m ■ revija za učitelje, vžgojitelje O podnebnih SLOVENŠČINA za 4. razred D. Jeretina Anžin, S. Hrovat, N. Javh Znanka ali uganka 4 Samostojni delovni zvezek za 4. razred osnovne šole • Samostojni delovni zvezek spodbuja učence k aktivnosti, opazovanju in razmišljanju. • Naslovi poglavij so stvarni, zato jih odlikujeta preglednost in nazornost. • Poglavja vsebujejo kratko razlago v smislu pomagal, ki učence pri reševanju vodijo in usmerjajo. • Vaje so razvrščene po težavnosti, kar vodi k sistematičnemu znanju. • Jezikovne teme se prepletajo z neumetnostnimi besedili. Pomembno mesto ima govorno sporočanje, saj so učenci v tej starosti zanj zelo dojemljivi. Natančno so razčlenjeni različni opisi, s čimer je poudarjena učenževa pisna aktivnost. • Nekatera neumetnostna besedila so namenjena preverjanju razumevanja in tvorjenju samostojnih besedil, s čimer učenci razvijajo vse sporazumevalne zmožnosti. • Samostojni delovni zvezek so sestavile izkušene učiteljice razrednega pouka, ki so ga tudi preizkusile v razredu. Priročnik za učitelje • Z jasno in preprosto razlago učnih enot omogoča učitelju učinkovito delo. • Dodane so rešitve vaj in zgoščenka z zvočnimi posnetki, ki dopolnjuje delovni zvezek. Modrijan SLOVENŠČINA za 5. razred M. Kocjan - Barle, K. Briški , M. Miklavčič Znanka ali uganka 5 Učbeniški komplet za 5. razred osnovne šole Učbenik in delovni zvezek Učbenik ponuja učenje po korakih, pripravo učencev na njihovo aktivno vlogo in čim večjo samostojnost ter upošteva njihove različne zmožnosti. Naslovi in podnaslovi poglavij so stvarni, zato jih odlikujeta preglednost in nazornost Učbenik je sestavljen iz dveh delov: prvega, bolj jezikovno obarvanega, in drugega, v katerem so predstavljene besedilne vrste. • Poglavja so večinoma razdeljena na uvodno besedilo, razlagalno besedilo, ki ga spremljajo enkrat zanimivosti, drugič pomagala in opozorila, zaokrožujejo in osmišljajo pa jih zgledi. Navedeni so zgledi iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa. Manj znani izrazi so razloženi v slovarčku. • Neumetnostna besedila so predstavljena z vsemi sestavinami, značilnostmi in navodili, kako jih brati, pisati in predstaviti (govoriti). Prikazan je tudi celoten postopek tvorjenja besedila. • Učbenik omogoča lastno izbiro načina poučevanja predpisanih vsebin. S pomočjo delovnega zvezka pa lahko sledite didaktični zamisli in metodi avtoric. • Učbenik so sestavile slovenistka, ki je v stalnem stiku z rabo jezika, in izkušeni učiteljici razrednega pouka. • Delovni zvezek seznanja učence z novimi temami ter jih spodbuja k utrjevanju naučenega, samostojnemu delu, razmišljanju in tudi k izražanju mnenja. NOVO Priročnik za učitelje 1 • Z jasno in preprosto razlago učnih enot omogoča učitelju učinkovito delo. so re šitve vaj in zgoščenka z zvočnimi posnetki, ki dopolnjuje delovni zvezek. IZ VSEBINE PRISPEVKI UČITELJEV 24 Med pred metno povezovanje Renata Flander 28 Obisk šolskega terarija Anamarija Cvek 30 V čem smo si podobni in v čem se razlikujemo Marjeta Dornik 22 Kako raziskujemo 37 Zavodova založba 38 Iz založb Z novo idejo v 12. letnik Naravoslovne solnice Živimo v času, ko nas preplavljajo z informacijami, še nikoli jih nismo imeli toliko na voljo in dostop do njih še nikoli ni bil lažji. Minili so časi, ko smo zvečer skoraj vsi gledali isti film in se nato naslednji dan s kolegi o njem pogovarjali. Ob poplavi televizijskih programov se le ob razvpitem filmu zgodi, da ga gleda večina. Eden takih je najbrž bil Al Gorov film Neprijetna resnica , ki opozarja na nevarnosti podnebnih sprememb. In ko se kolegice in kolegi dobijo na kavi, beseda morda nanese na Gorove sposobnosti prikazovanja podatkov, ki bi mu jih zavidala marsikatera učiteljica ali učitelj, morda pa se oglasi še kdo, ki poreče: pa je to vse res, ali naj mu kar slepo verjamem in to prenesem na učence? In tako pridemo do rubrike Skeptikov pogled , ki jo uvajamo s to številko Solnice in za katero bo skrbel Nikolaj Pečenko - biolog, samostojni novinar in dvomljivec po duši. V prvem prispevku bo vzel pod skeptikov drobnogled podnebne spremembe. Seveda ne pričakujte, da vam bo pokazal, kdo ima prav in kdo ne, temveč bo v marsikaj podvomil in poskušal najti dodatne odgovore. Sami pa si potem lahko oblikujete svoj odnos do izhodiščne teme. V šolah posredujemo učencem veliko znanja in je kar samo po sebi umevno, da v to znanje ne kaže dvomiti. Običajno so to res vsebine, ki so bile že neštetokrat preverjene, in tako kar pozabljamo učence naučiti tudi kritičnosti - da ne bi sprejemali vsega kot samo po sebi umevnega, ampak bi uporabljali tudi zdravo pamet. Razred, v katerem nekaj učencev vztrajno izraža dvome, je seveda za učitelja naporen, po drugi strani pa pomeni izziv. Če boste spodbujali nekaj zdrave pameti, jim boste dali dobro popotnico - po končanem šolanju se bodo namreč morali znajti sami in v množici informacij ločiti zrno od plevela. Nova rubrika bo torej z veliko mero kritičnosti obravnavala različne teme - morda boste nekaj tega lahko prenesli tudi na svoje učence. Naj vas na koncu opozorim še na stensko sliko, ki se ukvarja z dinozavri. Ker je tema preobširna, smo se posvetili le fosiliziranim ostankom, ki so jih do zdaj našli v Sloveniji. Ob tem pa je nastal tudi strokoven članek, v katerem boste lahko brali o tem, kako se določa starost fosilov. Prijetne jesenske dneve v šoli vam želim! Zvonka Kos 4 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 12 / št. 1 / jesen 2007 IZ VSEBINE Strokovni prispevek Določanje 03 starosti fosilov dr. Jernej Pavšič Fosili so ostanki nekdanjega življenja. Njihova starost se giblje od nekaj tisoč do nekaj deset milijonov let in več. Prispevek nam daje vpogled v določanje njihove geološke starosti. Skeptikov pogled O podnebnih 15 spremembah mag. Nikolaj Pečenko Zadnje čase se o podnebnih spremembah vsepovsod piše in govori - Zemlja se zaradi vplivov človeka segreva, zaradi česar se nam obetajo najrazličnejše katastrofe. Prispevek predstavlja kritično razmišljanje na to temo. Mislil sem, da je Zemlja ploščata Dinozavri 32 v globinah časa dr. Dušan Krnel Dinozavri so pri otrocih priljubljena tema. Kako pa otroci dojemajo čas, v katerem so živeli dinozavri? Prispevek obravnava razvoj predstav o geološkem času. Razlaga k stenski sliki Dinozavri v Sloveniji 34 dr. Staša Tome, dr. Darja Skribe - Dimeč Revija izhaja trikrat na leto - jeseni, pozimi in spomladi. Cena posamezne številke je 5,80 €. Letna naročnina znaša 16,28 €. Plačuje se enkrat na leto, in sicer januarja. Študentje imajo 10-odstotni popust. Šole, ki bodo naročile po 2 ali več izvodov revije, imajo pri naročnini 10-odstotni popust. Naslov uredništva, naročanje in oglaševanje: Založba Modrijan, p. J). 2004, 1001 Ljubljana, tel: (01) 236 46 00, faks: (01) 236 46 01, e-pošta: solnica@modrijan.si, prodaja @ modrijan.si, wivw.modrijan.si NARAVOSLOVNA SOLNICA Ustanovitelj in založnik: Modrijan založba, d. o. o. Direktor: Branimir Nešovič Glavna in odgovorna urednica: Zvonka Kos Jezikovni pregled: Renata Vrčkovnik Oblikovanje: Blaž de Cileria Računalniški prelom: Goran Čurčič Tisk: Tiskarna Impress. d. 0 . 0 . Svet revije: dr. Saša Glažar, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Vladimir Milekšič. Zarod Republike Slovenije za šolstvo. Uredniški odbor: mag. Ana Gostinčar Blagotinšek, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, dr. Darja Skribe Dimeč. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, dr. Dušan Krnel, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. LETNIK 12 / ŠT. 1 / JESEN 2007 NARAVOSLOVNA SOLNICA 5 STROKOVNI PRISPEVEK Določanje starosti fosilov dr. Jernej Pavšič, NFT, Oddelek za geologijo. Univerza v Ljubljani O določanju starosti kamninskih plasti ob pomoči fosilov smo že pisali na straneh Naravoslovne solnice (letnik 1, št. 2). Tokrat bomo razmišljali o starosti fosilnih ostankov in o tem, kako določimo njihovo geološko starost. Starost fosilnih vrst, ki se giblje od nekaj tisoč do nekaj milijonov let, deset milijonov let ali celo več, je osnova za razvrščanje kamninskih plasti v geološko zgodovino. Nekatere zelene alge so gradile kalcitne skelete, ki jih pogosto najdemo v kamnini. Ti so poleg značilnih starosti nekaterih rodov in vrst pomembni tudi kot znanilci toplega plitvega morja. V zgornjetriasnih plasteh pri Borovnici je znana Diplopora annulata, ki ima nekaj centimetrov dolge kalcitne steljke. Fosili so ostanki nekdanjega življe¬ nja. Po navadi jih najdemo v različ¬ nih in različno starih kamninah; včasih v trših kamninah, kjer so pogosto slabše ohranjeni in lahko opazujemo resnično le njihove ostanke, drugič zopet v mehkejših, kjer so praviloma dobro in v celoti ohranjeni, imajo še prvoten skelet, npr. školjčna lupina ali korona mor¬ skega ježka. V redkih okoliščinah se v mehkih gostih sedimentih ali sedi- mentnih kamninah ohranijo tudi taki deli organizma, ki v običajnih okoljih hitro propadejo, npr. slabo minera¬ lizirani oklepi žuželk, mišičevje ali notranji organi. Prvi hip, ko najdemo kakšen fosilni ostanek, se porodi vprašanje: kaj je pred nami, kateri rastlinski ali živalski skupini pripada najdeni primerek, koliko je star. Za odgovore na vprašanja moramo počakati paleontologa. Fosil ali okamnina je ostanek organizma, ki seje ohranil iz geološke preteklosti. Največkrat se ohranijo organizmi z zunanjim ali notranjim mineraliziranim ogrodjem. Ohranjeni skelet lahko obdrži prvotno sestavo, lahko pa se nadomesti z drugotnimi minerali, npr. skelet se lahko drugotno prepoji s kremenico ali piritom. V izjemnih pogojih se ohranijo tudi mehki - nemiralizirani organizmi ali njihovi deli. Fosili so pomembni za razvrščanje kamninskih plasti po starosti in kot dokazno gradivo za evolucijo živega sveta. Paleontologija je veda o fosilih ali okamninah in njihovem razvoju skozi geološko zgodovino. Paleontologi nabirajo in določajo fosilne ostanke, jih med seboj primerjajo in na tej osnovi določajo nekdanja življenjska okolja. Geologija je veda o Zemlji kot planetu. Geologi največ proučujejo Zemljino skorjo, njeno sestavo in strukturo. Z vrtanjem so prodrli do globine okoli 15 km, z geofizikalnimi metodami, npr. z opazovanjem seizmičnega valovanja, pa so spoznali celotno zgradbo Zemljine notranjosti. Geološki specialisti raziskujejo minerale, magmatske kamnine, sedimentne kamnine, fosile, premike v Zemljini skorji, nahajališča mineralnih surovin, podzemno vodo, zemeljske plazove, rišejo geološke karte itd. 6 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 12 / št. t / jesen 2007 STROKOVNI PRISPEVEK RAZVOJ ŽIVLJENJA NA ZEMLJI milijonov let 542 1000 1500 2000 2500 3000 3500 4600 KENOZOIK MEZOZOIK PALEOZOIK E m Ui DC milijonov let meduze nastajanje številnih skupin morskih brezskeletnih nevretenčarjev samo prokarionti (cianobakterije in druge bakterije) "J- %/ Življenje na Zemlji se je razvijalo od enostavnih organizmov do človeka. Vsaka življenjska skupina je bivala na našem planetu svoj čas, izpraznjen prostor so zapolnile naprednejše skupine. (Prirejeno po Stanleyu 1998, računalniško oblikovanje Marijan Grm.) LETNIK 12 / ŠT. 1 / JESEN 2007 NARAVOSLOVNA SOLNICA 7 STROKOVNI PRISPEVEK Brahiopodi ali ramenonožci so pomembni fosili mlajšega paleozoika. Takrat so dosegli največjo velikost in so se najbolj razširili. Rod Rhynchonella je le par centimetrov velik, pogost je v jurskih in krednih plasteh v Trnovskem gozdu. Mamutove meljake pogosto najdemo v prodovih, pri nas so mlajše pleistocenske starosti. Zob je dolg 15 cm. Paleontolog je strokovnjak za fosilne ostanke in je kljub strokovni podko¬ vanosti pogosto pred težko nalogo, kako določiti neznani fosil, kateri skupini organizmov pripada, kate¬ remu rodu in končno kateri vrsti živalskega ali rastlinskega organi¬ zma, ali ga je pred njim določil že kdo. Da bo pri tem uspešen, mora biti dobro seznanjen predvsem o oblikovnih posebnostih posameznih organizmov, mora poznati različno dobro ohranjene fosile, ki imajo pre¬ poznavne vse podrobnosti, in seveda tudi podobne današnje morebiti še živeče predstavnike določene sku¬ pine. Postopek določevanja fosilnih ostankov je eno od najzahtevnejših opravil v paleontologiji, saj zahteva veliko potrpljenja, dobro poznavanje del, ki obravnavajo podobno proble¬ matiko, in še velik dar za opazovanje in objektivno presojo. Koliko so lahko stari fosilni ostanki? Danes poznamo fosilne ostanke že skoraj od prvega pojava življenja na Zemlji. Najstarejši fosili so stari 3,8 milijarde let. Razumljivo je, da so to fosilni ostanki preprostih enoce¬ ličnih organizmov, ki so komaj začeli svojo razburljivo pot razvoja skozi milijarde let. Prvi organizmi še niso imeli oblikovanega celičnega jedra in tudi genetski zapis še ni bil zbran v celičnem jedru. Prehranjevali so se z organsko snovjo iz morskega oko¬ lja, ki je bilo še bogato z njo. Saj navsezadnje je prav ta bogata pra- juha, ob številnih drugih dejavnikih, omogočila nastanek prve žive celice. Prva celica še ni imela trdnega ovoja in zato so se le redki osebki ohranili kot fosili. Od prvih preprostih oblik življenja pa do prve celice, ki je imela oblikovano jedro z genetskim zapi¬ som, je trajalo kar nekaj milijard let. Prav toliko do časa, ko se celice niso več razmnoževale le z delitvijo, pač pa tudi spolno in je življenje postalo tako bolj pestro, saj je potomec na ta način podedoval lastnosti dveh osebkov in se ni kar naprej kopiral (danes se temu reče kloniranje) le en tip organizma. Kmalu za tem so nastali večcelični organizmi, ki so skupaj z naraščajočo količino kisika v ozračju hitro začeli osvajati raz¬ lična okolja in pospešili razvoj življe¬ nja. Pred 600 milijoni let se je začel intenziven razvoj živega sveta, pre¬ proste rastline so začele postopoma prodirati na kopno, za njimi pa še živali. Zemlja je postajala zeleni pla¬ net z bogato raznovrstnostjo žival¬ skih organizmov. Njihov razvoj je bil neprestan, čeprav so ga prekinjali in precej ogrožali njegov obstoj številni 4600 4000 3800 3500 3000 2500 Geološka časovna lestvica 8 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 12 / št. 1 / jesen 2007 STROKOVNI PRISPEVEK neprijazni dogodki v geološki zgo¬ dovini. Včasih seje življenje za las izvleklo iz močnih vremenskih spre¬ memb, ki sojih spremljale ohladitve, padci meteoritov, vulkanski izbruhi, potresi in poplave. Toda življenje se je vsaj petkrat izkazalo za zelo trdo¬ živo in iz vsake krize je izšlo močnej¬ še s številčnejšimi življenjskimi obli¬ kami. Krize so marsikdaj pomenile izumrtje določene skupine orga¬ nizmov, ki pa so jih nadomestile druge, bolj prilagodljive in z večjim življenjskim zagonom. Največja kriza v razvoju živega je bila na meji med permom in triasom, pred približno 250 milijoni let, ko so mnogi orga¬ nizmi izumrli, npr. trilobiti ali tro- krparji, rugozne korale, mnoge praprotnice. Naslednja je bila med kredo in paleogenom, pred okoli 65 milijoni let, ki je niso preživeli npr. dinozavri - strašni kuščarji, amoniti - morski glavonožci, ki so prevladovali v mezozojskih morjih. Rugozne korale so končale svoje bivanje konec perma pred okoli 250 milijoni let, nadomestile so jih današnje skleraktinijske korale. Primerek Waagenophyllum indicum ima premer koralita, okoli 0,5 cm, in je iz zgornjepermskih plasti pri Vrzdencu. rudistne školjke - posebne pritrjene školjke, ki so živele podobno kot korale, le da so bile mnogo večje. Obe krizi in še mnoge druge so povzročile klimatske spremembe zaradi povečane vulkanske dejavno¬ sti ali padcev meteoritov. Vremenske spremembe pa so najbolj prizadele rastline kot glavni vir hrane, zato so bile najbolj prizadete živalske kopen¬ ske združbe, vendar so čutili njihov vpliv tudi morski nevretenčarji. Geološka časovna lestvica je razdelitev časa od začetka Zemljine zgo¬ dovine, ko je nastala njena trdna skorja, do danes. Z razvojem geološke stroke se tudi ta razdelitev neprestano spreminja. Nova spoznanja o ključnih geoloških dogodkih prinašajo nove delitve ali popravke seda¬ nje. Zaradi tega pogosto naletimo na neskladnost različnih delitev. Večina pozna delitev kenozoika na kvartar in terciar. Terciarna perioda se ukinja (namesto nje sta paleogen in neogen), češ da je terciar ostanek prastare delitve geološke zgodovine z začetka 19. stoletja na primarne, sekundarne in terciarne plasti, ki so jo postavili glede na videz in starost plasti. V zadnjem času se je veliko razpravljalo o upravičenosti obstoja kvartarja, ki so ga za nekaj časa že umaknili iz uporabe in ga po najnovejših dognanjih znova vračajo v delitev. Navadno spiralno zaviti mehkužci ali amoniti so kraljevali v mezozoiku. Ugodne razmere so pospešile njihov hiter razvoj in kratko življenjsko dobo posameznih vrst. Na sliki je vrsta Tirolites cassianus z okoli 5 cm veliko hišico iz spodnjega triasa pri Idriji. Razvoj živega sveta je bil posebno živahen v najmlajšem obdobju geološke zgodovine v paleogenu, ki se je začel takoj po znameniti meji kreda/paleogen in je trajal vse do dva milijona let. Takrat je bilo življe¬ nje na Zemlji najbolj pestro in naj¬ številčnejše. V kenozoiku, to je zad¬ njih 65 milijonov let, so v morju prevladovale vse tiste živalske sku¬ pine, ki jih srečujemo še danes, na kopnem so po odhodu dinozavrov prevladovali sesalci in ptiči. Zavzeli so vse izpraznjene možnosti bivanja in prehranjevanja na kopnem, v vodi in v zraku, le da so se tem okoljem še bolje prilagodili in v njih uspešno gospodarijo še danes. Zato upravi¬ čeno imenujemo mlajši Zemljin vek- doba sesalcev. Žal pa so tudi v keno- LETNIK 12 / ŠT. 1 / JESEN 2007 NARAVOSLOVNA SOLNICA 9 STROKOVNI PRISPEVEK zoiku najpogostejši fosili tistih organizmov, ki so živeli v morju. V morju se zbira največ usedlin s kopnega, ki zlahka pokopljejo pod seboj ostanke rastlin ali živali in jih tako ohranijo do današnjih dni. Na kopnem se biološki ostanki le izje¬ moma ohranijo. Navadno jih naj¬ demo v rečnih prodovih ali glinah nekdanjih jezer ali ribnikov. Največkrat pa anorganske in organ¬ ske ostanke odnaša s kopnega voda ter jih na svoji poti tudi poškoduje ali povsem uniči. Skoraj vedno pa najdemo npr. kostne ostanke mamu¬ tov na drugotnem mestu in ne tam, kjer so živeli in poginili. Izjema so le kraške jame, kjer najdejo ostanki več miru in varnosti pred, včasih izjemno močno silo hudourniških potokov in rek. Z malo sreče in raziskovalne rado¬ vednosti lahko skoraj povsod najdemo kakšen fosil. Lahko je iz starejših Zemljinih plasti shranjen v tesnem druženju s kamnino, ki ga je sprejela vase. V dolgem času »bivanja« v kamnu se je z njim sko¬ raj zlil, prvotno mineraliziran oklep so nadomestili drugi minerali in od gradiva, ki ga je organizem za življe¬ nja vgrajeval v svoje telo, ni ostalo drugega kot oblika. Nasprotno pa v mlajših plasteh, ki so morda stare nekaj deset milijonov let, najdemo fosile, ki so tako dobro ohranjeni, da na njih opazimo vse podrobnosti, celo prvotno barvo organizma, in jih zlahka primerjamo z bitji, ki še danes živijo v morju in lahko njihove ske¬ lete pobiramo po peščenih plažah. Katere informacije nosi fosil? Fosilni ostanki prinašajo informacije o sebi in o bivališču, v katerem so živeli, ter o nekdanjem življenju v morskem ali kopenskem okolju. V kakšnih rastlinskih in živalskih združbah je organizem živel, skle¬ pamo po drugih fosilnih ostankih, ki jih najdemo skupaj z njim. Po obliki telesa in predvsem njegovih ustnih delih lahko predvidevamo, kako seje prehranjeval. Zgodi se, da najdemo ohranjeno vsebino želodca in tako dobimo neposredno sliko o njego¬ vem prehranjevanju. Glede na obli¬ kovanost nog, plavuti in splošno obliko telesa lahko predvidimo, kako seje gibal; tekal, hodil ali plaval. Po zgradbi telesa in po primerjavi z današnjimi sorodniki lahko ugotav¬ ljamo, ali je živel pritrjeno, ali se je morda zakopaval v podlago ali je živel v toplem ali hladnem okolju. Okamnina s seboj nosi tudi podatek o svoji geološki starosti. Pred nami je torej vprašanje: Kako določiti geološko starost fosilnemu ostanku? Naloga, ki smo si jo zadali, ni lahka. Nestrokovnjak lahko le približno oceni starost fosilnih ostankov glede na splošno znane resnice. Npr. trokr- parji ali trilobiti, drobni trodelni mnogočlenarji, so živeli v paleozoiku in izumrli konec perma, dinozavri, strašni kuščarji, so živeli pretežno v mlajšem mezozoiku, današnje korale so stare okoli 230 milijonov let, drobne kremenične alge ali dia- tomeje so znane šele iz kenozojskih plasti itd. Ta vedenja omogočajo le površno oceno starosti na sto ali v najboljšem primeru na desetine milijonov let. S tako grobo oceno se seveda geologi, ki so navajeni ocenjevanja geološke zgodovine v več milijonih let, ne morejo zado¬ voljiti. Zato želijo ugotoviti starost posameznih fosilnih organizmov bolj natančno, v starejših obdobjih na nekaj milijonov let, včasih uspe celo na 500 tisoč let, v mlajših sistemih na desetine tisočev let ali v najbolj¬ 10 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 12 / št. 1 / jesen 2007 šem primeru na tisoč let. V zadnjem času se tehnike, predvsem za dolo¬ čevanje starosti mlajših fosilnih ostankov, zelo izpopolnjujejo. Kako se lotiti dela? Osnova vsake paleontološke obrav¬ nave je zanesljiva določitev fosila. Paleontologi imajo pri tem nepri¬ merno težje delo kot biologi, ki obravnavajo žive organizme in imajo pred seboj vse njihove oblikovne značilnosti. Organizem od odmrtja do trenutka, ko ga najdemo kot fosil v kamnini, »preživi« mnoge preiz¬ kušnje in spremembe. Po smrti obleži na morskem dnu ali nekje na kopnem. Takoj ga napadejo mikro¬ organizmi, ki začnejo preoblikovati organske spojine v njihove osnovne gradnike. Pri tem sodelujejo tudi mrhovinarji, ki kosajo truplo na manjše dele in večajo površino delo¬ vanja mikrobov. Uslugo paleontolo¬ gom lahko napravi sediment, ki na hitro zasuje razpadajoče truplo in prepreči mrhovinarjem in mikrobom, da bi opravili svoje delo do konca. Zakopani ostanek je tako zaščiten v usedlini in dokler je usedlina še nepovezana, je še vedno v nevar¬ nosti, da ga vodni tok izlušči in izpo¬ stavi novim nevarnostim. Če se to ne zgodi, se ostanek organizma počasi mineralizira, zaradi teže naloženih usedlin se navadno splošči in lahko tudi spremeni prvotno obliko. Pale¬ ontolog tako najde fosilni ostanek v pravem pomenu besede, saj nima nikoli ali pa ima le redko kdaj pred seboj popolno sliko nekdanjega organizma. Zaradi vsega tega je določevanje fosilov izjemno zahte¬ vno opravilo. Najlažje je bilo prvim znanstvenikom Prvim paleontologom je bilo vse novo, katerikoli fosil so prijeli v roke, je bil nov - neznan in nove vrste so STROKOVNI PRISPEVEK kar deževale. Začetki znanstvenega obravnavanja fosilov segajo daleč nazaj v 18. stoletje, ko so prvi resni raziskovalci začeli sistematično zbi¬ rati podatke o fosilnih organizmih. Potem se je začelo kopičiti znanje o njih. In vse do danes seje nakopičilo ogromno podatkov o njihovih najd¬ bah v številnih zajetnih monogra¬ fijah in znanstvenih revijah. Zato je danes tako zahtevno določevanje fosilnih ostankov. Paleontolog, ki se ukvarja predvsem z že dolgo znanimi fosilnimi skupinami, npr. s školjkami, polži, ramenonožci, kostnimi ostanki sesalcev, mora pre¬ gledati gore literature, preden z za¬ nesljivostjo ugotovi, kakšen fosil je pred njim, ali ga je morda pred njim že kdo našel, ali je on prvi, ki ga je doletela ta čast. Prav zaradi tega je določevanje fosilov najtežav¬ nejše paleontološko delo. Toda, če nimamo zanesljivo določenega fosila, si z njim ne moremo kaj prida pomagati in vsi zaključki, ki jih iz tega potegnemo, so na trhlih nogah. Pomemben je položaj fosila v plasti Za vsak najdeni fosil je bistven poda¬ tek, kje je bil najden in v katerih pla¬ steh. Na osnovi določitve rodu in vrste fosila ter njegovega položaja v plasti so se skozi stoletja obliko¬ vale razpredelnice s podatki o časo¬ vni razširjenosti posameznih vrst v geološki zgodovini. Razpredelnice s temi podatki so se oblikovale in dopolnjevale skozi daljše obdobje in nikdar niso popolne, vedno znova se izpopolnjujejo z novimi podatki. V razpredelnici potem poiščemo ime najdenega fosila in ugotovimo nje¬ gov časovni razpon. Časovni razpon je pri večini fosilnih ostankov precej¬ šen, od nekaj milijonov let do nekaj deset ali celo sto milijonov let. Zato si moramo pomagati s kombinacijo več fosilnih ostankov iz iste plasti, šele taka kombinacija prinese zanes¬ ljiv rezultat. Znanstveniki so za lažje delo izločili iz standardne časovne skale posamezne kratke odseke, za katere so značilni določeni fosili ali skupine fosilov, in jih imenovali kar biocone, po najpogostejšem fosilu v tistem času. Biocone si sledijo druga vrh druge, in posebno v paleogenu in neogenu je geološki čas doku¬ mentiran z zaporedjem biocon raz¬ ličnih morskih organizmov. Biocone so postavljene povsod tam, kjer lahko nepretrgoma sledimo razvoju kakega organizma. V juri, pred pri¬ bližno 150 milijoni let, so v morjih med nevretenčarji prevladovali meh¬ kužci s spiralno zavitimi hišicami, ki jih imenujemo amoniti. Ti so se v tem času izredno hitro razvijali, nastajale so številne nove vrste. Časovna osje bila pokrita s kratkimi življenjskimi dobami posameznih vrst, kar je omogočilo, da so razisko¬ valci postavili za jursko periodo šte¬ vilne biocone z značilnimi vrstami amonitov. Na žalost te delitve v Slo¬ veniji ne moremo uporabljati, ker v jurskih plasteh pri nas ni amonitov, ali pa so ti sila redki. LETNIK 12 / ŠT. 1 / JESEN 2007 NARAVOSLOVNA SOLNICA 11 PRISPEVKI UČITELJEV Uvrstitev fosila v časovno lestvico Za določevanje starosti fosilov in s tem tudi kamninskih plasti, v katerih so bili najdeni fosili, uporabljamo več različnih metod. Pri določevanju starosti plasti s fosili pa moramo biti posebej pozorni na to, ali so fosili na prvotnem ali drugotnem mestu. Pogosto se namreč zgodi, da se fo¬ sili izluščijo iz plasti, ki še niso dobro povezane, in potujejo skupaj s kam¬ ninskim drobirjem v mlajše plasti, kjer se pomešajo med organizme, ki so živeli v času nastajanja plasti. Fosil, na osnovi katerega določamo starost kamnin, imenujemo vodilni fosil. To je fosil, ki ima zelo kratko življenjsko dobo, je lahko določljiv in zelo razširjen v plasteh, velikokrat po vsem svetu. Vodilni fosili so lahko kopenski ali morski. Kopenski so na¬ vadno le bolj omejeni na posamezna območja, kajti njihovo veliko razširje¬ nost so pogosto preprečevale raz¬ lične prepreke v reliefu, npr. široke reke, visoka gorovja, morja. Morski Rudistne školjke so nekaj posebnega v geološki zgodovini, najdemo jih samo v zgornjekrednih plasteh, kjer je bilo veliko vrst s kratkimi življenjskimi dobami. Za določevanje so pomembni prečni prerezi rogaste lupine. Največjo velikost doseže rod Hippurites, ki ga najdemo pri nas na Krasu. Primerek na sliki je dolg okoli 20 cm. vodilni fosilni organizmi so pogosto živeli kot aktivni plavalci ali kot plankton, ali pa so njihove ličinke živele planktonsko. Zaželeno je, da so se hitro razširili v nekdanjem oko¬ lju. Pri tem moramo upoštevati, da je novi organizem za osvojitev širnih svetovnih prostranstev potreboval določen čas in se ni pojavil povsod v istem času, kar po navadi geologi zanemarimo. V Sloveniji poznamo številne vodilne velike fosile za raz¬ lična obdobja, npr. za perm polža Bellerophon, za spodnji trias amo- nita Tirolites, za zgornjo kredo rudistno školjko Hippurites, za starejši paleogen luknjičarko Nummulites itd. Numuliti ali novčarji so živeli v paleogenu, njihov hiter razvoj je omogočil podrobno razčlenitev takratnih plitvomorskih plasti. Določamo jih po spiralni notranji zgradbi prečnega preseka. Hišica na sliki meri v premeru okoli 2 cm. Bolj zanesljivo je, če za starost kam¬ ninskih plasti ne upoštevamo le enega fosila, ampak celotno fosilno združbo. Vsak član združbe ima svojo življenjsko dobo in njihova kombinacija daje trdnejšo starost. Zato danes raje uporabljamo te me¬ tode določevanja starosti plasti. Vse starosti fosilov so relativne, ker na osnovi razvojnega drevesa orga¬ nizmov določamo le, kaj je starejše in kaj mlajše. Zanesljivost določevanja relativne starosti fosil¬ nih organizmov ima svojo osnovo v Dollojevem zakonu o ireverzibilno- sti (nepovratnosti) evolucije. Zakon govori o tem, da je vsaka vrsta orga¬ nizma nepovratna. Nobena razvojna stopnja organizma se v naravi med evolucijo ne more ponoviti. Vsaka vrsta je rezultat dolgotrajnega in zapletenega postopka kombina¬ cije genetskega gradiva, na katerega vplivajo številni dejavniki. Zato je ponovitev popolnoma enakega organizma v geološki zgodovini nemogoča. Na tej osnovi lahko gradimo časovno zaporedje orga¬ nizmov in pravilna določitev fosil¬ nega organizma omogoča, da ga razmeroma točno uvrstimo v geo¬ loško zgodovino. Starostni odnosi med fosilnimi ostanki pa dobijo svojo absolutno vrednost šele z radiometričnim dolo¬ čevanjem njihove starosti v letih. Radiometrično določevanje starosti sloni na stalnem procesu razpadanja radioaktivnih izotopov, od izvornega do hčerinskega izotopa, ki poteka v točno določenem časovnem inter¬ valu in nanj ne vplivajo nobeni zuna¬ nji dejavniki, ki bi lahko ovirali nje¬ gov potek. Gradivo za radiometrično določanje starosti so lahko le prvotni telesni deli posameznih fosilnih organizmov, ki so priča celotni zgo¬ dovini organizma, od življenja prek fosilizacije do odkritja v kamnu. Danes so časovne lestvice posame¬ znih fosilnih organizmov v večini izdelane do najmanjših podrobnosti, zato pravilno določeni fosil ni težko uvrstiti v geološki čas. Pri tem je naj¬ težje pravilno določiti fosil, za kar potrebujemo dolgoletne izkušnje in na kupe strokovne literature. Ama¬ tersko se lahko lotimo le grobega uvrščanja v časovno skalo fosilov, ki jih lahko določimo na prvi pogled, njihovo natančno in zanesljivo uvr¬ stitev pa prepuščamo specialistom paleontologom. Fotografije in preglednice Marijan Grm Pregled že objavljenih geoloških tem: Pavšič, J.: Koliko so stare kamnine, Naravo¬ slovna solnica, letnik 1, št. 2, str. 13-15 Pavšič, J.: Droben svet v kamnu, Naravo¬ slovna solnica, letnik 4, št. 1, str. 20-25 12 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 12 / št. 1 / jesen 2007 www.Modri jan. si Obiščite www.Modrijan.si, raziščite naše strani in se naročite na e-novice! Šolski portal • učbeniški kompleti - podrobna predstavitev • novosti - tekoče informacije o novih izdajah Modrijanovih učbenikov • predstavitve - seznam simpozijev in predstavitev učbeniških kompletov • letne delovne priprave - za večino naših učbeniških kompletov • ogledni izvodi - enostavno naročanje oglednih izvodov • e-novice - zagotovite si sprotno obveščanje o vseh novostih, predstavitvah in pomembnih informacijah • vprašanja urednikom - stopite v stik z uredniki učbenikov • Naravoslovna solnica - prelistajte revijo • zanimivo branje SKEPTIKOV POGLED O razmišljanju z lastno glavo mag. Nikolaj Pečenko Živimo v informacijski dobi. Še nikoli nismo imeli na voljo toliko informacij, kot jih imamo danes, in dostop do njih še nikoli ni bil lažji. A to prinaša s sabo tudi številne nevarnosti. Včasih so, napol v šali, dejali: »Že mora biti res, če piše v časopisih.« Ko dandanes odpremo časopis, tudi katerega od najresnejših, se lahko ob marsikaterem prispevku samo v obupu primemo za glavo. Šarlatanov, ki se skrivajo za nerazumljivimi, učeno zvenečimi izrazi, še nikoli ni bilo toliko, kot jih je sedaj, novinarji, ki se praviloma na znanost ne spoznajo, pa pišejo o njihovih »odkritjih« in »dosežkih«, kot bi bili suho zlato. Tega jim pravzaprav niti ne smemo preveč zameriti, saj se marsikatera ljuljka skriva celo tam, kjer bi jo najmanj pričakovali. Na ljubljanski univerzi je re¬ cimo profesor, ki se med drugim ukvarja s preučevanje (pravzaprav bi moral zapisati s »preučevanjem«) avre in z različnimi neznanimi »energijami«. Svoje »raziskave« opisuje s hudo znanstveno zvenečimi izrazi, a v resnici je njegovo početje enako početju tistih, ki z izrazi krea- cionizem ali inteligentni načrt zavračajo evolucijo. Ne tako zelo redki so ljudje z naravoslovno izobrazbo, ki verjamejo v astrologijo. In če že ravno horoskopom v pogrošnih revijah ne verjamejo, dopuščajo možnost, da tisti »pravi« astrologi, ki uporabljajo zapletene računalniške programe, nekaj vedo. Ali pa na primer homeopatija. Misel, da bi lahko imela destilirana voda spomin za različne snovi, ki so bile nekoč pomočene vanjo, in da bi lahko z njeno pomočjo ozdravili skoraj vsako bolezen, je že na prvi pogled tako zelo absurdna, da se zdi skoraj neverjetno, da bi jo kdo sploh lahko resno upošteval. In vendar jo. Slepega zaupanja vredni niso niti najuglednejši znan¬ stveniki. Nevvton je res pravilno pojasnil kroženje pla¬ netov (in še marsikaj), ampak je tudi po skrbni analizi Svetega pisma ugotovil, da bo konec sveta leta 2060. Seveda ni treba iti tako daleč. Fred Floyle je bil eden od najuglednejših astronomov dvajsetega stoletja, a njegova zamisel o panspermiji, po kateri naj bi življe¬ nje prišlo na Zemljo iz vesolja, ni vredna znanstvenika njegovega kova. Po drugi strani znanstveniki sprva niso sprejeli marsika¬ terega pravilnega odkritja. Še kot osnovnošolcu mi je. ko sem s prstom potoval po zemljevidu sveta, v oči padlo nenavadno ujemanje obal zahodne Afrike in vzhodne Južne Amerike ali recimo južne Nove Gvineje in severne Avstralije. A ko je leta 1915 nemški meteo¬ rolog Alfred VVegener to ujemanje pojasnil s premika¬ njem celin, mu skoraj noben znanstvenik ni verjel. Šele približno štirideset let kasneje so, po zaslugi novih geoloških odkritij, ugotovili, daje imel prav. Podobnih primerov je še veliko. V enem od starejših slovenskih učbenikov fizike je ugleden fizik zapisal, da je teoretično nemogoče, da bi človek letel ob pomoči lastnih mišic. Leta 1977 je ameriški inženir MacCready naredil Pajčevinastega kondorja (Gossamer Condor), letalo na nožni pogon. Zelo značilna je tudi »novica« o mučenju mačk, ki jih na Japonskem gojijo zaprte v steklenicah. Širila se je z verižnim e-pismom, o njej pa so kot o resnični poročali celo v nekaterih časopisih in na televiziji. Previdnost je torej vedno na mestu in slepo zaupati ne smemo niti različnim novim »odkritjem«, še zlasti tistim bolj senza¬ cionalnim ne, včasih pa se kot napačne izkažejo tudi splošno priznane teorije. Imam »grdo« navado, da si poskušam o vsem ustvariti lastno mnenje, in nikoli kar brez razmisleka ne verja¬ mem tako rekoč nikomur, kar je včasih sicer nekoliko naporno, a bi v informacijski dobi morala biti to last¬ nost ne samo vsakega znanstvenika, ampak vsakega s svojo glavo razmišljujočega človeka. Zaradi tega bomo kritičnemu, zdravorazumskemu razmišljanju namenili novo rubriko v naši reviji, v kateri bomo obdelali različne zanimive primere, od neupravi¬ čenih strahov pred genetsko spremenjenimi organizmi do tega, kaj se v resnici skriva v destiliranih vodicah homeopatov, mimogrede se bomo še naučili, kako se lahko s pravilno rabo zdrave pameti in s podatki, ki jih brez posebnih težav najdemo v spletu, obvarujemo tudi pred vsemi drugimi podobnimi zablodami. Začeli bomo s podnebnimi spremembami, o katerih se zadnje čase vsepovsod veliko piše in govori. Tudi v tem primeru namreč marsikateri trditvi, ki jo lahko preberemo, ne moremo kar slepo zaupati. Upamo, da vam bo nova rubrika všeč, zelo veseli pa bomo tudi vašega odziva, pripomb in predlogov. 14 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 12 / št. 1 / jesen 2007 —I . u J ' r , • A***H**< ( ' fif~ - -: t S O podnebnih spremembah mag. Nikolaj Pečenko SKEPTIKOV POGLED v Mala šola skeptičnega razmišljanja / Morda bo kdo ob branju prispevka porekel - vse lepo in prav, ampak tole je revija za učiteljice in učitelje naravoslovnih predmetov, kako si lahko z vsem tem pomagamo pri pouku. Namen tega prispevka je dvojen. Predvsem je namenjen spodbu¬ janju kritičnega razmišljanja. Če to ali ono ministr¬ stvo priporoča ogled filma Neprijetna resnica, še ne pomeni, da ogled dokumentarca, ki prikaže drug pogled na podnebne spremembe, ne bi bil prav tako koristen, pa čeprav potem morda ugoto¬ vimo, da v resnici vemo manj, kot smo sprva mislili, da vemo. Prav tako lahko določene misli iz tega prispevka koristno uporabimo tudi pri pouku samem. Z otroki se lahko na primer pogovorimo o tem, kakšno bi bilo po njihovem mnenju najboljše podnebje. Ali jih vprašamo, kako bi bilo po njihovem videti, če bi imeli pri nas »afriško« podnebje. Bi bilo bolje ali slabše? Pogovorimo se lahko tudi o tem, kaj bi morali storiti, da bi laže živeli v toplejšem in bolj suhem podnebju. Vprašamo jih lahko tudi, čemu bi se bili pripravljeni odpovedati, da bi do podnebnih sprememb ne prišlo. Zadnje čase se o podnebnih spremem¬ bah vsepovsod piše in govori. Tudi otroci verjetno že vedo, da so poletja čedalje bolj vroča in zime vedno bolj zelene, ker se Zemlja zaradi vplivov človeka segreva, in da nam v prihod¬ nosti zaradi tega grozijo najrazličnejše katastrofe, od suš do poplav. Na prvi pogled ni nikakršnega dvoma. Znanstveniki naj bi bili glede segrevanja in njegovih posledic enotnega mnenja - za segrevanje smo krivi ljudje, posledice pa, vsaj če ne bomo nemudoma in učinkovito ukrepali, bodo bolj ali manj katastrofalne. Takšen je vsaj vtis, ki si ga lahko ustvarimo, če sledimo samo osrednjim javnim občilom in poslušamo le nekaj najbolj izpostav¬ ljenih strokovnjakov in politikov. Kaj pa, če vse le ni tako zelo jasno? Ko poslušam in berem o podnebnih spremembah, me moti kar nekaj stvari. Toplejše podnebje je za kmetijstvo načeloma boljše od hladnejšega. Prija tudi mnogim živalim in konec koncev imamo tudi ljudje očitno radi toplejše kraje, saj drugače na počitnice ne bi hodili na jug. Zakaj bi torej bilo nekoliko toplejše podnebje slabše od sedanjega? Pomemben vzrok za moj dvom je tudi dejstvo, da so se klimatologi, vsaj nekateri, pred časom že pošteno ušteli. Malce starejši bralci in bralke se morda spomnite, da so v prvi polovici sedemdesetih let dvajsetega stoletja nekateri napovedovali svetovno ohlajanje. Najbolj zagnani so govorili kar o prihajajoči ledeni dobi. In to ne le vedno nekoliko k senzacionalizmu nagnjeni novi¬ narji, ampak tudi resni strokovnjaki. V šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja seje namreč podnebje ohlajajo. Ko sem se za potrebe nekega drugega prispevka o podnebnih spremembah zakopal v časopisne arhive, sem v prispevku Svetovno podnebje se spreminja, ki ga je junija 1974 po poljud¬ noznanstveni reviji Science et Vie povzelo Delo, med drugim prebral: »O ohladitvi pričajo tudi podatki, ki jih pošiljajo vremenoslovski sateliti. Profesor George Kukla z univerze Columbia ugotavlja, da so se zasnežena ali z ledom pokrita področja povečala v petih letih (po letu 1967) za 12 odstotkov.« Ohlajanje podnebja ima očitno neprijetne posledice, zaradi česar so takrat nekateri klimatologi že razmišljali, kako bi lahko ozračje segreli. A o svojih zamislih še niso uspeli niti dobro razmisliti, ko se je podnebje že začelo LETNIK 12 / ŠT. 1 / JESEN 2007 NARAVOSLOVNA SOLNICA 15 SKEPTIKOV POGLED ponovno segrevati. Ni trajalo dolgo in vsi so govorili o svetovnem segrevanju in začeli biti plat zvona. Strahove o prihajajoči ledeni dobi so zamenjali strahovi o pregre¬ tem planetu. Kaj pa, če se klimatologi znova motijo? Vzrokov za dvom je bilo torej dovolj, radovednost mi ni dala miru in odločil sem se, da vse skupaj nekoliko podrobneje raziščem. Dandanes je to razmeroma eno¬ stavno početje, saj imamo z internetom pri roki tako rekoč vse potrebne podatke; pri čemer moram, da se izognem morebitnim nesporazumom, takoj dodati, da nisem klimatolog, namen mojega spletnega raziskova¬ nja pa ni bilo ugotoviti, kdo ima prav. Želel sem si le ustvariti jasnejšo podobo, pogledati tudi morebitne nasprotne dokaze in skratka poskrbeti, da me ne bo kar vsakdo žejnega vodil čez vodo. Poglejmo torej, kaj sem ugotovil. Podnebje se neprestano spreminja Za začetek je koristno vedeti, da kratkotrajna ohladitev izpred štiridesetih let ni edina nenadna podnebna spre¬ memba. Kdor ni prešprical srednješolske zgodovine, se morda spomni, da so v desetem stoletju Vikingi naselili južno Grenlandijo. Pri poimenovanju otoka - Grenladija namreč pomeni Zelena dežela - so Vikingi menda, da bi privabili nove naseljence, nekoliko pretiravali, a dejstvo je, da so se na Grenlandiji lahko naselili zaradi tega, ker je v tistem času na severu vladalo milejše podnebje, ki je omogočalo gojenje živine in poljedelstvo. s rhtu« tj* JUirtj n*dt fofkjrtutj tf:» lir hr l/lriflt Jlr.-rf. {'.Ih Duk: rfVjriij fttfu krtu: t-lhTrrrfv.-lk CJht tL':ih vilh J fhtntx;n it Jfl J fniur u U.u Ar F.-a n Jju.- n