V DK 552.163:552.42/48(234.321yl3) Pohorske metamorfne kamenine II Ančka Hinterlechner-Ravnik Vsebina Uvod...........................245 Petrografija kamenin.....................249 Kamenine zelenega skrilavca in prehodne cone.........249 Blestnik in amfibolit z vložki marmorja, kvarcita in pegmatitnega gnajsa........................252 Očesni gnajs, muskovitno biotitni gnajs in pegmatitni gnajs .... 254 Diaftoritni almandinovo muskovitni blestnik in gnajs s pegmatitnim gnajsom.......................254 Vpliv tektonike na kristalizacijo metamorfnih kamenin.......256 Stratigrafija metamorfnih skladov................258 Povzetek..........................260 The Metamorphic Rocks of Pohorje Mountains II (Abstract)......261 Literatura.........................263 Uvod V nadaljevanju petrografskih raziskav na Pohorju sem kartirala njegovo južno obrobje. Kamenine zelenega skrilavca in prehodne cone ter kamenine stavro-litnega subfaciesa sem določila na podlagi profiliranja severozahodnega Pohorja in po vzorcih osnovne geološke karte Slovenj Gradca. Vzorce je nabrala skupina geologov oddelka za geološko kartiranje Geološkega zavoda (Dozet, 1969; Mioč, 1971 in 1972). Kamenine prehodnega območja med obema faciesoma, očesni gnajs in diaftoritne kamenine sem kartirala v sedanji raziskovalni fazi na jugozahodnem Pohorju med Dov-žami in Črnim vrhom. Kamenine opisujem glede na stopnjo metamorfoze po Winkler-j u (1967). Za primerjavo podajam uvrstitev posameznih skupin v anhi-cono, epicono, mezocono in katacono. Pri klasifikaciji se ravnam po Fritschevih predlogih za poimenovanje metamorfnih kamenin na podlagi količine posameznih mineralnih sestavin in njihove zrnavosti (F r i t s c h in dr., 1967). Nadrobneje opisujem kamenine zelenega skrilavca in prehodne cone med obema Barrowima faciesoma. Jugozahodno Pohorje Southwestern Pohorje Severozahodno Pohorje Northwestern Pohorje Enak profil kot na zahodnem Kozjaku The same as Western Kozjak section Zahodni Kozjak Western Kozjak Ni iveznega prehoda Lack of continuity Zveza £e nI raziskana Not clear relations SI. 1. KORELACIJA ZAPOREDJA KAMENIN NA POHORJU IN KOZJAKU Fig. 1. ROCK SEQUENCE OF POHORJE MOUNTAINS CORRELATED WITH THAT OF KOZJAK MOUNTAINS Explanation of Fig. 1 Dark-grey phyllite with appearance of small-sized and colourless garnet; inclusions of green schist with blue-green hornblende (Fg. h). Blue-grey marble (M) with subordinate silicate fragments. Fine-grained chlorite-muscovite schist with small-sized staurolite and pale- -pink garnet (Sst). Inclusions of amphibole schist with epidote and chlorite (Aep), quartzite (Q), meta-keratophyre and its tuff (X'), blue-grey marble (M), and graphite slate (Sgr). Hornblende-biotite dacite (aq), Tertiary. Garnet-biotite-muscovite schist and gneiss with chloritoid (Sm-Gg, ct), inclusions of amphibolite (A) and almandine-disthene flaser gneiss (Gey). Amphibolite and amphibole schist with epidote and chlorite (A). Numerous inclusions of white marble (M) in intimate association with pegmatite gneiss (Pg). Lateral transition to fine-grained biotite-gneiss with garnet and andesine (Sb-Gb). Diaphthorite almandine-muscovite schist and gneiss (Sdiaph) derived from retrogressively altered almandine-muscovite schist and gneiss. Inclusions of pegmatite gneiss (Pg), scarce amphibole schist (Aep) and marble (M). Along the contact with tonalite (<5q) the diaphthorite almandine-muscovite schist and gneiss (Sdiaph) are recrystallized to andalusite schist and" gneiss (Sad). Almandine-biotite-muscovite schist and gneiss (Sm-Gg), characterized by disthene and staurolite. It comprises small bodies of amphibolite (A), eclogite (E), amphibolite-eclogite (AE), quartzite (Q), and almandine-disthene flaser gneiss (Gey). All of them are cut by pegmatite gneiss (Pg). Calcareous phyllite and phyllites with prevailing quartz, sericite-muscovite, calcite, chlorite-pennine, epidote, albite, and green biotite respectively (F). The characteristic rocks: meta-keratophyre, its tuff (X'), and blue-grey, seldom white marble, including quartz, meta-keratophyre and phyllite fragments. The amount of amphibole is gradually increasing. Amphibole schist with chlorite and biotite (Aep), epidote schist, amphibolite, and white marble (M). The characteristic rock is meta-diabase with uralitized augite crystals. Green biotite is gradually replaced by the red one, albite by oligoclase. Lateral transition to fine-grained chlorite-biotite phyllite-gneiss (Geo, bi). Biotite-muscovite schist and gneiss with porphyroblasts of red garnet and staurolite. The last reaches the size of three cm (Sst, gr). Garnet-biotite-muscovite schist and gneiss with chlorite, chloritoide, staurolite, and disthene (Sm-Gg, ct). Biotite is red-brown. Scarce inclusions of white marble (M), dark-grey quartzite (Q), amphibolite with epidote (A), garnet--disthene flaser gneiss (Gey), and exceptionally pegmatite gneiss. Besedilo k si. 1 Temno sivi filit z drobnim brezbarvnim granatom in vključki zelenkastega skrilavca z modrikasto rogovačo (Fg, h). Modrikasto sivi marmor (M) s silikatnimi drobci. Finozrnat kloritno muskovitni blestnik z drobnim stavrolitom in rožnatim granatom (Sst). Vključki amfibolovega skrilavca z epidotom in kloritom (Aep), kvarcita (Q), keratofirja in njegovega tufa (X'), modrikasto sivega marmorja (M) in grafitnega skrilavca (Sgr). Rogovačno biotitni dacit (aq), terciar. Granatov biotitno muskovitni blestnik in gnajs s kloritoidom (Sm-Gg. ct). Vključki amfibolita (A) in protastega almandinovo distenovega gnajsa (Gcy). Amfibolit in amfibolov skrilavec z epidotom in kloritom (A). Pogostni vključki belega marmorja (M), in ob njem pegmatitnega gnajsa (Pg). Lateralni prehod v drobnozrnati biotitni gnajs z granatom in andezinom (Sb-Gb). Diaftoritni almandinov muskovitni blestnik in gnajs (Sdiaph), ki je nastal iz retrogradno spremenjenega almandinovo muskovitnega blestnika in gnajsa. Pogosten je pegmatitni gnajs (Pg), redek amfibolov skrilavec (Aep) in marmor (M). Ob kontaktu s tonalitom (<5q) je diaftoritni blestnik in gnajs (Sdiaph) spremenjen v andaluzitni blestnik in gnajs (Sad). Almandinov biotitno muskovitni blestnik in gnajs (Sm-Gg) z distenom in stavrolitom. Vsebuje vključke amfibolita (A), eklogita (E), amfibolitnega eklo-gita (AE), kvarcita (Q) in protastega almandinovo distenovega gnajsa (Gcy). Vsi vsebujejo pegmatitni gnajs (Pg). Apneni filit in drugi filiti s prevladujočim kremenom, sericitom-muskovitom, kalcitom, kloritom-peninom, epidotom, albitom, oziroma zelenim biotitom (F). Značilne kamenine so metakeratofir in njegov tuf (X') ter modrikasto siv redko bel marmor (M), ki vsebuje zrna kremena, metakeratofir j a in filita. Postopoma narašča količina amfibola. Amfibolov skrilavec s kloritom in biotitom (Aep), epidotov skrilavec, amfibolit, amfibolovec in bel marmor (M). Ohranjen je metadiabaz z uralitiziranim avgitom. Z globino je zeleni biotit postopoma nadomeščen z rdečim, in albit z oligoklazom. Lateralni prehod v drobnozrnati kloritno biotitni filitni gnajs (Geo, bi). Biotitno muskovitni blestnik in gnajs s porfiroblasti rdečega granata in stav-rolita. Kristali stavrolita dosežejo 3 cm (Sst, gr). Granatov biotitno muskovitni blestnik in gnajs s kloritom, kloritoidom, stavrolitom in distenom (Sm-Gg, ct). Biotit je rdečkast. Redki vključki belega marmorja (M), temnosivega kvarcita (Q), amfibolita z epidotom (A), protastega almandinovo distenovega gnajsa (Gcy) in izjemoma pegmatitnega gnajsa. Petrografija kamenin Na zahodnem Pohorju in zahodnem Kozjaku nastopajo naslednje me-tamorfne kamenine, ki so prikazane tudi na sliki o zaporedju metamorf-nih kamenin (si. 1). 1. Najmanj metamorfozirana skupina vsebuje kamenine zelenega skrilavca s prehodom v almandinovo amfibolitni facies. 2. Blestnik in amfibolit z vložki marmorja in kvarcita, ki spadajo v stavrolitni subfacies almandinovo amfibolitnega faciesa. 3. Očesni gnajs, drobnozrnati biotitni gnajs in pegmatitni gnajs, ki so najgloblji del metamorfnih kamenin na Pohorju. 4. Diaftoritni almandinov muskovitni blestnik in gnajs s pegmatitnim gnajsom, ki predstavljajo retrogradno spremenjen srednji del pohorskih kamenin. Naštete kamenine ne predstavljajo zveznega profila in so pogosto v tektonskih kontaktih. Kamenine zelenega skrilavca in prehodne cone Po klasičnem profilu metamorfnih kamenin v Centralnih Alpah leži nad zelenim skrilavcem temno sivi filit z redkimi vložki meljevca, apnenca in tufa. Te kamenine predstavljajo prehod med anhicono in epicono. Na Pohorju so razširjene na Veliki Kopi in zahodno od nje. Pod njimi slede neenakomerno debele plasti modrikastega in belega marmorja. Po stopnji metamorfoze ustreza marmor zgornjemu delu zelenega skrilavca, oziroma zgornji epiconi. Zelo verjetno pripadajo temu horizontu na Pohorju apnene kamenine vzhodno od Otiškega vrha. Pri dosedanjih raziskavah v njih nismo našli konodontov. Slede zelo različne kamenine zelenega skrilavca, ki jih delimo na dva dela. Zgornji del vsebuje značilne apnene filite in kisle metavulka-nite. Po stopnji metamorfoze obsega ta del zelenega skrilavca globji horizont kloritnega subfaciesa, biotitni subfacies in prehaja v almandinov subfacies. Meje subfaciesov niso ostre. Te kamenine ustrezajo epiconi. Za spodnji del zelenega skrilavca so značilni bazični metamorfozi-rani vulkaniti z amfibolitom, ki pripadajo almandinovemu subfaciesu in prehajajo že v stavrolitni subfacies. Primerjam jih s kameninami med epicono in mezocono. Debelina obeh delov je približno 1000 m. Zeleni skrilavec je razdelil že A. Kieslinger (1929) na svoji karti »Spodnji Dravograd« v zgornji in spodnji del; zgornjega je imenoval filitu podoben diaftorit, v spodnjega pa je štel zeleni in uralitni skrilavec (amfibolit). Se Tollmannu (1963) je bil ta »diaftoritni,< nivo v Centralnih Alpah dokaz za alpska narivanja. Vendar te kamenine niso retrogradno spremenjene, temveč vsebujejo značilne kisle me-tavulkanite: prvotni alkalni trahit, trahit in njuna tufa. Fritsch (1961) je prvi določil keratofir v ekvivalentnih plasteh v Krških Alpah. Na Svinški planini so opisali dobro ohranjene kisle metavulkanite Kleinschmidt & Wurm (1966) in Thiedig (1966). V istem horizontu so kisli metavulkaniti razširjeni tudi na Pohorju in na Kozjaku. Kemična analiza metakeratofirja (vz. 31710/25006, Mioč, 1972, str. 13), ki ima le delno albitizirane kristale mikrokliniziranega ortokla- za, kaže, da vsebuje 3,5 °/o K2O in 2,3 °/o NazO. Vtrošnikov kremena ni, po analizi pa je veliko kremena v osnovi (72,9% SiCh). Albit vsebuje do 3 °/o an. Kot optičnih osi mikrokliniziranega ortoklaza 2Vx = 100°. Albit ima ponekod strukturo šahovnice, kar dokazuje njegov nastanek iz sanidina. Po petrografski in kemični sestavi je metakeratofir enak opisanemu metakeratofirju v literaturi. Zeleni skrilavec se nahaja na južnem Pohorju v ozkem tektonsko razvlečenem pasu med Zrečami in Vitanjem. Dobro je razkrit vzhodno od Dravograda na obeh bregovih Drave. Najdemo ga med Dravogradom, Trbonjami in Otišnikom ter južno od Vuhreda. S severozahodnega Pohorja se nadaljuje zeleni skrilavec na zahodni Kozjak in se zelo razširi severno od Mute. Na Remšniku približno na območju OfiČa je ta nivo zelo stanjšan. Pasovi zelenega skrilavca se raztezajo od zahoda proti vzhodu in vpadajo povečini proti jugu. Od juga proti severu prihajajo na površje vedno globje plasti, razen v dolini Vuhredščice, kjer je obratno zaporedje. Zaradi tektonike ponekod določene plasti manjkajo. Precej popoln profil nizko metamorfozi ranih kamenin zelenega skrilavca najdemo severno od Mute. V apnenem horizontu nastopajo apneni filit z redkimi lečami modrikasto sivega laminiranega marmorja, metakeratofir z metamorfoziranimi tufi, bel kvarcit s prehodi v filit in tuf. Kvarcit je ponekod mikrobrečast in rumenkasto prepereva. Marmor vsebuje pogosto vključke kremena, plagioklaza in zoisit-epidota ter lapile kisle sestave in sericitno muskovitne filitne fragmente (tabla 1, si. 1 in 2). Najdemo jih v raznih delih profila. Filitni fragmenti so za marmor značilni, medtem ko so v drugih kameninah manj izraziti. Biotit je v tem horizontu zelen. Enake kamenine so razvite južno od Vuhreda, kjer opazujemo številne lečaste vključke modrikasto sivega laminiranega marmorja, ki so verjetno tektonske ponovitve. Skrilavce prekrivajo sedimenti štalensko-gorske serije in miocena. Pod apnenim filitom je razvit zelenkast drobnozrnat skrilavec z zelo različno količino sericita, muskovita, klorita, zelenega biotita, epidota, albita, neprosojnega minerala in redkega turmalina. Predstavlja meta-morfozirane tufe in tufite. Pravi filit, to je sericitno muskovitni kremenov skrilavec, je redek. Značilen je metakeratofir s tufskimi različki Klastična struktura debelozrnatih različkov je ohranjena. Fina diferenciacija kamenin je pogojena že s prvotno sedimentacijo. Lineacija je dobro izražena v kameninah, ki vsebujejo več belih mineralov. Ta del zelenega skrilavca nastopa v nadaljevanju profila proti severu nad Muto in nad Otiškim vrhom. V njem postopoma narašča količina rogovače in kamenine prehajajo v pravi zeleni skrilavec značilne temno zelene in rumenkasto zelene barve, ker vsebujejo v glavnem zelene minerale. Razširjene so predvsem ob bregovih Drave med Dravogradom in Muto oziroma Trbonjami. Rogovača je zelenkasto modro pleohroična, ponekod brezbarvna. Biotit je zelen, a postopoma je več rdečega. Klorit je brezbarven, relativno visoko dvolomen Mg-različek, ki pripada sheridanitu in grochauitu (Neugebauer, 1970, str. 35). Epidot prevladuje nad zoisitom. Manj je albita, albitnega oligoklaza, oliglokaza in kremena. Akcesorni so neprosojni mineral, titanit in turmalin. Po razporeditvi neprosojnega minerala včasih še slutimo prvotne tufske fragmente. Najbolj bazični različki, ki vsebujejo samo rogovačo, so redki. Zanimivi so metadiabazi z ohranjenimi uralitiziranimi kristali avgita, velikimi do 3 mm v zelo drobnozrnati osnovi paličaste rogovače in klorita ter z malo saličnih mineralov. V uralitiziranem avgitu je rogovača neenotna, včasih lamelama, zelenkasto modra do brezbarvna. Posebnost je prsten rjavkast zelo drobnozrnat kloritni muskovitno biotitni gnajs z desetinko mm velikim brezbarvnim granatom in oligo-klazom, ki je razširjen v globjem delu zelenega skrilavca, zlasti na Kozjaku. V kameninah zelenega skrilavca nastopajo tanke bele žilice albita, klorita, penina in žarkovitega laumontita (tabla 2, si. 1). Žilice so potek-tonske. V globji del prehodne cone štejem kamenine na manjši površini zahodno od Turičnika na Pohorju. Prevladuje finozrnat blestnik. Njegova zrnavost je prehodna med filitom in blestnikom. Velikost mineralov sljude je okrog 0,2 mm. Barve je sivkaste ali zelenkaste, kar je odvisno od količine komponent: dvolomnega klorita, muskovita, rdečkastega bio-tita in neprosojnega minerala. Rdečkast granat je redek; njegovi kristali so veliki le nekaj desetink mm. Značilen pa je nekaj desetink do 3 mm velik stavrolit, ki je zaradi neprosojnih vključkov temno zelen (tabla 2, si. 2). Razporeditev vključkov dokazuje njegovo prvo fazo kristalizacije. Podobno vsebujejo drobni kristali oligoklaza fine neprosojne vključke, razporejene prečno na skrilavost kamenine. Megaskopska struktura dveh različkov blestnika je zelo značilna. Prvi je valovito skrilav v centimetrskih dimenzijah. Ima mehke svetlikajoče se površine ter velike kristale muskovita poleg sericita in klorita. Kristali muskovita so krpasto združeni in nabrani (tabla 3, si. 1). Drugi različek je bolj gladko skrilav; po ploskvah skrilavosti vidimo le fino nabranost v dimenzijah desetink mm. To je posledica prečne kristalizacije muskovita in biotita. Krista-lizacija sljud je potektonska (tabla 3, si. 2). Poleg blestnika nastopata zeleni amfibolov skrilavec s kloritom in z epidotom in zelo redko pegma-titni gnajs, ki ga tu prvič srečamo v profilu metamorfnega zaporedja. Manj metamorfozirane značilne kamenine tega horizonta pa so svetlo siv drobnozrnat kvarcit z muskovitom in grafitni skrilavec; sivkast apnen biotitno kloritni skrilavec, ki vsebuje povečini primes verjetno tufskega plagioklaza; zelenkast fino ploščast kremenovo kloritni skrilavec s plagioklazom, verjetno tufskega porekla; povečini modrikasto siv lami-niran marmor s silikatnimi in filitnimi vključki; redek je bel in siv metakeratofir, ki prehaja v kvarcit; značilen je črn ploščast kremenovo filitni skrilavec, ki je zelo drobnozrnat in vsebuje posamezne kristale kloritiziranega in zoisitiziranega granata, velike do 3 mm, ter posamezne zelenkaste lamine z modrikasto rogovačo (tabla 4, si. 1). Manj metamorfozirane kamenine leže konkordantno med drobnozrna-tim blestnikom s stavrolitom in ne dajejo videza tektonske vgnetenosti. Drobnozrnati blestnik je ponekod delno drugod popolnoma spremenjen v diaftoritni blestnik, vendar je idiomorfna oblika kristalov po- gosto ohranjena. Stavrolit in plagioklaz sta sericitizirana, granat in rogovača pa kloritizirana. V horizontu diaftoritnega almandinovo musko-vitnega blestnika in gnajsa kažejo bolj groba zrnavost, velik skoraj popolnoma kloritiziran rdeči granat in stalna prisotnost sericitiziranega pegmatitnega gnajsa na prvotni globji nivo. Stavrolit prve faze krista-lizacije, ki je za naše območje za stopnjo metamorfoze značilen, omenjajo na Svinški planini nekoliko niže v profilu (Kleinschmidt, 1970, str. 106). Blestnik in amfibolit z vložki marmorja, kvarcita in pegmatitnega gnajsa V precej obsežnem prehodnem območju obeh faciesov Barrowe faci-alne serije, ki ustreza istočasno zgornjemu delu mezocone, opazujemo že izrazito kristaliziran blestnik in gnajs. Zanj so značilni majhni in centimetrski kristali stavrolita in granata, na Svinški planini tudi disten. Zelo značilni so idiomorfni kristali in mreža finih vključkov v njih, po katerih sklepamo na tektonsko dogajanje med njihovo rastjo. Klorit polagoma izginja. Poseben pomen ima kloritoid, ker nastopa v zaporedju metamorfnih kamenin samo v tem horizontu. V njegovem globjem delu je razvit amfibolit, ki se ne razlikuje od više ležečega amfibolita iz glob-jega nivoja zelenega skrilavca. Na tanke plasti marmorja v amfibolitu so v tem nivoju vezani tudi najvišji pogostni pojavi pegmatitnega gnajsa. Blestnik in gnajs z značilnimi porfiroblasti je razvit na zahodnem Kozjaku v talnini globjega nivoja zelenega skrilavca. Prehod je oster, kar je odvisno od prvotne litološke razlike: blestnik je nastal iz glinasto peščenih sedimentov, zeleni skrilavec pa iz srednje bazičnih vulkanskih kamenin, ki so se povečini pomešale s sedimenti. Ker najdemo blestnik s kloritoidom, stavrolitom in granatom na celotnem severozahodnem Kozjaku, sklepam, da gre verjetno za tektonske ponovitve. Navidezna debelina tega horizonta je najmanj 500 m, na Svinški planini pa le 150 m. Marmor, amfibolit, kvarcit in pegmatitni gnajs so redki. Globji mezoconalni deli nastopajo na Kozjaku proti vzhodu. V Ožbaltskem jarku najdemo manjše leče serpentinita v distenovem protastem dvo-sljudnem blestniku in gnajsu z redkimi granati, velikimi 1 cm (Mioč 1972). Po dosedanjih podatkih je blestnik z velikimi kristali granata in s kloritoidom na Pohorju manj značilno razvit. V Vuhredskem jarku mu ustreza v talnini drobnozrnatega oligoklaznega amfibolita z epidotom in kalcitom (vz. 71/23473) drobnozrnat biotitno muskovitni blestnik z drobnimi in velikimi granati ter drobnim stavrolitom, rekristaliziranim v nize-vsebuje tudi Mg-klorit. ' Na Pohorju nad Dovžami severno od Tomažiča pa leži ta nivo tektonsko omejen med zelo drobnozrnatim blestnikom, diaftoritnim almandinovo muskovitnim blestnikom in očesnim gnajsom. Nastopa predvsem značilni muskovitni blestnik z velikim in drobnim granatom ter kloritoidom, plavajočim v sericitnem agregatu (tabla 4, si. 2). Je precej retrogradno spremenjen. Vsebuje tanjše vključke amfibolita in protastega sericitiziranega distenovega gnajsa z granatom. V blestniku so tudi drobni conami kristali zoisita-epidota. Pegmatitni gnajs je redek. Nekoliko globji deli, ki so najbolj razširjeni, pripadajo neenakomerno zrnatemu amfibolitu z epidotom in kloritom, ki vključuje tanke plasti belega marmorja in številne žile pegmatitnega gnajsa s turmalinom. Opazujemo lateralne prehode v drobnozrnat biotitni gnajs z drobnim granatom in v drobnozrnat muskovitni kvarcit. Plagioklaz v amfibolitu je oligoklazni andezin, plagioklaz v biotitnem gnajsu pa andezin. Amfi-bolit in pegmatitni gnajs sta pogosto zelo kataklazirana. V zbruskih opazujemo celo psevdotahilitna območja. Na meji med zelenim skrilavcem in kloritoidnim blestnikom, torej na meji med epicono in mezocono nastopa biotitno muskovitni blestnik z granatom in stavrolitom. Kristali stavrolita so veliki do tri centimetre, kristali granata pa majhni, dosežejo le 2 do 3 mm. Prevladuje zeleno pl^ohroičen biotit, rdeče pleohroičnega je manj. Plagioklaz in kremen sta redka. Stavrolit je idiomorfen, včasih izometričen in obdan tudi s terminalnimi ploskvami, kar je redkost. Nekateri kristali so dvoj-čični in podolgovati. Tudi granat je navadno idiomorfen in obdan od ploskev (110). V stavrolitu in granatu je ohranjena interna struktura, nakazana z neprosojnimi vključki in s kremenom; v granatu je zelo fina, v stavrolitu pa groba. Obod granata je brez vključkov, kar kaže na večfazno kristalizacijo, ki je glede na sigmoidno nanizane fine vključ-ke v jedru predtektonska in sintektonska. Conami granat je vključen tudi v velikem kristalu stavrolita. To dokazuje, da je v končni fazi kristalizacije stavrolit lahko nadomestil granat. Tudi veliki vključki, ki nakazujejo interno strukturo v stavrolitu in so ob obodu le rahlo zasukani, bi dokazovali mlajšo rast tega minerala. Obrobek stavrolita je včasih sericitiziran. Opazujemo tudi nekaj mm velike popolnoma seri-citizirane kristale, ki so morda pripadali prvotno distenu. Veliki kristali niso bili tektonsko deformirani. Sljuda je fino mimetsko nabrana, a tudi prečno orientirana. Biotitno muskovitni blestnik z granatom in stavrolitom je razširjen na Kozjaku ob potoku Velka in severneje ob Bistrici (tabla 5, si. 1). Pas tega blestnika se razteza več kilometrov daleč. Nastopa tudi na Svinški planini (Kleinschmidt, 1970), kjer se izmenjuje z granatovim blestnikom. Granat je tam velik več centimetrov. Pod blestnikom z velikimi idiomorfnimi kristali stavrolita vidimo na dvosljudnem blestniku in gnajsu s kloritoidom sledove močnih deformacij in večfazno kristalizacijo (tabla 5: si. 2). Zaporedje kristalizacije je različno od vzorca do vzorca in zelo komplicirano. Opazujemo dve ali več faz kristalizacije kloritoida, granata in stavrolita (tabla 6, si. 1). Kloritoid predstavlja v nekaterih vzorcih začetno in končno fazo kristalizacije. V prvem primeru nastopa z značilno interno strukturo v granatu, v zadnjem primeru je lahko retrogradni produkt stavrolita. Granat je idiomorfen, pa tudi zelo korodiran. Poleg kristalov granata, velikih 1 cm, opazujemo zelo drobna idiomorfna zrna granata. Stavrolita in kloritoida ne vidimo na oko. Posebno stavrolit je v vseh kameninah možno zamenjati s turmalinom. Biotit je zelen in rdeč. Vzorci so delno sericitizirani in kloritizirani. Očesni gnajs, muskovitno biotitni gnajs in pegmatitni gnajs Najgloblji del pohorskih metamorfnih kamenin predstavlja drobno-zrnat muskovitno biotitni gnajs z očesnim in pegmatitnim gnajsom. Skrajni zahodni del območja očesnega gnajsa seže do Dovž, kjer je tektonsko prekinjen. Gnajs je antiklinalno naguban. Gube imajo glavno smer vzhod—zahod. Pogosto je na mejnih območjih foliacija bolj strmo nagnjena. Očesni gnajs se zmenjuje z muskovitno biotitnim gnajsom, ki je brez porfiroblastov in ponekod levkokraten. Petrografsko sem opisala gnajse tega horizonta v prejšnjem delu (Hinterlechner-Ravnik, 1971, str. 204). Gnajsi ne vsebujejo mineralov, značilnih za stopnjo metamorfoze. Diaftoritni almandinovo muskovitni blestnik in gnajs s pegmatitnim gnajsom V prejšnji razpravi (Hinterlechner-Ravnik, 1971, str. 196) sem te kamenine imenovala almandinov filitni blestnik in gnajs. Predstavljajo značilen horizont, debel okrog 500 m. Njihova rekristalizacija v nižjo metamorfno stopnjo je pozno sintektonska. Diaftoritne kamenine so razvite na severnem obrobju Pohorja južno od Ribnice ob tektonski črti v smeri E—W. Bolj pa so razširjene na južnem Pohorju od Volovice in Skrivnega hriberja na vzhodu, prek Črnega vrha do Planjave in Razborce. Zahodna meja je tektonska, kjer meje na različne kamenine prehodne cone obeh faciesov ter na anhime-tamorfne temno sive skrilavce. Krovnina diaftoritnih kamenin je popolnoma denudirana. V normalnem kontaktu z diaftoritnimi kameninami je v njihovi talnini biotitno muskovitni blestnik in gnajs z almandinom. Ta vsebuje tudi eklogitne leče, ki jih je od vzhoda proti zahodu vedno manj. Na meji s tonalitom obroblja diaftorite pas biotitnega blestnika in gnajsa z andaluzitom, širok do 100 m. V njem ni retrogradnih sprememb. Granodiorit je termično vplival na kristalizacijo kamenin z idiomorfnimi kristali andaluzita, ki so v diaftoritnih kameninah popolnoma sericitizi-rani. Dacit in njegov diferenciat malhi t, ki pogosto sečeta diaftoritne kamenine, v njih nista povzročila kontaktnih sprememb. Za diaftoritni almandinovo muskovitni blestnik in gnajs so značilni ostanki rožnatega granata. Njegovi kristali so bili veliki po več milimetrov in so sedaj povečini nadomeščeni s peninom. Kloritni agregati so tektonsko zelo razvlečeni (tabla 6, si. 2). Druga značilnost diaftoritnih kamenin so sericitni agregati, pri katerih še lahko sklepamo na njihove prvotne kristalne oblike; povečini pa so tektonsko razpotegnjeni. Prvotni možni kristali, ki so glede na sedanje oblike merili do nekaj milimetrov, so andaluzit, disten, stavrolit in plagioklaz. Redko vsebujejo sericitni agregati posamezen kristal kloritoida, bolj pogosto drobno paličast epi-dot-zoisit. Plagioklaz meri okrog 1 mm. V jedru je svež, po obodu pa pogosto nadomeščen z velikimi luskami sericita. Struktura je redko dvojčična in neizrazito lamelama. Sestava plagioklaza, merjena na UM, je 31 °/o an, kar ustreza oligoklaznemu andezinu. Iste značilnosti opazujemo tudi v plagioklazu pegmatitnega gnajsa. Kremen je povečini kata-klaziran. Muskovit je pozno sintektonski. Količina muskovita je zelo različna, ponekod ga skoraj ni. Temno barvo daje diaftoritnim kameninam fino dispergiran penin in ne neprosojni minerali, ki so sorazmerno redki. Akcesoren je turmalin. Sestava diaftoritnega horizonta je enolična. Poleg diaftoritnega blest-nika in gnajsa s pegmatitnim gnajsom sem našla rdečkasto zeleni bio-titni gnajs, ki je le delno diaftoritiziran. Sicer je biotit ohranjen pogosteje v talninskih delih diaftoritnega horizonta. Marmorni vložki so tanki in zelo redki. Vsebujejo z brezbarvnim kloritom leuchtenbergitom psevdomorfozirani mineral, epidot, zoisit, oligoklazni andezin, muskovit, klorit, kremen in rdečkast biotit. V diaftoritnih kameninah ohranjene oblike kristalov, psevdomorfo-zirane s sericitom in peninom, dokazujejo, da je bila njihova izhodna kamenina izrazito kristalizirana. Vsebovala je pegmatitni gnajs, bazičnih in apnenih vključkov pa skoraj ne. Glede na to sta kot izhodni kamenini možna blestnik in gnajs v krovnini blestnika z eklogitom. Diaftoritizirana sta bila pozno sintektonsko ob koncu variscične orogeneze. Kataklaza je redka. Retrogradna metamorfoza je bila izokemična. To dokazujejo skoraj enaki podatki kemične analize diaftoritnega almandinovo muskovit-nega blestnika in muskovitno biotitnega blestnika z andaluzitom (tabela 1). Zanimiva je velika količina alkalij ter oksidov aluminija in titana. Kemični analizi — Rock analyses Si02 59,00 % 2 Si02 56,70 % TiOa 0,80 % Ti02 1,00 % a12os 20,50 % ai2o3 20,50 % Fe2Os 1,30 % Fe2Os 1,02 % FeO 5,90 % FeO 6,50 % MnO 0,16 % MnO 0,17 % MgO 2,00 % MgO 2,42 % CaO 2,20 % CaO 1,68 % Na20 2,00 % Na20 1,75 % k2o 3,30 % k2o 3,15 % p2o5 0,38 % p2o5 0,027 % h2o+ 0,70 % h2o+ 0,98 % h2o- 0,10 % h2o- 0,04 % co2 1,76 % co2 3,10 % s — S 0,35 % 100,10 % 99,387 % 1 14261/18170 Muskovitno biotitni blestnik z andaluzitom in stavrolitom jugovzhodno od Črnega vrha. — Muscovite-biotite schist with andalusite and staurolite SE of Črni vrh. 2 304/25251 _ Diaftoritni almandinovo muskovitni blestnik jugovzhodno od Črnega vrha. — Diaphtorite-almandine-muscovite schist SE of Črni vrh. Analizirali: M. T r e p p o in T. Lavrič, Metalurški inštitut, Ljubljana. — Analyzed by: M. T repp o and T. Lavrič, Metalurški inštitut, Ljubljana. Vpliv tektonike na kristalizacijo metamorfnih kamenin Centralne Alpe sestoje večidel iz regionalno metamorfoziranih kamenin. Njihovi vzhodni grebeni segajo na območje severne Slovenije. Progresivna regionalna metamorfoza je posledica orogenetskega in magmatskega delovanja v več časovnih intervalih. Regionalna metamorfoza centralno alpskih kamenin, ki ustrezajo Barowi facialni seriji, je vari-scična. Morfološko pa se je gorovje izoblikovalo v alpski orogenezi, torej mnogo pozneje. V alpski orogenezi so prodrle v metamorfne sklade magmatske kamenine, ki so povzročile kontaktne spremembe. Gre v glavnem za tonalit in dacit. Naj tu pripomnimo, da ime tonalit ne ustreza pohorski globočnini. Njena sestava govori za biotitni kremenov diorit s prehodi v granodiorit (Faninger, 1970). Ob njenem kontaktu z diafto-ritnimi kameninami so se ohranili kristali andaluzita, kar kaže na kontaktno metamorfozo. Po skladnih strukturah kremenovega diorita in granodiorita ter metamorfnih kamenin bi sklepali, da v njihovi starosti ne more biti velike razlike. Pohorje predstavlja tektonski blok, ki je bil ob vzdolžnih in prečnih alpskih prelomih dvignjen glede na mezozojske sklade za več 1000 metrov. Dviganje je bilo stopničasto. Zato so prišle bolj metamorfozirane kamenine v stik z niže metamorfnimi in nespremenjenimi kameninami. Stopničasto dviganje je izrazito z južne in vzhodne smeri. Na zahodu pa so razširjeni manj metamorfozirane kamenine in paleozojski sedi-menti. Podobno tektoniko opazujemo tudi na zahodnem Kozjaku, kjer so na morfološko višjem severnem delu prišle na površje bolj metamorfozirane kamenine. Glavna tektonska smer je E—W. Pogojena je s periadriatskim prelomom, ki omejuje Pohorje na jugu in se nato obrne proti severovzhodu (Premru, 1971). Tudi severno obrobje Pohorja, zlasti ribniški tektonski jarek, kaže enako tektonsko smer. Od periadriatskega preloma proti severu so se usmerjali alpski narivi. Na zahodu omejuje Pohorje in Kozjak labotski prelom. Ta mlajša tektonska smer WNW—ESE je na zahodnem Pohorju zelo izrazita kar se odraža v njegovi parketni strukturi. Ob labotskem prelomu kakor tudi ob prelomih, vzporednih z njim, se metamorfni skladi in granodiorit za-sučejo iz prvotne smeri vzhod—zahod v smer severozahod—jugovzhod. Merjene mikrostrukture, ki se odražajo v foliaciji, lineaciji in B-oseh gub centimetrskih dimenzij, se skladajo z veliko tektoniko. Mikrostrukture so zato manj enotne v zahodnem kot v južnem delu Pohorja. Polja maksimumov so tudi razvlečena. Maksimumi merjenih foliacij in line-acij, dobljenih iz strukturnih diagramov, so naslednji: 1. Drobnozrnati blestnik z vključki amfibolita, marmorja, kvarcita, metakeratofirja in metatufa, zahodno od Turičnika. Maksimuma foliacije: 0°/39°, 10°/21°. 2. Drobnozrnati blestnik z vključki amfibolita, marmorja, kvarcita, metakeratofirja in metatufa zahodno od Turičnika. Maksimuma lineacije: 282V29® 316°/49°. 3. Amfibolit in biotitni gnajs z vključki marmorja in pegmatitnega gnajsa, severno od Dovž. Maksimuma foliacije: 328