Poštnina plačana v gotovini XLV. tečaj.______________1-2. zvezek. Časopis za naše verno ljudstvo zlasti za ude tretjega reda. V Ljubljani 1928. Tiskarna J. Blasnika nasled. v Ljubljani. S privoljenjem cerkvenih in redovnih 'oblasti izdaja TRETJI RED. Vsebina l.~ 2. zvezka. Stran Stran Mali oficij bi. D. B 1 lž pisma p. B. T. na Kitajskem . 22 Asketlčua šola ali vadnica pop. . . 5 S. Mar. Celina, klarisa .... . 26 Življenje in delovanje sv. J. Kr. Pregled treh redov sv. Fr. 1927 30 Vijaneja 10 Razgled po seraf, svetu .... 31 Obiski bolnih tretjerednikov . . . 14 Priporočilo v molitev .... 32 Kako je bila iz C. izobčena dekle Zahvala za uslišano molitev . . 32 nazaj sprejeta 17 Po sklepu sedme stoletnice . . 32 »Cvetje izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Naročnina znaša letno: v Jugoslaviji 10 Din, v Italiji 5 lir, v Nemški Avstriji 2 šilinga, v Ameriki 40 centov. Naslov za naročila: „CVETJE“, frančiškanski samostan v Ljubljani. Po sklepu sedme stoletnice smrti sv. Frančiška; (V prevdarek voditeljem in udom.) . r. *• Jubilejno leto je minulo. Sv. oče so pisali višjim: „Mi si obetamo (od tega jubilejnega leta), da boste Frančiškov tretji red na vse mogoče načine gojili s tem, da boste dobro podučili verno čedo: kam spada (tretji red), kako zelo ga je treba ceniti, kako pripravno je vanj stopiti, kako lehko je izpolnjevati njegove dolžnosti, koliko odpustkov in pravic vživa, koliko je koristen za posamezne in človeško družbo..— Vprašajmo se vsi voditelji: Ali smo to storili v zadostni meri? „n a vse mogoče način e“? — Vprašajte se vi tertjeredniki, ali ste gojili tretji red „na vse mogoče načine"? Ali ste ga drugim pojasnjevali, ga priporočali z besedo... se zgledom lepega tretjerednega življenja? Koliko sinov, koliko hčera ste notri pripeljali? Mogoče sc celo sramujete komu povedati, da ste v tretjem redu? O potem se sramujte, da se tretjega reda sramujete in vedite, da ga niste gojili „na vse mogoče načine". Pogljemo posamezne dolžnosti: Redovna obleka : škapulir in pas. Ali nosite to dvojno vedno na sebi? Vodilo pravi: „ako ne bodo nosili, naj izgube Redu podeljene dobrote in pravice." Redovna molitev: mali oiicij bi.'D. M, ali pa 12 očenašev, češčenamarij in 12 čast Očetu. Ali jo redno opravljate vsaki dan? Ali jo opravljate dobro? „Kedor dobro moli, dobro živi." Spoved in sv, obhajilo vsaki mesec: Ali je v tem vse v redu? Spoved skesana? Sklep trden? Obhajilo z dobro pripravo in zahvalo? Večerno spraševanje vesti: Ali ni bilo preveč površno? Ali ste je celo opuščali? Od tega je odvisno spoznanje sebe in napredek ali nazadovanje. Molitev pred jedjo in po jedi: Po tej molitvi merite gorečnost ali mlačnost. Mesečni shodi: V nekaterih skupščinah niso redni — odtod zaspanost in nedelavnost udov. Videant consules! Riba pri glavi smrdi. Časopisi: Ali imaš tretjeredno glasilo „Cvetje“? Če še ne, je takoj naroči in prebiraj. Slabe časopise po moči zatiraj. Medsebojna ljubezen: to je glavni znak, ali ste pravi ali ne. Lep zgled: to je apostolstvo tretjerednikov. Ali je zunanja obleka dostojna? govorjenje spodobno? Ali daješ miloščino v tretjeerdno blagajno po svojih močeh? Ali predstojništva skrbe za bolne ude? Ali za l^tfio vizitacijo? ---------Kar je bilo zanemarjeno pri voditeljih, pri udih, pri predstojništvih — popravimo, zboljšamo in gojimo tretji red „na vse mogoče načine". Naj ze zgodi! Amen. Mali oficij BI. D. M. Večernice. Psalm 109. lgBB5®^a Davidov psalm je kratek po obsegu, pa zelo imeniten po vseli r ^ini. Govori naravnost o Mesiju, zato se imenuje mesijanski. Ko je David vredil na Sijonu tempelj in službo božjo ter je se zmago nad nasprotniki vtrdil svoje kraljestvo in ga povzdignil do velikega sijaja in moči, mu je prerok Natan na božje povelje napovedal, da bo njegov rod večno trajal. To prerokovanje se je vresni-čilo v Kristusu, ki je po Mariji Davidovega rodu. David se zamakne v prihodnjost in odpre se pred njim Mesijevo kraljestvo ter gleda trenutek, ko je Kristus tudi ko človek povzdignjen v nebesa. Vnebohod Kristusov vidi davno naprej; ta je plačilo za trpljenje in krona poveličanja ter začetek večnega kraljevanja. David vidi Mesija tudi ko človeka sedeti na desnici Očetovi, kjer bo na večno kraljeval. To stališče moramo zavzeti pri premišljevanju tega psalma. Zdaj pa poglejmo vrsto za vrsto: »Gospod govori mojemu Gospodu: sedi na mojo desnico." Prvi Gospod, ki govori, je Bog Oče, drugi Gospod je Bog Sin — človek, katerega povabi nebeški Oče, naj bo tudi ko človek deležen dostojanstva in poveličanja, katero je ko Bog od vekov imel z Očetom in Sv. Duhom. — „Sedi na mojo desnico" pomeni, naj ima Kristus tudi ko človek vso polnost moči, oblasti in slave, naj ž njim vlada, sokraljuje v nebesih in na zemlji. »Dokler ne položim tvojih nasprotnikov za podnožje tvojim nogam." Nasprotniki Kristusovi so v prvi vrsti hudobni duh, potem pa vsi, ki nočejo vanj verovati in če so krščeni, pa mu ne sledijo in njegove Cerkve ne slušajo ali ji nasprotujejo. Te bo nebeški Oče popolnoma potlačil pod njegovo oblast, kaker je napi podložna podnožka, ,na katero polagamo noge. Ta podoba pomeni, da bo Kristus nasprotnike popolnoma premagal in jih do cela podvrgel, če ne preje, pa gotovo sodnji dan, ko bo poveličanje Kristusovo dopolnjeno. 2 »Žezlo tvoje moči pošlje Gospod se Sijona; vladaj sredi svojih sovražnikov." — Žezlo moči je mogočno kraljevo žezlo in pomeni najvišjo moč. Se Sijona, ki je predpodoba sv. Cerkve in kraljestva Kristu-• sovega na zemlji, bo razvil svojo kraljevo moč. „Vladaj sredi svojih sovražnikov", to povelje pomeni, da sovražniki Kr. ne bodo nehali nasprotovati kraljestvu Kr. na zemlji, pa tudi, da ga ne bodo premagali. „Peklenska vrata ga ne bodo premagala". „Pri tebi je gospodstvo", t. j. oblast, zmaga „na dan tvoje moči", t. j. dokler traja tvoja moč; ta pa traja do zadnjega dne. Mesija zmaguje svoje naspronike skozi vso svetovno zgodovino in razodeva odsvit, svetlobo veličanstva Boga: „v svetlobi svetih". Odkod ima Mesija moč, povejo nadaljne besede: „iz sebe sem te rodil", t. j. ti si iz bistva božjega, pravi Bog, ki imaš iste pravice z Bogom Očetom, isto slavo in moč. Besede: „pred zgodnjo danico" pomenijo od vekomaj, predno je bila kaka stvar. »Prisegel je Gospod in se ne bo kesal" pomeni, da je tisto, kar je prisegel, velike važnosti in bo večno trajalo, ker se tega nikedar ne bo kesal; ta njegova prisega in sklep sta nespremenljiva. — „Ti si duhovnik na veke po redu Melkizedeka." Kristus ni duhovnik iz rodu levitov in ne bo daroval klavnih in žgavnih darov starega zakona, ampak kruh in vino, kaker Melkizedek. Besede se obračajo na sv. mašo in presv. Rešnje Telo ter povejo, da bo prenehala daritev starega zakona in njegovo duhovništvo, opravljal bo pa Kristus nekrvavo daritev do konca sveta ko posredovavec mej Očetom in nami. »Gospod na tvoji desnici" je Mesija na desnici Očetovi, ki mu je sodbo izročil. Dan jeze je dan poslednje sodbe. Kralji, narodi in glave so nasprotniki Kristusovi in njegove Cerkve. »Dopolnil pogin", t. j. popolnoma jih bo potrl. »Iz potoka ob potu bo pil" pomeni Mesijevo ponižanje, trud in trpljenje, ker iz potoka ob potu pije le tisti, ki je v skrajnem pomanjkanju. To njegovo trpljenje ga je pa peljalo v povišanje. Zato je rekel Zveličar učencema na potu v Emaus: »Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?" — »Glavo kvišku drži" pomeni dostojanstvo, čast, moč. Rane Kristusove so znak njegove slavne zmage. Pil je kelih trpljenja do dna, pa je kmalu na to zmagoslavno vstal poveličan iz groba. Ta psalm je mesijanski, kaker smo že omenili in se v celoti in posameznih delih obrača naravnost na Kristusa. Zakaj ga je Cerkev uvrstila v Marijin oficij? Zato ker je Marija v najtesnejši zvezi s Kristusom. Ta psalm poveličuje Kristusovo človeško naturo; to je pa Kristus prevzel iz Marije, zato gre čast Sina tudi na njegovo Mater. Gotove besede v psalmu, ki jih govori nebeški Oče na Kristusovo božjo naturo, more Marija izreči z ozirom na njegovo človeško naturo n. pr. »iz sebe sem te rodil(a)". Kristus je daroval sebe 33 let, Marija je ž njim darovala Sina in sebe. Kristusu pravi Oče: »Sčdi na mojo desnico", Jezus pa pravi Mariji isto pri njenem vnebovzetju, ker jo je postavil za kraljico nebes in zemlje. Na to nas spominja pripev k temu psalmu: „Ko je Kralj na svojem prestolu" (na desnici Očetovi), moja narda prijeten vonj razširja." Narda je dišeča rastlina in pomeni tu Marijine čednosti, •nad katerimi ima Bog dopadenje. Psalm 112. Ta psalm je ljubka pesem, spodbujajoča vse, naj hvalijo Gospoda. ,,Služabniki" stoji tu za vse Izraeljce. Hvalijo naj ga za rešitev iz sužnosti, zlasti pa tudi za vse dobrote, katere je Bog skazal vsem in vsakemu posameznemu. Na to utemeljuje, zakaj naj ga hvalijo: zato, ker je vzvišen in ker je dober, da kr bi tudi za zadnjega ubožca. Pri besedah: »da ga postavi med prvake" lehko mislimo na egiptovskega Jožefa, na Davida ali na koga druzega v zgodovini... Zadnja vrsta: „Ki daje prebivati nerodovitni v hiši ko veseli materi otrok," nas opozarja na tiste, ki so bile v starem zakonu najbolj zapostavljene. Tudi tem daje Gospod «Vbj blagoslov n. pr. Sara, Rahela, Ana, Elizabeta. Daje pa svoj blagoslov tudi devicam novega zakona, da so rodovitne na čednostih in dobrih delih ter so neveste Kristusove. Še bolj ko Jude mora ta psalm spodbujati kristjane k hvali božji, saj smo mi prejeli od Boga večje in obilniše dobrote. Ni nas samo rešil sužnosti pekla in greha, ampak nam je dal tudi sv. Cerkev z obilnimi milostmi in dobrotami (sv. zakrament). Dal nam je pa tudi svojo mater za našo mater, na katere nizkost se je ozrl in ji storil velike reči. Pripev pove, da Jezus ljubi to mater ko najboljši ženin svojo nevesto, zato je pa ona pri Bogu mogočna v svoji priprošnji. Devištvo je obljubila, pa jo je Bog naredil v hiši sv. Cerkve za veselo mater neštevilnih srečnih otrok. Bodimo njeni hvaležni otroci. Psalm 121. Ta psalm smo že razložili pri tretji uri. Ozrimo se le še na pripev: -»Črna sem pa krasna...“ Nevesto v visoki pesmi, iz katere je pripev vzet, si pesnik predstavlja ko neznatno dekle s kmetov; od sonca je zarjavela in potemnela, nič privlačnega nima na sebi. — Neznatna žena je bila tudi Marija iz ubožne hiše neslavnega Nazareta, ubožna žena tesarjeva. Počrnela je od obilnega truda in trpljenja na begu v Egipet, pri vsakidanjem delu in opravkih, zlasti pa od trpljenja svojega Sina. A lepa je vender in krasna. Ta lepota se je razodela ravno v luči trpljenja, v njeni potrpežljivosti, skrajni udanosti v božjo voljo, v njeni ljubezni do Jezusa in do nas. „Zato me je kralj ljubil" ko svojo najljubšo mater »in me peljal v svoj hram", v nebeški Jeruzalem pri njenem vnebovzetju. — V pripevu božične dobe pomeni goreči grm, ki ga je Mozes videl, njeno neomddeževano devištvo. Psalm 126. Tudi ta psalm smo že ogledali pri deveti uri. Pripev: „Zima je minula..je vabilo Boga na nebeško kraljico, naj pride v nebo. Zima zemeljskega življenja in mraza, otrpnelosti in trpljenja, dež zemeljskih nadlog, truda in solz — vse to je pri kraju. Dvigni se kvišku, prijateljica moja, spomlad je nastopila, pridi, raduj se in vživaj sadove svojih čednosti. — Pripev božične dobe se ozira na nekatera prerokovanja iz starega zakona. Morebiti ste že videli naslikan rodovnik Jeseja, Davidovega očeta. Iz njegovega srca raste drevo, na katerega vejali sede judovski kralji, prav na vrhu je na svojem sedežu Marija z detetom Jezusom. Tako je vpodobljeno prerokovanje Izaijevo: ,,In pognala bo mladika iz Jesejeve korenine in cvetlica zrastla iz njegove korenine" (11. 1), kaker omenjajo apostolska dela: „Iz njegovega rodu je Bog poslal Izraelu Odrešenika Jezusa" (13. 23). Nadaljne besede pripeva: „zvezda je iz Jakoba izešla" (IV. Moz. 24. 17), so iz Balaamovega prerokovanja. Zato so vprašali Modri z Jutrovega: Kje je novorojeni kralj; zakaj videli smo njegovo zvezdo... Ta prerokovanja so bila z Jezusovim rojstvom dopolnjena, zato pravi pripev brez daljšega dokazovanja „De-vica je rodila Odrešenika, tebe hvalimo naš Bog". Za nas pa iz tega sledi, da se v vsem vldonimo božji previdnosti in stavimo vse upanje na božjo milost in usmiljenje. Psalm 147. Ta pesem je zložena v času, ko so Jeruzalem zopet popravili in postavili okoli nove utrdbe. Obsega pa tri poglavitne misli: 1. prebivalci Jeruzalema hvalite Gospoda, da je mesto vstalo iz razvalin in je zopet utrjeno s trdnimi vhodi, da ste varni pred vpadi nasprotnikov in morete v miru obdelovati polje, ki vam daje potrebni živež (1—3). 2. Gospod more pomagati in dvigniti blagostanje kaker je razvidno iz vladanja v naturi. On samo hoče („Na zemljo pošlje svojo besedo, urno teče njegova beseda) in v hipu je sprememba: je sneg, slana in led, pa pošlje topel veter in je prijetno pomladansko vreme in toplo poletje. Tako je tudi v Jeruzalemu vladala zima (žalost) v času sužnosti, zdaj ste pa rešeni po božji dobroti („na njegovo besedo", t. j. na njegovo voljo).. 3. Kaker Bog vse vravnava v naturi, tako doseže cilj tudi v razodenju. On je odločil rod Jakobov za izvoljeno ljudstvo, iz katerega ima priti Odrešenik, zato ga je tudi ohranil, kar ni storil nobenemu drugemu ljudstvu. »Besede, pravice, povelja", to pomeni božjo voljo, odločitev. Jeruzalem je predpodoba Device Marije. Na nji ije Bog dovršil najčudovitiša dela. Vse, kar se je v zemeljskem Jeruzalemu čudovitega zgodilo, vidimo dovršeno na Mariji. Ona je kraljevi grad, v katerem si je Najvišji postavil svoj prestol. Ona je sveti šator, v katerem je prebival Najsvetejši. V nji je »vtrdil zapahe vrat", da greh v ta tempelj ni mogel in je bila brezmadežna. V Mariji je oblagodaril njene otroke, brez-- številne njene častivce, ki vživajo mir srca, ohranijo čisto vest in vživajo presv. R. T., to se pravi: nasičuje jih z najboljšim žitom, nebeško hrano. „Na zemljo pošlje svojo besedo" s tem, da razodene svojo voljo; Marija je to voljo ko dekla Gospodova celo življenje najbolj natančno izpolnjevala, tudi v najhujšem trpljenju, kar zaznamuje psalm z besedami: sneg, megla, toča, mraz. V ta kelih njenih brhkosti je vlil Gospod tolažbo, povzdignil jo je, vzel v nebesa; „tako ni storil nobenemu ljudstvu". Pripev nam take misli polaga srce: „Lepa si in prijetna v svoji krasoti, sveta Bogorodnica." Poglavje. Besede so vzete iz Sirahove knjige in govore v prvi vrsti o večni Modrosti, t. j. o drugi božji osebi ali včlovečeni Besedi, v drugi vrsti jih pa obrača sv. Cerkev tudi na Marijo. S temi besedami nam opisuje Marijo pred njenim zemeljskim življenjem: „0d začetka in pred veki sem ustvarjena", t. j. preden je kaj bilo, sem bila v božjih sklepih, po katerih je Bog odločil poslati Sina na svet in mu dati Marijo za zemeljsko mater. — „Do prihodnjega veka ne bom prenehala", t. j. nikoli ne bom nehala, večno bom poveličana. — „V svetem stanovališču sem pred njim služila". Te besede se nanašajo na, njeno zemeljsko življenje, v katerem je mladostna leta preživela v tempelju, v božji službi, potem je Bogu služila, ko je rekla: „Dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi," ko je za Jezusa skrbela in mu stregla in ko ga je na križu darovala. P. KAJETAN KOGEJ: Asketična šola ali vadnica popolnosti. 0 sredstvih popolnosti. (Dalje.) 10. Zatiranje greha — »redstvo krščanske popolnosti. prvih časih krščanstva so se kristjani od paganov najbolj ločili v tem, da so se grozno bali greha. Strah pred grehom jih je tako vtrdil v dobrem, da so v kratkem času postali popolni. In danes? Koliko jih je, ki se za greh komaj zmenijo! Koliko jih je, ki se po življenju nič ne ločijo od paganov! Celo na videz dobri kristjani imajo greh za malenkost. Odkod tolika zmota? To prihaja iz premalo žive vere, iz slepega samoljubja in iz nezadostnega spoznanja božje svetosti, kaker tudi iz pohujšanja od strani drugih. Toda naj svet misli o grehu, kar hoče, gotova resnica je, da brez zatiranja greha napredka v popolnosti ni. Zato moramo v naši vadnici govoriti tudi o grehu. O grehu sploh. Hudega je veliko na svetu. Uboštvo, bolezen, zaničevanje, preganjanje in vsakovrstno trpljenje, ki človeka nadleguje v njegovem življenju, vse to imenujemo hudo. Pa vse to ni v polnem pomenu besede pravo hudo, zakaj če mi taka navidezna zla prenašamo z voljno dušo-in zavoljo Boga, si ž njimi služimo sveta nebesa. Edino pravo hudo na svetu je le greh, ki nas more onesrečiti za čas in večnost. Po katekizmu je greh dvojen: podedovani ali izvirni greh, ki sta ga storila Adam in Eva v raju in smo ga mi z nasledki vred podedovali po njem; — o s e b n i ali dejanski grehi, ki smo jih zakrivili mi.. Izvirni greh. Izvirnemu grehu zapade vsaki človek, ker se podeduje in prinaša smrt. Sv. Pavel piše: „Po enem človeku je greh prišel na svet in po grehu smrt; in tako je smrt na vse ljudi prišla, v katerem so vsi grešili^ (Rimlj. 5, 12). Izvirni greh prinaša človeku takorekoč dvojno smrt: smrt telesa pri odhodu s tega sveta in smrt duše pri prihodu na ta svet. Telesna smrt ostane, ker je človeku vsled izvirnega greha odločeno enkrat umreti (Hebr. 9. 27); dušna smrt se pa izbriše pri sv. krstu, kjer se nam odpusti Adamov greh in postanemo otroci božji. Izvzevši pre-blaženo Devico Marijo smo vsi ljudje v izvirnem grehu spočeti; to je verska resnica, katere se sv. Cerkev trdno drži. Ali izvirni greh je greh, ker izhaja iz prostovoljnega dejanja Adamovega ko praroditelja in glave vsega človeštva. To je tako, kaker če kaki knez zase in za svoje otroke izgubi knežji naslov in kneževino, ker se je uprl zoper svojega kralja, od katerega je vse to prejel v dar. Na knezovih otrocih je madež očetov z nasledki in kaznimi; tako tudi na Adamovih otrocih. Pri razpravljanju o popolnosti ne smemo izvirnega greha staviti v isto vrsto z osebnim grehom. Kljub izvirnemu grehu se po sv. krstu lehko povspnemo do visoke popolnosti, mej tem ko je osebni greh, zlasti smrtni, velika ovira vsakega duhovnega napredka. O izvirnem grehu nadalje razpravljati v askezi nima pomena, velikega pomena je pa osebni greh. Osebni greh. Osebni greh stori tisti, ki vedoma in prostovoljno prelomi božjo postavo (Katekizem). Z grehom se prekrši zapoved in volja Boga. Bogu samemu se vstavlja človek, ki greši; vedoma in prostovoljno dela drugače, kaker hoče Bog. V tem ravno tiči vsa zloba greha. — Za greh je toreji potrebno troje: 1. prelomljenje božje postave; 2. zavest, da ravnam proti Bogu in 3. da je prelomljenje prostovoljno. 1. Da se more kakšno dejanje šteti v greh, je najprej treba, da mislim, želim, govorim, delam kaj, kar je proti božji volji, ali kaker navadno pravimo proti božji postavi. Svojo voljo in postavo nam je Bog natanko razodel. Dal nam je božje zapovedi, ki nas nič manj ne vežejo ko Izraelce in sploh vse ljudi. Vsaki človek nosi v sebi neki glas, ki mu neprenehoma oznanjuje božjo voljo. Ta glas je naša vest. Ako je ta prav vrejena, nam glasno govori, kaj je po božji volji in kaj je proti nji. — Poleg tega nam je Oče poslal svojega Sina, ki nam je zapustil mnogo naukov, naredeb in ukazov, po katerih smo dolžni živeti in jih ne smemo prestopati. Imamo pa tudi sv. Cerkev, ki nam ko namestnica božja daje zapovedi in smo ji dolžni pokorščino. Tudi stanovske dolžnosti nam kažejo in razodevajo božjo voljo. Razen cerkvene oblasti je tudi svetna ali deželska oblast, so razni predstojniki, kaker stariši, gospodarji, delo-dajavci, mojstri itd. Vsi ti zapovedujejo v imenu božjem. Kedor torej prestopi eno ali drugo zapoved Boga in njegovih namestnikov, greši, če prestopi vedoma in prostovoljno, kar je ukazano ali prepovedano. 2. Zadostno je spoznanje, kedar človek ve, ali bi vsaj vedeti moral in bi lehko vedel, da je to, kar dela, zoper božjo voljo. Če kaj storimo, kar je nasprotno božji postavi, pa mi tega ne vemo, in ke bi vedeli, bi ne storili, takrat nismo grešili. Ako torej mali, nerazsodni otroci ali ljudje, zmešani na pameti ali zelo omejeni ljudje kaj store, pa hudobije ne spoznajo, ne grešč, ker nimajo zadostnega spoznanja. Tudi tisti ne greši, ki prelomi kakšno zapoved, o kateri nič ne ve. Ali ta nevednost mora biti nezadolžena; ako bi bila zadolžena, greši, ker prihaja iz hudobne volje. Sv. Gregor pravi: „Kaj druzega je ne vedeti, pa spet kaj druzega, ne vedeti hoteti; zakaj kedor svoje uho odtegne glasu resnice, da bi kaj ne vedel, ni nevednež, ampak zaničevavec postave". (Prim. Razlag, kršč. nauka V. pogl. 19). 3. Da se komu greh vpošteva, je treba konečno še privoljenja v greh. Privoljenje v greh ni druzega ko volja nekaj storiti, kar je zoper božjo voljo. Privoljenje je tako bistvena terjatev, da brez njega ni nobenega greha. Sv. Avguštin pravi: .»Prostovoljnost pri grehu je nekaj tako bistvenega, da o grehu na noben način ne more biti govora, če dotično dejanje ni prostovoljno." (De vera relig. I. 2. c. 14.). Naj le kaka reč še tako mami in vabi v greh, tvoja volja pa stoji trdno in nič ne odjenja, nimaš nobenega greha ne velikega ne malega. Vaba v greh ti še ne more škoditi, marveč ti je v besedah sv. Jakoba celo v zasluženje: „Blager človeku, kateri pretrpi skušnjavo; ker skušani bo prejel krono življenja (1, 12.). — Če se pa takemu vabljenju vdamo, je takorekoč hočemo imeti, potem je že greh, kaker apostol sam dalje spričuje: „Ko poželenje spočne, redi greh" (Jak. 1, 15.). Prelomi j en j e božje postave, zadostno spoznanje in privoljenje so tiste tri stvari, ki tvorijo greh. Če le eno izmej tega manjka, se ti stvar ne more šteti v greh. Kedor tedaj vedoma in prostovoljno kaj misli, želi, gleda, govori, stori, in ve, da je prepovedano, stori smrtni ali mali greh, kaker je že zapoved velika ali mala, zavednost in prostovoljnost popolna ">11 nepopolna. Bistvo greha. Po svojem bistvu greh ni nič druzega ko odvrnitev od Boga. Človek ves zavisi od Boga, tudi trenutek ne more obstati brez njega. Ako Bog od njega odmakne svoje oko, trenutno se zgrudi v svoj prvotni nič. Če človek greši, osobito če smrtno greši, se izneveri svojemu Stvarniku in dela kaker da noče več imeti ž njim opravka. Grešnik na ta način pokaže svojemu najvišjemu Gospodu hrbet in se obrne k stvarem. Človek je tako vstvarjen, da mora po nečem hrepeneti, na nekaj mora biti navezan, nekaj mora ljubiti. Če ne ljubi Boga, se vdaja stvarem, ki ga odvračajo od Boga; če se pa stvari popolnoma oklene, postane ta stvar njegov bog. Kolika hudobija v takem početju! S tem pa prizadene Bogu toliko zaničevanja, preziranja in nečasti, da tega nobeno vstvarjeno bitje več popraviti ne more. Če bi vsi angelji in svetniki in ljudje z Materjo božjo na čelu do konca sveta vse mogoče trpljenje prenašali, vse mogoče čednosti gojili, bi se vsem zasluženjem ne mogli popolnoma zadostiti niti za en sam greh. Zato je moral sam Bog priti na zemljo in postati človek. Le tako se je moglo neskončnemu razžaljenju božjemu dati neskončno zadoščenje Sinu božjega. — Božja pravičnost je torej za bolje spoznala, da se Sin božji včloveči in pretrpi najgrenkejšo smrt, kaker da bi ostala nekaznovana nedoumljiva hudobija, ki odseva iz vsakega, predvsem smrtnega greha (Prim. Geistersch I, 50—51). Dva ugovora. Nasprotniki očitajo kat. Cerkvi, da z naukom o grehu vernike do sužnjev ponižuje in jim jemlje vso prostost, češ da ni mogoče greha se ogibati in da se ga tudi treba ni. — Poglejmo, koliko je resnice na tem. a) Cerkev se svojim naukom o grehu ne jemlje prostosti, pač pa ravno nasprotno daje svojim vernikom pravo prostost božjih otrok t. j. prostost pred grehom in sužnostjo satanovo —nasprotniki pa v resnici človeka pogrezajo vedno globlje v blato in ga napravljajo za sužnja greha, strasti in hudobnega duha: „Vsak, kedor greh dela, je suženj greha“ (Jan. 8, 34). Glejte moderne sužnje greha in strasti po gotovih oddelkih bolnišnic in jetnišnic, ozrite se na nasledke te nesrečne prostosti v sirotišnice in prevdarite kakšna je moralična prostost teh v verige strasti in greha okovanih ljudi: prosto živi po svojih nagonih slabejše od živali, veruje kar hoče, pa konča v obupu, je in vživa koliker in kedar hoče, če ima, ako nima, pa krade, ropa, goljufa, govori, piše, laže, kaker bolje kaže in služi samoljubnosti. To je tista hvalisana prostost! Kedo tedaj zasužnuje svet? Ali Cerkev ali novodobni svet? b) Drugi pa pravijo, da se greha nihče ne more varovati, zato se ga tudi ni treba ogibati. Kaj naj rečemo na to? — Verska resnica, katere se moramo trdno držati je, da Bog da vsakemu človeku toliko milosti, da se more varovati vsakega smrtnega greha. Z milostjo božjo se torej moremo vsaj smrtnega greha varovati. Kedor nasprotno trdi, taji katoliški nauk in govori neresnico. Smrtnega greha se s pomočjo milosti, ki jo Bog vsakemu da, moremo varovati in se ga tudi moramo, če se li -čemo zveličati. Treba je pa v ta namen rabiti sredstva: pogostna spov e., sv. obhajilo, molitev, čuječnost, bežati pred priložnostjo itd. Bog na< :'o bo sodil po načelih sveta, mariveč po nauku Kristusovem. Kedc r > tem nauku živi, se lehko more varovati vsakega smrtnega greha tudi dolžan ogibati se ga ter rabiti pomočke proti grehu. Pomagaj s. sam in Bog ti bo pomagal. Kar tiče male grehe, je res, da se vseh brez posebne milosti božje ne moremo ogibati. Toda če Boga prosimo za to milost in se trudimo, da se jih varujemo, se bomo tako utrdili, da prostovoljno vanje ne bomo padali in če bi padli, se jih borno s kesanjem in dobrimi deli rešili; vsakidanje slabosti in napake storjene v naglosti nas bodo pa do smrti spremljale. Razloček mej smrtnim in malim grehom. Velik ali smrtni greh nas oropa milosti božje in nas stori godne za pekel. Mali ali odpustljivi greh nam le zmanjša božjo ljubezen, nas stori vredne časnih kazni, za katere moramo trpeti ali tukaj na zemlji ali pa enkrat v vicah. Iz tega nauka spoznamo, zakaj imenujemo nekatere grehe velike ali smrtne, druge pa male ali odpustljive. Veliki so, ker prelomijo božjo postavo v velikem, smrtni pa, ker nakopljejo duši smrt: „Ime imaš, da živiš, pa si mrtev" (Skriv. raz. 3, 1). Vsi grehi, ki niso smrtni, so mali ali odpustljivi. Mali jim pravimo, ker so z ozirom na smrtne grehe manjše hudo in nam ne vzamejo Boga. Odpustljivi se imenujejo, ker nam jih Bog laglje in rajše odpusti. Mali grehi se nam morejo odpustiti tudi zunaj spovedi, če opravljamo v ta namen dobra dela, kaker: molitev, post, miloščino in druga, ali moramo se jih obenem kesati in biti moramo takrat v stanu posvečujoče milosti božje. Noben mali greh se nam ne odpusti, ako nam že ni bil poprej odpuščen smrtni greh. Mnogi so tajili razloček mej smrtnim in odpustljivim grehom. Toda sv. pismo jasno povdarja, da grehi niso vsi enako veliki. Sv. Cerkev je vedno učila in uči, da so nekateri grehi veliki, drugi le mali, kar se posebno razvidi iz pokore, katero je v prvih časih nalagala grešnikom. Sv. očetje zelo svarijo pred malimi grehi, ker lehko peljajo v smrtne, pa nikjer ne pravijo, da malih grehov ni. Primerjajo jih deževnim kapljicam, peščenim zrncem, malim žuželkam in povdarjajo, da se moramo zbog njih obilice tresti pred njimi (Prim. Scherer Lex. III. 1098). Število malih grehov je pri mnogih mlačnih in površnih ljudeh naravnost ogromno. Grešijo na vseh krajih, sč vsemi silami duše, sč vsemi počutki telesa, vsaki čas, pri vseh opravkih, v mislih in željah, pri jedi in pijači, ter se le malo ali nič ne potrudijo, da bi se jih rešili in varovali. Kaj bi bilo ž njimi, ako bi to bili sami smrtni grehi? Redovna šola o tej reči približno tako-le pravi: „Kedor stori mali greh, ne predstavlja brezpogojno in popolnoma vstvarjene reči Bogu, ne ceni višje stvari ko Stvarnika, kakor to dela smrtni greli; še vedno ije Bogu toliko vdan, da je pripravljen reč ali osebo, ki ga vabi v greh, prej zapustiti, kaker izgubiti milost božjo in prijaznost z Bogom" (Geisterssch I, 68.). Težko, zelo težko je, v gotovih slučajih določiti, kedaj je greh že smrten, kedaj mali. Sv. Avguštin piše: „I)o skrajnosti težko in nevarno je določiti, kateri so tisti grehi, ki branijo vstop v nebeško kraljestvo," — kateri so torej veliki in kateri mali grehi. To ne gre razločevati po človeški, mariveč le po božji sodbi" (Civ. Dei lih. 21). Natanko začrtati mejo mej malim in smrtnim grehom ne moremo in 'bi bilo po sv. Avguštinu nevarno. Marisikaj je pri enem smrtni greh, kar je pri drugem le mali greh. Tukaj gre vpoštevati zmožnosti, znanje, vzgojo itd. itd., prav veliko je odvisno od človeka samega, od starosti, vesti, spoznanja, hudobne volje itd. Ker ni pravila, da bi mogli postaviti natančno mejo mej enim in drugim grehom vsaj na splošno ne, zato se varujmo že malih grehov, ker nas lehko pripeljejo do smrtnih. (Dalje prih.) Življenje in delovanje sv. Janeza Krstnika Marije Vijaneja. Rojstvo in d e t i n s k a doba. everozahodno, ne daleč od mesta Lijona, leži na malem griču župnija Dardilej. Tu je živela proti koncu 18. stol. pobožna kmetiška družina Vijanč (Vianney), ki je dala Franciji slovečega župnika arskega, nebesom velikega svetnika sv. Janeza Vijaneja, nam tretjerednikoin redovnega brata in zaščitnika ter mogočnega pripjoš-njika pri Bogu. Očetu svetnika je bilo ime Matej, materi Marija. Bog je blagoslovil njunin zakon s tremi sinovi in tremi hčerami. Arski župnik je bil četrti otrok, rojen o polnoči 8. majnika 1786. leta. Še pred rojstvom je darovala pobožna mati svoje dete Bogu in preblaženi Devici Mariji ter je napravila obljubo, da ga bo posvetila službi Gospodovi. Pri krstu so mu dali ime Janez Marija. Tako je želela mati, ne vedoč, da ima to dete pozneje hoditi po stopinjah sv. Janeza Krstnika ko oznanjevavec pokore. Neprevidna strežnica je nekoč vpričo matere izustila besede: „Ta otrok bo ali velik svetnik ali velik zločinec." Skrbna mati kar ni mogla pozabiti teh besed. Pogosto je radi njih pretakala solze ter zdihovala: ,,Ubogi otrok, kaj bo pač iz tebe?“ Neštetokrat ga je pokrižala in mu prosila božjega blagoslova. Z veseljem ga je opazovala, ko so se začele razvijati duševne zmožnosti malega Janezka. Vajen je bil, da ga je mati pokrižavala, zato je večkart segel po materini roki, da mu je napravila na čelo znamenje •Odrešenja. Prvi besedi, ki jih je znal izgovoriti, so bile „Jezus, Marija**. Pri molitvi je kazal toliko otroško pobožnost, da je mati vsa potolažena rekla: „Torej svetnik bo moj Janezek, svetnik bo.“ Komaj tri leta star se je že vdeleževal skupnih molitev v družini. Kedar je zazvonilo „ave“, je prvi pokleknil, da bi počastil ljubo mater Marijo. Že v tej dobi se je pogosto skril v kak kotiček, da bi mogel nemoteno moliti. Nekoč ga ni bilo najti nikjer. Polna skrbi ga mati išče po njegovih skrivališčih, slednjič ga najde v hlevu. Klečal je tam nepremično ter bil ves zatopljen v pobožno molitev. Ko je videl, da je materi povzročil skrb in žalost, je odslej zahajal molit samo v cerkev, pa vselej le z materinim dovoljenjem. Kako rad je hitel tja ter donašal Bogu in nebeški Materi prvence svojega srca in domačega vrta. Zdaj je prinesel g. župniku najlepših cvetk, zdaj grozdja ter prosil v svoji otroški preprostosti: „Bodite tako dobri in dajte to Materi božji v roke**. „Preblaženo Devico Marijo sem ljubil, preden sem jo poznal,“ tako je zatrjeval v poznejših letih. Nekoč je dobil od matere ličen rožnivenec. Sestrica ga je radi tega zavidala in je želela rožni venček sama imeti. Ko mu je mati rekla, naj ga podari setrici, je slušal, da si ga je stala ta žrtev mnogo premagovanja. Najbrže kot odškodnino mu je podarila dobra mati lesen kipec Matere božje. „0, kako sem ljubil to sohico; vedno je bil pri meni in po noči ne bi bil mogel miirno spati, če je ne bi bil imel poleg sebe,** tako je pripovedoval 60 let pozneje. Da je ljubezen do nebeške Matere tako zgodaj vzplamtela v njegovi duši in da je sladkost iskrene molitve okušal tako rano, se je imel zahvaliti poleg Bogu svoji izredno pobožni in modri materi. Zato je povdarjal pozneje: »Čednost prehaja kaj rada od matere v srca njenih otrok, ki radi to delajo, kar na materi opazujejo.** Ta mati je učila svoje otroke imeti greh za naj večje hudo na svetu. Večkrat jim je ponavljala: »Največja žalost bi bila zame, če bi videla katerega izmed vas grešiti." Ko je bil nekoč navzoč tudi mali Janezek, je pristavila: „Moj ljubi Janez, de bi pa ti zašel v greh, bi bilo to zame najhuje." V tej dobi je izbruhnila francoska revolucija. Bevolucijonarji so zapirali cerkve ter preganjali in morili duhovnike. Ta težki udarec je grozno zadel verno ljudstvo, občutil ga je pa morebiti najbolj tudi Janezek, ki je tedaj štel osem let. Več ni mogel in tudi ne smel pohiteti v ^cerkev, ki se mu je bila že tako priljubila. Čednostni pastirček. Ko je mali Janezek nekoliko dorastel, je moral pasti domačo živino, izprva le tri ovce in enega oslička, pozneje pet krav in nekaj ovčic. Dan na dan je gnal živinico na pašo držeč v eni roki pastirsko palico, z drugo pa je pritiskal svoj ljubi kipec Matere božje k sebi. Drugi pastirji so ga že od daleč veselo pozdravljali. Ljubili so prijaznega tovariša in ga spoštovali radi dobrote, milobe in postrežljivosti. Mej tem, ko se je živinica pasla, je pripravljal na vzvišenem prostoru pod staro vrbo altarček, postavil nanj svoj kipec ter presrčno častil ljubo Mater Marijo. Tu je zbiral tovariše, opravljal ž njimi vse molitvice, ki jih je znal, nato pa jim je se vso nežnostjo pridigal o preblaženi Devici: „Ljubi otroci! Bodite prav pridni in ljubite.Boga iz vsega srca!" Tako jih je spodbujal k dobremu. Nihče mu ni ugovarjal, niti se nasmehnil, vsi so verno in spoštljivo poslušali malega pridigarja. Po opravljeni pobožnosti so se zopet veselo igrali. Janez je večkrat prosil tovariše, naj pazijo na njegovo čredo, sam se je pa umeknil in je pobožno in mirno molil ure in ure. Ko je zvečer prignal čredo domov, je pripeljal sč seboj vse ubožce, ki jih je srečal ob potu. Nekoč jih je bilo nič manj ko 24. Do ubožcev je imel izredno veliko ljubezen. Sam jim je stregel z darovi, ki jih je dobil pri dobri materi v kuhinji, dajal jim je rad od svojega deleža; prosil je mater za staro obleko in čevlje, sušil je ob peči mokro obleko in pripravljal svojim ljubljencem na slami snažno ležišče. Kaj rad jih je učil najpotrebniše molitve, obujal je ž njimi tri božje čednosti in jih navajal na vdanost v voljo božjo kazoč na plačilo v večnosti. Kedar so berači odhajali, obdarjeni na duši in na telesu, tedaj so hvaležno blagoslavljali svetega pastirčka. Ljubezni do ubogih se je učil od očeta. Kolikokrat je oče naročil temu ali onemu izmed sinov: „Naloži oslu toliko drv, koliker jih more nesti in daj jih onemu ubožcu." Od nekedaj so se zbirali slehrni večer berači v njegovi gostoljubni hiši, na kar jim je postregel z večerjo in gorkim ležiščem. Kedar je pa zmanjkalo hrane za številne „goste“ — neredko jih je bilo 12 do 15 — tedaj je dobri oče njim odstopil svojo večerjo. Deška leta. Radi revolucije, ki je divjala tisti čas na Francoskem in iz nje sledečega preganjanja duhovnikov, so službo opravljali večinoma le po noči v zaprtih prostorih na skrivnem. Dobra Vijanejeva mati je redno hodila k tem pobožnostim in mnogokrat je vzela tudi svojega Janeza sč sabo. Ob taki priliki je enajstletni deček opravil svojo prvo sv. spoved. Kako brezgrešna je bila njegova mladost, se da sklepati iz besed, ki jih je pozneje izustil: „Dol-‘i—1 ro —3 t-i -J lajikov 5 18 23 ? klaris 2. reda 1 1 1 1 m. »-L 1 t-l f-l 1 1 1 samostanov 2. reda 03 ^ ^ H M ffl Ot ot j ^ 1 1 hiš 3. reda , N) ool to 03 fr ► ^ 1 1 1 O 05 05 O O 03 sam. udov 3. reda 50200 10607 1800 2215 3168 12255 35100 51000 47000 17220 4480 57236 svetovnih udov 3. reda ( t-i‘ te t—1 t-* te i—*• ^ t—^ t—i h+^sOOCn^OShe-t—‘050050 oo5 0<^-o5t-^rf^ceo—ai+^oo skupno število redovnikov 1. reda I—1 1 t-*- t-i M‘ GO -J >-* O CN h-. 0