Glas iz Istre. V 35. štev. 1. 1. »Učit. Tovariša« sem čital naznanilo, da je uvedel sedanji ravnatelj koprskega učiteljišča nov neobligaten predmet: Točne spretnosti. Ta predmet podučuje c. kr. okr. šol. nadzornik italijanskih ljudskih šol v koprskem okraju. Ker ne zna ta nadzornik drugega jezika kot italijanski, poučuje le v italijanskem jeziku. Zatorej se morejo udeleževati tega pouka le dijaki, ki so vešči blažene itaiijanščine. Mi, ki poznamo razmere v deželi neverjetnosti, se ne čudimo, da imamo nadzornika, ki ne zna niti zveličavne nemščine. Čudimo se pa temu, da hoče sedanji ravnatelj s tem pomagati, da bi uvedli ta predmet v ljudske šole. Ali bi ne bilo bolje, če bi poskrbel, da bi se na učiteljišču drugi obligatni in neobligatni predmeti učili tako, da bi učiteljišoniki imeli več znanosti in spretnosti? N. pr. okr. učiteljska skupščina je odkritosrčno povedala, da dobe učiteljiščniki premalo spretnosti v materinem jeziku. Ta predmet je vendar tolike važnosti, da bi mu smel g. ravnatelj žrtvovati malo več pozornosti in časa in ga ne tratiti z ročnimi spretnostmi. Enako se je skupščina izjavila proti uvedbi predmeta ročnih spretnosti v ljudske šole, ker je ljudska šola že preobložena s predmeti. Za pouk ročnih spretnosti je potreba mnogo časa, mnogo orodja in mnogo prostora, a vsega tega nimamo na naših ljudskih šolah s poldnevnim poukom. Šole so natlačeriopolne, ker tu niso redke enorazrednice s 120— 150 otrok, nekaj jih je, ki imajo nad 200 otrok. In v kakšnih prostorih se mora učitelj dušiti z vsemi temi otroki! Vem za šolo, kjer je prostora (po 3*8 mz na otroka) za 30 otrok, a vanjo zahaja od 70—100 otrok hkrati. Tu so torej otroci dovolj na prostoru, da se lahko urijo v ročnih spretnostih ... Kakšna je pa šolska oprava!? Klopi niso ostale iz konkordatske šole, pač pa so jih ohranili iz srednjega veka, in niso vredne drugega, kakor da bi jih spravili v starinski muzej. § 71. šol. in učnega reda določuje, naj ima vsaka šola ta-le učila: a) aparat za prvi pouk v čitanju; b) nazorila za prvi pouk v številjenju; c) podobe za nazorni pouk; d) globus; e) po en stenski zemljevid: planigloba, Avstro-Ogrske monarhije, Evrope, domače dežele in Palestine; /) predloge za risanje; g) malo zbirko domačih naturalij in enojnih fizikalnih aparatov; h) šolsko knjižnico. In kaj ima istrski učitelj od vsega tega? Aparat za prvi pouk v čitanju obstoji iz majhne zbirke tiskanih črk, kjer največkrat ni niti popolne slovenske abecede, kaj šele, da bi imeli tudi pripravo kamor bi postavljali te črke! Povečem so vse šole tudi brez stenskih tabel, ker jih imajo le tiste, kjer so si jih učitelji omislili sami. Nazorila za pouk v številjenju obstoje iz polomjenega številnega stroja, kjer je 100 kroglic, ako se ni kakšna izgubila. Da bi bilo treba nazoril za razlago drobcev, se tukajšnjim šolskim oblastnijam niti ne sanja. Podobe za nazornik nauk obstoje iz knjige, kjer je natlačenih na eni strani po deset in po več živali in reči, a še te so tako čudno pobarvane, da jih ne spozna niti odrasel človek. Kaj vse to mar našim šol. oblastnijam, saj je ravno sedanji ravnatelj učiteljišča pri okr. učit. skupščini priporočal učiteljstvu, naj si podobe za nazorni nauk samo slika v takšhi velikosti kot jih rabi. Povedal nam je, da so tako delali na učiteljišču v v Gorici, toda tamkaj je slikal podobe učitelj risanja, ki je obenem slikar. Ali ni iz tega razvidno, da jim ni dosti, ko zahtevajo od učitelja, da mora biti živ leksikon, poleg tega naj bo še slikar, a plačo mu dado takšno kot najslabšemu hlapcu! Kakšni stenski zemljevidi so v istrskih ljudskih šolah ? Planiglobi, Evropa in Avstro-Ogrska monarhija so še iz onih časov, ko ni bilo slovenskih izdaj, s hrvaškim tekstom, in naše šolske oblastnije čisto nič ne briga tudi to, da so v tem času nekaterim državam premenili meje. Učitelj ima ravno pri teh zemljevidih lepo priložnost, da lahko poučuje slovenske otroke hrvaščine; časa za to rriu tudi preostaja, ker ima vsakih štirnajst dni pol ure zemljepisja in s tem mnogo pomore k slovanski vzajemnosti. Za zemljevid domače dežele nam služi neko zrcalo. Odkoder ga pogledaš, se leskeče kot zrcalo, kjer pa ni niti okrajnih mej! Srečna je šola, ki ima izmed fizikalnih aparatov toplomer in tlakomer, a šolske knjižnice imajo pa le to, kar jim je podaril učitelj, ker ne skrbe za knjižnice ni občine, ni okraji, ni dežela. Kdaj pričakamo v Istri, da bo imela vsaka šola vsaj po en izvod »Zvončka« in »Knjižnice za mladino«, ne moremo preračunati. Do tedaj je še dolgo, dolgo. So sicer nekateri kraj. šol. sveti, ki določijo vsako leto po nekaj v ta namen, a ta denar porabijo potem drugam ter se izgovarjajo, da ni denarja. Ta izgovor je sicer piškav! Ako gre občinski predstojnik kam v eno uro oddaljeno vas, ima za svojo pot 10 K in da je bolj imeniten, vzame s seboj še tajnika, ki mu plača 6 K. »Zvonček« in »Knjižnica« bi za ta znesek dohajala vse leto v šolo. In pri takšnih razmerah hoče g. ravnatelj uvesti še nove predmete. Ali bi ne bilo bolje, da bi se potrudil, da bi se šolstvu v tem odpomoglo? Lepo priložnost ima, ker je član okrajnega in deželnega šol. sveta. Nekaj naj tu javno pribijem! Vlada je pokazala, da so v Istri takšne razmere, da ni potreba niti c. kr. okr. nadzornikom, da bi znali nemški. Tem manj je torej treba učiteljem, a to le Italijanom. Kedaj se bodo potrudili slovanski deželni in državni poslanci, da uveljavijo to za Slovence in Hrvate? Omenim naj še, da oni italijanski nadzornik, ki ne zna nemščine, ni absolviral učiteljišča ni v Italiji ni v Tridentu, pač pa v Kopru, kjer je napravil maturo 1. 1877., a težko, da se je posrečilo napraviti to še kateremu Slovencu brez znanja nemščine. Iz tega se učimo, da ne smemo soditi znanja in olike učiteljstva po znanju nemščine, ker nam je pokazala vlada sama, da to ni merodajno merilo. Dr, Sitnež.