ZAKAJENI SPODMOL, JAMSKA PALEOLITSKA POSTAJA FRANC OSOLE Univerza. Ljubljana Sistematična paleolitska raziskovanja južnega in jugovzhodnega apne- niškega obrobja Pivske kotline, ki so se začela z odkritjem paleolitskih sledov v Županovem spodmolu pri Sajevčah 1.1952 (S. Brodar, 1954), so dala do danes prav spodbudne rezultate. V razmeroma kratkem času so bila na tem področju odkrita kar štiri pomembna paleolitska jamska najdišča. Razen omenjenega Županovega spodmola so bili ugotovljeni staro- kamenodobni horizonti še v Jami v Lozi pri Orehku (S. Brodar, 1958) ter v Ovčji jami (F. Osole, 1963) in v Zakajenem spodmolu pri Prestranku. Od navedenih štirih postaj so bile do sedaj sistematično odkopane in raz­ iskane ter deloma publicirane zadnje tri. Obsežnejše raziskovanje v Žu­ panovem spodmolu pa je v teku. V okvir teh raziskovalnih del sodi kot zatočišče ledenodobnih lovcev tudi Zakajeni spodmol pri Prestranku. Novo najdišče je bilo odkrito za časa terenskih del v sosednji paleolitski postaji Ovčji jami. Sondiranje v spodmolu 1.1961 (F. Osole, 1962) je bilo toliko pomembno, da je bil takoj sprejet načrt za sistematičen odkop te nove paleolitske postaje. Zakajeni spodmol (kat. štev. 885) leži na vzhodnem obrobju Prestran- škega Ravnika, 1580 m. 286° WNW od žel. po-staje Prestranek in 1750 m, 123° 30' od vrha Tarde (725 m), v nadmorski višini 586 m (glej sl.l).1 Njegova nadmorska višina se ujema z višino paleolitske postaje Ovčje jame, ki je od spodmola v NE smeri oddaljena le pičlih 400 m. jama je izoblikovana v zgornjekrednih kaprotinskih apnencih, ki so močno podvrženi zakrasevanju. Zato je tu svet ves votel, poln vrtač, brezen in spodmolov. Zaradi znatne propustnosti osnovne kamenine se je na površju razvila tipična kraška rastlinska odeja, senožet s posameznimi borovci, grmi leščevja in brinja. Neznatni jamski vhod (pičlih 6 m širok in na najvišjem mestu le en meter visok) se odpira ob robu plitve in z grmovjem porasle vrtače proti SE (glej sl. 2 in 3 ter pril. 1). Zunanji rob jamskega stropa kaže znake intenzivnega razpadanja. Na obeh krilih se je že toliko porušil, da nekako sredi vhoda štrli naprej do tri metre dolg, že močno razpokan skalni rilec. Pri izkopu izvoznega jarka smo ugotovili, da je strop segal še v holocenu znatno dalj kot današnja skrajna konica rilca. Še okoli 7 m pred jamo so se pokazale večje podorne skale, 1 Podatki so povzeti po Hribar F., Habe F., Savnik R.: 1955, Podzemeljski svet Prestranškega in Slavinskega Ravnika. Acta carsologica I, str. 94. Ljubljana. ostanki nekdanjega jamskega stropa. Stranskih jamskih sten ob vhodu ni videti, strop prehaja s prav rahlo napetim lokom k tlom. Vhodna od­ prtina je bila podobna nizki razpotegnjeni reži, ki so jo močno zoževale na površini ležeče skale. Že sama oblika jamskega vhoda je razodevala, to je potrdilo pozneje tudi izkopavanje, da gre za večji jamski sistem, ki je razen skromnega dostopnega dela debelo zatrpan s sedimenti. Jamska konvaknacija ima obliko nepravilnega mnogokotnika, katerega podolžna Abb. 1. Prestranški Ravnik mit erforschten Höhlen (Ovčja jama Kat. Nr. 889, Za­ kajeni spodmol Kat. Nr. 885) nach F. Hribar und Mitarbeitern Acta carsol. 1 . 1955, 94). os meri 17 m, prečna pa 14 m. Jamski strop, ki je v zadnjem delu nekoliko prevlečen s sigovimi tvorbami, je v sprednjem delu močno reliefno raz­ giban. Nekako sredi stropa, 5 m od vhoda, se odpira v stropu lijakast kamin, ki sega s prav majhno odprtino do površja. Tako močno reliefni strop kakor tudi kamin kažeta, da je jama v fazi intenzivnega propadanja. Dno plitve vrtače pred jamo se polagoma spušča proti njenemu vhodu, kjer dosega najnižjo točko in prehaja v jamska tla. V notranjost jame ta do 10. metra nekoliko padajo, nato se pa proti zadnji steni prav neznatno dvigajo. Jamska tla so gruščnata, v končnem delu deloma zasigana. Sistematična izkopavanja s sredstvi Sklada Borisa Kidriča v poletnih mesecih leta 1965 (1. faza) in leta 1964 (2. faza) so zajela dobršen del pred­ jamskega prostora in ves vhodni del. S tri metre širokim jarkom so dosegla sondo iz leta 1%1 ter sc končala 10 m od jamskega vhoda (glej pril. !). V celoti je bilo prekopanih preko 60 m2 jamskih tal do povprečne glo­ bine 2,50 m, na najglobljem mestu celo do globine 5 m pod jamskimi tli. Za osnovo vsem meritvam smo uporabili tudi v Zakajenem spodmolu tri- osni koordinatni sistem. Kopali smo na kombinirano vertikalno-horizon- talni način. Debelina vsakokrat odkopanega sloja je znašala 0,20 m. Sl. 2. Vhod v zakajeni spodmol pred izkopavanji. Abb. 2. Eingang in die Höhle Zakajeni spodmol vor der Ausgrabung. Več prečnih in podolžnih profilov je omogočilo nadroben vpogled v stratigrafijo jamskih sedimentov: podajamo jo v sledečem opisu nor­ malnega profila (glej pril. 2)2 . t — Humus z gruščem in skalami. 2 — Droben grušč z rjavkasto ilovnato primesjo, ki ima črnikasto in­ filtracijo predvsem proti spodnji meji. 2a — Vložek drobnega sipkega grušča v plasti 2. 5 — Droben grušč s sivkasto rumeno ilovnato primesjo, z mlajšepaleo- litsko kameno industrijo, ostanki favne in flore. j u — Brečast sprimek drobnega grušča. 2 Na prilogi 2 je prikazan prečni profil pri jamskem vhodu (x = 0.00m). ki se razlikuje od normalnega profila samo po tem. da v njem ni plasti 2a, ker se ta pojavi šele okoli 2 m za jamskim vhodom. S. 3. Vhod v zakajeni spodmol z izvoznim jarkom. Eingang in die Höhle Zakajeni spodmol mit dem Aiisfuhrgraben. ficirano in dopolnjeno metodo R. Laisa (1941). Frakcije, manjše od 0,5 min, smo ločili po Köhnovem pipetnem postopku. Izsledke podajamo v obliki diagrama (glej sl. 4), na katerem so prikazani le rezultati vzorcev plasti iz prečnega profila x = 0,00 m. Ker so izsledki iz drugih profilov zelo podobni, jih ne navajamo. Na podlagi granulometricne analize sedimentov moremo sklepati o nji­ hovi genezi in pogojih nastanka, ki so v večji meri predvsem odraz ne­ kdanjih klimatskih razmer. Če podrobno analiziramo najgloblje odkopano plast 5 (glej diagram A na sl. 4), vidimo, da jo večidel sestavlja kriokla- stičen ostrorobat apnenčev grušč (66,6 %). Njegov nastanek je popolnoma evidenten in sodi brez nadaljnjega v stadialno obdobje. Popolnoma pa je prenehala produkcija grušča za časa odlaganja ilovnate plasti 4. Zaradi popolne sterilnosti plasti moremo sklepati o njenem izvoru in takratnih klimatskih razmerah edino na podlagi njenega sestava. Delno mešanje ' — Droben sipek grušč z malo sivkasto rumene ilovnate primesi. 4 ~ Rdeča čista ilovica s sivkasto zeleno flišno ilovnato primesjo. 5 — Droben grušč z rjavkasto sivo ilovnato primesjo, vmes večji kamni in mestoma brečasti sprimki. Spodnja meja plasti ni bila dosežena. Kakor v vseh drugih najdiščih smo tudi v Zakajenem spodmolu gra­ in, lometrično preiskali sedimente, pri tem smo uporabili nekoliko modi- Sl. 4. Diagram A — granulometrična analiza vzorcev plasti iz profila x = 0,00m. Yelikost zrn a) > 10 mm, b) 10—5 mm, c) 5—0,5 mm. d) 0,5— 0,002 mm in e) < 0.002 mm. Diagram B — množina CaCO„ v f rakcijah < 0,5 mm. Abb. 4. Diagramm A — Granulometrische Analyse der Schriclitproben aus dem Profil X = 0,00 m. Korngrösse a) > 10 mm, b) 10—5 mm. c) 5—0,5 mm d) 0,5 bis —0,002 mm und e) <0,002 mm. Diagramm — B CaCO., Gehalt der Fraktionen < 0,5 mm. rdeče ilovice z zelenkasto flišno komponento in odsotnost grušča do­ voljujeta razlago, da jo je naplavila v jamo deževnica v razmeroma humidnem razdobju krajšega interstadialnega presledka. Oba preboda v zgornjo in spodnjo gruščnato plast sta bila prav gotovo bolj postopna, kot jih kaže načrt profila x = 0,00m (glej pril. 2). Težko si je namreč predstavljati tako abruptno spremembo sedimentacije kot posledico spre­ menjene klime. Naslednji višji odsek profila predstavlja spodnji del pla­ sti 3. Sejalna analiza vzorca te plasti je pokazala kot pretežno sestavino ostrorobat apnenčev grušč (78,0 %). Njegov nastanek pripisujemo hladnim stadialnim klimatskim razmeram. Iz tega obdobja je tudi apnenčev grušč, osnovna komponenta brečastega sprimka 3a. Sigovo lepilo, ki veže grušč v brečo, se je iz vodne raztopine izločilo šele kasneje, za časa krajšega interstadialnega presledka. Y plasti 3 nad brečo in v vsej plasti 2 spet prevladuje krioklastični grušč. Množina grušča pa v posameznih vzorcih nekoliko niha. Vzroke za ta nihanja je zaradi pomanjkanja ustreznih po­ datkov težko razložiti. Dejstvo je, tako vsaj kaže granulometrična analiza, da je zmrzal bistveno prispevala gradivo za zgornjo polovico plasti 3, za plast 2 in deloma še tudi za krovno humozno plast 1. Morebitne krajše prekinitve v tvorbi grušča so možne in tudi verjetne, ni jih pa mogoče razbrati iz profilov. Potemtakem je opravičen sklep, da sta zgornji del plasti 3 in plast 2 nastajala v stadialnih klimatskih pogojih, ko so bile možne krajše toplejše prekinitve. Količine CaCO,,, ugotovljene v manjših frakcijah od 0,5 mm (glej dia­ gram B na sl. 4), kažejo v splošnem vrednosti, ki dovoljujejo podmeno, da je množina apnenčevih zrn, ki so manjša od 0,5 mm, premo sorazmerna z množino debelejših apnenčevih frakcij. V najdišču smo naleteli na živalske ostanke v dveh horizontih. V holo- censkem, deloma humificiranem kompleksu (plast 1 in 2) smo odkrili obe­ nem z redkimi fragmenti prazgodovinske keramike nekaj kosti domačih in recentnih lovnih živali. Drugi, že pleistocenski horizont, ki je vseboval kostne ostanke, je obenem tudi paleolitski kulturni horizont (plast 3). Že itak redke kosti tega horizonta so bile močno fragmentirane. Od vsega na­ branega kostnega gradiva je prišlo le nekaj objektov v poštev za ožjo determinacijo. Izvršil jo je prof. I. Rakovec, za kar mu bodi na tem mestu izrečena iskrena hvala. Determinacija je pokazala, da pripada osteološki material paleolitskega horizonta živalskim vrstam: Marmota marmoia (pre­ vladuje), Lepus sp. (verjetno gre za vrsto Lepus timidus), Microtinae in Rangifer tarandus. Skromni fosilni kostni ostanki pripadajo prav tako kot v sosednji paleolitski postaji Ovčji jami (I. Rakovec, 1965, 252—261) arkto-alpskim živalskim vrstam. Yes sestav favne prav dobro ustreza združbi sesalcev, ki so živeli v stadialnein obdobju na periglacialnem ozemlju. Zaradi pri­ sotnosti severnega jelena, ki se je v Pivški kotlini pojavil proti koncu würmskega glaciala, in zaradi odsotnosti jamskega medveda, ki z nastopom zadnjega würmskega stadiala (W III sensu Soergel) tu že zelo pojema in končno tudi izumre (I. Rakovec, 1963, 257), prisojamo plast 3 našega naj­ dišča v celoti H. Grossovemu drugemu sunku mlajšega würma (1964, 196). Kostne ostanke vsebujoči kulturni horizont, ki leži nad sigovim sprimkom 3a, pa bi časovno sodil verjetno v že pojemajočo fazo tega hladnega sunka. Razlogov za to interpretacijo imamo več, nadrobno spregovorimo o njih v nadaljnjem. Razen kulturne zapuščine in kostnih fragmentov pleistocenske sesalske favne smo nabrali predvsem iz paleolitskega horizonta tudi precej koščkov lesnega oglja. Najbolj pogostni so bili v sondi in okoli nje. Iz ledenodobnih plasti nabrano oglje je pripadalo izključno le horizontu s paleolitskimi artefakti (plast 3). Bilo je razpršeno in ne izvira iz strnjenega kurišča, temveč iz njegovega obrobja. Tudi ta okoliščina potrjuje našo domnevo, da leži kurišče z največ jo gostoto kulturnih in paleontoloških najdb v še ne- prekopanem jamskem predelu, zelo verjetno ne prav daleč stran od našega odkopa. Na manjše strnjeno kurišče pa smo zadeli v končnem delu iz- kopnega jarka (okoli x = + 9,00m) na bazi plasti 2, toda še v njej. Tudi s tega kurišča smo nabrali več drobcev oglja, da bi se pokazalo, ali se bo vegetacijska slika kaj razlikovala od ugotovitev antrakotoniske preiskave iz paleolitskega horizonta. Preiskavo vseh vzorcev je izvedel dr. A. Šercelj, znanstveni sodelavec sekcije za arheologijo SAZU v Ljubljani, za kar mu na tem mestu izrekamo posebno zahvalo. Iz antrakotoniske raziskave lesnega oglja iz Zakajenega spodmola slede prav zanimive ugotovitve. Pozornost vzbuja najbolj izsledek, da pripada oglje s kurišča na bazi plasti 2 izključno le termofilnim vrstam listavcev Carpinus betulus in Quercus cerris, medtem ko lesno oglje iz plasti 3, v kateri je bila odkrita pleistocenska sesalska favna in paleolitska kamena industrija, izpričuje, da so imeli takratni obiskovalci jame za kurjavo na voljo le les hladnodobnih iglavcev, in sicer bora (Pinus sp.) in cemprina (Pinus cembra). Nastanek plasti 3 je potemtakem tudi iz florističnega gledišča prisoditi stadialu. Y bazalnem delu plasti 2 pa vidimo že toplo dobo ali vsaj začetek toplejše periode. Da gre tu za tako imenovani mlajši wiirm, in sicer za pojemajočo fazo Soerglovega W III, smo nakazali že pri obravnavi favnističnih ostankov. Za razlago in oporo temu mnenju naj sledi nekaj važnejših klimatskih podatkov za to obdobje pleistocena. Po­ vzeli smo jih po domačih in tujih avtorjih. V našem primeru nas najbolj zanimajo podatki o višini snežne in gozdne meje. Za samo Pivško kotlino, kjer se nahaja naše najdišče, podatkov skoraj nimamo, verjetno pa ne bomo dosti zgrešili, če uporabimo podatke, ki se nanašajo na alpsko ob­ robje. Po A. Meliku (1955, 64) je potekala ločnica večnega snega na Snež­ niku in Goljakih v Trnovskem gozdu v višini okrog 1400 m n. m., zgornja gozdna meja pa v nadmorskih višinah 600—700 m. Od Melikovih se bist­ veno ne razlikujejo podatki, ki jih navaja po Wolstedtu in Schwarzbachu E. Schmidova za severno obrobje Alp (1963, 109). Po njeni navedbi je bila ločnica večnega snega na višku würmskega glaciala 1200 m niže, kakor je danes, torej nekako v višini 1300 m n. m. Razlika med njenimi in Meliko- vimi podatki je razumljiva, če upoštevamo, da je bila množina padavin, od katere je tudi odvisna višina snežne meje, na zahodu znatnejša kot na vzhodnem alpskem obrobju. Zelo podobne podatke navaja S. Brodar za Olševo v Karavankah (1964, 152), kjer se v višini 1700m odpira vhod v visokoalpsko aurignaško postajo Potočko zijalko. Na Olševi (1930 m) je po Brodarju segal večni sneg za časa viška würmskega glaciala do višine 1500 m n. m., gozd pa se je pojavil v višini 500 m n. m. Izredno ostre kli­ matske razmere v W III prevideva I. Rakovec (1963, 258), ko meni, »da je bilo v območju Pivške kotline podnebje takrat znatno hladnejše kot na Ljubljanskem barju (okoli 300 m n. m.), in to ne samo glede na višjo nad­ morsko lego, marveč tudi glede na večjo bližino poledenitvenega ozemlja. Zato se zdi povsem upravičena trditev, da je v Pivški kotlini v tisti dobi prehajala subarktična stepa že v pravo tundro«. Zdi se pa, da je Rakovčevo stališče vendarle nekoliko preveč ekstremno. Našim ugotovitvam ustrezajo bolj stališča drugih omenjenih avtorjev, ki dopuščajo možnost gozda ali posameznih dreves še v Pivški kotlini ali vsaj v njeni neposredni bližini. To izpričuje tudi spodnji paleolitski horizont v sosednji Ovčji jami, ki ga časovno prisojamo višku zadnjega würmskega sunka. Za to imamo dovolj utemeljenih razlogov, med njimi tudi absolutno datacijo na podlagi C1 4 , ki znaša 17590 + 500 let pred našim štetjem (KN — 48). Y tem kulturnem horizontu po lesnem oglju ugotovljeni iglavci (F. Osole, 1963, 134) pri­ padajo istim vrstam kot iglavci v plasti 3 Zakajenega spodmola. Vse to daje dovolj opore za domnevo, da je v višku W III segal gozd ali po­ samezno iglasto drevje tudi še v Pivško kotlino ali vsaj v njeno neposredno okolico. Pokrajino ob Pivki je takrat pokrivala grmičasto-gozdna tundra, kakor jo kaže J. Biidlova vegetacijska karta (1931, 20) za to pleistocensko obdobje. Tudi palinološka raziskovanja A. Šerclja, predvsem na Ljubljan­ skem barju, dajejo našemu stališču dobro oporo. Ko obravnava odsek pe- lodnega diagrama W III (1965, 12), ugotavlja med drugim, »da so v času, ko so srednjo Evropo, kolikor je ni bilo pod ledom, pokrivale brezgozdne tundre, jugovzhodno obrobje Alp pa so poraščali borovi in brezovi gozdiči«. Zaradi nizkega odstotka NAP meni, da pri nas v tem času ne moremo govoriti o tundri, kvečjemu o »gozdni tundri«, podobni tajgi, za katero je značilna tako skromna zeliščna vegetacija. Ce smo prišli do spoznanja, da so za časa viška zadnjega würmskega stadiala rasli v Pivški kotlini, torej v neposredni soseščini Zakajenega spod­ mola, vsaj tu in tam iglavci, je toliko bolj verjetna njihova prisotnost v obdobju stadialnih umikalnih faz. Kakor smo že omenili, pripada mlajšemu würmu vsa plast 3 našega najdišča, z vključenim brečastim sprimkom 3a vred. Pod sprimkom ležeči del je verjetno sediment viška zadnjega wiirm- skega sunka (W III), sprimek 3a pa tvorba že kasno glacialne oscilacije, bržčas bollinškega interstadiala. Po E. Schmidovi (1963, 108) se je snežna meja v tem interstadialu dvignila za krajši čas na višino okoli 2050 m n. m. Sledil pa je ponovno mrzli sunek in znižal ločnico večnega snega do 1900 m n. m. Gre za obdobje starejšega dry asa, ki v Alpah nekako ustreza schlern- skemu stadialu, ko je bila gozdna meja po E. Schmidovi nekako v višini 800 m n. m. Takrat se je po naših predvidevanjih odlagal nad brečastim sprimkom 3a ležeči del plasti 3, v katerem smo odkrili paleolitski horizont z lesnim ogljem in kostnimi ostanki favne. Kakor je pokazala A. Šercljeva analiza, pripada oglje v glavnem rdečem boru in cemprinu. Prav ta bo­ rovca pa sta po Šercljevih ugotovitvah sestavljala pri nas gozdove kasnega gdaciala, za časa hladnih sunkov starejšega in mlajšega dryasa. Prvi toplotni listavci se pojavijo šele v toplih presledkih, to je v bollinškem in alleröd- skem interstadialu. Iz breče 3a, ki jo vzporejamo z bollinškim interstadia­ lem, nimamo lesnega oglja, imamo pa ga iz kurišča na bazi plasti 2, ki bi zaradi navzočnosti toplodobnih listavcev (Carpinus betulus in Quercus cenis) sodila potemtakem že v allerödski interstadial. Kulturno gradivo, ki neposredno dokazuje naseljenost Zakajenega spedinola v mlajšem pleistocenu, je tako skromno, da komaj zadostuje za kulturno in tipološko opredelitev. Kakor smo že v uvodu omenili, so bili rezultati sondiranja 1 . 1961 tako tehtni, da niso samo opravičevali, temveč zahtevali sistematični odkop najdišča. Glede na kulturne najdbe v rela­ tivno majhni sondi in izkušnje iz bližnje razmeroma bogate Ovčje jame smo pričakovali na predjamskem prostoru, ki smo ga sistematično pre­ kopali 1.1963, več najdb, kakor smo jih dejansko dobili. Niso pa bile tako nepomembne in neobetajoče, da bi opustili nadaljnja raziskovanja, saj je ostalo do sonde še celili osem metrov intaktnih neraziskanih jamskih tal. Šele ko je odkop v drugi raziskovalni fazi 1 . 1964 dosegel bližino sonde, so se najdbe zgostile, toda zaradi pomanjkanja časa smo morali ustaviti te­ renska dela za nedoločen čas. Nikakor pa ne izključujemo možnosti, da so mesta z večjo gostoto najdb v še neprekopanem delu jame, ki je v pri­ merjavi s prekopanim mnogo večji. Redkost najdb na dosedanjem prekopanem prostoru, ki jih je pa že več v neposredni bližini sonde in v sondi (glej pril. 1; najdbe v sondi niso vrisane), vodi do sklepa, da smo prav s sondo pogodili bogatejše mesto v plasti. Tega mesta se je odkop dotaknil le na periferiji. Tako horizontalno razporeditev artefaktov in odbitkov, kateri do neke mere ustreza tudi raz­ poreditev kostnih ostankov in oglja, lahko s precejšnjo verjetnostjo pri­ pišemo neugodni izoblikovanosti predjamskega terena in jamskega vhoda za bivanje v ledeni dobi. Seveda današnjega neugodnega vstopa v jamo ne moremo istovetiti z nekdanjim. Iz predjamskih profilov vemo, da se je zunanji rob stropa v končnih fazah pleistocena in še v holocenu močno krušil. To dokazuje zlasti močna gruščnatost plasti in tudi sukcesivni manjši podori. Vhod se je sčasoma spreminjal, v bistvu pa ni bil nikoli bolj razsežen, kot je sedaj. Iz poteka plaistocenskih plasti pri vbodu v jamo (glej profil X — 0,00 m, pril. 2), ki nekoliko vise od desne proti levi, raz­ beremo, da je bil strop najbolj visok na levi strani vhoda in tam verjetno najlažji vstop v jamo, prav narobe kakor danes. To gledišče podpira tudi dejstvo, da so bila odkrita vsa orodja predjamskega prostora na levem krilu vhoda (glej pril. 1). Petrografski izbor kamenin za izdelavo artefaktov v Zakajenem spod­ molu je podoben izboru v sosednji Ovčji jami. Kamena orodja so izdelana iz raznobarvnih (prevladujejo sivi odtenki) gostih sileksov. ki so nam znani že iz drugih paleolitskih najdišč Pivške kotline. Samo luskast odbitek z ostankom gomoljeve skorje je iz belo patiniranega kresilnika, ki razme­ roma redko nastopa v paleolitskem inventarju sosednjih postaj in njegov izvor še ni povsem razjasnjen. Med paleolitskim kulturnim gradivom ni koščenih izdelkov. Y sledečem opisu kamenih orodij zajemamo vsa orodja, tako iz sonde (T. 1: 1, 2) kakor tudi orodja prvega (T. 1: 3—5 in T. 2: 6) in drugega siste­ matičnega odkopa (T. 2: 7—14). Opustili smo le nadrobno opisovanje od­ bitkov in odkruškov ter treh najdb iz plasti 2, ki pripadajo že holocenu. Koničasto rezilo z odlomljenim vrhom iz sivega marmoriranega sileksa. Na desnem lateralnem robu ob zgornjem koncu z dobro izdelano izjedo ter obrobnimi retušami na obeh stranskih robovih dorzalno in ventralno. Bulbus dobro viden. 65 mm, 26 mm, 7 mm.3 (T. 1 : i) Fragment ozkega rezila iz sivkastega marmoriranega sileksa. Stranska robova obrabljena. 42 mm, 23 mm, 3 mm. (T. 1: 2) Mikrolitski nožiček iz svetlo rožnatega sileksa, s topo obdelanim hrbtom. Na njem drobne, izmenične abruptne retuše. Vrh je bil verjetno izoblikovan kot mikro- vbadalce. Ostri stranski rob z znaki uporabe. 31 mm, 5 mm, 2 mm. (T. 1: 3) Terminalni fragment ozkega rezila iz sivega sileksa. Stranska robova z rabo drobno nazobčana. 25 mm, 15 mm, 2 mm. (T. 1: 4 ) Ozko rezilo iz rjavkastega sivega kresilnika. Ostanek gomoljeve skorje na dorzalni strani. Bazalna ploskev je prirejena kot nepravilno praskalo. Stranska robova z rabnimi retušami. 74 mm, 23 mm, 6 mm. (T. 1: 5) Debelejši odbitek iz zeleno rjavkastega roženca. Na več mestih manjše retuše. 40 mm, 21 mm, 8 mm. (T. 2: 6) 3 Po vrstnem redu največja dolžina, širina in debelina. Lamelarno rezilo iz sivkastega marmoriranega sileksa. Na levem lateralnem robu korteks, desni je zaradi rabe nazobčan. 51 mm, 17 mm, 4 mm. (T. 2: 7) Rezilo iz belkasto patiniranega kresilnika. Na desnem lateralnem robu na­ raven hrbet gomolieve skorje. Levi rob rabljen. Baza rezila odlomljena. 47 mm, 18 mm, 7 mm. (T. 2: 8) Tanek lamelaren odbitek iz sivo marogastega sileksa. Lateralni robovi rab­ ljeni. 29 mm, 16 mm, 3 mm. (T. 2: 9) Ozko rezilo iz sivkastega kresilnika z odlomljenim terminalnim koncem. Ba­ zalni del je na dorzalni strani stanjšan. Stranska robova z znaki uporabe. 47 mm, 18 mm, 8 mm. (T. 2: 10) Rezilo iz sivega marmoriranega sileksa. Levi rob z globljo, dobro izdelano izjedo in sledovi uporabe. 54 mm, 25 mm, 6 mm. (T. 2: 1 1 ) Bazalni fragment ozkega rezila iz rumenkastega sileksa, z ostankom korteksa na dorzalni strani. 10 mm, 13 mm, 3 mm. (T. 2: 12) Bazalni fragment ozkega rezila iz sivkastega sileksa, z ostankom korteksa na dorzalni strani. 30 mm, 13 mm, 3 mm. (T. 2: 1 3 ) Terminalni fragment ozkega rezila iz sivkastega sileksa, s sledovi uporabe na stranskih robovih (globlja izjeda na levem robu je nastala pri odkopu). 36 mm, 14 mm, 4 mm. (T. 2: 14) Poskus ožje kulutrne opredelitve paleolitskega inventarja iz Zakajenega spodmola je težaven, saj je število tipičnih orodij komaj zadostno. Od vseh 30 doslej odkritih paleolitskih kamenih najdb prihaja v poštev za tipološko opredelitev le 14 primerkov. Vsi drugi so tipološko neopredeljivi neobde­ lani odbitki in odkruški. Niso pa brez pomena, ker so s svojo lego v sedi­ mentu nakazovali razprostranjenost in globino kulturnega horizonta. Obe­ nem so dokaz, da so tedanji lovci izdelovali in prirejali svoja orodja tudi v jami. Med njimi so v večini ozka rezila, nepoškodovana ali pa ohranjena le v fragmentih. Brez znakov uporabe skoraj ni primerka. Izpričujejo jo drobne retuše, ki so opazne na dorzalnih ali ventralnih straneh rezil. Z do­ datnim retuširanjem namerno oblikovani sta le dve orodji, mikrolitski nožiček s topo obdelanim hrbtom (T. 1: 5) in ozko rezilo z izoblikovanim praskalcem na bazalnem delu (T. 1: 5). Tipološka značilnost kamenega inventarja, njegova stratigrafska lega ter obenem z njim odkrita favna in flora opravičujejo primerjavo s paleo­ litsko ostalino sosednje Ovčje jame. Tako tipološko kakor tudi stratigrafsko ustreza paleolitski horizont Zakajenega spodmola zgornjemu paleolitskemu horizontu v Ovčji jami, ki smo ga okvirno pridelili končnemu ali finalnemu gravettienu, časovno pa zadnjemu stadiali! würmskega glaciala, würmu III v smislu Soergla (F. Osole, 1963, 138). Stratigrafske razmere in rezultati analiz v Zakajenem spodmolu pa omogočajo še podrobnejšo opredelitev kulturnega horizonta v okviru H. Grossovega mlajšega wiirma (1964, 187 do 198). Z upoštevanjem vseh okolnosti, predvsem pa glede na časovno in kulturno vzporeditev paleolitskega horizonta v Zakajenem spodmolu z zgornjim paleolitskim horizontom Ovčje jame menimo, da sodita oba v eno izmed stadialnili obdobij pojemajočega mlajšega wiirma. Zgornji gravet- tienski horizont v Ovčji jami je vsekakor mlajši od spodnjega končnogra- vettienskega, ker ju loči sterilni stratum. Primerjana časovno ekvivalentna horizonta pripadata najverjetneje obdobju starejšega dryasa, v katerem se je odložil zgornji del plasti 3 nad brečastim sprimkom 3a. Oporo za to časovno opredelitev daje kurišče na bazi plasti 2, ki ga zaradi lesnega oglja toplodobnih listavcev prisojamo allerödskemu interstadialu. S to pozno datacijo paleolitskega inventarja v Zakajenem spodmolu pa je na­ četo vprašanje njegove ožje kulturne opredelitve v širšem okviru gravet­ tiena in njegovega odnosa do istodobnih kultur v sosednjih deželah. Že ko smo obravnavali mlajši paleolitik Ovčje jame (F. Osole, 1963, 139), je bilo rečeno, da imajo naše končnogravettienske postaje še največ skupnega z ustreznimi jamskimi postajami v sosednji Benečiji. Izsledki raziskovanj v Zakajenem spodmolu to povezavo ne samo potrjujejo, temveč jo celo poglabljajo. Zaradi velike sorodnosti slovenskega kraškega finalnega gravettiena z beneškim, ki jo ugotavljata tudi P. Leonardi in A. Broglio (1963, 124), ne bo napak, če prikažemo naziranja italijanskih raziskovalcev o končnih razvojnih fazah starokamenodobnih kultur v Italiji. Po P. Leo- nardiju in A. Brogliju (1962, 111 in 1963, 127) pripada finalni gravettien višku W III (sensu Soergel). Sem sodijo poleg drugih italijanskih postaj tudi beneška jamska najdišča Broion, Trene, Paina in Jama C Ponte di Veia. Iz finalnega gravettiena sta se razvili dve ločeni kulturni veji, epi- gravettien in romanellien, obe že po višku stadiala W III. Epigravettiensko vejo imamo v beneških najdiščih Jama E di Veia, Grottina sepolcrale de Broion ter bogato pred nedavnim raziskano najdišče II Riparo »Raffaello Battaglia« pri Asiagu (A. Broglio, 1964, 129—174), romanellienska pa se je razširila po Apeninskem polotoku in z azilienizacijo ubrala drugo razvojno smer. Obe razvojni smeri zavzemata stratigrafsko pozicijo magdaléniena v Zahodni Evropi (A. Broglio, P. Leonardi, 1963, 101). Ta razvoj najmlajših paleolitskih kultur v Italiji ustreza prav dobro dosedanjim našim dogna­ njem na Krasu. Po tej sicer še hipotetični verziji razvoja končnega gravet­ tiena je razumljivo, zakaj pri nas m i magdaléniena. Podoba je, da se je epi- gravettien razvil iz finalnega gravettiena prav tako kot v Benečiji tudi pri nas na Krasu (spodnji kulturni horizont v Ovčji jami in tudi gravettienski horizont v Jami v Loži). Pripadata mu paleolitska inventarja iz Zakajanega spodmola in iz zgornjega paleolitskega horizonta v Ovčji jami (F. Osole, 1963, 129—157). Na podlagi podrobnih analiz smo že v predhodnih odstavkih nakazali datacijo paleolitskega horizonta v Zakajenem spodmolu. Zaradi pregled­ nosti pa sledi še časovna interpretacija vseh poznanih plasti najdišča. Za razčlenitev würmskega glaciala bomo pritegnili shemo H. Grossa in njegovo paleotemperaturno krivuljo würmskega glaciala (glej sl. 5). Poleg Grossovega poimenovanja posameznih würmskih odsekov pa bomo ohranili tudi še označbe W. Soergla, ki so še vedno močno v rabi. Iz prejšnjih navedb kakor tudi iz grafičnega prikaza sledi, da pri­ sojamo ves profil Zakajenega spodmola zadnji tretjini würma (po PL Grossu mlajšemu würmu, po Soerglu pa W II, W II/III, W III in poznemu glacialu) ter postglacialu, ki pripada že liolocenu. Najstarejša izkopana plast 5, ki jo v pretežni meri sestavlja ostrorobat grušč, ustreza po naši kronološki in­ terpretaciji prvemu stadialnemu obdobju mlajšega würma (W II). Navzgor ji sledi ilovica plasti 4, ki jo je tolmačiti kot sediment paudorfskega toplot­ nega presledka (W II/III). Nad njo ležečo gruščnato plast 3 deli brečasti sprimek 3a v spodnji in zgornji del. Spodnji grušč, h kateremu genetično sodi tudi grušč v breči 3a, je nadrobila zmrzal v glavnem stadiali! mlajšega Sl. 5. Interpretacija normalnega profila iz Zakajenega spodmola po H. Grossovi (1964. 196) paleotemperaturni krivulji würmskega glaciala. Abb. 5. Interpretation des Normalprofils aus der Höhle Zakajeni spodmol nach der Paläotemperaturkurve des Würmglazials (H. Gross, 1964, 196). würma (W III), medtem ko se je sigovo lepilo vlezlo vanj za časa tople oscilacije biillinškega interstadiala. Nad brečo odloženi grušč, v katerem so ostanki arkto-alpske favne, oglje iglavcev in epigravettienska kulturna ostalina, pa sodi po stratigrafski poziciji že v stadiaino obdobje starejšega dryasa. Njegova časovna opredelitev se zdi v vseh pogledih dovolj uteme­ ljena. Podkrepljuje pa jo tudi okoliščina, da se na bazi sledeče višje plasti 2, ki je še vedno gruščnata, a kaže sledove humifikacije, nahaja kurišče z ogljem hrasta in gabra, katerih pojava si v würmski ledeni dobi ne moremo zamisliti prej kot v allerödskem interstadialu. Sipki vložek grušča 2a, ki se jasno kaže nekako v sredini plasti 2 šele za jamskim vhodom, bi bilo pri­ pisati že obdobju mlajšega dryasa, zadnji hladni oscilaciji v pleistocenu. S to plastjo se v Zakajenem spodmolu konča obdobje mlajšega würma oziroma poznega glaciala. Vsi sedimenti nad vložkom 2a, ves zgornji del plasti 2 in plast 1 pripadajo postglacialu, torej že holocenu. V liolocenskih plasteh bi lahko pričakovali atlantsko sigo, ki jo poznamo iz mnogih jam, je pa v našem najdišču verjetno iz povsem lokalnih vzrokov popolnoma izostala. Podana kronološka interpretacija normalnega profila v Zakajenem spodmolu predstavlja v slovenskih jamskih paleolitskih najdišč prvi poskus opredelitve sedimentov, v katerih se zrcalijo posamezna klimatska nihanja na koncu zadnje ledene dobe in njen prehod v holocensko otoplitev. Literatura Brodar S., 1954. Paleolitska izkopavanja v Županovem spodmolu. Letopis SAZU, 5. knjiga, 221—222. Ljubljana. Brodar S., 1958. Izkopavanje paleolitske postaje Jame v Lozi. Letopis SAZU, 8. knjiga. 177—178. Ljubljana. Brodar S.. 1964. Stratigrafska obdelava Potočke zijalke na Olševi. Elaborat za Sklad Borisa Kidriča. Ljubljana. Broglio A ., Leonardi P., 1963. Les industries leptolithiques pre-aurignacien- iies, aurignaciennes et gravettiennes. en Italie. Aurignac et l'aurignacien, Cen- tenair des fouilles d’Edouard Lartet. Bull, de la Soc. Mérid. de Spéleol. et Pré- hist., tomes 6 à 9, années 1956—1959. Broglio A.. 1964. 1 1 riparo »Raffaelo Battaglia«: presso Asiago. Rivista di Sci­ enze Preistoriche, Voi. 19, Fase, i— 4. 129—174. Firenze. Büdel J., 1951. Die Klimazonen des Eiszeitalters. Eiszeitalter und Gegenwart 1 , 16—26. Oehringen/Württ. Gross H., 1964. Mittelwürm in Mitteleuropa und angrenzenden Gebieten. Eiszeit­ alter und Gegenwart 15, 187—198. Oehringen/Württ. Hribar F., Habe F., Savnik R., 1955. Podzemeljski svet Prestranškega in Sla­ vinskega Ravnika. Acta carsologica 1 , 101—147. Ljubljana. L a is R., 1941. Über Höhlensedimente. Quartär 3, 56—108. Berlin. Leonardi P ., Broglio A., 1962. Le paléolithique de la Vénétie. Ferrara. Leonardi P ., Broglio A., 1965. Il paleolitico superiore dei Colli Berici. Ar­ heološki vestnik 15—14, 109—128. Ljubljana. Melik A., 1955. Kraška polja Slovenije v pleistocenu. Dela SAZU 7, IV. razr. Ljubljana. O s o ie F., 1962. Zakajeni spodmol pri Prestranku. Varstvo spomenikov 8, 222 do 223. Ljubljana. O s o ie F., 1963. Mlajši paleolitik iz Ovčje jame. Arheološki vestnik 13—14, 129 do 157. Ljubljana. Rakovec L, 1963. Poznowürmska favna iz Jame v Lozi in iz Ovčje jame. Arheo­ loški vestnik 13—14, 241—272. Ljubljana. Schmid E., 1963. Zur alpinen Schneegrenze und Waldgrenze während Würm- glazials. Eiszeitalter und Gegenwart 14, 107—110. Oehringen/Württ. Š e r c e 1 j A., 1965. Paleobotanične raziskave in zgodovina Ljubljanskega barja. Geologija 8, 5—26. Ljubljana. ZUSAMMENFASSUNG Zakajeni spodmol, eine II ö h lenpaläolit h s t a t i o n Den Anlaß zu systematischen paläolithischen Forschungen in Bereiche des S und SE Kalkrandes des Pivka-Beckens (SW Slowenien) gab die Entdeckung alt­ steinzeitlicher Funde in der Höhle Županov spodmol bei Sajevče im Jahre 1952. Auf diesem Gebiet wurden bis jetzt außer der Höhle Županov spodmol noch die Höhlenstationen Jama v Lozi bei Orehek, Ovčja jama und Zakajeni spodmol bei Prestranek entdeckt. Die Höhle Zakajeni spodmol (Kat. Nr. 885) befindet sich am östlichen Rande der Hochebene Prestranški Ravnik, rund 8 km SW von Postojna entfernt (Abb. 1). Ihre Meereshöhe. 586 m, entspricht der Höhe der kaum 400 m in der NE Richtung gelegenen Paläolithstation Ovčja jama. Die Höhle hat sich im sehr der Verkar­ stung ausgesetzten Oberkreidekalk ausgebildet. Die Höhlenkonvakuation, der zu­ gängliche Teil des mit Sedimenten hoch verschütteten größeren Höhlensystems, hat die Form eines unregelmäßigen Vielecks (17mX14m). Die systematischen Ausgrabungen fanden in den Sommermonaten 1963 und 1964 statt. Ausgegraben wurden: ein beträchtlicher Teil des Vorhöhlenraumes, der ganze Eingangsraum und ein drei Meter breiter Graben, der die Sonde aus dem Jahre 1961 erreichte und 10 m hinter dem Höhleneingang endet (Beil. 1). Durch mehrere Quer- und Längsprofile ergab sich eine genauere Einsicht in die Stratigraphie der Höhlensedimente (Beil. 2)L 1 — Humus mit Kalkschutt und Felsen. 2 — Feiner Kalkschutt mit bräunlicher Lehmbeimischung. Gegen die untere Grenze der Schicht eine schwarze Infiltration. 2 a — Lockere Feinschutteinlage in der Schicht 2. 3 — Feiner Kalkschutt mit gräulichgelber Lehmbeimischung. Darin spätpaläo- lithische Steinindustrie, Fauna- und Florareste. 3 a — Breccie, versinterter feiner Kalkschutt. 3 — Lockerer Feinkalkschutt mit geringer gräulichgelber Lehmbeimischung. 4 — Rotlehm, dem gräulichgrüner Flyschlehm beigemischt ist. 3 — Feiner Kalkschutt mit bräunlichgrauer Lehmbeimischung. Stellenweise größere Steine und Breccieneinlagen. Die untere Grenze der Schicht wurde nicht erreicht. 1 1 Beilage 2 gibt das Querprofil beim Höhleneingang (x = 0,00 m). Es unterscheidet sich vom Normalprofil durch das Ausbleiben der Schicht 2a, die erst 2 m hinter dem Höhleneingang erscheint. Durch die granulometrische Analyse der insgesamt 18 Proben aus einzelnen Schichten ergibt sich der kryoklastische Aufbau der Schichten 5, 3 und 2. Der Frostbruch hat sich besonders in den Stadialen des Würmglazials ausgewirkt. Die lehmige Schicht 4 und die Versinterung in Schicht 3 (Breccie 3a) zeigen eine Unter­ brechung der Schuttbildung an. Sie spiegeln klimatische Milderungen während der humiden Interstadialschwankungen des letzten Glazials wider. Diese Annahme wird durch die mit der jungpaläolithischen Steinindustrie in der Schicht 3 über der Breccie 3a vorkommenden Fauna- und Holzkohlenreste bekräftigt. Die von Prof. I. Rakovec ausgeführte paläontologische Bestimmung des osteologischen Ma­ terials hat gezeigt, daß die Knochenreste aus dem paläolithischen Horizont den Tierarten Marmota marmota, Rangifer tarandus und mit Vorbehalt auch der Art Lepus timidus angehören. Es handelt sich ausschließlich um arkto-alpine Arten. Nach der anthrakotomischen Analyse von A. Šercelj entstammen die Holzkohlen­ reste der Schicht 3 den kälteliebenden Nadelhölzern (Pinus sp. und Pinus cembra), dagegen die Reste aus der Feuerstelle an der Basis der Schicht 2 den wärme­ liebenden Laubbäumen (Quercus cerris und Carpinus betulus). Diese Feuerstelle stammt also schon aus einer wärmeren Schwankung des Spätglazials. Die typologische Analyse des dürftigen paläolithischen Inventars — es sind nur 30 Steinwerkzeuge und Absplisse entdeckt worden — ergab, daß es sich um die Epigravettien-Kulturstufe handelt (T. i u. 2). Verwandschaftliche Beziehungen dieser Industrie reichen in das benachbarte Venetien (Grotta E di Veia, Grottina sepolcrale de Broion und II Riparo »Raffaello Battaglia«), wo von italienischen Forschern ihre Entwicklung aus dem Endgravettien festgestellt wurde. Nach de­ ren Hypothese (A. Broglio u. P. Leonardi, 1963) hat sich die Entwicklung in zwei Richtungen ausgewirkt. Das Epigravettien breitete sich in Venetien aus, das Ro- manellien entlang der Apenninenhalbinsel. Die beiden Entwicklungstufen sollen der stratigraphischen Position des Magdaléniens in Westeuropa angehören. Die durch die Forschungen in Italien angezeigte Entwicklung der aller jüngsten paläo­ lithischen Kulturen im Mittelmeerbereich deckt sich sehr gut mit den letzten Fest­ stellungen im Karstgebiet Sloweniens. Es scheint, daß sich — so wie in Venetien auch hier — aus dem Endgravettien (dem unteren Kulturhorizont der Höhle Ovčja jama und der Gravettienindustrie in der Höhle Jama v Lozi) das Epigravettien (die Steinindustrie der Höhle Zakajeni spodmol und der obere Kulturhorizont der Höhle Ovčja jama) entwickelt hat. Die Ergebnisse der Analysen ermöglichen eine chronologische Interpretation des Normalprofils der Höhle Zakajeni spodmol (Abb. 3). Sämtliche Schichten sind dem letzten Drittel des Würmglazials (nach H. Groß Jungwürm, nach W. Soergel W II, W II/III, W III und Spätglazial) und dem Postglazial (Holozän) zuzu­ schreiben. Die unterste Schicht im Normalprofil, die größtenteils scharfkantige Schuttschicht 5, entspricht dem ersten Stadial des Jungwürms (W II). Die nach oben folgende Lehmschicht 4 ist als Sediment des Paudorf-Interstadials (W II/III) zu deuten. Das folgende Schichtpaket 3 unterbricht die Breccie 3a. Der untere Kalk­ schutt. zu dem genetisch auch der Kalkschutt der Breccie 3a gehört, hat sich im Jungwiirm während des Hauptstadials (W HI) gebildet. Versintert wurde er (Breccie 3a) zur Zeit des wärmeren Bölling-Interstadials. Der obere Teil der Schicht 3, der die Epigravettienindustrie mit Fauna- und Holzkohlenresten enthält, gehört schon in die ältere Dryaszeit. Seine zeitliche Einreihung scheint in jeder Hinsicht gut begründet. Bekräftigt wird sie auch durch den Umstand, daß sich an der Basis der noch sehr schuttführenden und teilweise humif'izierten jüngeren Schicht 2 eine Feuerstelle mit Holzkohlenresten der Eiche und der Weißbuche befindet. Diese beiden Holzarten treten im Jungwürm erst im Alleröd-Interstadial auf. Die lockere Schutteinlage 2a, die deutlich erst hinter dem Höhleneingang mitten in Schicht 2 erscheint, ist der jüngeren Drvaszeit zuzuweisen. Mit dieser Schicht endet in der Höhle Zakajeni spodmol das Spätglazial. Sämtliche Sedimente über der Schuttein­ lage 2a, der obere Teil der Schicht 2 und die Schicht 1 gehören dem Postglazial (Holozän) an. T .l. Zakajeni spodmol. Kamena orodja epigravettiena. Nar. vel. — Steinindustrie des Epigravettien. Nat. Gr. Zakajeni spodmol. Kamena orodja epigravettiena. Nar. vel. — Steinindnstrie des Epigravettien. Nat. Gr.