Analitično - sintetična metoda. Podučevanje je analitično, kedar se začenja s celoto; sintetično pa, kcdar se začenja s posamesnimi deli, kateri se potem zlagajo v coloto. Kedar n. pr.: pri nazornem nauku otrokom pokažemo mizo, ter prašamo: Ctroci, kaj vam kažem? začeli smo z analitiko; ko pa vpra- šamo: Katere dele iina miza? pristopili smo k sintetiki. Kedar pri pisalnem poduku iz posamesnih čert sestavljamo Čerko, podučujemo sintetično. Kedar pa pokažemo, iz kterih potez je sestavljena že narejena čerka, podučujemo analitično. Sploh pa podučujemo analitično, kedar je učencem stvar znana v svoji ccloti, sintetično pa, kedar poznajo ali uiorejo poznati dele, iz katerih je sestavljena reč, o katcri govorimo. Navadno pa hodimo sedaj po aualitični, sedaj po sintetični poti, ter obe metodi združujemo, samo da pridenio do otnenjenega cilja, da namreč otroke kaj naučimo. Tako n. pr. nekatere slovnice začenjajo poduk z glasovi in poslednjič pridejo do stavka. druge pa začenjajo s stavki, katere razpravljajo v posamesne dele. — Moj namen ni, govoriti tukaj, katera metoda je za ta ali drugi nauk prikladnejša, samo hočem povedati, da ena ali druga metoda dovodi do omenjenega ciljapo pregovoru, da več potov pelje v Riin. Po kakšni metodi ali učni poti pa učimo otroke brati itd.? Nekdaj smo čerkovali ali puhštabirali, potem suio glaskovali (lautirali), sedaj pa pisaje podučujemo v branji, ali prav za prav glaskovanje in pisanje združujemo, t. j. otrok glaskuje in potem bere to, kar je sam napisal, in to metodo imenujemo pisalno-bralno metodo. Z nazornini naukoin vpeljemo otroke v šolsko življenje; različuo jih vadimo, preden začnejo pisati. Pri pisalno-bralai metodi postopamo sintetično, ker po raznih vajah pridemo do podobe čerke, analitično, kedar povest pripovedujemo, in iz danib besedi otroci iščejo posamesue glasove; kedar so pa otroci po toliko in toliko zaprekah besedo napisali in napisano brali, potem pristopimo pa zopet k analitiki in otroke prašamo, koliko glasov in pozneje, koliko zlogov ima beseda. Združeno branje in pisanje, podučujemo tedaj djansko po sintetični in analitični poti; metoda ta nain ni neznana in pred vsem gledamo na to, da otroke kaj naučimo v tako kratkem času, kolikor je mogoče; mislimo si povsod: naj pomaga, kar more, — a vkljub temu le spoznamo, da je metoda od metode boljša, prikladnejša; s tem le rečemo, da je metoda le tačas dobra, kedar jo učitelj do dobrega razume in se zaveda, kaj in kako. — Kar pa velja tukaj od metode za početne vaje v pisanji in branji, velja tudi od drugih naukov, kar se namreč metode v podučevanji tiče, tudi n. pr. pri zemljepisji, pri prirodopisji, pri prirodoslovji podučuje se ali po analitični ali sintetični poti. Za početne vaje v branji in pisanji, opuščaje drugo, ponuja se nam sedaj metoda, katera se z odlikom imenuje analitično-sintetična metoda. Obeta pa tudi ta metoda, da hoče z branjem in s pisanjem spojiti nadzorni nauk, vmes tudi vpletati risanje in telovaje, tedaj prav v zmislu novega naČiDa v podučevanji, kateri kolikor more združuje vse nauke, ter govori od združevanja naukov (Concentracion der Unterrichtsfacher). Kako se ta metoda tudi za druge nauke da porabiti, ne govorimo, oziramo se danes le na početne vaje, kakor že omenjeno. Da bomo to metodo bolj razunieli, bomo gledali 1. njeni začetek in razvoj, in sicer, 2. v čem obstoji, 3. kako ta metoda napreduje, 4. njeno zgodovino. — To metodo je izduhtal Francoz Jakotot 1. 1770—1840). Kako pa vpeljuje, kako pa opravičuje ta mož svojo metodo, pravi namreč: BNekateri pri podučevanji zametujejo pot, po katerem hodi narava, a jaz jo posnemam. Narava vstvarja celoto, in človek pregleda s svojimi čuti najprej celoto. Mar bote otroka učili spoznavati žival, ako mu pokažete njeno kost i. dr. Mar inu ne bote pokazali cele živali? Ako sicer tako delate, zakaj pa pri jezikoveni poduku ue ravnate tako ? Zakaj pa tam ne začenjate pri živi besedi, pri stavku? To je otrokom znano, to razumo, drugačno ravnati se pravi reč le posnemati, in posnetega (abstraktnega) se otrok boji. Glejmo pa sedaj, kako je podučeval Jakotot. Dai je otrokom slovečo knjigo Felenovo: nPrigodbe Telemaha, sina Ulisovega" v roke. Bral jim je celo zgodbo, in potem stavek za stavkom in iz I. poglavja 1. stavek. To se je otrokom tolikrat ponavljalo, kazaje na vsako besedo, da so si vsako besedo, kje stoji, v glavo vtisnili. Ko so otroci znali poiskati vsako posamesno besedo, je J. razdelil besedo v zloge, potem so brali ves stavek po zlogih, dalje so razdelili zloge v glasove, po glasovib brali in to toliko časa pouavljali, da je vsak otrok vedel povedati, kje je ta beseda, ta zlog in ta glas. Pristopili so potein k drugemu stavku, katerega so ravno tako obdelovali ponavljaje pervega tev primerjaje znane zloge in glasove drugega z drugim. (To se nam -teoretikarjem čudno vidi, a poznam priproste Ijudi, kateri so se na bukvicah križevega pota brez abecednika brati naučili. Bister um si išče svojih tudi nenavadnih potov.) (Konec prihodnjič.)