SeTerin Šali  I   Pesmi
Somrak
Mračni oblaki bežijo Romarji tihi gredo Ognji večerni gorijo Polje prehaja v temo
Polno se klasje prigiba Mesec na nebu svetal Cesta navkreber se dviga Dim je nad streho obstal
Grulijo beli golobi
V  hiši večerja diši Žene kramljajo ob vodi
V  cerkvi za duše zvoni
Reka se leno pretaka Črna postava vesla Dete na pravljice čaka Sence pokrivajo tla
Sklonjena greš mi ob strani Žalost me tvoja boli Misli skelijo na rani Nič ne poglej me v oči.
Jesensko pismo
Zdaj je jesen in drevje rumeni, pod mojim oknom prazen, tih sameva vrt, na grede in stezice iz megle prši, poljube hladne v rože jesenske diha smrt.
In kjer bilo prej polno je sonca in rasti, v nebo, ko roke v prošnji štrlijo gole veje, nad mestom plašč megle otožno siv visi, spomine davne veter šepeče med aleje.
Tam osamela gnezda so v vejah na drevesu, kakor simboli mračni umirajo stvari, a v duši svoji čutim težko ko ob slovesu, minljivost vse lepote, bližino večnosti.
rYa grobu matere
Grlej danes tu sem, kjer se mirno spi in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta. Ni klesal zlatih črk udarec dleta, zbledel napis o tebi govori.
Tako bi rad pogledal ti v oči, roke pobožal tvoje ovenele, poljubil te na ustni onemele, a je med nama smrt in kup prsti.
Ni več mogoče zbližanje teles, ko večnost razgrnila je zastore, beseda tvoja k meni več ne more: zašepetaj v vrhove jo cipres,
nasmej se v roži, v ptičkah mi zapoj in me poljubi v zlatem žarku sonca. Vezi med nama nikdar ne bo konca saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.
A ko bom sklonjen v sence iz noči, kajne da prišla boš in me spremila, prinesla lučko in mi posvetila v skrivnostni mrak neznane večnosti?
Obisk t rodnem kraju
Posvečena Srečku Kosovelu
Bori, temni bori v gozdu za vasjo v predvečer je dneva mračni ste in tihi, kakor v starih korih sklonjeni menihi preden svoje hvalne pesmi odpojo.
Zdaj vas noč odeva v težke, mračne halje in posipa nanje žarke mesečine, veter v vaših vejah moli vespertine; truden ptič počiva in odpluje dalje.
Spodaj so v dolini sanjajoče koče, preorana zemlja, travnata livada, kjer v cvetove nočne svetla rosa pada in med šum potoka stari mlin ropoče.
V starem stolpu ura v noč mehko odmeva, fant pod oknom pesem je zapel dekletu. Ves nocoj zaživel sem v mladostnem svetu. O da bi le daleč še bilo do dneva!
Po tem rodnem kraju, vem, mi bo težko, ko nekoč umiral daleč bom nekje, naj takrat začuti žalostno srce, da ste zašumeli meni vi v slovo,
bori, temni bori v gozdu za vasjo.
Preprosta pesem
Kfapravi me za romarja, ki išče vedno novih cest, napravi me za romarja, da nosim slutnjo dajnih mest.
Srce pa naj mi bo piščal v orkestru bitij in stvari, ko skozi dneve in noči bom romal majhen in svetal ter hvalne pesmi ti igral.
Ko poj dem pa po zadnji poti, (na drevju naj poj o mi ptiči) Gospod, daj, pridi mi naproti in z dobrim glasom me pokliči ter romarja na svojo stran me sprejmi v mehko, belo dlan.