Našidopisi. Iz Ljutomera, (JosipFreuensfeld f). ,,T i d o m u s i u č i t e 1 j b i 1 — Ti domu si buditelj bil — Za dorn si vrl boritelj b i 1" — (S. Gregorčič.) — Iz zlate slovanske Prage nam dohaja britka vest, da je v ondotni deželni bolnici, soboto 23. grudna m. 1. ob 4. uri popoludne preminil g. Josip Freuensfeld, učitelj na deški šoli v Ljutomeru, v cvetu svojih let. ,In zdaj še Ti — Slovenec nema sreče". — Ta bolestni vzklik, s katerim jeden naših največjih pesnikov oplakuje smrt pok. Jurčiča, prav ta vzklik se nam usiljuje, ko danes s tresočo roko pišemo te vrste. Dosti moških, malo mož se nam Slovencem naraja. In še ti nam venejo v inomentu, ko so jele najkrepkeje rasti, ko so jeli zlat roditi sad. Za umrlim pokojnikom žaluje in tuguje vse Mursko polje; ves Ljutomerski okraj se zaveda nenadomeslne izgube; težko bode prebolel bridki udarec, ki ga je zadel z njegovo smrtjo. Josip Freuensfeld je bil rojen 19. marca 1861. pri Kapeli blizu Radgone, kjer mu je bil oče učitelj. Ljudske šole je obiskaval v Veržeji in v Ljutomeru. Leta 1875. je vstopil v Mariborsko učiteljišče; zrelostni izpit je prebil 1880. in je bil potem nastavljen za učitelja pri Svetinjah pol-^g Onnoža; ondi je služboval poldrugo leto; od tod pride za učitelja v Ljutomer. Pokojnik pa je vedno hrepenel po višji izobrazbi ter si je s svojiin trudoin in jekleno vztrajnostjo pridobil vseobčo izoliko. — Leta 1887./88. in takisto 189O./91. je bil slušatelj na Dunajskem pedagogiji. Leta 1891. prebije izpit za meščanske šole. Kmalu potern je bil imenovan za def. učitelja v Ljutonieru. Kakor večina slov. dijakov, tako je tudi naš pokojnik bridko okušal, kaj se pravi za tujo mizo sedati. Vsled rnaterijalnega pomanjkanja in silnega duševnega napora nakopal si je že na Dunaji kal bolezni, katera ga je sedaj strla v najlepši dobi. Od časa svojega povratka z Dunaja je bolehal za kroničnim želodčnhn katarom, za boleznijo, katera mu je zagrenila vse njega mlado življenje. S svojim že v naravi slabim organizmom je junaško izkušal pretrpeti vse muke, ter je v intenzivnem duševnem delu našel tešila in tolažila svojemu žalostnemu stanju. Toda moral je podleči; v cvetu dobe svoje je inoral ukloniLi vrat oni kruti sovražnici, ki nas vse smrtnike kliče prej ali slej. — Tožil ni nikoinur in stoprav v zadnjem trenutku se je napotil v Karlove vare iskat si zdravja. Od ondot so ga poslali na kirurgiško kliniko v Pragi. Tam so izvršili na njem težavno in nevarno operacijo. Operacijo je sicer srečno prestal, toda urnrl je 54 ur poslej za srčno kapjo. Josip Freuensfeld — učitelj. — Kdo ga ne pozna na celem Murskem polji? — Ni naša naloga, da bi ga ocenjevali kot učitelja in vzgojitelja naroda slovenskega; samo toliko lahko rečemo. da jih ni dosti učiteljev, ki bi se ž njiin lahko šteli v jedni vrsti. Mi imacno v trgu Ljutomerskem dosti zagrizenih nasprotnikov naši narodni stvari, toda ne verujerno, da bi se našel jeden, ki ne bi imel usmiljenja ž njega tragiško usodo. Njega kot učitelja je spoštoval vsakdo, bodi si Slovenec ali nemškutar. Bndi nam dovoljeno, da presojamo pokojnika delovanje na literarnem polji. Prepričani stno, da v teh pičlih letih. ki so bila sojena njegovemu življenju, ni storil nikdo več, nego on za narod svoj. — Kar sil Ti dalo je nebo, — Posvetil Ti si vse mladini — Posvetil vse si dotnovini". — Po tem geslu se je ravnal blagi naš pokojnik. V vseli glasilih našega na- roda, v BVrtcua, v ,,Ljubljanskem Zvonu", v knjigah družbe sv. Mohorja se nahajajo njegovi spisi, ki pričajo ne satno o njegovi blagi duši, nego tudi o njegovem eminentno pedagogiškem talentu, s katerim se more ponašati malokateri učitelj na Slovenskem. Izmej njegovih glavnih spisov omenjamo ta dva: ^Mladini" spisal Miljenko Devojan, Novo mesto 1885. Str. 90 in »Venček pravljic in pripovedek", spisal J. Freuensfeld, 1893. — Str. 80. — V BVrtcu" in posebno še v BLjubljanskem Zvonu" je nanizal lepo kito duhtečih pesinij, ki se lahko uvrščajo mej najboljše, katere je proizvajal naš mladi pesniški zarod — Kakor je bil naš pokojnik uzornik kot učitelj in pisatelj, tako nam je bil uzor naši teški narodni borbi. Akoravno so naši Ljutornerski nemčurji dan za dnevom v svojili časnikili na-nj izbruhavali divji svoj gnjev ter s podlim denuncijanstvom očrnili njega čisto osebo, on je stal junak. Kaj je bil Fieuensfeld, to nam lahko pove sleherni kmet na rnurskem polji. Ves duševni preporod, vzbuditev narodne zavednosti v ljutomerskem okraji je tesno spo- jena z osebo našega blagega pokojnika. Lahko s ponosom naglašamo, da je naš okrajglede na narodno probujenost jeden prvih na slovenskenj ozeinlji. In ta proizbuditev naroda slovenskega na rnurskem polji je ponajveč njegova zasluga;ni ga zavednega krneta pri nas, kateremu bi bilo neznano ime Freuensfeldovo. Vsem Slo-vencern pa izhaja danes iz globine srca bolestni vzklik: BPočivaj mirno v zemlji hladni, — Najljubši nam prijatelj, brat — In duši Tvoji Bog vsevladni — Porosi svojo blagodat". nSl. N." Izpod Leskovega grma. Obljubil sem Vain, gospod urednik, poročati od časa do časa kaj novega izpod našega Leskovega grma, — pa kakor iz lastne ,,britke" izkušnje uvidevam, sta si Bobljubiti" in nizpolniti" uprav sovražna pojma, ki se nikakor ne dasta Bz lepa" — sprijazniti. Po dolgem rnolku sodil bi kdo, da sem nabral v tem času Bog ve kolikih in kakih važnih novic; — pa bi se varal! Našim Leskovcem teko živijenja dnevi tako mirno, jednolično, da pri najboljši volji nisem mogel zaslediti kake posebne novosti. S poročili o vremenu se — seveda — toliko rnanj spodobi dragi papir in čas tratiti. To je tedaj jeden najpoglavitnejih uzrokov mojemu molku — če verjamete! — — — V tem je prikiinala v deželo zima, pa nain prinesla dolgih ^zimskih večerov" celo jgrešto". Dasi so sicer ti Bvečeri" dosegli že nekako poetiško slavo, — nam ,,stranskira" in .deželskim" učiteljem ne zde se baš interesantni. Prepuščeni samim sebi, so nam jedina primerna družba — naše misli, naši upi in želje. Da pa ti ne morejo biti vedno prijetni, pritrdil mi bo vsakdo, ki uživa zavidno srečo, da se sme zvati v sedanji „ liberalni" dobi — učitelj. Naše stanje pač ni, da bi nam ga kdo zavidal. Pa v mnogih ozirih smo si tega krivi sami. V nastopnem usojarn se navesti nekaj skromnih opazek glede izboljšanja teh odnošajev v blagohotni preudarek. Vas, gospod urednik, pa prosim, da odložite za ta čas svoj Brdeči svinčnik". Živimo v dobi, ko se vzbujajo narodi, ko se borijo razni stanovi, različne stranke ne samo za obstoj svoj, za svoj ,,status quo", — ternveč za napredek, za veljavo — da, za — nadvlado. Poslužujejo se vseh postavnih, dostikrat tudi zvijačnih sredstev v dosego tega smotra. Tudi slovensko učiteljstvo čuti ta tok. Jelo se je gibati. Osnovali sino si svoja okrajna društva, iniamo dobro organizovano svojo ,Zvezo", pa — razven nekaj moralnih — prouzročilo ni to gibanje posebnih pozitivnih uspehov. Plače, ki so narn jih uredili, imamo deloma še slabše od prej, dolžnostij vedno več, pravic pa bore malo in še teh se človek ne sme v polnej meri zavedati! Učitelj naj živi za šolo, javnost mu ne pristaja, uzor mora biti ponižnega, v božjo voljo udanega — ^božjega" v61ka! Samostalnih mislij in volje ne sme kazati. Kjer se pokaže kak zavednejši odločnejši učitelj tudi na zunaj — takoj ga iinajo v pesteh. Kar nas je potomcev Adamovih imamo vsak svoje napake. Tudi pri učitelju stikajo po njih in potem gorje mu! Oblastva so dostikrat prisiljena učitelje kaznovati — sicer dobe še ona pod — nos. Iz tega sledi, da mora biti nekim ljudem posebno na tem ležeče, da si učiteljstvo ne pomaga na noge. Toda — ta metoda se dandanes več malo izplača. Moralno premagati, podreti se učitelji že sedaj več ne dado. Gasi so se premenili, nastopile so druge osobe, naslale so nove potrebe. Da se pa učiteljski stan še bolj osamosvoji, treba je solidarnejših, korenitejših sredstev. V tera pogledu nam bodi v izgled duhovščina. Dasi bi jim bojevitost najraanj pripisovali, vender ga sedaj skorej ni stanu, ki bi se krepkeje potegoval za svoja načela, kakor je ta. Poslužujejo se politike, volitev, agitacije itd. v povzdigo sv. cerkve — in po njej dosledno tudi veljave vsega stanu duhovskega. Njihovo delovanje motrečemu človeku se to nikakor ne bo čudno zdelo. Kdo bi jirn hotel šteti v zlo, da se bojujejo za svoj stan, za svoja načela! Tega ne; ampak — posnemajrno jih se svojega stališča! Res, da nimamo tako prostih rok, niti tako izbornih sredstev, toda z vstrajnostjo in složnostjo se mnogo stori, mnogo doseže. Pivčan-Korenika. (K. p.)