pisanje nadaljeval je pri vsaki priložnosti,
ko sta bila še na ladji.

„Ne zameri, dragi Rašet," Aleš zopet pretrga molčanje,
..da se predrznem nekaj tebi očitati. Kakor spoznam iz

49

tvojega vedenja, ti ni dosti mar najine svobode. Zopet
molčiš, kakor nekdaj in vedno si otožen/*

„Dosti mar?“ pravi Rašet ter zgrbanči čelo, kot bi
nekaj tehtnega preudarjal. „Kakor se zmeniva; kar se
mene tiče, nič mi ni mar.“

„Jaz te ne razumem, Rašet; govori jasnejše.*'

„Da jaz sam zase nikdar ne bi bil poskušal bega.“
„In zakaj ne?“

„Saj sem ti že rekel, da bodeš vse izvedel o priprav¬
nem času. Aleš, ti si zelo radoveden, kakor je sploh mla¬
dina; vedi, da to ne hasne vselej.“

„Torej si samo zastran mene A r se to storil ?“

Rašet je molče prikimal.

„0 blagi mož, kdaj ti bom mogel povrniti toliko
ljubezni!“

„0 vedi mladenič, Rašet pozna tvoje blago srce, tvoje
hrepenenje po svobodi. Saj je tako malo ljudi na svetu,
katerih srca so čista, da se med stoterimi nad devetin¬
devetdesetimi zmotimo. Ako bom izvedel, da si v svoji
domovini zopet srečen, dopolnjeno bode moje veselje in
mirno bom pričakoval ure, ki me bo rešila svetnih težav
ter pripeljala v boljšo domovino.^

„Ali ti ne želiš zopet priti v domovino ?“

„Ona hrani zame le žalost in bridkost. “

Aleš si ga ni upal več izpraševati in zopet sta molčala
oba. Toliko je bil prepričan, da je morala moža nekdaj
zadeti huda nesreča. Zopet sta krepkeje poprijela vesla
in ladjica je urno plavala po sinjem morju.

Tretje jutro zagledata 4 *v daljavi bela jadra še daleč
plavajoče ladje. Od začetka jadrala je ravno proti njima,
kmalu pa je naredila ovinek in zavila bolj proti južni strani.
Rašet je nekaj časa preudarjal, potem pa rekel:
„Aleš, ako tej ladji prestriževa pot, potem sva na var¬
nem. Ladja nima ravno ugodnega vetra, počasi se pomika
dalje; ako dobro poženeva, dohitiva jo v nekaterih urah.“
„Ali si pa tudi gotov, da ni kaka sovražna ladja,
zopet kaki morski roparji ?“ vpraša Aleš obotavljaje se,
ker ni želel zopet priti takim ljudem v roke.

„Tega se nama ni treba bati. Tolovaji nimajo tolik¬
šnih ladij, bržkone bo kaka trgovska ladja, ki pride iz
Jadranskega morja.* c

Aleš ni mogel več ugovarjati. Rašet je bil že mnogo
let na vodi in je bolje poznal vse okoliščine in nevarnosti.

Žalost in veselje.

4

50

torej je zaupal njegovi previdnosti. Napela sta vse moči
in čoln je švignil po mirnem morju, kot bi ga nesel veter.

Vedno bliže sta prihajala tuji ladji, ki se je zaradi
mirnega zraka le počasi pomikala dalje. Rašet je vzel iz
zaboja majhen daljnovid in dolgo opazoval ladjo ter rekel
naposled:

„Angleška trijamborka je, če Bog da, kmalu sva iz
nevarnosti, le krepko veslajva / 4

Proti poldnevu pa je nastala nenadoma močnejša sapa.
Rašetovo obličje se je zmračilo in nekako obupno je gledal
na ladjo, ki je imela jadra že popolnoma razpeta ter je
vedno urneje plavala dalje. Aleš in Rašet sta veslala z
vso močjo, da jima je curkoma tekel pot po obrazu, pa
delo je prihajalo vedno težavnejše, vožnja vedno počasnejša,
zakaj veter jima je pihal ravno naproti in čoln je šel bolj
nazaj nego naprej.

„Ako se veter ne izprevrže , 44  pravi Rašet osorno,
„splava najino upanje po vodi, ladja naju bo prehitela in
potem je ne doseževa več . 44

V nekaterih minutah bila jima je ladja že vštric in
vedela sta, da je vse prizadevanje zaman. Bila sta sicer
že tako blizu, da bi se bil lahko slišal glas do tja, kričala
sta torej na vso moč, slekla suknji ter mahala z njima,
ali nobenega znamenja ni bilo videti na tuji ladji, da bi
ju bili zapazili. Vedno dalje in dalje je jadrala in naša
beguna sta obupno gledala zanjo.

Kaj je bilo početi? Zopet nazaj veslati bilo je pre¬
daleč, razen tega se je tudi veter pre vrgel, kakor bi hotel
nalašč kljubovati, ter je pihal od vzhodne strani.

„Sedaj ni nobene druge pomoči , 44  prične Rašet, „kot
izročiti se valovom in vetru, morda prideva do kakega
obrežja. Daleč ne moreva več biti od Afrike, kolikor se
mi dozdeva . 44

„Od Afrike ? 44  vpraša Aleš plaho, kajti spomin na
marokanskega poglavarja, kamor so ga mislili prodati to¬
lovaji, se mu je zopet živo ponovil. „Ali pa je upati, da
dobiva ondi kako evropsko ladjo, ki bi naju prepeljala črez
morje v domači svet ? 44

„Na tem ni dvomiti , 44  pravi Rašet, „posebno na se¬
verni strani je dosti evropskih ladij v lukah. Ako le pravi
kraj zadeneva, ne bo nama težko najti Evropccv, ki žive
po raznih mestih. Morda pa srečava še tudi kako drugo
ladjo medpotoma. saj jih je v tem morju vedno dosti/'

51

Aleš se je nekoliko umiril pri teh starčevih besedah.
Krepko sta zopet veslala dalje, držeč se bolj proti jugo¬
zahodu, ker Rašet je upal priti po tej poti do Algira, kjer bi
potem ne bilo težko dobiti prostora na kateri francoski ladji.

Celo popoldne in vso ljubo noč sta neprenehoma
sukala vesli, ravno tako tudi drugi dan. Tretje jutro za¬
gledata v daljavi bel rob, znamenje, da se bližata suhi
zemlji. Kako veselje je prešinilo Aleša, ko so se vedno
bolj in bolj vzdigovali pred njim vrhunci visokih gora.
kot bi lezli iz tal, čeravno se je bilo bati še marsikaterih
nevarnosti. ,,Hvala Bogu/ zaklical je, „kmalu sva na
suhem/ In še krepkejše se je uprl v veslo, da je čoln
po bliskovo plaval prek morja.

Solnce je ravno z zadnjimi žarki zlatilo vrhove sivih,
proti nebu kipečih gora, ko prideta do obrežja. Kolikor
sta mogla opaziti z morja, bil je kraj zapuščen. Nikjer
ni bilo videti človeških stanovališč in le pesek in nekaj
mirtinih grmičev je pokrivalo obrežje. Rašet veli dalje
veslati ob kraju; pa čim dalje sta šla, tem pustejše in dolgo-
časnejše je bilo, še pripravnega kraja nista nikjer našla,
kamor bi skrila svoj čolnič in prenočila. Rašet se je oziral
na vse kraje, ogledoval hribovje, ki se je raztegalo ob
morju, pa bilo je, kakor da ne bi poznal tega sveta. Večkrat
je zmajal z. glavo, mrmral nerazumljivo, potem pa ukazal
zopet veslati nazaj.

„Kako se ti zdi Rašet, sva li v Afriki ali ne?“ vpraša
ga Aleš.

„V Afriki sva, ali Bog vedi kje. Saj sem vendar že
objadral vse severo-afrikanske bregove, danes mi je pa
ta kraj tako neznan, da se prav nič ne morem domisliti,
kje sva/

,,Jaz mislim, da bi bilo najbolje, ko bi šla h kraju
in nocoj prenočila na prostem, jutri pa bi na vse zgodaj
poiskala človeško prebivališče in zvedela, kam se nama
je obrniti/

,.Drugega nama tudi ne kaže,“ pritrdi mu Rašet, „noč
bo zdaj zdaj tu, in kolikor po oblakih poznam, znalo bi
biti še viharno vreme nocoj. Potrpeti morava, jutri bova
že videla, kaj nama je storiti/

Potegnila sta čoln na suho, da ne bi ga odnesli po¬
noči valovi, ko bi se nenadoma približala nevihta, privezala
ga trdno ob grmovje, potem pa jo krenila dalje po robu.
da bi dobila pripraven kraj za prenočišče. Na mehki tra-

tiči, posuti z najkrasnejšimi in prijetno dišečimi cvetlicami,
ki so naznanjale že bujno rastlinstvo vročih dežel, rastla
so nekatera palmova drevesa in po belem pesku je žuborel
bister studenček, zgubljevaje se skoraj popolnoma v visoki
travi. Ta kraj je bil kot nalašč ustvarjen za trudna po¬
potnika. Nemudoma napravita iz volnene plahte, katero
sta imela s seboj, majhen šotor, zakurita ogenj, da bi po¬
noči strašila ropne živali, ker nista imela orožja, potem
pa vzameta iz zaboja še ostala jedila ter použijeta zado¬
voljna borno večerjo. Po solnčnem zahodu je nastala
kmalu temna noč ter zavila naravo v črn prt.

Ker nista bila varna pred napadi divjih zveri, sklenila
sta vso noč bdeti in tako pričakovati bodočega dne, da
bi potem zopet nadaljevala svojo pot.

Alešu so rojile razne misli po glavi. Vse življenje
od otročjih let do današnjega dne mu je prišlo na misel.
Spominjal se je starega Petra, ki morda ravno sedaj sedi
doma na ldopici pred hišo in kadi mirno po svoji navadi
iz majhne pipe, ugibaje, kam je prišel Aleš, da ni več čuti
o njem; spominjal se je vojske na Laškem, svojih dveh
tovarišev in slednjič tudi ujetja na tolovajski ladji, kjer se
je seznanil z Rašetom. Zopet bi rad kaj poizvedel o tem
čudnem možu. Dolgo je zrl na starca, ki je tiho sedel na
tleh in prikladal suho brstje na plapolajoči ogenj; ni si
prav upal pričeti nekdanjih vprašanj, ker mu je že več¬
krat izpodletelo.

„Kaj premišljuješ, Aleš?“ vpraša ga naenkrat Rašet
ter upre vanj svoje že oslabele, pa vendar še vedno žive
oči* kot bi mu hotel brati raz obraza skrivne želje.

,,Domislil sem se zopet tvoje obljube. “

„Moje obljube ?“ povzame Rašet besedo, kot ne bi se
mogel takoj domisliti, kaj zahteva mladenič.

„Tvoje obljube, da mi boš razodel o pripravnem času
svoje skrivnosti, in nocoj menim, je najugodnejša prilika,
nama vsaj prej mine noč. Ne zameri, da te nadlegujem
neprenehoma; tvoje vedenje se mi zdi tako čudno, da želim
izvedeti tvoje skrivnosti tem bolj, ker se vedno ogiblješ
mojih vprašanj. Človek ima že tako lastnost: čim bolj se
mu kaj prikriva, tem bolj ga tare radovednost/'

„I)a, da, obljubil sem ti,“ prične Rašet ter
vzdihne. ..Nerad se sicer spominjam preteklosti, ki mi je
rodila toliko gorja, ali tebi, mladenič, tebi. ki te ljubim kot
svojega sina, hočem jo razodeti. Mlad si še in mnogo boš

globoko

53

še doživel, ako ti Bog da zdravje; potrebno je torej, da
vedno bolj spoznavaš ljudi, kar sem jaz zamudil nekdaj,
sicer ne bi bil prišel v tako nesrečo.

Moje rojstno mesto je Florencija, kjer so moji starši
imeli lepo palačo in veliko bogastvo, razen tega pa še
mnogo posestev po deželi. Mogli so torej meni, svojemu
edinemu sinu, preskrbeti potrebnih naukov že v zgodnji
mladosti. Najboljši učitelji so bili poklicani na dvor mojih
staršev in njih veselje je bilo še tem večje, ker so zapazili
kmalu bogate zmožnosti pri meni. Sedemnajst let star sem
dovršil že vse šole, in čeravno sem jedva prebil otročja
leta, podelila se mi je vendar takoj visoka služba pri mini¬
strstvu, k čemur mi je seveda najbolj pripomoglo sloveče
ime mojega očeta. Dve leti potem so mi umrli starši ne¬
nadoma ter mi zapustili neizmerno bogastvo in sedaj sem
imel skrbeti sam zase. Čeravno mlad, vedel sem se vendar
skrbno varovati slabih potov, na katera navadno mladina,
če je nikdo ne vodi, tako rada zaide. Previdno sem urav¬
nal svoje imetje ter neutrudno dalje opravljal svojo službo.
Edina moja napaka je bila ta, da sem preveč zaupal ljudem
in pri njih le vse dobro, nič pa slabega opazoval, drugič
pa tudi, da sem bil zelo častilakomen. Moji prijatelji, ki
so kmalu zaostali za menoj, bili so mi nevoščljivi, videč,
kako urno se vzpenjam od stopinje do stopinje. Vedeli
so, da se tukaj zgrda ne da nič opraviti, torej so se po-
tuhneži poslužili sredstev, ki so se jim zdeli najugodnejši.
Zapazili so namreč mojo slavohlepnost in po tej poti
so sklenili pogubiti me. Kdor sam ne skusi, nikdar ne
bi verjel, koliko večja nevoščljivost gospoduje med voli-
kaši nego med nižjimi stanovi.

V svojem dvajsetem letu sem se seznanil z zalo in
lepo vzgojeno, čeravno ne prebogato deklico, koje starši
so bili iz slavne rodovine Sforzov. Meni ni bilo mar bo¬
gastva, imel sem ga dovolj, temveč hotel sem si izbrati ženo,
ki bi bila vredna uživati z menoj pozemsko srečo. Angela
— tako se je imenovala — bila je res zrcalo vsega ženstva,
in ko mi je povila ob letu zalega fantiča, dosegel sem
vrhunec zemske sreče. Edino moje veselje sta sedaj bila
Angela in sinek Pavlo; celo svojega hlepenja po vedno
večji časti sem nekaj časa pozabil.

Približala pa se je doba, ki je pretresla vso Evropo.
Napoleonove čete so vladale od Kalabrije daleč gori do
severa, vse se je uklanjalo mogočnemu Koržanu, Mene je

54

bolelo srce, videč kako pada Italija, kako gospodarijo po
njej tujci. Sedaj je prišla zaželjena prilika mojim sovraž¬
nikom. Izpodbujali so me, naj branim pravice, ker sem
edini mož zato, naj vnemam ljudstvo za svobodo, češ, da
mi bodo oni pomagali po zmožnosti. Bolj iz lastnega na¬
giba nego zaradi slave delal sem noč in dan za blagor
svoje domovine, še počitka si nisem skoraj privoščil. Naj¬
večja rana bila je takrat zame, da je bil sv. Oče Pij VI.
pregnan iz Rima. Onečaščeno se mi je zdelo sveto mesto,
središče vsega krščanstva. Kar sem prej le skrivaj delal,
pričel sem sedaj očitneje in to so porabili moji sovražniki
ter me zatožili pri francoskem poglavarju, da sem ustaj-
nikom načelnik.

Bilo je 23. velikega travna zvečer o, to je bila naj¬
strašnejša doba mojega življenja! 4 * Rašet je prenehal in
dve debeli solzni kaplji ste mu zdrčali po zagorelem licu:
Aleš si ga ni upal motiti.

Dolgo molči starec, potem pa nadaljuje: „23. velikega
travna zvečer sem sedel vesel z Angelo v lopi na vrtu ne
sluteč nič hudega. Pavlo se je igral v materinem naročju
in jaz sem poln radosti opazoval zalega dečka, ki je bil
takrat ravno v petem letu. — Naenkrat se vrt napolni s
francoskimi vojaki in poveljnik mi veli nemudoma vdati
se pravici, ki zahteva od mene, da se opravičim. Ze je
segla moja desnica po bodalu, ali pogled na obupno ženo
in jokajoče se dete, ki se me je trdno oklepalo, opomnil
me je, da ne živim sam zase, in vdal sem se v svojo usodo.
Tičalo je v meni še upanje, da se opravičim, posebno, ker
ni bilo dokazov; pa kako sem se motil! Ko sem stal drugo
jutro pred sodnijo, pokazala se mi je pismena zatožba in
spodaj podpis tistega prijatelja, katerega .sem najbolj čislal.
Nobene besede nisem mogel spraviti na jezik, stemnilo se
mi je pred očmi in toliko, da nisem omedlel. Iz milosti
me niso obsodili na smrt, temveč v ječo na otok Korzika.
Prosil sem, da smem vzeti tudi ženo in sina s seboj, pa
so mi odbili prošnjo: prosil sem, da se smem vsaj še en¬
krat posloviti od njiju v tem življenju, pa tudi tega nisen¥
smel. Se tisti dan me je odpeljala ladja na Korziko v
trdnjavo sv. Bonifacija. Štirinajst dni pozneje sem dobil
brezimno pismo, da je Angela umrla žalosti, sina pa je vzel
eden sorodnikov z obilnimi zakladi vred ter pobegnil nekam
črez morje. Čeravno je bilo pismo brezimno, se mi je vendar
zdelo, da je vse to resnica, kajti Angela mi je bila preveč

55

#*

vdana, da bi bila dolgo preživela mojo nesrečo, moji so¬
rodniki pa so že od nekdaj hrepeneli po mojem premoženju.
Kupa nesreče je bila polna do vrha, nič več me ni vezalo
na svet in neprenehoma sem prosil Boga, da bi me poklical
s sveta ter me združil tam gori zopet z ljubo ženo.

V trdnjavi sem bil toliko prost, da sem se smel izpre-
hajati na obzidju. Neko popoldne, že proti večeru, zrem
po morju, ki je butalo ob skalovje tik pod menoj; Daleč
tam na morski širjavi zapazim ladjo, ki je jadrala semtertja,
kot da ne bi se upala blizu. Mene prešine misel, da bi se
osvobodil. Do ladje bilo je res dobri dve uri, ali to me
ni strašilo, ker sem znal dobro plavati; večja težava je
bila priti iz trdnjave, ker so bile kroginkrog razpostavljene
straže. „Naj velja, kar hoče," si mislim, „poskusil bodem."
Stemnilo se je že v  precej in jetničar je spravljal druge jet¬
nike že v zapor. Še enkrat pogledam po morju in v strašno
globočino pod seboj, potem pa stopim na ograjo in posko¬
čim najmanj petdeset sežnjev globoko v morje. V tem

trenotku počile so tudi puške stražnikov, pa nobena krogla
me ni zadela. Potopil sem se pod vodo in plaval nekaj
časa v stran, potem pa se zopet toliko pokazal , da sem
sape dobil. Šele daleč na morju sem se upal popolnoma
na površje. Najbolj čudno se mi je zdelo , da ni nobena
ladja odrinila od kraja, ki bi me iskala; gotovo so mislili,
da sem se ubil pri strašnem skoku, ali pa da me je zadela
krogla, ker me ni bilo izpod vode. Plaval sem naravnost
proti oni ladji, ki se je še vedno gibala na istem kraju
semtertja. Bil sem že precej blizu, ali strah in dolgb
plavanje pod vodo me je tako upehalo, da sem se jedva
še vzdržaval. Noč se še ni popolnoma stemnila, zravnam
se pokoncu, kolikor sem mogel, ter zakličem proti ladji.
Prvič ni bilo nič, drugo pot pa sta stopila dva moža v čoln
in urno veslala proti meni. Prišli smo na ladjo, pa kako
se prestrašim, ko spoznam morske roparje. Poglavar me
vpraša najprej, koliko jezikov znam. Jaz mu povem, da
znam laški, francoski, angleški in tudi nekoliko nemški,

,.Dobro," pravi, ,.moj tolmač mi je umrl, nadomestil
ga bodeš sedaj ti."

Kaj sem hotel početi? Moral sem se vdati v usodo.
Na svetu nisem imel nobenega upanja več, kraj se mi je
pristudil, kjer sem izgubil prostost, ženo in sina: postal
sem tolmač na tolovajski ladji. To je moja dogodba, ža¬
lostna sicer, pa resnična."


56

Umolknil je starec ter si s čela otrl pot, ki so mu
ga prizadejali bolj žalostni spomini nego pripovedovanje.

„In tvoje ime, Rašet, je li pravo ?“ vpraša črez nekaj
časa Aleš.

„Ne, dali so mi ga tolovaji. Pišem se Lavrencij
SaturniA

„In ti ne bi bil nikdar zapustil tega življenja, ako ne
bi bilo mene?“

,,Nikdar; zavoljo tebe, ki te ljubim po očetovsko,
storil sem to. Ti ne veš, kako sladko je imeti človeka,
ki ima blago srce, katerega še ni popačil svet. In tak si ti.“
„Moj dobrotnik! a  vzkliknil je Aleš in objel starca,
,,ne, vi niste več samo moj nesrečni tovariš, temveč oče;,
dovolite, da vas imenujem tako. Odslej ne več »ti«, temveč
»vi«, kakor sem nekdaj imenoval tudi blagega Petra. “

Starec se je radovoljno smehljal in poljubil Aleša na
čelo, rekoč: „Ker tako hočeš, naj pa bo. Usoda naju je
združila po naključju; ti nimaš očeta, jaz pa sina ne.“

„Sedaj pa vas še vprašam, kaj vsaki dan neprenehoma
pisarite? Gotovo kako učeno delo?“

„Spisujem obširno delo »Usoda človeška«.“

„Kaj pa bodete storili s tem, ko dokončate ?“

„Nič. Delam zaradi dolgega časa in pa da bolj živo
premišljujem ničemurnost sveta. w

Pozno v noči je že bilo, ko sta končala svoje pogo¬
vore. Aleš je zapazil, da je Rašet, ali kakor ga bomo
odslej imenovali Lavrencij, truden, torej mu veli, naj
le zaspi brez skrbi, ker bo on sam čul do dne. Potem
pa *je nekoliko popravil ogenj ter sedel zraven njega,
Lavrencij pa je zlezel v šotor k počitku.

VI.

Kdor ima polno glavo skrbi, ta ve, kako je, ako se
vleže zvečer k počitku, četudi so take skrbi včasih čisto
nepotrebne. Lavrencija je gotovo skrbelo, čeravno tega
ni pokazal Alešu: kajti še pred dnem se je zbudil in po¬
klical mladeniča k sebi.

„Zakaj pa ne spite?“ pravi Aleš, ki je slonel na mehki
ruši in netil ogenj, videč, da je prilezel starec navsezgodaj
iz šotora. „Morda se bojite, da ne bi jaz zaspal. O, le
brez skrbi bodite, prav nič se mi ne dremlje, vajen sem,
ker pri vojakih včasih še po več noči nisem spal.“

„0, vem, vem, da si skrben, previden mladenič, 44  od¬
vrne Lavrencij, „popolnoma se zanašam nate. Ali vedi, da
bo treba odriniti, dani se že in v jutranjem hladu se po¬
tuje najprijetnejše. Ne veva še prav nič, kje sva, torej
morava kar najprej mogoče dobiti ljudi, pri katerih po¬
izveva kaj in kako. Predvsem pa ti moram še reči: po¬
gum in neustrašenost imej povsod, naj se zgodi, kar hoče,
ker naju le to more rešiti. Kdove, med kakimi ljudmi se
nahajava. 44

Aleš je obljubil, da bo vse storil, kar mu je naročil
Lavrencij. Skrila sta čoln v grmovje, ako bi ga še kaj
potrebovala, vzela s seboj jedila, kolikor jima jih je še
ostalo, ter se napotila po peščenem obrežju, kjer je rastlo
le semtertja kako grmičevje, iskat človeških bivališč.
Solnce je stalo že visoko na nebu, ko prideta skoz sotesko,
ki je po njej se zvijal majhen potok. Peščena planjava je
izginila in krasna dolina se je razprostrla pred njima, krog-
inkrog obdana s precej visokimi gozdnatimi hribi, ki so
jo oklepali od vseh strani liki mogočno zidovje. Daleč
tam v kotu doline na podnožju strme gore, ki je dvigala
svoj robati vrh proti sinjemu nebu, vzdigovaje se kot kra¬
ljica med svojimi sosedami, nižjimi gorami, zapazita kup
lesenih koč, iz katerih se je dvigal višnjevkast dim v ko¬
lobarjih med drevjem proti nebu.

Lavrencij obstane, vzame svoj daljnovid in opazuje
malo selišče. Tudi Aleš je napenjal svoje oči, meneč, da bo
v hipu planila divja druhal na njiju; zatorej poišče debelo
gorjačo, da bi se vsaj za silo branil, ako bi bilo treba.

„Prav nič ne vem, pri čem sem, 44  reče črez nekaj
časa Lavrencij, „nobena duša se ne prikaže. Koče so po¬
dobne onim, kakršne imajo Kabili, =::s ) ali ti ne stanujejo tako
blizu morja, temveč bolj v gorah; posebno odkar jim Fran-
cozje stopajo dobro na pete, umaknili so se visoko v gore,
kamor si ne upajo Evropci. 44

„Kaj mislite tedaj, kje sva sedaj ? 4 ‘ vpraša Aleš.

,,Ravno to je, kar mi dela preglavico. Ko bi vedel,
kje sva, potem ne bi bilo težko najti evropskih stanišč.
Sedaj nama ne kaže nič drugega, nego iti do onih koč.
Ako so pošteni ljudje, povedali nama bodo, kam se imava
obrniti; posebno če so arabskega plemena, spremili naju

Kabili so gorsko ljudstvo, ki prebiva v Algiru v severni
Afriki in so se nekdaj krepko bojevali zoper Francoze. Popotniki
jih hvalijo kot gostoljubne in jako delavne ljudi.

58

bodo celo do Evropcev. Ti še ne poznaš arabske gosto¬
ljubnosti; ako si jedel ž njimi kruh in sol, tvegali bodo
zate življenje, ako so tudi največji hudodelci.“

Krenila sta po dolini naravnost proti kočam, kjer
se je kvišku dvigal dim, ali človeka ni bilo nikjer nobe¬
nega videti. Ko prideta do prve koče, ki je imela samo
vhod na zgorni strani, zagledata pred pragom sedečega
mladega zamorca. Lavrencij in Aleš pozdravita ga arabski,
on pa jima odzdravi nekako začudeno gledaje ta dva ne¬
navadna tujca.

„lvdo sta vidva, ki prideta pod našo streho, da vem
naznaniti gospodu ?“ vpraša ju potem črni sluga.

„Jaz sem Abu Karef, trgovec iz Meke,“ odvrne resno
Lavrencij, „in ta mladenič je moj zet Ahmed Teleben.
Mojo ladjo so požrli valovi z blagom vred in le midva
sva ubežala z velikim trudom grozoviti smrti; mornarji so
potonili vsi. Prišla sva k vam, da najdeva v tej hiši go¬
stoljubnosti/' Previdni Lavrencij si je izmislil to zvijačo
tako brzo ter govoril tako resno, da zamorec ni mogel
dvomiti, da sta potnika res nesrečna trgovca, ki sta se
rešila iz morskih valov ter prišla v to hišo prosit pomoči.

„Alah je velik,“ dejal je poln spoštovanja zamorec ter
položil roki na prsih navzkriž; „pripeljal vaju je v hišo
vernega moslima, ki vama ne bo odrekel svoje pomoči.
Potrpita, da oznanim vajin prihod svojemu gospodu/'

Pri teh besedah je zamorec izginil urno v kočo in dolgo
ni bilo nikogar na dan.

,,Zakaj ste si izmislili to zvijačo ?“ vpraša Aleš
Lavrencija, ko sta bila sama.

„Ker se mi je zdelo potrebno. Gospodar, ki stanuje
v tej koči. je bržkone poglavar kake roparske druhali, ki
se je ustanovila v tem varnem kraju. Ko bi se bila izdala
za Evropca, prišla bi morda zopet v tako druščino, kot
je bila na ladji. a

„In mislite, da ne bodo spoznali, da sva Evropca?“

,,Težko, da bi spoznali; samo popolnoma neustrašeno
je treba nastopati/'

(/rez dolgo časa šele prikaže se na pragu velik človek
vitke rasti, ki je moral imeti kakih trideset let. Njegova
črna brada je bila razmršena. oči svetle, lica zagorela in

upadla, meči pa suhi, bil je popolnoma arabskega plemena.
Njegova obleka je bila arabska, bogato olišpana. za širo¬
kim pasom so se svetili samokresi in bodalo. Nekam

59

sumljivo je ogledoval zunaj čakajoča popotnika, kot da ne
bi se popolnoma s tema osebama ujemale besede, ki mu
jih je ravnokar sporočil sluga.

,,Vidva sta nesrečna trgovca ?“ vpraša ju z ostrim
glasom Arabec.

„Nesrečna trgovca ter prihajava iz Meke, kakor ti
je morda že sporočil sluga ,'“  pristavi Lavrencij pozdravivši
gospodarja po arabski šegi.

Ta se je pri teh besedah zaničljivo pomuzal in rekel
zamorcu, ki se je približal, nekaj nerazumljivih besed in
črni sluga ga je pazno poslušal z ono vdanostjo, ki je na¬
vadna sužnjim, potem pa urno izginil med bližnjimi kočami.

„Kaj zahtevata od mene?" govori dalje Arabec z za-
povedljivim glasom.

„Gostoljubja," pravi Lavrencij bolj ponosno, nego je
morda pričakoval gospodar, ^gostoljubja, ki ga je dolžan
vsak verni Arabec svojemu nesrečnemu sobratu. Daj nama
kruha, da se okrepčava, potem pa nama povej, kam se
imava obrniti."

„Kam sta namenjena ?"

•»n

V Algir."

„Prav. Počakajta, poslal sem slugo svojim podlož¬
nikom ukazat, da vaju spremijo tja."

Kmalu se približa koči kakih deset mož oboroženih
s samokresi, bodali in dolgimi puškami. Iz njihovih obrazov
žarela je divjost, ki ni obetala nič prida. Sužnji so prignali
brzonoge konje arabskega plemena in načelnik zapove
Lavrenciju in Alešu urno zasesti vsak enega, rekoč, da je
pot dolga do tja, ter želi še pred nočjo vrniti se domov s
svojimi služabniki.

„Gospod, midva še nisva užila s teboj kruha in soli
pod tvojo streh o T ugovarja Lavrencij. „Dokler se to ne
zgodi, ne poslužim se tvojega spremstva, ker si nisem
svest zvestobe."

Načelnik se zavihti na konja, kot da ne bi bil čul
Lavrencijevih besed, pomigne svojim tovarišem in ti urno
posade naša nesrečna beguna na konja, privežejo ju k
sedlu, potem pa se spusti vsa druhal v dir po dolini.

Lavrencij je pogovarjal Aleša, da sedaj velja vdati
se v nemilo usodo, da naj ne kaže nobene bojazni, ker
le to ju more rešiti iz sovražnih rok.

Urno so jezdili dalje in ravno proti onemu kraju, od¬
koder sta prej prišla. Ko pridejo zopet blizu morja na

60

peščeno plan, obrnili so se proti zahodu, in kakor bi jih
veter nesel, zdirjali so čili arabski konji po puščavi.

Lavrencij je natanko opazoval ves kraj. Gore so se
najprej dvigale vštric morja, potem so se pa zavile proti
jugu. Lavrenciju se je zdel ta kraj znan. Mislil je najprej,
da ju bodo izročili zopet kaki roparski ladji, ali kmalu je
videl, da je načelnik zavil v nasprotno stran in tudi njegovi
tovariši z Alešem in Lavrencijem zo zdirjali za njim.

„ Hudobnež, “ zakričal je Lavrencij srdito, „je li to pot
proti Algiru? Ti si prelomil zvestobo bratov Arabcev, ki
jim je sveta reč, kar so obljubili. Ali vedi, za to početje
boš kaznovan, moje ljudstvo je mogočno, maščevalo se
bode zame in za mojoga zeta.“

Ali vse te grožnje bile so le bob v steno. Načelnik
se je hudobno zarežal in še bolj izpodbodel konja. Bilo
mu je malo mar Lavrencij e vega žuganja; brzi konjič, dolga
puška, svetlo bodalo in skriti kraji so varovali dovolj njega
in njegove tovariše.

Pridirjali so do nizkega holmca; ob njem je bilo staro
obzidje in izza njega so molele strehe posamnih hiš in
visoke palme. Brez dvojbe je bila tukaj stolica kakega
manjšega kneza. Ko se približajo vratom na tristo korakov,
zdirja načelnik sam v mesto, da bi ujetnika dobro prodal
mestnemu poglavarju.

Nemirna sta pričakovala Aleš in Lavrencij svoje usode;
česa se jima je nadejati, vedela sta že dobro, le to ju je
najbolj skrbelo, da ne bi ju ločili in posamez prodali.

vSlednjič pride iz mesta načelnik z nekaterimi možmi.
Vsi. so bili dobro oboroženi, kot bi šli na vojsko. Na¬
čelnik jim pokaže svoja ujetnika in eden izmed mož,
bržkone poročnik, stopi bliže in pazno ogleduje nova
sužnja, da bi se prepričal, sta li vredna toliko, kolikor
se zahteva zanju. Aleš mu je bil takoj všeč, pri Lav¬
renciju pa je nekako zaničljivo zmajal z glavo. Potem
stopi k roparskemu načelniku ter mu našteje lepo število
zlatov; pohlepno jih ta spravi v malho ter obljubi kupcu,
da mu bode še zanaprej priskrboval sužnjih, ako jih bode
potreboval.

Tolovaji so oddirjali zopet proti oni strani, odkoder
so prišli, Aleš in Lavrencij pa sta morala v mesto v suž-
nost h knezu ali beju, kakor se imenujejo manjši vladarji
v arabskih deželah. Bejevo poslopje je bilo štirioglata,
zidana palača z majhnimi okni, kroginkrog obdana s

61

prekopi in obgrajena z debelimi koli, ki so bili zabiti v
zemljo. Na sredi je bilo prostorno dvorišče, kjer so ko¬
rakale straže, sredi dvorišča pa je bila majhna hišica, be-
jevo stanovanje, vsa obraščena z  gostim drevjem.

Bej, velik, že postaren mož, grozno čemernega obraza,
sedel je v senci na krasni preprogi in pušil mirno svoj
čibuk. Ponižno so se mu približali služabniki, ki so pri-
tirali nova sužnja, poklonili se do tal in položili roke
križem na prsi v znamenje popolne vdanosti. Ali bej jih
je jedva vredne smatral pogleda svojih ošabnih oči, približal
pa se je sužnjima ter dejal z ostrim glasom:

„Kdo sta tujca in odkod prihajata?"

„Odkod prihajava,'" pravi Lavrencij neustrašeno, „sam
dobro veš, ni ti treba izpraševati. Iz rok brezvestnega,
malopridnega človeka, kateremu niso svete pravice člo¬
veštva. Pomisli, vladar, kdo sva. Midva sva Francoza in po
nesreči prišla v tolovajske roke, ko sva iskala gostoljubja,
in da so Francozje neustrašen narod, veš. Čuvaj se torej,
da nama ne storiš žalega; brat mojega tovariša je povelj¬
nik v Algiru; povedo ti lahko ondotni gorski narodi, da
se s Francozi ni šaliti. Glej torej, da si ne nakoplješ so¬
vraštva mogočnih sosedov."

„In kaj zahtevata tedaj od mene?" pravi bej, ki so
ga nekoliko osupnile Lavrencijeve neustrašene besede.

,,Zahtevava, da naju takoj izpustiš in nama daš sprem¬
stvo do morja, kjer dobiva potem kako francosko ladjo."

„Tega ne morem storiti; pomislita, da sem vaju kupil
za dvesto pij astro v."

,,In midva ne odjenjava ne za las ne od svoje zahteve."

^Poslušajta!" nadaljuje bej; „ako mi zagotovita od¬
kupnine petsto pijastrov, izpustim vaju. Gotovo imata v
Algiru prijatelje, in kakor celo pravita, sorodnike; pišita
jim in jaz bom poslal dva slugi tja, eden prinese denar,
drugi pa ostane tam za poroka, dokler se vidva ne vrneta.
Ako je brat tega mladeniča tako mogočen, ne bo ga dosti
bolelo petsto pijastrov."

,,Ne vinarja ne. To bi bila sramota za naju. Ako
si pošten vladar, poiskal boš onega lopova, ki je naju tebi
prodal. Od njega zahtevaj denar, nama to ni nič mar/*

,,Tedaj sta moja sužnja," reče kratko bej ter se jezno
obrne v stran.

Štirje sužnji zamorci so odpeljali Aleša in Lavrencija
v majhno, štirioglato sobo, ki je imela samo eno okno.

62

Vročemu dnevu je sledila hladna noč, povsod je zavladal
mir, vse je uživalo blagi pokoj, le Aleš in Lavrencij nista
mogla zatisniti očesa, čeravno sta bila zelo utrujena. Kar
se jima je dozdaj le dozdevalo, uresničilo se je popolnoma;
postala sta sužnja v tuji deželi, v daljnji Afriki, kjer jima
je sijalo malo upanja, da bi se kdaj rešila. Ležala sta na
golih tleh, ker postelje ni bilo niti drugega pohištva ne.
Kovala sta razne naklepe, kako bi se rešila, ali kaj, ker
sta bila še premalo / znana z uredbo tega poslopja; nobe¬
nega izhoda nista^poznal a, razen  tega pa so bile tudi krog-
inkrog njune stanice je bilo

sicer pri tleh in omrežja, ali gledalo je

na hodnik, kjer"^(We3no semtertja hodili sužnji; kam pa
pelje hodnik, tudi nista vedela.

„Najprej,“ pravi Lavrencij Alešu, ko sta ležala na
trdih tleh in drug drugemu vnemala pogum, „se ne smeva
dati nikakor ukloniti, naj počno z nama, kar hočejo. Najina
nepremagljiva volja in ponosno obnašanje bode beja go¬
tovo nekoliko v zadrego spravilo, vsaj ima kakor vsi taki
vladarji precej strahu pred Evropci, čeravno se ni hotel
izdati. Nobene bojazni ne smeva kazati, kajti pri teh
ljudeh človek največ opravi, ako se kaže neustrašenega in
pogumnega. Ako Bog da, se bova otela tudi te sužnostiC

„Ali večkrat sem že slišalodvrne  Aleš, „da taki
vladarji svoje sužnje za vsako malenkost s smrtjo kaznujejo,
in sicer s smrtjo po dolgih grozovitih mukah. Jaz sicer
nisem strahopetec, nikdar se nisem bal smrti, ali v tej
luknji bi mi pa vendar ne bilo ljubo, ko bi me za ped
okrajšali ali pa nategnili na kol. u

„Tega se ni bati, vsaj tako hitro ne, ker naju je
plačat predrago, razen tega pa tudi brez vzroka nikjer
ljudi ne pobijajo. Vem, da bi naju najrajše zopet prav
drago prodal; kolikor sem .spoznal, je zelo lakomen de¬
narja. Ali nisi videl, kako hitro nama je ponudil prostost,
ako bi se,drago odkupila? »Čakajte,« rekli so že nekdaj
modri možje, »vse bo prišlo,« tedaj tudi nama drugega
ne kaže nego čakati. “

Drugo jutro zopet pokliče bej sužnja k sebi. Aleša
izvoli za svojega strežaja. Moral je vsako jutro pomesti
sobo, napraviti svojemu gospodu črno kavo, potem pa
sedeti ves dan pri durih in čakati, kdaj mu bode vladar
mignil, da natlači čibuk ter ga prižge, ali pa prinese sadja
v majhni košari. To je bilo vsakdanje opravilo Aleševo.

63

Težavno ravno ni bilo, ali dolgočasno za mladega človeka,
tako polnega življenja, kot je bil Aleš. Lavrenciju, ki je
bil že star in preokoren za strežaja, dal je drug posel.
Moral je oskrbovati mladega konja, katerega je bil bej
ravno nekaj dni prej kupil za visoko eeno, ker je bil
žlahtnega arabskega plemena. Ostro je naročil Lavrenciju,
da ga mora dobro snažiti ter ga privajati pohlevnosti, češ,
da je namenjen v dar njegovi ženi, ki jo je dobil od svo¬
jega prijatelja iz Carigrada. Aleš in Lavrencij sta prevzela
novi, ne ravno preslavni službi ter ju opravljala zvesto,
kolikor je bilo mogoče. Edina dobrota, katero jima je
izkazal njun gospod, bila je ta, da sta smela zvečer skupaj
spati. Tu sta včasih prečula cele noči in tolažila drug
drugega. Marsikateri naklep sta skovala za beg, pa zopet
zavrgla, ker se jima ni zdelo še dovolj varno. Lavrencij
je včasih o priliki bolj natanko ogledoval bejevo palačo,
ali povsod je našel dosti zaprek in beg se mu je zdel
nemogoč, če Bog ne da kake posebne priložnosti.

Lavrencij in Aleš sta živela, čeravno ne zadovoljna,
vendar popolnoma vdana v voljo božjo in upaje pomoči
od onega, kateremu ni nič nemogoče. Aleš je hvalil Boga,
da mu je pridružil tako blagega in modrega moža, katerega
je ljubil kakor lastnega očeta. Ali tudi tega veselja ni
mogel dolgo uživati.

Nekega dne pride obiskat beja vladar sosedne dežele
ter ga poprosi, naj bi mu prodal kakega belega sužnja,
ker nima nobenega. Usoda je zadela ravno Lavrencija, ker
ga bej ni neobhodno potreboval in mu ga je tuji vladar
drago plačal. Kdo bi mogel popisati žalost, katero je ob¬
čutilo Aleševo srce pri tej nenadni ločitvi. Oklenil se je
starca tako trdno okrog vratu, kot da ne bi ga hotel nikdar
več izpustiti, ter je točil bridke solze. Same tuge ni mogel
skoraj besedice izpregovoriti. „0 moj dobrotnik, moj očeU
stokal je, „nikdar več vas ne bom videl. c *

„Pomiri se, dragi moj,“ tolaži ga Lavrencij, ,,vse tu-
govanje nič ne pomaga. Ne bodi mehak, mož mora pre¬
našati tudi naj večje bridkosti junaško. Ti si še mlad, malo
si še prestal na svetu; ko boš pretrpel toliko kot jaz, utr¬
dilo se ti bode srce. Bodi pogumen, nikar ne žaluj, ker
ti nič ne koristi. Bog je še vedno več nego ljudje, on te
bode rešil Iz sužnosti in morda se zopet kdaj vidiva,
srečnejša nego sedaj. Bog te obvaruj! Spolnuj moje
nauke, videl boš, da bo pravA

64

vSe enkrat je iskreno stisnil blagemu Alešu roko,
potem pa ga je odpeljal tuji vladar s seboj.

Aleš je bil sedaj sam sredi širokega sveta, nobene
žive duše ni imel, ki bi ga tolažila, nikomur ni mogel
potožiti svojih nadlog. Njegova sobica se mu je zdela
grozno dolgočasna, prazna, kot bi bil kdo umrl v njej,
nobenega veselja ni imel več na svetu. Ali čas in izkušnja
utrdita človeka zoper največje težave, da jih prenaša ne¬
kako malomarno, da kljubuje celo smrtni nevarnosti. Tudi
Aleš se je utrdil sčasoma. Poprej je bil še mladenič

otročjih misli, otročjih čutov, sedaj pa je postal mož krep¬
kega duha, trdne volje in pogumnega srca. Sklenil je, da
se hoče oprostiti, naj velja kar hoče, poiskati hoče potem
Lavrencija in ž njim iti po svetu iskat tudi staršev, ako
še žive. Te misli so mu rojile po glavi ves dan in trdno
je sklenil, ali da izvrši svoj namen ali pa pogine.

Aleš je zvesto opravljal svojo službo in se je s tem
tako prikupil poglavarju, da ga je veliko bolj čislal nego
druge sužnje ter mu dovolil več prostosti. To seveda je
jezilo njegove tovariše, ki so ga pisano gledali ter mu
zelo zavidali te prednosti. Posebno nek gubast in ves po-
kvečen zamorec, varih bejevega harema, ga ni mogel ži¬
vega videti; še pogledal ga ni, ako ga je Aleš pozdravil,
in če je le mogel, ognil se ga je na poti. To je Aleša
zelo žalilo, ker ni vedel, zakaj ga zamorec sovraži, saj
mu ni storil nikdar nič žalega.

Nekega jutra so prišli varihi bejevega harema vsi
pobiti in na videz zelo žalostni k svojemu gospodu ter mu
naznanili, da je ponoči utekla njegova prva sužnja, ka¬
tero je kupil šele pred nekaterimi dnevi. Rekli so, da je
moral kdo izmed sužnjev pomagati jej pri begu, ker so
bile duri povsod dobro zaklenjene in so tudi straže čule

vso noc.

Beju je švigal grozen srd iz oči pri tem poročilu;
lice se mu je zmračilo kakor nebo, kadar se pripravlja
na hudo nevihto, saj je bila to sužnja, katero je dobil iz
Carigrada ter si jo izvolil za svojo prvo ženo.

,.Zanikarneži!“ zagrozil se je nad sužnji, ki so na ko¬
lenih trepetali strahu pred njim, „vaša nemarnost zasluži
smrt, zatorej bodete še danes vsi zaporedoma izgubili glave.“*
Varihi so trepetali pri teh besedah vladarjevih. Nihče
si ni upal ziniti besede, nihče pogledati gospodu v obraz;
potuhnjeno so sklonili glave na prsi in ječali.

65

Njih poveljnik pa, ki je Aleša posebno sovražil, se
približa srditemu vladarju in prične z milo prosečim glasom:

„Milost, mogočni vladar, milost ubogim sužnjim, ki so
nedolžni! Dobro nam je sicer znana tvoja moč, dobro vemo,
da nas lahko z eno samo besedo uničiš kot črve v prahu,
ali znana nam je tudi tvoja milosrčnost; slušaj torej svojega
služabnika, da ti pove resnico in izprosi milost nedolžnim . 44

„Govori!“ -zarohni bej, „ali ne išči nobene zvijače,
ker bi ti nič ne pomagala / 4

,,Moje življenje je v tvojih rokah, mogočni gospod , 44
dejal je potuhnjeni zamorec, „ako ne bom govoril resnice,
naj zapadem naj grozovitejši smrti. Snoči že pozno sem
videl plaziti se neko osebo krog harema. Natihoma sem
se bližal, da bi videl, kdo je, ali preden sem se mogel po¬

polnoma prepričati, izginila je oseba ravno ondi na hodniku,
kjer ima tvoj beli služabnik svojo sobo. In drugo jutro
ni bilo krasne sužnje več. Mogočni vladar, ti si pripeljal
tega sužnja v hišo ter ga bolj čislaš, nego nas druge, on
pa ti vse te dobrote povrača z nehvaležnostjo. Ti misliš,
da ti je on zvest služabnik, ali vedi, da je zvita kača, ki
te skuša natihoma pičiti . 44

Te zlobne besede brezvestnega služabnika so pripra¬
vile beja še v večjo jezo. Poklical je takoj Aleša, ki se mu
še sanjalo ni, kaj ga čaka. Bej ga je sprejel temnega
obraza in zaničljivo ga pogledovaje mu jel očitati hudobijo,
katero je baje izvršil ponoči.

Aleš je stal nepremakljivo, kot bi bilo treščilo vanj;
kar mu je pripovedoval bej, zdelo se mu je, kot bi slišal
v sanjah. Drugega ni vedel reči, kot da je nedolžen, da
še ne ve nič o tem. Klical je Boga za pričo, ki edini
pozna njegovo nedolžnost, ali beju to ni bilo zadosti.

„Ako v treh dneh ne poveš, kam je ubežala sužnja,
kateri si pomagal uteči , 44  dejal mu je, „odrezali ti bodo
četrti dan jezik, peti dan desno roko, šesti dan te dejali
ob glavo. Ali si zapomnil ? Sedaj idi in premisli do jutri,
kaj misliš storiti . 44

Aleševo opravičevanje je bilo zaman, videl je, da mu
bije zadnja ura. Ko se je pri odhodu ozrl po služabnikih,
videl je povsod peklensko veselje, ki se je zibalo po črnih
obrazih škodoželjnih zamorcev.

Bolj nego kdaj je mislil na beg. Ni smel dolgo pre¬
udarjati; trije dnevi minejo v tako žalostnih okoliščinah,
kot bi trenil. Noč se je približala in Aleš je ležal v svoji

Žalost in veselje.

66

sobici ter vedno ukvarjal se z mislijo, kako bi se priplazil
do obzidja, ne da bi ga zapazili stražniki. Pa to bi že še
bilo, ali potem priti črez zid in ubrati pravo pot, da ga ne
bodo dobili, to je bilo najtežavnejše. Molitvenik, ki ga je
vedno skrbno skrival in vsak dan molil iz njega, vzel je
tudi nocoj v roke, in čeravno ni mogel v temi brati, molil
je vendar goreče k Bogu, da bi ga rešil take grozovite
smrti. Večkrat je poljubil zlati križec na platnicah in se
goreče priporočal varstvu angela variha. Proti polnoči je
je zadremal nekoliko, kmalu pa ga prebudi lahen šum, kot
bi sc natihoma bližal kdo. Pri oknu, ki ni imelo nobenega
omrežja, prikaže se moška oseba ter nekaj časa posluša,
potem pa zamahne z roko, ko vidi, da se je Aleš vzdignil,
v znamenje naj bo tih, in skoči kakor mačka nemudoma
skoz okno v stanico.

„Si li sam?“ vpraša prišlec potihoma, skrbno se ozirajoč,
če ni nobene nevarnosti.

„Sam. Drugi sužnji gotovo že spe, razen straž tukaj
zunaj,“ pravi Aleš ter ogleduje začuden to nenadno osebo.
Bil je to prileten mož v arabskem plašču s turbanom* na
glavi, in kolikor je mogel mladenič v temi spoznati na
njegovem obrazu, ni bil Arabec.

„Danes si slišal, kaj namerava bej s teboj storiti,* w
pravi mož in sede k Alešu tako, da je bil v temi.

„Kajpada sem slišal. Grez tri dni me bodo začeli me¬
sariti, če se ne opravičim, ali jaz nimam druge priče kot
svojo čisto vestA

„Torej bodi pripravljen; ako se mi posreči, te rešim
pojutršnjim zvečer. Dotlej pa ne smeš poskušati bega, ker
bi ti to nakopalo še strašnejšo smrt. u

„Pojutršnjim zvečer?“ dejal je Aleš dvomljivo; „ako
bi si pa bej premislil in bi me že jutri začel mučiti ?“

„Tega se ti ni bati, ker še nekoliko dvomi na tvoji
krivdi. Le miren bodi. Jutri zvečer ti pošljem pripravno
obleko, nekaj orožja in bom preskrbel druge potrebne reči
za beg, tretji večer bova pa poskusila ubežati. “

„Ali kdo pa ste vendar vi, ki prihajate k meni v ječo
kot angel Gospodov? Ali ste morda tudi suženj kot jaz? u

„Šuženj in še dalje časa nego ti. Moja domovina je
na Avstrijskem; Slovenec sem po rodu.“

„Slovenec! w  vzklikne Aleš skoraj na glas. „Odkod pa
vendar? Tudi jaz sem Slovenec. “

° Turban sc imenuje kapa, kakršno nosijo v vzhodnih deželah.

67

„Moj rojak tedaj, u  začudi se mož slovenski in stisne
Alešu roko.

„Da, vaš rojak. Ali, dragi prijatelj, vi govorite čudno
slovenščino, saj vas težko razumem. “

„Ako človek devetnajst let ne govori slovenščine, ni
čuda, da jo skoraj popolnoma pozabi.“

„Devetnast let ste tedaj že v sužnosti in ste še živi?
O, to je dolgo k

„Da, devetnajst let in od takrat nisem videl nobenega
Evropca, dokler nisi prišel ti. Večkrat bi bil že rad go¬
voril s teboj, pa ni bilo mogoče. Včeraj sem slišal tvojo
obsodbo in splazil sem se natihoma semkaj, da ti povem
svoj namen. Zdaj pa moram iti, da me ne zapazijo, sicer
bi bila oba izgubljena. Lahko noč! Jutri zvečer zopet pri-
dem.“ In zopet je skočil skoz okno ter izginil v temi.

Aleš je bil kot na novo prerojen. Upanje, da se reši
grozovite smrti, prevzelo ga je tako, da bi bil najraje za¬
vriskal, če bi se ne bal, da se izda. Vso noč ni zatisnil očesa,
vedno je premišljeval, kdo je pač ta človek, ki je njegov
rojak, in kako je prišel semkaj. Spomnil se tudi svoje knjige,
katero je našel v tolovajski ladji, in bil je prepričan, da
je bržkone tega moža, ki jo je morda pozabil v ladji, ko
so ga prodali tolovaji.

Naslednji dan je minul Alešu v velikih skrbeh. Bal
se je, da njegovemu novemu znancu kaj ne izpodleti ter da
ga kaj ne ovira v njegovem sklepu. Prišla je noč, a ta je
bila še bolj mučna. Aleš je mislil, da mora biti že kmalu
dan, a pričakovanega prijatelja le še ni bilo. Vedno je stal
pri oknu in vlekel na ušesa, če morda le prihaja odkod.
Polastila se ga je že grozna misel, da so morda moža za¬
sledili, ko je šel od njega.

Slednjič se priplazi po dvoru sem varno v plašč zavit
človek in Aleš je takoj spoznal svojega rešitelja. Molče se
je približal oknu, podal mu veliko culo ter dejal:

„Tukaj imaš potrebne reči za beg. Urez dan jih dobro
skrij, proti polnoči pa bodi pripravljen."

Aleš bi ga bil rad še marsikaj poprašal, ali mož je
zamahnil z roko, naj molči, ter je urno izginil v temi.

Sedaj pregleda Aleš culo. Bila sta v njej dva samo¬
kresa, arabska obleka in nekaj jedil. Vse to skrije v tem¬
nem kotu pod slamo, ki je bila njegova postelj.

Ko se je približala tretja noč in usodepolna ura,
ko je viselo Aleševo. življenje na tanki nitki, oblekel je

5 *

68

arabsko obleko, kakor hitro se je stemnilo, vtaknil samo¬
kresa za pas in pričakoval pri oknu svojega rešitelja. Še
veliko počasneje nego prejšnjo noč potekale so mu nocoj
ure. Oziral se je vedno na nebo, da spozna, kako daleč
je še do polnoči. Vsak list na drevesu, ki ga je pomajal
veter, ga je oplašil, ker se je vedno bal, da morda za¬
pazijo njun beg. Slednjič se je približal zaželjeni trenotek.
Njegov tovariš se priplazi k oknu.

„Sedaj pa le urno,“ je šepnil ..niti minute ne smeva
izgubiti.^ Pomagal je Alešu iz sobe, potem pa sta previdno
stopala po dvorišču vedno v senci visokih palm. Ko se
približata obzidju, sedel je ondi zamorec in trdno spal.

„Ta dobro straži, u  dejal je spremi j evavec Alešu ter
ga potegnil s seboj v zatišje, kjer so bile narejene iz ka¬
menja in prhlih tnal slabe stopnice na zid. Bila sta kmalu
na vrhu, ali sedaj pa je bila pot težavnejša. Zid je bil
precej visok in na vnanji strani strm. Dobila sta nekaj
grmičevja in z veliko težavo splazila se na tla. Kakih
dvajset korakov dalje je stala majhna slamnata stražnica;
dva zamorca sta ondi slonela na svojih dolgih sulicah ter
se pogovarjala. Naša beguna jo mahneta v nasprotno stran,
vedno ob zidu se plazeč, kjer ju je zakrivala senca. Sto¬
pala sta tako previdno, da niti suho brstičje ni poknilo pod
njunima nogama. V nekaj minutah sta že imela mesto za
seboj in prišla do majhne, napol podrte in zapuščene koče.
Alešev tovariš stopi vanjo in pritira ven čvrstega, dobro
osedlanega konja.

„Sedaj pa le sediva nanj,“ reče Alešu, „dovolj je krepak,
da naju nese do dne, potem sva pa tudi že v zavetjuA
Konj je zdirjal po ravnini, kot ne bi nosil nobene teže.
Noben prekop in nobeno grmovje ga ni zadrževalo. Ko je
zazoril dan, ležalo je pred njima široko morje. Zavila sta
v majhen gozdič in ondi stopila raz konja, ki je bil ves
premočen vsled težkega bremena in dolgega pota.

„Prvo nevarnost sva prestala,“ dejal je Alešev tovariš,

• ,.sedaj pa naju čaka še večja. Če ne pride kmalu kaka
evropska ladja, ki bi naju vzela na krov, ne vem, kako
bo šlo. Bej naju bo gotovo povsod iskal, če ne zavoljo
drugega, pa zaradi konja, ki sem mu ga odpeljal in ki ga
visoko ceni. Zdaj poiščiva skrivališče, da naju ne za¬
pazijo, ako pridejo semkaj.“

Res najdeta v goščavi, v globoki rupi, pripraven kraj,
kjer ni bilo lahko koga iztakniti. Alešev tovariš potegne

69

dolg nož izza pasa, ga porine zvestemu konju v levo stran
— kri švigne curkoma kvišku, čili arabski dirjavec se je
nekaj časa vrtel, slednjič pa se zgrudil mrtev na tla.

„Zakaj pa ste storili to ? 44  vpraša Aleš začuden: „sedaj
nimava nobene pomoči, ako naju zasledijo . 44

„Ker bi konj zarezgetal, ko bi začutil konjska kopita,
in bi naju izdal . 44

Beguna sta legla v visoko travo, kjer sta bila še bolj
skrita, ter jela použivati malo kosilce. Poslušala sta na¬
tanko, ker sta vedno mislila, da bodo preganjavci kmalu
za njima.

Aleš bi bil rad kaj bolj natanko zvedel o stanu in
domu svojega tovariša, ali ta mu reče, da sedaj ni časa
za dolgo pripovedovanje, da pa mu hoče vse razodeti, čim
bodeta popolnoma iz nevarnosti.

Solnce je priplavalo že visoko na nebo ali tovariša
sta se zaman ozirala po morju, da zagledata kako ladjo,
kar se začuje peketanje konjskih kopit. Aleš povzdigne
glavo, se splazi na rob ter pogleda po planjavi. Sedem
jezdecev je drvilo po peščenim sem v urnem diru; sedaj
so se razkropili, sedaj zopet zbrali ter jo mahnili narav¬
nost ob morju.

„Za nama so ! 44  pravi Aleš, bled kot zid; „kaj bo?**

„Pogum , 44  prigovarja tovariš potihoma in dva svetla
samokresa se zabliskata v njegovih rokah. „Nimajo naju
še, če pa pridejo, prodala bova precej drago svoje življenje.
Videl boš, da ne bom nikdar zaman sprožil . 44

Tudi Aleš je poprijel samokres, pa vendar se mu je

tresla roka.

V tem hipu se zablišče tudi bela jadra v daljavi in
velika ladja je prihajala vedno bliže, naravnost proti obrežju.
Jezdeci so večkrat prejahali vso goščavo in včasih bili
tako blizu begunoma, da bi ju bili lahko dosegli s svojimi
dolgimi sulicami, pa ju niso zapazili v rupi med visoko
travo. Slednjič so se vrnili, odkoder so bili prišli.

Ladja se je pa že precej približala.

,,Angleške barve , 44  pravi Alešev tovariš kazaje na
vihrajoči prapor; „sedaj velja pogum . 44

„Ali pa naju bodo videli tukaj ? 44  vpraša boječe Aleš.

,,Plavati jim morava naproti. Znaš li plavati in imaš
še toliko moči, da strpiš nekaj minut?**

..O zame ne skrbite; jaz plavam celo uro, če je treba,
ali bojim se, da vi ne bodete prišli do tja. 4 *

70

„Dobro tedaj, le urno naprej!“

Odložila sta nepotrebno obleko, izročila se valovom
in krepko rezala vodeno plan.

Mornarji na ladji so ju res zagledali. Brž so spustili
čoln v vodo in šest mož jima je hitelo na pomoč in kmalu
sta bila Aleš in njegov tovariš srečno na angleški ladji.

VIL

Ladja, na katero sta prišla, imenovala seje „Lastavica.“
Bila je lepo izdelana, rjavo pobarvana trijamborka in na¬
menjena v vzhodno Indijo.

Kapitan, še mlad mož, bil je jako prijazen z novima
popotnikoma, kar sicer ni često navada pri poveljnikih
na ladjah.

„Odkod sta pravzaprav prišla vidva in kakšno na¬
ključje vaju je izročilo valovom? Se jeli ladja razbila tu
blizu ?“ vpraša ju prijazno.

„Obadva sva Avstrijca,“ odvrne Alešev prijatelj. „Jaz
se imenujem Tomaž Senčar in sem bil nekdaj posestnik
na Slovenskem, pozneje pa v Severni Ameriki. Pred de¬
vetnajstimi leti sem prišel v roke morskim roparjem, ki
so me prodali v Afriko nekemu beju. Ondi sem se sezna¬
nil po naključju pred nekaterimi dnevi s tovarišem Alešem,
ki ga vidite tukaj pri meni. Pobegnila sva in ker sva
spoznala na vaši ladji angleško zastavo, plavala sva vam
naproti, ker se nisva vedela drugače rešiti.“

Kapitan ju je iz srca mi lova], ko je slišal to žalostno
dogodbo. Videč, da sta lačna in utrujena ter da imata
obleko vso premočeno, ukazal je strežaju, naj ju pelje v
svojo kajuto, jima prinese jedil in oblačil.

Aleša je prešinila čudna radost, ko je čul iz tova¬
riševih ust ime Tomaž Senčar. To ime bilo je zapisano
v njegovi knjigi in prepričan je bil, da je ta mož tudi v
oni temni sobi na tolovajski ladji prebival ter tam pozabil
svoj molitvenik.

Strežaj ju je peljal v zalo stanico, preskrbljeno z
vsem potrebnim, kar se zahteva na ladji. Bila je ondi
mehka, viseča postelj, stoli, razni zaboji in dolga miza, na
kateri je ležalo mnogo knjig in papirja, kar je kazalo, da
kapitan ni po nepotrebnem tratil prostih ur.

Ko sta se preoblekla in sedla h kosilu, pravi Aleš
svojemu tovarišu:

71

„Vi se imenujete Tomaž Senčar, j elite ?“

„Da, Tomaž Senčar “  odvrne ta, „kakor moj rajnki
oče, Bog jim daj nebesa. “

„Ter ste po rodu Slovenec ?“

„Slovenec, rojen pri Krškem na Dolenjskem; pozneje
pa sem se preselil na štajersko stran, kjer sem imel vino¬
grade. a

Aleš potegne iz malhe svoje premočene obleke skrbno
v usnje zavito knjigo ter jo poda tovarišu. Ko ta odgrne
zavitek in zagleda v njem knjigo čisto nepoškodovano,
vzklikne ves vesel: „Oh, moj molitvenik, ki sem ga bil
pozabil na tolovajski ladji. Še ko sem bil deček, kupila mi
ga je mati za moj god, ko sem se ravno naučil dobro čitati.
Vedno sem ga nosil pri sebi in tudi na tolovajski ladji
sem vsak dan molil iz njega. Ker pa sem se bal, da ne
bi mi ga vzeli roparji, skrival sem ga pod zabojem. Ne¬
kega dne pa so me nenadoma odpeljali v sužnost in nisem
utegnil vzeti knjigo s seboj.“

„In črez dolgo let sem ga našel jaz še na onem mestu,“
pravi Aleš. „Kajti tudi jaz sem bil dalje časa na oni tolo¬
vajski ladji, dokler nisem prišel v sužnost. Glejte, kako
čudovito je naju Bog združil.“

Senčar poljubi goreče knjigo, dragoceni spomin iz
otročjih let, ter prisrčno zahvali Aleša, ki mu jo je tako
zvesto hranil.

Tudi Aleš je bil jako vesel te starčeve radosti; pri¬
jateljsko mu je stisnil roko. Pri tej priliki razgrnila se
je nekoliko srajca in zlata verižica s krasno svetinjico za¬
svetila se mu je na prsih. Ta spominek nosil je Aleš že
od nekdaj in ga skrbno čuval tudi v sužnosti, da se mu
ne izgubi.

Prijatelj je to zapazil v hipu. Kakor stena je obledel
in strmo zrl Aleša.

„Bog pomagaj! Kaj pa vam je? Morda vam je slabo?“
skrbno vprašuje Aleš videč moža tako nenadoma obledeti.

,,Mladenič, kje si dobil ta spominek ?“ pravi s tre¬

sočim glasom.

,,A, to svetinjo?“ pravi Aleš in zopet popravi srajco,
,.imam jo že od nekdaj. Moj dobrotnik, stari Peter, rekel
je, da jo moram skrbno čuvati, ker je velike vrednosti.
Res sem jo doslej še srečno ohranil. Ali vam je morda
znana? Oh. povejte mi, če veste, potem morda dosežem,
česar že toliko časa želim.”

72

„Ali gotovo veš, da jo imaš že od otročjih let?“

„Da, odkar pomnim. Peter mi je rekel, da sem jo že
imel, ko me je našel v gozdu. Dosedaj si še nisva utegnila
razodeti .svoje dogodbe; sedaj si pa povejva vse, jelite?
Dogodbe dveh rojakov, po tako nepričakovanem seznanju,
bodo gotovo zanimive. “

Starec ni poslušal Aleševih besed. Sklonil se je bližje
in natanko ogledoval svetinjico.

„Je že, on je!“ vzkliknil je ves zavzet, „moj sin!“

„Vaš sin?!“ ponavljal je Aleš in čudni čuti .so ga
prevzeli. „Vaš sin?“

„To je spominek, ki ga je nosila moja žena ter ga
obesila potem najinemu prvorojenemu sinu okoli vratu.
Je li mogoče, da si ti moj sin Janko? Z materjo te objo¬
kujeva že toliko časa mrtvega; oh, koliko bridkih ur sva
preživela zaradi tebe in glej, sedaj te najdem nenadoma, po
takšnem čudovitem naključju. O Bog, čudna so tvoja pota!“

Nekaj trcnotkov je nastal molk in oba sta se gledala
strme, kot bi si hotela brati na obličju, je li res, kar se
jima razodeva ravnokar.

„Moj oče!“ jecljal je potem Aleš, oklenivši se starcu
krog vratu, „moj oče! da, vi ste moj oče!“ Potem sta
zopet umolknila oba, prevelikega veselja ni mogel nobeden
govoriti, le solze so se jima vdirale po licih in kapale na
sklenjeni roki kot potrdilo srečnega spoznanja.

Nemogoče bi bilo popisati občutke, ki sta jih imela
oče in sin v tem trenotku; le kdor je .sam kdaj nepriča¬
kovano našel onega, ki mu je dal življenje, ta bode vedel,
kaka čutila navdajajo srce.

Medtem je prišel kapitan v .sobo posetit ju. Tomaž
mu vesel hiti naproti, stiska mu roko in pripoveduje vse
natanko, kako je nenadoma našel sina, o katerem je mislil,
da je že mrtev. Kapitan je bil mož blagega srca, in če je
prej miloval njuno žalostno usodo, ganilo ga je to nepri¬
čakovano veselje sedaj še bolj. Prijazno jima poda roko
in tudi njemu so zaigrale solze v očeh.

Po kosilu šli so vsi trije na krov ladje in ondi je jel
pripovedovati najprej Alešev oče svojo zgodovino:

,.Moj oče je imel pri Krškem na Dolenjskem lepo
posestvo, razen tega pa tudi vinsko kupčijo. Ko sem jaz
nekoliko odrastel, poslal me je v šolo, kjer sem sicer
vedno dobro napredoval, ali vendar sem sklenil zapustiti
šole ter se poprijeti gospodarstva, zlasti ker sem bil edini

otrok, posestvo pa je bilo veliko; zatorej tudi oče ni imel nič
zoper to, še celo rad je videl moj sklep, ker ne bi rad
videl priti posestvo v tuje roke.

Kmalu sem se privadil gospodarstvu in bil sem po¬
polnoma zadovoljen s svojim stanom. Saj mi ni ničesar
manjkalo: oče je bil varčen mož, vse je bilo v redu pri
hiši in tudi obilo denarja. Dve leti pozneje pa umrje oče
— mater je vzel Bog že nekaj let prej — in sedaj sem

bil prepuščen sam sebi. Moj stričnik, ki je bil trgovec na
Hrvaškem, mi je vedno prigovarjal, da naj prodam po¬
sestvo ter se preselim k njemu, kjer mi bo bogastvo dobro
godilo in se mi ne bo treba ubijati z gospodarstvom. Jaz
pa tega nisem hotel storiti, ker sem hotel spolnovati očetovo
voljo. Tudi se je govorilo o mojem stričniku to in ono,
kar me ni ravno vnemalo za njegov svet. Videč, da me
ne pregovori, pustil me je zopet pri miru in dolgo časa
nisem nič več čul o njem. Ker sem se bal, da ne bi šlo
gospodarstvo pod zlo, sem iskal bistroumne žene, ki bi
pomagala pri gospodarstvu, kajti na posle se ni dosti za¬
našati, ker je med njimi jedva eden pošten. Na štajerski
strani je sredi vinskih goric živel bogat vinščak, ki je imel
hčer Marjeto. Vprašal sem zanjo in njen oče, poznajoč
našo rodovino, ni mi je odrekel. Poročila sva se in res
sem dobil ženo, ki je bila vredna zlatega denarja; zvesto
me je ljubila in živel sem sedaj zadovoljen, da še nikoli
prej tako. Pa tisto leto se je zgodilo mnogo homatij, ki
so razdrle mojo srečo. Najprej je umrl Marjetin oče in
vsa svoja posestva zapustil svoji hčeri. Sedaj sem postal
premožen mož, kakršnih ni bilo blizu okrog. Imel sem
krasne vinograde, ki so mi več donašali nego vse drugo
posestvo. Ker je bila moja žena na svojo rojstno hišo zelo
navezana, dal sem za nekaj let svoje posestvo v najem ter
se preselil na Štajersko in se posebno pečaj z vinsko
kupčijo. Tukaj je moja sreča še narastki. Žena mi je
povila zalega dečka, katerega smo imenovali Janka in tega
sem namenil za prihodnjega gospodarja na svojem prejšnjem
selišču, ko doraste. Ali človek obrača, Bog pa obrne.
Hudo me je zadela njegova roka, pa vendar nikdar ne
godrnjam. On že ve, kaj dela.

Nekega dne dobim nenadoma poročilo od urada, da
je umrl v Novem Jorku. v severni Ameriki, neki Andrej
Senčar, doma s Kranjskega, ki je zapustil ogromno bogastvo
ter volil vsakemu najbližnjemu sorodniku po petdeset tisoč

74

zlato v in ravno toliko tudi otrokom sorodnikov. Moj
rajnki oče mi je večkrat pripovedoval, da je pred dolgimi
leti izginil nenadoma eden njegovih sorodnikov, ki je bil
krznar, in da se potem ni nič več slišalo o njem. Sedaj
šele je prišlo na dan, da je živel v Ameriki in tam obogatel.

To zopet vSpravi mojega stričnika iz gnezdišča. Ne¬
kega dne pride nanagloma k meni češ, da bi se natanko
pomenila o dedščini. On ni imel otrok, torej tudi ni mogel
na več upati nego na svoj delež.

„Tomaž, a  je dejal, „ti si že dosti bogat, kakor bi ti
bil sam škrat nanosil denarja; prepusti meni delež tvojega
vSina; moja trgovina je sedaj slaba, in če ne dobim naglo
novcev, pridem na boben. “

Meni se je zdelo to zahtevanje prazno, ker sem vedel,
da ga ni pripravila nesreča v zadrego, temveč razuzdano
življenje in zapravljivost. „Čim več bo imel,“ mislil sem
si, „tcm več bo pognal. In to mu ne bo nič hasnilo,
marveč škodovalo. “

„Matevž,“ dejal sem, „tega ne morem storiti, da bi ti
prepustil delež svojega sina, to bi ne bilo pravično. Bog vedi,
kakšni časi še pridejo, nenadoma me lahko obišče nesreča,
da obubožam in potem ne morem zapustiti sinu ničesar. Tvoj
delež že toliko iznaša, da si lahko pomagaš iz stiske, ako
varčno ravnaš; ako bi ti pa le kaj primanjkovalo, posodim
ti rad. Sorodnikova oporoka pa se ne sme prenarejati;
kar je vsakateremu odmenjeno, to naj dobi.“

Pri tej priči je zapustil stričnik mojo hišo hudo pre¬
klinjajo in mi žugaje. Drugo jutro odpravil sem se jaz
po opravkih v Celje in žena je bila sama doma.

Tisti dan, me je vedno nekaj gnalo domov. Kar naj¬
prej sem opravil svoje posle in se urno vrnil domov, ker
se mi je vedno dozdevalo, da se je doma nekaj hudega
pripetilo. Nisem se motil. Ko stopim v sobo, pride mi
Marjeta vsa objokana naproti, bleda kot smrt in prevelike
žalosti dolgo ni mogla izpregovoriti nobene besede.

„Kaj se je zgodilo?^ vprašam jaz ves prestrašen,
r moj Bog, povej, Marjeta, povej ! w

Sedaj stopi stara dekla Urša v sobo tudi vsa objokana.
.,()če.“ pričela je po dolgem ihtenju, „oče, vi ne veste,
— nekaj - strašnega se je zgodilo, — o ljuba Mamka
božja, ti nam pomagaj! Janka ni nikjer. u

,,Za božji čas!“ vzkliknem jaz ves prestrašen, ,.kam
pa je prišlo dete?“

75

..Danes opoldne, a  pravi dekla, „sedela sem ž njim na
vrtu ter šivala. Nenadoma pa se me polasti spanec ter
nekoliko zadremljem. Ko se prebudim, ni bilo Janka nikjer.
Kakor nora letam okrog, kličem na vso moč, pa vse za¬
man. Potem naznanim to žalostno novico materi, ki je
perilo ravnala v sobi. Obe tečeva v vas ter povprašujeva,
če ni kdo videl otroka, pa nihče ni vedel nič povedati.
Vse smo preiskale, pa ni ga bilo nikjer V

Meni so se samega strahu vsi udje tresli, pa sem vendar
skušal tolažiti ženo, ki je obupno vila roke in hudo jokala.

Preiščemo še enkrat vse kraje, pa nikjer ni bilo no¬
benega sledu. Slednjič srečam doli ob vodi starega moža,
ki je služil nekdaj pri mojem očetu za hlapca. Povem mu

svojo nesrečo, ali tudi ta ni vedel nič o otroku.

„Drugega nisem videl danesdejal  je, „kot pokrit
voz, ki je drdral po cesti proti Ljubljani, in notri je sedel
popolnoma tak človek, kot je vaš stričnik, tisti trgovec na
Hrvaškem. Če me moje stare oči niso varale, prav on je bil.“

Pri tej^ priči sem se spomnil onih groženj in pre¬
klinjanja. Čudne misli so se me polastile. Sicer nisem
mogel spoznati, čemu bi mu bil otrok, ali zdelo se mi pa
vendar ni drugače, kot da mora biti dete v njegovih ro¬
kah. Zahvalil sem starca za njegovo naznanilo in se ne¬
mudoma vrnil domov.

Najprej sem pisal na Hrvaško. A' dveh dneh dobim
odgovor, da omenjenega trgovca ni več v deželi, da je po¬
begnil in zapustil grozno veliko dolga. Potem sem šel v
Celje. Na pošti sem izvedel, da se je odpeljal pred neka¬
terimi dnevi tak človek proti Dunaju, rekoč, da gre na
Nemško. Otroka pa ni imel nobenega pri sebi, samo nek
mlad človek ga je spremljal. Ta vest sc mi ni zdela za¬
dostna. Otrok se lahko kmalu kam skrije toliko časa,
dokler se obravnava s poštnim uradnikom. Nič drugače
nisem sodil, nego da misli izvršiti stričnik kako goljufijo
z otrokom, posebno ker se je obrnil proti Nemčiji, od¬
koder je najkrajša pot v Ameriko.

Razodel sem doma ženi svoje domnevanje in tudi ona

je bila teh misli. Otrok mora biti v hudobneževih rokah
to se nama je zdelo gotovo.

Sklenil sem ga urno zasledovati ter ga morda dohi¬
teti še prej, nego se odpravi na morje. Sedaj mi ni bilo
več za denar, temveč za dete. Hotel sem iti sam, ali žena
me ni pustila. ..Kamor pojdeš ti, pojdem tudi jaz, w  dejala

76

je; „po nobeni ceni ne ostanem sama doma. Preiskati morava
vse kraje, da dobiva ljubo dete.“ Kaj je bilo začeti? Ženi
nisem mogel odreči njene vroče želje. Uravnal sem urno
svoje reči, izročil gospodarstvo zvestemu prijatelju, na ka¬
terega sem se zanesel, in tretje jutro sva že drdrala z ženo
proti Nemčiji. Po domačih krajih nisva utegnila povpra¬

ševati, tudi sva bila popolnoma prepričana, da ima otroka
stričnik s seboj.“

„A vendar ste se motili,“ seže mu sedaj Aleš v be¬
sedo, ki je ves čas zvesto poslušal. „Takrat sem jaz ležal
v Petrovi koči in on me je pital s kozjim mlekom. a

„Kdo bi si bil to mislil ! a  pravi oče. „Poslušajte sedaj
dalje: Ko prideva v Hamburg, izveva, da se je odpeljal tak
človek kakor stričnik pred nekaj dnevi v Novi Jork in
da je bil preskrbljen s popotnim listom, sicer bi ne bil
prišel na ladjo. Imel je s seboj mladega služabnika, ali
o kakem detetu tudi tukaj niso nič vedeli, jaz sem jel že
dvomiti, da bi bil vzel otroka s seboj, žena pa me je le
silila, da naj greva za njim, ker ondi ga bova najlažje do¬
bila. „Bog bode od naju terjal otroka,“ dejala je. „Kdo
ve, ali ga ne bo pustil hudobnež med divjaki, kjer ne bo
vzgojen v krščanski veri A

Tedaj v Novi Jork! Drugo jutro je odrinila ravno
neka trgovska ladja tjakaj in midva sva dobila na nji
prostora. Morje je bilo skozinskoz mirno in upal sem,
da morda že s stričnikom vred prideva v Ameriko. Črez
mesec dni je zavila ladja v novijorško luko in mogočno
mesto se je razgrinjalo pred nama.

Urno zapustiva ladjo in se obrneva naravnost k mest¬
nemu poglavarstvu, kajti vedela sva, da je gotovo ondi bil,
če je že prišel sem, ker je mestno poglavarstvo hranilo
sorodnikovo oporoko.

Ko povprašava ondi po tujem človeku s Slovenskega,
ki je prišel po svojo dedščino, povedali so nama, da je
bil res že tukaj. Star uradnik prinese velik zapisnik, odpre

ga ter prečita:

„12. tekočega meseca se je oglasil tukaj Tomaž Senčar,
sorodnik rajnkega Andreja Senčarja, bogatega posestnika,
s svojim bratom Matevžem in s svojim enoletnim sinom
Jankom. Izkazal se je s svojimi izpričevali in z rodbinskim
listom kot pravi ded obilne zapuščine rajnkega Andreja
Senčarja. Odštelo se mu je stoinpetdeset tisoč zlatov,
dedščina njegova, bratova in sinova.

,.0 grdi lopov!* zakričal sem srdito. „Njegove listine
so bile lažnive, jaz sem Tomaž Senčar in ta tukaj moja
žena. Sina pa mi je ukradel, da je lažje izvršil svoje
hudobno dejanje.*

Uradniki so me začudeno gledali in zmajevali z gla¬
vami. Moje listine so se glasile seveda vse drugače, za¬
torej niso prav vedeli, sem li jaz slepar ali moj stričnik.

,,Uravnajte sami prej to reč," dejalo se mi je, J n
potem se oglasite pri sodniji.*

,,Kje stanuje oni tujec?* vprašam brž.

Uradnik mi naznani ulico in hišo in nagloma se od¬
pravim tja. Bila je to zala, visoka palača s tremi nadstropji.

,,Kje stanuje Tomaž Senčar s svojim bratom in sinom,
ki je prišel pred nekaterimi dnevi s Slovenskega?* po¬
vprašam vratarja in mu natanko opišem osebo.

„V drugem nadstropju stanuje tak človek," odvrne
vratar. „Prišel je v ponedeljek s svojim strežajem, ali sina
in brata nima nobenega s seboj. Tudi se tako ne imenuje,
kot vi pravite, temveč grof Tiralski s Poljske. Podedoval
je tukaj stoinpetdeset tisoč zlato v po svojem stricu in
sedaj se misli naseliti v Ameriki.*

Te vratarjeve besede naznanile so mi dovolj. Stričnik
je izpremenil ime. Napotim se v drugo nadstropje. Na
hodniku stal je lepo oblečen strežaj, še mlad fant, jedva
dvajset let star. Strme me je gledal in zdelo .se mi je,
da je obledel.

„Ali tukaj stanuje neki grof Tiralski s Poljske?*
vprašam ga z zapovedljivim glasom.

„Tukaj stanuje grof, ali sedaj ga ni doma, jezdil je
na izprehod,* odvrne strežaj nekako plaho ponižno se
poklanjajoč.

„Ni res. Tvoj gospod je doma, spodaj sem izvedel,"
pravim še bolj ostro, porinem strežaja v stran in stopim
naravnost v sobo.

,,Stojte!* zadrževal me je strežaj. „Grof je sicer doma,
pa mu je slabo, zatorej mi je ukazal, da ne smem nikogar
pustiti noter.*

Jaz ga nisem poslušal, prekoračil sem dve sobi in ko
stopim v tretjo, slonel je pri oknu moj stričnik Matevž,
trgovec s Hrvaškega, ter pušil iz dolge pipe.

Kakor zid je prebledel, ko me je zagledal; menda ni
vedel, sem li jaz ali moj duh. Vendar je zbral vso svojo
pogumnost ter se delal, kot bi ga to prav nič ne pretreslo.

78

Približal se mi je smehljaje se, podal mi roko ter dejal
hinavsko:

„0, Tomaž, kaj si ti tudi že tukaj! Glej, jaz sem te
prehitel. Potreboval sem denarja, zatorej sem se napotil
v Novi Jork ter vzel svojih petdeset tisoč zlato v. 44

„Lažnivec! 44  zakričal sem jaz, „ti nisi vzel petdeset
tisoč zlatov, temveč še stotisoč več. Prekanil si urad
s svojimi ponarejenimi izpričevali in lažmi. Pa sedaj ne
govoriva o tem. Povej mi, kje imaš mojega otroka, daj
mi ga nazaj, potem se bova dalje pomenila. 44

,,Tvojega otroka!? 44  delal seje nevednega ter me gledal,
kot ne bi vedel, .kaj mislim s tem. „ Tvoj ega otroka! Kaj
noriš ali šele bodeš? Hm —- kaj meni mar tvoji otroci,
jaz ne vem zanje. Hvala Bogu, da jih sam nimam, da bi
mi delali preglavico. 44

„Nikar ne misli, da me preslepiš, 44  pravim mu, „ti si
imel mojega sina pri uradniji, da si po krivem pograbil
njegov delež. Daj mi ga nazaj ali vsaj povej, kje je, da
grem ponj. 44

„Saj slišiš, da nič ne vem; kaj hočem s tvojim otro¬
kom? Pusti me pri miru; jaz sem gospod v tej sobi, ka¬
tero sem si najel. 44

Videl sem, da ne .spravim nič iz trdovratneža, vse
prošnje, vse grožnje niso nič pomagale. Slednjič mi je
celo pokazal duri in mi zapretil, da me bo strežaj ven
vrgel, ako ne grem izlepa.

„Dobro, 44  dejal sem. Jaz bom terjal pravico. 44

„To lahko dobiš, ako hočeš, 44  zarežal se mi je in vzel
iz omare dva* samokresa. „Ako hočeš pravice, zmeniva
se lahko takoj; tule sta dve priči, ki bodete razsodili. 44

„Bog obvaruj! 44  dejal sem, Jaz ne bom niti svojega
življenja po nepotrebnem v nevarnost stavil niti ga kratil
komu drugemu. Poiskal te bom pri sodniji. 44

On se mi je še hudobnejše krohotal. Zapustil sem
sobo ter jo krenil naravnost k sodniji. Ker so ondi moja
pisma za poštena spoznali, obljubili .so mi pomoči. .Se tisti
večer se je odpravila policija v omenjeno hišo, da bi se
polastila izmišljenega grofa Tiralskega, ali našli so sobe
prazne. Vratar je naznanil, da se je odpeljal grof še pred
solnčnim zahodom s svojim strežajem iz mesta. Kam.
tega ni vedel.

Sedaj je bilo moje prizadevanje popolnoma zaman.
Žena je tarnala, da sem se že bal za njeno zdravje. Sam

79

nisem vedel, kaj bi sedaj počel. Tako daleč od doma,
med čisto tujimi ljudmi, sem bil skoraj popolnoma pre¬
pričan, da živi tukaj kje moj otrok, če ga ni umoril hudobnež.
Vse sem preiskal, o sinu ni bilo ni duha ni sluha. Ker mi
je denar že pojemal, pisal sem domov prijatelju, naj da
vse moje posestvo v najem ter mi pošlje denarja, ker mis¬
lim še tukaj ostati nekaj časa, morebiti da se po naključju
kaj izve o mojem detetu. V. treh mesecih sem imel zopet
obilo denarja. Kupil sem zunaj mesta lepo posestvo ter
pričel novo življenje. Tudi žena je želela ostati v Ameriki,
saj doma ni imela nič več, kar bi jo veselilo.

Nekaj mesecev pozneje sem izvedel po nekem trgovcu,
ki je prišel iz južne Ametike, da je bil nekaj časa pri
nemškem posestniku Enriku Egenheimu blizu mesta Lime,
ki se je šele pred kratkim časom tamkaj naselil. Po nje¬
govem natančnem popisu nemškega posestnika sem takoj
spoznal svojega stričnika in novo upanje je oživelo v meni:
Iti moram v južno Ameriko!

Naznanil sem ta sklep ženi in ona mi je pritrdila,
čeravno me ni rada pustila samega. Hotela je iti z menoj,
ali njene okoliščine ji niso dopuščale. Kar mi je hudobna
roka odvzela, povrnil mi je Bog zopet nekoliko. Dal mi
je drugega sina Ferdinanda. To je zmanjšalo sicer ne¬
koliko najino žalost, ali vendar nisva nehala iskati izgublje¬
nega prvorojenčka.

Poslovil sem se pri ljubljeni ženi ter jej obljubil, da
se vrnem kar najprej mogoče. Dobil sem prostor na neki
španski ladji, ki je peljala blago v južno Ameriko.

Od začetka smo imeli lepo vožnjo, nikjer ni bilo vi¬
deti oblaka, ki bi naznanjal hud6 vreme. Miren veter je
gnal ladjo, ki je dričala po gladkem morju kot ptica pod
nebom. Črez nekaj dni pa je nastal strašen vihar. Ladjo je
metalo po valovih kakor lupino, krmilo se je odlomilo in
nič več nismo vedeli, kam gremo. Nebo se je pooblačilo,
da je bila skoraj tema, strele so švigale in vihar je podil
valove od vseh strani, kakor bi nas hotel potopiti. Ta vihar
je trajal vso noč in tudi drugi dan. Naenkrat se strese
naša ladja tako silno, da se je v hipu odlomil veliki jam¬
bor. Mornarji so začeli tuliti in strah se jim je bral na
obrazih. ,,Zadeli smo F donelo je od vseh strani in vse je
hitelo v spodnji del, kjer je vrela voda skoz velike špranje.
Kdor je le mogel, je pomagal izčrepavati vodo; kapitan je
priganjal zdaj z izpodbudljivimi, zdaj z grozečimi besedami.

80

a ves trud je bil zaman. Še enkrat se strese ladja in špranje
so se razširile. „ Čolne v morje!“ zavpil je poveljnik, in ko
bi trenil, bili so odvezani čolni. Naglo smo posedli vanje,
v vsakega kakih dvajset oseb, rešili smo nekaj hrane, nato
pa prepustili bogato naloženo ladjo ljutim valovom. Videli
smo, kako se je nagibala zdaj na levo, zdaj na desno, sled¬
njič pa se je začela vrteti kot obstreljena žival, in kmalu
so jo pogoltnili valovi, le raztrgana jadra so še plavala na
površini. Bil je skrajni čas, da smo zapustili ladjo. Mornarji
niso izgubili poguma, kapitan jih je znal izpodbujati. Veslali
smo dalje, akoravno so nam valovi pretili pogin. Drugi
dan je vihar pojenjal in mornarji — ti morski sinovi —
so bili zopet veseli, kot da se ni pripetilo nič posebnega.
Morje je zopet bilo mirno in mornarji so krepko veslali.
Tretji dan smo zapazili v daljavi ladjo in naš strah se je
izprememl v veselje. Kapitan je velel še urneje veslati
in mornarji so pokazali, kaj zmore njih moč. Ko smo
se dovolj približali, dali smo znamenje in ladja je plavala
proti nam. V nekaterih urah smo bili zopet v varnem zavetju,
v varnem, kolikor se more zahtevati na morju. Bila je to
francoska ladja, ki je šla v Aleksandrijo, in njen kapitan,
že postaren mož, nas je rad sprejel in nam obljubil, da
nas izkrca v Algiru, kjer bode njegova ladja ostala nekaj
časa. Jadrali smo mirno dalje, prišli v Sredozemsko morje
in smo upali, da pridemo kmalu na suho.

Nekega večera naznani opazovatelj na jamboru tujo
ladjo. Kapitan vzame svoje trobilo ter stopi na prednji del
ladje. Tuja ladja se je kmalu toliko približala, da smo mogli
razločiti posamezna dela; bila je precej obširna.

„Oho, ladja, oho k zakriči kapitan. Nobenega odgovora.
Ponovi še enkrat — zopet nič. Sedaj stopi k mornarjem,
jim da povelje, in kot bi trenil, so bili vsi oboroženi do
peta. Razen pušk bila sta na ladji tudi dva topa. „Najbrž
so morski roparji,“ pravi kapitan malomarno, ,,pozor tedaj,
fantje! u  Nam drugim, ki smo zvečer vedno radi sedeli na
krovu zaradi prijetnega hladu, zapove iti v spodnji del, da
nas ne bi zadela kaka sovražnikova krogla. Še sedaj se
spominjam tega moža, kako junaško je stal na ladji, v eni
roki trobilo, v drugi pa golo sabljo.

Nekaj trenutkov preteče. Sedaj zagrme puške na naši
ladji in takoj potem tudi od nasprotne strani. Sedaj je po¬
kalo kar neprenehoma in zdajpazdaj sta zagrmela tudi naša
topa. To je trajalo dobro uro, potem preneha streljanje.

81


na ladji nastane šum in mi v spodnjem delu smo slutili ne¬
kaj groznega. Nismo se motili. Tolovaji so zasadili svoje
kopike v našo ladjo, pridrli na krov, in ker jih je bilo
več, so kmalu premagali naše mornarje, ki so se borili do
zadnjega; tudi kapitan je izdihnil svojo junaško dušo. Nato
so se pripodili v spodnji del, pobrali, kar je bilo večje
vrednosti, polastili se nas, navrtali zaplenjeno ladjo in jo
potopili v morje.

Sedaj smo bili sužnji na tolovajski ladji. Morski ro¬
parji so nam pobrali vse, kar je bilo količkaj vredno, samo
jaz sem ohranil v spodnjem žepu molitvenik, ki sem ga že
od nekdaj vedno nosil s seboj.

Kmalu potem smo prišli na suho. Ondi so nas tolo¬
vaji ločili in odgnali v razne kraje. Mene so prodali ne¬
kemu beju v majhnem afrikanskem mestu in bil sem mu
suženj devetnajst let. Nobene krščanske duše nisem videl
več; celo .svoj materini jezik bi bil pozabil, ako bi ne bil
včasih sam s seboj govoril slovenski. Večkrat bi bil rad
ubežal, pa nikdar ni bilo priložnosti, ker sem bil vedno
dobro zastražen. Zadnji čas pa sem oskrboval mladega
konja, odkar je bej svojega prejšnjega konjarja prodal dru¬
gemu poglavarju, in sedaj sem dobil priliko ubežati. Še bolj
nego moja lastna rešitev, gnala, me je k temu poskusu
žalostna usoda mladega Evropca, ki je bil obsojen na
strašno smrt — in ta Evropec je moj sin Janko. Skrivaj
sem odpeljal ponoči konja iz mesta v neko zapuščeno
kočo, potem pa sem rešil še tega mladeniča in obadva sva
srečno utekla.

O, kdo bi bil takrat mislil, da bežim s svojim lastnim
sinom! Danes pa se je vse razodelo in sin mi je izročil
tudi stari molitvenik, ki sem ga pustil v tolovajski ladji.
Moja edina skrb je sedaj, da pridem kar najprej mogoče
v Ameriko in pozvem, sta li še živa žena in drugi sin
ali pa ju že krije hladni grob. a

Tako je končal starec svoje pripovedovanje in oče
in sin sta hvalila Boga za čudovito rešitev in srečno
združitev.

Sedaj je tudi Aleš povedal od konca do kraja svojo
zgodbo in nazadnje prosil, naj ga ne zovejo Janka, temveč
Aleša, ker je že vajen tega imena, še bolj pa v spomin
njegove srečne rešitve v gozdu, ki se je zgodila ravno
sv. Aleša dan. Oče mu je rad izpolnil to željo, saj je imel
zopet sina, katerega je imel že za izgubljenega.

Žalost in veselje.]

6

82

Kapitan je pazno poslušal vse te dogodbe in poznalo
se mu je, kako so ga ganile. Prijazno jima poda roko ter
obljubi, da jima preskrbi v Kalkuti ladjo, ki ju bode peljala
v Ameriko, in da jima hoče tudi dati potrebnega denarja
za pot, ker sta bila čisto brez novcev.

VIII.

Ladja „Lastavica*\ ki je nastopila šele prvo pot, je
izvrševala svojo nalogo jako dobro. Urno je prejadrala
atlantsko morje in obveslavši afriške otoke na vzhodu,
zavila je proti Vzhodni Indiji. Imena, ki je kinčalo njeno
čelo, bila je popolnoma vredna.

Aleš si je tudi sedaj kratil čas z mornarskimi opravili.
Vse mu je šlo tako dobro izpod rok, da so se mu vsi ču¬
dili. Vsaka najmanjša stvarca bila mu je že znana, kot bi
bil že od mladih nog na morju. Če ni imel drugega posla,
je šel h krmilu in tu mu je krmar razlagal, kako se vodi
ladja, kako se je treba ravnati ob času nevihte itd. Aleš
si je vse dobro zapomnil.

Med potoma se jim ni pripetilo nič posebnega; vedno
so imeli lepo vreme, čeravno se je že bližal jesenski čas,
ko je Indijsko morje večjidel zelo nemirno.

Kapitan se je rad pogovarjal z Alešem in njegovim
očetom. Pripovedoval jima je o ljudeh, ki stanujejo na
otokih, o njihovih šegah in navadah. Tudi o kitajskih mor¬
skih tolovajih je vedel mnogo povedati, ki so zelo drzni
in se lotijo včasih celo največjih ladij. On sam je doživel
pred nekaj leti tak nevaren boj ž njimi, ko je bil še častnik
pri „Indijski kompaniji“, in zagotavljal je, da ni lahko tem
roparjem priti do živega, ker jih je vedno veliko število
skupaj in se na svojih lahkih čolnih, ki jih imenujejo
„džunke w , naglo umaknejo v zatišje, kjer je morje tako
plitvo, da jim ne more .slediti večja ladja.

Na ladji so imeli razen mnogih pušk tudi šest topov,
ki so metali trifuntne krogle; to je bilo precej veliko šte¬
vilo za trgovsko ladjo, ki ni bila namenjena za boj, temveč
se je samo branila v sili. Eden teh topov se je dal vrteti
na vse kraje. Aleš je bil topničar in se je mnogo pečal
s tem orožjem. Pregledal je strelivo, katerega je bilo obilo,
popravil je, kar je bilo pokvarjenega, potem pa si je izbral
nekaj mornarjev ter jih učil rabiti top v boju. Pri tem poslu
so bili možje izprva jako okorni in niso imeli pojma, kako

83

se I ?? ra  da krogla zadene. Vsega tega jih je privadil

Aleš in kapitan ga je zaradi njegovih zaslug izvolil za šalo
poveljnikom svoji mali bateriji. Aleš je vse tako modro
uredil, kot bi se že pripravljal na boj z morskimi roparji,
o katerih je vedel kapitan toliko zanimivega povedati.

Bili so še kakih sto morskih milj od Kalkute, kamor
je bila namenjena „Lastavica“. Vse je bilo veselo ugod¬
nega vremena in nihče ni mislil na nobeno nevarnost,
kakor je sploh navada pri mornarjih, ki pozabijo nevar¬
nosti, ko minejo, ter ne mislijo na nove, dokler jim ne
groze z vso resnobo. Pesmi v raznoterih jezikih so donele
v hladnih večerih na krovu in tudi Aleš je moral zapeti
nekaj slovenskih narodnih, ki so bile vsem zelo všeč.
Samo krmar, stari Jaka, ki je opravljal že blizu trideset
let svojo službo ter je bil na morju popolnoma doma, bil je
bolj tih. Sicer je bil že tak, da ni dosti govoril, a nocoj
se mu je lice zmračilo, kot da sluti hudo uro. Vedno je
zrl na nebo, kjer so se zbirali majhni sivi oblački in se
zopet razpršili. Včasih je zmajal z glavo in se zopet za¬
maknil v svoje delo.

„Jaka!“ ogovori ga kapitan drugo jutro, ,,zakaj si
tako otožen? Ali morda slutiš nevarno vreme?“

„Skoraj bi rekel, da se ne motim,“ odvrne stari mornar
mirno, kakor da govori o kaki vsakdanji stvari. „Ti-le
oblački, ki se že dva dni vzdigujejo in zopet izgubljajo,
mi niso nič kaj všeč. Sedaj je čas morskih neviht, posebno
v tem morju. Gospod, jaz sem jih že nekaj doživel in
dobro vem, kako se pričnč in kako razsajajo potem po
več dni/

„Upam, da bomo prej v zatišju, preden se vzdigne
nevihta,“ odvrne kapitan, „saj letos ni bilo slišati še nič
o njih. Navadno razsajajo meseca vinotoka in listopada.
Razen tega pa je naša ladja tudi trdna in se ni bati, da jo
tako hitro uničijo valovi. Ukazal bom razpeti tudi spodnja
jadra, da prej pridemo v zavetje, saj skalnih robov ni tod.
da bi zadeli ob nje/

„Storite to, gospod, meni se dozdeva, da bomo imeli
nocoj viharno noč. Vidite onole črno piko na zapadu?
Tako je bilo tudi pred tridesetimi leti, še dobro pomnim,
ko se je potopila ameriška ladja „Kameleon u  in sva se
rešila samo jaz in kapitan na Filipinske otoke/

„Ti si previden mož, Jaka, zato pa te tudi čislam bolj
nego vse druge/ pohvalil ga je kapitan in zapovedal

6 *

84

mornarjem razpeti vsa jadra. Sedaj je švignila ladja po
morju, kot bi se bila res izpremenila v lastavico.

Kolikor bolj se je bližala noč, tem večji je postajal
oni oblak; slednjič je že zakril vso južno stran neba. Veter
je začel hujše pihati in zopet so morali nekaj jader za¬
drgniti, da bi ponoči, ako bi se bližali suhi zemlji, ne zadeli
ob skalnate strtine. V daljavi se je čulo votlo bobnenje,
nebo se je urneje mračilo nego po navadi in med mornarji
so se čule besede: „ Ti fon* se bliža; Bog nam pomagaj!"
Na bledih obrazih se je vsem brala bojazen, celo najpo¬
gumnejši so se boječe ozirali na nebo in vedno večja tišina
je nastajala med njimi. Že sama beseda „tifon" je zadosto¬
vala, da je vsakdo vedel, da pride najstrašnejša noč, po¬
sebno pa oni, ki so že kdaj doživeli te nevihte. Le stari
Jaka se je držal resno kot vedno, stal pri krmilu in se še
zmenil ni za tovariše.

Vihar je nastajal vedno silnejši, nebo je bilo črno,
strele so švigale in debele deževne kaplje so padale izpod
neba. Jambori so jeli pokati, kot bi se hoteli vsi polomiti;
nekatera jadra, ki jih je odtrgal veter, tleskala so ob dro¬
gove ter se raztrgala na tisoč koscev, ki jih je veter raz¬
našal po morju. Sedaj je bilo treba napeti vse moči, ves
pogum in največjo previdnost.

„Vsa jadra zadrgnite, tudi pri najmanjših jamborih!" se
začuje kapitanov glas in kot bi trenil, bilo je izvršeno delo.

Valovi so naraščali, butnili drug ob drugega in se
zopet razpršili na mirijade kapljic, zdaj zopet popadli ladjo
ter jo dvignili kvišku, kot bi jo hoteli nesti med zvezde,
potem pa so jo zopet spustili v prepad. Vse moči mor¬
narjev so bile zaman; nič .se ni dalo opraviti zoper raz¬
burjeno morje. Krmilo .se je odlomilo z groznim pokom in
ladja je drvila — Bog te obvaruj! — kamor jo je vihar
podil. Nesrečni mornarji so se trdno oprijeli držajev, sicer
bi jih bil treščil vihar v morje. Valovi so pljuskali črez ladjo
in voda je lila na naše popotnike, da so bili vsi premočeni
do kože, nihče pa si ni upal oprostiti le ene roke, da bi ube¬
žal v spodnji del ladje. Kam jih nese valovje, ni nihče vedel,
vsak je mislil, da bo na mah zadela ladja ob skalo in se razru¬
šila na drobne kosce. Bleda smrt jim je živo stala pred očmi.

Dva dni in dve noči .so že valovi metali ladjo sem-
tertja kot suh list, da so se vrhovi jamborov dotikali morja.

* Tifon sc imenuje hud vihar, ki razsaja navadno jeseni v in¬
dijskem in kitajskem morju.

85

„»Lastavica« je sicer trdna , 44  je dejal Jaka kapitanu,
„ali zelo dvomim, da bi prebila to nevihto. Tak vihar traja
včasih po cel teden. Ako poškoduje ladjo, smo izgubljeni . 44

„Danes bo pokazala svojo moč, ako prebije vihar , 44
reče kapitan, „ali tudi jaz se bojim, da ne bo prestala
take sile. Izročimo se Bogu, samo on nas more rešiti . 44

Tretji dan je že napočil, pa vihar še ni nič pojenjal,
marveč razsajal je še ljutejše. Mornarjem so že pešale moči
in jedva so še vztrajali v neprijetnem položaju. Tri dni že
ni bil nihče ni jedel ni pil; ni čuda, da so vedno bolj
slabeli, in marsikateri je že videl neizogibni grob pred
seboj v morski globočini; šele ko se posreči Jaku zlesti
v spodnji del ladje in dobiti steklenico ruma, so se malo
pokrepčali ter zadobili novih moči.

In ladja se je res dobro obnašala, nobene luknje še
ni imela, čeravno so se valovi silovito zaganjali v njo, kar
zadoni obupen krik med mornarji:

„Bog nam bodi milostljiv! Morski smrk! 44 *

Aleš, ki je čepel v zadnjem delu ladje poleg svojega
očeta in se krepko držal za železen drog, povzdigne oči
in vidi, kako vsi mornarji bledih obrazov zro proti oni
strani, kamor so valovi gnali ladjo.

Res se je dvigal še precej daleč od njih silno velik
voden steber do oblakov pod nebo. Kdor še ni videl te
morske prikazni, čudeč strmi v to vodno množino, ki se
navidezno nepremakljivo dviga proti nebu, kdor pa je že
kaj takega doživel, njega pretreseta mraz in groza, kajti
gotova poguba preti vsaki ladji, ki se približa takemu
morskemu vrtincu.

„Da, da, morski smrk je , 44  potrdil je stari Jaka, kate¬
remu sta se strah in groza očitno brala na obrazu; ,.jaz
sem že videl to morsko prikazen pri Filipinskih otokih.
Ako nas ne zaženo valovi na kako drugo stran, izgubljeni
smo gotovo. Tak morski vrtinec razbije naj večjo ladjo:
razpršil se bode in nas pogreznil v dno morja . 44

Da te Jakove besede niso bile prijetne njegovim to¬
varišem, misli si lahko vsakdo. Tako živo imeti smrt pred

* „Morski smrk“ se imenuje grozni vrtinec, ki dvigne včasih
morske valove tako visoko, da je videti, kot bi se dotikali neba.
potem se pa kar razpoči in pade v morje. Ako zadene ladja v tak
vrtinec, je izgubljena, ker jo strašna vodna teža potopi v morje.
Po peščenih puščavah godi se enaka prikazen s peskom, ki se ime¬
nuje ^peščeni smrk" in večkrat cele karavane podsuje. .

A

86

očmi, ni karsibodi, tudi najpogumnejšemu človeku upade
srce. Toda mornarji, vajeni neviht, so vztrajali in nihče ni
obupal, saj človek upa do zadnjega trenotka. Tudi Aleš in
njegov oče sta se vdala popolnoma v božjo voljo, natihoma
sta molila, da jih Bog otme, kateremu je vse mogoče, ki
vlada s svojo mogočno roko grozovita brezdna, šumeče
valove in ljute viharje.

Bili so še kakih sto korakov od grozovitega vodenega
stebra. Ladjo obrniti ni bilo mogoče, ker je bilo krmilo
zlomljeno, čeravno je vihar pojenjaval; valovi so jo podili
naravnost v grozoviti vrtinec. Hipoma zagrmi kot bi bilo
tisoč strel udarilo, in ogromna teža je plosknila na ladjo,
da sc'je skoraj potopila. Mornarji so omedleli; ko se zopet
zavedejo, ni bilo vodenega stebra več. Razpočil se je,
preden so zadeli vanj in nekaj njegove vode je padlo na
ladjo. Vsi so bili premočeni, da je curljalo od njih, pa zopet
zbero vse moči ter se postavijo na noge. Vihar je že precej
pojenjal, ali valovi so še drvili ladjo neprestano dalje. Na
desni strani se je razprostiral lepo obraščen otok, ali ni
ga bilo mogoče doseči; ladja je bila še v oblasti šumečih
in divjajočih valov.

„Kapitan je padel v morje!“ zavpije stari Jaka, kazaje
po morju, in tedaj priteče tudi Aleš ter naznani žalostno
novico, da je njegov oče nenadoma izginil z ladje. Vsi so
se preplašeni ozirali po morju. Daleč zadaj so videli po
morju zdajpazdaj nekaj črnega plavati, ki se je zdaj skrilo,
zdaj zopet pokazalo vrh valov. Dobro so spoznali, da se
ondi bori z valovi njihov kapitan, a poslati mu niso mogli
nobene pomoči, ker so valovi drvili ladjo, kamor so hoteli;
ni sc jim bilo mogoče ustavljati.

Prepustimo nekaj časa „Lastavico u  njeni usodi in po¬
glejmo, kaj se godi s ponesrečencema, s kapitanom in Ale-
ševim očetom Tomažem.

Ko se je ona vodena teža pretrgala in zadela tudi
ladjo, se je v istem trenotku zagnal močen val na ladjo ter
pljusknil kapitana in Tomaža v morje. Zaman sta klicala
na pomoč, nihče ju ni slišal, kajti šum in vriš valov je bil
takšen, da človek lastne besede ni čul. Plavala sta sedaj
dalje med dvigajočimi sc valovi, kolikor so jima pripuščale
moči. Večkrat so ju valovi čisto zakrili, potem pa sta zopet
prišla na dan daleč vsaksebi. Dolgo sta plavala, slednjič
pa so jima začele pešati moči. Udje so postali okorni in
se več niso hoteli gibati. Kapitan, ki je bil močnejši, je

87

pomagal Tomažu, toda ni se dalo dosti opraviti, ker so ju
valovi vedno zopet razdružili. Že je mislil Tomaž, da se
mu bliža zadnja ura; ozrl se je še enkrat proti onemu kraju,
kamor so valovi drvili ladjo, na kateri je bil njegov sin, ki
ga je pogrešal toliko časa, in od katerega se mora zopet
ločiti! „Lastavični 44  beli vrhovi so še štrleli kvišku, kot bi
se poslavljali, in bili so že daleč proč. Moči so ga po¬
polnoma zapustile; priporoči se Bogu in Materi božji ter
se jame potapljati. Ali ni se še bil skril pod vodo, ko
začuti pod seboj trda tla. Stal je na robati skali. Zravnal
se je kvišku in se ozrl okrog; pred njim se je dvigal pri¬
jeten otok. Novo upanje ga prešine in moči, ki so ga
bile že čisto zapustile, vračale so se mu nekoliko.

Sedaj se prikaže iz valov tudi kapitan, ki se mu je
prej izgubil izpred oči. Oddahnila sta se nekoliko, nato pa
plavala proti nizkemu obrežju otokovemu. Premočena, lačna,
utrujena sta dospela srečno na suho. Obrežje je bilo ob
kraju peščeno, dalje pa se je razprostiral temen gozd.

„Hvala Bogu , 44  pravi Tomaž, „midva sva rešena! Ali Bog
vedi, kako bo z „Lastavico 44 ; da bi je le ne premogli valovi . 44

„Ako ni zadela na kake skale, ni več nevarnosti za¬
njo 44 , odvrne kapitan. „Vihar je pojenjal in morje se je tudi
nekoliko poleglo. Ako so srečno prestali nevarnost, smeva
upati kmalu rešitve; gotovo pridejo naju iskat semkaj. Moj
Jaka je prebrisan in izkušen mož, vem, da se mu bo do¬
zdevalo, da sva na tem otoku, ako ga je le zapazil; pri¬
zadeval se bode na vso moč, da nama pride na pomoč . 44

Vse premoženje, kar sta ga prinesla s seboj na suho,
bil je Tomažev žepni nož in kapitanova zlata ura; hrane
nista imela nobene. Poiskala sta si prenočišče v gosti travi,
katero so obsenčevala košata drevesa, nanosila skupaj
nekaj suhega brstja ter skušala zanetiti ogenj. Kapitan je
sicer imel pri sebi vžigalice, ali bile so premočene. Razložil
jih je torej po tleh, da se osuše, potem sta nalomila nekaj vej,
zabila v zemljo kole, napravila streho črez nje in uta je
bila gotova, .sicer jako borna, ali za silo je bila dobra.

„Bog vedi, v katerem kraju se zdaj nahajava ! 44  vzdihne
Tomaž, ko sta s kapitanom legla v mehko travo pred uto,

da bi se popolnoma odpočila.

„To tudi jaz premišljujem , 44  odvrne ta,
nič znan. Bržkone je eden manjših sundiških

„otok mi ni
otokov . 44

» Sundiški otoki so v vzhodni Aziji v Indijskem morju.

88

,.In kaj bova počela, če ne bo rešitve ?“•

,,Takoj jutri zjutraj morava ogledati otok bolj natanko,
da se prepričava, če stanujejo tukaj ljudje ali ne, in da dobiva
kak studenec in sadja. Ako se morje popolnoma poleže,
upam za gotovo, da pride „Lastavica u  po naju; Jaka ne bo
miroval, da bo zopet dobil svojega gospoda. Ko sem bil še
deček, služil je na ladji mojega očeta kot preprost mornar,
potem pa se je toliko izučil, da je postal krmar. Vdan mi
je iz vsega srca in smem se nanj bolj zanesti kot na vsa¬
kega drugega.“

Tako sta se pogovarjala dalje časa. Kapitan je medtem
popravljal svojo uro, ki je bila obstala vsled moče; potem
je vstal, vzel osušene vžigalice in zanetil velik ogenj, pri
katerem sta si posušila premočeno obleko.

Proti večeru se odpravi Tomaž zopet na breg, da
bi poiskal v pesku kakih morskih živali, ki jih je izmetalo
morje, da bi si pripravila večerjo; kapitan pa je netil
ogenj in pripravljal iz namuljene trave postelj v uti. Tomaž
zagleda v daljavi veliko ladjo, katero so podili še razburjeni
valovi naravnost proti otoku. Daleč tam v morju sta štrleli
kvišku dve visoki skali, ki sta bili tako blizu skupaj, da
ne bi mogla nobena ladja skoz, in ravno proti tem skalam
je drvila ladja. Tomaž je takoj izprevidel, da je ladja iz¬
gubljena. Veliki jambor je bil odlomljen, ladja se je na¬
gibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran ter prihajala vedno
bližje usodepolnemu kraju. Tomaž je že čul obupen krik
nesrečnih mornajev, ki niso videli nobene rešitve več. S
trepetajočim srcem je čakal, kaj se bode zgodilo. Po bli-
skovo prileti ladja proti skalam; velik val jo srdito zagrabi
ter zapodi ravno med skaline; tu je obtičala za nekaj tre-
notkov kot zagvozdena. Potem se zopet zaziblje, tramovje
jame pokati, mogočen val jo dvigne zopet iz razpoke ter trešči
ob skalo in razbije. Mornarji so skušali plavaje oteti se,
ali do kraja je bilo predaleč; njihove moči so bile pre¬
slabe, zginjevali .so zaporedoma v valovih, ladjine kose pa
je gonilo morje semtertja. Tomaž je ob tem prizoru ža¬
lostno vzdihnil ter si zakril z rokami obraz.

Ko zopet pogleda na morje, zapazi že blizu brega
človeško truplo, ki so je metali valovi semtertja. Mislil je,
da je potopljenec že mrtev, kar vidi, da se še bori z valovi
in da se trudi doseči skalovje ob bregu. Tomaž mu je hitel
nemudoma na pomoč. Po dolgem trudu ga spravi na suho.
kjer tujec obleži, kot bi bil mrtev. Tomaž si je vse pri-

89

zadeval, da bi nesrečneža zopet spravil k zavesti. Po dolgem
trudu se je tujec res sklonil kvišku in strme zrl okrog sebe,
kot bi se bil prebudil iz dolgega spanja.

„Kje so moji tovariši?“ je vprašal, „kaj sem samo
jaz otet ? 44

„ V si so potonili,“ odvrne Tomaž, „in vi ste tudi že
omagovali. Videl sem vašo nevarnost ter vam hitel na
pomoči

Tujec pogleda nekako čudno Tomaža in zahvalivši ga
za rešitev, jame obupno kričati in si puliti lase:

„Oh moje premoženje, moj denar! Vse so požrli va¬
lovi! Jaz sem nesrečen človek !“

„Ne tarnajte tako , 44  opominja ga Tomaž. „Zahvalite
Boga, da ste oteli življenje, ko so vsi drugi žalostno po¬
ginili v valovih “

Tujec ni hotel nič slišati niti o Bogu, niti o upanju,
s katerim ga je tolažil Tomaž, temveč je neprenehoma
vzdihoval in jel celo hudobno preklinjati.

Tomaža je izpreletela groza pri tem tujčevem početju:
ni mogel razumeti, kako more človek tako hudoben biti,
ko je ravnokar pred nekaj trenotki z velikim trudom ubežal
grozoviti smrti. Opazoval ga je bolj natanko in zdelo
se mu je, kot bi bil tega moža že nekdaj videl. Bil je
srednjih let, čokat in njegov obraz je kazal zvijačnost.
Opravljen je bil španski in v širokem pasu je imel dva samo¬
kresa zataknjena, edino premoženje, ki ga je otel. Tomaž
je mislil na vse kraje, kje bi bil videl tega človeka, pa
se ni mogel domisliti. vSlednjič ga vpraša po imenu, ko se
je tujec nekoliko upokojil.

„Jaz se imenujem Jurij Strugar, če vas toliko zanima
moje ime / 4  odgovori tujec zaničljivo.

,,Jurij Strugar? To ni špansko ime . 44

„Nič ne de, saj tudi jaz nisem Spanj ec, temveč Kranjec/'

,,Kranjec ?' 4  pravi Tomaž osupnjen in kakor blisk ga
prešine spomin na preteklost.

Ni se varal. To je bil nekdanji sluga pri njegovem
stričniku. Dobro mu je ostal v spominu ta obraz, in če¬
ravno je bilo od takrat preteklo že mnogo let in se je iz
mladeniča razvil v krepkega moža, ona lisičja zvijačnost
mu je ostala še vedno na obličju. Tomaž je imel sedaj
pred seboj človeka, ki bi mu lahko mnogo razodel o nje¬
govem stričniku, morda celo o ženi in mlajšem sinu. Za¬
torej je bil previden in se ni hotel takoj razodeti tujcu.

90

VaJovi so vrgli na breg majhen zaboj, v katerem je
bil zavitek smotk, nekaj kokosovih orehov in dve polni
stekleniei ruma. To je bilo dovolj za nocoj, drugo jutro
se bode morda še kaj več dobilo, ko se morje upokoji in
izmeče na breg plavajoče sode in zaboje.

Vrnila sta se k ognju, kjer je bil kapitan že nekoliko
v skrbeh zaradi Tomaža. Ko pa je videl sedaj dva priti
mesto enega, začudil se je zelo in Tomaž mu je moral na
kratko povedati, kaj se je zgodilo na morju.

Rum in kokosovi orehi so bili dobra večerja; tudi
smotke so prav prišle, ker je njih dim preganjal komarje,
ki so v južnih krajih veliko nadležnejši nego pri nas.

Po večerji so zakurili še večji ogenj, da bi ponoči
preplašili zveri, ker niso imeli izdatnega orožja; potem pa
posedejo z gorečimi smotkami okrog ognja.

„Vaša ladja je bila španska, kakor pravite, u  reče
Tomaž tujcu, „vi pa pravite, da niste Spanjec. Ali ne bi
hoteli nas nekoliko kratkočasiti, ko bi nam povedali svoje
dogodbe? Bo vsaj noč prej minila; jutri pa gremo dalje
po otoku, da izvemo kaj in kako.“

Čeravno nerad, se je tujec slednjič vendar dal pre¬
govoriti ter je začel pripovedovati:

„Jaz sem Kranjec, doma doli ob Savi blizu Hrvaškega;
saj vi, vem, da ne veste, kje je to, zatorej ne bom natanko
opisoval kraja. Oče mi je zgodaj umrl, mati pa je bila še
živa, ko sem zapustil domačijo. V mladosti sem se živil
s tem, da sem skrivaj prenašal duhan iz Hrvaškega, bil
sem, kakor pri nas pravijo, tihotapec. Hodilo nas je več
skupaj in marsikatero smo zaigrali mejnim stražnikom, da
so nas dolgo pomnili. Najbolj znan pa je bil Strugarjev
Jurij, jaz namreč, čeravno sem bil takrat še mlad.

Neko nedeljo popoldne nesem stot duhana črez mejo.
Sotlo sem bil že prekoračil in nisem srečal nobenega
stražnika. Ko sem prestal največjo nevarnost in prišel na
Kranjsko, skrijem duhan v grmovju, potem pa ležem v
senco, da si odpočijem.

Kmalu pridrdra kočija, prav lepa, čisto nova kočija
je bila in v njej je sedel bogato oblečen gospod.

Kočijaž je bil nerodnež, ne vem kako je ravnal, da je
zavozil v cestni jarek. Kočija se zvrne in sprednje kolo se
stare. „Tukajle bo pa treba vzdigniti,“ pravim sam pri sebi,
ko opazujem izmed smrečja vso to neumnost; „ta človek ima
gosposko suknjo, morda ti da kaj denarja, če mu pomagaš

91

popraviti to kolibo. Dobro je, kar se dobi . 44  Brž se prisli¬
nim zraven, zgrabim za zadnja kolesa in hitro je bila
kočija na cesti. Potem popravim kolo, kolikor sem mogel,
zapeljem na sredo ceste, da bi kočijaš ne zvrnil še enkrat
v graben, ter hočem oditi.

„Stoj,“ pravi oni gosposki človek, „tu-le imaš napitnino , 44
in mi stisne v roko srebrn tolar. „Bo že , 44  pravim, „za tak
denar bi ves dan vzdigoval kočije . 44  Pa to še ni bilo vse.
Medtem ko je kočijaž brcal konje in jih klestil po čeljustih,
kot bi bili oni krivi njegove okornosti, pogovarjal se je
gospod z menoj. Izpraševal me je natanko, odkod sem,
kaj delam itd., kakor je pri takih ljudeh navada, kadar
pridejo v dotiko s kmeti. Jaz mu vse povem in tudi ne
zamolčim, da sem tihotapec. „Kaj mi pa more , 44  sem si
mislil, „samo njega se ne bojim, preden pa koga prikliče,
bom jaz že lahko desetkrat utekel in razprodal svoje
blago . 44  Povedal sem mu torej vse do pičice.

,,Ti si pošten človek, ki se da marsikje porabiti , 44
pravi mi nato smehljaje, „in zaslužiš boljšo službo, nego
je tvoja sedanja. Ali hočeš iti z menoj v Ameriko ?“

„V Ameriko ?“ pravim, „kaj bom pa tam delal ?“

„Pri meni boš za strežaja . 44

„To je vse prav , 44  odvrnem jaz, „Ameriko bi res rad
videl, ali ne zamerite, da vas vprašam, kdo ste. Jaz imam
že tako navado, da rad vse natanko poizvem, preden se
lotim česa . 44

Zadovoljno mi je pokimal ter dejal:

,,Saj sem ti že rekel, da si previden človek. To je
lepo. Vedi, jaz sem bogat trgovec s Hrvaš— — e ne, hočem
reči z Nemškega 44  popravi urno tujec — ,,Enrik Egenheim.
V Ameriki mi je umrl bogat stric in mi zapustil več mili¬
jonov. Sklenil sem torej zapustiti Evropo ter se preseliti
tjekaj. Ti bi bil kakor nalašč za mojo službo in prav
dobro te plačam, ako greš z menoj . 44

Kaj sem hotel storiti? Doma so mi bili že vsi biriči
za petami, torej je .bilo najbolje umakniti se jim, tem bolj,
ker sem imel gotovo službo. Pustil sem svojo culo v
grmovju, samo toliko, duhana sem^ vzel, kolikor sem ga
potreboval na poti, sedel v kočijo in hajdi proti Nemčiji.**

Tomaž ga je pazljivo poslušal in videl, kako se je
včasih nanagloma zagovoril, ali bil je tih. da bi vse izvedel.

,,Ko prideva v Ameriko , 44  nadaljeval je tujec, ,,je moj
gospod res pograbil denarja, da je bilo grdo, kupil si je

92

4

lepo hišo in ondi živel brez vsega dela in ‘jaz ravno tako.
Lansko zimo pa je gospod nanagloma zbolel in kmalu
umrl. Ker ni imel otrok in tudi revnih sorodnikov ne, je
v oporoki meni izročil vse bogastvo. Jaz sgm prišel skoraj
ob pamet, ko sem bil hkrati tako bogat; f§:m nisem vedel
kaj bi počel z denarjem. Seznanil sem se bil pa z nekim
mladim Španjcem, ki me je pregovoril, naj grem ž njim
v Azijo, kjer ima njegov stric velika posestva na otoku
Manili. Jaz sem bil res tako aboten, prodal sem hišo, spravil
ves denar skupaj in šel na ladjo, da bi si poiskal še
boljšega kraja. Kar se je z menoj potem zgodilo, veste
sami. Vse je v morju, vse je mrtvo, samo jaz sem se rešil,
ali kaj mi pomaga, ker ga nimam b'ožjaka več . 44  In zopet
je začel najprej jokati in potem jeziti se, da je tako ne¬
srečen človek na svetu.

Tomaž je nekaj časa molčal, potem pa vstane, stopi
bliže k tujcu ter pravi v slovenskem jeziku:

„Ali je pa tudi vse res, kar ste govorili, gospod ? 44

Ves zavzet je ta gledal Tomaža, kajti tega se ni na¬
dejal, da bo slišal tukaj slovenski jezik. Ker pa ima hu¬
doben človek vedno slabo vest in v vsaki najmanjši stvari
sluti nevarnost, je tudi Jurij Strugar, kakor se je zval
tujec, prebledel; a vendar je skušal zakrivati svojo zadrego
s tem, da je hlinil neizrekljivo radost, da vidi zopet do¬
mačega človeka. Kot da bi bil njegov starodaven znanec,
je podal Tomažu roko in začel iznova obžalovati izgubo
svojega premoženja, ker bi bil sedaj lahko obilno po¬
magal svojemu rojaku.

Tomaža niso premotile te hinavske besede; odtegnil mu
je svojo desnico ter dejal: „Ne prenagli se, človek! Morava
se prej še več pogovoriti. Ti si mi razodel svoje življenje, ali
y vsem, kar si govoril, je le malo resnice. Povedati ti hočem,
po kaki poti si prišel v Ameriko. Meniš li, da ne vem, da
je bil tvoj gospod Slovenec, ne pa Nemec, da se je ime¬
noval Matevž Senčar? Meniš, da mi ni znano, da te je
najel za hudodelstvo, da ukradeš in umoriš moje dete?
Ali izpodletelo vama je. Blagosrčen mož mi je rešil sina
ter ga lepo vzgojil. Nisi li potem natihoma ubežal s svojim
gospodom v Ameriko, kjer je pograbil mnogo denarja po
krivičnem ter se potem izdajal za grofa Tiralskega in ti
si bil njegov strežaj? Pozneje pa sta se preselila v južno
Ameriko in sta ubežala pravici in ondi je živel tvoj gospod
* pod imenom Enrik Egenheim. Ti si hudodelec in ravno tako


93

tvoj gospod; hotela sta živeti v miru, a pomislila nista,
da hudobnež nima nikdar pokoja, povsod ga spremlja božji
srd. Ti si se hotel odtegniti ljudem, ki bi ti življenje gre¬
nili, previdnost pa te je pripeljala ravno onemu pred oči,
čigar obličje ne moreš zreti z mirnim srcem, čigar besede
te zbadajo kot strupeni gadje. Jaz sem Tomaž Senčar,
oni nesrečnež, kateremu sta storila vidva toliko gorje!
Sedaj si v mojih rokah, lahko bi se maščeval, lahko bi te
uničil, ali tega ne bom storil, božja roka naj te kaznuje,
mi ljudje ne smemo segati v božje pravice. Enaka usoda
naju je združila na tem otoku, le božja pomoč naju je
otela gotove smrti, zatorej se ne smem znositi nad sovraž¬
nikom, ki je zdaj v popolnoma nezmožnem stanu. Pozabiti
hočem vse, kar sem prestal, saj mi je Bog zopet podelil
sina, katerega sem imel že za mrtvega. Ne kakor s sovraž¬
nikom, temveč kakor z nesrečnim tujcem hočem ravnati
s teboj, ki si izgubil vse imetje v morskih valovih in otel
le borno življenje. Skupaj bomo tukaj prenočili, skupaj
jutri šli iskat ladje, ki nas bo prepeljala domov. Vse pre¬
puščam Vsemogočnemu, njegova volja naj se zgodi, on naj
sodi krivične in pravične po svoji vsemogočnosti/'

Ves ta čas je zrl tujec v tla in videti mu je bilo,
kako ga grabi jeza. Večkrat si je otrl pot s čela, kot
da bi hotel- s tem pregnati neljubo mu podobo, ki ga je
trpinčila kakor strašna pošast. Večkrat je posegel za pas
po svojih samokresih, pa vselej mu je zopet omahnila roka,
kot da bi jo odbijala nevidna moč.

„Edino to mi še povej,“ reče zopet Tomaž, „j,e li res
mrtev moj stričnik, kakor si poprej pravil?“

„Res,“ zarežal se je Jurij odurno. „Če le nima železne
duše, ne bo nikdar več tlačil traveV

„Nesrečnež! Pa vendar nisi ti kriv njegove smrti ? Ck
vzkliknil je prestrašeni Tomaž, kateremu so se te besede
zdele sumljive. „Pa si vendar nisi prisvojil s strašnim deja¬
njem njegovega denarja?“

„Hm. Jaz sem se polastil denarja, do katerega sem
imel vso pravico, za katerega sem se največ trudil.“

„In si se udeležil umora ?“

,,Ha, ha, ha,“ zarežal se je zopet Jurij hudobno, „saj
nisva pri spovedi, da bi vam moral vse povedati. Vam bi
bil gotovo najmanj krivice storil, ako bi ga bil umoril.
Razen tega smo sedaj vsi v enakih okoliščinah tukaj, kdo
mi kaj more? u

94

„Se li ne bojiš Boga, ki ti je ravno pred nekaj tre-
notki iskazal svojo ljubezen ter te otel smrti? Da tako
predrzno govoriš!“

Jurij se je še hudobnejše zakrohotal pri teh besedah:

„ Stric, midva se ne ujemava, preveč pobožni ste in
pretanke vesti, zatorej se bom rajši nekoliko umaknil;
pridig nisem nikoli rad poslušal, najmanj pa danes."

Tako posmehovaje se zapustil je Jurij svoja tovariša
ter se odpravil nekoliko korakov v stran ter legel k po¬
čitku pod visoko palmo.

Tomažu se je odslej še bolj gnusil ta človek, ki se
ni bal ne Boga, ne ljudi. Celo v tako strašnih okoliščinah
je ostal trdovraten, kakor je bil prej. Tomaž je povedal
kapitanu vse in ta mu je svetoval, da naj pusti odslej
hudobneža pri miru, naj počne kar hoče, ker se ga nobena
dobra beseda ne prime. „Bog že ve, kaj dela," je dejal.
„njegovi kazni ne uide."

Noč je bila precej temna. Kapitan in Tomaž sta pu-
šila smotke, da bi pregnala nadležne komarje, ki so bili
zvečer še veliko sitnejši nego podnevi. Potem se spravita
k počitku v svoj mali šotorček; da bi pa bila varna po¬
noči, sklenila sta vsak pol noči čuvati. Do polnoči je pre¬
vzel stražo Tomaž, kapitan pa je legel spat. Ogenj je še
vedno plapolal, da bi plašil divje zveri; vse je bilo mirno
okrog in le nočne ptice in opice so dramile včasih nočno
tišino s svojimi dolgočasnimi glasovi.

Tomaž si je urezal debelo palico, zabil vanjo debel,
oster žrebelj, ki ga je našel na produ v kosu razbite ladje;
to je bilo njegovo orožje, sicer slabo, ali vendar boljše
nego nič. Tudi veliki žepni nož je imel pri sebi, edino blago,
katero je prinesel s seboj na suho.

Naslonil se je pred šotorom, v katerem je trudni ka¬
pitan že trdno spal, na palmovo deblo in jel premišljevati
pretekli dan. Videl je, kako se vrstite radost in žalost,
kako minljiva je zemeljska sreča, da je človek na tem
svetu le popotnik, ki roma dan za dnevom po cvetočih in
trnjevih potih v ono domovino, kjer minejo vse težave.
Kdo se ne spomni pri tej priliki krasnih vrstic rajnkega
škofa, slavnega Slomšeka:

»I)cž za solncem mora biti,
za veseljem žalost priti.“

Tudi v dalj njo Ameriko je zletel Tomažev duh. Ondi
je zapustil ženo že skoraj pred dvajsetimi leti. ondi je za-

95

pustil mladega sina, ki še ni bil videl svojega očeta. Bog
vedi, li živita še? Ali se jima ni pripetila kaka nesreča?
Take in enake misli so se mu podile po glavi in solza za
solzo je prikapala po njegovem velem licu.

Iz te zamišljenosti ga prebudi nagloma neko pokanje,
kot bi se lomilo suho robidovje. Tomaž se ozre proti
onemu kraju. Iz goščave se varno priplazi grozno velik
tiger; oči so se mu svetile v temi kot žerjavica. Tomaž po¬
čene na tla, pričakovaje vsak hip ljutega napada, ali zver
se je obrnila naravnost proti onemu kraju, kjer je spal
Jurij; gotovo se je zbala ognja in se ni lotila bližjega ropa.
Tomaž je dobro vedel, da je njegov speči neprijateJj iz¬
gubljen, ako se zbudi in zavpije na pomoč. Tiger se je
približal že za kakih dvajset korakov, legel na tla, srdito
mahal s svojim dolgim repom, znamenje, da se pripravlja
na skok. Le Jurijeva nepremakljivost ga je zadrževala še
nekoliko, da je še ogledoval svoj plen.

Tomaž je bil preslabo obrožen; saj ni bilo upati zmage
nad tako nevarnim in krvoločnim sovražnikom. Ako mu
le količkaj izpodleti, je gotovo izgubljen. Ali on se ni
zmenil za vse to, sedaj je moral oteli človeško življenje.
Prijatelj ali sovražnik, o tem sedaj ni premišljeval.

Po kolenih se je splazil do prežeče zveri. Ta ga ni
zapazila, dokler ni bil že čisto blizu nje. ,,Sedaj velja po¬
gumnost/' pravi sam pri sebi, nameri svojo leseno sulico
tigru v sprednjo stran ter mu jo porine z vso močjo skoraj
do polovice v drob. Zver je grozno zarjula, skočila kvišku,
podrla Tomaža, mu zasadila svoje kremplje v desno ramo
in vročo sapo mu puhala v obraz. Dobro je spoznal svoj
nevarni položaj, a vendar ni izgubil poguma. Z desno roko
je tiščal tako krepko tigra k sebi, da mu ta ni mogel nič sile
storiti, z levo pa je segel po svoj nož. Nameril je tigru na¬
ravnost v osrčje in z vso močjo porinil ostrino do ročaja
v levi bok. Potok krvi mu je bruhnil v obraz in po obleki.
Tiger je planil grozno tuleč kvišku in zagnal Tomaža daleč
od sebe, da je nezavesten obležal, potem pa se sam zvrnil
na drugo stran na tla.

Ko se Tomaž zopet prebudi, je stal pri njem kapitan,
katerega je prebudilo tigrovo rjovenje; nedaleč v stran
pa je ležala mrtva zver vsa v krvi in s Tomaževo zalom¬
ljeno sulico v svojem trebuhu.

Tudi Jurij se je približal, ki se je bil že v začetku
strašnega boja zbudil in ubežal na bližnje drevo, ne meneč se

96

za človeka, ki je tvegal zanj svoje življenje. Svoje samo¬
krese je sicer nameril oddaleč na zver ter ni pomislil,
da bi lahko zadel Tomaža; sreča, da se ni sprožil nobeden,
ker je bil smodnik premočen. Potuhnjeno je podal Tomažu
roko ter ga mrzlo zahvalil za njegovo velikodušnost, potem
pa se zopet vrnil na prejšnje mesto ter legel, kot da ne
bi se bilo prav nič zgodilo.

Tomaževe rane niso bile nevarne, le na rami ga je
tiger razmesaril. Vrnila sta se s kapitanom zopet k šotoru.
Požirek ruma je nekoliko pokrepčal še vedno slabotnega
Tomaža.

„Tomaž,“ dejal je potem kapitan, stiskajoč mu roko,
„tako blagega moža še nisem poznal kot si ti, ki si se tako
velikodušno maščeval nad svojim sovražnikom. Boga hvalim,
da te imam za prijatelja. Ako zopet srečno prideva v do¬
movino in ti zopet najdeš svoje drage, potem moraš ostati
pri meni vse svoje žive dni. Dovolj imam premoženja, da
bom lahko preživil tebe in tvoje otroke, kajti imel bom
na svoji strani moža, kateremu lahko vse zaupam, in to
je veliko vredno. Saj je dandanašnji tako malo poštenih
in odkritosrčnih ljudi / 4

„Vse preveč hvale, gospod,“ odvrne Tomaž, „storil
sem, kar je dolžnost vsakega človeka v takih okoliščinah / 4

„To je res, ali pomisli, kako malo hvaležnosti ti je
izkazal Jurij za vse to. Jaz ne razumem tega človeka. Tudi
največji hudodelec bi se moral topiti hvaležnosti, njega pa
ne gane nič / 4

„Vest, oni hudi črv, mu tega ne pripusti. On živo čuti
svojo hudobijo, veruj mi; in ravno ti preživi čuti ga ne¬
prenehoma mučijo, da se me ogiblje, ker s tem misli za¬
dušiti svojo vest. Bog mu odpusti vse pregrehe, jaz sem
mu odpustil iz srca / 4

„Ne. Jaz pravim, da je le tako trdovraten, in pri
takem človeku ni upati poboljšanja . 44

„Mogoče. Ako človek predaleč zabrede v svojih hu¬
dobijah, zaspi mu tudi vest / 4

Res je, da hudobni ljudje nikdar ne spoznajo dobrot
svojega bližnjega; tudi največja dobrota jih le malokdaj
izpreobrne k spoznanju svoje krivice in k poboljšanju. To
resnico je potrdil tudi Jurij.

Kapitan je obvezal Tomažu rano ter ga poslal k po¬
čitku, katerega je bil Tomaž po takem boju zelo potreben;
kapitan pa je prevzel stražo do dne.

97

IX.

Drugo jutro sta šla kapitan in Tomaž zgodaj na breg,
da bi našla še kaj pripravnih reči, bodisi za živež ali za
obrambo. Dobila sta pa samo majhen zaboj, v katerem so
bili kokosovi orehi, ki so jima jako dobro došli za po¬
potnico.

Pgtem se napotita dalje po otoku. Solnce je priplavalo
izza morja in njegovi oživljajoči in v teh krajih pekoči
žarki so segali skoz gosto drevje. Po vejah so se zibali
pisani ptiči in prepevali svoje zdaj drobno žvrgoleče, zdaj
zopet krokajoče glase; po drevesih so se semtertja plazile
opice in zbežale, zapazivši človeka, z ostudnim kričanjem
v gozd. Poti seveda ni bilo nobene; morala sta si tupatam
delati sama stezo po goščavi; včasih pa sta zabredla v tako
visoko travo, da jima je segala črez glavo. Morala sta
jako paziti, kajti v taki travi in v bičevju se najraje potikajo
krvoločni tigri in strupene kače; zatorej njuna pot ni bila
ravno spešna. Vendar pa sta uživala vso krasoto naravino,
ki se z njo ponašajo le gorke dežele. Nad njima se je raz¬
penjalo jasno višnjevo nebo brez najmanjšega oblačka,
kroginkrog neizmerni senčnati gozd, le tupatam z bujnimi
travniki, polnimi najkrasnejših cvetlic, ki so razprostirale
svoje mogočne, raznobojne liste, da je bila cela ravan po¬
dobna prekrasno pretkani preprogi, po katerem se les¬
ketajo rosne kapljice kot dragoceni biseri. Prijeten duh je
puhtel od vseh krajev. V takih okoliščinah pozabi tudi
nesrečni človek nekoliko svoj žalostni stan ter se raduje
prirode, ki se mu odkriva nepopačena. Tudi kapitan in
Tomaž sta večkrat obstala in ogledovala to zemsko krasoto
daleč od omikanega sveta.

Prišla sta na gol holmec, odkoder se je videlo daleč
okrog, in sta sedla pod košato drevo, da bi se nekoliko od¬
počila in potem zopet nadaljevala svojo pot. Doslej še nista
našla nobenega sledu človeških bivališč in sta mislila, da je
otok brez stanovavcev. Pod njima na drugi strani se je vila
ozka dolina, preraščena z visoko travo, med katero se je
vil bister potok. Ob kraju so se razprostirali gozdi daleč
tja proti jugu. Po tej dolini sta se namenila potovati in
sta upala priti do morja ali pa do ljudi, če jih kaj biva
na otoku.

Ko se zopet dvigneta in odpravita dalje, zagledata
spodaj pod holmcem, odkoder sta prišla, posamnega človeka

. N

Žalost in veselje. '

98

korakati. Najprej sta mislila, da je kakšen otočan, ali kmalu
spoznata Jurija, katerega sta pustila zjutraj pod onim dre¬
vesom, kjer je prenočil. Tomaž mu je bil sicer zjutraj velel,
naj gre z njima, ker ga je nerad samega pustil v tej samoti,
saj je bil nesrečnež tudi človek, ali on ni hotel nič slišati
o tem, še odgovora ni dal Tomažu. Zatorej sta ga pustila
samega. Sedaj pa je naenkrat prišel za njima. Mislila sta,
da si je morda premislil in da mu je jelo dolgčas biti sa¬
memu, zatorej sta nekoliko počakala, da bi ju došel. Pa
kakor hitro je oni spodaj zapazil, da sta obstala, obstal
je tudi on.

„Idiva dalje, u  reče kapitan. ,.Bog vedi, kakšne muhe ima
ta človek . 44  Obrnila sta se po hribu doli v dolino, ker ju
je že hudo trla žeja in sta hrepenela napiti se iz malega
potoka ter se pokrepčati za daljnjo pot. Jurij je stopal
vedno dva stre jaja za njima.

V dobrih dveh urah prideta po dolini do ožine, kjer
se je potem zavila dolina na vzhodno stran. Ker sta vedela,
da ju čaka ladja, ako je srečno prestala vihar, na vzhodni
strani, ter ju bodo njuni ljudje ondi iskali, sta zapustila
prvotno pot in zavila po gozdu preko precej visokega
hriba. Ko prideta na vrh, odkrije se jima čisto nov svet.
Spodaj je ležala kotličasta, precej obširna ravan, krogin-
krog obdana z nizkimi hribi, na vzhodu pa se je širilo
sinje morje.

„Oh, ,,Lastavica u , predraga moja ,,Lastavica 4 V' vzklikne
kapitan, kazaje na morje, kjer so se bliščala jadra ladje,
podobna belemu labudu.

Tudi Tomaž je zapazil to belo znamenje in dejal:

„Ali ste prepričani, da je ondi naša „Lastavica* c ? Kaj
pa, če je sovražna ladja?"

„Ne, ne, „Lastavica“ je; poglej, kako mogočno dviga
svoje bele peroti, kot bi naju vabila k sebi. O prisrčna
moja „ Las ta vica 44 , bodi mi pozdravljena !“

Medtem, ko sta se naša popotnika veselila, vidoča
zopet svojo ladjo popolnoma ohranjeno, — in kateri mornar
bi se ne veselil tega. saj mu je ladja edino domovje, na
njej se čuti srečnega, povsod drugod pa mu je tesno in
neprijetno, — prišlo je iz doline gori celo krdelo napol
nagih rjavih ljudi, oboroženih z dolgimi sulicami. Zagledavši
bela tujca, so obstali, kot da bi si ne upali dalje.

Kapitana in Tomaža je nekoliko osupnila ta nepri¬
čakovana množica, ali prestrašiti se nista dala, temveč sta

99

jim sla pogumno naproti. Saj sta bila tako blizu svoje
ladje, in kdo ve, ali ju niso prišli iskat njuni tovariši k
poglavarju teh ljudi, ki je potem razposlal svoje podlož¬
nike iskat ju. Na svetu je vse mogoče in v stiski zde se
človeku mogoče tudi negotove reči. Tomaž se je sicer ne¬
koliko obotavljal in dejal kapitanu, če niso to morda ljudo¬
žerci, ki stanujejo posebno po otokih v Tihem morju," pa
kapitan mu je ugovarjal, češ, da v tem kraju ni ljudožercev,
oni stanujejo le še na nekaterih avstraljskih otokih in na
Novi Gvineji/"""

Ko prideta do otočanov, ogovori jih kapitan angleški,
ali samo eden izmed njih je lomil nekoliko angleški, drugi
pa so govorili malajski; tudi tega jezika je bil kapitan vešč,
ker se je prejšnja leta dalje časa mudil na malajskih otokih.
Vpraša jih, kako se imenuje ta otok in če niso videli kje
na obrežju belih tujcev. Možje zmajajo z glavami, da ne,
in vele obema, naj gresta ž njimi k radži (vladarju), da se
opravičita, kdo sta in kaj da hočeta tukaj.

Kapitan je takoj vedel, da ju imajo za ogleduha, ker
so prebivavci na onih otokih zelo nezaupljivi proti belim,
boječ se, da ne bi jih pregnali in posedli deželo, kakor se
je zgodilo že drugim po Evropcih. Morala sta ubogati,
kajti taki množici oboroženih možakov se ni bilo moč
proti viti, saj nista imela nobenega orožja. Malajci so sto¬
pili v kolobar in v sredo postavili kapitana in Tomaža.
Potem je zavihtel poveljnik svojo sulico nad glavo ter s
tem dal znamenje za odhod in vsa druhal se je odpravila
s svojima jetnikoma na pot. Bili so to krepki, veliki ljudje,
živih oči in zamolklo rjave kože: njih obrazi so kazali
popolnoma malajsko pleme.

Ko pridejo skoz majhen palmov gozdič, razprostrla
se je pred njimi majhna kotlina, v kateri je stalo nekaj
bornih koč, med njimi pa .se je dvigalo neko večje tudi
leseno poslopje — palača mogočnega radže.""* Kroginkrog
borne vasi je bil napravljen okop, semtertja obit z debe¬
limi koli v varstvo zoper roparje in sosedne rodove.

Ko so prikorakali v to malo trdnjavo, je pri okopih
stalo nekaj oboroženih stražnikov, ki pa so jako malomarno

nov

* Tiho morje je največje na zemlji, meri blizu tristo milijo-
štirijaških milj ; svoje ime je dobilo odtod, ker so ga našli

prvi mornarji jako mirno.

** Nova Gvineja se imenuje otok v Tihem morju.
*** Radžo se imenujejo knezi na indijskih otokih.

7 *

100

opravljali svojo službo. Večina je sedela ali pa ležala na
trati ter pušila duhan, in šele ko so zapazili bela prišleca,
dvignili so se in začudeno ogledovali novo prikazen.

Prišedši skoz umazano ulico med lesenimi bajtami so
jo zavili naravnost proti radževemu stanovanju. To biva¬
lišče ni bilo okusno, bilo je pa vendar nekoliko umetnejše
sestavljeno nego druge hiše. Pred vhodom je bil narejen
nekak mostovž, obraščen z bršlinu podobno trtovino, ki
je delala prijetno senco.

V čveterokotni, precej obširni sobi je sedel na pogr¬
njenih tleh radža, postaren mož suhega obličja; nekaj slu¬
žabnikov pa je stalo okrog njega, pričakovaje gospodovih
povelj.

Ko pripeljejo vojaki kapitana in Tomaža predenj, za¬
mahne z roko in naenkrat izgine vsa druhal sužnikov.
Potem se obrne h kapitanu in pravi v precej gladki an¬
gleščini:

„Odkod sta vidva tujca in kaj iščeta v moji deželi ? w

,,Midva sva Angleža,“ odvrne kapitan ponosno, „sina
onega slavnega naroda, ki ima po vsem svetu svoja po¬
sestva. Vihar je naju treščil v morje in z veliko težavo
sva priplavala na suho. Sedaj .sva namenjena proti morju,
da dobiva svojo ladjo, ki naju čaka ondi.“

Ko je radža čul o ladji, ki čaka na morju, so se mu
zasvetile pohlepne oči in zamišljen je stal nekaj časa, kot
bi preudarjal kako tehtno reč. Kapitan je bil prepričan, da
Malajci niso še nič vedeli o „Lastavici“, in jelo ga je skr¬
beti, da ne bi njegove besede povzročile nevarnih na¬
sledkov. „Morda so to roparji,“ mislil si je, „in napadli
bodo ladjo, ako se jim ne umakne o pravem času.“ Kajti
dobro mu je bilo znano, da so Malajci na manjših otokih
večjidel roparji, ki se mnogokrat lotijo v svojih malih čolnih
tudi največjih trgovskih ladij. Taki napadi so zelo nevarni,
ker znajo Malajci dobro obračati svoje čolne, in ako obsujejo
ladjo, ni se jih lahko ubraniti, ker jih je vedno po več sto
skupaj.

„Si li ti trgovec in gospodar one ladje, o kateri mi
praviš ?“ vpraša ga radža.

„Nisem gospodar, samo poveljnik,“ odvrne kapitan.

„In tale tukaj?“ pokaže Tomaža, ki je molče stal
zraven kapitana.

„Moj prijatelj.“

„Imaš li na ladji dosti pušk in smodnika ? u

101

„ Toliko, da lahko vse tvoje prestolno mesto v tre-
notku razpršim, ako te je volja,“ odvrne kapitan zaničljivo,
vedoč, na kaj cikajo radževa vprašanja.

„In koliko je ljudi na ladji ?“

„Kot listja in trave.“

„To pomeni toliko kot nič , 44  pravi radža in zgubanči
še hujše čelo. Kapitan je uvidel, s kom ima opraviti, in
je za trdno sklenil, da ne pove pičice več, ko bi mu tudi
radža še tako hudo žugal. Tudi Tomaž stori tako. Da
si radža predaleč ne bo upal, to je dobro vedel, ker pred
Angleži so imeli tudi najpredrznejši roparji grozen strah,
odkar so okusili angleške svinčenke.

„Koliko tolarjev, pušk in smodnika mi daš, ako te
izpustim? Vedi, da sta sedaj oba moja sužnja in lahko
storim z vama, kar se meni poljubi. a

„Nič ne bova dala , 44  pravi kapitan, „nimava nič denarja . 44

„Ti imaš denar na ladji. Napiši list in moji služab¬
niki pojdejo po denar in orožje na ladjo, potem pa sta tudi
vidva prosta. Če pa ne, ukazal bom umoriti vaju . 44

„Ha, ha, ha ! 44  smejal se je prisiljeno kapitan, „ti si
bolj zvit, nego bi bil mislil. Ko bi ti dobil od mene list,
polastil bi se brez vsega truda ladje in kar je na njej, in
midva bi bila vedno še tvoja sužnja. — O, nikar ne misli,
da se bojim tvojih groženj, midva nimava strahu pred
smrtjo, ako velja rešiti ljudi in blago najinega gospodarja.
Ali zapomni si dobro, da boš tudi ti kmalu visel na kakem
drevesu za pete obešen, kajti najini tovariši naju bodo
iskali, ker vedo, da sva tukaj na otoku; to pa veš, da
Angleži roparjev ne božajo. 4 *

Pri teh besedah se je radžev obraz še bolj zmračil.
Strašna jeza ga je prijela, videčega, da se predrzne beli
tujec tako zaničljivo govoriti. Gotovo bi bil takoj razlil
ves svoj srd nad tujcema, ako bi ga ne bile oplašile kapi¬
tanove besede.

Videč, da ne spravi nič iz njih, reče tujca odpeljati
in zapreti v nizko sobo, ki je imela samo eno okno, pa
še to tako majhno, da ne bi bil mogel človek skozi spla¬
ziti se. Kup slame in debel kamen v kotu bila je vsa
oprava v tej luknji. Okno je bilo obrnjeno na široko dvorišče,
kjer sta stala dva še popolnoma starodavna topa, ki sta
bolj grozila sovražniku s svojo mogočno postavo nego
s svojimi kroglami. Vojaki so hodili semtertja ali pa
polegali v senci, nekateri so imeli samo dolge sulice in

102

nože za pasovi, večina pa je bila oborožena z dolgocev¬
nimi puškami na kresilni kamen, katere so otočani na¬
vadno skrivaj dobivali od portugiških trgovcev v zameno
za pridelke, čeravno je bilo ostro prepovedano prodajati
strelno orožje malajskim roparjem.

Proti večeru jima je prinesel eden služabnikov vode
v prsteni posodi in nekaj smrdljivega mesa. Ker ni bilo
nič boljšega upati, morala sta biti zadovoljna. Po večerji
sta legla na slamo in preudarjala, kako bi se neki rešila
iz tega neprijetnega kraja.

Kapitan je bil jako hladnokrven človek, vse radževe
grožnje ga niso prav nič vznemirile. Kmalu je zatisnil
oči in tako mirno spal, kot bi bil v postelji doma ali pa
na ladji. Drugače je bilo s Tomažem. Vedno je mislil
na svojega sina, katerega je jedva našel in zopet izgubil.
Ni se bal smrti, ali svojega Aleša bi bil rad še prej videl
enkrat. Kapitanove besede so ga sicer nekoliko upokojile,
ali kdo ve, ali si ne bo radža drugo jutro premislil in iz¬
polnil svojo grožnjo? Noč se mu je zdela strašno dolga;
večkrat je pogledal na nebo, ali bo že skoraj dan, potem
pa je zopet sedel in premišljeval svoj žalostni položaj.
Spati mu ni bilo mogoče.

Iz te zamišljenosti ga prebudi votel grom. kot da bi
bil kje daleč počil top. Posluša natanko, zopet enkrat,
sedaj pogosteje. „Kaj mora neki to biti?" misli si in
zbudi kapitana. Streljanje je zopet prenehalo in kapitan je
mislil, da se je Tomažu morda le sanjalo, zatorej zopet
leže na slamo in veli tudi svojemu tovarišu, naj zaspi brez
skrbi. Ni pa še v drugo zatisnil očesa, ko se streljanje
zopet ponovi krepkejše nego prej.

..Da bi te hentaj, kaj pa to pomeni? w  reče kapitan in
plane kvišku. Pok se je razlegal precej redno, in sicer
od morja sem.

..To je grom naših topov na ,,Lastavici“, u  pravi Tomaž,
..roparji so jo napadli.“

..Da, da, prav odondod bode. Jaz sem tega kriv, ker
sem se prenaglo izdal. Skrbi me, da ne bi omagala; bram¬
bovcev je malo, in če si moj stari Jaka ne izmisli kaj pra¬
vega, ne vem, kako konča. Najbolje bi bilo, da bi jo za¬
vili proti vzhodu, potem bi pihal veter proti sovražnikom
in „Lastavica u  bi lahko ušla. 4 *

Streljanje se je čulo vedno redkejše in slednjič je
utihnilo popolnoma.

103

„Sedaj je, kar je, iw  reče kapitan. „Ali je „Lastavica“
zmagala, ali pa jo imajo že roparji v pesteh. Ako je one¬
mogla, dobiva gotovo še nocoj novih tovarišev, če ne, pa
naju bo radža jutri še grše gledal nego danes. Bog daj,
da bi se le ladja rešila, midva bova že kako ravnala, da
uideva. “

Težko pričakujeta jutra. Slednjič se zdani in solnčni
žarki posvetijo skoz majhno okence. Od nobene strani ni
čuti veselega vrišča zmagovitih roparjev, in upala sta jet¬
nika, da se je „Lastavica a  rešila. Sedaj sta le čakala, kdaj
ju pokliče radža, da bodeta gledala od obličja do obličja
njegov srditi obraz in poslušala njegove grozeče besede,
pa tudi to se ne zgodi, čeravno se je pomikalo solnce že
proti poldnevu. To se jima je čudno zdelo in ugibala sta
na vse kraje, kaj je pač temu vzrok.

Nagloma pa nastane zunaj velik vrišč. Vojaki so letali
po dvorišču semtertja, tu se jih zbere majhna četa, ondi
zopet druga in kmalu je bilo polno vse dvorišče. Slednjič
se prikaže tudi radža ves v bojni opravi s svetlo puško in
z dolgimi peresi na kapi. Stopivši v sredo svojih bojev¬
nikov prične s krepko besedo navdušen govor, katerega
je le zdajpazdaj pretrgal divji krik bojaželjnih vojakov.

„Ti se pripravljajo na boj,“ pravi kapitan Tomažu.
„Bržkone.se bliža kak sosednji poglavar s svojimi četami.
Sedaj pa le pogum! Bliža se čas rešitve. Gotovo pojde vse
na boj in lahko nama bo ubežati/'

Bojna druhal se je kmalu odpravila iz vasi. Na čelu
je pogumno korakal radža s svojo risanico, potem so sle¬
dili vojaki v jako nerednih vrstah, zadaj pa je vrelo celo
krdelo žensk in otrok, ki so nesli s seboj v velikih ko¬
šarah menda hrano ali pa strelivo možem.

Ko se je razšla vsa množica, pričela sta Tomaž in
kapitan preiskovati, kako bi prišla na prosto. Duri so bile
od zunaj zapahnjene in precej trdne, okno pa premajhno,
da bi mogla zlesti skoz. Pod stropom pa zapazita debelo
desko, ki je bila pribita na steno. Ker nista drugače
mogla seči do nje, je stopil kapitan Tomažu na rame in
dolgo trgal in rval, ker ni imel nobenega orodja, slednjič
pa vendar odtrga desko. Velika luknja, skozi katero je
bilo mogoče splaziti se, držala je v sosednjo sobo. Ta je
bila čisto prazna, samo v kotu je ležalo nekaj polomljenih
sulic, zarjavelih nožev in enake šare; bila je to menda
radževa orožnica. Soba je imela tri prostorna okna, eno na

104

dvorišče, drugi dve pa proti okopom, kjer ste samo dve
straži še hodili semtertja, drugi so šli vsi v boj.

Sedaj bi bila lahko ubežala, kajti straži premagati bi
ne bila težka reč, posebno ker sta imela sedaj nekaj orožja
za silo, toda kdo ve, ali ni na drugi strani še kaj več
stražnikov. Počakala sta raje, da se prepričata docela.

Oddaleč se je že slišal strel in krik, znamenje, da
se je pričel boj. Trajal je precej dolgo, in kakor je bilo
videti, je bil radža tepen, ker vedno bliže in bliže je pri¬
hajal vrišč in streljanje je bilo tudi redkejše. Kmalu se
privali vsa druhal črez okope; naj prvi so bili otroci in
ženske, potem pa vojaki, nekateri hudo ranjeni, pa vendar
se niso dosti zmenili za to, temveč so se urno umikali.
Tukaj so se še enkrat zbrali v goste trume in tudi prej¬
šnje vStraže so se jim pridružile. Menda so sklenili braniti
svoje poslednje zavetje, malo trdnjavo. Radža je neznano
kričal, da je prevpil vse druge; dajal je ravno povelja,
za katera pa so se tepeni vojaki malo zmenili, vsak je
ravnal po svoje.

,,Sedaj so naju pozabili,“ reče kapitan, „le urno na
prosto, da jima izgineva izpred oči; sedaj ne bo nihče pazil
na naju, vse je zmedeno in preplašeno. “

Poskakala sta skoz okno na dvorišče, kjer ni bilo
žive duše, potem sta zavila v nasprotno stran in skoz
majhne duri prišla v vas, ki je bila čisto prazna, kajti vse
se je bilo zbralo v radževi palači. Ker je bil vhod v vas
zastražen, morala sta se splaziti črez prekope na spodnji
strani, ki so bili čisto brez straž.

Prišedši na prosto sta stekla urno proti bližnji goščavi
in se skrila. Tukaj sta se nekoliko odpočila in pripravila
za daljnjo pot. Odtod sta dobro videla v vas; sovražniki
so jo obsuli od vseh strani, puške so pokale in krik raz¬
burjenih vojakov se je razlegal daleč okrog.

Izprva so zmagovali tudi tukaj sovražniki, katerim
je bil poveljnik velik, krepak mož in povsod prvi v boju.
.Slednjič pa se je sreča obrnila. Radževi vojaki .so napeli
vse moči in zapodili sovražnika iz vasi.

Zunaj na planjavi se je pričel nov boj. Srdito so
planili skupaj, oba poveljnika sta se borila hrabro, končno
pa je radža premagal in ujel sovražnega poveljnika, ostali
pa so pobegnili, kar jih niso potolkli razsrjeni vojaki.
Tako se je končal boj in zmagovita truma se je napotila
divje kričaje nazaj v vas.

105

Tudi za naša beguna je bil čas odpraviti se, ker tukaj
ni bilo varno. Mahnila sta jo naravnost po hosti, kjer ni
bilo toliko vročine in sta bila bolj prikrita; upala sta, da
prideta še do noči do morja.

Solnce je stalo še na obzorju, ko prideta do pešče¬
nega obrežja, kjer je rastlo nekaj kokosovih palm in majhno
grmičevje. Morje je bilo tukaj preplitvo, da bi mogla kaka
večja ladja do kraja, ali za malajske čolne je bilo jako
ugodno, ker so se le malo potapljali v vodo. Na vse kraje
sta zrla, kje bi zagledala bela jadra zaželjene „Lastavice“,
pa zaman; morje je ležalo mirno in nobena stvar se ni
prikazala na njegovi gladki površini, razen morskih ptičev,
ki so se dvignili zdaj visoko v zrak, zdaj zopet po blis-
kovo se spuščali na morje.

„Najina pot bo nemara precej težavna ,* 4  reče kapitan
Tomažu, ko sta že precej daleč šla ob morju, da bi našla
morda v kakem varnem zalivu svojo ladjo. „Tovariši gotovo
niso upali, da naju najdejo tukaj in so bržkone odjadrali
na kak bližnji otok, ker jih je bila snoči še tolovajska
druhal napadla. Upajva in potrpiva, saj to dvoje je največja
tolažba na svetu . 44

Ker sta se bala, da ne prideta zopet neljubim gostom
v roke, nista hotela dalje potovati; poiskala sta si pripraven
kraj in sklenila počakati jutra. Mnogo kokosovih orehov,
ki so ležali okrog, bilo jima je jako po godu, ker nista
imela nič živeža s seboj.

Drugo jutro sta potovala že zgodaj zopet dalje, vedno
ob morju. Slednjič prideta do majhne pristaje, ki je bila
tako zapletena s trto vino, da nista mogla prav nič razlo¬
čiti, je li prazna ali je kako zakotje tolovajskim ladjam.
Varno sta se priplazila čisto blizu, nekoliko razgrnila go¬
ščavo in vsa pristaja se jima je nakrat odprla. Na drugi
strani, čisto v kotu, je bilo polno majhnih ladij, ki so imele
vSamo po eno jadro, nekatere manjše pa še tega ne. Dva
Malajca sta sedela na prvi ladji in si podajala veliko stek¬
lenico ter krepko vlekla iz nje.

„Ta dva imata žganje , 44  pravi potihoma kapitan. ..Ako
se opijanita, bo nama mogoče izmakniti kako ladjo in sc
izročiti valovom, saj blizu tod okrog morajo biti še drugi
otoki. Morda se nama posreči, da prideva do holandskih
ali angleških Seljakov, potem sva pa preskrbljena in more¬
biti tudi o „Lastavici 44  izveva, kam se je obrnila. Drugega
pomočka ni, morje je mirno in upam. da bo vožnja ugodna.

106

Da bi le ta dva čuvaja kaj kmalu imela zadosti sladkega
jeruša \ u

Pa kar je kapitan želel, se ni zgodilo tako hitro. Ma-
lajca sta bila jako dobre volje, zdajpazdaj sta zagnala nek
čuden krik, ki je bil vsemu bolj podoben nego petju, po¬
tem sta plavala od ladje do ladje in zopet nazaj, in ko sta
se tudi tega dela naveličala, sta se vrnila na prejšnje mesto
in zopet vzela, v roke sladkosti polno steklenico. Da sta
bila že precej pijana, razodeval je njun glasni krik, sicer
bi se ne upala kaj takega početi, ker bi lahko izdala svoje
zatišje. To je trajalo do večera in čuvaja sta bila še vedno
na nogah. Kapitana je to jako jezilo in želel je, da bi ta
dva rjavokožnika murni popili. Čakati v goščavi skoraj
ves božji dan ni bilo ravno prijetno, pa kaj sta hotela -
hočeš, nočeš, moraš!

Vročemu dnevu je sledila hladna noč. Nebo je bilo
čisto, temno-modro in zvezda pri zvezdi se je lesketala na
neizmernem oboku. Valčki so prijetno šumljali po morju
in hladne sapice so pihljale po drevju in majale lističe.
Zdajpazdaj dramil je tihoto kak nočni ptič ali pa pijana
čuvaja s svojim neprijetnim petjem, potem pa je zopet vse
utihnilo in dobrodejni mir je vladal krog in krog. Da, tiha,
krasna noč lije neke blage občutke .v naša srca, posebno,
ako smo sami; .še vse drugačna čutila pa vzbuja v človeških
prsih svetla noč pod južnim podnebjem. Ne le. da se človek
nahaja tukaj sredi narave, ki razgrinja svojo bogato kra¬
soto nepopačeno, kakor jo je naslikala stvarnikova roka,
temveč tudi misel, da je tukaj sam, oddaljen od svojih, v
čisto neznanem kraju, stavi samotnemu popotniku razne
podobe pred oči. Vso krasoto, o kateri je nekdaj le čital,
<atere pa si ni mogel popolnoma predočiti, vidi zdaj na-
krat in še veliko lepšo, nego se je nadejal; njegov duh se
dviga višje, njegovo srce kipi radosti.

Tudi kapitan in Tomaž sta uživala krasoto, čeravno
sta bila v nevarnosti. Nebo polno svetlih lučic se je raz¬
prostiralo nad njima, krasne cvetlice in razno grmičevje
polno cvetja je puhtelo svoj prijetni duh, morje pa se je
lesketalo, kot bi bilo oblito z zlatimi penami.

Srce jima je bilo zatopljeno v pobožnost in v tihi
molitvi sta povzdignila svoje misli k Vsemogočnemu, ki je
ustvaril vse to.

Precej dolgo v noč sta čakala v svojem skrivališču,
pa ni se jima še ponudila prilika, da bi se polastila kake

107

ladje. Kar nastane glasno lomastenje po hosti in velika
truma Malajcev se prikaže v zalivu in poskače urno na
ladje. Prižgali so smolnate baklje, živo gibanje se je pričelo
povsod, a brez vsega hrupa. Nobenega glasu' ni bilo slišati,
eelo ona dva, ki sta prej tako razsajala, sta umolknila;
gotovo sta hotela posnemati lepi zgled svojih rojakov.

Kake pol ure in delo je bilo opravljeno. Ladja za
ladjo se je pomikala iz pristaje v morje; bila jih je dolga
vrsta in v vsaki je sedelo po trideset mož. Ko pridejo na
prosto, so završčala vesla, baklje so pogasnile in vse bro-
dovje se je pomikalo naglo dalje. Zaliv je bil nakrat zopet
prazen, samo dve manjši ladji ste ostali ondi, katerih Ma-
lajci menda niso mogli rabiti.

„Ti so namenjeni na daljnji rop, u  pravi kapitan, ko so
izginile tudi zadnje ladje izpred oči, „ si cer bi se jih ne
bila zbrala taka množica, ali pa imajo vojsko s poglavar¬
jem na bližnjem otoku. Sedaj pa le urno na delo, skrajni
čas je, da poskusiva tudi midva sicer precej nevarno, pa
vendar edino rešilno pot. Kakor nalašč so nama pustili dve
ladji; boljšo si izbereva in neutegoma poveslava proč.' w

Z velikim trudom prekoračita trtovino in prideta na
drugo stran. Dve ladji, precej obširni, pa vendar pripravni
za veslanje, ste sami stali pri kraju, žive duše ni bilo blizu.
Mesec je spuščal svojo bledo svetlobo skozi košata dre¬
vesa in kapitan je skrbno ogledal ladji, katera bi bila boljša
in močnejša. V malo trenotkih je bilo vse oskrbljeno, tudi
nekoliko prekajenega mesa, rib in nekaj steklenic vina sta
našla v kotiču ladje; gotovo si je kak Malajec Je ^grižljaje
skrivaj prihranil za čas potrebe.

Odklenila sta ladjo, poprijela vesla :n i^ieivsi s* %
varstvo božje, pognala brod iz zaliva na morj^.r pa-ne prmi
oni strani, kamor so šli otočani, temveč ne"

X.

C  JVr 1

'vt.


Našima begunoma je bila sreča mila. Ves čas sta
imela lepo vreme in upala sta, da prideta kmalu do ka-

ecje in večje je
kmalu sta razločila tudi vrhove gora ob kraju. Z novimi
močmi sta sukala vesla in ladja je hitela po morski gladini,
kot bi jo veter nesel.

108

Solnce je zahajalo in pred njima se je širila suha
zemlja. S temno vijolično barvo so bile prevlečene gore
v daljavi, bližnji hribi pa z zelenimi gozdi obraščeni in so
dobivali tem bolj temno modro barvo, čim bližje so bili
obrežju. Tupatam sta razločila tudi že posamezna selišča
in proti vzhodu je bil videti večji kup zidovja, bržkone

kako večje mesto.

Kapitan je natanko opazoval obrežje, in ko sta pri¬
veslala že precej blizu, vzklikne ves zavzet:

„Otok Java! Sedaj šele ga poznam. Je že res: ti hribi,
ta selišča — vse mi je še dobro znano, čeravno je že ne¬
kaj let, odkar sem bil tukaj. O moj Bog, kako velik ovinek
sva naredila; kam naju je zanesel vihar! Tukaj je mnogo
Evropcev, zlasti Nizozemcev; tudi angleške ladje prihajajo
čestokrat sem; morda katero dobiva. Najhujše je prestano,
hvala bodi Bogu!“

Hvaležno sta oba sklenila roke in zahvalila Boga, da
ju je rešil iz mnogih nevarnosti.

Veslala sta naravnost proti obrežju, da bi še pred
nočjo prišla v varen kraj. Kmalu se je odprla pred njima
obširna luka,* **5  kjer je stalo mnogo velikih in majhnih ladij.
Čolni so švigali semtcrtja po morju, na bregu je migljalo
nebroj luči, kajti noč je že razprostrla svoje peroti in za-
.grnila vso naravo v svoj miroljuben plašč. Oživela pa so
vsa izprehajališča in zabavišča. Hudi vročini, ki brani črez
dan ljudem na prosto, sledila je hladna noč in vsakdo je
hitel iz hiše pod milo nebo, da uživa čisti zrak in da se
snide s prijatelji in znanci, katere je tudi vročina podnevi
zadrževala doma.

Tako gibanje je bilo ob morju v zalivu, ko sta sto¬
pila kapitan in Tomaž iz svojega čolna na suho. Fred njima
je ležalo mesto v nočni temini - bila sta v Bata vi ji.* 5 * 5  Na-
lišpani gospodiči, utrujeni mornarji zagorelih lic in raz¬
galjenih prsi, častniki v lični opravi, gospe in gospodične
zavite v večerna ogrinjala — vsa ta mešanica se je gibala
mimo njiju, ko sta korakala proti mestu. Prva skrb jima
je bila poiskati nekega angleškega trgovca, ki bi jima vedel
povedati o „Lastavici“, ako je bila tukaj in kam se je obrnila.

* Luka ali ladjestaja (pristanišče) je nalašč pripravljen kraj
ob morju, kjer imajo ladje varno zavetje.

** Batavija je glavno mesto na otoku Java, pa tako nezdravo,
da jo imenujejo navadno ..grob Evropcev", zato stanujejo ljudje
navadno zunaj mesta.

109

Kapitan se je bil seznanil pred nekaj leti v tem mestu
z bogatim trgovcem iz Londona, ki pa je'imel svoje stano¬
vanje daleč zunaj mesta, ker je v Bataviji nezdrav zrak
in Evropci stanujejo poleti večjidel zunaj mesta na kmetih,
kjer imajo tudi svoja posestva.

Ravno se jima približa mlad človek z usnjato torbo
črez ramo. Kapitan ga pozdravi in prijazno vpraša, ali je
še gospod Edmond na otoku.

,,Ste li morda znani z njim?“ povzame ta.

„Da. Pred nekaj leti sem bil več tednov njegov gost.
Sedaj se me bo že težko še spominjal; takrat sva si bila
najboljša prijatelja. Stanuje li še vedno na .svojem po¬
sestvu zunaj mesta ?“

„Vedno še in mislim, da tudi ne bo zapustil prej
svoje hiše, da ga ponese) ven; popolnoma se mu je prilju¬
bila, in tudi njegova soproga, ki je prej vedno toževala po
gorati Škociji in snežnikih, se je privadila popolnoma. —
Jaz sem uslužbenec pri Edmondu in sem prišel po pisma
v mesto. Zelo ga bo veselilo, videti zopet katerega svojih
rojakov, posebno ako sta bila že prej znana. Pojdita z
menoj, tamkaj v gostilni dobimo konje, da pojezdimo domov;
sicer ni daleč in lahko bi šli peš, ali pot ni prijetna.^

Ta ponudba jima je bila prav po godu, ker sta bila
že zelo utrujena in lačna. To je tudi njun spremljevavec
hitro zapazil. V krčmi, ki je bila čisto po evropski šegi
opremljena, jima je gostilničar, star Nizozemec, postregel
s pečenimi fazani in dobro vinsko kapljico, ki je zrasti a
na španski zemlji.

Po večerji so zajahali konje in v dobri uri so že za¬
gledali izmed gostega drevja belo poslopje — Edmondovo
stanovališče.

Gospod Edmond je ravno sedel v svoji pisarni, ko
mu naznani sluga prihod nekega znanca. Brž se odpravi
v veliko sobo, kjer sta ga že čakala kapitan in Tomaž.

Trgovec ju nekaj časa dvomljivo gleda, kot da ne
bi se mogel prav domisliti, je li že kdaj videl katerega
izmed njiju ali ne. Kapitan je to brž zapazil in mu pomagal
iz zadrege.

„Vem, gospod, da se vam čudno zdi,“ pravi podavši
trgovcu roko, „da se oglasim pri vas kot star znanec. \ i
se me bodete težko še spominjali, ker je že nekaj let pre¬
teklo, odkar nisem bil več v vaši hiši; od takrat sem se
tudi zelo izpremenil, zato me tudi ne poznate več."

110

„Ne zamerite, dragi moj,“ pravi trgovec nato, ,.jaz
se res ne morem spomniti, kdo ste.“

„Se li še spominjate mladega častnika Viljema, ki je
bil dalje časa vaš gost? 4 '

„Vi ste častnik Viljem? !" začuden vzklikne trgovec.
„0 kdo bi si bil mislil! Bog vas sprimi, dragi prijatelj, jaz
vas še nisem pozabil, čeravno vas nisem takoj spoznal; iz-
premenili ste se res dokaj od takrat/'

„Ako se človek neprenehoma klati po svetu, bori z
valovi in živi med divjaki ter več časa ti pi lakoto, ni čuda,
da se izpremeni; ali sedaj ni časa za to, pozneje vam raz¬
ložim svoje dogodke, najprej —“

„0 že vem, w  seže mu trgovec v besedo, „najprej je
treba zvedeti o „Lastavici“, kaj ne?“

„Vam je li kaj znano o njej? O povejte mi brž, kje
je in kaj je z mojo ljubo ,,Lastavico“; je li srečno prestala
nevarnosti ?“ *

„Pred tednom je prijadrala v našo luko krasna ladja,"
prične pripovedovati trgovec. ,Jaz sem ravno odpravil
svojo ladjo obloženo z bombažem v Novi Jork ter se po¬
mudil še nekaj časa v luki, ko prideta k meni z. ravno prišle
ladje dva moža, eden že precej postaren, zagorelega obraza
in živih oči, drugi pa krepak mladenič, jako zal fant.“

„Stari Jaka in moj Aleš,“ pravi Tomaž poln radosti.
„moj sin, moj sin!"

„Vprašata me, kje je tukaj angleški trgovec Kdmond,
ker želita z njim govoriti/ 4  — „Kaj hočeta od njega?" vpra¬
šam ju. — „Naš kapitan je njegov prijatelj, a  odvrneta mi.
— ,,Kje je pa vaš kapitan, da ne pride sam semkaj?“ vprašam
dalje. Povedala sta mi, da je po nesreči padel v morje in
z njim tudi oče mladega mornarja, da so ju iskali po vseh
otokih, kjer. bi se bila utegnila rešiti, pa nista našla sledu
o njih, zatorej so se zopet vrnili proti Kalkuti, kamor so
bili namenjeni. Ko sem čui ime Viljem, pretresla me je
groza, iz vsega srca sem miloval moža, ki mi je storil ne¬
kdaj toliko dobrega. "Tolažil .sem ju, da sta se morda ka¬
pitan in njegov tovariš vendar rešila in še kdaj prideta
zopet v domovino. Tri dni sta bila onadva pri meni in
posebno mladi mornar, po imenu Aleš. mi je bil jako všeč:
razumen in odkritosrčen mladenič je bil in njegovo vedenje
je kazalo, da ga svet ni še prav nič izpridili

„In ta mož z menoj je njegov oče/' pristavi kapitan
Viljem. „Skupaj sva trpela vse križe in težave in slednjič

111

sva se srečno rešila. Ali povejte, kaj je bilo potem z
,;Lastavico a ?“

„Tri dni sta bila pri meni in jaz sem ju prosil, naj
bi še ostala, ali rekla sta mi, da mora ladja v Kalkuto, da
izloži blago; ondi pa se bo dalje časa mudila, ker se
morda primeri, da bi se našla izgubljena moža. V ta namen
sta pustila tukaj dva tisoč zlatov in jih meni izročila. Pred
tremi dnevi je odjadrala „Lastavica“ iz naše luke proti
Kalkuti in ondi bo ostala najmanj tri mesece."

Pri teh besedah se odpravi trgovec urno v svojo pi¬
sarno ter prinese denar. Tudi obleke jima da, ker je bila
njuna vsa strohnela in raztrgana.

Radostno je sprejel kapitan prineseni denar, sedaj sta
mogla priti do doma, ko bi jima „Lastavica“ že ušla iz
Kalkute.

„Stari Jaka je vedno še moj najboljši služabnik,“ dejal
je zadovoljno kapitan, ,,on me ne pozabi nikdar."

Po tem kratkem razgovoru ju pelje Edmond v drugo
sobo, kjer je bila že pripravljena večerja. Mlada, brhka
žena z desetletno deklico poleg sebe in majhnim dečkom
v naročju je sedela na krasno prevlečeni zofi in se igrala
z otrokoma. Bila je Edmondova soproga. V prvem trenotku
je Edmond popolnoma pozabil jo poklicati ter ji predstaviti
nova gosta.. Ves vesel vzklikne sedaj:

„Hermina. tu je tvoj in moj rešitelj, tu je mladi častnik
Viljem, katerega sva se tolikokrat spominjala in o katerem
so nama mornarji sporočili žalostno novico, da je padel
blizu nekega otoka v mor j e. “

Po vsej hiši je nastalo veselje. Mlada žena je hvaležno
podala svojemu rešitelju roko in ga vnovič zahvaljevala
za njegovo blago delo. Pri večerji so zvenčali kozarci, v
katerih se je penilo najboljše vino, in napitnica za napit¬
nico je sledila na zdravje srečno rešenemu kapitanu.

Potem sta morala Tomaž in kapitan pripovedovati
svoje dogodbe na morju in v sužnosti med Malajci. vse
ju je pazno poslušalo in ko sta končala, je dejal Edmond:

„Viljem, vi ste še vedno tisti pogumni, neustrašeni
človek, ki ste bili nekdaj; nobena nevarnost vam ni pre¬
velika. povsod si veste pomagati. Ste li povedali tudi svo¬
jemu tovarišu o oni noči na tem posestvu, ko ste rešili
meni in moji ženi življenje in oteli nama dete. najino hčerko,
ki je bila takrat jedva štiri leta stara? O še sedaj me izpre-
leti groza, kadar se spomnim one noči!”

V

112

„To je bila le moja dolžnost,“ dejal je kapitan, „kar
sem storil, s tem se ne smem bahati. Čisto pozabil sem že
na to; sedaj, ko sem pri vas, se zopet spominjam.“

„0, povejte vse še enkrat, a  prosila je žena, „da bo
tudi vaš tovariš slišal ta čudni dogodek, ko ste nam bili
vi angel rešitveA

Kapitan se je dolgo branil, ali videč, da ga vsi silijo,
dal se je pregovoriti in pričel tako-le:

„Pred šestimi leti sem se mudil na tem otoku nekaj
tednov kot angleški častnik. Gospod Edmond si je kupil
ravno takrat to posestvo in se preselil sem zaradi nezdra¬
vega zraka v mestu. Po naključju sem se tudi jaz seznanil
z njim in ponudil mi je stanovanje v svoji hiši, kar mi je
bilo jako všeč, ker nisem nič kaj prijatelj mestnemu zidovju,
temveč sem najraje na kmetih, kadar nisem na morju.

Nekega večera smo sedeli na vrtu-, in pili čaj. Rila je
zelo prijetna noč, zatorej nismo hoteli iti tako brž k po¬
čitku. Menili smo se o krasni Angliji, gorati Škociji, domo¬
vini Edmondove gospe, in tako zabavaje se nismo slutili
ničesar hudega. Kar se nenadoma nekaj posveti zunaj vrta
in štiri črne pošasti prilezejo izmed grmovja. Gospa Her¬
mina groze prebledi in stisne svojo malo hčerko v naročje,
jaz in gospod Edmond pa sva takoj vedela, s kom imava
opraviti. Bili so divji roparski Malajci iz sredine otoka, ki
so večkrat napadali posamna selišča. Drugega orožja ni¬
sem imel pri sebi kot dolg lovski nož in dvoceven samo¬
kres. Najprej je bilo spraviti ženo in dete v varstvo. Brž
velim Edmondu, naj spremi ženo v sobo in prinese dobrega
orožja, jaz pa stopim kraj ute, kjer smo sedeli, in pričakujem
napada. Ni bilo treba dolgo čakati. Štirje divji velikani pla¬
nejo z groznim krikom nadme in namerijo svoje kresilne
puške name. Prvi sproži, a krogla ni zadela; sedaj pa jaz na¬
merim in — pok! pok! — ležala sta dva na tleh grozno
tule, druga dva pa sta zbežala z vrta. Da pa ni še konec, vedel
sem dobro, ker sem bil znan z običaji teh ljudi. Kar mo¬
rem, hitim v hišo po svojo dvocevko in zaslišim na pragu
grozen stok v zgornji sobi. Tri korake po stopnicah in bil
sem gori. Na mostovžu ležala je gospa in dva divjaka
jemala sta jej dete iz rok, katero je trdno držala. Da niso
roparji umorili žene in otroka, zdelo se mi ni nič čudnega,
kajti ti ljudje ropajo najrajše otroke in pričakujejo potem
bogate odkupnine. To so menda tudi tukaj nameravali.
Jaz ne pomišljam dolgo. Prvemu porinem svoj nož v prsi,

113

da se takoj zgrudi na tla, drugemu pa, ki je sedaj izpustil
gospo in se mene lotil, iz vijem puško iz rok ter mu na¬
merim na glavo. Ali moj nasprotnik je bil urnejši. Hitro
zgrabi puškino cev ter jo obrne proti meni in v tem tre-
notku tudi sproži petelina. Pa v naglici ni dobro nameril,
krogla mi je ranila samo levo roko in obtičala v nasprotni
steni. V tem trenutku zgrabi me tudi Malajec tako trdo za
vrat, da mi je takoj sapa zastala, kri zalila obraz in se
mi je začelo vrteti v glavi. Dolgo sem se izvijal in izvijal,
ali te pesti so bile prekrepke. Še enkrat napnem vse moči
in se sklonim toliko do tal, da poberem svoj nož. Sedaj
sem pa tudi bil rešen. Od zadaj sem ga zasadil svojemu
nasprotniku tako globoko v hrbet, da mu je na prsih ven
pogledal. Pa še v smrtnih bridkostih me je držal vendar
še tako krepko, da se mu dolgo nisem mogel izviti. Gospo
in dete, popolnoma onemoglo, sem nesel v sobo in moje
prvo vprašanje je bilo: „Kje je Edmond?“ Gospa mi pokaže
v nasprotno stran, kjer je bila Edmondova pisarna. Ne¬
mudoma planem tja, odprem duri in kaj vidim? Ravno ta
prizor kot prej na mostovžu. Dva Malajca sta držala Ed-
monda, ki je hotel pomagati svoji ženi, in mu tiščala usta,
da ni mogel kričati. Jaz se nisem zmenil za svoje rane;
kakor besen sem planil k steni, kjer je visela dvocevka
in je roparja menda nista zapazila, ter namerim. Tolovaja
izpustita svojo žrtev in se lotita mene. Počenila sta na tla za
visoko omaro, zgrabila svoji puški in nastavila. Sedaj je
veljala sreča. Puška prvega Malajca se ni vžgala, tem bolj
pa je zadela moja; dva poka in oba sta se zgrudila za
omaro. Sedaj šele se približam Edmondu. Bil je grdo raz¬
mesarjen, po plečih je imel odrto vse meso, tolovaja sta ga
zbadala s svojima kratkima nožema, pa Edmond ju je tiščal
z nadčloveško močjo, ki je le onemu lastna, kdor je v smrtni
nevarnosti, da mu nista mogla dosti storiti/ 1

„In ravno o pravem času ste prišli/'
trgovec; „moje moči so bile že opešale in
mogel več braniti/ 4

„To sem dobro videl, kajti hipoma sta se oprostila
tolovaja, ko sta zapazila mene. Brž smo zmetali mrtva
trupla na dvorišče, zapahnili vse duri, zbrali družino, ki
se je bila strahu povsod poskrila, ter se vsi odpravili v
zgornjo sobo, kjer so bila okna na dvorišče. Vsi skupaj
smo bili štirje branitelji: midva z Edmondom in pa dva
služabnika. Gospa si je nekoliko opomogla iz omotice, ki

pravi sedaj
ne bi se bil

8

Žalost in veselje.

114

jej jo je učinil strah, in spravili smo jo z detetom v varen
kraj, mi pa smo stopili vsak k enemu oknu, dobro preskrb¬
ljeni s strelivom ter čakali, kaj še pride. Vedeli smo namreč
dobro, da taki tolovaji ne odjenjajo tako hitro, ako se po¬
lotijo česa. Gotovo jih je bila zadaj še cela tolpa in so
samo zato tako malo mož poslali naprej, ker so vedeli, da
dvorec ni dobro zavarovan in jim ga bo lahko premagati.
Pa reveži so se bili zmotili.

In res obsuje kmalu cela .truma roparjev hišo. Kot
bi bili iz tal prilezli, prihajali so na dan. Strašen hrup so
zagnali in butali ob duri, pa ta so bila trdna, razen tega
pa smo jih tudi mi takoj pozdravili s svinčenkami, ki so
večjidel dobro zadele. Pri tej priči moram pohvaliti gospoda
Edmonda, ki se je ves čas, čeravno zelo ranjen, dobro ob¬
našal in je marsikateremu Malajcu upihnil luč. Pa tudi
roparske krogle so švigale pogostoma skoz okno in ena
mi je posnela celo kožo vrh glave, da imam še dandanaš¬
nji ondi liso.

Videč, da nam nič ne morejo, odnehajo roparji ter se
vrnejo v svoja skrivališča. To je vse, kar imam povedati
o tisti noči; storil sem, kar je dolžnost vsakega človeka."

„Ne, ne, vi ste tvegali sami svoje življenje za našo
rešitev,“ ugovarjala je Edmondova žena. „Brez vas bi bili
vsi izgubljeni. Vi edini ste nas rešili; od takrat imamo tudi
mir, nobenega napada ni bilo več.“

Kapitan in Tomaž sta hotela takoj odriniti proti Kal¬
kuti, da bi kar najprej mogoče prišla na svojo ladjo, kjer
so ju gotovo zelo pogrešali, pa Edmond ju je prosil, naj
ostaneta vsaj štirinajst dni v hiši, ker se neznano veseli
nekdanjega rešitelja. V štirinajstih dneh je imela odriniti tudi
velika amerikanska ladja, proti Indiji in odondod domov.
To priložnost sta hotela porabiti kapitan in Tomaž, zato
sta sklenila ostati toliko časa na otoku.

Drugo jutro jima je razkazal trgovec vse .svoje po¬
sestvo. Hiša z dvema nadstropjema je bila čisto na novo
predelana. Kroginkrog je bil napravljen plot iz kolov,
kamenja in robidovja, da ga ni bilo tako lahko prelesti.
Za poslopjem pa se je širilo lepo obdelano polje, kjer je
mrgolelo delavcev Edmondovih.

Zvečer so sedeli vselej precej dolgo pri čašicah okrep-
čujočega čaja in Viljem in Tomaž sta morala pripovedo¬
vati svoje zgodbe. Tako so naglo potekli dnevi in približal
se je čas slovesa.

115

Z objokanimi očmi sta spremila Edmond in Hermina
svoja gosta ria amerikansko ladjo, ki je imela še tisti dan
zapustiti bata viško luko. Še etikrat so si segli v roke in
Edmond je žalosten dejal:

„Viljem, Bog vedi, ali se še kdaj vidimo !“

„Bog vedi, mogoče,“ odvrne kapitan ter se obrne v
stran, da bi zakril solze.

Mornarji so zavriskali, jadra so se jela razpenjati in
ladja se je gibala najprej počasi, potem pa vedno urneje
iz luke. Viljem se je ozrl proti mestu. Majhen čolniček je
plaval pboti kraju in v njem sta sedela Edmond in Her¬
mina, mahaje še vedno z belimi robci v slovo.

„Ostani zdrav, blagi prijatelj ! a  dejal je polglasno
kapitan in dve svetli kapljici ste mu zaigrali v očeh.

Veselja jima je utripalo srce, čim bolj sta se bližala
Kalkuti. Ondi sta upala zopet najti „Lastavico“ in tovariše.
V duhu sta že videla, kako vesel ju bode sprejel stari Jaka,
nekoliko osoren, pa vendar blagosrčen mož, kako prisrčno
bode Aleš zopet pozdravljal očeta, katerega ima morda že
za izgubljenega.

Na ladji je bilo jako kratkočasno. Mornarji, sami
Amerikanci, bili so jako veseli ljudje. Ker je bilo morje
vedno mirno in ni bilo mnogo opravila, kratili so si čas
z raznimi zabavami. Na ladji so imeli tudi mnogo rastlin,
ptičev, opic in drugih živali, katere so bili vzeli s seboj
za kratek čas. Pri takih zabavah je hitro potekel čas in
v nekaterih dneh je že plula ladja v kalkuško luko.

„Lastavice“ v luki nista nikjer zapazila kapitan in
Tomaž, tudi svojih ljudi ne, zatorej sta mislila, da je ostala
morda v kakem drugem pristanišču. Napotila sta se še
tisti dan k angleškemu poglavarju, da bi izvedela kaj in
kako je z njuno ladjo. Ta jima naznani, da je bila „Lasta-
vica“ res nekaj dni tukaj, kjer je izložila blago in naložila
drugo, pred nekaj dnevi pa da je že zopet odjadrala iz
Kalkute.

Kaj jima je bilo sedaj početi? Nič prav nista vedela,
se li je obrnila ladja proti Ameriki ali je šla nazaj zopet
iskat ju. Dolgo sta preudarjala, kaj bi bilo najbolje storiti.
Slednjič pa se odločita, da se peljeta na amerikanski ladji,
katera ju je sem pripeljala, dalje v Ameriko. Kapitan
Viljem je dobil pri „Indiški kompaniji“ potrebnega denarja,
izročil poglavarju pismo do „Lastavice“, ako bi se zopet
tu oglasila, in v njem naznanil svojo vrnitev v Ameriko.

8 *"

116

Tako je bilo vse dobro opravljeno in oskrbljeno in čakala
sta samo še, da zopet odrine ladja.

V nekaterih dneh sta bila Viljem in Tomaž zopet na
ladji sredi sinjega morja, Kalkuta je bila že Bog vedi kje
za njima in le neizmerna vodna plan se je širila na vse
kraje. Peljala sta se sedaj proti Ameriki, katero je Tomaž
zapustil že skoraj pred dvajsetimi leti. Koliko se je mo¬
ralo že od takrat izpremeniti! Koliko novih dogodkov!
Veselje in žalost sta ga obhajala. Veselje, ker je upal, da
zopet vidi svojo ženo, ki ga gotovo nima več za živega
in že zdavnaj opravlja molitev za njegovo dušo, od druge
strani pa ga je zopet vznemirjala misel, da je morda žena
že mrtva ali pa živi v grozni revščini, morda celo v suž-
nosti. In kaj je z njegovim drugim sinom Ferdinandom,
katerega je zapustil še v zibeli? Morda je tudi otroka za¬
dela žalostna usoda materina? Oh, koliko bi bil rad dal,
ako bi mu mogel kdo v tem trenotku razodeti kaj o nje¬
govih dragih!

Ko so objadrali že vso Afriko in bili v atlantiškem
morju, naznani čuvaj na jamboru prihod tuje ladje. Kapitan,
ponosen Amerikanec, kateremu sta se brala na obrazu po¬
gum in neustrašenost, stopi brž v svojo kajuto, opaše sabljo,
vzame v eno roko nabito puško, v drugo pa trobilo in
stopi tako oborožen zopet med svoje mornarje, ki so rado¬
vedno pričakovali njegovega povelja.

Ladja se je kmalu približala toliko, da jo je lahko
poklical.

„Oho, ladja, oh/)L zadonel je gromovit glas. Nobe¬
nega odgovora. — Še enkrat zakliče. Zopet nič. Kapitan
zmaje dvomljivo z glavo, položi trobilo v stran in vzame
daljnogled. Ladja se je urno približevala od vzhoda sem;
čeravno je bil veter precej močan, imela je vendar vsa
jadra razpeta, kar se je mornarjem zdelo jako čudno. Vi¬
deti je bilo, kot bi hotela dohiteti amerikanko, četudi je
plavala ta jako urno.

„Na ladji razločim ljudi/ pravi kapitan črez nekaj
časa; „pes vedi, zakaj se nihče ne oglasi. Bržkone bo
tolovajska ladja.“

Še enkrat nastavi trobilo in zakliče, pa vse zaman.
Ladja je plavala venomer, in sicer naravnost proti ameri¬
kanki, odgovora pa ni bilo z nje.

Ker je bila amerikanska ladja le slabo oborožena, samo
s tremi topovi in osmerimi mornarji, ki pa so razen Viljema

117

in Tomaža le slabo znali rabiti strelno orožje, bilo se je
bati, da jih morda premaga sovražna ladja, ako jih dohiti.
Kapitan ukaže vsa jadra razpeti, čeravno je bilo nevarno
zaradi močnega vetra, ter ukaže zaviti bolj proti severu,
da bi tuji ladji nekoliko ovirali pot. V tem trenotku pa,
ko se je ladja zasukala, okrenila je tudi tuja ladja ter jim
jadrala zopet naproti.

„Sedaj sem prepričan, da imamo opraviti z morskimi
tolovaji,“ reče kapitan. „Alo, mornarji, puške v roke in
pozor! Imeli bomo morda krut boj. Znate li dobro streljati?“

„0 gospod,“ pravi eden mornarjev grozno kislo se
držeč, ko je vzel v roke kratko puško, „jaz se še nisem
nikdar pečal s tako pošastjo.^

„Jaz tudi ne,“ reče drugi.

„Vi ste tepci; sprožiti menda bo vendar vsakdo znal?“

„Sprožil bom že, sprožil,“ odvrne prvi, „samo ne vem,
če bom kaj zadel.“

„Dobro;“ pravi kapitan, „kadar bom dal povelje, ustre¬
lite VvSi naenkrat, da bo večji pok in bodo sovražniki mislili,
da nas je grozno veliko. “

Tako je uredil kapitan svojo malo četo in vsakdo se
je postavil na odločeno mesto. Ker je manjkalo vojakov,
prevzela sta opravilo pri topovih Viljem in Tomaž.

Ladja je plavala po morju urneje nego ptica po zraku,
ali njena nasprotnica je bila še hitrejša. Kmalu se je toliko
približala, da jo je lahko dosegel človeški glas. Še enkrat
zakliče kapitan, pa odgovorilo se mu tudi zdaj ni.

Videč, da ni mogoče ubežati, ukaže zopet nekaj jader
zadrgniti in ladjo zasukati. To je bilo znamenje, da se bo
pričel boj. Pi*vi top zagrmi in krogla zadene veliki jambor,
da se mu takoj odlomi vrh, pa ostalo je na ladji vse mirno
kot prej. Posamezne človeške postave so se skrivale za
jambore. Nekako čudno so se spogledovali mornarji in
ugibali, kaj to pomeni. Kapitan veli še en top sprožiti;
tudi sedaj zadene krogla površje, da so kar treske letele
okrog, pa na tuji ladji se tudi sedaj ni ganilo nič. •

„To so čudni ljudje na tej ladji,“ pravi kapitan, „še
mar jim ni, če razbijemo njih ladjo. Menda so sami gluho-
mutci na njej. Potem stopi sam na sprednji del, pomeri s
puško prvo osebo, ki je stala na tuji ladji na jambor
naslonjena. Kapitan jo dobro zadene; dedec omahne ter se
nagne na stran, potem pa je ostalo zopet vse pri starem.
Kapitan veli vsem mornarjem ustreliti. Krogle so zadevale

118

#

jambore, jadra in površje, pa na tuji ladji je ostalo vse
nemo, bilo je čuti samo ploskanje razstreljenih jader, s ka¬
terimi je veter opletal po jamborih.-

Vsi so bili sedaj prepričani, da se je moralo ondi
nekaj posebnega prigoditi. Odklenili so čoln ter ga spustili
v morje. Štirje možje so stopili vanj, med njimi tudi Viljem
in Tomaž. Varno so se bližali ladji, kajti bali so se še
vedno zvijače. Od vseh krajev so jo ogledali, pa nikjer ni
bilo zaznati nič sumljivega. Potem splezajo nanjo in — o
groza, kaj zagledajo! Kakih dvajset mož je bilo privezanih
za roke in noge pri jamborih. Obrazi so jim bili čudno
namrdnjeni hudega trpljenja, obleka je bila napol segnita,
znamenje, da so že dalje časa v tem strašnem stanu, noge
pa so bile oglodale podgane do kosti skoraj do kolen. Hud
smrad je pripravil mornarje skoraj v omotico, še bolj pa
jih je prevzel strašni prizor. Viljem in Tomaž se približata
enemu teh nesrečnežev, na katerega je bil poprej kapitan
ustrelil. Bil, je napol nagnjen, ker mu je krogla odbila
roko. Tomaž ga bolj natanko pogleda, groza ga pretrese
in molče pokaže mrtveca Viljemu.

„Ta je najhuje razmesarjen, a  pravi Viljem, ki ni vedel,
kaj hoče Tomaž.

„Ne mislim tega, ali ne poznate tega človeka?“
Viljem ga bolj natanko pogleda in pravi ves zavzet:
„Oh, to je oni Španjec, ki je bil z nama na otoku!
Moj Bog, kako pa je prišel semkaj ?“

„Dobro ste uganili, Jurij je, Bog se usmili njegove
duše, jaz sem mu vse odpustil. Božja pravica ga je do¬
hitela; kakoršno življenje, taka smrt.“

Strme je zrl Tomaž nekaj časa Jurijevo obličje, ki
je bilo še v smrti strašno divje; oči so mu bile izbuljene
in okrog usten so se poznale posušene pene.

Medtem je prišel tudi kapitan na ladjo in gledal ta
strahoviti prizor. Eden mornarjev stopi v .spodnji del in
ondi najde na mizi v kajuti zapečateno pismo.

Kapitan ga odpre in čita:

„I)ne 22. malega travna je ujela angleška jadrnica
„Fortuna“ tolovajsko ladjo znanega morskega roparja Ab-
dale, ki je strašno rojil po vsem Sredozemskem morju, na¬
padal trgovske ladje, ropal in prodajal ljudi v sužnost. Imel
je tudi sedaj blizu petdeset sužnih, ženskih in moških na
njej in mnogo dragocenih reči. Ravnali smo s temi hudo¬
delci. kakor je ravnati zapovedala angleška vlada z vsemi

119

trgovci s sužnji. Ujetnike smo osvobodili ter jih prepeljali
na suho, blago pobrali, tolovaje pa šmo žive privezali k
jamborom, razpeli jadra ter izročili ladjo valovom.

Na ladji „Fortuna“, 22. malega travna 18**.

Henrik  O**, kapitan.

„Bog, ti si mogočen!*'- vzkliknil je Tomaž, ko je pre¬
čita! kapitan pismo. „To je tolovajska ladja Abdalina, na
kateri sem bil tudi jaz ujetnik in pozneje moj sin. Pravična
božja kazen je dohitela hudobneže, storili so strašno smrt.“
Njegove oči so iskale med mrtvimi onega, čigar ime je
bilo nekdaj strašilo vsem ladjam. Pri velikem jamboru
je bil razpet tolovajski poveljnik; okrog vezi bila mu je na
rokah zasedena kri, znamenje, da se je prizadeval na vso
moč oprostiti se.

Na Tomaževo in Viljemovo priprošnjo, katerima se
je to početje vendar gnusilo, čeravno hudobneži niso nič
boljšega zaslužili, navezali so mornarji mrličem težke
krogle na noge, zavili jih v plahte ter jih po mornarskem
običaju spustili v morje; trije topi zagrmeli so jim zadnje
slovo. Ladjo pa so na kapitanovo povelje navrtali ter jo
potopili v globočino morja.

Tak pogreb je imel nekdanji slovenski tihotapec. To¬
maž in njegovi tovariši pa so dospeli srečno v Ameriko.

XI.

Cel mesec je že prebival Tomaž v Novem Jorku, a
vendar še ni imel najmanjšega poročila niti o ženi, niti
o svojem mlajšem sinu. Veselje, ki ga je prej gnalo semkaj,
izpremenilo se je v žalost; večkrat je obžaloval, da ga ni
Bog poklical k sebi, ko se je boril z morskimi valovi;
našel bi bil vsaj zaželjeni mir, katerega nima na svetu.

Kapitan Viljem, ki je pričakoval v Novem Jorku dan
za dnevom svoje „Lastavice“, pomagal mu je povsod, ko¬
likor je le vedel in znal. V dvajsetih letih, odkar ni bilo
Tomaža tukaj, se je mnogo izpremenilo: mesto je narastlo,
ljudje, ki jih je prej poznal, so ali pomrli ali pa se pre¬
selili v druge kraje, kjer so mislili, da jim bode sijala
lepša sreča.' Tudi f omaževo posestvo je bilo v tujih rokah,
gospodaril je ondi Nemec, ki se je šele pred enim letom
preselil semkaj iz Evrope. Tomaž ga je vprašal, kdo je
bil posestnik pred njim, in ta mu je odgovoril, da je kupil
posestvo od nekega Angleža, ki se je zopet povrnil v svojo

120

domovino, pred onim gospodarjem pa je stanovala tu mlada
vdova s svojim sinom, ki pa se je pozneje izgubila, da
nihče ni vedel kam. To je bilo vse, kar je izvedel Tomaž
o svoji ženi; velika bridkost za moža, kije  preživel toliko
let v sužnosti, oddaljen od svojcev, se je pa potem tako
nenadoma sešel s svojim sinom in mislil, da je sedaj konec
njegovega trpljenja in žalosti. Ali usoda mu je zopet vzela
naglo ljubljenega sina in hrepenenje po ženi, če ne srečni,
vsaj živi, ni se mu izpolnilo. Tako pobit je hode val dan za
dnevom po novojorških ulicah; vsaka ladja, ki je prišla
v luko, mislil je, da mu prinese drago ženo in izgublje¬
nega sina. Tujci so pač zapustili ladjo, pa niti ene osebe ni
bilo med njimi, ki bi bila utolažila njegovo bolno srce.

Viljem ga je vedno tolažil ter mu dajal upanje, da je
na svetu vse mogoče, da se v enem dnevu marsikdaj vse
okoliščine presučejo, da sledi veselju žalost, žalosti veselje;
ravno tako je tudi tukaj lahko mogoče, da se naenkrat vse
izpremeni, da najde nenadoma zopet ženo srečno, ,,Lasta-
vica“ pa da prinese sina.

Ker ni bilo „LastaviCe“ še v Ameriki, ko sta prišla
tja, sodil je Viljem, da se je gotovo zopet vrnila proti onim
otokom iskat ju in da bo medpotjo morda zopet obiskala
Bata vij o ter izvedela pri Edmondu o njunem po vratu v
Ameriko. Nekoliko, da bi prej čas minul, nekoliko pa tudi,
da bi Tomaža razvedril, — ker človek brez gotovega dela
tem huje čuti svojo nesrečo — povabi ga nekega dne na
lov in pa da bi nekoliko ogledala notranjo deželo ameri-
kanskih Združenih držav.

Tomaž je bil rad pri volji, ker se je mestnega hrupa
že naveličal; saj je že toliko let užival samoto in se je
čisto odtujil mestnemu življenju.

Prijetnega jutra že pred solnčnim vzhodom sta za¬
sedla vsak svojega konja, vzela s seboj nekaj služabnikov,
ki so jima nosili živež, in ta mala karavana se je napotila
v stoletne gozde, kjer je gomazelo vse polno divjih živali
ter si je lovec pridobil lep plen.

Viljemu ni bilo toliko mar za divjačino, temveč je
hotel uživati razkošje v neizmernih gozdih, kjer še ni za¬
pela nobena sekira, kjer še ni gospodaril nihče drugi nego
gozdne živali. Ako človek zaide v take gozde, dviga ga
nekaj iz navadnih zemskih krogov v neko čarobno deželo,
v deželo sanj, kjer ne drami občne tišine nobena druga
stvar, nego samo letanje ptičev, lomastenje divjih živali.

121

ki imajo tukaj svoja mirna bivališča, in šumenje listja, ki
ga maje veter in otresa iz njega rosne kaplje.

Ta drevesa, ki stoje nekatera morda že tisoč let,
razprostirajo svoje starikave, z mahom obraščene veje na
okrog, po njih pa gnezdi vsako leto stotero ptičev; tisoče
in tisoče viharjev so že prestala, a vendar jih še ni iz-
rvala kruta moč, vkljub vsem napadom dvigajo še vedno
svoje mogočne vrhove proti oblakom. Tupatam se je že
nagnilo katero starosti suho drevo ter se naslonilo na
svojega mlajšega tovariša, ki je pognal korenine v njego¬
vem obližju, ali pa mu je že čisto oglodal časov zob raz-
počeno deblo ter ga treščil na tla, kjer sedaj trohni in se
počasi izpreminja v prst ter pripravlja tečno hrano mlajšemu
zarodu. Tako se izpreminja vse na svetu: velikaši in siro¬
maki ginejo ter pripravljajo prostor svojim mlajšim; dolgo
se upirajo viharnim napadom, ali slednjič se približa čas,
ki jim pretrga nit življenja, ne vprašaje, kdo in kaj so bili.

Viljem in Tomaž sta potovala po takem gozdu, ka¬
terega ni bilo ni konca ni kraja. Trtaste rastline so ga
prepregale večkrat, da ni bilo mogoče priti skozenj, in mladi
Indijanec, ki sta ga bila vzela s seboj nalašč v ta namen,
moral je delati pot s svojo malo batvico. Večkrat so prišli
tudi v senčnate doline, kjer so se razprostirale bujne trate,
kroginkrog. obrobljene z velikanskimi drevesi. Tukaj je
bilo prijetno počivališče in vsa družba je polegla po trati,
kjer so letali pisani metulji po krasnih cvetlicah in drugi
mrčesi se podili okrog po bilkah. Cele trume divjih golo¬
bov so se vzdigale v oblake z groznim krikom in so kar
nebo zatemnile, drevesne veje so se šibile pod težo ne-
številnih gnezd, in ako se je katera odlomila, mrgolelo je
polno mladičev po tleh. Ti golobje se nahajajo v Ameriki
v tako obilnem številu, da se nekatera indijanska plemena
preživljajo skoraj celo leto z njimi.

Nekega večera je počivala naša družba zopet na taki
samotni trati. Bilo jih je vsega vkup šest možakov: ka¬
pitan Viljem, Tomaž, mladi Indijanec, kažipot, in pa trije
nosači. Postavili so majhen šotor, zakurili ogenj, konja pa
sta se mirno pasla po trati. Indijanec je stekel v gozd in
njegove bistre oči so dobile kmalu kopo divjih golobov,
katerih je nastrelil precej. Nekateri Indijanci so v stre¬
ljanju z lokom tako izurjeni, da skoraj vselej zadenejo,
kajti so že vajeni od mladih nog loka, zatorej se ga tudi
rajše poslužujejo nego pušk, ki se jim zde odročne.

122

Večerja je bila pripravljena. Tolsti golobje, katere je
Indijanec znal prav dobro speči, vrteč jih na lesenem ražnju
nad žerjavico, nekaj kruha in steklenica vina, to vse je
utrujenim popotnikom kaj dobro dišalo. Celo Tomaž se
je nekoliko izpremenil, odkar je živel v tej samoti, postal
je nekoliko bolj zgovoren, nego je bil prej, in pravil je
Viljemu, da mu je tako potovanje-jako ljubo.

Zadnje krokotanje in žvrgoljenje ptičev, ki so se
.spravljali spat, je utihnilo, netopirji in nočni ptiči so švigali
semtertja ter se prikazovali nad ognjem, ki je mogočno
plapolal ter razsvetljeval okolico. Popotniki so se spravili
k počitku. Viljem in Tomaž sta ležala v šotoru, nosači in
Indijanec so pa polegli pod milim nebom okrog ognja.

„Tomaž, jaz kar ne morem zaspati , 44  oglasi se Viljem
že precej pozno ponoči ter si zapali smotko. „Soparno je
nocoj, bržkone bomo dobili jutri grdo vreme; več nego
desetkrat sem se obrnil že z ene .strani na drugo, pa le
še ne pride spanec / 4  , *

„Meni se ravno tako godi / 4  odvrne Tomaž, ki je ves
čas sedel na postelji in imel roki sklenjeni, kot bi molil.
„Ravno premišljujem, kako se mi je godilo prvo noč v
sužnosti; tudi takrat nisem mogel zaspati, vso noč sem
molil rožni venec, da bi mi Bog poslal angela rešitelja
kot nekdaj svetemu Petru / 4  '

„In črez dolgo let poslal ti je lastnega sina. Idiva raje
nekoliko na prosto, morda naju nočna sapa nekoliko ohladi,
da bova potem lažje zaspala . 44

Zapustila sta šotor ter se izprehajala zunaj po trati
potihoma se razgovarjaje. Konja sta pridno mulila travo
ter s kopiti bila ob tla, če ju je nadlegoval kak siten
mrčes, nosači pa so spali okrog ognja zaviti v plašče ter
hudo smrčali, samo Indijanec je imel tako mirno spanje,
da še skoraj njegovega sopenja ni bilo čuti.

,,Glejte, kako ti preprosti ljudje mirno uživajo blagi
pokoj / 4  pravi Tomaž, ko sta ravno šla mimo te speče
skupine. „Celo Hoaksla 44 , tako se je imenoval Indijanec,
„trdno spi, kakor se mi dozdeva / 4

Viljem se je ozrl po mirno spečih ter se zadovoljno
nasmejal, potem pa sta zavila preko doline, kjer je rastlo
kraj majhnega potočka robidovje. Sedaj za njima nekaj
zašumi po trati, Viljem se ozre in pred njim je stal Ho¬
aksla, kot bi nekaj pričakoval. Prilezel je tako tiho, da
nista čula njegovih korakov prej, da je bil že za njima.

123

„Kaj hočeš tu? Zakaj ne spiš ?“ ogovori ga kapitan.

,,Mislil sem, da milostljivi gospod kaj zahtevate,“ od¬
vrne preprosto Indijanec.

„Ne: A, povej mi, koliko bo ura, moja zakesneva."

Indijanec pogleda na nebo ter pravi:

,,Polnoči je odbilo. “

„Pojdi tedaj in lezi, ne bomo še kmalu odrinili. — Ali
stoj! Vzemi kozarec in zajemi mi te-le bistre studenčnice;
žeja me.“

Kakor brzonoga srna je tekel preprosti gozdni sin
po rosni travi, da so se jedva noge dotikale tal. Njegovi
gibčni udje in vitka rast so se kaj dobro ujemali z nje¬
govo lahno hojo.

„Ni li to ličen deček, ta rdečekožni Hoaksla ?“ pravi
Viljem svojemu tovarišu, ko se je Indijanec oddaljil. „Žvest
služabnik je. Moj znanec v Novem Jorku mi ga je dal
nalašč zato za spremljevavca, ker je jako prebrisan in vajen
gozdnih potov. Že od mladih nog ga ima pri sebi in pre¬
skrbel mu je nalašč dobrega učitelja, nekega misijonarja,
in sedaj mu pomaga pri vseh opravkih tako zvesto, da mu
ni treba boljšega iskati. Indijanci so večjidel bistre glave,
le škoda, da tako naglo ginejo nekateri rodovi; strupeno
žganje, kateremu so zelo vdani, jim nakopava poguboV

Hoaksla je kmalu pritekel s kozarcem ter podal svo¬
jemu gospodu čiste vode.

„Sedaj idi, da si odpočiješ, jutri bo treba zarana
dalje,“ pravi mu kapitan in mladenič je urno ubogal ter
se odpravil na svoje ležišče.

Viljem in Tomaž sta se izprehajala počasno dalje po-
menkovaje se.

Naenkrat pokaže kapitan proti severni strani, kjer so
kvišku strmeli visoki drevesni vrhovi, podobni velikanom
in nočnim pošastim, ki razpenjajo svojih stotero rok na
vse kraje. Na obzorju se je kazal temno-rdeč svit, podo¬
ben odsevu velikega požara.

„Kaj je neki to?“ pravi Tomaž zroč proti oni strani.

,Tudi meni se to čudno zdi;' odvrne Viljem, „prerij
(pustinj) ni tukaj, kolikor mi je znano, da bi gorele: to

mora biti požar v kakem selišču. "

Žar je nastajal vedno večji, in če se je včasih neko¬
liko zmanjšal, dvignil se je potem toliko višje.

Viljem pokliče Hoakslo, ki je kapitanove polglasne
besede že na sto korakov čul ter naglo pritekel.

s

124

„Ti si po teh gozdih zn an,“ pravi mu, „ali ne veš,
katera selišča so ondi, odkoder se vidi ta žar ? 44

Indijanec-je nekaj časa opazoval temno-krvavo obzorje,
potem pa dejal:

„Ondi stanuje indijanski rod, ki se je umaknil tujim
naselnikom ter ubežal v te gozde iskaje si novega bivališča . 44

„Ali kaj pomenja ta ogenj? Morda sežigajo mrtvega
poglavarja ? 44

Hoaksla je zmajal z ramami, rekoč:

„Dvomim; jaz sicer nisem dosti znan s tem rodom,
kajti naši severni poglavarji so imeli z južnimi vedne boje
in kot deček nisem prišel nikdar v dotiko ž njimi, pozneje
pa sem živel v mestu pri svojem novem gospodu; ali
kolikor vem, oni ne sežigajo mrtvih . 44

„Torej bo kak požar v katerem njihovih selišč ? 44

„Bržkone obhajajo kako slovesnost, tedaj zakurijo
velik ogenj in plešejo okrog njega . 44

Viljem je bil mož ravno v onih letih, ko se je mla¬
deniška ognjenost in lahkomišljenost umikala resnosti in
trdnemu značaju, pri vsem tem pa je bil posebno v ne¬
varnostih res predrzen, in česar se je lotil, tega ni opustil;
največje veselje mu je bilo iskati nenavadnih dogodkov.
Nocoj sredi temnega gozda v nepoznanih krajih pravi na¬
enkrat Tomažu:

„Prijatelj, jaz grem pogledat tjakaj, kaj je; saj ne more
biti črez dve milji daleč; ali me hočeš spremiti ? 44

„To bi bilo vendar predrzno v tem divjem kraju ho¬
diti kam brez izvedenega vodnika in pa še ponoči , 44  pravi
Tomaž; „pota so slaba, večjidel jih pa še ni ne; kako lahko
se zaide kam . 44

„Kakor hočeš, pojdem pa sam , 44  pristavi Viljem trdo¬
vratno.

„Ne, tega pa ne, samega vas ne pustim. Pa vzemite
vsaj Hoakslo s seboj; on je vajen teh krajev . 44

Kapitan ni bil takoj pri volji, hotel je po vsej sili,
da bi šla sama in se že vrnila, preden bi se nosači zbudili;
šele po dolgem prigovarjanju je dovolil, da sme iti tudi
Hoaksla z njima.

Tiho je zaklical njegovo ime in trenotek potem bil
je Indijanec že pri njima.

„Kaj želite, gospod ? 44  vpraša ponižno.

„Ti pojdeš z nama, k,i  pravi Viljem; ^pogledat poj-
demo, kaj se ondi godi. Zelo rad bi opazoval indijanske

125

običaje; kar doslej vem, izvedel sem le iz knjig; posebno
me pa mikajo njih nočne veselice."

Hoaksla je nagubančil čelo in zmajal z ramami, kot
da ne bi se popolnoma ujemale njegove misli s kapitano¬
vimi, rekel pa ni nič.

„Pojdi, vzemi dovolj streliva in puško, do jutra smo
že zopet lahko nazaj."

Kmalu potem so korakali vsi trije proti omenjeni strani.
Kolikor bolj so prihajali v gozd, tem težavnejša bila je pot.
Po tleh razraščena trtovina, polžka tla, trohnela, navzkriž
ležeča debla so močno ovirala hojo. Hoaksla je korakal
naprej in s svojim bistrim očesom iskal pripravnejšo stezo.
Vse je bilo tiho okrog njih, le koraki so odmevali, ali pa
je vzletel kričaje roj ptičev, katere so splašili iz njih gnez¬
dišč. Slednjič pridejo do majhne višine. Ognjeni žar jim
je bil sedaj zakrit, ali dobro so vedeli vendar za smer in
so upali, da bodo na vrhuncu videli bolj natanko. Pot
se je vila po grapah in krogljičastem kamenju vedno na¬
vkreber; Tomaž in Viljem sta večkrat izpoddrsnila ali pa
zadela ob iz zemlje štrlečo korenino ter poljubila nehotč
tla, Hoaksla pa je stopal dalje brez vsega truda, kot bi
ga nesel veter.

Po dolgem trudu so prišli vrh hriba in žar se jim
je zopet prikazal. Bil je sedaj že toliko blizu, da so že
razločili plamen. Lepa, le semtertja z grmičevjem, sicer
pa z obilo travo poraščena ravnina se je širila pred njimi,
kroginkrog jo je obdajal neizmeren gozd. Tam v zakotju se
je vzdigala nizka skala in pri njej je plapolal velik ogenj.

Indijanec je stopal urno dalje po rosnih tleh, Viljem pa
mu je bil vedno za petami. Kmalu so že razločili posa¬
mezne osebe, ki so skakale okrog ognja; bilo jih je precej
videti. Slednjič pridejo do peščene struge, ki jo je izkopal
hudournik, ki pa je bila sedaj popolnoma suha. Samo kakih
štiristo korakov so bili še od ognja in tu se jim je odprl
ves prizor. Pri skali je gorel velik ogenj, na katerega so
neprenehoma pokladali štirje možaki debele veje, kot bi
hoteli izpremeniti vso planjavo v pepel. Celo krdelo nagih
rdečekožnih možakov, ženskih in otrok je sedelo v gručah
okrog ognja, ki jih je s svetlim odsevom delal še bolj
strašne. Gnali so grozno divji krik, nekateri so visoko
dvigali svoja suha meča plesaje okrog ognja, ali pa so
vihteli dolge sulice nad glavami ter jih zopet zasajali v
tla. Čreda konj se je pasla okrog, divje rezgetala in po-

126

vzdigala glave; zdajpazdaj se jim je pridružil divjak z ve¬
likim čopom ptičjih peres na glavi, zasedel nepokojno žival,
zdirjal brez sedla in brzd po planjavi; ostali pa so uganjali
burke ali pa se gnetli okrog velikega izdolbenega debla, v
katero ste točili dve ženski iz soda žganje. Nekateri in¬
dijanski narodi so namreč tako zaljubljeni v žganje, da
ga pijč, dokler ne obleže v pijanosti. Da jim urneje steče
po grlu, stočijo ga v kako korito in potem ga požirajo
leže moški, ženske in otroci kar z ustnti. Žganje jim je
črez vse drago; kupujejo ga od Evropcev za živalske
kože in toliko časa pijč, dokler ni potekla zadnja kaplja.
Seveda so Evropci sami temu vzrok, saj jim oni pro¬
dajajo to škodljivo pijačo, zaradi katere od dne do dne
bolj ginejo indijanski rodovi. Pa kaj se hoče, sebičnost
premaga vse in denarja lakomni trgovci poslužujejo se
tudi krivičnih dejanj, da le dosežejo svoj namen.

Z začudenjem sta gledala Tomaž in Viljem ta prizor;
nihče ni vedel prav, kaj imajo Indijanci tukaj. Hoaksla
je bil oddaljen nekaj korakov in je tiho čepel za grmom,
kot bi opazoval nekaj posebnega. Visoko grmovje jih je
krilo popolnoma, da jih niso mogli divjaki zapaziti, oni
pa so lahko videli vse njih početje.

„Kaj pa je ondi-le?“ pravi potihoma Viljem Tomažu;
,,tam-le pri oni gruči, kjer Indijanci tako divje kriče. “

Tomaž je napenjal oči - pa ničesar ni mogel raz¬
ločiti, kajti bilo je ravno na oni strani, kjer je skala
delala senco.

„Če se ne motim, imajo med seboj nekega tujca,*'
pravi potem Tomaž.

„Poglej, poglej sedajle,“ pristavi črez nekaj trenotkov
Viljem, „mož s širokim klobukom — Evropec je med
njimi. O ti reč ti, to pa ni karsibodi. a

Sedaj se je ogenj, ki je že pojemal ter okolico le
slabo razsvetljeval, zopet pognal in njegov svit je segel
tudi v osenčje pod skalo, kjer se je gnetla ona kopica.
O groza, ta pogled! Viljem in Tomaž sta kar ostrmela.
Dva visoka, debela kola sta bila zabita v tla in spodaj je
bilo nakopičeno suho brstje. Na enem teh kolov je visel
za roke privezan človek v dolgih hlačah in kratki kami-
žoli. Dva divjaka sta nakladala vedno večjo grmado in
zdajpazdaj s sulicami dregala nesrečnega obešenca, ki je
milo ječal. K drugemu kolu pa so ravno vlekli njegovega
tovariša, ki pa se je zelo upiral, a se ni ubranil. Privezali

127

so tudi njega za roke h kolu ter ga potegnili nekoliko
kvišku. Ko je bilo to delo dovršeno, vrnili so se možaki
h koritu ter polegli malomarno po tleh, ostala sta samo
ona dva, ki sta pokladala drva, in pa dve ženski, katerih
ena je imela dolg nož v rokah ter ga je vsak hip hotela
zasaditi drugemu obešencu v trebuh, ali ni mogla, ker ni
bil tudi za noge privezan in se je venomer zaganjal ter
odbijal pijano babo z nogami od sebe, da je večkrat od¬
letela par korakov v stran in telebnila na tla.

Tak prizor gotovo ni za občutljivega človeka. Viljem
je postal bled nevolje, ne vede, kako bi pomagal, uboga
jetnika pa sta bila v vedno večji nevarnosti, kajti ravnokar
vSta zažgala ona dva divjaka drva pod kolom in plamen
je švignil nesrečnežu pod noge, da se je hudih bolečin
strašno krčil klicaje na pomoč. Kaj je bilo storiti? In¬
dijancev je bila cela truma, Evropcev pa samo trije;
razen tega so imeli oni konje, ti pa so jih bili pustili v
dolini. Samo tri dvocevke, to je premalo proti takemu
krdelu. Preudarjala sta Viljem in Tomaž, pa je nista
mogla pogoditi. Kapitan je že večkrat nameril puško,
pa Tomaž je ubranil strel, češ, da mu to ne bi nič kori¬
stilo, pač pa bi pripravilo tudi nju v nevarnost.

Med divjaki nastane naenkrat veliko kričanje. Oni,
ki so ga obesili poslednjega, oprostil se je svojih vezi in
tekel proti bližnjemu gozdu, kar so mu dale noge; bil je
že precej daleč, preden so ga zapazili Indijanci, in Viljem
je že veselja ploskal, da jim morda uteče, kar plane eden
izmed divjakov, grozno velik in mečat, na konja in jo

udere po bliskovo za begunom.

„Sedaj je vse eno , 44  pravi polglasno Viljem in nameri
v dirjalca; „za življenje se gre in dolžan sem pomagati
svojemu bližnjemu / 4  Tomaž ga hoče zadrževati, pa Viljem
je bil že sprožil. Pa bodisi, da ni dobro meril, ali pa se
mu je tresla roka, ni ga zadel. Jezdec je nekoliko osupnil
in obstal, potem pa jo zopet udrihnil dalje, medtem ko so
divjaki pri ognju naenkrat planili vsi kvišku, preplašeni po
nenadnem strelu.

Jezdec je bil begunu že trdo za petami in Viljem je
mislil, da ni več rešitve zanj. Ali hkratu se zabliska za
grmom, kjer je čepel Hoaksla, puška poči, jezdec se zvrne
s konja, begun pa .srečno izgine v gozdu.

„Dobro si meril, Hoaksla , 44  pravi Viljem približavši
se Indijancu, ,,ti si vrl deček."

128

Hoakslovo oko se je zabliskalo veselja, ali zamahnil
je z roko, kot bi hotel reči, da sedaj ni s pohvalo tra¬
titi tako važnih trenotkov. Molče je pokazal na indijan¬
sko druhal, ki se je zbrala oborožena z dolgimi sulicami
in loki, nekateri pa so zasedli konje in stopili v kolo, kot
bi se posvetovali, kaj je storiti. Ženske in otroci so se
zbrali zadaj, da bi bili bolj varni pred sovražniki, katere
so pričakovali. Kmalu so zagnali strašen hrup, da je od¬
mevalo po vsej planjavi. Jezdeci so jahali okrog in pre¬
iskovali grmovje, kajti nič prav niso še vedeli, odkod je
prišel strel, ali pa so .se zato nekoliko obotavljali, ker
niso vedeli, koliko je nasprotnikov.

„Sedaj pa pozor!“ veleva Viljem. „Vsi trije imamo
dvocevke in streliva tudi dosti; zaporedoma bomo streljali,
da prevarimo divjake, ki bodo mislili, Bog vedi koliko nas
je. Le dobro merita; noben strel ne sme biti zaman.“

Enkrat, dvakrat, trikrat! In „pok, pok, pok!“ grmelo
je iz grmovja in vsaka krogla je podrla enega divjaka.
Ti pa se niso dali tako hitro odpraviti, le za hipec so po¬
stali, potem pa zopet drli z groznim vpitjem naprej. Puščice
so letele že tupatam v grmovje, pa nobena ni zadela.

„Le krepko dalje!" zašepeče Viljem. „Otrok in žen-
stva ne streljaj ta!“

Puške so pokale zaporedoma. Drug za drugim zvra-
čali so se sovražniki in vedno bolj se je manjšala njih
četa. Viljem s svojima tovarišema se je umikal vedno
bolj nazaj, kolikor bližje so prihajali Indijanci. Tako so
bili vedno dobro zavarovani, svinčenke pa .so. vendar
grozno morile sovražnike.

Nazadnje so divjaki vender uvideli, da je njih moč
preslaba in so se spustili v beg; v nekaj trenotkih že nisi
videl nobenega več. Viljem je veleval nalašč še nekaj časa
streljati, da bi divjake bolj oplašili in jih popolnoma pre¬
gnali odtod. Polagoma se je izgubljal divji krik v daljavi,
dokler ni čisto utihnil. Kroginkrog je bilo zdaj vse mirno,
samo ogenj je pojemal še s svojimi zadnjimi močmi in
obseval mrtva trupla.

Med mrtvimi možaki je ležal tudi kakih deset let star
indijanski deček počrez na pol trohnelem štoru. Krogla
ga je zadela po nesreči.

Pri ognju je bilo korito z žganjem že skoraj popol¬
noma izpraznjeno in nekaj medvedjih kož je ležalo okrog,
ki so jih pustili divjaki. Tista kola sta bila pa oba prazna.

129

Tudi prvi obešenec se je bil oprostil ter odnesel pete.
Viljem je pričakoval, da se beguna zopet vrneta, kajti ve¬
deti sta morala po strelu, da so Evropci blizu, pa strah
ju je najbrž tako prevzel, da nista mislila na vrnitev in
na zahvalo za rešitev, temveč sta jo kolikor mogoče hitro
pobrala v zavetje. Ni ju bilo od nikoder; Viljem torej
ni mogel zvedeti, komu je otel življenje.

Že so hoteli prijatelji zapustiti bojišče ter se vrniti v
dolino k svojim nosačem, da bi dalje odrinili, kar se za¬
čuje od one strani, kjer je padel prvi jezdec, milo stokanje.
Naši potniki gredo urno tja. Na tleh je ležal ranjen In¬
dijanec, držal roko na prsih, kjer se mu je cedila kri iz
rane, je grozno zavijal oči in poskušal vstati.

Viljem mu poda steklenico močne pijače; Indijanec
jo izprazni nemudoma do zadnje kapljice, potem pa mu
Viljem obveže rano. Ranjenec dobi zopet nekaj moči in
jame blebetati nerazumljive besede. Viljem pomigne Hoaksli
in ta stopi bliže.

,,Razumeš ta jezik ?“ vpraša ga kapitan.

„Razumem,“ odvrne Hoaksla.

„Vprašaj ga, kaj sta storila ona tujca, ki so ju mislili
tako trpinčiti.“

Hoaksla se skloni k ranjencu ter ga vpraša: „Kdo
sta bila ona bela tujca, ki ste ju mislili umoriti, in kaj sta
storila ?“

Divjak ga nekako zaničljivo pogleda, odgovoriti pa

v • v

noče nic.

„Kaj ne boš odgovarjal na povelje tega belega moža,
v čigar oblasti si sedaj, da te lahko osvobodi ali pa umori?
Kdo si, da si tako predrzen ?“

Divjaku se je brala še večja zaničljivost na obrazu

pri teh besedah.

Jaz sem v oblasti velikega duha,“ pravi ranjenec,
„v kojega deželo se bom preselil kmalu. Kaj mi še more
storiti ta belokožec? Jaz ga sovražim, ker mi je pomoril
toliko zvestih mož, ki so bili najhrabrejši junaki.“

„Ti govoriš o svojih možeh, ali si bil morda njih
poglavar ?“

Divjak je pokimal z glavo.

„Zakaj pa so te pustili tukaj samega v sovražnikovih
rokah? Zakaj te niso vzeli s seboj, da bi ti lečili rano
ali pa ti pripravili spodoben pogreb po smrti? To niso
zvesti podložniki.^

Žalost in veselje.

9

130

„Zgrešili so me v bojni zmešnjavi, morali so rešiti
mojo ženo in otroke, sicer ne bi bili bežali. “

,,Sedaj torej povej, kdo sta bila ona bela moža?“
„Povem ti, ako mi izpolniš eno željo,“ pravi divjak
že s slabim glasom.

„Kaj zahtevaš tedaj, povej; mar prostost? Wk
,,Ne, jaz sem prost. Čutim pa, da bom kmalu umrl
in se preselil k dobremu duhu; zatorej prosim, da me
položite v votlino pod ono skalo, kjer gori ogenj, kajti
jutri me bodo gotovo prišli iskat moji možje, da me po-
neso domov in mi napravijo slaven pogreb, kakoršen se
spodobi poglavarju. Vhod v votlino zakrite z vejami, da se
ne dotakne ropna žival mojega trupla, ker potem ne bi
imel spodobnega pogreba in dobri duh bi se hudoval.’*

„To se tudi zgodi; sedaj povej, kako sta prišla onadva
v vaše roke?“

Glavar molči nekaj časa, potem pa prične: „Onadva
bela moža sta se prikazala pred malo časom v naših gozdih
in nam napravila veliko škode. Kradla sta nam najlepše
konje ter jih odganjala s seboj. Mnogo naših ljudi sta
pomorila, ako sta jih dobila na samem. Mojega očeta,
najmodrejšega moža v našem rodu, obesila sta za pete nad
mravljišče, da je žalostno poginil; mojega najstarejšega
sina sta razmesarila nečloveško ter ga pustila trpeti velike
muke na pekočem solncu. Vedno smo ju zalezovali, pa
ju nismo mogli zasačiti. Nocoj sc prikradeta med čredo
mojih najboljših konj in že sta imela vse zvezane in jih
mislila odgnati, ko ju dobijo moji vojaki ter pripeljejo k
meni. Ukazal sem ju trpinčiti tako strašno, kakor sta
tudi onadva storila mojim ljudem. Napravili smo v ta
namen slavno veselico in že so se pričele muke za nju;
enega smo hoteli živega žgati — počasi, drugemu pa naj¬
prej potegniti kožo z glave, potem pa mu razparati trebuh,
da bi se mrčesi pasli po njegovem drobu, ko — u

Sedaj mu je zastala beseda, jel je globoko pojemati
in kmalu se ni ganil več. Hoaksla potiplje na srce: utri¬
palo ni več. Indijanski poglavar je bil mrtev.

Hoaksla razloži vse natanko Viljemu, kar mu je po¬
vedal divjak. Spravili so mrtveca k tisti skali, ga po¬
ložili v votlino in založili vhod z vejami in kamenjem.

O onih dveh begunih so sedaj malo več vedeli
nego prej; očitno je bilo, da sta konjska tatova, kar v
Ameriki ni nič nenavadnega.

131

Daniti se je že jelo, ko se vrnejo v dolino, kjer so
še trdno spali nosači. Zanimivi nočni izprehod je bil do¬
končan in Viljema je zelo veselilo to potovanje, čeravno
je bilo nevarno.

Okrepčali so se z jedjo in pijačo, potem pa so jo
zopet zavili po neizmernem gozdu proti južni strani.

Tri dni so hodili neprenehoma po gozdu in se živili
samo z lovom. Tomaž in Viljem sta nabrala celo vrsto
rastlin, raznih žužkov in druge drobnjave, ker sta bila oba
izurjena poznavalca narave; spoznavanje prirode jima je
delalo naj večje veselje.

Četrti dan proti večeru zmanjka gozda in pred njimi
se je razprostirala široka ravnina. Globoka reka je tekla
skoz njo, na vzhodni strani pa se je bliščalo precej ob¬
širno jezero, čigar valove so ravno čarobno zlatili rumeni
žarki zahajajočega solnca. V kotu doli se je dvigalo precej
obširno poslopje izmed gostega drevja, krog in krog so
bili travniki, polje in pašniki. Vse to je bilo obgrajeno s
plotom iz kolov zabitih v zemljo in tudi med posameznimi
deli so bili plotovi, da ni mogla živina s paše uhajati niti
na polje niti na travnike. Na prvi pogled je bilo poznati,
da je to plantaža 5 * bogatega posestnika, ki si je tu v samoti
izbral svoje selišče, da mirno živi in si od dne do dne
množi svoj ametek.

Našim potnikom je bilo jako po godu to človeško
bivališče, ker so se že nekoliko naveličali dolgega poto¬
vanja po gozdih ter so že zelo želeli, da bi zopet spali na
mehki postelji mesto na rosnem mahu pod šotori.

Napotili so se torej naravnost tja, da bi še pred nočjo
prišli v samotno prebivališče, nadejaje se, da jih prijazno
sprejmo. Pa reveži so se zelo motili. Po senci javorjev
se je izprehajal tako rejen možiček, da je bila vsa njegova
postava videti kot okrogla kepa, ali če bolj po-domače
povemo, glava in pete niso bile daleč narazen. Počasi je
stopal, kot bi se bal pomandrati s .svojo težo kakega
črvička, ki počasi leze preko pota; pušil je smotko tako
umetno, da mu je švigal dim skoz usta in nos ob enem.
Moralo se mu je to že prijetno zdeti, kajti njegova okrogla,
zalita lica so se mu vedno bolj širila, vrsta belih zob se
je zasvetila; bilo je to znamenje blagega smeha, ki mu ga
je privabila ali njegova dobro goreča smotka ali pa vrsta

* Naselbina z velikimi nasadi kave, tobaka itd.

9 *

črnih in belih delavcev na polju. Naj je že bilo kakorkoli,
mož se je smejal in zadovoljno dvigal glavo proti nebu
spuščaje sive dimove kolobarčke proti oblakom, kjer so
se počasi izgubili liki minljive sanje. Kraj njega je
korakal kodrast pes in vedno mahal z repom, da s tem
pokaže vdanost svojemu gospodu.

Naši popotniki se mu ponižno približajo, ker so že
dobro vedeli, da so taki posestniki zelo mogočni in časti-
lakomni možaki. In če se to omenja o amerikanskih posest¬
nikih sploh, velja pri tem okrogloličnem gospodu še bolj.
Zaničljivo je nekoliko zavrtel glavo, kajti popolnoma obrniti
se mu je zdelo nepotrebno in pretežavno, ko ga pozdravi
Viljem ter mu vošči dober večer. Pes, prej tako pohlevna
žival, videč to, zaganjal se je sedaj grozno lajaje proti
prišlecem ter jim kazal svoje ostre zobe; šele, ko mu je
gospodar požugal s palico, je utihnil ter stopil renčeč ne¬
koliko korakov za svojega gospoda.

„Kaj bi vi radi tukaj ?“ popraša tujce z gromovitim
glasom, kot bi govoril iz kake kadi.

„Prenočišča, gospod, vas prosimo,“ odvrne Viljem.
„Mrači se že in utrujeni smo, zato bi radi nocoj tukaj
pri vas ostali.“

„Kdo pa ste?“

„Popotniki, ali če hočete natanko vedeti, ukaželjni
tujci, ki bi se radi nekoliko po teh krajih seznanili s pri¬
rodo. Jaz sem angleški kapitan, ta tukaj moj prijatelj, oni
pa, kakor vidite, so nosači. To je vse, kar vam morem
povedati. u

„Ne bo nič," pravi posestnik po kratkem molčanju.
,,jaz nerad jemljem ljudi pod streho, ako jih ne poznam.
Tukaj v Ameriki se dobi vsakovrstna gomazen in človek,
no, kaj bi pravil, človek ni nikoli dosti previden. Ker se
z naravo pečate, bode vam gotovo prijetnejše spati pod
milim nebom, kjer uživate lahko vso njeno krasoto v naj¬
večji popolnosti; v mojih sobah pa tega ni, ker imam vse
preprežene z angleško, francosko, špansko, kitajsko in
kdove še s kako ropotijo; ondi ni nič naravnega, vse je
umetno, to pa bi vam malo ugajalo.“

Po teh posmehljivih besedah jim obrne zopet hrbet in
koraka dalje, brskaje s palico suho listje, ki je ležalo sem-
tertja po poti.

„Pa nas vendar ne bodete tako po beraško odgnali ? u
pravi Viljem nevoljen. ..Gospod, pomislite, jaz sem pleme-

133

nitega angleškega rodu in nisem vajen takega sprejema.
Mi ne terjamo nič zastonj, plačamo vam, kolikor zahtevate;
če pa mislite, da smo klateži, tu imate mojo izkaznico.“

,Je, je — je že dobro. Pojdite le v imenu božjem;
pri meni ni prostora. “

Dedec se ni več zmenil niti za preteče niti za proseče
besede ; kot bi bil gluh, šetal je dalje po senčnati poti in
pušil svojo smotko. Popotniki so se morali zopet odpra¬
viti in poiskati prenočišča pod kakim košatim drevesom.
Posestvo tega gospodarja je bilo zelo obširno, znočilo se je
že popolnoma, ko so prišli popotniki do zadnje ograje. Tukaj
je stala v neki globeli skupina dreves, skoz katera se je
svetila luč.

„Tukaj so bržkone lope sužnjev,- pravi Tomaž, po¬
skusimo, nemara bodo ti črni siromaki bolj usmiljeni nego
njihov gospod.“ / -

„Saj res,“ odvrne Viljem, „kar tukaj bomo ostali. u
Med javorjevino je stala borna kočica in nekoliko
dalje proč še mnogo drugih. Popotniki obstoje na dvo¬
rišču, pa žive duše ni bilo blizu. Sedaj stopi Tomaž pod
okno, odkoder je bliščala luč ter pogleda v sobo. V kotu
je stala lesena mizica, zraven nje podnožnik, na njem
pa je klečala ženska z razpletenimi lasmi, ki so jej segali
po ramah, v rokah imela je molek ter opravljala svojo
večerno molitev. Na lesenem stalcu je brlela leščerba, na
steni viselo je razpelo in nekaj podobic, za durmi pa je
bila slamnata postelj, pogrnjena s platneno plahto. Tomaža
je ta prizor tako očaral, da ni mogel z mesta; dolgo je
nepremakljiv stal in zrl v malo sobico. Vse je videl tukaj
tako živo, kakor je po kmetih na Slovenskem v tisti
družinski sobi doma, kjer se je v mladih letih tako rad
potikal med hlapci in deklami, ki so mu zvečer pripove¬
dovali pravljice o strahovih, vešah in drugih nočnih du¬
hovih. Ženska je odmolila, poljubila svetinjico na molku,
potem pa še razpelo na steni. Tomaž je bil ganjen do
srca in tudi on se je pokrižal ter vzdihnil k Bogu. Sedaj
se je šele spomnil, da ga čakajo prijatelji, ki hočejo pod
streho. Stopil je k zapahnjenim durim ter potrkal.

„Kdo je?“ oglasi se ženska v sobi in odpre okence.
”()j žena, bodite tako dobri in dajte nam nekoliko
prostora v svoji koči. Popotniki smo in ponoči se ne vemo
kam obrniti. Bog vam bode povrnil, ako nam storite to

dobroto.^

134

Ženska nemudoma vzame luč, vežne duri zaškripljejo
in popotniki vstopijo. Žena jih prijazno pozdravi, jim
pokaže prostorno sobo kraj svoje in tudi hlev za konja.
Potem odide, prinese otep slame, napravi postelj ter jo po¬
grne s platnenimi rjuhami.

„Bodite zadovoljni s slabo postrežbo , 44  pravi ženska
svojim gostom, „nimam boljše pri hiši. Ko bi moj gospodar
vedel, da sem vas prenočila, gotovo bi se hudoval, kajti
on ne sprejme žive duše pod svojo streho. w

„To že vemo,“ pritrdi Viljem, ,,grozno nepriljuden
človek je.“

Ženska je morala imeti kakih štirideset let. Njena
postava, čeravno mnogega trpljenja že zelo upadla, kazala
je vendar, da je bila žena v mladosti brhka, kar so po¬
sebno potrjevale njene zale, žive oči.

Tomaž je ves čas opazoval malo stanico, ki je bila,
čeravno borna, vendar snažna. Na steni zapazi prilepljeno
podobico Matere božje in spodaj napis v slovenskem je¬
ziku: „Mati božja s sv. Višarij, prosi za nas! a  Neka čudna
moč gaje  presunila, ko je bral te besede; obrne se k ženi,
ki je skrbno pripravljala postelj ter vpraša:

„Odkod imate to podobo na steni ?“

„To je spominek rajnkega mojega očeta, ki mi jo je
prinesel z božje poti,“ pravi ženska in vzdihne globoko.
„Ker nimam drugega lepotičja v sobi, prilepila sem jo na
steno, da je vsaj nekaj božjega v hiši . 44

„In kdo je bil vaš oče?“ vpraša dalje Tomaž.

„Moj oče je bil vinski trgovec na Štajerskem v Av¬
striji. Umrl je že davno. Bog mu daj nebesa . 44

„Da, tvoj oče je bil vinski trgovec in Tomaž Senčar
njegov naslednik , 44  vzklikne Tomaž s tresočim glasom v slo¬
venskem jeziku ter objame ženo.

„Tomaž Senčar ! 44  zakliče žena vsa zmešana. ,.on je bil

moj mož . 44

„Tvoj mož je bil ter je še vedno in ti si moja Marjeta.
O Marjeta, Marjeta, po dvajsetih letih . . .“ beseda je za¬
stala obema, solze so se udirale po licih na sklenjeni roki
in drugega ni bilo čuti po sobi kot glasno ihtenje.

Viljem in njegova družba so stali kot začarani. Bil
je že v drugič priča Tomaževega nepričakovanega zdru¬
ženja, prvič s sinom, danes z ženo.

Ko se je nekoliko poleglo to nenadno veselje, prične
Tomaž s slovesnim glasom:

135

, ' „ Vidiš, Marjeta, Bog me je ohranil čudovito ter me
pripeljal k tebi nazaj, ki si že gotovo mislila, da sem mrtev.
Dokaj sem pretrpel hudega, pa Boga nisem nikdar pozabil,
zato pa tudi on mene ni. Po čudni naključbi našel sem
najinega Janka.“

„Janka? Kje je moj sin Janko, o povej!“

„Ni ga še tukaj, kajti usoda naju je na potu ločila,
ali upati smemo, da bo kmalu tudi pri nas; na ladji tega
gospoda je, ki je peljala blago v vzhodno Indijo. Ali, Mar¬
jeta, jaz tukaj še nekaj pogrešam; kje je najin drugi sin
Ferdinand ?“

v

;  Ženo polijo solze in dolgo ne more govoriti, potem

• v

pa prične:

„Odkar si ti odšel v južno Ameriko iskat sina, nisem
imela več miru na svetu. Vedno se mi je dozdevalo, da
se ti bo pripetila kaka * nesreča. Noč in dan sem molila za
srečno vrnitev ter te priporočevala Materi božji v varstvo.
Potekel je dan za dnevom, teden za tednom in minuli so
meseci, tebe le še ni bilo. Jelo me je zelo skrbeti, popra-
ševala sem po oni ladji, vsako jutro sem šla v luko, pa
nihče ni vedel nič o njej. Preteklo je leto, tebe le ni bilo
nazaj; .sedaj sem bila prepričana, da se ti je morala zgo¬
diti kaka velika nesreča; najbolj pa sem se bala, da ne bi
te bil tvoj stričnik umoril iz maščevanja. Potekla so leta,
Ferdinand je postal zal deček in obadva sva te objoko¬
vala kot zdavnaj umrlega. Moja edina skrb je bila sedaj,
da dobro vzgojim fantiča ter mu preskrbim potrebnega po¬
uka. Vso hišo sem dala v najem, le eno sobico sem pri¬
držala zase, da sem mogla lažje plačevati. V Fvropo se
nisem hotela več vrniti, ampak sem hotela tudi ondi po¬
čivati, kjer je poginil moj mož, saj doma tudi ne bi imela
drugega nego še večje tuge in bridkosti. Anton je vedno
pošiljal najemščino najinega posestva, ali kaj zaleže ta
malenkost tukaj v Ameriki! Sama sem se trudila noč in
dan ter pridno šivala, pa tudi to ni dosti neslo. Deček je
bil ukaželjen in čim večji je prihajal, tem več je potreboval,
jaz pa mu nisem hotela kratiti veselja do učenja, ampak
hotela sem ga popolnoma oskrbovati z vsem, da bi se mu
kdaj bolje godilo nego meni. Da bi vse stroške poplačala,
prodala sem tukajšnje posestvo, naselila se v majhni sobici
v mestu, kjer je Ferdinand bival lahko vedno pri meni.
Dovršil je šole in jaz sem izdala zadnji denar. Odslej sem
morala živeti le ob svojem prislužku, ki pa je bil jako pičel.


.136

Po dovršenih šolah si je Ferdinand izbral mornarski stan;
jaz mu nisem hotela braniti, ker ga je to najbolj veselilo,
čeravno sem vedela, koliko nevarnosti preti tem ljudem.
Pred enim letom se je odpeljal z nekim bogatim Ameri-
kancem Robertom L*"* proti Afriki, da bi ogledal ondotne
kraje in malo poskusil svet. Robert mi je obljubil, da pride
Ferdinand že kot kapitan nazaj, ako se bo dobro vedel.
To me je dokaj potolažilo, kajti taka stopinja na ladji ni
le imenitna, temveč prinaša tudi lepe dohodke. Ferdinand
je bil potem preskrbljen in to je bila moja edina skrb.
Odslej sem bila sama, čisto sama na svetu. V svoji sobici
sem jokala in žalovala noč in dan, nobene tolažbe ni bilo
več zame. Ker v Novem Jorku ni bilo moč živeti s pičlim
zaslužkom, priporočil me je gospodar one hiše, kjer sem
stanovala, pošten in blagosrčen mož, neki premožni irski
družini, ki je imela v posesti to plantažo, kjer sem sedaj.
Tukaj se mi je dobro godilo, z vsem sem bila preskrb¬
ljena, ali kaj, ker je to trajalo le malo časa. Irec se nave¬
liča samotnega življenja ter se vrne v svojo domovino
prodavši posestvo nekemu Angležu, ki se je ravnokar pri¬
selil v Ameriko ter iskal pripravnega posestva. Mene je
hotel Irec vzeti s seboj, pa jaz nisem hotela zapustiti Ame¬
rike, zlasti zato, ker sem vedno pričakovala, da se povrne
moj Ferdinand, ki mi bode potem gotovo pomagal po svoji
moči. Irec me je sicer priporočil novemu gospodarju kot
zvesto in pošteno služabnico, ali ta človek je bil zelo surov
in neusmiljen. Jedva se je dobro naselil, je že pokazal
sužnjim svojo trdosrčnost. Kot neumno živino jih je pre¬
tepal, če niso neprenehoma delali, in marsikateri je obležal
prehudega trpljenja: Tudi meni se ni bolje godilo. Imel
me je kakor zamorce za svojo sužnjo in morala sem
opravljati najtežavnejša dela. Gotovo bi me bilo tako trp¬
ljenje že zdavno spravilo pod zemljo, ali po sreči mi pride
o pravem času pomoč ne od mojega sina. o katerem
še nič ne vem, temveč neki blag misijonar se je naselil
v tem kraju in ta je pregovoril trdosrčneža toliko, da me
ni več mučil, temveč mi izročil v varstvo vse zamorske
ženske, da jim odkazujem delo in uravnavam, česar je
treba. Sicer tudi to ni prijetna reč, ali bolje je vendar
nego prej. Oni misijonar sc imenuje oče Alfonzo; bil je
nekdaj celo v Ljubljani v samostanu, zategadelj mu je slo¬
venska dežela dobro znana. Vsakih štirinajst dni me po-
seti, ko pride poučevat zamorce, in takrat je zame naj-

veselejši dan. Njegove besede lijejo človeku tolažbo v srce,
in kameneno bi moralo biti, ako ga ne bi ganili njegovi
pouki. u

„Oče Alfonzo?“ pravi Tomaž, „o tem mi je že Janko
pripovedoval; bila sta skupaj na Laškem.“

„Je že res,“ pritrdi žena, „gospod Alfonzo je po rodu
Lah. Ravno jutri morebiti pride, ker ga že dalje časa željno
pričakujemo. Tako je bilo moje življenje doslej, polno tuge
in žalosti, le Ferdinand je bil moja tolažba, pričakujem ga
vsak dan. Bog pa je sklenil drugače: nenadoma mi je
poslal onega, čigar kosti sem menila, da že davno trohne
v zemlji.“

Žena je končala povest, ki je zvabila navzočim solze
v oči. Mnogo, mnogo so se še pogovarjali, saj sta si imela
Tomaž in Marjeta tolikanj povedati po dolgih, dolgih
dvajsetih letih. Mi pa zdaj zapustimo amerikansko kočo
in poglejmo nekoliko na „Lastavico“, kjer najdemo Aleša.

XII.

Oni strašni vihar, ki je treščil Viljema in Tomaža v
morje, potihnil je polagoma in „Lastavica“, ki je mnogo
trpela, ker ji je bil tudi veliki jambor zelo poškodovan,
prestala je vendar vso nevarnost junaško. Vse bi bilo po¬
zabljeno na ladji — saj mornarju preide spomin na prestane
nevarnosti ravno tako naglo kot nemirne sanje, kadar se
zbudimo — ko le ne bi bili izgubili dveh dragih oseb.
Videli so pasti kapitana in Tomaža v morje, radi bi jima
bili pomagali, pa ladja je bila v oblasti grozovitih valov,
ki so jo tirali dalje mimo otoka. Stari Jaka. ki je imel še
v svoji sivi starosti vedno bistre oči, videl je zdajpazdaj
med valovi plavajoči trupli, zatorej je upal, da se morda
nesrečnika vendarle rešita. Cim je ladja obstala, nahajali
so se med Sundiškimi otoki.

Ko so popravili poškodovano ladjo, bila jim je prva
skrb, poiskati kapitana in Tomaža. Stari Jaka ni imel no¬
benega miru, rekel je, da ne gre prej iz Indiškega morja,
dokler ne najde svojega gospoda. Te misli je bil tudi Aleš.
katerega je še veliko huje zadela ta nesreča; kajti jedva
se je združil z očetom, po katerem je hrepenel že toliko
časa. odvzeli so mu ga zopet valovi, in ako se je po sreči
otel, prišel je morda zopet v sužnost. morda še v težav¬
nejšo nego je bila prva.

138

Ker ni bilo sedaj nobenega poglavarja na ladji, so
vsi mornarji soglasno izvolili Aleša za kapitana, dokler
se ne najde zopet prejšnji poveljnik. Aleša je veselilo za¬
upanje mornarjev vanj, ali vendar ni hotel prevzeti te službe,
rekoč, da se ne spodobi zanj, ker je šele novinec in še
nima dosti izkušnje na morju, da naj izbero drugega moža,
kateremu je že prirojeno mornarstvo, namreč starega Jaka.
Pa tudi stari Jaka se je branil, češ, da ni sposoben, ker
ne zna drugega nego nekoliko brati in pisati, da raje ostane
pri svojem starem poslu. Ko pa Aleš le ni odjenjal, prevzel
je poveljstvo v veliko veselje vseh mornarjev, ki so ga
spoštovali in ljubili kot svojega očeta. Jaka res ni bil
učen, ali vedno bivanje na morju in mnoge izkušnje so ga
storile sposobnega za vsakršno opravilo na ladji. Opravljal
je sedaj kapitanovo službo, Aleš pa je stopil na njegovo
mesto ter prevzel opravilo pri krmilu.

Jadrali so naravnost proti kraju, kjer so mislili, da
mora biti oni otok, kjer sta padla v morje Viljem in Tomaž.
Drugo jutro na vse zgodaj zapazili so otok pred seboj.

„Ravno to je oni otok,“ pravi Jaka, „poznam ga po
raztresenih hribih in peščenem obrežju ; tam-le na severni
strani sta izginila/

Ustavili so ladjo precej daleč od otoka, ker jim je
plitvina branila h kraju; spustili so čoln v morje in štirje
možje, med njimi Aleš, so šli ogledovat otok. Kjer sta padla
Viljem in Tomaž v morje, našli so kose razbite ladje, po
vrhu plavajoče sode, zaboje, jadra in mnogovrstne druge
reči, katere so gonili valovi semtertja po morju. Bili so to
ostanki one španske ladje, ki se je razbila tisti strašni dan,
ko sta se kapitan in Alešev oče otela z veliko silo. Aleš
je bil prepričan, da se je tukaj še druga nesreča zgodila,
ne samo tista z njegovim očetom.

„Ako so se mornarji te razbite ladje oteli, sešli so se
gotovo s kapitanom in očetom,“ dejal je sam pri sebi, ,,in
sedaj morda kje na otoku čakajo pomoči ali pa so prišli
v roke divjim Malajcam, ki prebivajo na teh otokih/

Njegovo misel so še bolj potrdili ostanki pogašenega
ognja in mahovo ležišče ob bregu. Takoj je ukazal veslati
k „Lastavici“ in oznani ondi Jaku, kaj je našel in kaj
misli o tem. Jaka je bil preveč izkušen mornar, da ne bi
bil popolnoma potrdil Aleševega sklepa. Takoj so preiskali
morje, kje bi lahko prerinili bližje kraju, kjer bi jih bilo
mogoče z otoka videti. Dobili so primeren kraj, kjer so

139

lahko popolnoma pregledali otok in bili tudi varni pred
napadi morskih tolovajev. Tukaj so ostali ves dan, raz¬
grnili angleško zastavo in vedno opazovali obrežje, ali ne
bi se prikazala ondi kaka človeška podoba. Pa njih čakanje
je bilo zaman. Zvečer pravi Jaka:

„Počakajmo še do jutri zjutraj; če do takrat nihče
ne pride, sem prepričan, da sta kapitan in Tomaž v so¬
vražnih rokah. Po teh otokih je dosti malajskih tolovajev,
ki zato radi Evropce love, da dobijo potem bogato od¬
kupnino. Ko sem bil še preprost mornar, bili smo tudi
nekdaj v tem morju in bil sem sam priča, ko je morala
• plačati neka Francozinja pet tisoč tolarjev za svojega moža,
ki so ga bili ujeli morski roparji. Potem nam ne kaže nič
drugega nego stopiti jutri na suho in preiskati otok. Sicer
nas je malo, pa imamo dobro orožje. Malajci nimajo dosti
pušk, pa še tiste, ki jih imajo, so zelo revne, še na kamen,
in ne nesejo daleč. Naj velja, kar hoče, kapitana ne smemo
kar tako pustiti/ 4

Jakov sklep je bil vsem všeč in vsakateri se je že
bahal, da si upa s svojo puško pobiti najmanj deset Ma-
lajcev, preden se kdo dotakne njega.

Noč se je približala; bila je jasna noč. Aleš in Jaka
sta sedela v kajuti, mornarji pa razen straže so spali na
krovu. Ne dolgo potem naznani straža, da se bliža ladji
čolnič. Jaka in Aleš planeta naenkrat iz kajute in pritečeta
na krov. Čoln je bil jedva še sto korakov od ladje in V
njem je sedel posamen človek.

,,Kdo je?! 44  zahrešči Jakov glas.

,,Nesrečen popotnik, 4 ' odvrne oni.

Mornarji spuste vrveno lestvo v morje in kmalu pri-
kobaca ves razcapan in gologlav človek na ladjo. Moči
so mu že tako opešale, da se je kar na tla zgrudil.

„Odkod prihajate? 44  vpraša ga Jaka.

,,0 čast Bogu, da sem zopet v varnem kraju! 44  vzdihne
tujec ter nadaljuje: .Jaz sem bil v južni Ameriki. Poprodal
sem ondi vse svoje imetje ter se hotel preseliti z nekim
prijateljem, mladim Špancem, na otok Manilo, kjer je imel
on svojega strica. Naenkrat pa nastane na morju strašen
vihar, ladja buti ob skalovje ter se razbije na drobne kosce.
Vse je našlo smrt v valovih, samo jaz sem se otel na ta
otok, moje bogastvo pa je požrlo morje. Imejte usmiljenje
z menoj in prepeljite me do kake španske naselbine, potem
bom že kje našel pomoči. 44

140

Jaku in Alešu se je smilil ta siromak, bil je Jurij,
ki je vso pot spremljeval Viljema in Tomaža ter je potem
naenkrat izginil. Obljubila sta mu, da ga prepeljeta zastonj
do Kalkute, kjer ostajajo ladje iz raznih dežel, in se bo
lahko prepeljal nazaj v Ameriko, ako se bo hotel.

„Ali niste na otoku našli še dveh drugih Evropcev,
ki vSta se tudi otela iz valov?" vpraša dalje Jaka, ko je
tujec že jenjal razlagati svoje dogodke.

„I)a, da, prav imate, še dva druga sta bila, ali hodila
sta tako urno pred menoj, da ju nisem mogel doteči, slišala
me pa tudi nista, ko sem ju klical. Sta li s te ladje?"

„Naš kapitan in oče našega krmarja sta nam padla
v morje tisti dan, ko pravite, da se je razbila vaša ladja."

Ko bi bil kdo tujca bolj natanko opazoval v tem tre-
notku, videl bi bil, kako je prebledel; od strani je opazoval
Aleša, potem pa pravi Jaku:

„Gospod kapitan, morda čakate svojih izgubljenih
tovarišev?"

„ Kaj pada," odvrne ta, Jutri ju pojdemo iskat, naj velja,
kar hoče, naša dolžnost je."

„Ju ne boste več dobili."

„Kako to? Ako sta na otoku, dobili ju bomo, če
zlepa ne, pa zgrda."

„Nista več na otoku. Jaz sem bil vedno toliko za
njima, da sem ju videl, naenkrat pa ju izgubim izpred oči.
Ko pridem potem na majhen holmec, vidim pred seboj
morje in majhen čoln se je zibal proti zahodni strani.
Spoznal sem v njem ona dva popotnika, klical sem in
mahal na vso moč, pa me nista več čula. Tako sta se od¬
peljala v stran, jaz pa sem ostal na otoku, dokler nisem
prišel zvečer na to stran otoka in zapazil vašo ladjo. Našel
sem ob morju ribiški čoln ter veslal semkaj."

„Ako je vaša povest resnična," pravi Aleš. Jadrati
moramo takoj proti oni .strani; do jutri ju lahko že dohitimo."

„Nu, kajpada je resnična; čemu se bom pa lagal?"

Stari Jaka pa menda ni dosti zaupal tujemu gostu.
Naslonil se je na ograjo ter zrl sanjavo po morju, kot bi
preudarjal nekaj tehtnega. Aleš je ostal na krovu, da bi
se posvetoval z Jakom, tujca pa pošlje v kajuto, da se
preobleče in dobi kaj večerje.

„Ti ljudje so menda sama hudoba, ki me preganja;
v najoddaljenejših kotih sveta vidim te peklenske obraze.
Kot bi z neba padla, najdem naenkrat tukaj sina. ondi na

141

otoku očeta. Ali danes sem jim zmešal pot; stari ne za¬
pusti tako brž otoka, sinu pa bom že katero zagodel, preden
se ločiva.“ Tako je godrnjal Jurij gredoč v spodnji del
ladje in škripaje z zobmi. Zaničljivo se je posmehoval in
hudobija mu je sijala iz oči.

Ravno je dal Jaka svojim mornarjem potrebna po¬
velja, kako naj se obračajo, da ne zadenejo v plitvini na
pesek, ko se hkratu pokaže na morju mnogo ladij, kot bi
prilezle iz vode. Večjidel so bile oskrbljene samo z vesli,
nekatere večje pa so imele tudi jadra. Hipoma so se raz¬
pršile na vse kraje in tako urno veslale, da je bila „Lasta-
vica“ na mah obdana od vseh krajev. Jaka zakliče najbližji
ladji, kdo je in kaj hoče, pa odgovora ni bilo nobenega.

„Sedaj pa le orožje v roke,- pravi urno svojim mor¬
narjem. „Kakor vidim, imeli bomo opraviti z morskimi ro¬
parji. Ta nesnaga se res najde po vseh kotih. Halo, trije
možje k topovom, drugi pa puške v roke/

Tri največje ladje so bile že čisto blizu in vsak hip
se je bilo bati, da se bodo zasadili železni kaveljni v
„Lastavico* 4  ter jo pripeli, kar poči prvi top in najbližja
tolovajska ladja jame omahovati. Nastal je nekaj časa vrišč,
ki pa je kmalu potihnil; le pljuskanje posameznih oseb, ki
so skočile v morje ter plavale protim drugim ladjam, se
je čulo po morju.

Roparji so bili zdaj še bolj silni; urnejše nego prej
so se bližale druge ladje in Jaka je začelo skrbeti. Zopet
so se oglasili topovi in jako naglo zaporedoma, nobena
krogla skoraj ni padla zaman. Pa tudi s sovražnih ladij
so jele padati svinčenke in Jaku je odbila ena klobuk raz
glavo ter mu posnela kožo. Medtem pa tudi drugi mor¬
narji niso držali rok križem. Zapored so pokale puške in
marsikateri predrzen sovražnik je pljusknil v morje ter
našel ondi svoj grob. Precej dolgo je trajal ta boj, pa so¬
vražniki vendar niso hoteli odjenjati, čeravno so izgubili
že tri ladje; še predrznejši so bili. Jaka je videl, da ta boj
ne bo tako hitro končan, ako si ne umislijo kaj boljšega.
Aleš, ki je zapovedoval mali četi na ladji in je tudi sam
pomagal pri enem topu, pravi svojemu novemu kapitanu:

„Veste, Jaka, škoda je streliva za to divjo druhah
morda ga bomo kje drugje bolj potrebovali; kaj pa, ako
bi predrli to tolovajsko brodovje ter bežali? „Lastavica a ,
mislim, bo dovolj močna, da polomasti to besno krdelo,
saj je že kaj hujšega junaško prestala/

142

■fc *


Jaku se je zdel ta svet popolnoma pameten.

„Razpnite jadra!" je zagrmel njegov glas in v neka¬
terih minutah je frčala „Lastavica“ naravnost med mnogo-
brojno tolovajsko brodovje, ki se je tesno združilo, da bi
ji zaprlo pot. Nastalo je strašno pokanje, lomastenje in
štrbunkanje. „Lastavica a  je butila z vso močjo med sovražne
ladje, vsaka, ki ji je bila na poti, se je prekucnila ali pa
razbila. Nekateri tolovaji so bili tako predrzni, da so po¬
skušali priplezati na „Lastavico“, pa mornarji so jih sprejeli
s svinčenkami, da se je vsakdo mrtev zvalil v valovje.

Srečno je prišla „Lastavica“ na prosto, sovražne ladje
pa so se umaknile nazaj proti obrežju.

Bilo je to tisto noč, ko sta bila Viljem in Tomaž
zaprta pri malajskem radži.

Tretji dan pridejo do otoka Jave. Jaka je vedel, da
ima ondi Viljem angleškega prijatelja, zatorej takoj poizve
o njem ter se napoti tja z Alešem, kajti mislil si je: ako
sta se rešila Viljem in Tomaž, prišla nista nikamor drugam
nego semkaj, ki je najbližji otok. Morda ju najdeva ravno
pri onem prijatelju, ali pa vsaj zveva, ali sta bila tukaj in
sta se potem morda odpeljala na kateri ladji dalje: če ju
pa še ni, počakali bomo nekaj dni.

Jaka in Aleš sta prišla k Viljemovemu prijatelju, alt

ta ni vedel nič o kapitanu. Bil je zelo žalosten, ko sta mu
naznanila njegovo usodo, ter je iz srca miloval nekdanjega
mladega častnika, ki mu je storil toliko dobroto.

,jLastavica“ je ostala nekaj dni v bata viški luki, ali
ko ni bilo o izgubljencih ni duha ni sluha, svetoval je Aleš,
da bi šli dalje proti Kalkuti in ondi izložili blago, potem
pa bi se zopet sem vrnili ali pa ondi počakali.

Jaku je bil ta predlog po godu. Pustila sta ondi nekaj
denarja in pismo do kapitana, ako bi prišel medtem, potem
pa sta se vrnila na „Lastavico‘\

Zvečer pred odhodom je sedel Aleš sam na krovu
ter ogledoval gibajoče se čolniče, ki so švigali semtertja
po morju in prevažali bataviške stanovavce na večerni iz-
prehod, ki je bil toliko prijetnejši v hladnem večernem
zraku po prestani dnevni vročini. Kar se mu približa oni
tujec, ki so ga vzeli tisti večer na ladjo, in stopivši pred
njega, mu pravi z nekakim peklenskim posmehom v slo¬
venskem jeziku :

„Ali veš, da te sovražim? Zakaj — še sam ne vem:
menda mora že tako biti."

Aleš ostrmi pri teh besedah, kajti oni, ki se je izdal
za Spanjolca, stanujočega v Ameriki, govori naenkrat slo¬
venski. Sam ni vedel, kaj bi odgovoril na tako čudno
vprašanje.

„Takrat v gozdu sem ti prizanesel, danes pa hočem
izvršiti svoj sklep ter se oprostiti za vselej teh pošasti, ki
mi vedno sledijo kot hudobni duh.“ Pri teh besedah izvleče
izza pasa samokres ter sproži na Aleša.

Aleš omahne na tla, zatisne rano z roko ter zakliče
s slabim glasom:

„Ti hudobnež, ti . .

Slabosti ga obidejo in več se ne zave.

Zaslišavši strel hitro pri tek o mornarji, ali najdejo samo
Aleša v nezavesti. Nemudoma ga neso v kajuto, ogledajo
mu rano ter jo skrbno obvežejo. K sreči ni bila nevarna,
kajti krogla, namenjena naravnost v srce, je šla postrani
ter mu poškodovala samo rebro. Aleš se je kmalu zavedel
in začel ves dogodek pripovedovati mornarjem in Jaku,
ki je bil že v velikih skrbeh. Šele sedaj so pogrešali tujca;
preiskali so vse kote, pa ni ga bilo več. Ko Aleš preišče
žepe, manjkalo mu je ure in mošnje z denarjem.

Aleša je rana sicer zelo težila, ali vendar ni odjenjal,
da so odrinili takoj zjutraj dalje, čeravno je Jaka silil, da
bi še ostali nekaj dni vBataviji, da bi Aleš popolnoma okreval.
Njegova trdna narava je pomagala več nego mazila; rana
se je urno celila, in ko so prišli v Kalkuto, bil je že toliko
trden, da je lahko zapustil ladjo ter šel ogledovat mesto,
katero je že zdavna želel videti.

To mesto s tolikerimi zanimivostmi je pa tudi vredno,
da ga človek ogleda. Tu vidiš vse pomešano: evropsko
umetnost in azijski blesk. Luka je polna velikanskih ladij
iz raznih dežel, ki vedno prinašajo in odnašajo blago; po
mestu visoke palače angleških bogatinov in indijske hiše
s svojimi preddvori, po katerih se gibljejo različno oprav¬
ljeni sužniki, čakaj e povelja svojih gospodov. Tu korači
ponosni Anglež od prodajalne do prodajalne ter ogleduje
dragoceno vzhodno blago in evropske izdelke; sivobradi
žid v svojem kaftanu leži len v pokriti nosilnici, katero
nosijo črni sužnji, ter se zaničljivo obrača od nečistega
Parija, ki korači pohlevno mimo njega.

Vse te in enake prikazni so srečevale Aleševe rado¬
vedne oči in se kar nasititi niso mogle te bliščobe, te
različnosti, katere si doslej še misliti ni mogel.

144

Ladja je bila kmalu izpraznjena in zopet na novo ob¬
ložena. Aleš je prehodil že vse ulice, pregledal vse zname¬
nitosti in prišel je že čas odhoda. Jaka je sklenil ostati
dalje časa v Kalkuti, češ : „Ako sta se kapitan in Tomaž
srečno rešila, prišla bodeta gotovo sem.“ .,Aleš pa je bil
nestrpljiv, rad bi bil jadral takoj nazaj proti onim otokom,
kjer sta morala biti oče, ako je še živ, in pa kapitan.
Nekoliko pa ga je tudi gnala mladeniška radovednost, da
vidi vedno novih krajev in spoznava novih narodov. Sled¬
njič se je dal Jaka pregovoriti in „Lastavica“ je odrinila
nazaj proti Bataviji.

Medpotoma so ostali nekaj časa na otoku Sumatri in
našli portugiško ladjo, namenjeno na Filipinske otoke.
Kapitan te ladje je Alešu opisal one kraje s tistimi deloma
izmišljenimi krasotami, ki vabijo in vnemajo mladeniču
sree. Aleša je neznano gnalo tja. „Da bi le še te otoke
videl,“ mislil si je, „potem pa bi šel rad zopet domov. a
Gotovo bi se bil pridružil portugiškemu kapitanu, ako ne
bi bila premagala ljubezen do očeta, katerega je upal do¬
biti v Bataviji. Ko ne bi se bila „Lastavica u  mudila na Su¬
matri, bi se bili res snidli z Viljemom in Tomažem, sedaj
pa sta bila onadva že v Kalkuti, ko so ti prišli v Batavijo.
Trgovec Edmond jim je naznanil, da sta se obadva srečno
rešila, da sta bila pri njem nekaj dni, potem pa sta se
peljala na neki amerikanski ladji v Kalkuto, kjer sta upala
najti svoje ljudi.

Kaj je bilo sedaj storiti? Vedno je iskal Aleš očeta,
pa nikdar nista mogla priti skupaj, kot bi ju vodila neka
nevidna moč vsaksebi. Sedaj ni kazalo drugega nego zopet
nazaj v Kalkuto, in če ju še ondi ne bo, dalje proti Ame¬
riki za njima. Drugo jutro je bilo že odločeno za odhod.

Tisti večer pa pride v bataviško luko še druga ame¬
riška ladja, katere vnanja oprava je že kazala, da mora
biti last bogatina, ki si krajša čas in zapravlja svoje pre¬
obilno premoženje, vozeč se za kratek čas po svetu.

Zvečer sta Jaka in Aleš sedela v kavarni ter se po¬
govarjala o raznih rečeh, ki sta jih že doživela po svetu.
Kmalu se jima pridruži velik mož vitke rasti v mornarski
opravi. Jaka in Aleš se mu umakneta in on sede zraven
nju prijazno ju pozdravivši.

„Čigava je ta ladja v luki z angleško zastavo?" vpraša
prišlec črez nekaj časa. ko je posrebal črno kavo ter si
prižgal smotko.

145

■v v '' „Trgovskega društva v Londonu,f odvrne Jaka.

,;In njen poveljnik ? u

„ Sedaj sem jaz, ker se nam je izgubil kapitan."

- „Tedaj imate tudi vi nesrečo kakor jaz. Tudi meni
se je izgubil mlad mornar, katerega sem ravno mislil ime¬
novati za kapitana zaradi njegove marljivosti in priročnosti."

„Kam pa se je izgubil ? u  hitro vpraša Aleš.

„Na Filipinskih otokih sem obiskal nekega Spanjolca,
ki ima ondi na samoti veliko posestvo. Nekega večera
smo sedeli skupaj na vrtu in pili čaj. Kar se naenkrat
posveti poslopje in rdeč plamen švigne iz strehe. Vsi hkratu
planemo kvišku in hitimo otimat, kar je bilo mogoče; v
tem trenotku pa plane po nas celo krdelo črnih divjakov
z groznim vpitjem in njih sulice so padale tik nas. Po sreči
smo imeli pri sebi nekaj orožja in branili smo se toliko
časa, da so prišle ženske v varnost, potem pa smo jo tudi
mi pobrali v zidan hram, katerega ni mogel razdejati plamen.
Divjaki so napenjali vse moči, da bi nas se polastili, pa
se ni dalo, ker naše orožje je bilo veliko boljše. Tolovaji
so odšli, ker niso mogli nič opraviti, mi pa smo se zbrali
na pogorišču. Bili smo vsi nepoškodovani, samo dveh je
manjkalo: enega hlapca, ki je ležal mrtev za plotom, in
mojega mladega mornarja Ferdinanda. Preiskali smo vse
kote, pa ni ga bilo nikjer. Drugo jutro nam pove neka
malajska deklica, da je videla v gozdu divje može, ki so
gnali s seboj nekega belega človeka. Sedaj smo bili pre¬
pričani, da je Ferdinand v sužnosti. Poskušali smo mnogo
rešiti ga, ali ni se dalo. Ondotni poveljnik obljubil je, da
zbere nekaj mož, ki bi se podali v notranji otok, ali rekel
je, da to ne bo zadosti, temveč bilo bi treba, da bi tudi
jaz dobil kaj vojakov, da bi bila truma nekoliko bolj iz¬
datna. V ta namen sem se pripeljal semkaj, da poprosim
holandskega poglavarja za pomoč, potem pa bomo posku¬
sili, če kaj opravimo. — Mladeniča je res škoda, ker je
bistre glave. Tukaj-le imam še njegovo pismo do matere
v Ameriki, katero je ravno mislil oddati drugo jutro ter
ga meni izročil. Nate, čitajte!"

Aleš vzame še odpečateno pismo ter čita:

..Preljuba mati!

O, ko bi vedeli, koliko lepega in čudovitega sem že
videl po svetu, odkar .sem se ločil od Vas! Z morjem sem
se že čisto seznanil in moj gospod me ima tako rad, da
mi hoče kmalu izročiti poveljstvo na ladji. To bo veselje!

Žalost in veselje.

10

146

Gotovo, draga mati, se bodete tudi Vi veselili mojega
naglega napredka. Služba bo dobra in lahko bodeva oba
živela boljše nego doslej, ko nisem mogel jaz še nič pri¬
služiti. Sedaj smo daleč daleč tam na azijskih otokih, tako
daleč, da si Vi še misliti ne morete; Vaša pot iz Evrope v
Ameriko je proti tej daljavi tolika kot nič. Sedaj stanu¬
jemo pri nekem bogatem Španjolcu, ki ima veliko posestvo
v prijazni dolini, obdani krog in krog z obraščenimi hribi.
Ravno tak kraj mora biti tudi v vaši domovini v Evropi,
kakor ste mi včasih pravili. Črez leto in dan upam, da
se zopet srečno vidiva. Potem Vam bodem pripovedoval
svoje dogodbe natanko, da bodete vedeli, kaj se vse vidi
po svetu. Tudi sem napisal že celo knjigo svojih poto¬
pisov, katere je rekel moj gospod, da jih moram dati na
svetlo. Z Bogom, predraga mati!

Prisrčno Vas pozdravlja iz daljave Vaš

. ; . hvaležni sin

F er dinand Senčar/
Aleš sam svojim očem ni verjel, je li res, kar bere.
Ferdinand Senčar — to ime mu je zvenelo po ušesih. Ko
ne bi čutil sam .svojega srca glasneje biti in ne čutil potnih
kapelj, ki so mu tekle po čelu, mislil bi, da se mu sanja.

„Senčar?“ pravi ves zavzet, „tako se imenuje naša
rodovina in Ferdinand se imenuje moj brat, o katerem
mi je pravil oče, da živi v Novem Jorku/

„I)a, da, v Novem Jorku je bil pri svoji materi , 44
pravi tuji gospod, „ondi sc je izšolal, potem pa je stopil
v službo na moji ladji. Pravil mi je, da sta se brat in
oče izgubila, da nihče ne ve za nju. mati pa da živi v
Ameriki, ne ravno brezskrbno, ker nima nobene pomoči,
in da stavi vse upanje v .sina, ki jej je bil vedno zelo vdan .' 1

„Ferdinand, moj brat ! 44  dejal je Aleš ves zavzet. ,.ti
si v sužnosti, moj oče je bil v sužnosti in jaz tudi. -
Dokler je kaka kaplja krvi v meni, ne jenjam. da te rešim.
Blagorodni gospod, tudi jaz se vam pridružim; bil sem
nekdaj vojak in dobro znam rabiti orožje, kakršnokoli.
Ali rešim brata ali pa poginem ’/ 4

Amerikanec je bil zelo vesel, ne le, da je dobil člo¬
veka, katerega v srce peče nesreča bližnjega, temveč ki
hoče oteti lastnega brata, nesrečnega Ferdinanda.

„Yi drugi , 44  nadaljuje Aleš, ,.odpravite sc ali takoj
proti domu ali pa počakajte v Kalkuti: jaz ne grem odtod,
preden ne dobim brata/

147

Staremu Jaku se je zasvetila solza v očeh, tako je bil
ganjen od take bratovske ljubezni.

,,Ne v “ dejal je, „mi ne gremo domov. Skupaj smo
prebili nevarnosti doslej, prebijmo jih še odslej. Čeprav me
že teže leta, pa si vendar vedno še upam kaj opraviti proti
divjakom in moji mornarji ti bodo pokazali, da so pravi
junaki, ki se nič ne boje.“

Tako je bila sklenjena vojska proti divjakom, o ka¬
terih še vedeli niso, kje stanujejo. Amerikanski kapitan
je dobil še nekaj bojaželjnih mladih vojakov, ki so prišli
iz raznih krajev semkaj bolj iz radovednosti nego iz kakega
namena. Tretji dan je bilo že vse pripravljeno in obe
ladji ste odrinili proti Filipinskim otokom.

XIII.

Na Filipinskih otokih se je nabralo tudi že nekaj
oboroženih mladeničev; bili so večjidel Španjolci. Ame¬
rikanski kapitan Robert .L*** je izročil poveljstvo male
armade Alešu, ki je imel največ izkušnje v tej reči.

Aleš je preštel in pregledal svojo četo, ki bi se smela
res le četica imenovati. Bilo je šestdeset krepkih mož z
enim pogorskim topom, dvema osloma z brešnom in ve¬
likim lovskim psom „Kandor a , katerega je ondotni španski
naseljenec nalašč privadil na divjake.

Pa tudi to malo četo je razdelil Aleš na tri epake
dele. Napravil je tri stotnije po dvajset mož, ki jih je
šaljivo imenoval „bataljone“. Prvi, pri kateri so bili večji¬
del mornarji s topom in psom Kandorjem, zapovedoval
je kapitan Robert, drugi Jaka, tretji pa, kjer so bili večji¬
del Španjolci s tovornima osloma, postavil je za poveljnika
mladega nizozemskega častnika, ki se je prostovoljno pri¬
družil tej vojni. Poveljnik celi armadi pa je bil Aleš.

Odpravili so se v hribe, kjer se jim je zdelo, da
morajo biti divjaki. Pot je prihajala vedno slabejša, .čim
bolj so se bližali notranjemu delu otoka; slednjič je po¬
polnoma izginila in morali so se plaziti po grmovju t dalje.
Zvečer so napravili majhen tabor ter zakurili ogenj, okrog
pa so razpostavili straže, da so čuvale po noči. Vse je bilo
urejeno kakor pri navadnih vojakih. .v:

To potovanje ni bilo ravno dolgočasno, ker .so bili
vojaki sami mladeniči, .mladina pa je rada vesela in vedno
je vedel kdo katero povedati. . .

10 *

148

Tretji dan so prišli na široko plan, ki je bila obraščcna
samo z grmovjem. Daleč tam v zakotju so se dvigale strme
skale in pod .skalami so bila znati človeška stanovališča.

„Tu bo nemara Ferdinand, u  dejal je Aleš, „kakor se
mi zdi; vas je precej obširna. Le krepko naprej! Kmalu
bomo pri stolnem mestu roparskih divjakov in vzeli ga
bomo kar z naskokom.“

Imeli so še dobro uro h odd. do onih koč, ko eden
vojakov zapazi, da je izginil pes. Dolgo so ga klicali, pa
ni ga bilo od nikoder.

„ Naj brž je zavohal divjake,“ pravi Aleš. ,,zatorej le
pozor in ostanite skupaj/'

Prišli so do neke ožine, kjer je peljala pot proti oni
vasi. Aleš je razposlal ogleduhe na vse strani, da ogledajo,
kje bi bilo najvarnejše bližati se sovražnikovemu stanišču,
pa vsi so prinesli neugodno poročilo, da je to edina pot,
po kateri se pride tja gori, ker drugod je samo skala in
goščava.

Da jih pa le sovražniki ne zapazijo, preden prekora¬
čijo ožino, sicer jih od zgoraj lahko potolčejo do zadnjega.
Previdno so potovali dalje in bili so že nekoliko na pro¬
stem, ko zagledajo zunaj vasi veliko krdelo oboroženih
mož, ki je vedno bolj naraščalo.

„Tukaj-le bo pa nemara dovolj dela,“ pravi Aleš; „go-
tovo jih pride na vsakaterega izmed nas najmanj deset.
Le urno stopajmo, da jim uidemo iz tega neugodnega kraja;
potem bo že kako/'

Aleševa vojska je prišla zopet na plan in sovražno
krdelo jim je šlo naproti. Naši niso hoteli takoj krvi pre¬
livati, zatorej so poslali nekega Španjolca, ki je dobro t
razumel jezik otočanov, k sovražnikom, da jim sporoči,
naj izroče jetnika belim možem; če ga pa ni pri njih, vsaj
povedč), kje je, da se ne bodo po nepotrebnem bojevali.

Poročnik pride kmalu nazaj in naznani, da ni opravil
nič. ^Divjaki trdijo,“ pravi, „da nima njih poglavar nobe¬
nega belega sužnja in da tudi o nobenem ne ve, zatorej
naj beli možje mirno odidejo, ker on ne želi boja."

Aleš sedaj prav nič ni vedel, kaj bi počel; mogoče,
da res ni Ferdinanda tukaj, mogoče pa tudi, da poglavar
laže ter si skuša tako ohraniti sužnja.

Že so se mislili vrniti in kje drugje poiskati sovraž¬
nega gnjezdišča, ko pride stari jaka od samotnega drevesa,
kjer je hotel nastreljati nekaj ptičev za kosilo, in prinese

1AO

s seboj lepo okovan žepni nož. Kapitan Robert ga vzame
v roko in vzklikne ves zavzet:

„To je Ferdinandov nož, dobro ga poznam, ker ga
je večkrat popustil na moji mizici. Sedaj imamo dokaz,
da je Ferdinand tukaj in da se je poglavar nesramno lagal;
zato mora biti kaznovan. Kje je bil nož?“

„1 no, tam-le v drevesu je tičal. Bržkone ga je Fer¬
dinand sam zasadil z namenom, ako bi ga po sreči prišel
kdo iskat in bi po naključju našel nož. Dobro, da ga ni
še našel nobeden divjakov. “

„Hajdi, sedaj pa le dalje!“ zapoveduje Aleš. „Nocoj
mora biti Ferdinand v naših rokah, sicer razderemo in
popalimo do zadnjega klina to gnezdo.“

„Da, da, mora biti kričali so vneti vojaki, katerim
je tudi vino v čutarah nekoliko obudilo pegum. „Živio
naš poveljnik AlešF

Vsa vojska se je pomikala lepo četverovrstno urejena
dalje, naravnost proti sovražni vasi, kjer so stali tudi divjaki
že popolnoma pripravljeni na boj. Tisoč korakov od vasi
obstane Aleš. Še enkrat pošlje onega Španjolca k sovraž¬
nikom, da bi izpustili Ferdinanda, pa zopet se je vrnil z
istim odgovorom.

Aleš ogleda še enkrat vso vas; bile so same lesene
bajte, le na desni strani je bilo nekoliko večje štirivoglato
poslopje, sezidano bržkone iz ilovice. Aleš razpostavi
svojo vojsko, spravi tovorna osla v zatišje, potem pa na¬
meri svoj top v ono zidovje, ki je bilo po njegovem
mnenju poglavarjevo stanovanje, in sproži. Top zagrmi,
siv oblak se dvigne kvišku in krogla prižvižga v štiri-
voglato zidovje ter odtrga vso streho na levi strani.

Divjaki so stali nekaj časa vsi plahi, potem pa za-
ženo strašen krik in planejo nad malo četo. Na Aleševo
povelje zaklopočejo petelini na puškah, strel zagrmi in
cela vrsta divjakov se valja v krvi po tleh. Zopet po-
stoje divjaki nekaj časa, potem pa se še ljutejše zaženo
proti Evropcem. Vdrugič zagrme puške in pade jih ne
dosti manj od prej.

To je trajalo samo nekaj minut, pa sovražna četa se
je že zelo skrčila. Divjaki si niso upali dalje, stopili so
le okrog poglavarjevega poslopja, da bi varovali vhod.
Naši so bili že namenjeni polastiti se z naskokom pogla¬
varjeve palače, kjer je moral gotovo Ferdinand biti zaprt,
ko zagledajo naenkrat od nasprotne strani veliko druhal

150

oboroženih možakov prihajati. -Bilo je najbrž kako so¬
sedno pleme, ki je slišalo strel ter je prišlo svojim so¬
sedom na pomoč. Ta druhal je bila najmanj trikrat obil¬
nejša nego prejšnja, zatorej je začelo Aleša skrbeti, kako
bi se otel. Ubraniti se taki množici ni bilo mogoče, če¬
ravno so bili naši oboroženi z dobrim strelnim orožjem,
oni pa večjidel s sulicami in kiji. Tudi so jeli nekateri
Spanjolci že godrnjati in siliti nazaj; bili so menda že siti
te gorske vojske. Največ pa so bile vzrok tej čemernosti
prazne steklenice, iz katerih so prej celo pot vlekli in si
hrabrili srce. Aleš je spoznal, da se mora umakniti, ako
noče poginiti med divjaki. ' Zbral je svojo četico, katera
je izgubila v boju samo tri može, ter nastopil pot nazaj

proti goščavi.

Divjaki pa so ostali na
njimi; gotovo so imeli strah
tudi bilo na kupe mrtvih na
Aleš je prišel nazaj h

svojem mestu ter niso šli za
pred svinčenkami, saj pa je
bojišču. ;

gozdu, kjer so bili prenočili

zvečer .pred bojem. Bila je ondi temna goščava in nizek
holmec jih je zakrival sovražnikovim očem. Nekaj strelja-
jev od goščave se je širilo majhno gorsko jezero; tu so
si napravili taborišče. Aleš je sklenil počakati še nekaj
dni tukaj, da bi prevaril sovražnika in ga potem nenadoma
napadel po noči. ter osvobodil brata. Razpostavil je na
okrog straže, ki so se menjale vsaki dve uri; vse je bilo
prav po vojaško urejeno. Spanjolci bi bili radi streljali
ptiče, ker niso imeli mesa, pa Aleš jim je to ostro pre¬
povedal, da ne bi se s tem izdali sovražniku in ves načrt
uničili po nepotrebnem. Morali so se zadovoljiti s kruhom,
sirom in sadjem, ki so ga imeli s seboj.

Proti večeru stopi Aleš na oni holmec, da bi ogledal
okolico bolj natanko; kar zagleda oddaleč posameznega
človeka na vso moč teči in kmalu za njim cela kopa dru¬
gih ljudi. V daljavi ni mogel vsega razločiti, ko pa je
prišla oseba bliže, spoznal jc evropsko opravljenega člo¬
veka. Srce mu zakipi radosti, saj je vedel, da ta človek
ne more biti nihče drug nego Ferdinand. Planil je k svo¬
jim tovarišem, ki so ravno izkopavali globelji, da bi v njh
po noči zakurili ogenj, ter jim veli urno zgrabiti orožje.
Kar so dale noge, tekli so beguncu naproti; najprva sta
bila Robert in Aleš. Begunec, videč pomoč, pospeši še
bolj korake in se nekaj minut potem zgrudi ves spehan
pred Alešem na tla.

151

Divjaki, ki $o mu bili že čisto za petami, obstali so
vsi osupnjeni, kajti gotovo so mislili, da je sovražnik že
Bog vedi kje.

Kdo more popisati veselje, ki je zavladalo sedaj med
rešitelji? Vojaki, popolnoma pozabivši prejšnje čemernosti,
vriskali so in pozdravljali Ferdinanda. Nekateri so bili
celo tako predrzni, da so streljali po divjakih, ki so urno
obrnili pete ter se spustili v beg. <

„0 gospod Robert/ 4  jecljal je onemogli mladenič, „vi
ste moj rešitelj, vi ste šli v tako nevarnost zaradi mene!
Ne morem vam povrniti, Bog naj vam poplača to blago-
srčno dejanje. 44  In solze hvaležnosti so mu kapale po licu
na Robertove noge, katerih se je bil oklenil.

„Pusti to, ljubi Ferdinand, 44  pravi nato Robert; „vsa-
komur je dolžnost pomagati svojemu bližnjemu. Glej, za
tvojo poštenost in marljivost ti je pripravil Bog še večje
veselje nego samo rešitev iz sužnosti. Poglej tega mlade¬
niča tu, — objemi ga, tvoj brat je ! 44

Ferdinand poskoči kvišku, v tem trenotku pa se ga
je že oklenil Aleš in objemaje ga govoril polglasno:

„Ferdinand, moj brat! 44

Več prevelikega veselja ni mogel izpregovoriti. Dolgo
sta se držala oklenjena ljubeča brata, saj sta sq videla
danes prvikrat v življenju, doslej sta se poznala samo po
imenu. Solze prisrčne radosti so kapale na sklenjeni roki;
oba sta čutila le eno srečo, srečo bratovske ljubezni. Vse
navzoče je prevzel ta prizor, bili so ganjeni in trda vojaška
srca so se omečila do solz, ki jih nikdar niso poznala poprej.

Ferdinand, ki je bil zelo utrujen, sedel je na osla in
vsa vojska se je napotila proti obrežju, kjer sta čakali
ladji. Med potoma je razodel Aleš bratu ob kratkem vse
doživke svoje in očetove; oba sta upala, da se ob kratkem
vsi srečno združijo, ko so toliko let bili raztreseni. Potem
pa je začel tudi Ferdinand praviti o svoji sužnosti pri div¬
jakih, ki sicer ni bila ravno dolga, pa vendar neprijetna.

T  „Ko so nas tisto noč napadli divji tolovaji/ 4  pričel je,
„bil sem jaz najzadnji, kakor veste, gospod Robert. Za¬
drževal sem krutneže toliko časa, da so bile ženske rešene,
potem pa sem tudi jaz mislil pobegniti, kajti črnuhov je
prihajalo vedno več. Kakor dež so letele sulice krog mene,
po sreči me ni ranila nobena izdatno, in dolgi noži so se
svetili od vseh strani, jaz pa sem se vendar s svojo sabljo
toliko branil, da mi nihče ni prišel do živega. Naenkrat

152

pa se izpodtaknem ob neki grm ter telebnim na tla. Prej
nego mi je bilo moč pobrati se, planejo divjaki po meni,
mi zvežejo roke in zamaše usta ter me tirajo v stran.
Zunaj vrta primejo me štirje možje ter šiloma vlečejo dalje;
če sem se ustavljal, suvali so me v hrbet ter mi žugali z
noži. Kaj sem hotel? Iti je bilo treba, sicer bi jo bil prav
po ceni izkupil za vselej. „Bes vas plentaj!“ mislil sem si,
„ako bi imel jaz sedaj le svoje roke proste in sabljo v
pesteh, pokazal bi vam, po čem ima' okus.“ Pa ta želja je
ostala le želja in jaz sem moral dalje v gore.

Med potjo sem slišal, kako so pokale vaše puške, in
dasi nisem bil nič vesel svoje črnikave, razcapane družbe
ter sem bil kaj slabe volje, bil bi vendar rad veselja za¬
vriskal, slišavši pok za pokom, kajti pri vsakem strelu videl
sem že v duhu, kako se je zvalil ta in oni predrzni ropar
na tla. Slednjič sem dokončal neprijetno pot in prišel v
raztrgano vas, ki že oddaleč ni obetala nič prida. Gnali
so me takoj k poglavarju, ki je ravno sedel na dvorišču
pod senčnato palmo pušeč tobak ter se grozno kislo držal,
kot bi se mu bilo po noči o hudobi ali pa Bog vedi o čem
sanjalo. „No, danes je pa gotovo narobe vstal iz postelje,
da se tako čemerno drži, kot bi bil komu metle upal; danes
ne bo nič prida, a  si mislim sam pri sebi, ogledovaje to že
precej postarno podobo, ki je sedela nepremakljivo, kot bi
jo bil vkopal, ter je družila v sebi vse mogočnosti ne¬
omejenega vladarstva. Dolgo me še pogledal ni, menda
sem se mu zdel preneznatna oseba zanj, ker nisem bil tako
dimaste barve kot on. vSlednjič pa se obrne proti meni in
me ogleduje od nog do glave, da bi se menda prepričal,
ali imam vse človeške lastnosti, ter pravi v slabi španjščini:
„Kakšno delo znaš ?“

„Da bi te . . .,“ mislim si, „ta gotovo misli, da sem
krojač ali pa črevljar; nemara zahteva, da bi njegove pol
gole služabnike preskrbel z obleko . 44  Ni mi prišlo takrat
na misel, da nekateri poglavarji teh otokov zato radi love
Evropce, ker znajo ti razna umetna dela, kakršnih ondi
ne umejo. „Jaz nisem rokodelec, veličanstvo / 4  pravim nato
nekako šaljivo, kar pa je menda glavar dobro zapazil.
Kajti zelo se mu nagubanči čelo, gleda kot hudo vreme,
izpregovori svojim spremljevavcem nekaj meni nerazumlji¬
vih besedi, zamahne z roko in brž me odženo v neko vinski
kleti podobno sobo. Tu mi prinese eden neko orodje, ki
je. bilo vsemu . bolj. podobno nego metli, ter mi pokaže z

153

znamenji, naj pocedim to beznico, v kateri je bilo res že
toliko nesnage, da bi jo bil najlažje z gnojnimi vilami iz-
kidal; menda so čakali nalašč name, da jim potrebim sta-
novališče. „Lepa služba pri divjaškem veličanstvu / 4  si
mislim; „Bog vedi, koliko plačila ima tukaj kraljevi po¬
metač .' 4  To delo sem opravljal dan za dnevom in vedno
ga je bilo dosti; včasih me je doletela tudi kaka pod rebra,
če nisem bil dosti priden. Prenašati pa sem moral vse s
potrpežljivostjo in ziniti še besedice nisem smel. Mislil
sem pa vedno na beg, a nikdar ni bilo priložnosti, vedno
sem bil le v poglavarjevi palači, ki je bila dobro zavaro¬
vana kroginkrog, razen tega pa sta hodila tudi dva služab¬
nika vedno z menoj. Moje orožje, mošnjo, uro in obleko
si je prisvojil kratko in malo poglavar; menda se mu je
zdelo nespodobno, da bi bil pometač lepše opravljen nego
vladar sam. Tako sem ga že drugo jutro videl v mojih
hlačah in suknji stopati po dvoru. Oblekel jo je za po-
skušnjo, ali se mu bo dobro podala, pa njegovim dolgim
nogam bile so hlače prekratke, zato je kazal spodaj golo
kožo, kar pa ga ni prav nič motilo; novo obleko je le
imel in še po ceni.

Danes zjutraj pa me pokličejo precej zgodaj , ko se
je jedva zdanilo. Šest čuvajev z dolgimi sulicami me je
čakalo na dvorišču, eden mi poda težko sekiro, pa tako
skrhano, da bi še gnilega štora z njo ne obtesal, ter mi
reče, da moram iti z njimi v gozd les sekat. „Bog po¬
magaj ! 44  vzdihnem iz globočine srca, „to sekiro bi lahko
brez skrbi jezdaril na Himalajske gore,* pa bi še žuljev
ne dobil, ti ljudje pa hočejo, da bi z njo drevesa pose-
kaval . 44  — Prišli smo v velik gozd, kjer so stala velikanska
drevesa, debela, da bi jih dva moža ne obsegla. Čuvaji
mi pokažejo tako drevo, ležejo krog mene ter mi ukažejo
na delo. Jel sem udrihati po drevesni skorji, pa čim bolj
sem klepal, tem manj sem opravil. Mahal sem, da je vse
iz mene teklo, pa na deblu se je ravno toliko poznalo,
kot bi ga bil zajec oglodal. Moji čuvaji niso nič rekli,
niti da delam prehitro niti da prepočasno; malomarno so
gledali, kako lete pomalem šibice izpod sekire, imeli

so več potrpežljivosti nego jaz.

Med tem opravilom zaslišim naenkrat v daljavi strel.
Čuvaji planejo kvišku in poslušajo, tudi jaz sem prenehal

~ Himalajske gore so v južni Aziji, ondi se nahajajo najvišji
gorski vrhunci na zemlji (Mount Everest črez 8800  metrov).

154

in jel preudarjati, kaj je neki to. Eden izmed njih odide iz
gozda in priteče kmalu nazaj ves spehan ter naznani po¬
tihoma nekaj svojim tovarišem. Takoj mi vele, naj popustim
delo ter grem z njimi. Medtem je nastajal strel vedno
hujši in je prihajal vedno bližje. Mene se polasti radosten
čut, mislil sem na rešitev. Bolj trdno sem stisnil sekiro,
čutil sem v rokah moči, kot še nikdar ne poprej. Čuvaji
so me silili urno dalje in jaz sem jih nekaj časa ubogal.
Ko pa pridemo na višino, odkoder se je videlo v vas, po¬
jenjalo je streljanje, le gruče ljudi so se zbirale ondi in so
tekale semtertja. Čuvaji so se nekoliko ustavili ter pomirili.
Sedaj stopi eden čuvajev k meni; znal je španski ter mi
pove hladnokrvno, da je poglavar zapovedal takoj umoriti
me, ker so moji beli ljudje napravili njemu danes strašno
škodo. Mene je oblil mrzel pot in toliko da me niso obšle
slabosti, kajti take neprevidene smrti si nisem želel. Sedaj
ti gre za življenje , 44  pravim si, „poskusiti je treba še zadnjo
rešitev: ako utečem, je dobro, ako pa me dohite, je pa že
vse eno, umreti moram tako ali tako, ako ne uidem. Bog
mi ne bo zameril, sedaj velja sila zoper silo / 4

Dva črnuha upogneta debelo vejo in spleteta na njej
zadrgo, da me kar po ondotni šegi obesijo; drugi štirje pa
so zadovoljno zrli, kako se pripravljajo zame vislice. Ta
trenptek porabim. Pogledavši okrog sebe, kje je priprav-
nejša pot za beg, zamahnem s sekiro in pobijem prva dva
najbližja stražnika; ostali štirje pa zaženo strašen krik
ter planejo nadme s sulicami, a jaz sem se vedel obračati.
Eden me sicer sune v levo ramo, pa to mi ni dosti priza¬
dejalo. le še hujše sem mahal okrog sebe in zopet sta le¬
žala dva na tleh, dva pa sta odnesla pete tako urno. kolikor
sta le mogla teči.

Sedaj sem tudi jaz pobral kopita ter jo vžgal po gozdu
sam prav ne vede kam; toliko se mi je zdelo, da grem .
proti morju. Od začetka sem tekel, ko pa ni bilo ni¬
kogar za menoj, hodil sem počasneje, ker sem bil že zelo
utrujen. Kar zapazim za seboj celo trumo divjakov, ki so
tekli na vso moč. „Da bi te .. . 4< , sedaj mi je slaba pela.
..Ako me doteko/* mislim si sam pri sebi. ,.po meni bo
brez usmiljenja . 44

V tem trenotku grozne stiske prideta mi na pomoč
kdo si bi bil mislil? moj lastni brat in moj dobrotnik,
gospod Robert. To je ves popis moje prestane sužnosti.
kjer so mi tekle najdolgočasnejše ure.“

155

Čeravno je to pripovedovanje močno ganilo vso družbo,
morali so se vendar smejati Ferdinandovi preprostosti, ki
je znal celo resne reči pripovedovati tako šaljivo. Vso
pot so si imeli dosti praviti in prej, nego so se nadejali,
bili so zopet pri morju in so se zadostno okrepčali pri
španskem našel niku, ki jih je že željno pričakoval. Na¬
pravil je veliko gostijo in razveseljevali so se celo noč
pri veselih govorih in polnih kozarcih, katere so praznili
na zdravje otetemu Ferdinandu.

XIV.

V nekaterih dneh sta odrinili obe ladji s Filipinskih
otokov proti domu, kajti Robert je bil že tudi sit potovanja
in si je želel zopet miru. Dan odhoda je bil jako prijeten
in nadejali so se dobre vožnje. Pa na svetu sploh ni nič

. stanovitnega in človek se takrat najbolj vara, kadar naj-
trdneje upa; tako je tudi morje vedno nestanovitno in
mnogokrat goljufa zaupnega mornarja.

Obe ladji sta plavali mirno po morju in mornarji so
uganjali šale po krovu, ker so imeli ugodno vreme in zato
malo opravka. Kar se naenkrat nakupičijo oblaki na nebu,
ki napovedo bližajočo se nevihto. Vse, kar se je moglo
gibati na ladjah, se je lotilo svojega posla: jadra so se
zadrgnila in dobro privezala in s strahom so pričakovali
vsi viharja. Ni dolgo trajalo, navadno bobnenje je nazna¬
njalo hudo uro, morje je vrelo, kot bi hotelo izhlapeti, in
valovi so se dvigali vedno višje in višje. Kmalu je na¬
stala skoraj popolna tema, le zdajpazdaj so predrli črno
noč švigajoči bliski, katerim je sledilo votlo grmenje.
Ljuto so zgrabili valovi ladji ter ju drvili dalje. Nekaj
časa bili sta blizu skupaj, potem pa se je naenkrat izgubila
Robertova ladja, na kateri je bil tudi Ferdinand, in je izgi¬
nila v daljavi, „Lastavico“ pa je tiral vihar zopet drugo pot.

V tej strašni uri, ko je vse na ladji trepetalo, ko je
pokal strop in so škripali jambori, povzdignil je Aleš v
svojem kotiču roki k nebu ter molil goreče k Bogu za
rešitev svojega brata Ferdinanda, s katerim sta se jedva
sešla, pa mu ga je že zopet hotela vzeti usoda. In kdo ve,
če ni storil isto tudi Ferdinand?

Aleševa goreča prošnja se je izpolnila. Že drugi dan
je pojenjal vihar in nastalo je zopet lepo vreme. Ali je
pa tudi Robertova ladja srečno prestala nevihto?

156

Vihar jih je zanesel precej daleč med Kitajsko in
bližnji otok Hajnan.

„Lastavica“ je plavala zopet mirno dalje in Jaka je
sklenil ostati nekaj dni v Kantonu, velikem kitajskem
trgovskem mestu, da popravijo ladjo, ki jo je poškodoval
vihar preteklo noč.

Nekega večera se jim bliža celo brodovje ladij, ki so
urno jadrale, dasi so imele protipih. Jaku in Alešu bilo
je dobro znano, kako nevarna so obrežja kitajskega morja
zaradi mnogih roparjev, najpredrznejših in naj grozovitejši h
morskih tolovajev. V svojih lahkih ladjah ali „džunkah“
obsujejo tujo ladjo ter jo priklenejo z močnimi kaveljni
nase, da ne more nikamor. Ako pa jim trda gre, umaknejo
se urno h kraju v plitvo morje, kamor težka ladja ne
more za njimi.

Jaka je naštel kakih osem takih „džunk‘‘, ki so pri¬
hajale vedno bližje. Brž ukaže svojim mornarjem vzeti v
roke puške, nekateri pa so imeli pripraviti žaganja in pe-
zdirja s prstjo zmešanega, da bi takoj zadušili smrdljive
lonce, ki jih mečejo tolovaji navadno na ladje, da z njimi
okužijo zrak. Vse je bilo pri delu. Jaka je opazoval ne¬
prenehoma bližajoče se ladje; Aleš je ukazoval in tudi sam
pomagal, kjer je le bilo treba, in v nekaterih trenotkih je
bilo pripravljenih pezdirnatih gruž cele kupe, da bi kar
najhitreje zadušili vsak lonec, ki bi padel na ladjo. Y
spodnjem delu ladje, kjer je kuhinja, pa stoji kuhar, velik,
trden možak, z dolgim nožem za pasom, pri velikem kotlu,
v katerem vre voda, ter kuri neprenehoma, kot bi hotel
samo peklo razbeliti. Tiho in mirno stoji pri svojem delu,
ne črhne nobene besedice ter vedno priklada premoga,
da že kar zveni v kotlu. Sedaj zakliče poveljnik s prve
tuje ladje v angleškem jeziku:

„Halo! Katera je ta ladja ?“

„Angleški trgovski trijambornik »Lastavica!«” od¬
govori Jaka.

Kam greste ? u
V Kanton!“

„Ali imate pri sebi pravice ?“

,,Imamo jih, ako se hočete prepričati!”

Sedaj ni bilo nobenega vprašanja več: tuje ladje so
obdale „Lastavico a  in kmalu so nastale ondi male lučiee.
Jaka zapove: „Pozor!” Topovi so bili pripravljeni, puške
napete in štirje mornarji so imeli v rokah pezdirnate gruče

v


157

pripravljene. Nekaj časa je bilo mirno; potem pa vzdigne
prva ladja svoje kreveljne ter hoče prikleniti „Lastavičo a
in v tem trenotku prileti tudi nekaj smrdljivih loncev na
ladjo, katere pa so mornarji takoj zadušili, preden so mogli
razširjati svoj kužljivi duh. Takih loncev poslužujejo se
sploh kitajski roparji pri napadih. Naliti so z nekako
smrdljivo tvarino, katera gori in razširja strašen smrad,
da mora človek poginiti. Sedaj zagrme topovi na „Lasta-
vici“, puške pokajo, iz velike usnjate cevi pa se vliva vrel
krop na sovrašnike, da je groza. Kuhar je zavrel velik
kotel vode ter jo sedaj z nalašč za to pripravljenim stro¬
jem pljuskal na tolovajsko ladjo. Boj je kmalu minul,
kajti sovražniki so bili preslabi; mislili so „Lastavico a  le
preslepiti ter jo z zvijačo vzeti, pa jim je izpodletelo, zakaj
na ladji je bil poveljnik star, izkušen mornar — Jaka.
Naenkrat so se razpršile vse „džunke“ na razne kraje in
„Lastavica“ je imela zopet mir. Teh tolovajev se je treba
najbolj čuvati, kajti oni pomore navadno vse ljudi, vza¬
mejo blago, ladjo pa potope, če se jim ne zdi pripravna,
ali pa jo tudi vzamejo s seboj.

Že drugi dan po tem morskem boju zagledajo pred
seboj obrežje, ki je bilo tik morja obraščeno samo z
grmičevjem, dalje pa z gostimi gozdi. Majhna reka se je
vila po peščenem produ ter se izlivala v morje. Jaka za¬
pove jadra zadrgniti, ker niso vedeli, kakšno je morje pri
kraju, in kmalu so ustavili tudi ladjo, ko so se prepričali,
da je morje vedno plitveje. Medtem se pripelje majhen
čolnič ob kraju in v njem je sedelo troje ljudi, kot bi bili
namenjeni lovit ribe. Ko zagledajo ,,Lastavico“, obrnejo
tako naglo svoj čolnič, da se povezne. Pa ko bi trenil, so
oni možaki iz vode ter zopet naravnajo poveznjeni čoln.

,,Hembraj,“ pravi Aleš, „saj mora vendar-le ondi morje
biti dosti globoko, sicer ne bi se zvrnil čoln: kaj pa, ko
bi šli bližje suhe zemlje ?“

„Beži, beži,“ odvrne Jaka nezaupno; „Bog vedi, kdo
so ti ljudje in kaj nameravajo. Kitajci so navadno zviti,
in kdo ve, ali niso to .storili nalašč, da bi nas zapeljali?
Ako gremo bližje, zadela bo ladja na pesek in potem ob¬
tičimo/ 4

Kitajci so odveslali zopet nazaj proti oni strani, od¬
koder so bili prišli.

Na ladji se je izpridilo meso, zatorej je sklenil Aleš
ustreliti kako divjačino, ker so bili ravno blizu gozda.

158

Vzame svojo dvocevko in nekaj mož s seboj ter vesla
v čolnu na breg. Kmalu zapazi v grmovju velikega fa¬
zana, ki pa je vedno toliko bežal pred njim, da ga je
zmerom videl, ustreliti pa le ni mogel nanj. „Le čakaj,“
dejal je, „ ravno tebe hočem imeti, ker mi nagajaš. “ Pri¬
hajala sta vedno dalje v goščo in kmalu je bil Aleš po¬
polnoma ločen od svojih tovarišev, fazana pa le ni mogel
dobiti. Slednjič se naveliča preganjati ga ter se hoče
vrniti. Klicati jame tovariše, pa ne dobi nobenega odgovora,
le posamezne poke je še slišal, pa grozno daleč proč. Urno
je dirjal proti oni strani, odkoder je čul strel, in pride
proti mraku na breg one reke, ki so jo poprej videli.
Daleč tam na morju je stala „Lastavica“ in videl je čoln,
v katerem so se peljali njegovi tovariši z lova ravno proti
ladji. Klical je na vso moč, pa niso ga slišali.

Medtem se pripelje po vodi navzdol velik čoln, v ka¬
terem je sedelo kakih dvajset Kitajcev.

„Hej!“ pokliče jih Aleš, „kdo ste, prijatelji! Ali nc
bi me hoteli peljati do one-le ladje? Dobro vam plačam. u

„Koliko pa daš? u  pravi eden in čoln se jame pomikati
k bregu.

' ,,Koliko pa terjate ?“

„Dve kroni,“ bil je odgovor.

„0, to je preveč, pa naj bo, tja moram, ker se že
bliža noč,“ pravi Aleš ter stopi v čoln.

Možje so urno dalje veslali po reki in nekako od
strani pogledovali Aleša. Na njegovo vprašanje, kdo so,
povedo mu, da so trgovci, ki so peljali blago v deželo,
sedaj pa da se vračajo domov. Prišedši na iztočje reke,
obrnejo naenkrat čoln ter veslajo ravno v nasprotno stran
ob morju gori.

„Oho,“ pravi Aleš, „tako se nismo zmenili, kaj na¬
menjate z menoj? Hudobneži, goljufih Pa nihče mu ne
da odgovora, le vedno urneje veslajo in kmalu jim je iz¬
ginila „Lastavica“ izpred oči.

Ko pridejo do majhne ožine, zdrči čoln v precej pro¬
storno luko, kjer je bilo čuda raznovrstnih ladij. Aleš je
sedaj dobro vedel, v čigavih rokah je, pa ni hotel kazati
bojazni, saj bi mu bilo to tudi malo koristilo.

„Bog me je že rešil iz marsikake nevarnosti," dejal
je sam pri sebi, „torej me bo tudi iz te; bom vsaj neko¬
liko spoznal kitajske običaje." In res jih je spoznal še
preveč, kakor se bodo čitatelji kmalu prepričali.

159

Kakor smo že rekli, je bilo v onem skrivnem zalivu
mnogo ladij, ki so bile vse tolovajske. Njih poveljnik se
je imenoval Tiun-Lin; čudno ime, jelite, ali to nič ne
de, ime je kitajsko. Ko pripeljejo Aleša na ladjo, sedel
je Tiun-Lin ravno v svoji kajuti ter igral z nekaterimi
tovariši kocke, katera igra je Kitajcem zelo priljubljena.
Srpo pogleda Aleša, pusti pri tej priči igro ter ga vpraša:

„Ali si ti z one ladje, ki nam je sinoči toliko priza¬
dejala, ali si mar celo kapitan ?“

„Nis*em,“ odvrne Aleš, „jaz sem samo njegov prijatelj.“

„In odkod si?“

„Saj ne boš »vedel, če ti prav povem.“ -

„Gotovo znaš več jezikov, kaj ne? Na primer fran¬
coski, španski, laški itd.“

„Znam jih nekaj, znam, samo vaše kitajščine ne
razumem prav nič.“

„To nič ne de,“ pravi tolovajski poveljnik zadovolj¬
nega obraza, — „meni je,, umrl pred nekaj dnevi tolmač
in sedaj ravno potrebujem drugega; boš pa ti prevzel to
službo. “

„Oho,“ odvrne Aleš, „tako brž to ne gre. Vprašam
vas najprej, s katero pravico se me smete polastiti? Po¬
mislite, da sem v službi onega naroda, ki vam je v marsi¬
katerih bojih že pokazal svojo moč in neustrašenost, go¬
tovo se vam niso še popolnoma zacelile rane angleških
mečev in tudi njih bombe so vam menda še v spominu/*

„Že vemo, že,“ roga se mu poveljnik, „to je vse prav
lepo, ali ti si sedaj naš, razen če se odkupiš, potem te
pošljem zopet na ladjo. He, sto zlatov, to ni veliko za
tako mogočno glavo ! u

„Kje pa bom vzel sto zlatov ?“

„Kjer hočeš. Če jih nimaš pri sebi, piši ponje kapi¬
tanu, ako je tvoj prijatelj, kakor praviš; gotovo ti bo toliko
zaupal. Eden mojih mornarjev pa pojde po odkupnino/*

Aleš je ostal trdovraten in se ni hotel pogoditi s to¬
lovajskim poglavarjem, da bi kaj dal. Ko ta vidi, da nič
ne opravi, vzame Alešu mošnjo, v kateri je imel še precej
denarja, vzame mu njegovo dvocevko, jako krasno delo,
in pa vse strelivo: Vse to shrani v svoji kajuti v stekleno
omaro, katero je gotovo kje zaplenil. Aleša pa veli zapreti
v sosednjo sobico.

Tu je začel Aleš premišljevati svojo nezgodo in ne¬
premišljeno naglost. ki mu je že tolikokrat škodovala.

160

Kesal seje, ali prepozno; po toči zvoniti ne pomaga nič. Pride
mu pa na misel, da namerava morda Tiun-Lin napasti ne¬
nadoma „Lastavico“, ki bi se ga v tej plitvini ne mogla
tako krepko ubraniti kot na širokem morju; videl je bil pa
tudi, da je tolovajska moč precej velika in bi ne bilo varno
z njo bojevati se. Šine mu naenkrat v glavo dobra misel:
„Umoril me ne bode, ako res potrebuje tolmača, jaz pa
imam sedaj lepo priložnost, da naznanim Jaku nevarnost
ter ga opomnim, da naj brž pobegne od kraja na široko
morje. Tiun-Lin mi je naročil pisati pismo do kapitana
po odkupnino. Dobro; pisal bom Jaku v francoskem jeziku,
saj tolovajski glavar pač razume nekolik-o angleščine, fran¬
coski pa čitati gotovo ne zna “ Nestrpno je zdaj čakal, da
more govoriti s poglavarjem.

Proti večeru pride v njegovo sobo .sam Tiun-Lin ter
ga zopet vpraša, če se hoče odkupiti.

„Da, premislil sem si,“ pravi Aleš; „meni je prostost
ljubša nego čepeti v teh vaših kurnikih. Prinesite mi tinto
in pero, takoj hočem napisati pismo kapitanu. Samo da
ostanete mož-beseda!“

„Kajpada, u  pritrdi poglavar veselo ter pošlje služab¬
nika brž po pisalo.

Kmalu prinese sluga velik, lesen vrč črnila in mesto
peresa čopič, kajti Kitajci, Japonci in tudi nekateri drugi
azijski narodi ne pišejo s peresi kot mi, temveč s čopiči,
kakršne imamo pri nas za slikanje.

„Piši tedaj!“ pravi Tiun-Lin ter mu poda prineseno
orodje.

Aleš prične čečkati z nepriročnim orodjem, kolikor
se je najbolj dalo, ter se drži tako resno kot trgovec pri
svojih računih, kajti prepričal se je, da poglavar res ne
zna čitati, ker je vedno pazil bolj na njegove oči nego na
pisanje. Napisal je torej tako-le pismo:

„Preljubi tovariš Jaka!

Po nesreči sem prišel v roke znanemu kitajskemu
roparju Tiun-Linu, ki terja od mene sto zlatov odkupnine.
Ne podam se v nobeno pogodbo in le po zvijači ti na¬
znanim, da bčži od obrežja takoj, ko dobiš to pismo, ker
te morda že nocoj obsuje silnejša moč nego oni večer in
,.Lastavica u  bi obnemogla. Ne skrbi torej zame jo bom
že kako unesel, le glej, da rešiš ladjo. Aleš."

,.Kaj si napisal ?*‘ vpraša ga Tiun-Lin, ko Aleš konča.

„Kar si mi rekel — da dobim denar: na, tu je pismo L

161

Tolovaj vzame pisanje v roke, pa ravno narobe, ter
strmi vanj kot bi čital, in Aleš se je moral premagovati,
da se ni na glas zasmejal. Potem zapečati Tiim-Lin sam
pismo, vtakne ga v žep in reče:

„Da boš vedel, da te mislim resnično izpustiti, pojdem
sam po denar tja in ti se popelješ z menoj / 4

Aleš je res mislil, da se morda po sreči osvobodi,
ali ko pride na krov ladje, vidi, da se porniče vse brodovje
proti „Lastavici“. Spredaj je šla ladja, na kateri sta bila
Aleš in Tiun-Lin, druge pa so ostale nekoliko zadaj. Aleš
je vedel, kaj namerava tolovajski poglavar, ter izprevidel
grozno nevarnost „Lastavičino“. Na vso moč je začel vpiti,
ko so prišli že blizu ladje, naj beže ter mahal z rokama,
akoravno mu je Tiun-Lin s smrtjo žugal, ako ne molči.
Prišli so k ladji in tolovajski poglavar je poslal na Alešovo
veselje svojega slugo s pismom na ladjo po denar. Aleš je
bil zelo nemiren in nestrpljiv, kaj bo, kajti tolovajske
ladje so se vedno bolj bližale „Lastavici 44 .

Tiun-Lin je ravno dal znamenje, da napadejo Zasta¬
vico 44 , ko naenkrat zagrme njeni topovi in dve tolovajski
ladji zajamete vodo; potem pa se dvignejo jadra in Zasta¬
vica 44  je srečno popihala. Aleš je videl oddaleč, kako so
ga pozdravljali njegovi tovariši, on pa je z roko mahal,
naj le urno-bežč.

„Kaj je to ? 44  pravi Tiun-Lin srdito Alešu, ko je videl,
da ga je njegov up goljufal. „Malovrednež, si li upaš vpričo
mene kaj takega storiti, ko te lahko zdrobim v prah, kot
črva! Le čakaj, to mi boš drago plačal . 44

Tiun-Lin je namreč mislil, da bodo prišli mornarji v
čolnu po Aleša, medtem pa bodo napadle njegove ladje
„Lastavico 44  ter jo oropale; Aleš pa je bil premeten in mu
je uničil ves naklep.

„Saj si sam čital pismo , 44  smeja se Aleš, „tvojega žu-
ganja se pa jako malo bojim ; saj že vem, da ste Kitajci
strahopetci . 44

Jezno se je poglavar povrnil v svoje zatišje in velel
Aleša zapreti v prejšnjo sobo ter mu naznanil, da bo naj¬
prej po kitajski tepen, potem pa si bo moral sam trebuh
preparati. To ni bilo veselo naznanilo za Aleša, ki je vedel,
kako tepo Kitajci. Vržejo namreč človeka vznak in ga
bijejo s palicami od glave do nog, dva pa ga natezata, eden
)ri glavi, drugi pri nogah. Ko se je to mlatenje nekoliko-
srat ponovilo, obrnejo ga in prično iznova.

Žalost in veselje.

11

162

Aleša je pretresel mraz, ko je videl, da se poglavar
res ne misli šaliti, temveč . ga je trdna volja izvršiti
žuganje. Dva dni mu je dal odloga, da se pripravi za
trpinčenje, in sicer brez vsega jedila.

Alešu, ki je vedno vlekel na uho, se zdi drugo noč.
da so tolovaji nekam odšli ter pustili le nekaj straže doma.
„Sedaj ali pa nikoli moram priti iz/te lesene ječe, kajti
po trebuhu tepen biti od teh potepuhov je presramotno.“

Poskušal je na vse strani, kje bi se dalo kaj pri¬
vzdigniti, pa nič ni mogel najti, ker je bila njegova soba
ravno v sredi. Domisli se pa, da je zraven njega Tiun 7
Linova soba, odkoder se pride h krmilu. Ta pot se mu je
zdela pripravna tudi zato, ker je bila shranjena ondi nje¬
gova mošnja, lovski nož in puška. Ali kako priti vanjo?
V njegovi sobi je ležal star, zaboj; tega pristavi k steni,
stopi nanj in kaj vidi? Da je. zgoraj precej velika luknja,
zadelana samo z deščico. Počasi jo. začne trgati, da bi pre¬
več ne pokalo, in vedno posluša, če se zgoraj nič ne giblje.
Pa ondi je bilo vse mirno, še nobena straža ni korakala
semtertja, le žlobodranje nekaterih moških je bilo čuti.
Aleš odtrga desko ter zleze skoz luknjo; pa v poglavar¬
jevi sobi je bilo tako temno, da ni videl, kam naj stopi,;
bal pa se je, da ne bi česa prevrnil in napravil ropota.
Dolgo tiplje okrog, slednjič pa se spusti dol in pri tem
prevrne omaro, ki zelo zaropota; pa na vrhu vendar niso.
nič čuli. Sedaj poišče Aleš ono stekleno skrinjo, kjer je
bila spravljena njegova mošnja in orožje. Dobi jo ali bila
je zaklenjena. To ga ne ustavi, on potisne steklo, da se
zdrobi, potem pa jame brskati med šaro. Mošnjo in nož
srečno dobi, puške pa ni bilo, menda jo je bil vzel po¬
glavar s seboj. ,'Nič ne de, u  misli si, „saj bi me puška še
ovirala na begu; da imam le to.“ Pogledavši skoz lino,
vidi, da so vsi stražniki vtopljeni v kocke. To je bilo
kakor nalašč.

Zunaj je bila temna noč; le malokatera zvezdica je
migljala na nebu, .sicer pa je bilo.tiho, brez vetra in morje
pokojno kot začarano. Aleš bi bil rajše videl, da bi bilo
nekoliko vetrno ter bi valovi pljuskali, da bi se njegovo
plavanje ne čulo, pa kaj se je hotelo, bila mu je zadnja
ura in treba je bilo podvizati se. Po krmilu je zlezel dol
lahno kakor veverica, potem pa je švignil v morsko glo¬
bočino. Plaval je dolgo pod vodo in le toliko se je včasih
prikazal na vrh. da je dobil zopet sapo ter se ogledal, če

163

** 4* 4 • • •• ^ a J < *

niso zapazili njegovega bega; bilo je vse tiho kot prej;
po ladjah so gorele luči in straže so se zabavale z igffr.
Srečno je priplaval h kraju ter se spustil v beg. sam ne
vedoč kam. Ko teče nekoliko korakov, pride mu naproti
velik možak, ki je omahoval zdaj na eno zdaj na drugo
stran. Aleš spozna takoj enega izmed tolovajev, ki je bil
zelo pijan. Da ne bi ga videl oni, uleže se počrez v grmovje
kraj poti ter počaka, da pijanec odide. Pa imel je že nesrečo:
tolovaj se ravno ondi izpodtakne ter telebi črez Aleša.
Hudo zarobanti, plane kvišku ter zagrabi Aleša za Vrat
klicaje na pomoč. To so bili strašni trenotki, pa Aleš
vendar ni izgubil zavednosti. Trdno popade nasprotnika,
ga telebi .na tla, da je kar glava zazvenela, in beži, kar
more. Ni pa še tekel dolgo, ko vidi, da se je za njim vsula
cela druhal. Napenjal je vse moči, pa oni so prihajali vedno
bližje, ker so mu pešale moči. Mislil si je že, da je izgub¬
ljen, ko zapazi v dolinici nekaj hiš. Bila je kitajska vas.

Udere jo tjakaj, preskoči nizek plot in beži v naj¬
bližjo hišo. Ker so bila vrata zaprta, ne čaka toliko, da
bi sklical ljudi, temveč buti ob duri, da kar odskočijo; v
tem trenotku pa že zapazi nekatere radovedne tolovajske
glave, ki so prežale izza plota, noter pa si niso upale. '
Aleš začne strašno razsajati po hiši, da bi prebudil
ljudi. Kitajskega jezika ni razumel več nego: tat, ropar,
morivec; te besede je čul na ladji pri Tiun-Linu, zatoraj
je tudi tukaj neprenehoma kričal te besede, da bi predramil
speče ljudi. < -

Kmalu priteče celo krdelo služabnikov, pa bili so vsi
zbegani, tako jih je prestrašilo to nenadno lomastenje. Eden
je pograbil stol, drugi debelo palico itd., kar je komu
jrišlo v roke. Od začetka so menili, da je Aleš sam tat.
d se je priplazil v hišo* zlasti, ker je bila njegova oprava
čisto tuja; kmalu bi se. mu bila slaba godila, ker so mu
že od vseh strani pretili s palicami in stoli. Aleš pa je
začel v tej zmešnjavi še hujše vpiti in kazati ven ter je
služabnike tako zmotil, da prav nič niso vedeli, kaj je.
Medtem pride iz sobe gospodar s svetilnico v rokah in
vpraša, kaj pomeni krik. Aleš mu pove v angleškem je¬
ziku na kratko vso dogodbo ter ga prosi, naj ga prenoči,
drugo jutro pa bo skusil priti v kako primorsko mesto.
Po sreči je razumel gospodar angleški. , . . ^

Ko Aleš dokonča svoje pripovedovanje, začne ga
gospodar ostro gledati, kot da bi mu nič kaj ne zaupal.

164

„Kdo ve, kakšen potepuh si!“ pravi mu. ,,V moji hiši
ne moreš ostati; pojdi kamor ti je drago, pa le urno, da
zaprem duri/

„Kaj?“ pravi Aleš jezno, ,,brez pomoči me hočeš iz-
tirati iz hiše^ da zopet pridem v pest tolovajem? Ne ganem
se z mesta in rečem ti, ako mi ne daš prenočišča, zatožim
te pri mandarinu/*

„Jaz sem sam mandarin v tem okraju/

„Dobro, tedaj moraš tudi vedeti svoje dolžnosti/

Dolgo sta se pričkala, pa mandarin ni hotel nič od-
jenjati in ukaže zapreti Aleša v temno sobo. Skoz majhno
linico je videl odondod Aleš, kako so se še vedno prika¬
zovale radovedne tolovajske glave izza plota, v vas pa se
vendar nihče ni upal. Aleš je bil zelo utrujen; kmalu je
sladko zaspal, kar bi kdo drugi gotovo ne bil storil na
njegovem mestu.

Drugo jutro pride v ječo služabnik ter prinese v
vSkledi nekaj slabih jedi in kozarec vode, potem pa zopet
zapre duri in odide.

Aleš je že težko čakal poldneva,, kajti takrat je upal,
da ga pokliče mandarin zopet k sebi ter mu naznani, kaj
namerava z njim. Res se ni motil. Opoldne pride ponj
služabnik ter ga pelje v veliko sobano pred mandarina.

„Poizvedel sem “ prične ta, „da si ti hudodelec, ki si
ušel iz sužnosti poštenega trgovca Tiun-Lina in na begu
enega njegovih hlapcev pobil skoraj do smrti. Nočem se
zameriti Tiun-Linu, ki je moj prijatelj, zatorej te mu bom
jutri zvečer zopet izročil/

„Kaj mi kvasiš?“ pravi Aleš ves zavzet. „Tiun-Lin je
pošten trgovec? Ropar je in še zelo nesramen, in ako je
tvoj prijatelj, si tudi ti z njim vred lopov ter ne zaslužiš,
da opravljaš službo vašega nebeškega veličanstva/'* Jaz
pa ne grem nazaj, rajši takoj tukaj poginem; rečem pa, da
se ti bo dobro otepalo vse to, kajti moji prijatelji se bodo
gotovo maščevali zaradi mene, in če se ti kaj neljubega
pripeti, boš sam kriv/

Mandarina so te besede nekoliko oplašile, še bolj pa
Aleševa srčnost. Nekaj časa premišljuje, kaj bi ukrenil,
potem pa pravi:

° Mandarini imenujejo se kitajski višji uradniki, ki so tudi
poglavarji pokrajin.

** Kitajci imenujejo po svoji poganski veri svojega cesarja
„nebeškega sina".

165

„Ako si res pošten človek, storim ti dobroto: jutri
prideš pred sodbo, in kar se bo tam določilo, to bo; ne
morem pomagati / 4

„Že prav , 44  odvrne Aleš, „prosim te samo, da mi daš
čednejšo sobo in boljših jedi nego danes . 44

To je pomagalo. Aleš je takoj prišel v čednejšo sobo,
kjer je bila tudi postelj — v prejšnji je bil samo kup gnile
slame — in je dobil tečnih jedi. Težko je pričakoval dru¬
gega dne, ko bo prišel pred sodbo. Željen je bil vedeti,
kako sodijo kitajski sodniki, vendar pa ga je zelo vzne¬
mirjala misel, da bo morda moral nazaj med tolovaje. Mrzel
pot se mu je cedil po čelu in strašna smrt mu je stala
živo pred očmi.

Drugo jutro se odpro duri in služabnik ga pelje v
sodilnico. Ondi je bilo zbranih mnogo Kitajcev pri dolgi
mizi, čakaje obravnave. Aleš se ozre po njih in se zavzame,
ko vidi med sodniki tudi Tiun-Lina! Nehote so se mu
nekoliko šibile noge, ker je vedel, da sedaj ni več pomoči.
Vendar se ojači ter stopi moško k mizi, kjer je preobračal
eden sodnikov velike pole papirja. „Neustrašenost in pre¬
drznost pri teh ljudeh največ opravi , 44  misli .si Aleš; „naj bo,
kar hoče, ne vdam se pa ne . 44

Sodba je trajala grozno dolgo; vse natanko so iz¬
prašali Aleša, ki jim je zdaj dvoumno zdaj zbadljivo od¬
govarjal, da so se sodniki zelo jezili, zlasti pa mandarin.

Aleš je moral ves čas stati pri mizi, drugi so pa sedeli.
Naenkrat pa prime najbližjega sodnika pod pazduho, ga
pomakne v stran ter sede sam na stol. Vsi so se začudeno
pogledali in majali z glavami, rekel pa ni nobeden nič;
videti je bilo, da imajo vendar nekoliko strahu pred tem
predrznim človekom. Aleš je moško sedel, sodniku pa so
morali prinesti drug stol, ker si ni upal s sedeža pregnati
drznega zatoženca.

Sodba je bila sklenjena in naznanilo se je Alešu, da
mora nazaj k Tiun-Linu, kateremu je ušel. Branil se je
na vso moč, češ, da rajše takoj umrje, nego da bi še kdaj
šel k neusmiljenemu roparju. Njegova grozeča postava je
oplašila sodnike, niso se ga upali dotakniti v sodilnicL Man¬
darin in tolovajski poglavar pošepetata si tiho nekaj na
uho, potem pa odpeljejo Aleša zopet v ječo.

Tu jame premišljevati, kaj neki nameravajo z njim.
Slišal je že večkrat, da obsodijo Kitajci skrivaj marsika¬
terega naglo na smrt, pa naj je kriv ali ne, posebno ako

166

se nadejajo denarja pri njem. Nemara se tudi njemu ne
bodo nič bolje godilo. Mandarin bi ga bil morda osvobodil,
pa imel je velik strah pred morskim roparjem Tiun-Linom.
Kitajska polieija tudi dosti ne pazi na te krvoločriike, bodisi
da .se jih boji ter je zadovoljna, da jo le v miru puste,
bodisi pa, ker jej donaša dosti dobička. Mnogokrat so
deželni poglavarji sami v zvezi z roparji ter jih še nalašč
hujskajo nad Evropce. Kitajci so sploh potuhnjenci; nič
jim ni upati* Posebno pa so nezaupljivi proti vnanjim ljud¬
stvom; zato so si morale evropske, vlade toliko prizadejati,
preden so prišle v deželo. Da Kitajci ne trpe tujih narodov,
to svedočijo visoke ograje, s katerimi so imeli deželo za¬
prto več stoletij. Na suhem so jo obdali z visokim zidov¬
jem, ki je tristoštiridešet milj doglo, po morju pa so raz¬
peli . močne verige, da se nobena ladja ni mogla bližati
deželi. V teku časa pa je zidovje razpadlo in tudi že sploh
ni več dosti koristilo zoper novodobne vojne priprave;
angleške ladje pa so raztrgale verige in tako prišle v luke.

Aleš je živo čutil, v kakšni nevarnosti je zopet, in
je zelo obžaloval svojo naglost in nepremišljenost. Nič
drugače ni mislil, nego da je ta noč njegova zadnja, da
bo.moral storiti grozno smrt med surovimi ljudmi, daleč
od svojih staršev, ki ga gotovo že željno pričakujejo.
V tej stiski spomnil se je zopet besedi starega Petra, ki
mu je tolikrat dejal: ,,-Fant, moli rad, pa se ti ni treba ni¬
česar bati; Bog je mogočneji nego so ljudje / 4  Pokleknil
je in začel goreče moliti, da bi ga Bog rešil vsaj iz rok
krvoločnega tolovaja. Saj smrti se ni bal, le groza ga je
bilo, ko se je domislil;'da ga bodo poprej tako grdo me¬
sarili, še več pa. da bo moral umreti brez tolažbe sv. za¬
kramentov. Aleš je bil krepka slovenska duša in se je trdno
držal naukov, ki sta mu jih v mladosti vcepila župnik in
Peter. „Staro vino, stara vera , 44  dejal mu je vedno njegov
rednik, „to je najboljše; sleparij nam ni treba . 44

Ko je opravil večerno molitev, bilo mu je takoj lažje
pri.srcu, čutil se je krepkega kakor še nikdar poprej in
je legel k počitku v-'trdnem zaupanju, da ga Bog ne bo
zapustil, >:

Pp noči ga prebudi praskanje pod stropom. Mirno
posluša, gleda kvišku, pa ne more ničesar razločiti, ker je
bila tema. Ono praskanje je bilo vedno glasneje, kot bi
nekdo žagal, potem pa utihne. Aleš je mislil, da zgoraj
morda kdo kaj popravlja, in zopet leže. da bi spal. Zdajci

167

pa zasumi nekaj pred njegovo postelj na tla. Aleš pobere
in otiplje listič papirja. „Kaj je neki to?“ preudarja na vse
kraje, pa bila je tema in on ni mogel citati. Ni mu bilo
več mogoče zaspati in željno je pričakoval jutra. Jedva se
je nekoliko zdanilo, razgrne list ter jame citati: bilo je
pisano v laščini:

„Danes opoldne spustim ti skoz to luknjo nekaj ki¬
tajske obleke. Skrbno jo skrij, da je ni kdo ne vidi, zvečer
pa, ko se popolnoma stemni, bodi pripravljen na beg; o
polnoči pridem pote.^

• Aleš bi bil najraje veselja zavriskal.

„Sam Bog vedi, kdo je ta prijatelj, ki ve zame: 1  je
premišljeval; „ali pa je morda kaka zvijača? :<

Ta misel ga nekoliko oplaši. Pa čemu zvijača? vSaj
več se mu hi moglo zgoditi, nego da ga umore, to pa ga
je tudi čakalo pri hudobnem Tiun-Linu in morda še straš-
nejša smrt. Nestrpljivo je pričakoval poldneva, še bolj pa
večera, le nekaj ga je skrbelo: da bi ga še po dnevi ne
oddali Tiun-Linu.

Približa se poldan in ravno je odšel služabnik, ki mu
je prinesel hrano; sedaj je bil Aleš že mirnejši, ker ga ni
poklical s seboj. Kmalu potem se odpre na stropu majhna
votlina in skoz' njo prileti zavezana culica. Aleš jo raz¬
veže ter najde v njej popolno kitajsko opravo, jo skrije
za postelj, da bi je kdo ne zapazil, potem pa pričakuje ,
večera, poln najslajših upov. Jedva se je .storil mrak in je
zopet odšel služabnik, ki mu je prinesel večerjo,' izvleče
Aleš'izza postelje obleko ter se opravi. Rad bi se bil ogle¬
dal v zrcalu, ko bi ga imel, kako se mu poda kitajska
obleka, posebno zavihani črevlji, podobni lesenim cokljam,
ki jih je videl včasih doma pri pastirjih.

Nikoli mu niso ure še tako počasi tekle kot ta večer.
Ni se ganil od vrat in vedno je držal zapah, pričakovaje,
kdaj se bo odmaknil. Vse je bilo že mirno okrog, polnoč
je moralo že davno odbiti, pa rešitelja le še ni. Aleš je
začel dvomiti. Sedaj zašumi nekaj po hodniku, zapah lahko
zaškrta in duri se odprč. , . . y

„Le urno!” pravi mu trd glas pred njim stoječega
moža v kitajski obleki. Aleš ga prime za roko in urno
stopata po dvorišču proti majhnim vratom, katera neznanec
tiho odpre in zopet zapre za seboj. Bila sta na prostem.
Nebo je bilo jasno,' zvezde so migljale in hladen vetrič je
šumljal po drevju. Aleš je zopet dihal prosti zrak.

168

Urno sta stopala dalje, neznanec naprej, Aleš pa za
njim. Rad bi ga bil medpotoma vprašal, kdo je in kam ga
pelje, ker pa je mož ves čas molčal, si tudi Aleš ni upal
črhniti. Prizadeval si je, da bi ga videl v obraz, ali oni je
imel pokrivalo globoko potisnjeno na čelo, da Aleš prav
nič ni mogel spoznati.

Prišla sta v dolino in pred njima se je širilo morje.
Ob bregu je stala samotna koča; Alešev spremljevavec
stopi vanjo in kmalu prideta dva moža ven, eden že pri¬
leten, drugi pa še mlad, bržkone njegov sin. Usedejo se
v majhen čoln in brodnika začneta veslati. Ko se pomak¬
nejo od brega bolj na široko morje, zapazi Aleš na višini,
kjer je bila ona kitajska vas, veliko bučo, ki je svetila
raznih barv.

„Kaj je to? u  vpraša svojega tovariša.

„Molči!“ zavrne ga ta polglasno; „zapazili šo najin
beg. Kitajci nastavijo take svetilnice po gričih, kadar
ubežč sužnji.

Veslarja sta bila po sreči tako obrnjena, da nista
videla one svetilnice. Alešev tovariš jima nekaj zamrmra
v kitajskem jeziku, stisne vsakemu cekin v roko in čoln
se je začel hitreje pomikati.

Dan se je že delal, ko zapazijo v daljavi zidovje.

„ Kanton!“ vzklikne veselo Alešev tovariš, „rešena sva P

Bili so že čisto pri luki, ko se pripodi nagloma za
njimi pet velikih čolnov; ljudje v njih so grozno kričali
in mahali v znamenje, naj naša brodnika ustavita. Ta
dva res začneta zvedavo gledati Aleša in njegovega reši¬
telja, potem pa izpustita vesli ter se ne ganeta nikamor,
čeravno ju je tujec priganjal zlepa in zgrda. Oba sta spo¬
znala, da so Kitajci, ki so zasledili begunce ter jo udrli
za njima. Begunca sta spoznala nevarnost ter hotela sama
poprijeti vesli, pa Kitajca nista pustila. Zdajci pa priplava
ravno iz luke zelo okinčana ladja z vihrajočo angleško
zastavo. Beguna zavriskata ter mahata proti nji. Angleži
pa niso vedeli,, kaj hočeta: mislili so, da jih pozdravljata,
in so tudi mahali s klobuki in robci. Sovražniki so bili za
petami; kaj je bilo storiti? Oba skočita v morje ter pla¬
vata proti angleški ladji. Angleži krenejo proti njima in
zdaj sta bila rešena med veselimi Angleži, ki so se peljali
na izprehod. Bil pa je tudi skrajni čas, kajti ravno v tem
trenotku prišle so tudi kitajske ladje' do onega čolna, s
katerim sta bila pobegnila.

169

Alešev neznani rešitelj sname svoje kitajsko pokri¬
valo z glave; sivi lasje se mu vsujejo po ramah. Svoje
žive oči upre v Aleša ter mu pravi:

„Dragi mladenič, me li še poznaš ?“

„0, Lavrencij, moj nekdanji mojster Rašet! Smrti bi
se bil prej nadejal nego vas tukaj videti “

„Saj si se je lahko nadejal,“ smehlja se Lavrencij;
„bila ti je že za petami. Danes zvečer bi te bili odpeljali
k tolovaju Tiun-Linu.“

Poln radosti in hvaležnosti je objel Aleš svojega
rešitelja, ki ga je našel po dolgi ločitvi tako nenadoma.

Aleš razodene ob kratkem Angležem svojo usodo ter
jih popraša, če ne ved6 kaj o „Lastavici“; oni pa mu po¬
vedo veselo novico, da je „Lastavica“ v kantonski luki in
da so dobro znani z njenim kapitanom. Takoj so prepeljali
Aleša in Lavrencija v Kanton.

Kdo more popisati veselje na „Lastavici C;  ob Aleševem
prihodu! Mornarji, ki so bili že zelo v skrbeh zaradi njega,
vriskali so veseli ter ga pozdravljali in stari Jaka mu je
stiskal roko ter ga opominjal, da ne sme več tako nepre¬
mišljeno ravnati, ker tukaj ni tako kot v Evropi.

Zvečer sta se izprehajala Lavrencij in Aleš po krovu
in mladenič je pripovedoval starcu, kaj je doživel, odkar
sta se ločila.

„Sedaj pride vrsta na vas,“ pravi Aleš, ko dokonča
svojo povest.

„Jaz ti ob kratkem lahko vse povem, a  odvrne ta,
„ni mnogo zanimivega. Ko sva se ločila v Afriki in si ti
ostal pri beju, dal je mene svojemu prijatelju-, sosednemu
Adadarju. Postal sem ondi vrtnar, in ker sem delal, kot bi
bil v sužnosti popolnoma zadovoljen, dal mi je mnogo
prostosti in je tudi še precej lepo ravnal z menoj. Nekega
jutra odide vladar na lov z vsemi svojimi služabniki, jaz
pa sem ostal doma in delal po vrtu. Kar pride mimo Evropec
in se ustavi pred vrtom izprašujoč me o imenih nekaterih
rož. Ko se nekaj časa pogovarjava, mi pove, da je iz Nem¬
škega in potuje že dalje časa po Afriki. V meni se zbudi
želja po prostosti in prosim ga, če ne bi me hotel vzeti
s seboj, ker sem tudi Evropec ter sem prišel po nesreči
v sužnost. Mož je bil usmiljenega srca. „Če je tako,“ dejal
je, ,,le pojdi z menoj, saj jaz ravno mislim odriniti sedaj
iz Afrike proti Aziji/ 6  Jaz popustim vse orodje na vrtu,
zasedem pripravljenega velbloda in udarili smo jo narav-

170

nost proti morju. Ondi je že čakala ladja nemškega po¬
potnika in urno smo odrinili proti Aziji. Izvedel sem pa
po naključju ravno nekaj dni poprej o tvojem begu in to
me je popolnoma potolažiloupal sem, da te zopet kdaj
vidim. Svojemu dobrotniku sem koristil mnogo na potu.
Znal sem mnogo jezikov, razen tega pa sem tudi poznal
običaje raznih ljudstev ter sem mu marsikaj vedel .pove-
deti o tem in onem. Na potovanju pridemo .slednjič ravno
semkaj v Kanton. Tu pa me je zadela velika nesreča. Moj
dobrotnik je nagloma umrl in jaz nisem imel nobene po¬
moči več. Kapitan na ladji je bil trdosrčen mož in me ni
hotel sprejeti ria ladjo brez plače, jaz pa nisem imel nobe¬
nega denarja. Prodal sem rokopis, ki sem ga dovršil na
potovanju, nekemu učenjaku, kateremu je bil zelo všeč,
pa to je bilo premalo in mi ni dosti pomagalo. Kaj sem
hotel ? Po sreči pride nek mandarin ter me vpraša, če znam
več jezikov. Ko mu potrdim, mi reče, naj grem k njemu v
službo, ker potrebuje pri svojem poslu takega človeka, in
jaz sem rad sprejel to ponudbo. Sklenil sem ondi ostati
toliko časa, da si prislužim potrebnega denarja, potem pa
se vrniti v Evropo. ,•

Kar se naenkrat ti prikažeš v hiši mandarinovi, kakor
bi bil padel z neba. jaz sem poizvedel vse, kar so namer-
jali s teboj. Ko ne bi se bil ti tako moško obnašal, bil
bi že prej zopet v tolovajskih rokah; tako se je pa mandarin
vendarle nekoliko bal za svojo kožo. Pri sodbi pa so skle¬
nili tretji večer natihoma odpeljati te k Tiun-Linu. „Sedaj
veljaj dejal sem, , moram ga rešiti*'. Zdolbel sem luknjo
v svoji Staniči, ki je bila po sreči ravno nad tvojo ječo,
ter ti vrgel najprej listek, potem pa obleko, katero sem iz¬
maknil nekemu služabniku. Sicer sem res ukradel to ma¬
lenkost, pa v takih okoliščinah ni drugače. To je vse,
ljubi moj, kar ti imam povedati/ 4

,,Zakaj pa mi niste takoj v onem listu naznanili svo¬
jega imena ? u  vpraša sedaj Aleš.

,.Ker sem se bal, da ne bi ti prevelikega veselja po¬
drl mojih namer. Ako bi bil mandarin izvedel, da sva
znanca, bi te bil takoj odpravil, in nikamor drugam kot •
v krtovo deželo.* -  . . -

’■/ • XV. . *

Vsi so bili že siti tega blodenja po svetu in so hre¬
peneli zopet po domačem kraju. Jaka je napovedal za dan

odhoda tretje jutro. Prugo jutro pa so dobili še posebno
veselo novico po neki španski ladji, ki je prišla v Kanton,
da je Robertova ladja, na kdterLje bil Alešev brat Ferdi¬
nand, srečno prišla v Kalkuto in da bo ostala tam več dni.

Krasno jutro je bilo, tisto krasno jutro,' ki ga more
uživati le mornar sredi morske planjave. Solnce se je dvig¬
nilo izza morja počasi ter je razlilo pestre barve po šu¬
mečih valovih; rosa na jadrih se je lesketala liki biseri,
zagoreli obrazi pomorščakov pa so se radostno obračali
proti severu, kjer so dvigali mogočni vrhovi Himalajskih
gora svoje snežene glave ponosno kvišku, katere so obsevali
solnčni žarki. Na zahodu se je prikazala druga vrsta in¬
dijskega gorovja, tam v zakotju pa, kjer se deli velika reka
Ganges v mnogo tokov, se je bliščalo belo zidovje mesta
Kalkute. Tjakaj je jadrala „Lastavica“ urnih perot in kmalu
se je odprla;mornarjem velika luka, polna nebrojnih jam¬
borov,. liki goli zimski gozd. ■ '

Veselo so prepevali mornarji in Aleš je že od daleč
pozdravljal srečno .mesto, kjer bo zopet našel svojega brata.

Jedva so prijadrali v luko in uredili potrebne reči,
že jo je ubral. Aleš naravnost na Robertovo ladjo, katero
je že od daleč spoznal med stoterimi drugimi. Pa tudi
Robert in Ferdinand sta ravnokar izvedela o prihodu „Lasta-
vičinem a  ter se namenila tjakaj, ko se Aleš prikaže na njuni
ladji. Objemanja in prisrčniji pozdravov med ljubečima bra¬
toma ni bilo ni konca ni kraja in vsi trije so sklenili, da
se.nič več ne mudijo ondi, temveč takoj vrnejo v Ameriko.

V nekaterih dneh bili ste pripravljeni obe ladji za
odhod. Zavihrala so jadra, topovi so zagrmeli in mornarji
so le še od daleč pozdravljali umikajoče se jim mesto.

Medpotjo bi Robert rad posetil prijatelja Londina. ki
je imel svoje posestvo ob veliki reki Indu ter ondi živel
že nekaj let čisto samoten s svojo še mlado soprogo.- Ker
se ladji niste hoteli ločiti, zavila je tudi „Lastavica a  proti
oni reki, ki je ob izlivu tako močna,- da nosi naj večje
ladje. Kmalu so prišli po reki navzgor do lepega obrežja,
kjer je imel Robertov prijatelj svoje posestvo. Sredi lepega
vrta je stalo štirivoglato, trdno zidano poslopje, kroginkrog
pa se je .razprostiralo polje tja do goščave in je tudi bilo
obgrajeho z .visokim kolovjem. '

Robert je hotel ondi ostati samo dva dni in potem
odriniti dalje, ali gospodar in njegova priljudna žena sta
prosila, naj ostane vsa družba vsaj štirinajst dni. češ. da

172

pride le malokdaj tjakaj kak Evropec ter sta celo leto
večjidel sama.

„Storite mi to veselje “ dejal je Londin, „da se bomo
vsaj kaj po domače pomenili . 44

Nobeden ni hotel trgati družbe in Robert je obljubil
ostati, ker bi se tudi rad seznanil nekoliko z bližnjimi
Beludži v deželi na desnem bregu Indovem. To ljudstvo
je še zelo surovo in roparsko, in marsikateri popotnik je
že našel ondi svoj grob ali ga pa še pokopali niso, temveč
ga prepustili kar na planem divjim zverinam in ropnim
pticam v hrano.

Zabave je bilo tukaj dovolj. Londin in njegova žena
sta razkazala svojim gostom vse posestvo, ki je bilo kaj
čedno. Najokusnejše je bil oskrbljen vrt, Londinovo edino
veselje v tej samoti. Rastla so v njem vsakovrstna drevesa
in grmovja; dišeča želišča in bujne cvetlice so kinčale gre¬
dice ob kraju peščenih stezic. Tudi na polje jih je peljal;
gibalo se je ondi vse polno dekel in hlapcev, ki so bili
tudi edina bramba zoper roparske Beludže.

„Tu živim daleč od vsega sveta, u  dejal je Londin
svojim gostom. „Sicer to življenje res ni najprijetnejše in
tudi truditi se je treba mnogo, ali kaj se hoče? Človek
mora poskusiti povsod svojo srečo. Domovina je res le
domovina in najboljše se dd ondi živeti. Tam imamo pri¬
jatelje, z njimi se razveseljujemo ter uživamo najslajše ure,
pa tudi na tujem lahko zadovoljno živiš, ako pošteno rav¬
naš. Če vlada med zakonskima prava ljubezen, pozabi se
vse drugo in človeku ravno tako urno tek/j dnevi, kot bi
bil med samimi damačini. u

Neko popoldne so sedeli ravno v lopi na vrtu ter se
pogovarjali o bojih, ki so jih imeli Francozi z Beludži, ko
privpije domov črn sluga naznanjat, da je ravnokar odnesel
velik tiger delavca s polja v goščavo. Vsi osupnejo, po¬
sebno pa Londin in njegova žena, ker je bil oni nesrečni
•človek eden najpridnejših služabnikov.

„To je že tretji delavec, katerega mi je odnesla ropna
žival s polja, u  pravi Londin; „sam ne vem, kaj bi počel/*

„Ali ga ne morete ustreliti ?“ vpraša Aleš. „Samo eno
zverino bi pa le pokončali, če le ni vrag . 44

„Dvakrat smo že napravili velik lov, skoraj vsi hlapci
so šli, pa ga nismo nikjer zasledili. Dobri dve milji odtod
je veliko močvirje; tam raste visoko bičevje in bržkone
zanaša tjakaj svoj rop .* 4

173

„Ker ste ga že dvakrat lovili, pa ga poskusimo še
v tretje,“ oglasi se Robert. ,Jaz bi tudi rad enkrat podrl
tako grdobo. Mnogo nas je tukaj, vsi smo dobri lovci, ni
hudiman, da ne bi ga premogli, če se le prikaže na dan/
„Če vas je res volja, pa poskusimo takoj jutri zjutraj,“
reče nato Londin. „Jaz se vam takoj pridružim; morda bomo
imeli sedaj več sreče. Ta grdoba napravlja tak strah po
okolici, da se delavci skoraj na polje ne upajo/

Lov so res določili za prihodnje jutro.

Komaj se je dobro zdanilo, so že stali lovci
rišču pripravljeni. Londin in njegovi gostje so
konjih, preskrbljeni z dvocevkami, samokresi
noži, služabniki pa, ki so imeli tigra izgnati iz
bili peš, oboroženi z .dolgimi sulicami in le
s puškami. Trije veliki psi, že navajeni na tak lov,
bili spremljevavci.

Ko je bilo vse urejeno, odpravili so se ob reki na¬
vzgor proti omenjenemu močvirju, ki se je širilo na desnem
bregu Indovem daleč tja v deželo Beludžev. Prišedši do
visokega bičevja,' obstopijo ga od vseh krajev, gonjači
pa se spuste vanj in kmalu ni bilo nikjer nobenega videti,
le majajoče se bičevje je naznanjalo, kod hodijo predrzni
služabniki. Ni trajalo dolgo, ko zašumi v bičevju. Gonjači
zaženč velik krik in zdajci plane na prosto velikanska
progasta mačja podoba ter beži proti bližnjemu gozdu.

. Aleš in Londin sta stala najbližje in ustrelita, pa nista nič
zadela; zver je utekla v goščavo. Sedaj se poženč vsi
jezdeci v diru za njo in se v gozdu razkrope na vse kraje.
Aleš je sam jahal najprvi ter se precej oddaljil od svojih
tovarišev; gnala ga je želja, da on ugonobi krvoločnega
velikana.

Ko pride iz gozda zopet nekoliko na piano, kjer je
rastlo gosto grmovje, zapazi naenkrat kakih sto korakov
pred seboj ono veliko zver, ki je ležala kraj grma pri¬
pravljena na skok in upirala leskeče oči srpo v Aleša.

To je bil važen trenotek. Aleš je stopil raz konja,
ki je začel hudo hrkati in vzpenjati se, ga priveže h grmu
ter se bliža z napeto puško prežeči živali, ki ni obrnila
očesa od njega. Približa se ji za trideset korakov, da bi
bolje zadel, potem pa poklekne na desno koleno in nameri.
Puška poči — in tiger plane s strašnim rjovenjem kvišku;
Aleš ga je sicer zadel, pa ne dobro. Zdajci se konj odtrga
od grmovja ter zbeži po hosti. Tiger se zopet pripravi na

t

174

skok in Aleš. pomeri v drugo, pa sedaj se mu je začela
roka tresti, in ko sproži, tigra niti ne zadene ne. Hipoma
plane razsrjena žival nadenj, ga podere na tla, zagrabi ga
za obleko na prsih in beži z njim skokoma po planjavi.

Gotovo ta pot Alešu ni bila ravno najprijetnejša. Od
vseh krajev ga je praskalo grmovje, kri mu je stopila v
glavo in- toliko,-da ni prišel ob zavest. Od začetka je upal,
da skoči morda od kake strani kateri lovcev na pomoč,
ko pa ga je vlekel tiger vedno dalje, izgubil je tudi to
upanje. Medpotoma mu pride na misel, da ima pri sebi še
samokres, na katerega je čisto pozabil. Izvleče ga izza pasa
ter pričakuje ugodnega trenutka, da pomeri v tigrov bok.
Večkrat je že hotel sprožiti, pa vselej se je bal, da ne bi
mu izpodletelo. Slednjič postane tiger nekoliko, da bi po¬
pravil svoj rop v gobcu, in Aleš sproži. Tiger plane kvišku
ter grozno zatuli, strese Aleša ter ga zažene z vso močjo
daleč od sebe proč, stori še nekoliko skokov dalje, se zgrudi
na tla in valja.v krvi.

Aleš se spravi na noge.- \ T i se mu bilo nič zgodilo
hudega, le obleka je bila raztrgana in glava opraskana od
robidovja. Dolgo je strme zrl žival, ki je že pojemala;
zdaj šele je izpre videl, v kako strašnem položaju se je bil
nahajal in da bi bilo po njem, ako bi bil izgubil samokres
ali pa če se ne bi bil sprožil.

Kako pa naj zdaj mrtvega tigra spravi domov? Bil
je precej daleč od svojih tovarišev; od nikoder ni čul nič
o njih. konj pa mu je bil pobegnil, toraj si je bil moral
sedaj pomagati sam.

Začuje se pa naenkrat peketanje konjskih kopit in
šest jezdecev, čudno opravljenih, se bliža Alešu. Prišedši
na ono mesto začudeni pogledujejo zdaj Aleša, zdaj veli¬
kanskega tigra, kakor bi se jim zdelo neverjetno, da bi bil
ta človek ugonobil tako silno žival. Potem razjahata dva
jezdeca svoja konja, odereta tigra ter vržeta njegovo kožo
na sedlo, kot da bi imela res kaj pravice do nje. Aleš se
nekoliko ustavlja tej predrznosti, češ, da je on ubil tigra,
torej je tudi koža njegova, toda tujci se ne zmenijo zanj,
marveč mu celo zapovedo, naj gre z njimi. Ker se je
ustavljal, mu zvežejo roke, ga privežejo na konja in od¬
dirjajo z njim. m

.Aleš je vedel, da je prišel v roke divjim Beludžem,
katere je prej želel bolj natanko spoznati in seznaniti se
z njih običaji: sedaj pa bi bil rajše daleč od njih proč.

175

Proti večeru šele se ustavijo jahači kraj velikega
gozda, kjer je stalo nekaj hiš. Aleša odpeljejo v obširno
poslopje, ki je bilo stanovališče poglavarjevo, ki se tukaj
zove „šejk a : Ta ga sprejme še precej prijazno, kar se je
Alešu nekaj nenavadnega zdelo, saj je do sedaj našel še
pri vseh azijskih vladarjih večji del samo čemerne obraze.
Izprašuje ga, kdo je, odkod prihaja in če je on ubil tigra,
čigar kožo so mu prinesli služabniki.

„Jaz sem ga ubil, kdo pa drugi! u  pravi nekoliko ne¬
voljen Aleš. „Sedaj pa so mi vzeli kožo, ki je vendar po
pravici moja.“

■j,Nič ne de,“ posmeji se glavar, „kožo že, dobiš nazaj,
poprej pa ti moram reči, da si res hraber junak, kajti moji
najboljši lovci ne bi se bili upali to zver ubiti. Ali kje pa
so tvoji prijatelji, da so te pustili samega na lovu?“

Aleš se je domislil sedaj, da pri takih glavarjih ni
dobro preveč govoriti; to je že vedel iz bridke izkušnje.
„Najbrž je ta tudi ropar, u  mislil si je, „in ako mu povem
kaj o naši ladji, bilo bi nevarno.^ Zatoraj je molčal.

„No, ali ne boš odgovoril? u  vpraša šejk. „Vedi, da .si
sedaj v mojih rokah in izpustim te le, ako si odkritosrčen/'

„Jaz ne bom ničesar povedal,“ odvrne Aleš.

„Dobro, u  pravi nato šejk, „zaprem te v najtemnejšo
ječo ter te pustim lakote umreti, ako se prej ne izpokoriš;
da boš vedel, komu si se zoperstavljal. a

Aleš je mislil, da je to le prazno žuganje, da bi ga
šejk s tem oplašil; ali ko je prišlo drugo jutro, pa ni dobil
še nič jedila, le nekaj smrdljive vode mu je prinesel suž-
nik, prepričal se je, da je šejk govoril resnico.

Njegova ječa je imela samo eno okno, pa tako majhno,
da mu ni izlesti skoz nje, toraj tudi ni bilo misliti na beg.
Kaj bo tedaj začeti? Lakota vedno huje pritiska, bliža se
opoldne, pa nobenega jedila ni. Alešu je začelo gorko pri¬
hajati, ko se je spomnil, da ga morda misli šejk res umoriti
z lakoto. To bi bilo strašno, če bi moral umreti lakote.

Popoldne, ko mu je pajek predel po črevih, zasliši
zunaj prepevati slovensko narodno pesem:

Na Gorenjskem je Hctno,
k’ so visoče gore,
so bistri studenci,
pa bele ceste.

Kateremu slovenskemu fantu niso znane te vrstice?
Aleš jih je prepeval tudi večkrat doma ob .Savi, ko je lovil

176

ribe, ali pa po gričih, ko je pasel koze ter je njegovo petje
odmevalo daleč tam onstran v gorah. Kako je ostrmel,
ko zasliši tu slovensko petje. Mislil je, da se mu le sanja,
ali pa, da ga je lakota tako oslabila, da se mu meša v
glavi. Vščipnil se je v noge, mel si oči in prepričal se je,
da ne spi. Petje se je vedno ponavljalo; bil je moški glas.

Aleš plane kvišku ter jame na vso moč kričati ter
ponavljati zadnji dve vrstici:

So bistri studenci,
pa bele cestč.

Zunaj pod oknom je petje utihnilo in Aleš je dolgo
poslušal, če ne bo odgovora na njegovo vpitje. Ko pa le
ni bilo nič, začel jo je zopet prepevati tako silno, da bi
ga morali slišati eno uro daleč, pa oni pevec zunaj se le
ni več oglasil.

Aleša je začelo že grlo boleti in žalosten leže na
slamnato postelj, premišljevaje, odkod prihaja to petje. Da
bi bil kak Slovenec tukaj, tega si še misliti ni mogel;
bržkone je bila pesem všeč kateremu po Slovenskem potu¬
jočemu Angležu ali Francozu ter se jo je naučil in jo .sedaj
prepeva tukaj za kratek čas. Med tem premišljevanjem prileti
skoz okno naenkrat velika, v cunje zavita kepa. Aleš jo po¬
bere ter odvije in glej, bil je velik kos turščinega kruha.

„Hembrajte,“ dejal je Aleš ves vesel, „če mi bodo
take kose skoz okno metali, potem moram dolgo stradati,
preden umrem lakote / 4

Ko prelomi kos, najde v sredi košček papirja in na
njem napisano: „Prijatelj, počakaj nekaj dni, da se mi po¬
sreči ukrasti šejku konje, potem ti bom pomagal iz stiske.“

Aleš je čakal ves teden. Šestega dne opoldne pade
zopet po navadi kos kruha v ječo. Aleš ga razlomi in
najde zopet v njem list, v katerem je čital: „I)revi proti
polnoči bodi pripravljen, konja bodeta že čakala / 4

Približala sc je zaželjena ura. Aleš pogleda skoz lino;
zunaj je bila tako temna noč, kakor nalašč za beg. Zunaj
na vratih začne nekaj škrtati in Aleš sliši, da se zapah
odmika. V dolgo ogrinjalo zavita ženska se prikaže na
pragu, vrže urno tudi Alešu tako žensko opravo ter mu
veli, da naj se urno obleče. Čudno se je zdela Alešu ta
prikazen; da bo ženska njegova rešiteljica, tega ne bi se
bil nadejal. Oseba mu veli urno ravnati, ker ne smeta tre-
notka izgubiti, in Aleš res nategne nase to čudno reč, ki
ni bila ni suknja ni plašč, temveč podobno sešiti rjuhi.

177

Potem ga prime ženska za roko in varno stopaj e in skrbno
se ogledovaje na vse strani, ali ju kdo ne vidi, sta šla
po dolgem hodniku do odprtih vrat, skoz katera se je
videlo na prosto. Zunaj sta stala dva stražnika kramljaje
med seboj. Ko vidita dve osebi priti iz poslopja, stopi
eden za njima, drugi pa zakliče za njim nekaj Alešu ne¬
razumljivih besedi in prvi se zopet vrne.

Ko sta imela vas že precej za hrbtom, udrla sta jo,
kar se je dalo, navzdol proti gozdu in se ustavita pri go¬
stem grmovju. Alešev spremljevavec stopi v goščavo in
pritira ven dva konja.

„Sedaj pa le urno dalje, a  pravi tujka. „Kakor hitro
pogreše konja, udrli jo bodo za nama in potem nama bo
slaba pela, kajti najboljša konja sem vzel iz šejkove staj e. “

Aleš si je na vso moč prizadeval spoznati svojega
tovariša ali tovarišico — kar je že bilo — pa to se ni
dalo, ker je jezdil vedno prvi, razen tega pa je bila tudi
noč pretemna, da bi bil mogel kaj razločiti.

Ko se zdani, ustavita se v prijazni dolini, kroginkrog
obdani z gozdi, posredi pa so se širili bujni travniki,
polni najkrasnejših cvetlic. Pri žuborečem studenčku
privežeta konja, sedeta v rosno travo in uživata hladni
jutranji zrak.

„Sedaj sva brez skrbi,“ pravi tovariš Alešu; „odpo-
čijva se po neprijetni ježi.“

Obadva odložita žensko ogrinjalo, in kakor z neba
padel, sedi Alešu nasproti njegov nekdanji tovariš — Polde,
katerega so čitatelji že morda pozabili.

„0, Polde, ali me več ne poznaš ?“ vzklikne Aleš ter
se ga oklene, „ali več ne poznaš svojega tovariša Aleša ?“

„Ali je mogoče, da vstajajo mrliči iz grobov?“ pravi
Polde ves začuden ter strmi vanj, kot bi se hotel prepri¬
čati, je li res njegov nekdanji tovariš Aleš ali le njegov duh.

„Zakaj bi mrliči vstajali? Hvala Bogu, jaz doslej še
nisem bil mrtev, čeravno sem bil že večkrat blizu smrti. a

„Saj si utonil tisto jutro v morju, ko .smo ubežali sč
Sardinskega.^

„Seveda sem utonil, pa samo za nekaj časa, potem
pa sem zopet vstal od mrtvih,“ smejal se je Aleš.

Goreče sta si stiskala nekdanja avstrijska vojaka roke.
Nikdar ne bi mislila, da se snideta v tem kraju.

„Okrepčajva se,“ pravi Polde, „potem pa se bodeva
zmenila o najinih dogodkih. Ko bi mi bil ne vem kdo

Žalost in veselje.

12

178

pravil, da si ti še živ, ne bi bil verjel. Saj pravim, Bog vse
prav obrne. Kakor hitro pridem zopet domov, takoj pojdem
na Blejsko jezero zahvalit se Materi božji, kateri sem se
vedno priporočal. “ Potem izvleče iz malhe nekaj turšči-
nega kruha in .steklenico ruma; oboje jima je kaj dobro
dišalo po dolgi poti.

V hladni travi leže je razložil najprej Aleš svoje do¬
godke radovednemu tovarišu, ki pa so nam že vsi znani,
zatoraj naj rajše Polde pove, kaj se je njemu pripetilo,
odkar sta se bila ločila z Alešem.

„Tisto jutro,“ pričel je Polde, „ko si ti plaval po
morju, izgubila sva te z očetom Alfonzom nenadoma iz¬
pred oči. Nisva mislila, da bi daleč plaval od kraja in
nisva pazila nate; kako se prestrašiva, ko pogledava na
moije in tebe ni bilo nikjer več.

Šla sva dalje ob morju gori do tistih visokih skal
in sva klicala na vso moč, pa nobenega sledu ni bilo več
o tebi. „Fant se je upal predaleč,“ pravi Alfonzo, „morda
je utonil ali pa ga je nenadoma zagrabila kaka riba.“ Kaka
žalost naju je trla, ne morem ti povedati, obadva sva se
bridko jokala. Medtem pa, ko žalostna tavava po obrežju
in kličeva tebe, pride blizu brega po morju ladja; mornarji
so menda mislili, da kličeva na pomoč, zatorej brž spuste
čoln v morje in veslajo h kraju. Ker .sva imela tebe že
čisto izgubljenega ter se nama je priložnost nudila peljati
se dalje, stopiva nemudoma v čoln ter se prepeljeva na
ladjo. Bila je sicilijanska ladja, ki je šla iz Marselje na
Francoskem v Neapolj, in kapitan je rekel, da se bo ustavil
tudi v Livorni. To je bilo nama všeč, ker sva mislila ondi
stopiti na suho in potem potovati v Rim. V Livorni izveva,
da namerava neka francoska ladja odriniti v Trst; mislil
sem, da z njo pridem kmalu domov. V ondotnem samo¬
stanu mi izprosi oče Alfonzo denarja, da sem mogel plačati

prevoznino.

Sedaj pa čuj, kaj se mi je pripetilo! Ona francoska
ladja ni bila namenjena v Trst, temveč zbralo se je nekaj
francoskih in laških postopačev in se namenilo v Azijo,
ker se jim doma ni poljubilo delati, ondi pa so mislili, da
jim bodo pečeni golobje leteli v grlo. Kogar so mogli,
so ga pregovorili z zvijačo, da je šel na njih ladjo, po¬
sebno, če so vedeli, da ima kaj denarja. Jaz nisem znal
niti laški niti francoski, torej tudi nisem vedel, kam gremo
in kaj nameravajo. Slednjič se mi je pa le predolgo zdelo.

179

da ne pridemo v Trst, in od dne do dne me je začelo bolj
skrbeti.. Na ladji se nam je godilo strašno hudo, živeža
smo imeli jako malo, pa še to je bilo vse izprideno. Kaj
pa je bilo za pričakovati od takih vlačugarjev. Po besedah
sem slednjič toliko ujel, da sem vedel, da gremo proti Aziji,
in meni je začelo tesno prihajati. Vedno se nam je obetalo,
naj le potrpimo, v Aziji dobimo vsega dovolj, zlata in
srebra toliko, da se bomo lahko zakopali vanj, kaj pa šele
dijamantov in drugih žlahtnih kamenov. To so bili vse
prav lepi obeti, pa vendar bi bil rad vse to bogastvo pre¬
pustil za košček tečnega kruha in kozarec čiste vode, ako
bi mi jo bil kdo dal. V strašni revščini smo prišli sled¬
njič v ono zaželjeno Azijo. Veliko popotnikov je pomrlo
na morju in jedva polovica nas je bilo še, ko stopimo na
suho. Tu smo zijali na vse kraje, kje bomo videli zlate
gore, obdane s srebrnimi skalami in posejane z dijamanti,
pa mesto tega našli smo pusto deželo, vso zaraščeno;
prišli smo namreč na beludžistansko obrežje. Ker tukaj
nismo našli tiste sreče, dejali so naši vodniki, da moramo
dalje v deželo, ker ondi šele so skriti bogati zakladi. Kaj¬
pada, vsaka dragocenost ima svoje bivališče v osrčju, torej
tudi naši zakladi. Čeravno le še napol živi, lezli smo vendar
dalje, iskaje obljubljene dežele. Neko noč smo počivali v
velikem gozdu ter kurili, kar nas obsuje od vseh strani
velika množica možakov. Z groznim krikom planejo nad
nas, nekaj nas pomore, druge nas pa odženo s seboj. Sedaj
smo dobili, česar smo iskali. Jaz in neki Lah sva prišla
v sužnost k temu poglavarju, ki je najhujši ropar v vsej
okolici. Dolgo naju je imel zaprta in moj tovariš je po¬
ginil revščine, jaz pa sem bil bolj utrjen in sem prestal
VvSe težave. Ko je poglavar videl, da mi nič ne dene, me je
vprašal, če ne bom ušel, ako mi da več prostosti ter me
porabi pri raznih poslih. Jaz mu obljubim, da ne uidem,
češ, da tudi ne vem kam; pa sem že tuhtal, kako uidem.
Čakal sem vedno, da bi šli kam na rop in bi jaz dobil
priliko pobegniti. Pa to se ni zgodilo.

Pred nekaj dnevi hodim zunaj po vrtu in prepevam
slovensko pesem, kakor smo včasih doma fantje prepevali,
kar se mi nekdo oglasi. Jaz se začudim, odkod to prihaja,
poslušam, pa petje v ječi je bilo vedno glasneje in čisto v
slovenskem jeziku. „Bog pomagaj, 1 “ pravim, „bržkone je
zopet kateri Slovenec zašel semkaj; če sem jaz prišel, za¬
kaj bi pa kdo drugi ne,“ Da bi nihče nič ne slutil, sem

180

šel mirno v stran, kot da ne bi mi bilo nič mar. Vedoč pa.
da pusti poglavar svoje jetnike stradati, sem prihranil vsak
dan kos kruha in ga vrgel .skoz lino v ječo. Začel sem
pa tudi misliti na beg. „I)va sva , 44  dejal sem, „morda celo
rojaka, to bi prijetno bežala ! 44  Preudarjal sem in slednjič
mi šine v glavo: ukradel bom poglavarju konje, ker peš
ne bi varno bežala.

Sinoči je napravil poglavar veliko gostijo, ker se je
pripravljal nekam na rop, in vsi služabniki so bili pijani
ter so smrčali po tleh. Jaz odženem dva najboljša konja
ter ju skrijem v goščavi, potem pa preskrbim žensko ob¬
leko, ker nama je le tako bilo mogoče priti iz poslopja . 44

Ko je Polde končal pripovedovanje in sta si že dosti
odpočila, zasedla sta zopet konja ter dirjala dalje. Popol¬
dne zagledata oddaleč Londinovo poslopje in veselo po¬
zdravljata srečno zavetje.

V kakšnih skrbeh so bili ondi vsi. zaradi Aleša, sije
lahko misliti. Mislili so za gotovo, da ga je raztrgal tiger,
ker je konj sam pridirjal domov in ker so tam, kjer se
je Aleš boril z zverjo, našli puško in lovski nož, tla pa
krvava. Kako so se zavzeli, ko se prikaže nenadoma Aleš
in z njim še en tovariš. Povedati jim je moral vso to
čudno dogodbo in Ferdinand, ki je najbolj žaloval, sedaj
samega veselja ni vedel, kaj bi počel.

Ko je prišel čas, da je bilo treba zapustiti Londinovo
gostoljubno hišo ter se vrniti domov, je odjadral Aleš s
svojo družbo po širokem indijskem morju proti daljni
Ameriki, mi pa se preselimo v duhu že pred njim tja.

XVI.

Viljema in Tomaža in njegove žene ne najdemo več
v oni borni koči na amerikanski planjavi, kjer smo ju bili
zapustili tisto noč.

V Novem Jorku v veliki palači stanujejo sedaj; tu
hoče Viljem počakati, da se vrne njegova ladja. Tomaž in
njegova žena sta bila ubožna, ničesar nista imela, ali Viljem
je bil blag človek, njegovo srce je živo čutilo ne le lastno,
temveč tudi nesrečo bližnjega. Reke) jima je, da naj se
le vedeta, kot bi bila v lastni hiši: nobenega pomanjkanja
ju ni pustil trpeti in tudi ne, da bi Tomaževa žena oprav¬
ljala navadna dela, kakor je hotela, temveč samo gospo¬
dinjila je po hiši. Viljem je hotel počakati na ,.Lastavico u ,

181

katere se je nadejal od dne do dne, potem pa se je mislil
vrniti na Angleško in tudi Tomaževo družino prepeljati
tja, da se potem vrneta v ljubo domovino, po kateri je že
tako hrepenela.

Nekega dne, ko so ravno južinali, stopi v sobo mož
duhovnega stanu, v črnem talarju, s širokim klobukom na
glavi in s palico v roki.

„Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ ogovori navzoče.

„Oh, oče AlfonzoU vzklikne veselo Marjeta, Toma¬
ževa žena, same radosti pozabivši odzdraviti. „Prisrčno me
veseli, da nas posetite; mislili smo že vsi, da se vam je
kaj hudega pripetilo, ker vas ni bilo od nobene strani. “

„Ne zamerite,“ odvrne duhovnik, „imel sem toliko
opravila med Indijanci, da se nisem mogel odtegniti. Zaradi
neke konjske tatvine je nastal med njimi tak prepir, da bi
bil prišel kmalu še jaz v nevarnost, ko sem jih miril. In¬
dijanci v mojem okrožju so sicer miroljubni in vedno sem
bil zadovoljen z njimi, naenkrat pa se je pokazal na čelu
nekaterih indijanskih plemen nek Evropec ter je hotel od¬
peljati mojim Indijancem celo čredo najlepših konj. Nastal
je hud boj in gotovo bi se bili strašno mesarili, ako ne
bi jih bil jaz pregovoril, da so prizanesli tatovom. Že dalje
časa sluje po našem okraju nek predrzen konjski tat, ka¬
terega Indijanci imenujejo rdečeglavca, ker ima rdečkaste
lase. Ukradel je že jako veliko konj in tudi mnogo
nečloveških hudobij je izvršil. Pravijo, da se je priklatil
iz južnih držav semkaj; gotovega pa se ne ve nič o njem.
ker je zdaj v tem, zdaj zopet v drugem kraju. Včeraj sem
prišel na ono posestvo, pa gospodar mi pove, da služab¬
nice Marjete ni več ondi, temveč da je odrinila s svojim
možem in nekim drugim Evropcem v Novi Jork. Odpravil
sem se še zvečer dalje, da bi prišel o pravem času sem,
ker moram drevi zopet nazaj k svojim Indijancem, ki po
nekaterih vaseh zelo bolehajo/'

Vsem je bilo jako žal, da jih hoče oče Alfonzo tako
naglo zopet zapustiti, posebno pa Marjeti, kateri je bil
edina tolažba in rešitelj iz sužnosti, Tomažu pa, ker mu
je Aleš toliko lepega pripovedoval o njem in svojem begu
iz Sardinije.

mogel
kateri je

maševal in za njegovo dušo še pozneje večkrat molil!

182

„Gudna, prečudna so pota božja,“ dejal je; „kar on
stori, je prav storjeno. Na veke bodi hvaljeno njegovo ime!“

„Amen!“ odvrnejo vsi in solze hvaležnosti jim za¬
igrajo v očeh.

Popoldne je prenaglo minulo in prišel je čas, da se
je bilo oče Alfonzu treba odpraviti k svojim ovčicam. Po¬
slovil se je ter obljubil, da pride v nekaterih tednih zopet,
ako bo le mogoče.

Viljem je dobro vedel, da je pot po samotnih gozdih,
kakršni so v Ameriki, zelo težavna in posameznemu člo¬
veku nevarna, zatorej pravi Tomažu, da bi častitega moža
spremila, in Tomaž mu je takoj pritrdil. Preskrbeli so si
konje in nekaj služabnikov ter se napotili vsi skupaj proti
Alfonzovemu misijonu, čeravno se je ta branil spremstva,
češ, da se mu ni nič bati, da je povsod v božjih rokah,
bodisi v mestu ali na planem.

Pot je vodila skoz velik, teman gozd in popotniki
so morali večkrat razjahati konje in laziti skoz goščavo.
Blizu Alfonzovega stanovanja pa zaslišijo po noči v hosti
kraj pota milo ječanje. Vsi obstanejo in poslušajo. Stok je
prihajal iz človeških prsi; moral je biti ondi kak nesrečnik.
Alfonzo stopi prvi raz konja in hiti proti tistemu kraju,
za njim pa Tomaž in Viljem. Mesec je posvetil skoz drevje
in borno razsvetljeval okolico. Strašen prizor se pokaže
našim popotnikom. Kraj pota je ležal mrtev človek napol
gol, roko je tiščal na prsi, iz katerih se mu je še vedno
cedila kri, koža z lasmi vred pa mu je bila sneta raz glavo
— bil je škalpiran.

,,To je indijansko delo,“ zamrmra Alfonzo in vsi hite
dalje, odkoder je prihajal stok. Tu je bilo še grozovitnejše.
Med dvema drevesoma je stal konj. na njem pa je sedel
jezdec, ki je imel na hrbtu roke zvezane ter je bil zadrg¬
njen za vrat in obešen na vejo. Tudi temu je bila koža
posneta z glave. Ako bi bil konj oddirjal izpod njega, ob¬
visel bi bil na veji in se zadušil. Oklenil se je tako trdno
svojega konja, da so ga jedva spravili raz njega, ko so ga
osvobodili njegovih vezi. Položijo ga na tla in luna mu
posije ravno v obraz.

.,Rdečeglavec! Moj Bog!“ zamrmra oče Alfonzo.

Sedaj tudi Tomaž pogleda bolj natanko v obraz ne¬
srečniku, ki je skoraj v nezavednosti ležal na tleh. Strese
se, stopi nekaj korakov nazaj, zakrije z rokama obraz ter
vzklikne ves zavzet:

183

v 0 groza — moj stričnik Matevž! Tako daleč si tedaj
prišel !“ Na kratko pove očetu Alfonzu, kaj se je nekdaj
godilo med njim in njegovim stričnikom Matevžem.

„Treba je hiteti,“ pravi oče Alfonzo, „da spravimo
tega ranjenca pod streho ter ga previdimo. a

Mrtvo truplo zakopljejo kraj pota, ranjenca pa polože
na nosilo, napravljeno iz vej, ter ga nesč v Alfonzovo hi¬
šico. Po dolgem prizadevanju ga spravijo zopet v zavest.
Bolnik je strmeč pogledal okrog sebe ter dejal:

„Kje pa sem?“

„V duhovnikovi hiši, blizu žlahtnika Tomaža. Matevž,
ali me več ne poznaš ?“ reče Tomaž ljubeznivo, pozabivši
v tem trenotku vse bridkosti, ki mu jih je učinil stričnik.

Bolnik ga debelo pogleda, kri mu šine v glavo, potem
pa zopet prebledi kot stena in s hripavim glasom zastoče:

„Jaz sem izgubljen izgubljen za vselej. O milost,
milost, usmilite se me!“

„Bodi miren,“ pravi Tomaž, „obtoži se najprej svojih
grehov — tukaj je spovednik — da ne pojdeš obtežen
pred sodni stol kot tvoj pajdaš JurijT

„Jurij?!“ zakričal je bolnik in po sili hotel planiti
s postelje, pa je bil preslab in se zgrudil nazaj. ,Jurij! Kje
je Jurij? Dajte mi ga v roke, da ga zdrobim na kosce,
preden sam poginem. u

..Jurij je storil strašno smrt na morju; nepreviden je
šel s tega sveta. Glej. da ti popraviš, kar si zadolžil!“

.,Naj bi ga požrlo peklo, naj bi gorel! On mi je kriv
teh bolečin, on me je pripravil ob vse.“

,,Ne preklinjaj ga, saj si sam že blizu večnosti. Ne
on, ti sam si kriv svoje nesreče/ 4

Vse prigovarjanje je bilo zaman, bolnik je vedno huje
razsajal, zatoraj pravi oče Alfonzo, naj gredo vsi ven. da
hoče sam ostati pri njem.

Uro pozneje veli zunaj čakajočim vstopiti. Matevž je
napol slone klečal na postelji, v rokah držal sveto razpelo
ter molil goreče. Solze so se mu vdirale curkomo po licu
in so kapale na križ. Sedaj zapoje zvonček, duhovnik moli
Jagnje božje“ in vsi pričujoči se trkajo na prsi, Matevž
pa žalostno ječi in polglasno moli.

Sveto opravilo je bilo kmalu končano in bolnik se
je pomiril. Njegovo obličje ni več razodevalo one divjosti
kot prej, obtožil in skesal se je svojih grehov in to mu
je vlilo tolažbo v srce.

184

Ko si nekoliko oddahne, pripoveduje Matevž tako-le:

„Kaj se je z menoj prej godilo, povedal vam bo lahko
Tomaž, jaz sem že preslab; le kar sem nazadnje počel,
hočem vam povedati. Z obilnim premoženjem sem ubežal
v južno Ameriko, da me Tomaž ne bi našel, in s seboj
sem tudi vzel tovariša Jurija, izpridenega človeka, kije bil
pripravljen za vsakršno hudodelstvo. Tomaža je sovražil
že od nekdaj, ker mu je prevzel Marjeto, pošteno deklico,
s katero je mislil živeti v pregrešni ljubezni. Ko mu je to
izpodletelo, sklenil se. je zaradi tega hudo maščevati; in
res se mu je posrečilo, da je prišel v mojo druščino in
izpolnil svoj sklep.

V južni Ameriki sva živela prav dobro in brezskrbno;
vsega sva imela dovolj. Kar se poloti Jurija želja, da si
prisvoji vse moje imetje, mene pa spravi s pota. Nekega
dne na lovu poči naenkrat za menoj puška in jaz se zvrnem
na tla. Jurij misli, da sem mrtev, hiti domov, se polasti
vsega mojega premoženja, potem pa ubeži iz dežele. Mene
so prinesli trije ondotni rudokopci domov in pol leta se
nisem ganil s postelje.

Ko sem ozdravel, bil sem popolnoma berač, nobene
stvarce nisem več imel, ker mi je Jurij odnesel vse. Vajen
sem bil dobrega življenja in pohajkovanja; ni se mi ljubilo
delati. Nekega dne me nagovori mlad Španjec, da bi šel
z njim v severno Ameriko Indijancem konje krast, češ, da
to opravilo daje lep dobiček. Ni mi bilo treba dolgo pri¬
govarjati, takoj sem bil pri volji in odpravila sva se tja. Kaj
sva tukaj počela, ve vsa okolica. O Bog, da ne bi bil nikdar
ubogal onega sleparja! Sinoči sva bila zopet namenjena
ukrasti veliko čredo konj, kar naju zasačijo Indijanci.
Mojega tovariša umore ter mu snamejo kožo z glave, mene
pa obesijo na drevo, kakor ste me našli. a

Sedaj umolkne Matevž, ker vedno bolj slabi, kazen
rane na glavi ga je zadela še puščica v levo ramo; zanj
ni bilo več pomoči. Zato pokliče k sebi Tomaža, mu poda
roko ter pravi:

„Kar sem ti storil zlega, ne morem več popraviti, ali
Bog ti bo povrnil; odpusti mi. Prosi tudi ženo in sina,
katerega ti je Bog srečno ohranil, kakor si mi povedal,
da mi odpustita. Pozdravi obadva, in ako pridete zopet
nazaj na Štajersko, živite ondi srečno in nikdar se ne dajte
preslepiti mamljivemu svetnemu blesku, zlatemu bogu. kot
sem se ja z."

185

Tomaž ginjenja ni mogel nič govoriti, stiskal je bol¬
niku roko, ki je prihajala vedno mrzleja, dokler ni popol¬
noma otrpnila.

Matevž se je ločil se sveta.

Zopet je preteklo nekaj tednov; bilo je ravno na
praznik Marijinega vnebovzetja. Proti večeru je pri Viljemu
zbrana navadna domača družinica okrog očeta Alfonza,
ki je prišel semkaj zaradi važnih misijonskih opravkov.

Naša družba je bila tako vtopljena v svoje pogovore,
da ni slišala kočije, ki se je ustavila na dvorišču. Štirje
možje, eden že prileten, drugi trije pa še mladi, stopijo iz
nje in eden vpraša bližajočega se vratarja :

„Stanuje li tukaj kapitan Viljem —?“

„Da, tukaj v prvem nadstropju, druga vrata na desnem
hodniku,“ odvrne sluga ter hoče iti sam pokazat.

„Je že dobro,“ pravi tujec in vsi štirje se napotijo po
kamenitih stopnicah v zgornje nadstropje.

Gotovo so čitatelji že uganili, kdo so ti štirje možje.
Nihče drugi nego Aleš, Ferdinand, Polde in Lavrencij.

Nekaj trenotkov potem vidimo že obadva .sinova v
objemu očeta in matere. Solze veselja se vdirajo po mate¬
rinih licih, zdaj poljubuje svojega mlajšega sina, za katerega
je imela že toliko skrbi, zdaj zopet Aleša, katerega še ni
videla, odkar ga jej je vzela hudobneževa roka. Materino
srce, že po naravi bolj sočutno, ne pozna večje radosti na
zemlji nego nad srečnimi otroci; njih sreča je tudi njena
sreča, njih žalost je njena tuga. Zatorej si vsakdo lahko
misli, kakšno veselje je vladalo pri tem nenavadnem .shodu,
koliko so si imeli povedati, koliko potožiti, a vendar v za¬
četku nihče ni vedel, kako bi začel. In oče Tomaž, kako
radostno se je smehljal in stiskal svojima otrokoma roki!
Saj so bili danes prvikrat v življenju vsi skupaj.

Potem pokaže Tomaž na očeta Alfonza, ki je na tihem
opazoval ta blagi prizor, ter pravi:

„Aleš, poznaš li tega častitega gospoda ?“

Aleš in Polde vzklikneta oba hkratu:

..O, oče Alfonzo ! Vi tukaj ?“ Oba se ga okleneta ter
mu poljub ujeta roko.

..Bog vaju sprimi, draga mladeniča.” prične ta. ,,Mislili
smo, da se več ne vidimo na svetu, ali Gospod je drugače

186

obrnil naša pota; po dolgih izkušnjah, mnogem trpljenju
in hudih nevarnostih nas je pripeljal zopet skupaj. Njegova
roka nas je vodila po tujih krajih, med divjimi zverinami
in po ljutih valovih, slednjič pa nas je zopet združila. Čast
in slava Večnemu, ki svojih vernih nikdar ne zapusti !“
Medtem je Viljem naročil dobro večerjo, da bi vredno
praznovali ta veseli dan.

Združimo sedaj še dve osebi nekoliko bližje, ki ste
nam že znani v celi povesti, pa vendar še ne vemo, kakšen
vpliv imate druga na drugo.

Oče Alfonzo vidi. da je tudi Lavrencij Italijan, in ga
popraša po njegovem rojstnem kraju.

,,Moje rojstno mesto je Florenci j a na LaškemČ od¬
vrne Lavrencij nekako otožno.

„Florencija? Tedaj sva tako rekoč znanca; tudi jaz
sem Florentinec, in sicer zadnji potomec nesrečne rodovine
Saturni, če ste kdaj čuli o njej.“

„Saturni?“ vpraša ves osupnjen Lavrencij. ..Kaj so
bili vaši starši ? a

.,Moj oče je bil višji uradnik ob času Napoleona L;
po zavisti svojih sovražnikov pa je prišel v ječo in brž¬
kone so ga potem umorili, ker nismo ničesar več zvedeli
o njem. Jaz sem bil takrat še mlad in nisem še občutil
te nesreče, le mater sem videl zmeraj jokati in sem tudi
sam vselej jokal, čeravno nisem vedel zakaj. V poznejših
letih me je dala v samostansko šolo, ona pa si je tudi iz¬
volila tiho življenje v samoti, kajti nič več je ni mikalo
na svetu, odkar je izgubila dragega moža. Sorodniki so
jo pripravili skoraj ob vse premoženje, in grozno revščino
bi bila morala trpeti, da ni skrila nekaj dragocenosti, katere
je poprodala, potem pa sc je umaknila svetnemu hrupu v
samostansko življenje blizu Rima, kjer še sedaj živi. Meni
je dopadlo meniško življenje, zatorej sem postal redovnik.
Prevrat leta 1848. me je tiral iz samostana na Sardinskem,
ubežal sem v Rim, zadnjikrat poslovil sc od svoje matere,
izvolil si misijonski stan ter se preselil semkaj v Ameriko
med divjake, med katerimi bode tudi počivalo moje truplo."

Na Lavrencijevem obrazu je bilo znati, kakšen boj
divja v njegovih prsih; položivši roko na čelo, kot bi hotel
pregnati vse zoprne spomine, vpraša s tresočim glasom:

..Kako je bilo ime vaši materi in vam? a

„Mati se imenuje Angela, meni pa so prej dejali Paolo,
v samostanu pa so me prekrstili za Alfonza/ 4

187

,,Paolo, Paolo, o draga žena Angela!“ vzdihne Lav-
rencij. „Vidva torej še živita in jaz sem vaju imel že za
mrtva!“ Po teh besedah se oklene Alfonza in dve svetli
#  solzi mu zaigrate v očeh.

„Moj sin Paolo,“ nadaljuje potem, „tu te objema tvoj
oče; oni nesrečni Saturni sem jaz. Poznaš li to podobico?''
Medtem vzame iz nedrij žensko sliko in jo poda Alfonzu.

„To je slika moje matere. O ravno taka je bila, ko
sem bil jaz še otrok, sedaj pa ji je obraz upadel žalosti
in trpkosti. “

Alfonza so premagala čutila, oklenil je očetov vrat
in šepetal:

„Oče, oče, vi ste zopet pri meni, ko sva vas z materjo
že objokovala mrtvega! O mati, zakaj niste tukaj, da bi
skupaj uživali to veselje!“

Potem sta si Alfonzo in Lavrencij razodela vsa hu¬
dobna dejanja svojih sovražnikov, ki so ženo nalagali, da
je Lavrencij že mrtev, njega pa, da njegove žene ni več
na svetu, češ, da je umrla žalosti.

Naša povest se bliža koncu. Le nekaj potrebnih reči
imamo še- omeniti.

Poglejmo v novojorško luko. Ondi si ravno podajajo
nekateri prijatelji roke, gotovo so se zelo ljubili, kajti solze
jih oblivajo in videti je, da jim je ločitev silno težka. Še
enkrat se poljubijo in si sežejo v roke, častitljiv mož v
črni halji da jim blagoslov, potem pa jih odnese čoln na
pripravljeno ladjo. Topovi zagrme — tuja ladja zapušča
novojorško luko.

Na bregu stojč še nekatere osebe ter mahajo z belimi
robci, z ladje pa jim odzdravljajo. Ladja prihaja manjša
in manjša, slednjič je znati samo mala pičica, dokler se
popolnoma ne skrije.

.,Lastavica“ odnaša v domovino Tomaževo družino;
plava jako urno. kot bi vedela, kako hrepene ti ljudje po
svoji domovini.

Tudi Polde ni hotel ostati v Ameriki, kajti Gorenjska
stran mu je bila ljubša nego daljna dežela, kjer človek tako
malokdaj vidi domače ljudi in čuje domači jezik. Odpeljal
se je s Tomaževimi vred v Evropo.

Kaj pa se je zgodilo z drugimi osebami?

188

Lavrencij je kmalu zapustil Ameriko ter šel na Laško
k svoji ženi, Alfonzo pa je ostal med svojimi divjaki,
kakor je obljubil.

Robert, na čigar ladji je služil Ferdinand, pošiljal je
svoje ladje tudi v Trst in je postavil ondi Ferdinanda za
oskrbnika, ker ta ni hotel bivati daleč od svojih starišev
in jih je moral vsako leto vsaj enkrat posetiti.

Ko pride Tomaž na svoje posestvo, začudi se močno,
ker vidi vse kaj lepo obdelano. Njegov prijatelj Anton mu
je zvesto oskrboval ves čas posestvo ter mu še prištedil
lepo svoto denarja.

Zopet so dihali slovenski zrak po dolgih, dolgih letih.
O kako vse drugačni čuti so jih navdajali! Zdelo se jim
je, da rodi polje lepše žito nego prej, da trte nosijo večje
grozdje in sadno drevje slajše sadje. Vsaka najmanjša stvar
jih je spominjala nekdanjih časov; Anton pa je tudi vse
tako ohranil, kot je bilo, prav nič ni zanemaril. Sicer ni
vedel, ali se še kdaj vrnejo, upal pa je to vendar, saj na
svetu ni nič nemogoče.

v

O'- X

Nekega dne se pripelje po cesti za Savo lahek voziček
in v njem so sedele tri osebe. Po poti se približa star mož
že sivih las, nesoč precej debel smrekov vrhač. Aleš veli
ustaviti voz in stopi z njega.

Ko vidi mož, da se mu bliža krasno opravljeni gos¬
poski človek, sname ponižno klobuček z glave in obstane
ob kraju ceste.

„Dober dah, oče! Preveč ste naložili,“ pozdravi ga
mladenič.

„Bog daj! Saj me res nekoliko pobira, pa kaj se
hoče, starost me lomi, starost. u

„Ali me več ne poznate ?“ pravi mladenič dalje.

„1 naka. Ne vem, da bi vas kdaj videl. u

„Ali se še spominjate Aleša?“ *

„0 Aleš? Da, da, v vojake so ga vzeli, potem pa ga
nisem več videl niti slišal v njem. Skoda fanta, tako dober
človek je bil. Sta bila morda znana ?“

„Tu stoji Aleš pred vami," pravi oni ter mu poda roko.

„0h jemine no,“ čudi sc starec, kot ne bi še popol¬
noma verjel, „pa ste vsi drugačni; Aleš ni imel brk pod
nosom, kot jih imate vi. a

189

„Peter, nič mc ne vikajte, vaš nekdanji Aleš je tu z
dušo in telesom. Glejte, še sedaj imam tukaj tisto svetinjico,
katero ste mi ohranili, ko ste me našli v gozdu, s to sve¬
tinjico sem našel svojega očeta in vse svoje domače.“

„Je že res, je že res,“ pravi starec in obličje mu za¬
žari veselja. „0 ti preljubi moj Aleš, da te le zopet vidim!
Kako mi je bilo dolg čas po tebi, ne morem ti povedati.“
In njegova vela roka je držala Aleševo roko kot nekdaj
pri odhodu k vojakom.

Sedaj se približata tudi oče in mati ter zahvalita do¬
brega moža za toliko dobroto, da jima je ohranil dete in
ga odredil.

Peter spravi svoj vrhač v čoln, potem pa veli tudi
drugim vstopiti vanj, in čeravno star, je veslal vendar urno
preko Save.

Kakšni spomini so se vzbujali sedaj v Alešu! Tu
teče bistra Sava kot nekdaj, na trati stoji še lesena koča
in pred vežo klopica, kraj hiše pa kozji hlevec, kroginkrog
raste sadno drevje, katero je Peter še vedno pridno čedil,
dalje pa se dvigajo vrhovi in skaline, po katerih je nekdaj
plezal Aleš, ko je pasel koze. Vsa mladostna doba mu
oživi pred očmi, tista doba, katere se človek vse življenje
spominja tako rad; saj je najlepši čas življenja!

Aleš. je hotel po sili vzeti Petra na svoj dom, ali ta
je rekel, da mu je ta kraj najljubši, da ga ne zapusti za
nobeno ceno, preden ga ne ponesč odtod, in to obljubo je
tudi izpolnil. Ko ga je hotel tretjo spomlad obiskati Aleš,
spal je že v črni zemlji.

Pri Tomaževih se je zopet vse uredilo tako, kakor
je bilo nekdaj. Ko se Tomaž sam ni hotel več ukvarjati
z gospodarstvom, oženil je Aleša ter mu izročil vse po¬
sestvo. V blagem miru so živeli tudi sedaj; vsako leto na
praznik Marijinega vnebovzetja pa so šli vsi v Petrovše
na božjo pot zahvalit božjo porodnico, ki jim je izprosila
toliko milosti pri Bogu.


P E S M I.

Zdrava Marija!

Hf|[veti mir še dije po zemlji tihi,

SjfjL  migljajočih zvezd  še nebrojna čreda
-J zre  navzdol, doni tu po gorah, dolih:

y  Zdrava Marija !

V divnem blesku plava na nebu solnce
blagodejne poldanske žarke lije,
rod nebrojni mamo se giblje, vzdiha:

Zdrava Marija !

Zlatokrilo solnce pripluvši h goram
zemlji daje večni poljub. Šepeče
rahlo stvarstvo Devi se priklanje:

Zdrava Marija !

Kerubimski i serafimski kor prepeval
čarno njeno slavo bo v vekov veke,
zemski krog, nebeški bo svod odnfcval:

Zdrava Marija !

Cerkvica.

Kaj sveti na gori se tam tak ?  lepo
ko zvezde na nebu zasvetijo?

To tiha in nežna je cerkvica,
ki vabi k molitvi popotnika.

Kaj v noči rahlega se v cerkvici
v tak ?  mirno slovesni čarobnosti?

To je posvečeni bratovski zbor,
pobožnost jih vzdiga h Gospodu gor.

Kaj klenka, Šumija tako čarobno
z gore dol tak’ jasno in tenkč)?

To zvončka so glasi, ki v groba temo
k počitku popotnika kličejo.

191

Nedelja.

Tak’ pražno in vesel
kot danes vse okrog doni,
naj v srcu mojem vedno
na veke se glasi.

Kak pražno dan\s zvonovi
nam pojejo glasni,
ko vabijo nas milo:

»K molitvi, verni vsi !«

In kdo bi to vabilo
radostno ne sprejel,
kdo bi iz rok Gospoda
darove ne vzel! —

Glej sveta vera vodi
h Gospodu nas v nebo;
kdo kažipotu temu
zaupal se ne bo?

Tu bolečine, strasti
pozemske jenjajo,
kjer angeli vesele
nam pesmi pevajo.

Glosa.

More slepec li umeti,
kaj je črno, kaj je belo?

Bi se li verjeti smelo,
če on reče: solnce sveti,
ko jaz moram v tmino zreti ?
Tako, kdor po svoji glavi
božje dela v naravi
sodi, le po tmini blodi,
takemu pregovor pravi:

»Kjer je temno, tam ne sodi!«

Kjer je temno, tam ne sodi,
kar zadene, prav ti bodi,
ne obupaj, če boli. —

Koseski.

Če te tare tuge sila,
le zakaj te, to ne prašaj;
proti nebu se obračaj,
ker odzgor dobiš zdravila,
gori nadjaj se plačila,

»Bodi v tugi, bodi v šali,
zmir ponižno Boga hvali!«
Hodi, kamor Bog te vodi!
Misli na pregovor zali:

»Kar zadene, prav ti bodi!«

Res, da srce včasih joče,
rane seka tuge meč; —
bodi moški, ne boječ!

Kar ti pošlje z neba Oče,
blagoslov ti bo v bodoče,
saj se posušč ti skoraj
solze, in plačilo zgoraj
večni Bog ti podeli.
Kratko je trpljenje, toraj:
»Ne obupaj, Če boli!«

Kazalo.

Stran

Žalost in veselje. Povest. Spisal Andrejčič o v Jože . 3

Pesmi  : Zdrava Marija !. .

Cerkvica. .

Nedelja. .

Glosa . ...

*


f




v


•v

»



ž?







HftR0DHfl  KMJlS iITETN ...





























a*



V?

m

M

M

)


m.

-i-r*.

> iW,

■<4

,c  '.


'k

K


K'.

v

■sv

s&il

iA


ti

v

.; i/? >Uv

%-T:

Ma

4?* ■.

*v*» ;.■

L* S * -?*




■

r >



£



'*? 5 b

1  o ._ s

. —,i




«2/: •

■x:

V '•' *

yj

\

w.j£?

A

rt

r»


I

7 C

W' 1

'«3



w,v

« 882 *



. •■ .•/.

■<jt§

£

yr

o&t

• •

Vr

fm.

/*»

: * UT

v 'f ' ., *

l/f v h

l j R

^ is:

V*&



|E ‘

'■

■SE™


^4 <*

n


i?®**

• 'r-.

ir.'.. «N

:<*v

fTJK*

i k

?ŽV’ : -« . .
1  r  ' \\

•■i v *

}»,


•i«


. ■ -

A«**


r

rti*,.

»v '• «'



rm

.^wg

‘it A' I
fr V v

‘S

«4.

1‘ i

4 :

»,?

'V*.*

E*


a

v.

‘w

N«


:J Z  -

- « •


*

A

V.P'

IL.M-.

Sšfo;


r**lv


r

S**t

.*□*, *V

:r:;

TO,

S

r' 'v 4

m- .?>' fij

'Vu \


:V-

* ^


fV

*QSr.


>^. N

2 T^t


SHi


/

M


»

j ,


**c

*,

T*r

f

^W.


< -.“V 4 .

* I

vt'«

kfeJifc jjdftSE

•r \*l

AfErm

W \iL v *»* . m -««vj

•** ''rt / ry

v-: J

^ v


J

>»*•*