Potovanje kot potopis
Potovanje je nasploh zanimiva stvar. Posebno še, če greš v neznano, se pravi, da ti je vseeno, če greš na sever ali jug, na zahod ali vzhod.
S seboj vzameš (sevtda če Imaš) zemljevid, nekaj denarja (po svojih zmoinostih) ter dobre, zdržljive, ne debele ne luknjaste čevlje.
Natanko lako sem storila jaz, ko sem se odpravila v neznano.
Brez dvoma so bile počitnice. Mah-nem jo čez Moste (znamenitost Most so kioskij in nalo naprej, se pravi »kar nekam«.
Hodim pa hodim, se peljem z avto-busom, pa spel peš. Tedaj zagledam prečrtan napis Ljubljana. »Torej sem ie zunaj Ljubljane,« si mislim. Ma-minaprepovedje bila namreč taka, da ne smcm dateč ven iz Ljubljane.
Gledam okrog sebe. Nikjer nobe-nega bloka, lovame, še Irgovine ni bilo, ampak same hiše, polja, Iravniki in gozd. Ob gozdu pa lam daleč majhna hišica, ki se mi je zdcla tako domača, da sem pohitela k njej. Pra-vim »pohitela«, kajti utrujenosti nisem več čutila.
Torej grem h koči in od daleč za-gledam   babico.   BHa  je   resnična.
ampak   zcto  podobna  babicam  U knjig.
lz kuče je dišalo po piškoiih. Pa ne lako, koi iz knjig, ampak kot iz kuhi-nje moje mame.
Vstopila nisem, še pozdraviti sem pozabiia babico, kajli lakral, ko sem se spomnila na svojo mamo in nasvoj dom, scm se obrnila na drugo slran, Ija, od koder sem prišla.
Stekla sem čez travnik pa na cesto. Ravno v tistem trenutku je prišel av-tobus. Skočila sem vanj in se odpe-Ijala nazaj v Ljubljano.
Skoz okno sem opazovala hišice, hiše. bloke. Kmalu za tem sem izsto-pila in stekla skozi mesto in Moste, mitno vsega, kar je lam zanimivega, ne da bi kaj opazila, kajti približevala sem sc domu.
Dnma sem se vrgla mami v naročje in rekla: » Veš kaj, čevlje sem si uma-zala.«
Ampak to splah ni vca.no. Vainoje to, da sem bila doma. Zato priporo-čam potovanje vsem, razen sebi.
Navsezadnje pa: Ali sploh veste, kje scm bila?
LIDIJA ANTOLIČ 7. c. OŠ Karia Destovnika-Kajuha