—-.    270    .«-— DAVORINOV:
Pravljica o sv. Miklavžu.
1      f\   «P^J   /    Sitarjevi hiši je bilo tisti večer tiho in mirno, ni
I     $A nM^=° I     se s'^a"° hruma in joka kakor po navadi. Sitarjeva
\    %žw    x^il      ma^ ^e sna^'a veliki kuhinjski skledi, da jih mala
\   ~^^    fp$P I      sinčka, Janezek in Poldek, zvečer, ko odideta spat,
\V         10»   /       postavita na veliko javorjevo mizo v kuhinji. Ja-
Hv)           t>   r\       nezek m Poldek pa sta klečala ob postelji in vroče
# ^v         / J3      molila k sv. Miklavžu, da bi se na poti oglasil tudi
^^^^^O^ pri Sitarjevih in jima prinesel mnogo lepega: me-denih štrukljev, igrač, velikega lesenega konja in orehov.
Sveti Miklavž je čul njuno molitev ...
V kotu za pečjo, na dolgi, štirivoglati klopi je sedel stari ded. Sive Iase je že imel in upognjen hrbet, v brezzobih čeljustih pa dolgo pipo, ki je segala prav do tal. Kadil je ded pipo in se grel ob peči.
Ko so večerjali in sedeli za mizo, je pravil ded mnogo o sv. Miklavžu in njegovih pomočnikih — črnih parkljih. Pravil je tudi, da Ijudje, ki so izkušeni in imajo sivo glavo, večkrat govorijo s sv. Miklavžem in vidijo njegove pomočnike, ki nosijo velike koše na rami, polne piškotov in ore-hov in polno Jepih igrač... Ko je ded končal, sta se spravila dečka v posteljo.
Zgodilo pa se je ponoči nekaj jako čudnega. Otroka nista mogla za-tisniti očesa vso noč, mislila sta na polno skledo sladkih reči, na orehe in igrače... Vso noč sta vstajala iz gorke postelje in hodila gledat skledi, ki pa sta ostali prazni — brez orehov in igrač. Ko je namreč prišel sv. Miklavž v kuhinjo, da bi natresel daril v skledo, sta ga dečka prestrasila; zapustil je hišo in ni ga bilo več ...
Kakšen jok in stok je bil zjutraj, ko je komaj medlo solnce posijalo v izbo... Jokala sta se dečka tako jako, da sta zbudila deda, ki je spal v sosednji sobi. Ko je prišel ded iz sobe, sta mu potožila svojo bol in ga prosila, naj gre v vas, morda sreča kje sv. Miklavža. Ded je odšel, otroka pa sta čakala z novim upanjem v srcu ...
Tudi hlapec Matija, poreden kakor je bil, je šel na Hrib, tako se je reklo griču kraj vasi, da bi morda videl sv. Miklavža in parklje, morda še celo samega Luciferja.
Ko je stopal po cesti navzgor, je kar hipoma ugledal pred seboj črnega parklja, ki je nesel velik koš orehov in piškotov na hrbtu. liitro se mu je obesil za koš, da se je hudobcu upognil hrbet in so zleteli orehi in piškoti v hlapčevo naročje. Komaj da se je parkelj ozrl, je že sopihal zviti hlapec po cesti navzdol, je priletel do Sitarjeve hiše in zaprl vrata za seboj.
'   271    ¦-                     .          ^^^H
To je bilo veselje, ko je hlapec razdelil orehe in piškote. Kar do stropa bi skočila, tako sta bila vesela Janezek in Poldek...
Tudi ded se je kmalu vrnil. Prinesel pa ni ničesar, ker slabo vidi in ni spoznal sv. Miklavža, ko ga je srečal na cesti.