-----    341    -----
Ozir po domovini.
Kako si je rajni Anton Kavčič
zaslužil zlato svetinjo.
Kdo ne poznd prijaznega selišča pod notranjskim velikanom — Nanosom!
Prav kakor na bivaku slovenskem se razprostuje v podnanoški dolini Razdrto, ki eno roko podaja pivški, drugo vipavski dolini. In njegovi prebivavci? Kdo ne poznd vrlih domorodcev, Kavčičev, Dolenčev in drugih, vedno v prvi vrsti patrijotov živahno stoječih! Al ni se čuditi navdušenosti in kreposti sedanjcev, ker že njihovi očetje so bili, kar so Razdrčanje še dandanes — korenjaki od nog do glave, Slovenci v pravem pomenu besede: navdušeni za vero, dom in cesarja.
Naj potomcem v spomin povčm, kako si je rajni Anton Kavčič, vsem popotnikom iz severnih krajev do Jadre znani razdrški župan in oče še dandanašnje rodovine tega imena, slavno zaslužil zlato svetinjo.
Bilo je 1809. leto. Cesarska armada na Laškem, akoravno ne nesrečna, morala je umakniti in podati se na Madžarsko, da severni sestri, od korziškega velikana neprenehoma stiskani, prinese pomoči in odvetja. Lah-konožni E^ranaki, dobro vajeni pota, stopajo urno za našo armado, v grabljenih kronovinah le majhne posadke za varstvo vojnega občenja pustivši.
Podjarmljeni prebivavci, novega žuljenja in ptujih odrtij ne vajeni, ne vdajo se kar na nos na vrat; marveč se, svojemu cesarju vdani, povlastujejo vsake priložnosti, ki bi protivniku škodovati, domačim krdelom
pa hasniti utegnila. Zlasti na Kranjskem se ptujih transportov, bodi si z denarji bodi si z vojaško opravo za armado pošiljanih, vsigdar kaj radi lotijo; marsiktera pravljica o zakopanih zakladih je več kakor le prazna domišlija. Posebno pogumno se pa obnašajo naši Kranjci, ko jim doide iz vojaške meje, če tudi le majhna, vendar pa dobro zdatna pripomoč.
Skozi vipavsko dolino se iz daljne Francozke ali Laške neprenehoma mnogo vojništva naprej pomika, da nadomestuje zmanjšane moči glavne armade. — Na večer 20. junija prišel je v Vipavo francozki stotnik z veliko trumo konj, mnogo vojniškega blaga, smodnika itd. Lesem prisedši izve", da cesarski oddelek iz Hrvaškega bi vtegnil njegovemu vlaku v okom stopiti. Ne upa si tedaj dalje; zato pozove pomoči iz bližnjega Trsta. Pismo, ktero njegove okoliščine in zahtevanja na tanko razodeva, izroči županu razdrškemu, našemu Kavčiču, ter mu zaukaže, da ga ne izroči nikomur drugemu kakor francozkemu majorju, kteri bo po-nj prišel; ako tega zvesto ne stori, žuga mu najostrejša kazen—smrt.
Isti večer se pomika tudi krdelo avstrijske armade pod poveljstvom c. kr. majorja grofa Orsič-a, graničar-skega poveljnika, po tržaški cesti proti Razdrtemu. Do-spevši blizo vasi pokliče major grof Orsič župana Antona Kavčiča k sebi, ter ga izprašuje o mnogih zadevah, a o stiskah bližnjega francozkega vojništva ni-česa. — Ta prilika dobro je došla našemu županu, da ptujemu zatiravcu nakloni pogubo. Razodene tedaj majorju vse okolščine in nevarnosti, v kterih je ptujec v Vipavi, ter mu nasvetuje, naj ga nemudoma napade in vniči. Da je resnica, kar mu je povedal, podd cesarskemu poveljniku pismo, ki mu ga je izročil francozki kapitan; naposled pa razodene majorju še popolni plan, kako naj Francoza hipoma napade ter mu zvestih ljudi za vodje različnih čet ponudi. Grof Orsič brž spozna korist Kavčičevega sporočila; stori, kakor mu je bil svetoval, udari ko blisk iz jasnega neba še ono noč nad skritega vraga, ter mu mnogo konj, smodnika, orožja in ljudi vpleni.
Ko se zmagonosna armada iz Vipave v Razdrto vrne, hvalijo vsi, zlasti oficirje, vdanost in prevdarnost župana Kavčiča, ter njemu pripisujejo izvirnost srčnega in srečnega napada. Razkačeni Francozi pa, izvedši vzrok nesrečne bitke v Vipavi, se grozno mašujejo nad njim; vzamejo mu vso živino, vse pridelke in vse ostalo premakljivo blago; vrh tega ga v trdnjavo Palmo tirajo in izročijo ondašnji vojniški sodnii, ktera ga slednjič k smrti obsodi. Pomoč nekterih prijatlov, zlasti knežke rodovine Porcijeve, in lakomnost podkupljenih francozkih veljakov ga sicer reši smrti; al domii prisedšemu ni mu ostalo druzega, kakor siromaštvo — vse so mu, zazna-movavnemu protivniku francozkega carstva, divja krdela pobrala!
Ko pa za nesrečno Ilirijo nova doba nastane, podarijo svitli cesar Franc I. zvestemu županu našemu Kavčiču zlato svetinjo.                                    Pl....