UČITELJSKI POKRET Z novimi vidiki k šolskemu delu Brez dvoma smo učitelji v družbi postavljeni za vzgojo in pouk otroka. Majhna in neodločujoča naloga, ki so jo še v polpretekli dobi mogli vršiti otroku fizično nadmočni ljudje! Vse do najnovejše dobe je bila (in je deloma še) zunanja disciplina tista šolska os, ki odloča o »zmožnosti« učitelja in o »znanju« učenca. Kolikor ta praksa popušča, so jo odgnala dognanja tako zvanega »stoletja otroka«. Tole stoletje pa v naši šolski praksi nekako takole pojmujemo: kadar koli dobimo na šolo »Prevodnico« kakega učenca, pogledamo najprej (ali pa samo) tisti del, ki je napolnjen z ocenami. Nato se novega učenca ali razvcselimo ali pa ga v svoji notranjosti odklonimo, kakor nam je pač razodela razpredelnica njegovih ocen. Z njim in ostalimi učenci skupno vodimo odslej šolsko muko, to je pripravljamo se po svojih najboljših močeh na pouk, kjer »ubijamo znanje v glave«, kar zaključimo s tem, da zopet »vlačimo znanje iz glav« ter ga ob določenih terminih pod enotnim vidikom ocenimo. In kakor v starih romanih klasificiramo svoj živi razredni material po dveh skupinah: »dot-ber — slab«. Vemo in čitamo o stoterih zmožnostih in zmogljivostih otroka, toda morda zaradi naridezno lažje prak.se, morda zaradi nezaupafija vase, morda zaradi svoje lastne vzgojne jrakse v vzgajanju ne gremo in ne moremo fiz priučenega enotnega učnega in vzgojnega Dostopka. Kdo je kriv temu, ali učitelj ali učenec? Krivično bi bilo po vsem trudu za izboljšanje jšole za to dolžiti učitelja, še manj pa učenca. rKrivi so vidiki, pod katerim smo gledali in Iše gledamo na učenca. Naučili so nas gledati rna otroka in njegovo duševnost samo skozi Injegovo glavo, dočim smo skoraj popolnoma jzanemarili njegovo telo in pozabili, da je človek produkt okolja, torej ekonomskega socialnega stanja. Ko je začel pred leti »Pokret« raziskovati socialno stanje našega otroka, to je njegovo pripadnost, stanovanje, družinsko stanje, |obleko, prehrano, rast in težino, se je marsisdo vprašal, čemu je še to potrebno. Odgovcril bom na to vprašanje pozneje. Vsem, ki smo delali pri tem delu, so prinesle te ankete dvojno odkritje. Prvo, ki nam je pokazalo pravo socialno stanje našega otroka, in drugo, globlje, ki nam je povedalo, da so vzroki učnega in vzgojnega uspeha in neuspeha drugje, kakor smo jih bili vajeni gledati doslej. Ti namreč niso odvisini od neke namišljene učenčeve »duševnosti«, ampak predvsem od ekonomskih sil. od obleke, hrane. stanovanja itd. Kajti sprostitev duševnih sil je odvisna od človekovih telesnih sposobnosti, te pa rastejo lahko dovoljno samo v optimalnih socialnih okoliščinah. Kakor sta silno važna in potrebna kolektivna vzgoja in kolektiven pouk, ju ne smemo istovetiti z enotnim učnim in vzgojnim postapkom. Lačnemu, slabo oblečenemu ali neprespanemu otroku je treba pri vzgoji in pouku drugaonih mer kakor dobro preskrbljenemu. Ta drugače reagira na naše delo ko drugi, okoliščine so mu namreč dooustile normalen razvoj njegovih zmožnosti. Spoznati in gojiti zmožnosti pa je naša dolžnost, četudi bomo ob takem delu morda naleteli na ovire neuvidevnih ljudi. Tu se nam odpirajo najraznovrstnejše, še neraziskane naloge, ki ispadajo v učiteljev delokrog pod poglavje: Telo in duševnost. Raziskati bo treba vpliv rasti, teže, prehrane itd. na inteligenco. Šele kadar bo opravljeno to težaško delo, s katerim se bo lahko okoristil vsak učitelj. bomo dosegli šolo na novi osmovi, kjer bo* šola pravo negovališče otroka, da bomo v kolektivni vzgoji in v kolektivnem pouku poznali individualne posebnosti učencev in jih po individualnem postopku vzgajali in učili. »Učiteljski pokret« zato s svojim delom opravlja temeljno vzgojno nalogo, ki je bila pri nas zanemarjena v vsej zgodovini šolstva, ker je postavil šolsko vprašanje na pravo podlago. Ta podlaga pa glasi: otrok je produkt ekonomskih socialnih razmer. Iz teh pa raste in se razvija otrokova duševnost in jo moiemo le na ta način spoznati in oceniti. Izboljšati to podlago pa ni v naših neposrednih močeh, pač pa je ena izmed nalog tudi ta, kazati na vse ovire ob tem delu. Zorn Jože.