ANDREJ RAPE:
Telovaditi jih je učil
anes zvečer Ivanček kar ni mogel zaspati. Ni mogel, pa ni mogel, naj se je trudil še bolj in zatiskal z rokami oči. Mamico je že skrbelo, da ni li kaj bolan. Kaj meki je bilo temu vzrok? Pozno zvečer je mamica zvedela za vzrok in ni je več skrbelo. Tako-le je bilo:
Škrate.ljček Sen se je bil tisti večer zamudil na' poti k Ivančku. Prvič ie ta večer dlje časa delal doma kot običajno, ker je ravno skončaval svoje nove hiačke in suknjico, pa tudi rdeča čepica mu je malo nagajala; potem se je tudi še dolgo časa ogledoval v gozdnem ribniku, ki je vabljivo odseval njegovo srčkano sliko; drugič se je pa še na poti zamudil tudi nenavadno dolgo. Pozna enajsta ura je že bila, ko je raihlo potrka! na Ivančkova vrata. Vedeti morate, da je bil gospodek sila vljuden in znal se je vesti, zakaj občeval je v mnogih irnenitnih družinah. Smuknil je kot navadno skozi luknjico pri ključalnici v Ivančkovo sobo. Jej, kako srčkano se je smejal s svojim drobnim glasom! Ves životek se mu je tresel, posebno še mali trebušček in siva, dolga brada. Iz očk, svetlih in čudno jasnih, so kapale od smeha biserne solze. Med smehom je dejal Ivančku: ,,Danes sem pozen; boš pa sedaj hitreje spal; jutri pa ti pove mamica lepo zgodbo, da se boš smejal tako kot jaz danes. Le hitro zaspi! Čakaj. napravim ti uspavanko."
Iz hlač dopetač je izvlekel zlat krožnik. Nežno in rahlo se je smehljal, takoTahlo, kakor matica poje v panju, in kanila je prva solza njegovega veselega razpoloženja na zlato ploščo.
Jej, jej, kako sladko je to zazvenelo! Kcrt bi plesali biseri po zlatem podu in bi peli. Tako čudo-sladka glasba je bila to, da vam je ne morem opisati, ker je sam nisem čul. Ivanček pa mi tega ni znal opisati. Rekel je le, da mu je ob takih glasih šlo nekaj tako nepopisno sladkega po ušesih, da tega ne more izraziti. Rad bi bil gledal tega ljubega možička, pa
115
sladka njegova glasba in nežni smeh sta ga uspavala. Kar nič več se ni zavedal, videl ni več, nehote je zaspal.
Pomežiknil je tedaj Sen z malo glavico, uprl še enkrat svetle očke v Ivančka, ki mu je v sladki zadovoljnosti zardelo lice, pa je smuknil v spalnico k njegovi mamici.
To-le zgodbo ji je pravil:
,,Zamudil sem se danes na potu k Ivančku," je dejal. ,,Tam-le pri vaši luži sem se hotel že takoj po solnčnem zatonu malo odpočiti. Vedetr morate, milostiva gospa, da sem danes nov in da sem vso obleko skončal danes sam, prav sam. Smuknem torej ob bregu med ločje, si nabašem pipico, pa se zagugljem na bičevju. Mirno je, niti vetrec ne dahne, tako pomladno mehko je vse okolo mene, da ne morem povedati kako. Sama mladost, samo veselje. In v luži! Tu je šele živo! Žabe in žabice v zelenih suknjicah, žabarji v bolj rjavkasto-zelenih ostarelih kožuhih, vse giblje in poje. Modro se drže možakarji ter prekinejo le tuintara reg-ljanje žena z nizkim basom, vmes poizkušajo svojo pesem žabice, ki pa še ne znajo dobro — in često kaze žabjo pesem. Nekaj tovarišic iri tovarišev mirno visi na vodni gladini z razkoračenimi kraki in gleda debelo z izbuljenimi očmi na breg, kjer rajajo mušice in muhe v večernem hladu. To je petje! Toda vsake glasbe se človek kot tudi škrateljček naposluša. Tudi meni, ki sem spocetka rad poslušal ta žabji zbor — menda je vadil novo himno v pozdrav pomladi — je jela ta pesem polagoma manj ugajati. Pa sem si eno izmislil. Pred nekoliko dnevi sem si bil urezal piščalko na vrbi pri vaši luži. Sem namreč od sile muzikaličen, glasben škratelj. V glavi mi je rojila nova pesem, ki naj z njo uspavam vašega Ivančka, ker sva pdjatelja. Pa sem jo zapiskal. Da bi, gospa, vedeli, kako je lepa! Sodim vedno po tem, kako moja pesem vpliva na poslušalce. Ni bilo malo uspeha! Že ob prvih zvokih moje nove pestni na novi piščalki je umolknil žabji zbor. Široko so se razkoračile žabe po površini vode. Vse so se obrnile proti bregu. Tako mirne so bile, da si še dihati najbrže niso upale. Le tuintam, ko sem se malo oddahnil, sem pogledal po svojem koncertnem občinstvu. Takrat sem videl, kako so jitn trepetala grla. Mislim, da bi bile rade nast^vile mojo pesem, pa se mi zdi, da jim še ni bila prišla tako v ušesa, zakaj jaz sem jako moderen. Pa sem vnovič . začel. Takrat pa se je dvignila prva žaba skoro nad vodo. Z odprtim žrelom je skočila v vodi kvišku in ko je padla nazaj v vodo, mislim, da je požrla debel požirek vode, zakaj tako čudno je zaregljala in zaškripala, da se ji je po moji škratji sodbi brez dvoma zaletelo. Pa to je ni motilo. Prav elegantno se je zapeljala mimo bičevja in sunila s kraki ob ločje, kjer sem sedel, da je prav za las manjkalo, da se nisem okopal v luži,
116
kjer bi se bilo čisto gotovo tudi meni zaletdo. Saj se rad kopljem. Pravijo, da je to za telo čudovito zdravo in krepilno, ampak sinoči me je prav malo mikalo v vodo, posebe še, ker sem bil v novi obleki. Kakor rečeno, malo je manjkalo, da se nisem prekopicnil v lužo. In bi tudi bil štrbunknil vanjo, da se nisem pravočasno oprijel s krepko roko za ločje. To me je rešilo. Da nisem tako krepak, le paglejte me, gospa, kako sem zajeten, pa ne vem, kako bi bilo. Ko sem tako krepko držal z roko za ločje in se vlekel kvišku — noge so bile že prav blizu vode — mi hipoma šine v glavo raisel: kaj, ko bi učil žabe, ki so tako radoučne, malo telovaditi? Rečeno, storjeno! Splezam izmed ločja prav na breg in zapiskam vnovič svojo pesem. Najbližja žaba je nekaj časa gledala z izbuljenimi očmi radovedno na breg,- pognaJa se je nato — in v skoku je bila blizu mene. Za njo druga, tretja, deseta...
Vzel sem tedaj vrbovo vejico, jo zvil v obroč in pazil na najbližjo žabo, ki je skakala mimo mene. Ko se je prvič zopet pognala. sem ji nastavil obroč. In šinila je skozenj, da sem se kar čudil. Olej, glej, sem si dejal, to je pa tako kot v cirkusu. Tudi žabi se je to neznansko lepo zdelo. Takoj po skoku se je začudeno obrnila in bulila napeto v mojo pripravo. Smejal sem se do solz. Pa telovadkinja se ni zmenila za moj smeh. Napeli so še ji kraki, pripognila je široko glavo, pa jo v tem hipu zopet dvignila in spet se je pognala v zrak, jaz pa zopet s svojim otoro-čem pred njo. Pa je že tako imenitno skočila, da je bilo res veselje gledati. Videl sem, da bi bila vnovič rada ponovila svojo vajo, pa ji je že druga zastavila pot. Star možakar v umazano-zeleni suknji je bil. Bržkone je bil zborovodja žabjega zbara, ker je tako slovesno izgledal. Prhnil je v istem hipu skozi moj obroč, ko se je pognala tudi prejšnja žaba v skok. To je bila otvoritev. Sedaj pa so skakale vse žabe. Kar po vrsti je šlo. Žaba za žabo, skok na skok. In ni bilo ne konca ne kraja. Lepo delo si si napravil, sem pomislil. Ali gledati to telovadbo je bilo vendarle tako lepo, da mi dela ni bilo žal. Toliko se še nisem smejal, kar hodim po svetu. In smeh je zdrav! Žabe so skakale in skakale. Konca ni hotelo biti, zakaj vsi telovadci so se vnovič v polkrogu vračali nazaj in skakali ponovno. Že me je jela boleti roka. Ali žabe so skakale, kar skakale. — Pa mi je desnica tuintam malo omahnila. In v skoku se je .zaletela žaba ali žabica v obroč, da je odletela nazaj in se prekopicnila vznak. Malo neumno je takrat pogledala — morda se ji je malo zvrtelo v glavi — pa se vnovič pripravila na skok. Jehtena, gospa, to sem se smejal! Zraven pa sem telovadce navduševal: ,,Tako, tako! Dobro je bilo! Vidiš, ti mala, to silno krepi mišice. Boš postala mnogo okretnejša in močnejša. Tako moona boš postala, ti mala, da se boš s kraki pognala lahko z enim sunkom z ene strani luže na drugo stran. Le naprej!" Ti navduševalni klici, smete mi verjeti, gospa, niso malo zalegli.
117
Žabe so se bile tako navdušile za to telovadbo, da me je jelo že skrbeti, da kateri ne postane slaibo zaradi vztrajnega napora. Pa to se ni zgodilo, zakaj stari zeleni žabar je zakvakal, in hipoma so obstale ¦ vse žabe in žabice na miru.
,,Štrbunk!" je reklo — in žabar je prvi skočil zopet v lužo. Za njim pa je šlo vsevprek v hladno tekočino, da se odpočije po trudapolm telovadbi. Ko se je še zadnja žaba, ki se nikakor ni mogla ločiti od obroča, slednjič vendarle pognala v vodo, je zadovoljno dejal stari žabar: ,,Kvak, kvak!"
j - ,. Ne vem, ali je mislil na svoj krak, ki ga je gotovo bolel, če ne še "oba, aili pa je hotel reči ,,tak, tak" in s tem pohvaliti svoio družino. rTudi ni izključeno, da bi bil rekel ,,spak", ki naj bi veljal meni. Toda zdi se mi, da gotovo ni bil tako nehvaležen, da bi bil meni, tako dobremu. ,telovadnemu učitelju, dal tak neprimeren naslov.
,,Rega, rega, reg, reg," se je hkrati oglasilo iz luže. Pogledam okolo
sebe. Kaj neki hočejo? Čemu kličejo vse v zboru: ,,Lej ga, lej ga, lej,
lej!" saj so me menda že prej tudi videle, če le niso gledale samo v obroč.
Pa ni veljalo to meni, zakaj opazil sem, da gledajo vse žabe na nefoo,
;kjer se je bil ves okrogel in zabuhel prikazal mesec. —
Veljal pa je gotovo meni veličasten žabji zbor, ki se je oglasil iz luže, ko sem vstal ter nameril korake k Ivančku." —
Tako je pravil mamici Sen svoj doživljaj in tudi njo je uspaval. Drugi dan pa je pravila mamica sinku, kaj ji je ponoči pripovedoval Sen. Jako je dečku ugajalo vse to, in še on je nato ves ljubi dan telovadil po zelenem travniku: tekal je in se prekopicaval, da je imel komaj časa za kosilo in večerjo.
t Tisti večer pa je prišel Sen prav zgodaj z rožnimi sanjami. Vso noč se ni Ivanček ganil, zakaj truden je bil. Telovadba mu ]e prinesla trdno in zdravo spanje.