rtim skupinam: 1. germanski (standardna avstrijščina in korošČina); 2. romanski (furlanščina, standardna italijanščina in severovzhodni italijanski dialekt); 3. slovanski (standardna slovenščina in koroški slovenski dialekti). Toda medtem ko se večjezičnost ohranja, so začeli v državah, ki si pokrajino delijo, prevladovati vsakokratni standardni kodi...
Starejši prebivalci Kanalske doline so v moji prisotnosti večkrat potožili, da govorijo svoje domače narečje (slovenski), da so po srcu Korošci, usojeno pa jim je živeti v Italiji."
Alojz Angerer
Monika Šašelj - Kropej: LJUDSKA KULTURA V PRAVLJICAH IN POVEDKAH
Povzetek
Avtorica poroča o svoji doktorski disertaciji "Ljudska kultura v slovenskih pravljicah in povedkah ohranjeni 11.6. 1993 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Osnovni cilj študije je bil odkriti, kako v pravljicah in povedkah - obravnavani primeri so bili vzeti iz Štrekljeve zapuščine - odsevajo sestavine ljudske kulture in stvarne razmere časa in okolja, v katerem so pravljice živele in bile pripovedovane, V nekaterih pravljicah in povedkah se da zaznati tudi stvarnost starejših obdobij, celo tistih, v katerih so se motivi porajali in so nastopali ar-hetipi pravljic. Tako odkriva študija ne le sestavine resničnega življenja, ki so jih vnašali v pripoved pripovedovalci iz svoje zavesti in podzavesti, izoblikovane v njihovem kulturnem okolju, ampak tudi pokaže, kako v njihovih globljih plasteh odsevajo stare družbene in duhovne razmere.
Abstract
The author gives the information on her dissertation "Reflection of Reality in the Slovenian Folk Tales" defended on June the 11th, 1993 at the Faculty of Philosophy in Ljubljana. The main aim of the study was to discover, how do the tales - discussed were the folk tales from Karel Strekelj's inheritance -reflect the elements originating from the actual circumstances of the time and environment in which they lived and were narrated. In some folk tales we can perceive the reality of older periods even those in which the motives sprang up and the archetypes of the tales arose. Therefore the study explores not only the elements of the real lite, which the narrators inserted in their story and which ensue from their perception and their subconsciousness formed in their cultural environment, but also show how do folktales formed in their deeper strata reflect old beliefs, and archaic social circumstances.
V doktorski disertaciji z naslovom Ljudska kultura v slovenskih pravljicah in povedkah, ohranjeni 11.6.1993 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sem ob primerih iz štrekljeve zapuščine raziskovala odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in
Glasnik 1993 33/3,4
103
povedkah1. Kratko poročilo o disertaciji objavljam na željo uredništva Glasnika, ki namerava tudi v bodoče objavljati tovrstne prispevke.
Osnovni cilj Študije je bil odkriti, kako v obravnavanih pravljicah in povedkah odsevajo sestavine ljudske kulture 02. stvarne razmere časa In okolja, v katerem so živele.
Poleg tega, da sem raz is kovataj interpretirala sledove ljudske kulture druge polovice l9.stol., torej časa, ko so bile obravnavane pravljice in povedke zapisane, sem skušala pokazati Še, kako se v mnogih pravljicah in povedkah da zaznati stvarnost starejših obdobij, tudi tistega, v katerem so se porajale. Skušala sem torej odkriti tudi globinsko podobo pravljic in v posameznih primerih razložiti njihovo jedro.
Ker doslej nismo imeli študij, ki bi raziskovale časovno določene skupine slovenskih ljudskih besedil z vidika stvarnosti in pri tem upoštevale vsa področja, s katerimi se ukvarja etnologija, se metodološko nisem mogla opreti na predhodna dela. Ustrezno metodo je bilo torej potrebno šele izdelati.
študija je razdeljena v dva dela, zaradi večje preglednosti sem gradivo v obeh delih razdelila po pravilih etnološke sistematike.
V	prvem delu razlagam odseve posameznih sestavin tiste strani t.i. ljudske kulture oz. načina življenja, ki je ožje vezano na gospodarske razmere. Tu gre predvsem za posamezne omembe stvari in pojavov, ki jih poznamo kot resnične v času zapisa ali nekaj prej. Tako temeljijo moja izvajanja predvsem na povezavi teh omemb s podatki v strokovni literaturi in so moje raziskave v osnovi podprte z dosedanjimi etnološkimi in kulturnozgodovinskimi izsledki na posameznih področjih. Pravljice namreč, ki sicer resda odsevajo življenje, ne morejo biti vir za njegovo poznavanje. Pravzaprav včasih kako mesto v njih lahko razložimo šele, Če poznamo stvarnost.
Kot primer takega odseva stvarnosti, ki postane razumljiv Šele z etnološko razlago, nam lahko služi omemba metličja v Križnikovi pravljici "Od moškre". Tu dekle gospodu na vprašanje "kaj oče delajo", odgovori: "Iščejo hišnega prostora." Oče, ki mora gospodu pojasniti hčerkin odgovor, pa reče: "Sem ga jeskou, ko sem šou po metličje." To mesto razumemo šele, če vemo, da je za določene predele Slovenije značilna gradnja hiš, ki jim ponekod rečejo kar "na koš". Opaž, ki ga spletejo iz šibja, omečejo z ilovnatim blatom, ga zgladijo in pobelijo. Čeprav je tukaj omemba nekako 'skrivnostna', je pa vsekakor neposredna, kar velja na splošno za stvarne omembe v prvem delu.
V	drugem delu pa je o neposrednosti mogoče govoriti le redko. Tu namreč raziskujem odsev družbenih razmer in verovanj, kar zahteva predvsem ustrezno razlago večjih sklopov besedil. Zato sem morala veliko bolj kot v prvem delu poseči po metodah, ki se uporabljajo prav na področju raziskovanja ljudskega pripovedništva. Večina študij, na katere sem se opirata, je nastala s pomočjo historično-geografske ali komparativne metode. Ta temelji na lociranju motivov, tipov in poti
104
predajanja ljudskega pripovedništva in skuša z iskanjem in rekonstrukcijo njihovih prvotnih oblik razložiti vsebino in pomen posameznih pravljic ali pa motivov. Delno sem pritegnila tudi strukturalistično metodo, vendar le v povezavi z etno-zgodovinskimi raziskavami družbenih okolij, v katerih naj bi besedila nastajala in živela dalje.
Poleg tega pa sem opazovala besedila tudi v iuči dosedanjih izsledkov in analiz ne le raziskovalcev ljudskega pripovedništva, ampak tudi filologov (npr.: Ivanov, Toporov, Merkelbach) in jih upoštevala, kolikor sem jih imela za dobro utemeljene in uporabne tudi v naših primerih. Tako sem metodo, uporabljeno v prvem delu, bistveno dopolnila oz. razširila tudi v interdisciplinarnem smislu. Tak pristop upravičuje sama narava pravljic, ki so večplastne in v svojem bistvu izrazito mednarodne.
Medtem ko vnašanje stvarnih elementov z gospodarskega področja v pripoved zadeva le zunanjo plast pravljic in povedk, sestavine duhovne kulture in zlasti dejavniki družbene ureditve sežejo globlje. Zavedati se je treba, da tudi jedru pravljic ne prizanaša zob časa, ki včasih načne ali uniči celo strukturo te ali one pravljice. S pomočjo rekonstrukcije pravljičnih simboličnih struktur včasih še lahko razberemo odsev kulture, časa in prostora, v katerem je pravljica nastajala. Kot primer naj navedem pravljice o ubijalcu zmaja (AaTh 300). Zgradba teh pravljic je alegorična, pa tudi protagonisti so alegorični. Po simboliki, ki jo ta pravljični tip ohranja, lahko sklepamo, da je vzniknil v kulturah, ki so po zasnovi kozmološke in družbeno kolektivne.
V takih primerih je bilo potrebno historične podatke, ki sem jih dobila iz strokovne literature, povezati z obravnavanimi pripovedmi, katerih struktura se je po analizi mestoma izkazala za simbolično. Te simbolične strukture imajo v drugih variantah pravljice istega tipa ali pa tudi v pravljicah drugega tipa drugačne oblike, imajo pa lahko enako funkcijsko zvezo in Še vedno isto sporočilnost, torej predstavljajo ekvivalentne alegorične sklope, če je interpretacija alegorij pravilna, bi morala dati v povezavi s podatki o kulturni sredini, v kateri se je predvidoma motiv izoblikoval, določene rezultate.
Gradivo, ki ga obravnavam, predstavljajo v veliki večini pravljice; od stotih besedil je povedk le 22 Poleg tega so vse, ki so privzete - tako kakor pravljice - vključene v tipni in motivni indeks in imajo torej mednarodni značaj. Čeprav imata tako pravljica kot povedka pogosto enake motive, sta vendar dve zelo različni zvrsti ljudskega pripovedništva. Motivi, sicer obema skupni, imajo lahko pri eni drugačno vsebino in pomen kot pri drugi. Za primer naj navedem motiv kraljične, spremenjene v kačo, ki ga imamo v nekaterih obravnavanih pravljicah. Najdemo ga pa tudi v mnogih povedkah, pri nas npr. v najbolj znani povedki o Veroniki s kamniškega Malega gradu. V pravljicah te vrste pomeni sprememba v kačo prehodno stanje, ki se obvezno konča srečno in pravljična junakinja spet zadobi svojo podobo, medlem ko v povedki ne dočaka rešitve in je njena zla usoda, bolje rečeno kazen, dokončna, če povedka to, kar je čudovito, jasno razmejuje od stvarnosti in pos-
Glasnik 1993 33/3,4
105
tavlja nadnaravno v nasprotje z naravnim, pa pravljica človeka popeije v svoj čudežni svet, v katerem se lahkotno meša Čudovito z naravnim, razumljivo z nerazumljivim, bližnje z daljnim, vse kot samoumevno. Povedka je usmerjena k odnosu človeka do nadnaravnega in hoče poslušalca pretresli ali poučevati, svariti pred ne2nanimi sovražniki in nadnaravnimi silami, pravljica pa hoče poslušalca prestaviti iz realnosti v svet, kjer je mogoče vse in kjer ima domišljija prosto pot. Po še vedno do neke meje razširjenem mnenju veljajo povedke v primeri s pravljicami 2a tisto zvrst ljudskega pripovedništva, ki naj bi včasih pričala o resničnih dogodkih. To mnenje seje zakoreninilo že od bratov Grimm dalje, ki sta povedkam prisojala določeno zgodovinskost, v nasprotju s pravljicami, ki naj bi spadale v področje poezije. Vendar je iskanje izvora kake povedke v določenem zgodovinskem dogodku zelo vprašljivo in že Jakob Grimm je pozneje svoje prvotno mnenje zelo modificira!.
Danes velika večina raziskovalcev (zlasti zgodovinarjev) tudi povedkam odreka zgodovinsko pričevalnost o dogodkih in osebah. Tako Jacques Le Goff svari pred zavajajočim historicizmom, ki išče razlago ali - kar je še slabše - izvor neke pravljice ali povedke v določenem zgodovinskem dogodku ali osebi, in trdi, da bi morali stremeti za tem, da bi bolje določili njuno zgodovinsko funkcijo v povezavi 2 družbenimi in ideološkimi strukturami.
Dejansko je v novejšem času že pred njim prevladalo mnenje (Gemdt, Meletinsky), da povedke kakor tudi pravljice posredujejo razmere predvsem s področja družbene zgodovine starih obdobij. Vendar se je pri interpretaciji odsevov družbenih razmer preteklih obdobij v ljudskem pripovedništvu potrebno temu gradivu ustrezno teoretično spoznavno približati. Težko je namreč izluščiti jedro in razbrati osnovno sporočilo kakega pravljičnega tipa iz množice njegovih variant, kijih poznamo. Osnovna značilnost pravljic je namreč njihova prilagodljivost in spremenljivost. Vsak pripovedovalec vnese v pripoved nekaj svojega.
Tudi slovenski pripovedovalec je kar mimogrede v že podedovane okvire zgodbe vnesel s svojim načinom pripovedovanja drobce svojega resničnega življenja. Zajemal jih je iz svoje zavesti in morda še več iz podzavesti, ki sta se oblikovali v njegovi lastni sedanjosti, v njegovem kulturnem okolju in v njegovem družbenem razredu. S Primorske, kjer je osel žival za vsa mogoča opravila, npr. izvira pripoved o cerkovniku, ki bi moral jezditi na čelu kraljeve vojske, da bi rešil kraljestvo. V hlevu, polnem sijajnih konj, pa si v očitnem strahu pred velikimi živalmi, s katerimi ni imel nikoli kaj opraviti, ne upa nobenega izbrati. Na2adnje 2agleda v kotu osla in vesel vzklikne: "Glej tu je konj kateri je meni prav všeč, take imamo tudi mi doma!" - vzklik, ki zgovorno ¡2daja pripovedovalčevo primorsko okolje.
Primerov za to, kako lahko pripovedovalec vnese svojo stvarnost v dani okvir pravljice, bi našli še veliko. Tako pravljice kot povedke namreč nesporno vsebujejo odseve resničnega življenja, saj sta obe zvrsti ljudskega pripovedništva kot živa organizma, ki se hranita iz okolja in se v njem razvijata. Prav to dejstvo, da pravljice in povedke sprejemajo vplive okolja, nam omogoča, da lahko odkrivamo sledove,
106
ki jih je določena družba v določenem času in prostoru vtisnila vanje - v našem primeru gre konkretno za slovenski prostor in za pravljice, ki so na tem prostoru ravno zaradi vplivov, ki so jih tukaj sprejemale, postale slovenske.
Njihov slovenski značaj se Še bolj kot v podrobnostih, ki jih dobimo z analizo, pokaže v zbiranju in sestavljanju motivov samih ter v načinu njihovega povezovanja v celoto, prt tem je jasno zaznaven ne le življenjski stil in okolje pripovedovalcev, ampak tudi njihov način mišljenja in čutenja, izvirajoč predvsem v družbenoz-godovinskih razmerah, kar je v disertaciji prikazano s primerjavo slovenskih in hrvaških variant istega pravljičnega tipa.
Opomba:
1. Mentorica naloge je bila prof. dr.Zmaga Kumer, člana komisije pa prof. dr.Janez Bogataj in prof dr.Zmago Smitek
ETNOLOGI IN STUDIA HUMANITATIS
Etnologi smo imeli v programski skupini knjižne zbirke Studia humanrtatis, ki jo izdajata ŠKUC in Filozofska fakulteta, do njenega petega letnika svojega zastopnika. Potem je "naš človek1' iz (vsaj stalnim naročnikom zbirke) nepojasnjenih razlogov iz programske skupine izpadel. V spremni besedi knjige Jack Goody, Med pisnim in ustnim, Ljubljana 1993, nam je Bojan Baskar, Član uredniškega odbora omenjene zbirke in eden domnevnih somišljenikov nekaterih naših kolegov in kolegic na Zavetiški 5, zelo posredno in na moč diskretno vso zadevo pojasnil. Z vidika britanske socialne antropologije, nacionalno specifične discipline, je "tradicionalne folkloriste ter poznejše etnologe Evrope" označil za ljudi, "ki se po svoje motajo med odpadki zgodovine" (n.d., str.346). Sicer je res, da velja Zmago Žmitek za strokovnjaka za neevropsko etnologijo in ne za evropsko. Toda, kaj bi tisto. Zmago Š mite k je etnolog; vsaj za sedaj. Etnološko področje pa očitno želijo pokrivati nekateri sociologi; seveda na svoj izbran, sociološki ali antropološki način. Verjetno se tako rekoč čez noč levijo v socialne antropologe, kulturne antropologe.. Pravilno. Res, le kaj bi smetarji med humanistično, lepoznansko elito?! Še zlasti, ker si - vsaj nekateri - dovoljujejo brez upoštevanja ambicij in problematičnih pogledov nekaterih sociologov in še koga agirati po svoje.
Slavko Kremenšek
Glasnik 1993 33/3,4
107