7 POGLOBITEV ZAHTEV ZA DRUŽBENO ODGOVORNO POROČANJE GOSPODARSKIH DRUŽB NA RAVNI EU Janja Hojnik* »The first step to improving company practice and its impact on the enviro- nment, society and economy is to know what companies are doing.« S. Vitols UDK: 347.72: 334.716: 061.1EU Povzetek: Članek obravnava pravne vidike trajnostnega poročanja v EU. Najprej presoja sedanje stanje ureditve trajnostnega poročanja in izpostavlja nedavno povečano podporo strokovne javnosti za celostno (finančno-nefinančno) poročanje. V drugem delu članek presoja pravi- la EU na tem področju – predstavljena je sedanja ureditev trajnostne- ga poročanja, nato pa so podrobneje analizirana odprta vprašanja in pravne alternative za doseganje bolj učinkovite in delavcem prijaznejše ureditve. Ključne besede: trajnostno poročanje, socialno poročanje, nefinančno poročanje, položaj delavcev, dolgoročni razvoj, družbena odgovornost, preglednost, EU, računovodske direktive ENHANCING THE REQUIREMENTS FOR SOCIALLY RESPONSIBLE REPORTING OF COMPANIES AT THE EU LEVEL Abstract: This article deals with legal aspects of sustainable reporting in the EU. It firstly explores the state of affairs in sustainability reporting regulation and points out recent increased support for integrated (finan- cial-non-financial) reporting. In the second part of the article, EU rules in Članki / Articles DELAVCI IN DELODAJALCI 1/2012/XII * Janja Hojnik, doktorica znanosti, docentka na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, janja.hojnik@uni-mb.si. Janja Hojnik, PhD, Assistant Professor at the Faculty of Law, University of Maribor Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 8 Članki / Articles this field are discussed –both, current state of affairs is presented as well as open questions and legal alternatives for more effective and workers- friendly regulation are deliberated. Keywords: sustainable reporting, social reporting, non-financial reporting, workers' position, long-term development, social responsibility, transpar- ency, EU, accounting directives 1. UVOD Podjetja in druge vrste organizacij po vsem svetu se vse bolj zavedajo pomena družbeno odgovornega delovanja, saj naj bi z družbeno odgovornostjo prispevala k trajnostnemu razvoju. Uspešnost organizacije na področju vplivanja na družbo in okolje, v katerem deluje, je postala ključni del presoje njene uspešnosti kot celote in njene sposobnosti za nadaljnje učinkovito delovanje. To je posledica vse večjega priznavanja potrebe po zagotovitvi zdravih ekosistemov, družbene enakosti in dobrega upravljanja organizacij. Organizacije so tudi deležne vse bolj temeljitega nadzora s strani različnih interesnih skupin. Posledično je zelo razširjeno soglasje o tem, da morajo podjetja preseči gole zahteve o finančnem poročanju in le-to dopolniti s celovitimi in zanesljivimi po- datki o vrsti okoljskih in socialnih kazalcev, poleg tega pa tudi sodobni finančni trgi zahtevajo vse več nefinančnih informacij. Tem zahtevam se vse bolj pridru- žujejo tudi zastopniki interesov delavcev. Standardi poročanja gospodarskih družb so v središču reform na ravni EU in na globalni ravni, ki se odzivajo na sedanjo gospodarsko krizo in ki želijo povečati transparentnost in zaupanje in- teresnih skupin v trg. To predstavlja tudi izjemno priložnost za celostno uredi- tev nefinančnega poročanja, upoštevajoč, da v času krize gospodarske družbe namenijo manj pozornosti družbenim in okoljskim standardom. V tem pogledu so potrebna bolj konkretna in zavezujoča pravila od sedanjih, zlasti kar zade- va poročanje o socialnih (delavskih) vprašanjih ter vprašanjih prestrukturiranja gospodarskih družb, saj so ta vprašanja v zadnjih desetletjih bila deležna bi- stveno manjše pozornosti od okoljskega poročanja, in to kljub temu da delavci predstavljajo ključnega akterja v vsaki organizaciji. Gospodarsko krizo je torej potrebno izkoristiti za vzpostavitev stabilnih temeljev za zagotovitev družbeno bolj odgovornih podjetij. 9 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles 2. NEFINANČNO POROČANJE GOSPODARSKIH DRUŽB 2.1. Cilji in prednosti nefinančnega poročanja Računovodstvo predstavlja poslovno disciplino, ki zagotavlja zbiranje in analizo kritičnih finančnih informacij, na osnovi katerih presojamo finančni status podjetij ter oblikujemo izkaze in poročila, na osnovi katerih podjetja in njihovi zunanji par- tnerji (dobavitelji, investitorji, odjemalci) sprejemajo poslovne odločitve. Vrsto let so letna poročila predstavljala tisti dokument, v katerem so podjetja predstavila svoje finančne rezultate, nedavne uspehe in vizijo za prihodnost. Finančni izkazi lahko namreč zgolj delno prikažejo tveganja in potencialno vrednost družbe, ki izhajajo iz neopredmetenih faktorjev, kot so strategije, produktna inovativnost, znamke, ugled, energetska učinkovitost, zmanjševanje komercialnih, okoljskih in socialnih tveganj itd. V zadnjih letih se je stopnja zanimanja interesnih skupin za okoljske, socialne in etične dosežke podjetij znatno povečala. Nefinančno poročanje, po- gosto imenovano tudi trajnostno poročanje,1 podjetjem omogoča razkrivanje tovr- stnih nefinančnih vidikov njihovega poslovanja. Pri nefinančnem poročanju gre torej za prakso merjenja, razkrivanja in odgovarjanja notranjim in zunanjim interesnim skupinam za poslovanje v smeri cilja trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti (t.i. Corporate Social Responsibility).2 Pri slednji gre za pretežno prostovoljno zavezo podjetij, da bodo ravnala etično in prispevala h gospodarskemu razvoju vzporedno z izboljšanjem kakovosti življenja zaposlenih in njihovih družin, obenem pa prispevala k lokalni skupnosti in širši družbi.3 Cilj družbeno odgovornih podjetij je torej boljša družba in čistejše okolje. Podjetja se nefinančnega poročanja poslužujejo predvsem iz razloga povečanja ugleda v družbi. Zaradi tovrstne transparentnosti namreč veljajo za bolj odgovorna in s tem manj tvegana. Posledično je glavna prednost nefinančnega poročanja prav v transparentnosti družb, ki razkrivajo nefinančne informacije. To povečuje njihovo konkurenčno prednost in ugled kot tudi njihovo sposobnost za ohranitev delavcev, delničarjev in strank. Nefinančno poročanje izboljšuje kakovost infor- 1 V uporabi so tudi izrazi: Corporate Social Responsibility (CSR) Reporting, Environmental Social Governance (ESG) Reporting, Triple Bottom Line (TBL) Reporting ipd. 2 Non-financial reporting, (8.1.2012). 3 Definicija World Business Council for Sustainable Development (2000), Corporate Social Responsibility: Making good business sense, p. 9, (8.1.2012). Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 10 Članki / Articles macij, ki so na voljo delavcem, vlagateljem zagotavlja bolj zanesljive informacije, ki jih potrebujejo za obširno oceno družb, kar povečuje njihovo zaupanje in vodi do boljše razporeditve kapitala. Nefinančno poročanje tudi povečuje zaupanje la- stnikov, donatorjev, sponzorjev in finančnih institucij ter koristi blagovnim znamkam družb. Posledično povečuje dolgoročno konkurenčnost, olajšuje dostop do kapi- tala in zmanjšuje tveganja povezana z (ne)ugledom. Boljše razkrivanje nefinančnih informacij povečuje imidž odgovornega podjetja in spodbuja pozitiven odnos v razmerju do drugih družb, državnih organov, medijev, dobaviteljev in skupnosti, v kateri podjetje deluje, kakor tudi do okolja, saj lahko povečano poročanje o to- vrstnih faktorjih vodi do bolj trajnostnega razvoja. Poleg tega je Business in the Community, britanska skupnost, ki promovira odgovorno podjetništvo, izvedla raziskavo, ki je razkrila bistveno povezavo med učinkovitim managementom in upravljanjem okoljskih in socialnih vprašanj ter finančnimi rezultati zadevnih družb.4 Rezultati raziskave so pokazali, da so družbe, ki so se aktivno ukvarjale in merile socialne in okoljske vidike poslovanja, v pogledu finančne uspešnosti prekosile rivale na lestvici FTSE 350 za 3,3 do 7,7%, kar zadeva delniški donos.5 Iz teh razlogov je nefinančno poročanje kljub pretežno prostovoljni naravi med velikimi multinacionalkami postalo že skoraj pravilo. Zaradi razširjanja nefinančnega poročanja se tudi letna poročila spreminjajo – so namreč manj obsežna kot nekoč, po drugi strani pa vključujejo več informacij o pobudah, ki jih uvrščamo pod družbeno odgovornost podjetij, pri čemer vse več gospodarskih družb objavlja tudi ločena poročila o družbeni odgovornosti.6 Spreminja se tudi način objave poročil, saj je zaradi pomena pobud družbene odgovornosti za krepitev javne podobe družb postalo zelo pomembno, da letna poročila, vključno z rezultati družbene odgovornosti, dosežejo potrošnike in vla- gatelje. Iz tega razloga se podjetja poslužujejo različnih medijev za razširjanje re- zultatov letnih poročil, vključno s socialnimi omrežji, kot sta Facebook in Twitter. V poročilih je tudi vse več izjav zanesljivosti, ki jih poročilom podelijo neodvisni zunanji viri, s čimer želijo povečati raven zaupanja v razkrite podatke. Razvoj 4 Poročilo presoja 33 britanskih družb, ki so uvrščene na londonsko borzo vrednostnih papirjev – London Stock Exchange (index FTSE 350). 5 Laboratory on Valuing Non-Financial Performance: A European framework for company and investor dialogue, (8.1.2012). 6 Takšne so ugotovitve raziskav v okviru Methodologie Annual Review of Corporate Reports, ki služi kot barometer sodobnih praks poročanja – A review of 2010 Fortune 100 corporate reports, 2011, str. 2 – (8.1.2012). 11 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles družbene odgovornosti podjetij tako pomembno vpliva na računovodske prakse v celoti. Pri tem pa predstavlja enega glavnih izzivov za prihodnost razvoj merljivih okvirjev trajnostnega poročanja, poenotenje definicij ter bolj primerljiva uporaba tovrstnih poročil. Obenem bo potrebno bolj poenotiti nacionalno in nadnacional- no zakonodajo ter druge vrste pravil na tem področju. 2.2. Razvoj standardov nefinančnega poročanja na globalni ravni Čeprav je nefinančno poročanje prostovoljno, to ne pomeni, da poteka mimo vseh pravil. Na globalni ravni je vrsta akterjev razvila posamezna načela in stan- darde nefinančnega poročanja – npr. Global Reporting Initiative (GRI), UN Global Compact, ISO 26000, navodila OECD, konvencije Mednarodne organizacije de- la, upravljavski komentar Odbora za mednarodne računovodske standard (IASB), pobude Odbora za finančno stabilnost (FSB), ki deluje v okviru skupine G20 itd. V okviru članka natančneje predstavljamo zgolj nekatere. 2.2.1. The Global Reporting Initiative (GRI) GRI oblikuje standarde za trajnostno poročanje, ki imajo v svetu prevladujočo uporabo.7 GRI je leta 1997 ustanovila neprofitna Koalicija okoljsko odgovornih gospodarstev (Ceres), ob pomoči okoljskega programa Organizacije združenih narodov (OZN). Leta 1999 je GRI objavila osnutek navodil za trajnostno poro- čanje (Sustainability Reporting Guidelines), leta 2000 pa prvo popolno verzi- jo standardov. GRI je stalna institucija mednarodnega prava, s sekretariatom v Amsterdamu; je neodvisna, čeprav tesno sodeluje z okoljskim programom OZN in v sodelovanju z UN Global Compact. GRI si prizadeva, da bi trajnostno poročanje postalo stalnica vseh organizacij, kot to velja za finančno poročanje. Njeni standardi se uporabljajo za velike korporacije, javna podjetja, manjša podjetja, nevladne organizacije ipd. Gre za okvir poročanja o vprašanjih, kot so človekove pravice, delavski položaj, okolje, korupcija ipd. GRI 7 Leta 2009 naj bi preko 1.400 organizacij iz 60 držav uporabljajo njihove standarde pri pripravi trajnostnih poročil, enajst držav pa naj bi se na GRI standarde sklicevalo v nacionalnih pravilih – glej GRI, Year in Review, 2009/2010, (2.8.2011). Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 12 Članki / Articles standardi veljajo za najbolj kredibilne, ker so bili oblikovani po načelu soglasja o njihovi vsebini s strani vrste interesnih skupin (npr. poslovnežev, civilne družbe, delavskih predstavnikov, vlagateljev, računovodij, akademikov, vlad itd.). GRI si prizadeva postopoma izboljšati standarde trajnostnega poročanja. Danes je v veljavi tretja generacija GRI standardov (t.i. GRI-G3), ki je bila objavljena ok- tobra 2006 na veliki mednarodni konferenci z več tisoč udeleženci. GRI-G3 so sestavljeni iz načel in postavk, slednje pa sestavlja več kazalcev dosežkov: a) načela trajnostnega poročanja poročevalcem pomagajo opredeliti: - vsebino trajnostnega poročila: načela resničnosti, vključenosti interesnih skupin, trajnosti in popolnosti, - kakovost poročila: načela uravnoteženosti, primerljivosti, točnosti, jasnosti, zanesljivosti; ter določiti - meje poročila: ali podatki zajemajo zgolj posamezno gospodarsko družbo ali tudi hčerinske družbe ali pa morebiti celo bolj ohlapne povezave, kot so skupni podjemi. b) postavke trajnostnega poročanja vključujejo razkritja posameznih vidikov upravljanja. Postavke (ali faktorji) zadevajo področja, kot so: - okolje: materiali, voda, biotska raznovrstnost, izpusti itd., - človekove pravice: klavzule varovanja človekovih pravic v pogodbah o inve- stiranju in javnem naročanju, prepoved diskriminacije, svoboda združevanja in kolektivna pogajanja, otroško delo, prisilno delo ipd., - dostojno delo: statistika zaposlenih – skupno število, po regijah, po spolu, po tipu zaposlitve, število tistih, ki so se na delo vrnili s starševskega dopu- sta, število zaposlenih, ki so vključeni v kolektivna pogajanja, varnost pri delu, izobraževanje in usposabljanje, enako plačilo za enako delo itd., - družba: vpliv poslovanja na lokalno družbo, korupcija, kršitve svobodne kon- kurence, kazni za kršitev zakonodaje ipd. - produktna odgovornost: varstvo potrošnikov, označevanje proizvodov itd. GRI-G3 predstavljajo osnovo okvirja trajnostnega poročanja, pri čemer GRI izdaja tudi dodatne elemente, kot so sektorski dodatki in nacionalne priloge, ki odražajo potrebe specifičnih sektorjev ali nacionalne poročevalske zahteve. Celoten okvir poročanja (vključno s standardi GRI-G3) je prosto dostopen in velja za javno dobro. Omeniti velja, da je v pripravi že četrta generacija stan- dardov trajnostnega poročanja (GRI-G4), ki naj bi bila objavljena leta 2013. Ker se tudi nova generacija standardov razvija s pomočjo mednarodnih posveto- 13 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles vanj in delavnic širokega spektra interesnih skupin, GRI zainteresirane poziva k sodelovanju.8 2.2.2. Drugi mednarodni standardi trajnostnega poročanja Na primerljivem konceptu kot GRI standardi so zasnovani tudi nekateri drugi stan- dardi. Izpostavljamo naslednje: Načelni standardi AA1000 - : gre za standarde, ki jih izdaja AccountAbility, neodvisna in neprofitna mednarodna organizacija, ki promovira odgovornost in trajnostno poslovanje. Organizacija deluje od leta 1995 in ima sedež v Londo- nu. Osrednje poslanstvo organizacije je priprava standardov serije AA1000, ki naj bi organizacijam pomagali biti bolj odgovorne in trajnostne. Kot standardi GRI, so tudi standardi AA1000 oblikovani s posvetovanji z različnimi interesnimi skupinami. Standardi - SA8000: gre za globalne standarde socialne odgovornosti za dostojne delovne pogoje, ki jih razvija in nadzoruje neprofitna organizacija za varstvo človekovih pravic SAI – Social Accountability International; leta 2009 naj bi njihovi standardi SA8000 zajemali preko 1,3 milijona delavcev. SA8000 pokrivajo naslednja področja odgovornosti: otroško delo, prisilno delo, varnost in zdravje pri delu, svoboda združevanja in kolektivna pogajanja, prepoved dis- kriminacije in kaznovanja delavcev (fizičnega, psihičnega nasilja in verbalnega nasilja), delovni čas, plačilo za delo in upravljanje s človeškimi viri. Standardi ISO 26000 - : so prostovoljni mednarodni standardi socialne odgovor- nosti, ki jih izdaja Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO). Standardi ISO 26000 organizacije spodbujajo k temu, da prispevajo k trajnostnemu ra- zvoju in da gredo preko samih pravnih zavez, tako da pravne zahteve priznajo kot osnovno dolžnost vsake organizacije, družbeno odgovorno ravnanje pa zahteva upoštevanje in prilagajanje družbenim, okoljskim, pravnim, kulturnim in političnim raznolikostim družbe, v kateri posamezna organizacija posluje. Pri tem velja izpostaviti, da ISO 26000 niso klasični ISO standardi, saj ne vsebujejo zahtev, temveč zgolj priporočila, tako da posledično tudi ni mogoče pridobiti certifikata ISO 26000. Različnim vrstam organizacij standardi ISO 26000 ponujajo usmeritve glede: 8 Glejte spletno stran: (2.8.2011). Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 14 Članki / Articles • temeljnih institutov in definicij pojmov, povezanih z družbeno odgovornostjo; • ozadja, trendi in značilnosti družbene odgovornosti; • načela in prakse družbene odgovornosti; • vidiki družbene odgovornosti; • izvajanje in pospeševanje družbeno odgovornega ravnanja; • komuniciranje z interesnimi skupinami; • sporočanje zavez in dosežkov na področju družbene odgovornosti. 2.2.3. Globalni sporazum Združenih narodov Globalni sporazum Združenih narodov9 je pobuda Organizacije Združenih narodov za spodbujanje podjetij k sprejemu trajnostne in družbeno odgovorne politike ter k poročanju o dosežkih na teh področjih. Gre za poziv h »korporacijskemu drža- vljanstvu«, torej da naj bodo podjetja »dobri korporacijski državljani«, pri čemer pobuda vzpostavlja okvir desetih načel za gospodarske subjekte, ki posegajo na področja človekovih pravic, dela, okolja in korupcije. Pobudo je leta 1999 razglasil tedanji sekretar OZN Kofi Annan na Svetovnem gospodarskem forumu, uradno pa je pričela delovati leta 2000. Pobudo podpi- ra šest agencij OZN, in sicer: Visoki komisar ZN za človekove pravice, Okoljski program ZN, Mednarodna organizacija dela, Razvojni program ZN, Organizacija ZN za industrijski razvoj ter Urad ZN za droge in kriminal. Na osnovi globalne diskusije z različnimi interesnimi skupinami je pobuda Global Compact objavila naslednjih deset načel: a) Človekove pravice – podjetja morajo: • Načelo 1: podpirati in varovati mednarodno priznane človekove pravice; in • Načelo 2: zagotavljati, da ne sodelujejo pri kršitvah človekovih pravic; b) Delovni standardi – podjetja morajo spoštovati: • Načelo 3: svobodo združevanja in učinkovito priznavati pravico do kolektivnih pogajanj; • Načelo 4: odpraviti vse oblike prisilnega dela; • Načelo 5: učinkovito odpraviti delo otrok; in • Načelo 6: odpraviti diskriminacijo pri zaposlovanju in opravljanju poklica; c) Okolje – podjetja morajo: 9 Ang.: United Nations Global Compact, znan tudi kot Compact ali UNGC. 15 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles • Načelo 7: podpirati previdnostni pristop k okoljskim izzivom; • Načelo 8: sprejeti pobude za pospeševanje okoljske odgovornosti; in • Načelo 9: spodbujati razvoj okolju prijaznih tehnologij; d) Preprečevanje korupcije: • Načelo 10: podjetja morajo delovati proti korupciji v vseh njenih oblikah, vključno z izsiljevanjem in podkupovanjem. 2.3. Celostno poročanje Od izbruha finančne krize so se iz argumentov za trajnostno poročanje razvile po- bude, ki zagovarjajo celostno (ali integrirano) poročanje gospodarskih družb. V tem pogledu je organizacija Valižanskega princa »Accounting for Sustainability« leta 2007 vzpostavila okvir povezanega poročanja.10 Cilj projekta je bil prido- biti primere dobre prakse, ki bi ponazarjali, kako lahko finančno in nefinančno poročanje izboljša organizacijske procese in ukrepanje.11 Ko je kriza izpostavi- la potrebo, da kapitalske odločitve odražajo dolgoročne dejavnike, je projekt začel sodelovati z Mednarodno zvezo računovodij12 in s prej omenjeno Global Reporting Initiative (GRI) z namenom ustanovitve Mednarodnega odbora za ce- lostno poročanje,13 ki se je nedavno preimenoval v »svet«. Vloga IIRC, ki je bil ustanovljen avgusta 2010, je razviti nov mednarodno spreje- mljiv pristop k poročanju, rezultat katerega bo poročanje, ki ne zagotavlja zgolj finančnih informacij, ampak tudi informacije o upravljanju organizacije, social- nih in okoljskih dosežkih, in to na celovit način, ki odraža, da so vsi ti elementi (finančni, upravljavski, socialni in okoljski) tesno povezani in soodvisni.14 Kot je pojasnil IIRC »celostno poročanje prikazuje povezave med strategijo organi- zacije, njenim upravljanjem in finančnimi dosežki ter socialnimi, okoljskimi in ekonomskimi okoliščinami, v katerih deluje«, pri čemer poudarjajo, da lahko »celostno poročanje pomaga poslovnim subjektom sprejeti bolj trajnostne 10 Ang.: Connected Reporting Framework. 11 The Prince's Accounting for Sustainability Project, Accounting for Sustainability: Practical Insights Book, (8.1.2012). Družbe, ki uporabljajo ta okvir poročanja, so med drugim: Aviva, BT in HSBC – glej: Hopwood, A., Unerman, J., Fries, J., Accounting for Sustainability: Practical Insights, Earthscan, UK, 2010. 12 Ang.: International Federation of Accountants – IFAC. 13 Ang.: International Integrated Reporting Committee – IIRC. 14 (8.1.2012). Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 16 Članki / Articles odločitve in vlagateljem in drugim interesnim skupinam omogoči vpogled v dejansko delovanje organizacije«.15 Celostno poročilo naj bi bilo enotno poročilo, ki bi prestavljalo osrednje poročilo organizacije – v večini pravnih redov je to letno poročilo ali njemu enakovredno poročilo. Z opredelitvijo materialnih vprašanj za organizacijo naj bi celostno poro- čilo na jasen in jedrnat način prikazalo sposobnost organizacije, da se vzpostavi in uspešno deluje kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno. Upoštevajoč povečano usmerjenost k bolj trajnostnemu razvoju in izkušnje, ki jih je prinesla gospodarska kriza, je razumno pričakovati, da bi celostno poročanje lahko predstavljalo pomemben korak za organizacije, ki so soočene z izzivi 21. stoletja. EU mora v tem pogledu sprejeti jasna in učinkovita pravila, ki bodo za- gotovila zanesljivo celostno poročanje, ter gospodarske partnerice spodbuditi k sprejemu primerljivih pravil. 3. PRAVNO UREJANJE NEFINANČNEGA POROČANJA V EU EU se je v zakonodajnem pogledu v zadnjih desetletjih osredotočala na urejanje finančnega poročanja, s čimer je želela zagotoviti primerljivost letnih poročil go- spodarskih družb, tako na ravni EU kot globalno.16 Kar zadeva pravila nefinanč- nega poročanja, so dosežki EU znatno nižji. 3.1. Priporočilo o razkrivanju okoljskih vprašanj Evropska komisija (odslej Komisija) je podporo nefinančnemu (trajnostnemu) poročanju prvič izkazala leta 1992, ko je objavila svoj peti akcijski načrt za po- dročje okolja »Towards sustainability«.17 Med drugimi predlogi s področja varo- vanja okolja je Komisija predlagala tudi pobudo Skupnosti na področju računo- vodstva. Pogodba iz Amsterdama, ki je pričela veljati leta 1999, je priznala, da predstavlja ključni element za pospeševanje trajnostnega razvoja (člen 6 PES) 15 IIRC, About integrated reporting, , (8.1.2012). 16 Natančneje o tem: Ivanjko, Š., Kocbek, M., Prelič, S., Korporacijsko pravo, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 205 in nasl. 17 Towards Sustainability, A European Community programme of policy and action in relation to the environment and sustainable development, COM (1992) 23. 17 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles načelo integracije okoljskih zahtev v druge politike EU, zaradi česar je leta 2001 Komisija sprejela Sporočilo o šestem načrtu za okolje.18 Kljub temu je Komisija ugotovila: »odsotnost izrecnih pravil je prispevala k nastanku situacije, v kateri različni zainteresirani subjekti, vključno z zakonodajalci, vlagatelji, finančnimi anali- tiki in javnostjo na splošno, objavljene okoljske informacije smatrajo za bo- disi neustrezne ali pa nezanesljive. Vlagatelji morajo vedeti, kako podjetja obvladujejo okoljske zadeve. Zakonodajalec je zainteresiran za spremlja- nje uporabe okoljskih predpisov in s tem povezanih stroškov. Kljub temu je razkrivanje okoljskih podatkov v letnih poročilih podjetij še zmeraj na nizki ravni, čeprav se pogosto zdi, da imajo podjetja vse večje okoljske stroške, povezane s preprečevanjem onesnaževanja, čiščenjem opreme in obvla- dovanjem odpadkov, zlasti to velja za podjetja v sektorjih, ki imajo znaten učinek na okolje«.19 Prvi korak k reševanju teh težav predstavlja Priporočilo Komisije 2001/453/ES z dne 30. maja 2001 o priznavanju, merjenju in razkrivanju okoljskih vprašanj v letnih računovodskih izkazih in letnih poročilih družb.20 Priporočilo pojasnju- je računovodska pravila in prikazuje, kako bi bilo mogoče izboljšati kakovost, transparentnost in primerljivost okoljskih podatkov v letnih poročilih gospo- darskih družb. Ugotavlja, da je brez ustreznih skupnih pravil glede razkrivanja podatkov, povezanih z varovanjem okolja, zelo težko delati primerjave med fi- nančnimi poročili gospodarskih družb. Zato priporočilo gospodarske družbe spodbuja, da izboljšajo okoljsko informiranje vlagateljev, oblastnih organov, finančnih analitikov in javnosti na splošno. Glede na to, da priporočilo ni zave- zujoč dokument (upoštevajoč člen 288 PDEU), pa je njegov praktični učinek odvisen zgolj od prepričevalne moči Komisije, ki je države članice pozvala, da upoštevajo to priporočilo ter Komisijo obvestijo o ukrepih, ki jih bodo sprejele na tem področju. 18 Proposal for a Decision of the European Parliament and of the Council Laying down the Community Environment Action Programme 2001-2010, COM (2001) 31 final. 19 Recommendation on the recognition, measurement and disclosure of environmental issues in the annual accounts and reports of companies, OJ L 156, 13.6.2001, odst. 4. 20 Ibidem. Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 18 Članki / Articles 3.2. Nefinančno poročanje v računovodskih direktivah EU Od sprejema Modernizacijske direktive za področje finančnega poročanja21 leta 2003 je nefinančno poročanje postalo tudi predmet zakonodaje EU. Pri tem je predvsem bistvena Četrta direktiva s področja prava družb,22 katere člen 46(1)(b) glede na spremembe iz leta 2003 določa, da »(k)olikor je potrebno za razume- vanje razvoja, uspešnosti ali položaja družbe, analiza vključuje tako ključne finančne, in kjer je to ustrezno, nefinančne kazalnike uspešnosti, pomembne za posamezno poslovanje, skupaj z informacijami o okoljskih zadevah in za- poslenih«. Podobno določbo vsebuje tudi člen 36(1) Sedme direktive s področja prava družb, ki ureja vsebino konsolidiranih letnih poročil. Obe določbi nadalje nadgrajuje t.i. Direktiva o preglednosti,23 ki v členu 4(5) določa, da se »(p)oroči- lo uprave … pripravi v skladu s členom 46 Direktive 78/660/EGS in v primeru, da mora izdajatelj pripraviti konsolidirane računovodske izkaze, v skladu s členom 36 Direktive 83/349/EGS.« Kljub temu lahko v primerjavi z določbami o finančnem poročanju, ki so zelo podrobne in obsežne, določbe o nefinančnem poročanju označimo najmanj za neambiciozne in skromne. Upoštevajoč pomen trajnostnega razvoja in druž- beno odgovornega upravljanja za prihodnji razvoj evropskega gospodarstva in družbe sedanja ureditev nefinančnega poročanja na ravni EU ne more veljati za zadovoljivo. To velja predvsem zato, ker ji manjka zadostna pravna obligatornost, upoštevajoč, da je nefinančno poročanje zgolj prostovoljno. Direktive ga namreč podpirajo zgolj »kolikor je potrebno«. Kot je razkrilo posvetovanje z javnostjo, ki ga je izvedla Komisija,24 je v takšni situaciji delničarjem in vlagateljem težko oceniti dejavnosti, povezane z družbeno odgovornostjo podjetij, pri čemer je prostovoljni 21 Direktiva 2003/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2003 o spremembah Direktiv 78/660/EGS, 83/349/EGS, 86/635/EGS in 91/674/EGS o letnih in konsolidiranih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, bank in drugih finančnih institucij ter zavarovalnic, UL L 178, 17.7.2003, str. 16-22. 22 Četrta direktiva Sveta z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe, UL L 222, 14.8.1978, str. 11-31. 23 Direktiva 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v tr- govanje na reguliranem trgu, in o spremembah Direktive 2001/34/ES, UL L 390, 31.12.2004, str. 38-57. 24 DG Internal Market and Services, Summary Report of the Responses Received to the Public Consultation on Disclosure of Non-Financial Information by Companies, April 2011 (odslej: Report of the responses), (8.1.2012). 19 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles sistem poročanja o teh vprašanjih zgolj pot k povečanju ugleda družb, brez da bi se zasledovali drugi pomembni cilji nefinančnega poročanja. V tem pogledu je Evropski sindikalni inštitut nedavno poudaril, da ni dovolj »povabiti« podjetij, naj ravnajo odgovorno, temveč so potrebni bolj konkretni/zavezujoči ukrepi.25 Dodatna težava pri tem je ta, da so gospodarske družbe znotraj EU v pogledu nefinančnega poročanja zelo različno obravnavane. Glede na to, da direktive predstavljajo akte harmonizacije (in ne unifikacije), so nekatere države članice (npr. Združeno kraljestvo, Francija, Nizozemska, Švedska in Danska) sprejele pravila, ki presegajo zahteve iz direktiv – tako je npr. Danska sprejela standarde UN Global Compact, na katere se sklicuje nacionalna zakonodaja o nefinanč- nem poročanju, medtem ko se znotraj francoskega prava oblikuje nacionalni okvir standardov nefinančnega poročanja. Poleg tega nekatere države članice določajo obveznost nefinančnega poročanja, druge pa so sprejele zgolj sistem »comply or explain«, v okviru katerega morajo družbe poročati o nefinančnih vidikih poslovanja, če pa tega ne storijo, morajo pojasniti razloge za to. Takšna situacija nedvomno ovira enotni trg in povzroča težave pri primerjanju družb iz različnih pravnih redov. Poleg tega lahko države članice izvzamejo mala in srednja podjetja iz obveznosti poročanja o tovrstnih vprašanjih, kar dodatno zmanjšuje pomen nefinančnega poročanja. Glede na to, da so bila pravila o nefinančnem poročanju šele nedavno uvedena v računovodske direktive EU (tj. leta 2005, ko je bil pomen družbene odgovornosti podjetij že široko priznan), preseneča dejstvo, da vprašanje nefinančnega poročanja ni bilo bolj natančno preučeno. Razloge za prostovoljni pristop Komisije lahko najdemo v preambuli Direktive 2003/51/ ES, ki pojasnjuje, da: »(9) Letno poročilo in konsolidirano letno poročilo sta pomembna elementa poročanja o finančnem položaju. (…) Informacije naj ne bi bile omejene zgolj na finančni vidik poslovanja družbe. Pričakuje se, da naj bi to, kjer je to ustrezno, pripeljalo do analize okoljskih in družbenih vidikov, potrebnih za razumevanje razvoja, uspešnosti ali položaja družbe. (…) Upoštevaje razvijajoč se značaj tega področja poročanja o finančnem položaju in potencialno breme za podjetja pod določeno velikostjo pa se lahko države članice odločijo, da se odpovejo obveznosti posredovanja nefinančnih informacij pri letnem poroči- lu takih podjetij.« 25 ETUC resolution on a renewed EU strategy 2011-2014 for Corporate Social Responsibility (CSR), 7-8 December 2011, odst. 17. Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 20 Članki / Articles V tem pogledu lahko upamo, da so se tisti, ki sprejemajo odločitve, iz krize naučili, da je dolgoročna vzdržnost gospodarstva in okolja cilj, zaradi katerega je vredno podpreti vse instrumente, ki omogočajo njegovo doseganje – nenazadnje bi le s težavo za katerokoli pravno področje rekli, da nima »razvijajočega se značaja« in če bi iz tega razloga čakali, da se pravna evolucija zaključi, preden bi sprejeli zavezujočo zakonodajo, bi bilo le redko katero pravno področje pravno urejeno. Poleg tega se je nefinančno poročanje od leta 2001, ko je Komisija predlagala Modernizacijsko direktivo, znatno razvilo in dobilo večjo podporo, kot jo je imelo desetletje nazaj. 4. NA POTI K BOLJ UČINKOVITI UREDITVI NEFINANČNEGA POROČANJA V EU 4.1. Podlaga za ukrepanje Upoštevajoč prej omenjene razlike med državami članicami EU, kar zadeva zahte- ve glede nefinančnega poročanja, so se v zadnjem času povečali pritiski za razvoj načel družbene odgovornosti podjetij, zahtev po večji primerljivosti, zanesljivosti in relevantnosti razkritih informacij. Posledično tudi Komisija kaže zavezanost k bolj učinkovitim pravilom o nefinančnem poročanju. Več njenih pobud tako kaže, da lahko v prihodnje pričakujemo bolj natančne zahteve o trajnostnem poročanju. V tem okviru je Komisija leta 2010 v Sporočilu o Aktu za enotni trg26 poudarila, da je temeljnega pomena, da evropska podjetja dokažejo čim večjo odgovornost, tako do svojih zaposlenih in delničarjev kot do družbe na splošno. Komisija je pouda- rila, da se njihovo upravljanje lahko izboljša zlasti v zvezi s sestavo in raznolikostjo upravnih odborov, vključno z zastopanostjo žensk, ter dolgoročnimi zavezami del- ničarjev in delavcev, ki so lastniki deleža družbe. Da se hkrati okrepita upravljanje podjetij in socialna oziroma družbena odgovornost podjetij, se bo moral preuda- rek osredotočiti na izboljšanje preglednosti, zlasti na področju človekovih pravic in trajnostnega razvoja, ter na načine za izboljšanje delovanja podjetij s ciljem večje udeleženosti zaposlenih in izboljšanega odnosa z delničarji ter olajšanja primer- nejšega vrednotenja podjetij na finančnih trgih.27 V samem Aktu za enotni trg iz 26 Sporočilo Komisije, K aktu za enotni trg, Za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo, KOM (2010) 608 konč. 27 Ibidem, pri predlogu št. 38. 21 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles aprila 2011 Komisija poudarja, da notranji trg temelji »na visoko konkurenčnem socialnem tržnem gospodarstvu«, ki odraža razvoj v smeri vključujoče rasti, ki bo socialno pravičnejša in ekološko trajnostna. Razvijajo se novi gospodarski modeli, ki dajejo prednost družbenim vidikom pred golim finančnim dobičkom. Komisija poudarja, da mora ta razvoj priti do izraza tudi na enotnem trgu. Iz tega razloga je po njeni oceni treba zagotoviti enake konkurenčne pogoje, podpreti prakse, ki v gospodarstvo uvajajo več pravičnosti in tako prispevajo k boju proti izključenosti. Izkoristiti je tudi treba finančni vzvod, ki ga nudi evropska panoga upravljanja pre- moženja (v letu 2009 vredna 7.000 milijard evrov), da se spodbudi razvoj podjetij, ki se poleg legitimnega iskanja finančnega dobička zavzemajo tudi za doseganje ciljev splošnega interesa, socialnega razvoja in etičnih ali okoljskih ciljev. Da bi bila pravila enaka za vse, bo Komisija predložila zakonodajni predlog o preglednosti socialnih in okoljskih informacij, ki jih dajejo na voljo podjetja v vseh sektorjih.28 Komisija namreč poudarja, da lahko ustrezno merjenje in razkrivanje nefinančnih vidikov poslovanja pomembno prispeva k trajnostnemu razvoju podjetij. V tem pogledu tudi Strategija EU za rast (Evropa 2020)29 promovira družbeno odgovorno poslovanje. Komisija ponovno poudarja, da morajo reforme »prispe- vati k trajnostnemu razvoju, ki bo temeljil na visoko konkurenčnem socialnem tržnem gospodarstvu« ter da notranji trg temelji na »visoko konkurenčnem so- cialnem tržnem gospodarstvu«, kar odraža trende k bolj vključujoči, socialno pravičnejši in okoljsko vzdržni rasti. Pri tem Komisija med dvanajstimi temeljnimi cilji strategije za povečanje rasti in okrepitev zaupanja izpostavlja pobudo za ponovno opredelitev vloge podjetij v današnjem gospodarstvu, pri čemer bi se osredotočili na izboljšano preglednost, zlasti na področju okolja, človekovih pravic in trajno- stnega razvoja. Komisija je poudarila, da so v uporabi novi modeli poslovanja, pri katerih družbeni vidiki prevladujejo nad izključnim ciljem finančnega dobička, ter napovedala, da bo predstavila zakonodajni predlog o preglednosti družbenih in okoljskih podatkov, ki jih zagotavljajo podjetja v vseh sektorjih. Znotraj svežnja ukrepov za bolj odgovorno poslovanje, ki je bil objavljen oktobra 2011, je Komisija sprejela novo sporočilo,30 ki podaja enostavnejšo definicijo 28 Sporočilo Komisije, Akt za enotni trg, COM (2011) 206 final. 29 Evropa 2020, Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, COM (2010) 2020 final. 30 Sporočilo Komisije, Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14, COM (2011) 681 final. Sporočilo je sprejela Evropska sindikalna konfederacija (ETUC) – glej ETUC resolution on a renewed EU strategy 2011-2014 for Corporate Social Responsibility (CSR), 7.-8. december 2011. Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 22 Članki / Articles družbene odgovornosti podjetij, in sicer je to »odgovornost podjetij za njihove učinke na družbo«, ter opredeljuje naloge podjetij za izpolnitev te odgovornosti. V povezavi s tem je eden od temeljnih ciljev EU izboljšati razkrivanje podatkov o družbenih in okoljskih vidikih poslovanja, pri čemer je Komisija ponovno potrdila namero objaviti nov zakonodajni predlog o tem vprašanju. Konkretne aktivnosti Komisije za izboljšano ureditev nefinančnega poročanja so se sicer začele leta 2009, ko je Komisija pričela s pogovori z različnimi intere- snimi skupinami, na osnovi katerih je leta 2010 organizirala serijo delavnic, no- vembra 2010 pa je sprožila javno posvetovanje o razkrivanju nefinančnih infor- macij, ki se je zaključilo konec januarja 2011. Na poziv k podajanju stališč so se odzvale številne države članice, organizacije in socialni partnerji z mednarodne, evropske in nacionalne ravni, pa tudi podjetja, poklicna združenja, predstavniki akademstva in posamezni evropski državljani. Udeleženci, ki so podali odgovore na postavljen vprašalnik s strani Komisije, so na splošno soglašali, da se pravni režimi glede vprašanja razkrivanja nefinančnih podatkov med državami članicami EU precej razlikujejo. Številni so menili, da to povzroča znatne težave pri primerjanju podjetij iz različnih držav članic. Večina udeležencev je tudi menila, da je sedanji sistem pravil na obravnavanem področju slab ali zelo slab ter da mu primanjkuje transparentno- sti, to pa vodi do pomanjkanja uravnoteženosti in povezanosti poročil podjetij, zaradi česar delničarji in vlagatelji težko ocenijo, v kolikšni meri podjetja deluje- jo družbeno odgovorno. Pri tem je zanimivo to, da udeleženci posvetovanja iz držav, v katerih je v veljavi strožji sistem zahtev glede nefinančnega poročanja, niso menili, da tovrstno poročanje predstavlja pretirano administrativno breme za podjetja. 4.2. Regulatorne alternative za bolj učinkovito nefinančno poročanje v EU Pri odločanju o prihodnjih pristopih k nefinančnemu poročanju bo morala Komisija izbrati med več razpoložljivimi alternativami, čeprav jih je v več pogledih mogoče kumulirati. Te alternative se razprostirajo od nezavezujočih instrumentov (soft-law) na eni strani do stroge poenotene zavezujoče zakonodaje na drugi strani. Nezavezujoči instrumenti za razširitev nefinančnega poročanja predvsem obse- gajo širitev dobrih praks s tega področja, izboljšana navodila in več spodbud za 23 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles podjetja v okviru prostovojnega sistema (npr. s podeljevanjem nagrad za zgledna trajnostna poročila) ter samoocenjevanje in primerjave znotraj gospodarskih pa- nog. Nadalje bi lahko tudi EU spodbujala prostovoljno poročanje in promovirala obstoječe mednarodne standarde za nefinančno poročanje. V tem pogledu bi Komisija lahko izdala priporočilo ali navodila glede družbenega poročanja, kot je to storila v povezavi z okoljskim poročanjem, in na ta način poudarila koristi trajno- stnega poročanja za ugled in konkurenčnost podjetij. Zaradi svoje nezavezujoče narave vsi ti instrumenti podjetjem zagotavljajo fleksibilnost, po drugi strani pa omejitev zgolj na te možnosti pomeni nadaljnjo ohranitev statusa quo, po katerem nekatere države članice vzpostavljajo visoke standarde nefinančnega poročanja, druge pa ne in kjer podjetja, ki so uspešna z vidika trajnostnega razvoja, pripra- vljajo poročila, druga pa ne oziroma zgolj poudarijo tista področja trajnostnega razvoja, na katerih so uspešna, medtem ko so druga področja nerazkrita – na- mreč, če podjetje dobro posluje z vidika okoljske vzdržnosti, to nujno ne pomeni, da je tudi uspešno z vidika socialne (zlasti delavske) vzdržnosti. Da bi zagotovila jasne zahteve glede razkrivanja podatkov in s tem določeno poenotenje in primerljivost širom EU mora torej EU spremeniti obstoječi pravni sistem glede korporacijskega poročanja. Kot že omenjeno, je Komisija ob več priložnostih napovedala zakonodajni predlog o preglednosti socialnih in okoljskih informacij. V pogledu zakonodajnih instrumentov ima na razpolago dve možnosti – direktivo in uredbo. Na področju finančnega poročanja se je EU posluževala obeh oblik zakonodajnih instrumentov – direktiv, ko so mogoče določene razlike v pravnih ureditvah držav članic, uredbe pa, ko je potreben popolnoma enoten pristop na ravni EU, da bi tako zagotovili mednarodno primerljivost poročil evrop- skih podjetij. V tem pogledu bi bila uredba na področju nefinančnega poročanja ustrezen instrument, v kolikor bi se Komisija odločila podeliti zavezujočo naravo enemu od prej omenjenih okvirjev mednarodnih standardov trajnostnega poroča- nja (npr. GRI standardom), kot je temu primer glede Mednarodnih računovodskih standardov na področju finančnega poročanja. Ker standarde trajnostnega poro- čanja sprejemajo zasebne organizacije in kot takšni ne zavezujejo EU, bi tovrstna uredba lahko uredila njihov pravni status znotraj EU ter hkrati ustanovila poseben odbor, ki bi presojal ustreznost posameznih standardov za evropska podjetja in v primeru pozitivne presoje le-te sprejel v pravni red EU, s čimer bi dobili nadzor EU nad standardi, ki zavezujejo evropska podjetja. Kljub tem prednostim ured- be na področju nefinančnega poročanja je na sedanji stopnji razvoja nefinanč- nega poročanja v EU težko pričakovati politično podporo za tak akt unifikacije, Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 24 Članki / Articles zlasti upoštevajoč, da na področju finančnega poročanja Uredba 1606/200231 zavezuje zgolj nekatere skupine družb (tiste, katerih delnice kotirajo na borzi), pa še to zgolj glede konsolidiranih poročil. Iz tega izhaja, da je glede prihodnje zakonodaje EU na področju nefinančnega poročanja bolj realistično pričakovati direktivo kot uredbo. Glede direktive o nefinančnem poročanju obstajata nadaljnji dve alternativi: po prvi bi spremenili obstoječi računovodski direktivi EU (četrto in sedmo direktivo s področja prava družb) in morebiti tudi Direktivo o preglednosti, ki se pri vpra- šanju nefinančnega poročanja sklicuje na prvi dve. Druga alternativa pa je, da se sprejme povsem nova direktiva, ki bi celovito urejala vprašanje nefinančnega poročanja. Čeprav sta obe alternativi sprejemljivi, je prednost prve ta, da bi inte- gracija pravil o nefinančnem poročanju v enoten zakonodajni akt glede poročanja gospodarskih družb izkazala podporo EU za razvijajoči se koncept celostnega (integriranega) poročanja in okrepila zahteve po pripravi celostnih poročil glede finančnih in nefinančnih vprašanj. Po drugi strani pa bi ločena direktiva o nefinanč- nem poročanju lahko morda bolj učinkovito poudarila pomen trajnostnih poročil, čeprav bi to verjetno pomenilo nadaljnjo prakso priprave dveh ločenih poročil – enega za finančne in drugega za nefinančne vidike poslovanja. 4.3. Vsebina poročila 4.3.1. Katere informacije bi morale evropske gospodarske družbe razkrivati? Čeprav je Komisija že napovedala pripravo zakonodajnega predloga o nefinančnem poročanju, to še nič ne pove o vsebini takšne zakonodaje. Vsebinsko gledano ima Komisija na voljo dve možnosti: načelni pristop in pristop, ki bi zahteval bolj podrobno razkrivanje podatkov. Načelni pristop bi pomenil zahtevo, da podjetja pojasnijo samo, ali imajo politiko družbene odgovornosti in kako jo izvajajo ter da opredelijo glavna poslovna tveganja in priložnosti, ki izhajajo iz socialnih in okolj- skih zadev. Po drugi strani bi bolj ambiciozna zakonodaja EU določila bolj konkre- tne zahteve poročanja, tako da bi podjetja morala razkriti vse ključne informacije 31 Uredba (ES) št. 1606/2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov, UL L 243, 11.9.2002, str. 1-4. 25 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles (t.i. ključne kazalce uspešnosti32) glede vprašanj, kot so vključenost delavcev v odločanje in poslovanje, zadovoljstvo strank, javno dojemanje podjetja, okoljska politika in inovacije.33 V vsakem primeru se pričakuje, da bo Komisija določila nekatera obvezna načela glede nefinančnega poročanja, na katerih bodo temeljili natančnejši ključni kazal- ci uspešnosti. Strokovna skupina pri Komisiji se je v tem pogledu strinjala, da bi morale nefinančne informacije biti vsebinske, primerljive, natančne, pravočasne, zanesljive, jasne, preverljive ter usmerjene tako v preteklost kot v prihodnost.34 Glede konkretne vsebine poročil pa lahko Komisija bodisi določi splošne teme po- ročanja in/ali oblikuje natančen seznam ključnih kazalcev uspešnosti. V povezavi s prvim se je Strokovna skupina pri Komisiji strinjala, da bi nefinančne informacije morale pokrivati vsaj vprašanja povezana s človekovimi pravicami, svobodo zdru- ževanja, nediskriminacijo, raznolikostjo, enakim plačilom za enako delo, materiali in odpadki, podnebnimi spremembami, kakovostjo zraka, uporabo energije, ino- vacijami in korupcijo.35 Glede samih ključnih kazalcev uspešnosti lahko Komisija bodisi sama določi seznam zahtev glede poročanja ali pa se sklicuje na enega ali več obstoječih okvirjev za nefinančno poročanje. Tisti, ki so sodelovali na javnem posvetovanju Komisije, so večinoma menili, da bi bilo najbolje, če bi se Komisija sklicevala na ustrezne obstoječe standarde nefinančnega poročanja (npr. na GRI, UN Global Compact, ISO26000, OECD Guidelines for Multinational Enterprises itd.) ter bili tako proti razvoju novih okvirjev, ki bi veljali specifično v EU. Tudi če Komisija sledi temu prevladujočemu stališču, pa mora še zmeraj odločiti, ali bo izbrala (enega ali več) mednarodnih standardov, na osnovi katerih bodo evropska podjetja morala poročati o nefinančnih vidikih poslovanja ali pa bi gospodarske družbe same izbrale ustrezne kazalce – domnevno skupaj s svojimi vlagatelji ali drugimi zainteresiranimi skupinami ter razkrivale informacije v skladu s temi ka- zalci, upoštevajoč namen, kateremu tovrstne informacije služijo. V kolikor bi se Komisija dejansko odločila izbrati ustrezne standarde nefinančne- ga poročanja, bi nedvomno morala sprejeti takšne, ki so že globalno sprejeti, ki so vsebinsko široki ter so tako splošni (upoštevni za vse družbe) kot prilagodljivi posebnostim posameznih sektorjev. Čeprav noben mednarodni okvir standardov 32 Ang. key performance indicators – KPIs. 33 Report of the responses, cit. zg. 34 Expert Group on Disclosure of Non-Financial information by EU Companies, Meeting Report, 20. september 2011, str. 2. 35 Ibidem, str. 3. Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 26 Članki / Articles nefinančnega poročanja ne pokriva vseh vidikov, ki bi potencialno lahko bili po- membni, bi bila takšna izbira pomembna z vidika doseganja potrebne primerljivo- sti. Čeprav je res, kot je ugotovila tudi Strokovna skupina Komisije, da za razliko od finančnega poročanja (kjer obstajajo globalno sprejeti Mednarodni standardi računovodskega poročanja) ne obstajajo zares globalno sprejeti standardi za nefi- nančno poročanje, pa je potrebno priznati, da so standardi GRI zelo blizu temu.36 Pričakujemo tudi lahko, da v kolikor bi Komisija dala prednost enemu od sistemov mednarodnih standardov glede trajnostnega poročanja (npr. GRI), da bi številne druge pravne ureditve sledile izbiri EU. Poleg tega je večina organizacij, ki posta- vljajo mednarodne standarde, odprtih za zunanje predloge glede ključnih kazal- cev uspešnosti, tako da bi bilo mogoče, da si EU izbori svoje mesto v organizaci- ji, katere standardi bi bili sprejeti v zakonodajo EU, ter bi tako lahko pomembno vplivala na vsebino standardov v prihodnosti (tak položaj bi nenazadnje moral biti nagrada za podporo EU in njeno promocijo izbranih standardov). Bistveno bolj pomembno od vprašanja, katere standarde nefinančnega poročanja bi Komisija podprla, pa je vprašanje, kakšna bo obveznost evropskih gospodar- skih družb v tem pogledu – tj. ali bo Komisija sprejela pristop »comply or explain« ali pa bo uvedla obvezne zahteve poročanja. Gre za izbiro med fleksibilnostjo in dejansko zavezanostjo k trajnostnemu razvoju. Gre za izbiro, ki jo bodo morale opraviti same institucije EU, upoštevajoč, da med glavnimi interesnimi skupina- mi obstaja nepomirljivo nasprotje – podjetja namreč zagovarjajo fleksibilnost in prostovoljno naravo poročanja o nefinančnih vidikih poslovanja, medtem ko za- stopniki socialnih in okoljskih interesov poudarjajo samo, da trajnostno poroča- nje ne sme več biti zgolj prostovoljno, podobno kot ni prostovoljno poročanje o finančnih vidikih poslovanja. 4.3.2. Delavcem prijazno poročanje V zvezi z vsebino trajnostnih poročil bo potrebno posebno pozornost nameniti socialnemu poročanju (tj. poročanju o vprašanjih človeških virov) ter ga postavi- ti na primerljivo raven kot velja za okoljsko poročanje. Zaenkrat namreč zahteve glede razkrivanja informacij, ki so relevantne za delavce, zaostajajo za zahtevami glede razkrivanja okoljskih vidikov poslovanje, čeprav imajo delavci položaj »naj- 36 Expert Group on Disclosure, Background non-paper in view of 11 July kick-off meeting, (12.1.2012). 27 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles bolj ključne skupine v podjetju«.37 Kljub temu se sedanja praksa poročanja gle- de vidikov, ki so povezani z delavci, znatno razlikuje od podjetja do podjetja. V tem pogledu podatki kažejo, da je tovrstno poročanje boljše v podjetjih z razvitimi mehanizmi delavskega soodločanja (npr. z aktivnim evropskim svetom delavcev). Primer dobre prakse je družba Volkswagen, v kateri delavski predstavniki sode- lujejo pri razvoju in izboljšavah sistemov trajnostnega poročanja in so vključeni v sporočanje rezultatov teh raziskav delavcem. Tabela: Pogostost poročanja o temeljnih kazalcih GRI glede praks poveza- nih z delavci in dostojnim delom Temeljni kazalec GRI Opis % zgornjih 100 družb, ki kotirajo na borzi in poročajo LA1 Skupno število zaposlenih po vrsti zaposlitve, vrsti pogodbe o zaposlitvi in regiji 66 LA4 % zaposlenih, za katere veljajo kolektivna pogajanja 53 LA5 Minimalni odpovedni roki 36 LA7 Stopnje nadomestil za poškodbe, poklicne bolezni, število smrti povezanih z delom, odsotnost z dela 65 LA8 Izobraževanje, usposabljanja, posvetovanja, preprečevanje ipd. glede resnih bolezni 55 LA10 Povprečno število ur usposabljanja na leto na zaposlenega po kategorijah zaposlenih 56 LA13 Sestava upravljavskih teles ter razporeditev glede na spol, starostno skupino zaposlenih ipd. 62 LA14 Razmerje med osnovno plačo za moške in ženske po zaposlitvenih kategorijah 30 Vir: Vitols, 2011. 37 Vitols, S., ESG Disclosure in the European Union, Sustainable and responsible business, Workshop 4 – The Trade Union perspective on the disclosure of environmental, social and governance information, str. 1. Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 28 Članki / Articles Ta raznolika praksa je rezultat nerazvitih pravnih pravil in prevladujoče prostovolj- nosti na področju trajnostnega poročanja v EU. Na delavnici, ki jo je za posvet z delavskimi predstavniki organizirala Komisija, je bilo zato izpostavljeno, da sedanji režim nefinančnega poročanja z neobveznimi standardi in oblikovanjem poročil, pri nastajanju katerih delavci niso udeleženi, ni ustrezen. Posledično je bilo predlaganih več sprememb, ki bi nefinančno poročanje v EU naredile bolj delavcem prijazno: obvezne zahteve za razkrivanje podatkov glede družbene odgovornosti podjetij - naj veljajo ne le za gospodarske družbe, katerih delnice kotirajo na borzi, temveč za širši spekter družb, vključno z malimi in srednjimi podjetji; poročati bi bilo potrebno o širokem spektru kazalcev družbene odgovornosti – - vključno z razkrivanjem celotne dobaviteljske verige; potrebna je standardizacija kazalcev, da bi lahko s časom zagotovili primerljivost - poročil o trajnostnem razvoju – časovno in med posameznimi gospodarskimi družbami; vključitev »posebnih situacij«, kakršna je npr. preoblikovanje družb; - vzpostavitev bolj deležniškega pristopa, ki bo v razvoj in izboljšave sistemov - poročanja, nadzor razvoja in pogajanja glede trajnostnih strategij vključeval delavce in njihove predstavnike. Čeprav je EU pred izzivom izboljšati celoten sistem trajnostnega poročanja, je ta izziv zlasti velik na področju socialnega poročanja. Doslej je bila okoljskemu po- ročanju namenjena znatno večja skrb EU kot socialnemu poročanju, kar je raz- vidno že iz prej omenjenega priporočila iz leta 2001, ki je omejeno na vprašanje poročanja o okoljskih vidikih poslovanja. Takšen dvotirni pristop do okoljskih in socialnih zadev izhaja tudi iz poročila o uporabi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah,38 ki obravnava zgolj vprašanja nepoštenih poslovnih praks, povezanih s posledicami proizvodov na okolje, ne omenja pa kakršnihkoli socialnih vprašanj. Podobno je bil tudi Priročnik Komisije z naslovom »Buying green«, ki obravnava okoljske vidike javnega naročanja, sprejet kar pet let prej kot njegova različica za področje sociale. Kot je poudarila Evropska sindikalna konfederacija, bo po- trebna »posebna pazljivost, (…) da bi bolje povezali tako socialne kot okoljske vidike«39 – ne le glede javnih naročil in nepoštenih poslovnih praks, temveč tudi glede ureditve korporacijskega poročanja. 38 Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu, UL L 149, 11.6.2005, str. 22-39. 39 ETUC resolution on a renewed EU strategy 2011-2014 for Corporate Social Responsibility (CSR), 7.-8. december 2011, odst. 17. 29 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles V nasprotju z večino delničarjev, ki vse pogosteje na podjetja gledajo zgolj krat- koročno, imajo zaposleni dolgoročne interese v podjetjih in tako tudi pristopajo do njih. Iz tega razloga imajo zaposleni pravico biti obveščeni o vplivu podjetij na različne kazalnike, vključno z okoljskimi, ki imajo najbolj neposreden učinek na zdravje in varnost zaposlenih in bi posledično morali imeti večjo vlogo pri poro- čanju in pobudah glede vzdržnosti na ravni podjetja. 4.4. Druga vprašanja glede nefinančnega poročanja, ki jih bo potrebno urediti 4.4.1. Katera podjetja naj bodo zavezana razkrivati nefinančne informacije? Eno izmed osrednjih vprašanj reforme korporacijskega poročanja se nanaša na to, katere družbe bodo zavezane razkrivati nefinančne informacij. Gre predvsem, čeprav ne izključno, za vprašanje velikosti. Zaradi njihovega učinka na gospodar- stvo ter lokalno skupnost, pa tudi ker narekujejo poslovne trende, je prevladujoče stališče takšno, da bi morale biti velike gospodarske družbe zavezane razkrivati nefinančne vidike svojega poslovanja. Kar zadeva mala in srednja podjetja, pa se mnenja razhajajo.40 Sodelujoči v javnem posvetovanju Komisije so predlagali posto- pni pristop, tako da bi se nova pravila o nefinančnem poročanju najprej uporabljala le za velike družbe, kasneje pa tudi za srednje velike družbe, medtem ko je večina sodelujočih soglašala, da malih podjetij ne bi smeli zavezovati s tovrstnimi zahte- vami, upoštevajoč administrativno breme, ki bi ga to prineslo. Nasprotno temu je bilo stališče, da mala in srednja podjetja sicer ne posamezno, temveč kolektivno pomembno vplivajo na družbo in okolje in bi iz tega razloga morala biti vključe- na v trajnostno poročanje. To je tudi v skladu z načeli celostnega poročanja, po katerih so mala podjetja zavezana poročati, vendar pod manj strogimi pravili – v kolikor bi tudi EU podprla celostno poročanje, bi bilo nedvomno potrebno, da bi bil pristop k ureditvi finančnega in nefinančnega poročanja usklajen. Posebno vprašanje v tem okviru zadeva institucionalne vlagatelje (npr. pokojninske sklade). Glede njih se postavlja dilema, ali naj bodo zavezani s posebnimi ali doda- tnimi zahtevami glede razkrivanja – npr. kako okoljski in socialni vidiki poslovanja 40 Definicijo velikih, srednjih in malih podjetij podaja Četrta direktiva s področja prava družb – o tem Ivanjko, Š., Kocbek, M., Prelič, S., 2009, str. 218-220. Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 30 Članki / Articles vplivajo na njihove investicijske odločitve. To bi bilo pomembno z vidika okrepitve dolgoročnega investiranja, pa tudi zaradi povečanja preglednosti njihovih strank in drugih interesnih skupin ter bi tako podjetja spodbudilo k bolj trajnostnemu de- lovanju. V tem pogledu tudi eno izmed Načel Združenih narodov za odgovorno investiranje razglaša: »Zahtevali bomo ustrezno razkrivanje okoljskih, socialnih in upravljavskih informacij s strani subjektov, v katere investiramo«.41 Kot mo- goče ukrepe znotraj tega načela pobuda izpostavlja: • zahtevajte standardizirano poročanje o trajnostnih vprašanjih (z uporabo orodij, kakršno je Global Reporting Initiative); • zahtevajte, da so trajnostna vprašanja vključena v letna finančna poročila; • zahtevajte informacije glede sprejema oziroma pristopa k ustreznim pravilom, standardom, kodeksom ali mednarodnim pobudam (kakršna je UN Global Compact); • podpirajte delničarske pobude in sklepe za pospeševanje trajnostnega poročanja.42 Končno je v povezavi z naslovniki poročevalskih obvez potrebno obravnavati tudi vprašanje meja poročanja. To zahteva določbe o tem, ali naj poročilo zajema infor- macije na ravni skupine družb (družbe matere in hčerinskih družb) ali naj poročila presegajo skupine (npr. tako da bi vključevala vsa podjetja, na katera ima družba, ki poroča, vpliv). Pri tem bi najbrž prva možnost zadoščala za pridobitev ustreznih informacij o trajnostnih vidikih gospodarskih družb, s čimer bi zagotovili pravno varnost in jim ne naložili pretiranega administrativnega bremena. 4.4.2. Zunanja jamstva in revizija Med ključnimi vprašanji, ki jih bo bodoča zakonodaja EU o nefinančnem poro- čanju morala rešiti, je tudi vprašanje, ali bo razkrite nefinančne informacije po- trebno dati v revizijo zunanjim revizorjem ali vsaj pridobiti neke vrste zunanje jam- stvo. Nobenega dvoma ni, da je presoja s strani neodvisnega strokovnjaka zelo pomembna, saj povečuje točnost, popolnost in primerljivost, pa tudi povečuje zaupanje med zadevnimi subjekti.43 Čeprav to obenem povzroča stroške za pod- jetja, le-teh ne bi smeli obravnavati kot nepotrebnih, upoštevajoč omejen pomen 41 UN Principles for Responsible Investment (UN PRI) – Principle No. 3. 42 Glej (8.1.2012). 43 Glej Report of the responses, cit. zg. 31 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles nepreverjenih poročil. Pri tem je seveda res, da zunanja jamstva za nefinančne informacije zahtevajo znatno drugačne aktivnosti in kvalifikacije kot to velja pri re- viziji finančnih poročil, vendar pa to ne opravičuje tega, da bi se zakonodaja EU zadovoljila s poročili, ki niso zunanje odobrena. V skladu z načelom sorazmernosti bi utegnilo mala in srednja podjetja zavezati zgolj z zagotovitvijo jamstvenih mnenj in ne s popolno revizijo, kar bi znatno omejilo stroške, a obenem prisililo podjetja v pripravo resničnih poročil. Poleg tega bi Komisija lahko razmislila tudi o objavi poročil o nefinančnem poslovanju na spletu. Kot je poudarila Strokovna komisija pri Komisiji, so »poročila, ki so objavljena na spletu, de facto izpostavljena jav- ni verifikaciji«.44 To bi vsem zainteresiranim (zaposlenim, potrošnikom itd.) omo- gočilo presojo poročil, čeprav bi notranje skupine v podjetjih, zlasti zaposleni, morale biti vključene že v pripravo trajnostnih poročil in ne zgolj biti obveščene o končni verziji. Kot je poudarila Evropska sindikalna konfederacija »prisotnost sindikatov predstavlja najbolj učinkovit nadzorni sistem in mehanizem za re- ševanje pritožb«.45 5. SKLEP Kratkoročno in družbeno neodgovorno sprejemanje odločitev v večini gospo- darskih organizacij je povzročilo krizo, ki nesorazmerno prizadeva tiste, ki je niso povzročili. Da bi gospodarstvo EU pripeljali iz krize in preprečili njeno po- novitev, je potrebna usmeritev k trajnostnemu razvoju. Trajnostno poročanje predstavlja pomemben instrument za dosego tega cilja, upoštevajoč, da razkri- vanje določenih vidikov poslovanja gospodarske družbe spodbuja k boljšemu delovanju na področjih, o katerih poročajo. Da bi EU lahko dejansko dosegla te cilje, mora zagotoviti stabilne pravne temelje za učinkovito trajnostno poro- čanje, ki bodo vodili do primerljivih zahtev v celotni EU. Zakonodaja bi mora- la zavezovati vsa ali večino podjetij, ki bi morala poročati o vseh pomembnih okoljskih, socialnih in drugih nefinančnih vidikih poslovanja, ki vplivajo na traj- nostni razvoj družbe. Razumljivo in nujno je, da v postopku predlaganja in sprejemanja zakonodaje o trajnostnem poročanju institucije EU presodijo različne stroške, ki jih bo naloži- 44 Expert Group on Disclosure of Non-Financial Information, 11. julij, 2011, str. 3. 45 ETUC resolution on a renewed EU strategy 2011-2014 for Corporate Social Responsibility (CSR), 7.-8. december 2011, odst. 19. Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 32 Članki / Articles tev trajnostnega poročanja imela na evropske družbe – tako v obliki povečanega administrativnega bremena in stroškov zbiranja podatkov, usposabljanja zaposle- nih, pridobivanja ocen s strani neodvisnih strokovnjakov itd. Vendar pa ti stroški ne smejo voditi do takšne zakonodaje, ki bi preprečila vse resne dosežke, ki jih trajnostno poročanje običajno zasleduje, in s tem preprečila trajnostni razvoj na splošno. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da stroški visokih standardov nefi- nančnega poročanja po prvem letu niso več tako visoki ter da tudi iz držav članic EU, kjer že imajo visoke zahteve na tem področju, podjetja ne izpostavljajo pre- tiranega administrativnega bremena. Na trajnostno poročanje je tako potrebno gledati z vidika koristi za družbo, okolje in tudi sama podjetja, saj zbrani podatki omogočajo bolj učinkovit nadzor nad tveganji in koristijo managementu pri opre- deljevanju korporacijskih strategij. VIRI IN LITERATURA: Seznam literature • DG Internal Market and Services, Summary Report of the Responses Received to the Public Consultation on Disclosure of Non-Financial Information by Companies, April 2011, (8.1.2012) • ETUC resolution on a renewed EU strategy 2011-2014 for Corporate Social Responsibility (CSR), 7-8 December 2011, (8.1.2012) • Expert Group on Disclosure of Non-Financial information by EU Companies, Meeting Report, 20 September 2011, (8.1.2012) • Expert Group on Disclosure, Background non-paper in view of 11 July kick-off meeting, (12.1.2012) • GRI, Year in Review, 2009/2010, (2.8.2011) • Hopwood, A., Unerman, J., Fries, J., Accounting for Sustainability: Practical Insights, Earthscan, UK, 2010 • IIRC, About integrated reporting, , (8.1.2012) • IIRC, Why we need Integrated Reporting, http://iirc.newsweaver.co.uk/newsletter/1ja775usz 5leq5jjkzjymy> (8.1.2012) • Ivanjko, Š., Kocbek, M., Prelič, S., Korporacijsko pravo, GV založba, Ljubljana, 2009 • Laboratory on Valuing Non-Financial Performance: A European framework for company and investor dialogue, (8.1.2012) • Methodologie Annual Review of Corporate Reports, A review of 2010 Fortune 100 corporate reports, 2011, (8.1.2012) 33 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles • Non-financial reporting, (8.1.2012) • The Prince’s Accounting for Sustainability Project, Accounting for Sustainability: Practical Insights Book, (8.1.2012) • Towards Sustainability, A European Community programme of policy and action in relation to the environment and sustainable development, COM (1992) 23 • Vitols, S., ESG Disclosure in the European Union, Sustainable and responsible business, Workshop 4 – The Trade Union perspective on the disclosure of environmental, social and gover- nance information, (8.1.2012). • World Business Council for Sustainable Development (2000), Corporate Social Responsibility: Making good business sense, (8.1.2012) Seznam pravnih virov: • Uredba (ES) št. 1606/2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov, UL L 243, 11.9.2002, str. 1-4. • Četrta direktiva Sveta z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe, UL L 222, 14.8.1978, str. 11-31 • Direktiva 2003/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2003 o spremembah Direktiv 78/660/EGS, 83/349/EGS, 86/635/EGS in 91/674/EGS o letnih in konsolidiranih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, bank in drugih finančnih institucij ter zavarovalnic, UL L 178, 17.7.2003, str. 16-22 • Direktiva 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, in o spremembah Direktive 2001/34/ES, UL L 390, 31.12.2004, str. 38-57 • Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu, UL L 149, 11.6.2005, str. 22-39. • Evropa 2020, Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, COM (2010) 2020 final. • Proposal for a Decision of the European Parliament and of the Council Laying down the Community Environment Action Programme 2001-2010, COM (2001) 31 final • Recommendation on the recognition, measurement and disclosure of environmental issues in the annual accounts and reports of companies, OJ L 156, 13.6.2001 • Sporočilo Komisije, Akt za enotni trg, COM (2011) 206 final. • Sporočilo Komisije, K aktu za enotni trg, Za visoko-konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, KOM (2010) 608 konč. • Sporočilo Komisije, Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14, COM (2011) 681 final. • UN Principles for Responsible Investment (UN PRI), (8.1.2012) Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU 34 Članki / Articles ENHANCING THE REQUIREMENTS FOR SOCIALLY RESPONSIBLE REPORTING OF COMPANIES AT THE EU LEVEL Janja Hojnik* SUMMARY It is a widespread opinion that business entities must go beyond bare financial re- porting and disclose comprehensive and credible information on a variety of envi- ronmental and social indicators. There is also a significant demand in the financial markets for non-financial information. Accounting standards are at the core of the reform at the EU and global level that respond to the current economic crisis with the aim of increasing transparency and market confidence. This is also an oppor- tunity for recognising a stronger role of sustainable reporting, as in the context of the crisis companies often pay less attention to social and environmental stand- ards. In this respect more concrete rules are needed most notably in relation to social and restructuring reporting, which has made considerably weaker progress in the last decade as compared to the environmental reporting, that being so de- spite the fact that employees present the key stakeholder group in any business organisation. In comparison to most shareholders that are taking an increasingly short-term approach towards the company, employees have long-term interests and also such approach to the company. The latter therefore have a right to be informed on the impacts companies have on a wide range of indicators, including environmental indicators, which have the most direct impact on employees’ health and safety and should consequently have a more extensive role in reporting and sustainability initiatives at the company level. It is understandable and necessary that in the process of proposing and adopting legislation on sustainable report- ing EU institutions balance various costs that imposition of sustainable reporting will have on European companies – in form of increased administrative burden and costs in form of data collection, staff training, third party evaluation and as- surance etc. Nevertheless, the fear of cost should not lead to such legislation * Janja Hojnik, PhD, Assistant Professor at the Faculty of Law University of Maribor janja.hojnik@uni-mb.si. 35 Janja Hojnik: Poglobitev zahtev za družbeno odgovorno poročanje gospodarskih družb na ravni EU Članki / Articles that would prevent any serious achievements in the field of sustainability reporting and jeopardise sustainable development in general. It should further be taken into account that costs of high standards on non-financial reporting can be alleviated considering that publishing costs can be reduced if templates are offered and considering that after the first year the costs of maintaining the reporting activi- ties are not substantial any more. Also under the Commission’s public consulta- tion contributions from Member States with more extensive requirements did not report that these lead to excessive administrative burdens. Companies should, furthermore, access the sustainability reporting as something that may benefit themselves, much the same as financial reporting does, and see the benefits of data collected for better risk control, cost management and better overall defini- tion of corporate strategies.