212
Čestitka.
Čestitam iz srca, dragi moj znanec!
Zdaj pač si srečen čez dolgo, kaj ne ? Zdaj nisi nekdanji, tožni pregnanec,
Ki mnogokrat ni te razvedril nihče.
Brez vseh izpričal dosegel si službo, Za zmerom težavni čas pretrpel;
Mladostno in staro, poljubno družbo Ob sebi bodeš zdaj zbrano imel.
Podnevi brez vsega dela, opravka, Ponoči bodeš pokojno spal,
Nikomur naklad plačeval in davka, Nikomur sitnih računov dajal.
Nihče se ne bode ob tebe obregal, Nihče te tujih krivic dolžil,
Z nemodrimi sveti nikdo begal, S tolažbo ničevo nikdo pojil.
Pomlad ti bode nastiljala cvetje In gosto travo pred mirni krov,
A zima s snegom tvoje zavetje Branila bode vetrov in mrazov.
Velikrat, pomnim, poprej si govoril, Da stopil najrajši bi v samostan —
In glej, ta važni korak si zdaj storil, Od svetnega hrupa si zdaj odbran.
A časih si zopet preminjal želje, Pa šel bi najrajši daleč kam.
In šel si zdaj na višje povelje, Pač ne bi mogel še dalj drugam.
Moj znanec! Se lepše čestital bi tebi, A ti si za moje čestitke top.
Sicer pa — ne maram čestitati sebi, Ker tavam jaz tudi za tabo v — grob.
Anton Medved.
v
Skrjančki so peli .
Iz dalje odmevajo zvoki ubrani, Oj zvoki ubrani, od nekdaj poznani:
Skrjančki so peli
In bili veseli.
Takisto smo krožili v časih minolih, In z nami po zračnih višavah in dolih
Skrjančki so peli
In bili veseli.
Prešlo je kot sen. — Na razpotju smo stali, Poslednjic v slov6 smo roke si podali —
Skrjančki so peli
In bili veseli.
Kaj tiču so mari prijatelji zvesti, Kaj tiču so mari človeške bolesti?
Skrjančki so peli
In bili veseli . . .
Kot bridek spomin so mi glasi ubrani, Oj glasi ubrani, od nekdaj poznani:
Skrjančki so peli
In bili veseli . . .
jfošef Vole.
Nekomu.
Na svet si navezal srce In tožiš, da srečen več nisi,
Da bridko življenje grene Prevar ti nebrojnih utisi.
Prijatelj, življenje sladi
Lepota stvarij in dobrota, — Lepoto pač gledaš z očmi,
Do src pa goljufna so pota.
Ljubav na obličju, v očeh, A v srcu prevara in zldba  -
O kolikim mir že in smeh Do hladnega vzeli sta grdba!
Jožef Vole.