FRANC OBLAK-ACI (1943-1991) 
V pomladi leta 1991 smo Ločani za vedno 
izgubili Poličarjevega Acija. 
Navadno na tem mestu Loški razgledi 
prinašajo nekrologe znanim in pomembnim 
Ločanom, ki so s svojim delom na področju 
gospodarstva, zgodovine ali kulture za vedno 
pustili pečat našemu mestu in širši okolici. 
Aci sicer ni imel naštetih odlik, je pa s 
svojevrstnim šarmom, hudomušnostjo in po-
javo trajno zarisal obdobje svojega življenja. 
Malo ljudi ve, da se je rodil sredi druge 
svetovne vojne, kot sedmi otrok Oblakove 
družine iz Puštala. Bolj znan je bil njegov oče 
Lovro Oblak, po domače Poličar, ki je kot 
vesten obrtnik tesarstva in krovstva krpal 
loške strehe. 
Vsesplošno pomanjkanje med vojno je 
samo pripomoglo, da je že tako vsega slabot 
nega Acija doletelo nešteto otroških bolezni. 
Posledice so bile tako hude, da je za vedno 
ostal zaznamovan z govorno napako, prve 
samostojne korake pa je naredil šele s petimi 
leti. 
Kljub vsem tegobam je ohranil svoj opti 
mizem in jemal življenje le z njemu svojsko 
otroško naivnostjo, ki ga ni zapustila do smrti. 
Pomagal je očetu pri obrtni dejavnosti in tu 
je spoznal veliko ljudi, s katerimi je ohranil 
dobre odnose, le ti pa so mu vračali s kakšno 
cigareto, kavico ali šilcem žganega. 
Bil je prostodušen, a dobrega spomina, saj 
ni bilo Ločana, da ga v pozdrav ne bi potrep-
ljal po rami in nagovoril z njegovim imenom. 
Na glavi ga je krasila obvezna gasilska kapa, 
na suknjiču pa so se poleg žepa, v katerem je 
imel kemične svinčnike, lesketale značke in 
priponke. 
Vse to je imel za svoje relikvije, ki jih je 
ljubosumno hranil le zase in tudi nežnejšemu 
spolu, ki ga je sicer še najbolj občudoval in 
spoštoval, ni uspelo dobiti eno od naštetih 
stvari. 
Skromno, kot je sicer tudi živel, se je 
poslovil od tega sveta, s seboj je za vedno 
odnesel le svojo gasilsko kapo, nam pa zapu 
stil lik posebneža, kakršnih v Loki ni več. 
Peter Pipp 
263