Našim kmetovalcem. Občudovanje vredna je hitrost, skrb In spretnost naših kmetovalcev, če oznanjajo črni oblaki, votli grom in vihar pretečo nevihto. Vse: družino, živino, orodje in blago spravijo s skrajnim trudom in naporom pod domačo streho ter zavarujejo pred škodo in poginom. Celo tujca sprejmejo z vso ljuJieznijo. Slovenskim in jugoslovanskim kmetovalcem pa preti veliko večja, pogubonosnejša nevarnost, kakor je še tako huda nevihta, ki lahko uniči pač za eno leto pridelke posameznim dolinam ali obcinam. Ta nevarnost je tem hujša, ker ljudje nočejo ali ne morejo pravočasno videti vzroka ali učinka. Vprašamo vas vse gospodarje: Ali ne občutite že vsi, da je nevarnost tu in že zahteva svoje težke žrtve. Imenuje se gospodarska kriza in njen učinek je vedno večja beda našega kmetskega Ijudstva. Malo pomaga pridnost, malo Štedljivost; posebej še, ako obišče bolezen družino in hlev. Mati skrb orje vedno globokejše brazde v obraze naših kmetskih očetov in mater; ure veselja in tihe sreče so redke, ker vse greni bridka sedahjost in še temnejša bodočnot. Toda višek krize še ni dosežen. Še težavnejši dnevi nas čakajo in rešitve ni drugod kakor v nas samih! V našem vzajemnem delu! Tega je še tako strahovito malo med nami! Vsak kmet pač dobro ve, da štirje pari tako močnih nih konjev ne opravijo toliko ali celo nič, ako se zaganjajo vsak zase in vsak po svoje, kakor pa opravijo štirje slabejši, če lepo skupaj vlečejo. Za živino torej to dobro znamo, za sebe in svoj stan pa te jasne resnice nočemo poznati in je ne priznavati! Bolje rečeno: dosti, zelo dosti je takšnih, ki te potrebne uvidevnosti nimajo. Pred nevihto bi tiapravili vse napore in tvegali tudi lastno življenje, da rešijo trenotno kar tnorejo, toda ob splošni in trajni nevarnosti se pogrezajo v nevoljo in nesrečo sami in vsi njihovi tovariši, pa vendar držijo križem roke! To mora postati drugače. Poeioč js mogcča, toda pomoč je edino v kmetskem stanu eamem! Predvsem je treba spoznati resnico, da poedinec zamore le malo ali nič. Skupnost in vzajcmnost, ki dela E ljubeznijo in razumom, pa zamore fcelo veliko, da ne rečem: vse. Dajte »i dopovedati težko resnico, slovenski kmetovalci: neizprosno ste prej ali slej obsojeni na gospodarsko smrt, ako ne prepoji vsega vašega delovanja in nehanja zavest, da je treba skupnosti in vzajemnosti. Domače in svetovne razmere zahtevajo to. Skupnost in vzajemnost v delu in v ciljih pa se izraža v trdni in dobri strokovni organizaciji. Če imajo vsi stanovi svoje strokovne in interesne organizacije, morajo jo imeti tudi kmetovalci in v njo spada vse, kar resnično dela v poljedelstvu in celotnem kmetijstvu. V njo morajo tudi tisti, ki jih je rodila kmetska mati in vzredil kmetski dom, pa čutijo dolžnost in sposobnost, da po svojih najboljših močeh delujejo za obstanek in napredek kmetijskega gospodarstva. Imamo organizacljo. Potrebna strokovna organizaclja je ustanovljena in od oblasti odobrena: »Kmetska zveza« kot stiogo strokovna organizacija stopa pred naše kmetsko ljudstvo in vabi vse poštene in zavedne kmetovalce v svoje okrilje. Prvi odbor tvorijo možje — kmetovalci iz vseh naših okrajev. Te dni vas pozovejo, da povsod ustvarite podružnice in okrajne pododbore te organizacije. Namen in cilj organizacije je jasno izražen v čl. 2 pravil in ta pravi: Društvo ima namen, 1. da združi kmetski stan v enotno stanovsko, strokovno in kulturno organizacijo, ki bo zmožna priboriti kmetskemu stanu v celotnem javnem življenju vse pravice na vseh področjih javnega gospodarskega in kulturnega življenja ter oni socialni položaj, ki mu v državi gre; — 2. da pospešuje nravno čilost kmetskega stanu ter vzbuja, širi in poglablja med kmeti stanovsko z*avest tako, da bo kmetski stan mogel svoj vpliv uveljaviti povsod, kjer gre za njegove interese, da se bo strokovno izobražal ter branil svojo samostojnost in neokrnjenost; — 3. da pospešuje gospodarsko blagostanje kmetskega stanu, širi zadružništvo ter posreduje nakup in prodajo kmetskih potrebščin in pridelkov. Eako je drugod? Povsod v srednji in zapadni Evropl imajo pri vseh narodih in v vseh državah podobne strokovne organizacije in povsod dels.jo te zelo uspešno za veljavo, moč in napredek kmetovalcev. Posnemajmo te vzglede, saj nam je to krvavo potrebno! Dajmo našemu malokmetijstvu sredstva in orožje, da se izpopolnjuje in brani! Korist od tega bo imela celotna domovina, saj so najtrdnejše stali oni narodi in države, ki so imeli in imajo izobraženo in zavedno ter gospodarsko napredno malokmetijstvo. Kličemo vas, ki imate jasen pogled, trdno voljo ln globoko ljubezen do družine in zemlje, da se oklenete svoje organizacije! Nov rod hočemo, ki se bo ponižno klanjal svojemu Stvarniku, drugače pa svest si svoje moči in veljave zahteval in uveljavljal svoje pravo med stanovi svojega naroda in v okvirju svojega državnega doma. Odločnost in samozavest bo polnila srca članov in jih napajala z globoko vero v pravičnost. Zato pa tudi ne želirao kakšnega razrednega boja, temveč le to, kar vsakemu stanu gre. Naj drugi stanovi, naj svet ve, kaj in kako trpi, po čem hrepeni naše kmetsko ljudstvo, naj pa tudi ve, kaj v svoji trdni organizaciji zamore!