Stran 485.
Kmetijstvo.
Poslov ni.
Čedalje močnejše se oglašajo kmetovalci s tožbo, da primanjkuje poslov. Ni jih dobiti in morda pride celo čas, ko se poreče: Srečen tisti kmetovalec, ki nima več sveta, kakor ga zamore s svojo rodbino obdelati.
Ta tožba kaže, da preti kmetijstvu tudi od te strani nevarnost, in zato je čas, da bi se začelo resno razmo-trivati vprašanje. Kako je pomanjkanju poslov v okom priti?
Veliki posestniki, lastniki takoimenovanih latifundij zavzamejo glede tega vprašanja skrajno egoistično stališče. Ti pohlepneži pravijo: Poselski red naj se poostri, svobodna selitev naj se omeji tako, da bodo ljudje prikovani na svoj rojstni kraj, in zniža naj se ljudska omika, da bodo ljudje še bolj nevedni in si mogli še manj pomagati, ko sedaj.
To so nasveti, s katerimi se mi ne bomo nikdar sprijaznili, nasveti, ki kažejo kako si veliki grajščaki žele, da bi se obnovil čas tlake.
Naša sodba je, da je zoper pomanjkanje poslov le malo resničnih odpomočkov, ali nekaj jih je vender.
Mej temi pripomočki zavzema prvo mesto, zdrava zadružna organizacija.  To  kar  se  pri  nas v tem oziru
mL*
Stran 486.
ustvarila katoliško-narodna stranka, je navadni humburg, druzega nič in mi že tu odločno (in enkrat za vselej) protestujemo proti eventuvalnemu izkoriščanju našega stališča v gotovih „dobrihtt časopisih, ki imajo katoli-čanstvo vedno na jeziku, katerih mišljenje in polemizi-ranje pa je čifutsko.
Mi smo prijatelji poštene in zdrave zadružne organizacije, katoliška zadružna organizacija, pa je deloma šušmarska, deloma sleparska. Tudi pomanjkanju poslov bi se dalo z zadružno organizacijo odpomoči, če tudi le deloma, v toliko namreč, da bi namestovalo delo poslov — stroj, ki bi ga združeni kmetovalci skupno kupili in skupno rabili pri rabi tega stroja mogli drug drugemu pomagati.
Nadalnji pomoček je previdno in nacionalno koloniziran je. Velika posestva naj se razdele mej kmete latifundije, posvetne kakor cerkvene, nimajo nobene pravice do obstanka, in mi si pridržimo, da o priliki obširnejše o tem spregovorimo. Za danes naj le naznanimo, da nameravamo začeti tekom prihodnjega leta v tem oziru energičen boj, ker smo prepričanj da bi nobenemu Kranjcu ne bilo treba iti v Ameriko, ako bi država odpravila fidejkomise, in ako bi se samo posestva kneza Windischgraetza, kneza Aaersperga to duhovniška posestva razprodala mej kmete. Mi stojimo na stališču, da naj bo ves obdelani svet last kmetov, in da naj Slovenska domovina obstoji iz kmetskih posestev.
Sedaj beže ljudje s kmetije v mesta, v premogo-kope in v Ameriko. Ta „beg s kmetije" presega že davno vse naravne meje, zakaj kmetije propadajo vsled tega kar očividno.
Poleg zadružne organizacije, ki bi deloma nadomestila delo človeških rok z delom strojev, bi se dalo dobiti še nekaj pripomočkov. Obširno ne moremo o njih razpravljati, a vsaj omeniti jih hočemo,
Ako se naj kmetski posli iz premogokopov vrnejo na kmetije, treba je pred vsem organizacije, ki jim preskrbi službe. Taka organizacija bi pa ne smela služiti jednostranskim interesom. Ker pri kmetijstvu računiti z dobro voljo poslov, bi bilo treba skrbeti, da se mej delodajalci in mej delojemalci ustvari neka skupnost interesov. Posli n&j bi poleg plačila v denarju ter in natura dobivali tudi še kake premije, odvisne so njih delavnosti in spretnosti. To bi posle vzpodbujalo in jih pri delu podžigalo.
Mnogo je kmetovalcev, ki sedaj po zimi brez poslov izhajajo. To je za posle jako neugodno; ker se po zimi najtežje prežive. Da bi se takim poslom omogočilo primerno izhajanje tudi po zimi, moralo bi se skrbeti za nacionalno povzdigo raznih zanemarjenih kmetijskih strok, zlasti domače industrije.
Mnogo bi se dalo tudi doseči, če bi se upeljalo kar možno ceneno obligatorno življensko zavarovanje. Seveda bi moral gospodar plačati premijo, če ne cele vsaj 8/4.
Na tak in enak način se poslu ustvari nekak živ-Ijenski cilj. Posel bi rad ostal na kmetiji vedoč, da preneha enkrat doba službovanja, in da si vstvari prej ali slej ekonomično samostojno eksistenco, zlasti, ako bi se poskrbelo, da bi se včasih mogel pošteno razveseljevati, ako bi se potom zakona zavaroval zoper uprav živinsko izkoriščanje, kakoršno je že zdaj po nekod v navadi, če tudi le bolj izjemoma.
Ako pa se ne bo ničesar pametnega storilo, potem bo pomanjkanje poslov od leta do leta in se bo sedanja kalamiteta s posli tako poostrila, da bodo naposled morali kmetovalci puščati svojo zemljo celo neobdelano.
J. Sire.