j

Perdo Plemič |
j  TILPIO IH DRUGI ]

■I

I.

Spisal

Ferdo

Plemič

Založil L. Schwentner
v Ljubljani 1906

Tilbo in drugi

Zbirka humoresk in satir

Spisal

Ferdo Plemič

Založil L. SchuJentner v Ljubljani
1908

3f

fli -fe ~ju

Natisnil A. Slatnar v Kamniku.

Vsebina.

I. Tilho. Stran

Uvod. 1

Klavir („Jež“ 1904). 3

Slanik („Jež“ 1905)   8

Brez pare („Škrat“ 1903). 14

„Dan črne smrti" („Škrat“ 1904). 18

Čevljarjeva ženitev.23

Poezija.28

Tilhova slava („Jež“ 1905). 33

Novo pohištvo.40

Sklep.46

II. Drugi.

Pokopal sem svoje sanje.51

Petrefakta.66

Škandal ..79

Jezernice.83

Sempronijev pes.96

časopis.100

Posluh.105

Donesek k literaturi.114

Libertas accademica.118

Bajka? . . . i .124

Predavanja.126

Termopile.133

Nočni pogovor.136

Kritik.141

Genij humorja.145


j|^_vojomu spominu, Tilho, in spominu veselih
% mladeniških let, prežitih v zlati zarji nade-
polnega delovanja. Nadepolnega, rečem, ker nad sva
dosti imela, dasi upanja manj, posebno pri krčmarjih,
hišnih gospodarjih in drugih poštenih rokodelcih.
A „up golj’fivi“ naju je pustil pošteno na suhem in
postala sva filistra, sicer popolna filistra ne, ker
manjka nama lepo rejen trebušček. Težko tudi, da
se nama še kdaj prisadi, preveč sva stradala, ljubezni
ne in dušne hrane, — a kruha.

Tvojemu spominu tedaj, tovariš Tilho, in najnemu
življenju, ker sedaj menda ne živiva več, ko je nama
minil oni brezskrbni humor in ko je nama naložila
usoda trd boj proti temni neumnosti ah neumni temi.
„Kulturno delo" imenujejo ta boj filistri, in navadila
sva se tudi midva imenovati ga tako, zato sva tudi
planila z vso navdušenostjo v ta boj — za vsakdanji
kruh, kakor ga imenujeva midva. Tvojemu spominu
Tilho!

Ne vem več, kje si sedaj, ker si se mi izgubil
nekje v svetu. Zato ti tudi ne morem poslati brez¬
plačnega iztisa tele knjižice s pošteno dedikacijo,
kakor bi jaz rad. A ne obupaj radi tega, temveč kupi
si sam kak izvod. Napraviš si veselja obilo in mojemu

2

založniku tudi. Vendar Suj dober svet! Ne posojuj
knjižice takim parasitom, ki žive le od izposojenega
blaga. Verjemi mi, s tem si delaš škodo, ker knjižice
ne dobiš več na spregled. Raje kupi deset iztisov
hkrati in daruj jih humorja žejnim, dobrim dušam.

Tilho, nič mi ne zameri, če sem te slikal bolj
od tvoje praktične strani, saj si bil velik praktik
vseskozi, kadar se je šlo za to, iz poezije narediti
cvenk. Škoda le, da sva se prehitro ločila, ker dru¬
gače bi postal jaz vendarle velik svetovni pesnik.
Vidiš, to priznanje naj te tolaži. Saj ti postavi svet
po tvoji smrti velikansk kip jedino le iz hvaležnosti,
da si me zapustil o pravem času.

Tilho, ko boš listal po tej knjižici, ne delaj mi
ob robu raznih opomb, kje sem se prav pošteno zlagal,
inače mi odpovedo po moji smrti cerkveni pogreb,
in dobro veš, kako jaz ljubim zvonenje. Najmanj pa
naj ti pade v glavo pisati mi kakšno oceno. V tem
pogledu se te res bojim kakor vraga.

Vse to ti priporočam, Tilho, iz dna prijateljskega
srca. če bi me pa ne ubogal, potem, Tilho, potem
izdam svetu ves oni veliki tragični roman, kako si
snubil ti ono.in potem bo polom.

Dobro vem, da vsega tega ne bo treba, zato
še enkrat:

Tvojemu spominu, Tilho, in moji veliki potrpe¬
žljivosti.

Klavir.

Poznate morda že mojega tovariša Tilha? Nel
Blagor vam, ker tako ne pogrešate par kronic v žepu,
ki bi jih sicer pogrešali. Ali s tem še nisem rekel,
da bi bil moj tovariš Tilho — tat. Oj ne! On je
umetnik, ženij, najslavnejši mož bodočega stoletja in
še mnogo več, kar bi vam znal on posebno dobro
povedati. Samo na suši trpi malce in sicer v goltancu
in v žepu. Jaz, njegov veren pajdaš, mu tudi v tem
ne zaostajam in sem uverjen o njegovi ženijalnosti
kakor on o moji. V tej svoji uverjenosti sva si sedela
nasproti naslanjaje si ženijalni glavi.

»Temu treba narediti konec!"

„Da, Tilho, konec treba narediti."

»Iz hiše mora!"

„Iz hiše!"

»Klavir!"

„  Klavir!"

Vidite, da sva se ujemala ne samo z mislimi,
nego celo z besedami. A z nama se ni ujemala že
bolj priletna gospica Dragomila, ki je redno ves po¬
poldan in večer neusmiljeno pobijala po neusmiljeno
i-azglašenem klavirju in sicer oni raztolčeni »Gebet

4

einer Jungfrau“. Da naju ni tešilo to pobijanje v
najnih ženijalnih mislih, niti dalo istim nadzemskega
vzleta, lahko sodite, če ste količkaj muzikalni. Vse
sva že skušala. Jaz peti, grozno napačno peti, kakor
znam v svečanih hipih le jaz, Tilho trobiti na star
rog v idealno zabavo najnih sosedov, — pomagalo
ni nič. A uprav sedaj bi rabila mir in tihoto, ker
sva bila vglobljena vsak v svojo ženijalno delo, jaz
v desetdejanjsko krvavo dramo, Tilho v dva metra
dolgo, 50 cm široko Afrodito. Delala sva tudi marljivo,
ah ko se je spodaj oglasil prokleti klavir, je prijel
mene vrtinec v možganih, Tilha pa delirium tremens
v prstih. Kaj početi?

„Treba je, da poskusiva skrajno, Tilho!"

„ Da, naj skrajnej e! “

„Jeden naju se mora zaljubiti s spremljevanjem
vsega orkestra v Dragomilo."

„Da, jeden se mora."

„Tebe je več kavalirja, daj ti!“

„Brrr . . .!“ Tilho je omahnil na oguljen poči¬
valnik.

„Raje ti."

„Brrr ..."  padel sem jaz poleg Tilha v ome¬
dlevico.

„Pa najna slava?"

„Da, najna slava!"

„Treba se žrtvovati."

„Dajva se oba!"

5

Krepko sva si stisnila roki ter poklicala Apo¬
lona in vse Muze za priče in na pomoč, nato sva
skicirala načrt.

Grospiea Dragomila ni sprejela že vseh štirdeset
let, kar je tlačila cenjeni naš mestni tlak, toliko za¬
ljubljenih in tako gorečih lističev kakor sedaj. Sklep
vsemu je bil, da je nama kaj kmalu določila sestanek
ž njo, seveda vsakemu posebej. Prvi na vrsti je bil
Tilho, ki si je pokrepil poprej svoje živce s par ko¬
zarci in sicer s tolikimi, dokler pri najboljši volji ni
več ločil svoje Afrodite od moje drame, kar priča
jasno, da sta si slikarstvo in pesništvo zelo sorodni
umetnosti. Kako je šlo Tilhu pri njegovem prvem
podjetju, raje zamolčim. Glavna reč je, da se ves po-
poludan in večer ni oglasil klavir in sem jaz dokončal
svoje drame šesto dejanje, kar mi ni zameril še nihče,
ker je ni še nobeden čital. Drugega dne sem hodil
jaz trnjevo in križevo pot in je Tilho izvršil na svoji
Afroditi štorkljasto bedro. Tretjega dne sva zbežala
oba iz doma, ker se je oglasil klavir zopet in sicer
s podvojeno silo — nobeden naju namreč ni imel
sestanka z Dragomilo.

Po tem redu so se vrstili sedaj dnevi ves mesec
prav prijetno in lepo, dokler ni jela siliti Dragomila
kaj korenito v vsakega posebej glede — ženitve.
Polom je bil tu, a najni deli kolikor toliko že do¬
vršeni. Sedaj ni kazalo drugega, nego spraviti vrat
dostojno iz zanjke. Jaz sem se rešil s tem, da sem

6

nekdaj »slučajno" zalotil Tilha z Dragomilo. To je
bil halo! Prepir, groženje in — prost sem bil.

Pa Tilho? Njemu je predla sedaj še huja negoli
prej. Že je klel mene in sebe, mojo dramo in svojo
Afrodito, kar je zopet eklatanten dokaz sorodstva
obeh umetnosti. V tem elegičnem stanju pa ga ni
zapustila njegova pametna butica. Našel je rešilno
misel.

Zvečer je bilo in Tilho se je šetal po mračnem
drevoredu s samomorilnimi mislimi v srcu in z Dra¬
gomilo ob strani.

»Ah Tilho!"

»Ah moj klavir!"

„Kaj si rekel?"

»Ej nič, nič, zareklo se mi je. Pa to ni nikako
čudo, da se mi zapleta danes jezik, ker sem pijan,
t. j. — ne! — ker sem žalosten, žalosten noter do
svojih raztrganih nogovic. Grozno mi nekaj leži na
želodcu, t. j. na srcu. Oj leži, leži in teži, teži! Oj,
oj, oj!"

»Sladki Tilho, kaj te teži?“

„Ah, sedaj mi skažeš svojo ljubezen, Dragomila,
sedaj ah nikdar več!“

„Aaah!"

»Če me ljubiš . . .“

„Saj te!"

»Če mi hočeš res vse posvetiti

»Oj vse, vse tebi, Tilho!"

7

„Ce tvoje srce bije zame ..."

„In kako!"

„Ce je tvoja božanstvena clusa moja, če, če,
če . . . oh klavir, oh Afrodita, — posodi mi petsto
goldinarjev stare avstrijske veljave!"

Jedva je izrekel, že je ni bilo več in tudi kas¬
neje ne. Klavir se je sicer zopet oglašal, a kaj to,
ko je mojo dramo že imel Špehar, Tilhovo Afrodito
pa podstrešne miši.

Pa recite, da moj Tilho ni ženij!

Slanik.

Kadar srečam svojega brivca, se primem vedno
za lase. Kadar vidim kak zaljubljen parček, se
spomnim dosledno hišnega ključa. Kadar slišim go¬
voriti o kakšni vojni, takoj mislim na kuharice. Če
kdo omeni napredek in kulturo, se spomnim koj na
zobotrebnik. To je logika!

če pa kdaj vidim slanika, že se domislim plesa
pri gospodu Bahaču.

„In to ni logika!"

Tako ti, bralec, a jaz trdim nasprotno in če le
kdaj, imam v tem slučaju prav. Poslušajte!

Povabljena sva bila nekoč s Tilhom k doma¬
čemu plesu veletržca Bahača. Kako sva prišla do te
časti, ne pamtim več dobro. Zdi se mi, da je portre-
toval nekdaj moj Tilho gospoda Bahača. Nato ga je
dvanajst ur pregovarjal, da je slika izvanredno dobro
pogojena, posebno kar se tiče ovratnice, in v dva¬
najstih naslednjih urah je honorar srečno zapil in
zabil. Potem je dvanajst ur nekristjansko smrčal in
si preganjal dvanajst kritičnih ur prav po samari¬
tansko svojega mačka. Slednjih dvanajst ur je preklel
seveda zopet prav pošteno vso »malarijo" od konca

9

do kraja. Vsled teh zaslug je bil povabljen k ome¬
njenemu plesu z izrecnim pogojem, da si očisti
poprej črevlje.

Tako prilično je prišel Tilho do te visoke časti,
jaz pa menda nekako zato, ker me je vzel Tilho po
pomoti s seboj.

Kje sva si preskrbela salonsko obleko, to ostane
najna tajnost. Dejstvo je, da je prej nisva imela, ka¬
sneje je pa tudi nisva dolgo nosila. Crevlje nam je
olikala gospodinja, ovratnici sva si privezala drug
drugemu. Parfimovala sva se z „vijoličnim duhom"
gospodinjine hčere, to pa zato, ker je moj salon smrdel
po vosku, Tilho v pa po smoli. Nato si je privezal
Tilho hišni ključ za pas, jaz pa sem še v naglici
naredil vozel v žepno ruto. Zakaj, res ne vem več;
morda zato, da bi ne pozabil vrniti se domov. Tako
sva stopila na ulico.

Po poti je Tilho še smuknil v neko prodajalnico,
a vrnil se je kmalu. Kaj je imel opraviti tamkaj,
sem pozabil vprašati ga, sam mi pa tudi ni zaupal.

Stopila sva v bajno razsvetljene prostore go¬
spoda Bahača. Precejšnja družba, moška in ženska
je bila zbrana. Bahač naju je sprejel kakor sploh
sprejme mecen umetnika, to je tako prilično, od zvo¬
nika sv. Štefana navzdol. Predstavil naju je tudi naj-
bližjim gostom, a potem naju je prepustil najni osodi
dobro vedoč, da se slovenski umetnik razven v kakšno
odvetniško pisarno drugam navadno ne izgubi. Mene

10

se je lotila neka starikava tetka, ki mi je naštela v
pol uri pol ducata neozdravljivih bolezni, na katerih
je trpela. Tilho si je izbral boljši del, obrnil se je
do dveh gospodičen ter jih zabaval kaj ženijalno.

Vedel se je moj Tilho vrlo elegantno, le nekaj
sem opazil na njegovem kretanju, namreč da je stav-
ljal, najsi je sedel ali stal, vedno desno nogo pred
levo. Ko sem ga glede tega povprašal, mi je zaupal,
da ima na levi hlačnici po vsem bedru navzdol lep
rumen madež, ki sicer pri gotovi razsvetljavi in pod
gotovimi pogoji celo krasi obleko, a v tej dvorani
nikakor na vpliva olepševalno, ker je risan v po¬
polnoma drugačnem slogu. Po tem razodetju mi je
še razkril, da nosim jaz nekaj sličnega, sicer v
manjših dimenzijah, a zato v živejih nijancah, pod
prvim gumbom na levi strani svojega fraka. Nasve¬
toval mi je tudi, naj se držim z levo roko vedno
tam nekje v bližini, inače bi ljudje mislili, da se
vračam iz mandžurskega bojnega polja, kar bi bilo
sicer jako častno, a pri tej razsvetljavi in teh pogojih
malo verjetno. Ubogal sem ga in dobro se mi je
godilo.

Tudi plesala sva in sicer vse številke jedilnega
lista, t. j. plesnega reda sem hotel seči, po vrsti na¬
vzdol. Tilho si je bil izbral ljubeznjivo rudečelasko
in dvoril ji je po notah. Ona se je vsa zagledala
vanj in v njegov umetniški nimbus. On pa je po¬
nosno gladil svoje kodre, govoril o svoji slavi, o

11

svojem neutolaženem srcu in — vestno držal desno
nogo pred levo. To je tudi povzročilo, da je imel
prša junaško izbočena in mu je vsled tega hrbtišče
nekam popolnoma izginilo.

Jaz sem se zabaval z neko črnolasko, otožnih,
orjentalsko rezanih oči, ki je bila za tri glave nižja
od mene. Ker sem imel roko radi svetlobnih efektov
itak na levi strani svojih prs, začel sem ji govoriti
o ljubezni.

Pri vsem tem naju buffet ni pogrešal. če se je
le količkaj dalo, sva si privezala umetniški duši ob
umrjoči telesi. A tudi tu nisva pozabila na svoje de¬
koracije, posebno ne ker je bilo vse polno starejih
gospodov tam okoli. In če je prijel Tilho za kak
krožnik, stal je kakor navadno stoji le vojskovod
pred svojimi junaki. Če sem pa prijel jaz za kak
kozarec, bilo mi. je, kakor bi moral deklamovati naj-
liričneje poezije najliričnejih pesnikov, sebe ne vštevši.

Tako sva se imela, kakor se ima na primer
kakšen indijski Maharadža pri svoji poroki, kar ti
pride katastrofa.

Nu in sedaj pričakujete vsi, da je tičala ta ka¬
tastrofa v najnih okraskih po bedru leve hlačnice
in pod prvim gumbom na levi strani mojega fraka.

Zmotili ste se.

Katastrofo je Tilho že dolgo nosil s seboj in
sicer v desnem žepu svojega obširnega salona. Čudno

12

je le, da mu ni zdrknila že prej med plesom na tla
in da jo je moral privleci nesrečnež lastnoročno na
dan v onem svečanem hipu, ko sva se imela oba
skoro zaročiti. Sicer pa sem jaz to katastrofo uže
davno prej na tihem slutil in tudi ovohal, če sem
prišel Tilhu slučajno preblizo, samo o njeni kakovosti
nisem bil povsem na čistem.

Tedaj kaj je bilo?

Le počasi, le počasi, kajti jaz nisem še nikdar
nič zamolčal, to bom pa najmanj.

Poslednjo četvorko smo plesali, in stala sva si
s Tilhom nasproti ter govorila kakor namazano kolo
vsak s svojo izvoljenko. Bilo je uprav v onem
kratkem odmoru pred slednjo figuro, ko reče Tilhova
dama kaj nežno:

„ Gospod Tilho, prosim, bodite tako dobri in dajte
mi pahljačo, ki ste mi jo poprej shranili. Vroče mi
je.“ Tilho — stal je z desno nogo naprej — jo po¬
gleda mameče v oči ter seže v svoj notranji desni
žep, privleče nekaj na dan in pomoli svoji nežni ple¬
salki galantno pod nosek.

Ta prebledi, zardi, prebledi in si pokrije polo¬
vico svojega obrazka ter jame — hihitati. A hihitati
in hohotati jamejo tudi okolustoječi in to prav glasno.
Tilho sprva menda ni vedel, kam to meri, a grozna
slutnja ga obide in pogleda na svojo roko.

Grom in strela! Kar je molel svoji nežni izvo¬
ljenki pod nos, to ni bila pahljača, to je bil —

13

slanik,  nezavit, smrdljiv slanik, kakor si gaje  bil
kupil in ga je bil vtaknil k sebi v oni prodajalnici
v svesti si jutrajsnega mačka. In naj ga je še tako
obračal in obračal, slanik je ostal vendar le slanik
kljubu gotovi razsvetljavi in gotovim pogojem.

No, odkurila sva jo kmalo. —

Vidite, zato me spominja vsak slanik plesa pri
gospodu Bahaču.

In to je logika!

Brez pare.

Podpiral sem si trudno glavo ter premišljeval,
odkod neki bi se dobilo ono, čemur pravijo latinci
„nervus rerum“. Daši je namreč pel rajnki „šolmašter“
Vodnik: „Živi se brez plenka o petju ko tič“, vendar
ima po katoliškem obredu krščen človek več potreb
nego ptič, a o petju samem tudi ne bi mogel živeti,
ker nisem kaj prida pevca. Tako sem premišljeval,
ko odpre nekdo vrata in telebne v sobo. Ne da bi
se ozrl v prišleca, sem uganil po ropotajočem vstopu
takoj, da me je obiskal nihče drugi nego moj pri¬
jatelj Tilho, ženijalna glavica, vedno polna idej.

„Tovariš, ideja, ideja! Ha, ženijalna ideja!" vikne,
tleskne s prsti in upre oči v strop.

»Imaš li kaj penezov?“ ga povprašam s skriv¬
nostnim upom.

„Ne! A idejo imam, ženijalno idejo!"

„ Raje bi videl, da imaš kaj denarcev.“

„ Pridejo!"

„Ej vraga, kako pa?“ menim vzradoščen.

„Po moji ideji."

„Hudiman! Nobena tvojih idej ni še prinesla
borov."

15

»Ta pa bo", reče nato on kategorično in nada¬
ljuje: »Cuj, roman spiševa . .

»Za koš? Le spiši ga ti!"

»Ne, ta ne pojde v koš, marveč v svet, v široki
svet med visoke kroge in nam prinese denarja obilo
in časti povrhu."

»Da bi te, to se da slišati! Torej na dan z
idejo!"

»Tedaj najprej: kilogram papirja,“ reče Tilho
in me pogleda ostro z višine dol.

»Ne urnem."

»Seveda ne. Ali počakaj; na ta papir spiševa
na drobno roman. Vse križem kražem, polno lepo
donečih fraz, a bolj za visoke kroge in za . .

. za koš," dopolnim jaz.

»Motiš se, dragec. Res vsebine ne bo kaj dosti
prida, pa nič ne de; vsebine sploh treba ni, ali na¬
slov, naslov!  “

»Naslov, kakšen pa?"

»Glej, koli k o budalosti se je spisalo pod na¬
slovi: »Brez cilja", ali »brez jadra", ah »brez krmila",
ali »brez vesla", ali . . .“

„Dovelj, dovelj! Vidim uže, da misliš dati tudi
ti svojemu romanu podoben naslov, recimo »brez
jambora", ali »brez sidra 11 , ali . .

»Oj, kako daleč blodiš s svojimi mislimi na-
okolo! Nič takega. Moderno mora biti, moderno!
Naslov bo : » Brez pare  Eaj praviš ti k tej ideji?"

16

„V teh soparnih dneh dobra ideja."

„Tedaj začniva."

»Pa začniva."

V štirnajstih dneh je bil naš kilogram papirja
popisan. Vse to najno upanje sva oddala neke so¬
bote zvečer na naslov nekega založništva. Tilho je
hodil od sedaj naprej z neznansko visoko privzdi¬
gnjeno glavo ter je mene dvomljivca zavrnil vedno
nekako ošabno-ženijalno, če sem se upal izreči ka-
terisibodi dvom o dobrem izidu najnega podjetja.
Pila sva že na račun honorarja, ki ni mogel izostati
več dolgo časa.

Minili so nekateri dnevi in tedni, ko telebne
zopet moj ženijalni tovariš v najno sobico. V roki je
držal zapečateno pismo.

»Evo ti denarja, časti in slave!"

„Pokaži nu!“

»Odgovor založništva."

»Odpri \ “

»Prej vino na mizo, — danes vslednjič na kredo
— da pozdraviva s polno čašo najno srečo."

»Pa bodi."

Odmašila sva steklenico in odprla pismo. Tu
je stalo vijoličasto na belem:

»Cenjeni!

Iz vašega rokopisa res nisem mogel
posneti, jeli govorite v tem gorostasnem ..."

17

„Aha,“ reče Tillio pomenljivo, „si cul: goro-
stasnem! “

„Dalje," odrežem mu govor in berem:

... „v tem gorostasnem šunder - vundru o
turški pari, o konjski pari ali o pari sploh.
Ce je menjena poslednja, dovolite mi konsta-
tovati fakt, da je skrajno nemoderno govoriti
sedaj v času elektrike o pari. Sicer pa vam
je vaš suhoparni spis na razpolago, i. t. d.“

Po tem zelo poučnem branju prijelo me je
nekaj za goltanec. Bil sem tako p op arjen, da nisem
niti razumel Tilhov bolestni vzklik :

„Kilo elektrike, kilo elektrike."

2

»Dan črne smrti.«

Skončal sem bil uprav svojo junaško pesen na¬
slovljeno: „Dan črne smrti", ko vzdihne moj brez¬
božni tovariš prav sentimentalno:

„0, o, o Amanda!"

To me je spravilo vedno ob vso dobro voljo,
ker moj tovariš, ženijalni Tilho, ki ni slikal uže me¬
sece nič drugega, nego prav nesramno zliznjene
ženske, je imel prekleto navado reči vselej mesto
lačen sem", bolj poetično „o, o, o Amanda". To je
bilo skrajno brezbožno, ker prvič ni mislil pri tem
na nobeno bledolično gospodično, nego na rudečo in
zalito kuharico v gostilni „pri sladki vinski trti", a
drugič se ta ženska ni zvala Amanda, temveč Ka-
terca. Zato se obrnem do njega in mu rečem globoko
užaljen: „Sit sem, veš."

..Oj srečen ti med srečnimi, jaz pa sem na¬
sprotno zelo lačen. O, o, o Amanda!“

„Pa prodaj jedno svojih slik."

»Bravo! Lepo govoriš, . dasi govoriš neumno!
Jaz svojih slik ne prodam manj nego 36 skupaj.
Sedaj sem šele pri prvi in . . .“

19

„In do 36. boš srečno in slavno crknil od la¬
kote. “

„Kakor pes!“ reče z globokim glasom Tilho.

»Kakor pes!“ mu pritrdim s še globokejim
basom.

Tilho nato obmolkne, potem pa začne zopet s
tragičnim glasom:

»Imaš kaj drobiža?“

„Nič!“ konstatujem jaz.

»Kaj takega morda, kar bi bilo tešilo želodcu?"

»Tudi ne."

„ N iti klobase?"

„Ne."

„Niti klobase nimava in božič je tu. Oj zlata
poezija, oj zlata malarija — crknila bova oba! O, o,
o Amanda!' 1

Nato vstane Tilho in pride k moji zveženi mizici.
Tu zagleda moj rokopis »Dan črne smrti". Malo¬
marno ga vzame v roke, kakor da bi bil kakšen krojaški
račun, pa ne najkrasnejši epos vse Slovenije in Ev¬
rope, ter ga jame čitati po svoji navadi od spodaj
navzgor.

»Ha, ha, ha! Krasno! Poslušaj kaj si napisal!“
dž nenadoma in mi prečita konečne vrstice moje
junaške pesni:

»Glej, križajo se meči, tla bobne,
težko nosijo konji že može.

Kam? Oj ne vprašaj; tja, naprej, naprej!

. 2 *

20

Kaj bo iz njih? Kedo mi to pove? . . .

Dan jeze, dan trepeta, črne smrti;
pravica ubita in možje potrti."

„S tem hočeš?" me vpraša potem.

„Postati slaven, nesmrten," odgovorim jaz.

„A najprej moraš dati stvar tiskati. “

„ Seveda."

„A urednik ti bo marsikaj spremenil.“

»Naj le, samo da se tiska.“

„Daj meni pesen in resnično, resnično ti povem,
še danes bova gorko večerjala."

Izgovoril je to tako prepričevalno, da sem mu
prepustil pesen, s katero jo pobriše Tilho naglo dol
čez vse stopnice. Cez pol ure je bil zopet nazaj, a
hodil je tačas previdno in počasi proti svoji navadi.
Nič ni opravil, zato hodi tako klaverno, si mislim
jaz in ko vstopi mu rečem: »Torej zopet nič?"

»Kaj nič, nič!" se zadere on oblastno ter po¬
stavi skledo s tremi pari lepodišečih klobas, ki so
ležale na gorkem kislem zelju, ter liter vina in pol
hleba kruha na mizo.

„Kaj je to nič, a? Ti materjalist ti, brez prave
poezije, še enkrat reci nič in jaz sem v stanu —
pojesti vse sam.“

Ničesar nisem več rekel, temveč začel žvečiti,
kakor je žvekal že Tilho.

21

„ Vidiš", reče po večerji moj tovariš, „tako se
bo godilo nama še marsikater večer. Današnji je
prvi obrok za tvojo pesen."

„Tedaj si jo speeal?"

»Spečal."

„Kje, komu?"

»Boš že videl."

»Pa bo ponatisnjena?"

„Koj jutri v najimenitnejših listih našega mesta."

„Lažeš!“

»Ti obrekuješ poštene ljudi. Potrpi do jutri in
prepričaš se sam, da govorim jaz resnico."

»Torej molčim."

»Prav, molčanje je najboljša čednost vseh po¬
litikov, poslancev in diplomatov, žal, da med pesniki
ni še toli razširjena. Ali kar se tiče tvoje poezije,
da ne pozabim, nekoliko sprememb, malih brezpo¬
membnih sprememb boš opazil na svojem delu."

„Nič ne de. Kje pa si iztaknil tako dobro
večerjo ?'“

»Dobra, kaj ne, je bila? Imam pač umetniški
okus. Tu doli nama nasproti pri „sladki vinski trti"
so klali."

Spal sem to noč dobro. Kako bi tudi ne? Saj
sem se najedel do dobrega ta večer in jutri, jutri,
oj jutri bo strmel svet in občinski zastop pošlje v
mojo bajto frakasto deputacjo in mi izroči častno
občanstvo, meni, pesniku »dneva črne smrti". A jaz

22

bom gledal dol na nje, dol iz svoje meglene višine.
Tako sem sanjal.

Beli dan je bil, ko me zbudi tovariš Tilbo.

„Tu imaš liste! Tvoja pesen je notri, le nekoliko
tiskovnih pomot je vmes. Pa nič se ne jezi, zvečer
so zopet klobase v najinem jedilnem listu. Le beri
in raduj se in — z bogom ljubca, starši!"

Že ga ni bilo več. Ta hitri beg je zbudil moj
sum. Razgrnem časnike, bili so trije najuglednejši.
Iščem in iščem svojo pesen dolgo, dolgo. Slednjič
jo najdem — med inserati, a ne vse, samo slednjih
šest vrstic in še te so se glasile:

„Glej, križajo se roke, in težko
sope noše možje zaklano svinjo.

Kam? Oj ne vprašaj! Tja v hladni hram.

Kaj bo iz nje? — Klobase  sveže, he!

Dan klanja je „pri sladki vinski trti",
ob kranjski cesti,  številki tam četrti."

„Ti vražji Tilho, to so tedaj one brezpomembne
spremembe in tiskovne pomote!"

Manuskript je bil tudi pri hudirju, kakor sem
zvedel kasneje, in tako so prišli Slovenci ob svoj
najlepši epos.

Čevljarjeva ženitev.

Živel je tik hiše, kjer sva prebivala jaz in to¬
variš moj Tilho, čevljarček dobrih in slabih lastnosti.
Dobra lastnost njegova je bila, da je nama nekdaj
sešil vsakemu po par čevljev, slaba pa, da je prišel
trikrat v tednu terjat plačilo zanje. Prve mu nisva
zamerila, ker nama ni šlo v glavo, kako se more
kaj zameriti osebi, ki šije čevlje. Radi druge njegove
lastnosti sva pa sklenila ne vznemirjati se preveč,
ker svet poboljšati je najhuji in najnehvaležnejši posel,
ki ga more prevzeti človek. Tako je bilo vse lepo
v redu, kar pride nekega dne Tilho ves vesel v najino
sobico.

„Cuj, naš čevljar se ženi.“

„S kom neki?"

„Z našo gospodinjo."

Čevljar je bil namreč prileten samec, najina go¬
spodinja pa udova brez otrok.

„Ej ja!"

„Seveda se in kmalu bo pogreb."

»Poroka, si hotel reči."

„Je vse jedno. Vendar veš ti, kaj to pomeni
za naju?"

24

„Hm, hm."

»To pomeni mnogo. V prvič pomeni, da se bova
sedaj kmalu zopet pošteno gostila. “

»To je res."

»Potem pomeni to, da nama bo popustil če¬
vljar dolg."

„Zakaj neki?"

»Ti si tepec!"

»Tepec bi bil le on.“

„Ti si tepec!" ponovi Tilho še bolj kategorično
in stavi roki v blačina žepa.

»Prosim zakaj?"

»Prvič zato, ker ne veš, da je naš čevljar hodil
k nama radi najinih čevljev. Drugič zato, ker ne veš,
da se je tako seznanil z najino gospodinjo. Tretjič
zato, ker veš, da se bosta vsled tega znanja poročila.
Četrtič zato, ker ne veš, da sva konečno pripomogla
njemu midva k tej zakonski sreči. Petič zato, ker ti
jaz rečem, in če rečem jaz komu tepec, ga poznam
vsaj toliko kolikor samega sebe."

„Ti imaš prav. Tedaj bo konec njegovih terjatev.“

»Konec, konec in še pojedina po vrhu. Ali za¬
pomni si dobro, dragi Makabejec, kaj ti sedaj rečem.
Spravi vso svojo poezijo skupaj ter zloži slavnostno
pesen, da boš novoporočeni par dostojno proslavil
pri pojedini. Za nevezano proslavo preskrbim že jaz."

»Dobro, takoj se lotim."

25

„Prav, ali na vsak način ne v oktavah, temveč
v tercinah."

„Zakaj pa?“

„Ti si v drugič tepec. Ko nam prebereš pesen,
je pač ne boš bral v jedni sapi, temveč za vsako
kitico se malce oddahneš ter kaj založiš v usta, temu
se pravi umetniška pavza. Sedaj čuj račun: Recimo
tvoja slavnostna pesen je dolga 72 vrstic, kar je
malenkost. Ce jo spoješ v oktavah, imaš 9 odmorov,
če jo spoješ v tercinah imaš 24 odmorov. Devetkrat,
ali pa štiriindvajsetkrat založiti v usta ni vsejedno,
vsaj pri poeziji ne."

„Prav imaš!' 1

„Pa ne pozabi proslavljati tudi neveste, saj veš,
da naju čaka že štiri mesece radi stanarine. Ce
dobro pogodiš, bo čakala dobra žena še štiri. A
glavna stvar je, dami povzdigneš sosebno čevljarstvo,
radi najinih čevljev, veš."

Kakor vidite, se je nama smejala sreča iz vsega
grla. — Poroka je res bila in pojedina tudi in midva
sva bila tudi povabljena. Tilho je strašno zajemal in
pil ga je tudi sorazmerno, a pozabil ni hvaliti na
desno in levo vabljenim gostom ženinovo dobroduš¬
nost. Do vrhunca sem jo povzdignil seveda jaz s
svojo ženitvanjsko pesnijo z natanko 24timi odmori.
Zvečer smo ga imeli vsi pod kapo.

Drugega jutra sta novoporočenca odpotovala na
ženitvanjsko potovanje v Gorico, midva s Tilhom pa

26

sva spraznila vse še količkaj polne steklenice, vesela,
da sva se odkrižala na tako lahek način jednega
upnika. —

Tretjega dne zjutraj.

Tilho je imel mačka, jaz dvojnega. Tilho si je
obrisal obraz v mojo suknjo, jaz v neko njegovo
sliko, ki je zavita tam ležala na mizi. Tilho si je jel
krtačiti svoje spodnje hlače, jaz srajco. Tilho je na¬
taknil na vsako roko po jeden čevelj in potem skakal
kakor obseden po sobi.

„Kaj ti je, Tilho?"

»Čevlje bi si rad osnažil."

„Pa?"

»Svoje desnice ne najdem, da bi prijel za
krtačo."

»Desnice, hm? Jaz imam dve."

Tu potrka nekdo ob vrata.

Takoj smukneva pod odejo, jaz z glavo naprej,
Tilho s čevlji. Vendar sva primolila oba hkratu z
nosom na dan, ko vstopi čevljar, naš novi gospodar.

„Dobro jutro!" de kislo.

»Lahko noč!" reče Tilho.

»Z bogom!" rečem jaz.

»Prišel sem, da se kaj pomenimo radi čevljev."

»Bi jih radi osnažili," vpraša Tilho, »imate li
desnico?"

„Plačati jih bo treba, menim."

»Kaaaj?" se začudim jaz.

„Kaaaj?“ se začudi Tilho.

Streznila sva se oba hkratu.

„Seveda, vse stare dolgove treba poravnati."

»Vi ste filozof!“ reče Tilho.

»To mi ni nič mar, jaz hočem red. Sedaj sem
prevzel jaz vso stvar v roke. V računih najdem tudi,
da sta moji soprogi dolžna stanarino za štiri mesece.
Tudi to mi bosta poravnala v teku tedna. Z bogom,
gospoda!"

»Nesramna nehvaležnost!" vzkliknem jaz.

»On je filozof!" vzklikne Tilho.

Nato sva zasmrčala oba.

Poezija.

Tilho je bil zopet prav slabe volje ter pričel
zmerjati čez poezijo. Tilho je sploh zmerjal čez poe¬
zijo, če mu je šlo kaj navskriž. Te slabe navade
mu nisem mogel nikdar pregnati, zato pa me je on
pregnal vsakikrat iz sobe, kadar je pričel svojo kri¬
tiko. Kritiziral pa je ženijalno, drugače pri njem
sploh ni bilo pričakovati in škoda je le, da ga ni
angažiral kak naših leposlovnih listov — veliko manj
ljulike bi bilo zrastlo na slovenskem literarnem polju.
Pa saj vemo, da štiri petine vseh ljudij ne izvršuje
pravega svojega poklica. Jaz n. pr. bi bil imeniten
potovalni agent, ker kakor vidite mi zgovornosti ne
primanjkuje.

Ali vrnimo se zopet k Tilhu in poeziji.

Pomlad je sijala polna in gorka v najino pod¬
strešno sobico in rada bi šla oba tja ven v eter in
pozdravila boginjo Majo, ah — penezov nisva imela,
brez penezov pa ni govora o krčmi, brez krčme pa
ni navdušenja za lepo in blago stare umetniške šole.
Zato je klel moj Tilho poezijo.

„Vidiš to imaš od poezije, crknil boš pri njej
kakor mačka za dimnikom. “

29

Da je imel on od slikarstva ravno toliko, to je
pozabil dostaviti.

„Ce bi bil ti sedaj n. pr. čevljarski pomočnik,
pa bi lahko udaril ob stegno brez bojazni, da pokneš
po sami kosti, pa bi šla vun k »rumeni hiši" in bi
uživala pomlad in morske rake in . . . To imaš od
poezije!"

Jaz, drugače strasten zagovornik poezije, sem
le molčal pri tem anatemiranju, saj sem vedel, da
bi niti ranjki Lessing ne bil mojemu Tilhu kos, če
je ta imel svoj materjalističen dan. Tudi ženski spol,
katerega je obožaval Tilho iz dna duše, ni imel v
takih hipih upliva nanj. Dobro se spominjam sle¬
dečih besed, ki so jih ulovila moja ušesa o priliki,
koseješetal naš junak s svojo sentimentalno Elviro
ob morskem obrežju.

„Ah Tilho, kakšno poezijo čutim v svojih prsih!“

„Pazite gospica, da vam ne zdrkne v želodec." —

Nadaljeval je tedaj Tilho:

„Kaj ima narod, kaj ima pošten kristjan od
poezije? To te vprašam."

Vprašati je Tilho res mnogo znal.

»Narodu koristi poezija ravno toliko, kolikor
mu koristijo sanjske bukve, kjer stoji pod rubriko
R „rudečo krvavico videti: 7, 25, 83", pod rubriko
K pa »krvavico rudečo videti: 16, 49, 70". Pošte¬
nemu kristjanu pa ne koristi nič."

»Hm, hm, umetnost pa korist."

30

..Molči, ko nimaš niti samostalne sodbe. Jaz bi
že pokazal vsem poetom, kaj se pravi človeka za
norca imeti, posebno pa onemu, ki je spel „van-
drovca 1 '. To ti je bil pravi čuk."

..Vandrovca?"

„Seveda, saj ti je menda znana pesen o van-
drovcu, ki seje vrnil v domačijo nepoznan, dokler ga
ni zagledala njegova mati. V vseh ljudskošolskih
berilih, t. j. nemških, je ta budalost ponatisnjena.“

..Budalost, Tilho! Pesen je eminentno . . .“

„ Neslana. Sklep bi ji moral vsekakor biti dru¬
gačen, potem bi se znal tudi jaz drugače obnašati,
ko sem se vrnil po šestih letih domov. Sploh bi ne
bil šel domov.“

..To sem pa radoveden, kako bi ti spremenil
to pesen."

„Nič lažjega. Sprva bi srečanje „vandrovca" s
..čolnarjem" modificiral po modernih nazorih v sre¬
čanje vandrovca s financarjem. V drugič bi to sre¬
čanje kar opustil. “

..Zakaj pa?“

„Glej ga no! Kako bi tudi mogel financar spo¬
znati vandrovca in naj mu je bil najboljši prijatelj,
ko mu mora po službenem reglema-u gledati na >
žepe in v torbo, ne pa v obraz."

..To je res."

..Potem oni prizor z ljubico. Ha, ha, dotični poet
žensk res ni poznal. Babe . . .“

«

/

31

„Ženske.“

„ . ■ . babe dandanašnji in sploh vedno so bile
take. Da se pa vandrovec joče radi tega, jo naravnost
smešno. “

„ Tedaj to bi tudi črtal ?“

»Seveda . 11

»Potem ostane le še mati, a srečanje vandrovca
s to je že sklep pesni in mislim, da si se zgražal
prej uprav nad sklepom/

„Seveda. Mater bi tudi opustil, ker se stvar
sama ob sebi razume, zato bi pa prikrojil sklep po
lastni svoji skušnji."

„Ej kako neki?"

»Pravil sem ti uže, da sem se povrnil po šestili
letih v domačo vas. Medtem sem bil postal bolj
dolg, bolj suh in bolj rumen. Noben hudir me ni
poznal več, niti sosed Jaka, ki me je nekdaj zalotil
pri svojih jčrešnjah ter me pošteno naklestil. Zato
pa nisem bil kar nič žalosten in jedina moja želja
je bila priti do vaške krčme, domače sem bil namreč
mimogrede že pozdravil. Ravno stopicam prek luž
sredi vaškega trga, kar ti prikreše kakor hudournik
nek človek za menoj. Hoj, hoj, hoj! upije že od
daleč, a ko pride do mene, udari s smolasto roko
po moji rami in reče v jedni sapi: Ej to je lepo,
Kompanjev Tilho, da si se spomnil name. Nu sedaj
mi pa kar daj one tri kronice, ki sem jih pošteno

zaslužil ob tvojih kvedrastih čevljih par dnij predno
si odšel v mesto."

„ Tedaj ?“

„ Tedaj: in kolikor solnee me je osmodilo,

je upnikovo oko me le zasledilo.“
„Mera, mera, Tilho!"

„Kaj mera, kaj rima — faktum je." — —
Sedaj pa pokličite Lessinga!

Tilhova slava.

Tilho, moj ljubi Tilho je stresal svoje ženijalne
kodre. A če je Tilho stresal svoje ženijalne kodre, je
to pomenilo gotovo nekaj. Poleg tega pa je izbulil
oči, mahal z rokama, hodil po najini sobi gor in dol
ter deklamoval. Pardon, deklamoval ni, ker zato ni
imel talenta, pač pa je rjul kakor zaboden vol tako,
da so že jeli trkati na najine stene in najin pod
okolubivajoči filistri. Na najin strop, hvala bogu, ni
mogel nihče trkati, ker to zadoščenje sva imela, da
vrhu naju ni bival po dnevi nihče, po noči pa le
mačke.

Zakaj je bil Tilho tako razdražen?

Ne morda zato, ker je nosil danes moje njemu
za ped predolge hlače modrikaste barve. Oj ne! Te
je nosil že teden dni, ker svojih radi raznih finančnih
operacij ni več imel. Tudi ni bil jezen na svojo lju¬
bico, ker ženske ga sploh niso mogle ujeziti.

A kaj mu je bilo?

Ej, to ni težavno povedati. Tudi Tilho je imel,
kakor sploh vsak slikar, svoje slavohlepne hipe. In
kakor je nekoč v takem hipu poprosil stari polkov¬
nik Buttler dunajski dvor za grofovski naslov, tako

3

34

je upal doseči tudi bratec Tilho trajno slavo ter je
poslal v dunajsko umetniško razstavo neko božan-
stveno dolgopeto Venero. Bil je polkovnik Buttler
namazan, a bil je moj Tilho še bolj. List je prišel
iz Dunaja, sicer čisto navaden časopis, a v njem je
bila kritika umetniške razstave. Ko sem bil jaz to
ovohal, želel sem Tilhu prav prijazno „lahko noč“,
dasi je bil še beli dan, ter sem zlezel pod odejo. To
pa, ker sem vedel iz lastnoročne skušnje, da Tilho
v svoji radosti ni ločil prijatelja od sovražnika, ampak
je davil vse vprek.

Ko je prebral Tilho oceno, je najprej pogledal
po sobi, kje sem jaz. Uvažuje, da je malce sitno di¬
hati skozi davljeno grlo, pa sem bil jaz z glavo že
pod blazino. Zato je začel Tilho daviti časopis, rjuti
in tekati po sobi gor in dol.

Prva njegova razločna beseda, ki me je prepri¬
čala, da je še pri zdravi pameti, je bila: »Oslih
Potem so sledila razna poglavja Erjavčevega prirodo¬
pisa, kakor: »Biki, teleta, dromedarji i. t. d." Ko je
prišel bolj k sapi, začel je tem samostalnikom pri-
devati primerne prilastke: »Prokleti osli, teleta za¬
bita, piramidalne kamele." Svojo zoologijo je skončal
s »hiperdijagonalnimi hipopotami“, potem mu je ne¬
koliko odleglo.

Sedaj je pričel fllozofovati:

»Taka šleva se potem še podpiše »umetniški
kritik". Takoj naj me vzame najgrša babura za moža,

35

če ta človek sploh ve, kaj je slika. Proporcije ni v
telesu moje Venere, proporcije? Ah, to je že naj-
podlejanesramnost! Ve sploh ta Čuček, kaj je ženska?
Nemara misli, da mora imeti moja Venera grbo na
hrbtu. Gotovo sta se mu pojma proporcija in porcija
zmešala v njegovih zvodenelih možganih. Pa jnre-
naglo je slikana? Hudir, dva meseca sem mazal po
platnu in to naj bi bilo prenaglo? Meni se nekam
zdi, da računi ta človek še po ruskem koledarju.
»Sploh ne sodi to nedovršeno delo v razstavo." Kam
pa naj grem z njim?"

„V dimnik, Tilho, v dimnik!" se oglasim jaz
izpod odeje. •

„Jaz ti bom že dal dimnik!" zarjove Tilho.
„Tja pojdi ti s svojo dramo, da ti ne bo dolgčas po
nji. Jaz se odrekam tej časti. Prokleti kritikuhi,
smrduhi, grdulii, požeruhi ..."

Kar je spravil Tilho sedaj iz ust, zopet ni bilo
drugega, nego slovniška vaja: s končnico ,uh" izpe¬
ljati nove samostalnike. Nato je padel težko v stol.

„ Krrrh! “

Oho, tako njegov stol še nikdar ni zaškripal!
To nekaj pomeni.

Seveda je nekaj pomenilo. Tilho se je vsedel
z mojimi lepo modro barvanimi hlačami na — svojo
paleto.

„Oj moje hlače!" vzdihnem jaz.

„Oj moja paleta!" vzdihne on.

3 *

36

Potem delj časa nisva več vzdihovala, ker nama
je sapa pošla, njemu radi palete, meni radi hlač.

„Takoj jih slečeš!" ga nahrulim kar mogoče
osorno.

Tilha je minila vsa ogorčenost.

»Jejžeš, jejžeš, kaj bo, kaj bo!“ je tarnal ter
začel jih slačiti.

»Hitro v vodo z njimi!“

Ze jih je prijel in že je mislil pomočiti zadnjo
plat v škaf vode, kar mu zastane roka. Debelo po¬
gleda na stobarvni madež ter jame plesati kakor
obseden po sohi okrog.

»Talata, talata! Hevreka, hevreka! “

»Si li znorel, Tilho? Slovensko govori, da te
bom umel!“

»Škarje, škarje!“ vpil je Tilho zdaj slovensko,
kar me je navdušilo tako, da sem skočil k njemu in
mu izpulil hlače iz rok.

»Si li res ob pamet? Kaj boš rezal? V vodo
z njimi!"

A Tilho me ustavi sredi poti.

„Za boga nikar, moja sreča, moja slava! Škarje,
škarje!"

»Cernu ti bodo?"

»Poglej, poglej!" de on ves blažen in razgrne
zadnjo plat mojih hlač pred menoj, zaljubljeno jo
ogleduje.

»Vidim, vidim; „sferdirbal“ si mi jih pošteno."

37

„Seveda, a to ravno nama donese denarja za
sto in sto drugih hlač in meni še slavno ime povrhu.
Le moj podpis še manjka. “

„Kje?“

„Na hlačah. “

„ Bravo, še bolj mi jih hočeš pokvariti."

„Nič se ne boj, dobro ti jih plačam."

,,S čim?"

„S tem, ali pravzaprav od tega, kar dobim
zanje."

„Pri cunjarju niti vinarja več."

„A v umetniški razstavi celo vrečo kronic."

„Ne verjamem, da tam sploh kupujejo hlače."

„Tega ne, a slike."

In naredil je Tilho s svojim prstom štirioglat
lik po zadnji plati mojih hlač. Sedaj sem ga jedva
nekoliko umel.

„Ti hočeš to izrezati?"

„Da, da, pa v okvir in v razstavo."

Sedaj se nisem več upiral, za srčnega prijatelja
sem pripravljen žrtvovati tudi svoje hlače.

Tilho je sedel. Jeden, dva, tri in štiri, bile so
moje hlače ob najširji del. Kmalu nato je bila reč v
okvirju in na poti v razstavo.

Teden dni kasneje se je kar trlo ljudstva pred
Tilhovo sliko, ki je visela v tretjem salonu naše do-

38

mače permanentne slikarske razstave. Tudi Tilho je
bil tam. Kar je tam cul, ga je prijetno iznenadilo. A
kar je prinesel časopis o tem rudimentarnem ostanku
mojih ponesrečenih hlač, je presegalo že vse meje.
Črno na belem je bilo brati:

„Secesijonistična razstava:  ...  Med dru¬
gimi slikami se odlikuje v tretjem salonu posebno
mala sličica mladega, nadepolnega slikarja Tilha.
Drznost, s katero je sestavil s l ikar barvo k barvi
brez vsakega milejšega prehoda, je res ženijalna in
mora imponirati. Sosebno te privlači rumena boja po
svoji živahnosti. Slika predstavlja v rumene žarke
zahajajočega  solnca vtopljeno pokrajino . 11

Drugi časopis pa je prinesel o Tilhovi sliki
sledeče:

..Kako nesramno se trudijo nekateri kritikuhi,
da bi pripravili mlade talente ob veselje in ljubezen
do umetnosti, to je res več nego fenomenalno. O
„rumenih žarkih zahajajočega solnea“ govori nek
gorjanski dopisnik časopisa . . . Kdor se tej kritiki
najbolj smeje, je ženijalni umetnik Tilho sam in
cenjena publika. »Rumena boja“, »zahajajoče solnce",
ha, ha! Gospod »kritik", oglejte si to višnjevo nebo,
ki se obokuje v pr obujaj  o čili se nijancah nad še
dremajočo prirodo. Rumeni trakovi, to je drzno ozna¬
čen prvi svit ..."

Tilho se je res smejal. Jaz pa sem privlekel
z vsem spoštovanjem ostanke svojih- ponesrečenih

Mač na dan, da si ogledam njihovo „probujajoče
nijancirano" barvo. Vraga, človek včasih res ne ve,
kakšen zaklad nosi takole meni nič, tebi nič okoli
svojih beder. Zato treba kritikov!

Tako je prišel Tilho do svoje slave, do lepega
kupička denarcev in, kar največ velja, do precejšnjega
števila naročil.

Novo pohištvo.

Pravil sem vam uže, da je prišel moj tovariš
slikar Tilho po čudnem naključju do precejšnje slave
in precejšnjih naročb. Vsled tega mu je zrasel greben.
Pa ne štejte mu tega v zlo. Marsikomu zraste
greben. Petelinu na primer zraste že kar tako sam
ob sebi, volilnemu kandidatu po ugodni volitvi, urad¬
nikom vsakega prvega, drugim zemljanom pa kadar
ga imajo malce pod kapo. Meni je zrasel, ko je po¬
natisnil po pomoti nek list prvo poglavje nekega
mojega 59glavatega romana. Se sedaj ga imam, greben
namreč, romana pa ne več, ker nadaljnih poglavij
ni bilo na dan, manuskript pa sem potem čez nekaj
časa v ratah zopet nazaj kupoval — s sirom in klo¬
basami vred.

Tilhu je tedaj zrasel greben in prvi znak o tem
je bil, da mu je postajala najina podstrešna sobica
pretesna in premalo zračna. Zakaj, res ne vem. Zraku
sva imela v njej vedno dovelj, posebno po zimi.
Glede prostora pa je bila taka, da bi objemala še
deset drugih 59glavatih romanov in ducat Tilhovih
slik po vrhu. Morda pa se je zdelo Tilhu, da njegov

41

greben ne najde več prostora v nji. Zato mi reče
lepega jutra:

Jz tega zaboja morava ven!"

Jaz sem nato najprej modro molčal. Tudi tega
mi ne smete šteti v zlo. Molčal je že marsikateri.
Molčal je na primer Jernejev Stefe, revež je bil
namreč mutast. Molčal je Andrejev Tone, revež je
bil namreč državnozborski poslanec. Molčal je Ja¬
nezov Pepe, revežu se namreč ni dalo govoriti. Ker
se pa jaz vedno le ravnam po klasičnih izgledih,
zato sem tudi molčal.

Jz tele bajte morava, 11  nadaljuje Tilho, „in v
novi si postaviva svoje šotore."

Jednega zate, jednega Eliji, jednega . . ."

„Kakšnega Elijo pa meniš?“

„Citiram sveto pismo."

„Aha!“

„Da! Jaz ponavljam dan za dnevom občo zgo¬
dovino; zjutraj pričnem s starim vekom, opoldne
je na vrsti srednji vek, zvečer

»Splošni vek. Ali vekaj in tarnaj kolikor hočeš,
iz bajte morava, že da pokaževa najinemu čevljarju
roge. Za to poskrbim že jaz.“

In poskrbel je.

Najprej je obletel pol mesta ter iskal ob raznih
hišnih vratih po listkih, ki bi naznanjali, da se tod
in tod odda opremljena soba. Ko jih je bil prebral
kakih trideset in preštudiral njihov slog, se je

42

spomnil, da si je treba tudi ogledati tako ali slično
sobo. Zato stopi v neko hišo in potrka ob nekih
vratih tretjega nadstropja. Zenska, zalita in zamazana,
mu odpre vrata.

»Želite gospod?"

„Bajto bi si rad ogledal."

„Kaj?“

»I nu, svoj šotor bi rad tu razpel. “

»Kaj?"

„Prosim, ste gluhi? Le povejte, kar nič vas naj
ne bo sram, tudi gluhi jedo svoj kruh. Poznal sem
celo človeka, ki je bil gluh, pa se je mastil vsak
večer ob piščetih."

„Ne razumem."

»Ja, takšen je pač svet! Tudi meni ne gre to
pravzaprav v glavo. Pa kaj se hoče, faktum je. Sedaj
mi pa pokažite bajto."

„Aha, vi menite sobo?“

»Bravo, bravo! Sobo, seveda sobo, tako se tudi
včasih reče."

Peljala ga je v sobico, precej lično in svitlo.
Tilho se razkorači sredi nje in prične kimati z glavo.
Slednjič reče:

„Najprej, da vam povem, mora še jedna postelja
noter."

»Ste li oženjeni?"

43

„Bog varuj, ali tovariša imam, ki bo prebival
z menoj. Potem pa vrzite vse to staro pohištvo ven
in uredite sobo z novim. “

„To bo malce težko."

„Koliko zahtevate mesečno za sobo, kakoršna
je namreč sedaj ?“

„25 kron."

„Pam vam jih trideset, a pohištvo mora biti
novo.“

„Nu, potem že. A vsega, popolnoma vsega vam ne
morem opremiti na novo."

»I, če ostane kaj starega, še rabljivega notri,
nič ne de."

»Tedaj kdaj pridete?"

„Cez osem dni."

»Hm, ne bi mi hoteli dati nekaj na roko, v
jamstvo, da pridete res?"

»Tukaj, deset kron."

»Dobro! Tedaj čez osem dni na svidenje!"

»Da, ali zapomnite si, vsaj del pohištva mora
biti nov v bajti."

»Že prav!"

Odšel je.

Tekom naslednjega tedna sem jaz čul čudeže
o najinem prihodnjem stanovanju. Človek bi mislil,
da Tilho ni več pošten secesijonistični slikar, temveč
kak tovarnar ali prekupovalec s pohištvom. Vedno
je imel stole, mize, omare, postelje in drugo leseno

44

ropotijo v ustih. To mu je povzročilo pogosto hudo
žejo. Zameril mu tedaj nisem, da si jo je pošteno to¬
lažil, nasprotno sem mu celo pomagal pri tem hudem
delu kakor črna živina.

Prišel je toliko pričakovani dan in Tilho se je
odpravil v novo stanovanje. Jedva mu je gospodinja
odprla vrata, že je sfrčal v najeto sobico. Le njego¬
vemu dobremu živčevju imamo se zahvaliti, če ni
Tilha zadela kap, ko je vstopil v sobo. Vendar je
ostal mutast dobre četrt ure, potem pa je pričel
ogorčen:

»Ka-aj, to je novo pohištvo?"

»Seveda."

»Menda ne boste trdili, da sem slep."

»Tega ne."

»Dobro tedaj. Jaz namreč novega pohištva ne
vidim; vse je pri starem."

»Oho, saj popolnoma novega niste zahtevali."

»Ne, a vsaj večjidel novo."

»Nu, in to je."

»Prosim kje? Jaz ga ne vidim."

»Tu-le je!" reče nato ona in pokaže na vegasto
trinog ato mizico,  katere pred osmimi dnevi res
ni bilo v sobi.

»To je novo pohištvo?"

„Da."

»Potem pa se gugajte vi na njem, mene ste vi¬
deli slednjič."

45

Pograbil je klobuk in odšel v krčmo. Tam je
najprej zvrnil tri merice črnega vina v se, potem pa
se je spomnil, da je oni debeli ženi dal že na roko
deset kron.

„Kako priti do njih? Sam ne grem! — E kaj,
komisijonarja pošljem."

Poslal ga je z malim listkom. Mož se je vrnil
kmalu, brez kronic, a z nekim pismom, v katerem
je povdarjala gospodinja, da ima po kontraktu pra¬
vico pridržati si jamstveno vsoto.

„Pa naj jih ima," reče Tilho jezen, „vsaka šola
kaj stane."

Naročil si je še merico vina, a pri tem je opazil,
da se komisijonar še ni zganil z mesta.

„Nu oče, ali ga boste tudi vi merico?“

„Že, že; ali prej prosim eno krono  za pot."

»Grom in strela, še to!" —

Sklep.

In to naj bi bila res slika najinega življenja?
— Posmehuješ se mi, tovariš Tilho. Ej, nikar ne!
Najino cigansko življenje je bilo res bogatejše, nego
so opisani dogodki. To moram pritrditi v pomirjenje
tvojega kritičnega duha.

Pisal sem tedaj le odlomke, prav vesele od¬
lomke iz onih tragikomičnih dnij. Veš Tilho, dan¬
danes se piše sploh le odlomke, menda zato, ker je
ves sedanji višje čuteči svet tudi le odlomek nekdanjih
silnih prednikov.

Sedaj si pomirjen?

Ne še? Se me ne umeš popolnoma?

Vidim, da moram govoriti v tvojem žanru, da
prisije zlata luč dobrega umevanja v tvojo bistro
glavico.

Videl sem nekje v neki razstavi sliko, res umet¬
niško dovršeno sliko, kakor je ti nisi še nikdar
zmogel. Naslova te slike nisem nikoli zvedel, ker
naslov je stal v katalogu, katalogov pa iz finančnih
in drugih obzirov nisem nikdar kupoval. Slika je
predočevala predmestno ulico. Sredi nje je stalo zve-
ženo, grbasto človeče, kateremu je padel predalček

47

z raznimi malenkostmi na umazan tlak. Čudno se je
pačil revčekov obraz. Okoli njega pa so stali pred¬
mestni pobalini in rogali in smejali so se mu. Tra¬
gičen prizor, kaj ne? Istega dne nisem si ogledal
nobene druge slike; sila potrt zapustil sem dvorano.
Vendar sem bil naslednjega jutra zopet pred isto
sliko. Takrat pa sem izborno zajutrkoval in druge
misli so me prevzele.

Kaj, ko bi izrezali iz te slike ono krevljasto
revo? Sama zase, brez one trdosrčne okolice, naredila
bi jako smešen utis. Ne da se tajiti.

Si me razumel?

Vidiš, tako je bilo najino življenje in taki so ti
borni odlomki.

Sedaj si pa zapali smodko in poglej tudi malce
na druge,  med katerimi sem seveda tudi jaz. —

II.

Drugi.

4

Pokopal sem svoje sanje.

Pokopal sem svoje sanje in sedaj mi je bilo
bolje. Vlegel sem se na počivalnik, prižgal smodko
ter puhal v mrak modrikaste kolobarje, ki so se
širili, razkrajali v ozke proge ter se vlekli tja proti
oknu, še enkrat se zazibali in zginili v rezkem ve¬
černem vetriču.

Pokopal sem bil sanje in sedaj mi je bilo dobro.

Ponavljati sem si moral ta stavek zlog za
zlogom večkrat in potem sem bil uverjen o svojem
dobrostanju. Koliko mirnih nočij sem žrtvoval onim
visokoletečim sanjam, koliko jim žrtvovati sem bil
še pripravljen! A potekla so leta, leto za letom,
jedno težje od drugega in one jasnoblesteče fraze, za
katerimi sem hlastal, so obledevale, čim bližje se mi je
zdelo da jim prihajam.

Puhlost vse!

Pokopal sem svoje sanje.

Čudno mi je bilo vendarle pri tej misli in poči¬
valnik je gorel pod menoj.

Kaj bo sedaj z mojim umetniškim nimbusom?
Z onim nimbusom, ki sem si ga ovil s takim trudom

4 *

52

okoli svoje kodraste glave? Kaj poreče nežni spol, v
kolikor ga jaz poznam, ko ne zagleda več onega
mrklega sijaja razpetega v drznem loku od desnega
ušesa preko širokega cela do levega ušesa? In če
me kdo povpraša po njem, kaj mu porečem? Tam
v stari šari je, prijatelj, tam med ukrivljenimi žeblji,
med zarjavelimi ključi, med zvitimi svedri, med kladvi
brez toporišča. Tam je moj tenek nimbus in rjavi,
ker je meden, in ker ga jaz ne likam več. Tam je
oni nimbus, ki me je stal leta, težka leta lahke
mladosti.

Pokopal sem svoje sanje in postal sem filister.
Oženiti se bom moral kmalu in iz ekonomičnih ozirov
privaditi se pipe. Moj ženij se je zrušil, zrušil kakor
vsak drugi in vendar ne kakor drugi. Ni ga udarila
graja, ni ga udušilo hvalizanje. Prijel se je sam za
vrat in se vrgel tja za nimbusom v staro šaro. Se
enkrat je zablestel, ko je zvit v klopčič prifrčal v
krasnem saltomortalu med železje. Zablestel je,
da se mi je dozdelo, vse železje gori. A ko sem po¬
gledal tja, ni ga bilo več. Tragičen konec je vzel.
Vendar me je veselilo njegovo herojstvo. Raje tako,
nego da bi bil postal banalen. — In ko sem odpravil
ta dva, padle so tudi moje sanje.

Vse sanje nevpognjene možatosti, vse sanje
pretiranega individualizma, vse sanje o priznanju
strani človeštva. Kako bo tudi reven zemljan pripoznal
ženij, ko mu ne sega do kolen! Ženij a more spoznati

53

le ženij, a on ga ne pripozna, ker ga sovraži. Zakaj
bi sanjal še v nerealnem svetu!

Moje ime, ki je liki prvim zvonovim udarcem,
boječe zadonelo po pusti poljani, tudi to se ne bo
glasilo več. Pogrešal ga ne bo niliče več, saj stopijo
na njegovo mesto takoj tri druga imena treh drugih
sanjačev, a ko omagajo ti, imamo že rezervo, zato
skrbe pisani in litograflrani dijaški listi, ki so mi
bili vedno tako skrajno zoperni.

Tako preneha vse: nimbus, ženij, ime in ne¬
plodne sanje o megleni slavi. Vse mine brez sledu,
le moja zgubljena leta ne.

Transeat!

Stegnil sem se bil po dolgem in vrgel sem
smodko skozi okno. Bog ve, komu je padla na glavo.
Obrnil sem se v zid in zaspal.

Lepe sanje sem imel.

Bil sem na zborovanju vseh slovenskih ženijev
sedanjega stoletja. Lepa množica nas je bila, dasi ni
preteklo niti prvo desetletje dvajsetega stoletja. Pred¬
sedoval je bledoličen mladenič perfektnega jetičnega
tipa. Drugi pa so se gnetili po dvorani gor in dol,
večinoma sami mladiči s predivastimi lasmi. Poznal
nisem niti jednega, niti jaz jim nisem bil znan.
Sploh pa se je kaj redko dogodilo, da sta si dva
stisnila roki. Na dnevnem redu je bilo marsikaj, tudi
moj odstop od ženijalstva. Predsednik pozvoni in vsak

54

skuša dobiti si stolico. Vendar se ni posrečilo vsa¬
kemu in pogosto se je cul prepir.

„ Gospod predsednik, pozovite Liroviča na red,
zasedel mi je stolico."

»Stolica je moja, gospod Cincinovič. Kdor prej
pride, prej melje."

„Kmetski pregovor! Vi postajate surovi. Mojemu
ženijn se morate ukloniti. Jaz imam že jedno pesen
tiskano v Slovanu. “

„In še to menda po uredniški pomoti. Ali moja
dva podlistka v »Jeseniški straži" sta klasična."

»Gospod Lirovič ima prednost!" odloči pred¬
sednik in mrmraje se zgubi Cincinovič med drugimi,
ki so stali za sedeži.

»Premalo stolic je!" se oglasi neka tudi stoječa
koščena zlatolaska.

„Prosim, gospoda," tolaži predsednik, „saj je prav
to prva točka današnje seje. Otvorim debato."

Medtem sem si bil poiskal sedež. Prav blizo
predsednikovega je bil. Seveda sem si ga moral pri¬
boriti s silo. Nek drugi megleni novelist je hotel
sesti nanj. Nu, jaz sem bil bolj praktičen, prijel sem
stolico za naslonjalo in prekucnil onega fantalina dol.

»Gospod, to je nesramno! Vi se upate jemati
mi stol, vi! Jeli ne veste, koga imate pred seboj?
Jaz sem spisal že . . .“

»Oj le pripovedujte, sede se to lepo posluša!"

»Gospod predsednik!"

55

„ Prosim ne motite poročevalca!“ sikne pred¬
sednik skozi gnile zobe.

Res, pred njim je stal nek dolgin in govoril je
s tihim, izmučenim glasom nekaj menda prav zani¬
mivega, ker vse ga je poslušalo.

Nategnem tudi jaz ušesi.

. . . „ker smo Slovenci eminentno poetičen narod
in se v naši sredi rode dan za dnevom ženiji ter se
množe in množe, je pač uže vsakomur izmed nas
brez posebnih dokazov jasno, da moramo spremeniti
dosedanje naziranje gotovega števila ter pomnožiti
stolice prepuščene nam od ženijev prejšnjega stoletja.
Število novih stolic predsedstvo ne določa, to naj bo
predmet debate. “

„Kdo se oglasi k besedi?“ vpraša predsednik.

„Jaz! - ‘ zavpije Cincinovič in stegne svoj suhi
vrat čez glave drugih.

„ Govorite! “

„Predlagam jedno stolico, rezervirano zase!"

Grozen krohot se dvigne po dvorani.

„Rezerviranih stolic ni več,“ pripomni čez nekaj
časa zopet predsednik, „te smo že odpravili. Tako
omejene uravnave so mogli imeti le ženiji prejšnjega
stoletja. Mi . . .“

. . . „se raji tepemo za stolice!“ se oglasi nekdo.

„Takih šal si prepovedujem, gospod Pičispak.
Ti dovtipi sodijo v vaš humorističen list, pa ne med

56

resno družbo. Za stolice se ne tepemo, ampak nanje
sedamo po zaslugi. “

„Po kakšni zaslugi sedite pa vi na predsed¬
niškem stolu!“ vikne razdraženi Pičispak. „Morda
le ne radi vaših poezij."

Tu se zmrači predsednikovo celo in kolikor
mogoče glasno zagrmi nad brezbožnim humoristom:

»Obmolkni črv! Mojih poezij vrednosti ti ne
poznaš. Sploh si jih kdaj cital?“

„Seveda, celo parodiral sem jih.“

„In kvaril. “

»Kaj še, parodije so bolje nego original.“

„ Klevetnik! “

»Oho!"

„Predlagam, da se Pičispaka vun vrže. Humorist
ne sodi med ženije,“ se oglasi nekdo, ki je sedel koj
tam pri predsedniku.

„Le dajte me, le, pa pojdem po Levstika!"

To ime iz prošlih dnij je utešilo nekoliko raz¬
burjene duhove.

,,'Nadaljujmo debato!" reče čez nekaj časa pred¬
sednik in si potegne z roko preko čela, Kdo ima še
kak predlog?"

„Jaz!“ se oglasi neka stoječa, precej ljubka
damica.

»Govorite, gospica Radapela!“

..Ker že govorimo o preustroji stolic, bi pred¬
lagala, da se določi enkrat za vselej, da imajo dame
pri zasedanju sedežev prednost."

„Seveda, seveda", se oglasi zopet Pičispak,
»naj le kar obsedijo, če se jim to tukaj tudi ljubi."

Krohot! Gospod predsednik vstane ves jezen
in zelen ter reče s prisiljeno mirnostjo: „Gospod Piči¬
spak, opominjam vas potom protokola.“

„Le dajte, pa pripišite še zraven, da mi je to
klobasa. “

„Opominjam vas v drugič!"

„Danes ne bo miru," se oglasi nekdo.

„Zakaj pa zahtevate ravno danes čudežev?"
zavrne ga drugi.

..Gospoda," 23rične zopet 2 )redsednik, „ako ne
bo resnih predlogov, zaključim o tej točki debato in
stvar ostane pri starem. Predloga gospice Radapele
res ne morem staviti na glasovanje, to bi bilo zopet
nekako rezerviranj e. “

„Jaz imam dober predlog," prijavi se dolgolas
mladenič. „ Naročimo toliko stolic, kolikor nas danes
tu stoji, pa bo. Kasneje došli lahko stoje."

„Ta predlog je [nenaiven," nasprotuje Lirovič,
„pa ni čudo, saj prihaja od strani mladiča, ki nosi še
vedno same manuskripte s seboj in nič tiskanega. Ne
gospoda, prejšnja stoletja se nam bodo smejala, če
bi ga sprejeli, tudi bi to preveč stalo. Jaz predlagam,
da se nabavi toliko stolic, kolikor jih tu še stoji, ki

58

se lahko izkažejo s čim tiskanim. Vendar naj so
vsaj dvakrat  tiskani, ker enkrat tiskan biti se tudi
pripeti lahko po pomoti. “

»Dvakrat pa po dvakratni pomoti!" zakliče
Cincinovic.

»Ne motite govornika!" opomni predsednik.

»Predlog je dober!" jih zamrmra več.

»Nisem še skončal," nadaljuje Lirovič. »Tiskan
mora pa biti v liberalnem glasilu, ker klerikalna
slava je kaj po ceni."

Grozen ropot nastane po dvorani.

„Ivaj je rekel? Kaj?"

»Prosim za besedo!"

»Gospod Zvonomazovič ima besedo. Mir, po¬
sluh !"

»Gospoda, to je nesramnost!" prične Zvono¬
mazovič.

»Da ti govoriš?!" pripomni nek rudečebradee.

„ Mir! “

»Pustite ga do sape, da se izkolne!" zakriči
Pičispak.

»Saj ne zna kleti!" nato nekdo drugi.

»Mir, mir, posluh!"

»Gospoda," prične zopet Zvonomazovič, »to je
skrajna nesramnost."

»Eto, kaj sem rekel!" zopet Pičispak.

»Gospod Pičispak, opominjam vas potom pro¬
tokola v drugič."

59

„V tretjič, gospod predsednik, v tretjič."

„ Nimate več pravice govoriti, vzamem vam
besedo. “

„Radi bi jo vzeli, ker bi vam moja beseda sedaj
koristila. “

„ Vun, vun!" jih zavpije več.

,Pa pojdem na en maselc, medtem pa gospoda
dobro zabavo."

Vzel je klobuk in šel. Zvonomazovič pa na¬
daljuje :

„Ze.nij je ženij, mislim tu ni razločka, če ga
liberalci ali klerikalci pripoznavajo.“

„Cujte, čujte novi evangelij!"

„ Mir! “

„ Gospoda, do sedaj sem molčal in molčali so
moji tovariši somišljeniki," se vrže v prša govornik.

„Pa še naprej molčite!" omeni Lirovič.

„ Gospod Lirovič potrpite, inače bi vas moral
pozvati na red."

Lirovič je utihnil, slišal se je le še Zvonoma-
zovičev glas:

»Sedaj pa, ko se je iz nasprotnega tabora jela
sumničiti naša slava, ne vstrpim več. To insinuacijo
mora gospod predgovornik preklicati, ali pa zapustim
jaz in zapustijo vsi moji tovariši sedeže, da se sprazni
polovica dvorane."

»Nič se ne bojte," se oglasi rudečebradec, „tako
poceni ne vstanejo."

60

»Gospoda, resno besedo sem izgovoril in upam,
da bo našla resno mesto," sklene Zvonomazovič
in sede.

Nato povzame predsednik besedo:

»Zal mi je, da je danes prišlo tako daleč, in
žal bi mi bilo, ako bi gospodje klerikalnega ženija
zapustili sedeže in dvorano."

»Oho, sedeže vzamemo s seboj in ustanovimo
nov kružolc," oglasi se mlad duhovnik.

»To bi mi bilo še bolj žal. Vendar ženiju je
dana prosta volja in jaz kakor radikalen pesnik
stojim toliko nad obema strankama, da ne bi branil
o tem bolj podrobne debate. Ali danes o tem dnevni
red ne govori, zato mislim, da storim prav, ako
stavim Lirovičev predlog na glasovanje tak, kakor
je bil brez onega pristavka."

»Bravo, bravo!" so pritrjevali in ploskali pred¬
sednikovim besedam.

Predlog je bil sprejet z dvetretjinsko večino.
Nato so hiteli sluge po nove stolice in kdor se je
izkazal, da je vsaj dvakrat tiskan, smel je sesti,
drugi ne.

Tudi vrnivši se Pičispak je sedel.

»To se pa mora priznati," je dejal, »da nove
stolice niso tako oguljene kakor stare in tudi trdneje
se sedi na njih."

61

„ Molčite materjalist," ga zavrne Cincinovič, ki
je seveda še vedno stal, „po pravici vam stolica niti
ne gre.“

„Zopet tista lajna! Gre ali ne, to je vsejedno,
sedaj sedim na njej, hvala bogu, če vam je drago,
poskusite me pahniti dol. “

Cincinoviču menda ni bilo drago.

Nato so sledile zame manj važne točke.

Kar vstane predsednik že ves rudeč in potan
in reče:

..Gospoda, slednja točka: Odstop gospoda Malo-
maroviča od ženijalstva."

»Odstop? Kaj? Od česa? Kdo?" je vpilo vse
vprek.

»To je puhla šala!" kriknil je Cincinovič, ki je
stal sedaj za mano.

»Gospod," rekel je Pičispak, »čemu hočete biti
bolji od nas?"

»To je razžaljenje, to je razžaljenje!" tulil je
Zvonomazovič.

»Pomanjkanje viteštva 1" pripomnila je Radapela.

„Vun z njim, vun!" vpili so drugi.

»Gospoda, mir!" oglasil se je zopet predsednik,
»ne kričite „vun", saj vun bi on sam rad šel. Naloga
nam jele konstatovati, jeli je njegov odstop opravičen.
Kar tako »vun z njim", to kaže ženija nevredno su¬
rovost. Sedaj, gospod Malomarovič, imate besedo,
utemeljite svojo odločbo."

62

In tedaj sem vstal in rekel:

»Gospoda, pokopal sem svoje sanje . . ."

»Pokopal? Gospod vi nimate pravega ženija!
Pokopal, ha, drugi jih tiskajo," dejal je Pičispak.

»Ne gospoda, svojih bedastih sanj ne bom
tiskal."

»Bedastih? Ja, katerega stoletja ženij pa ste?
Dandanašnji ženij ne sanja nikdar bedasto, če blodi
tudi v samih budalostih," zopet Pičispak.

»Gospod Pičispak, ste zopet pričeli?"

»Pokopal sem svoje sanje," nadaljujem jaz,
»ker so me stale nadčloveškega napora, ker so me
stale vso mojo srečo, ker sem ob njih zgubil skoro
vso svojo mladeniško silo, ker sem pustil potekati
leto za letom in sem opazil, da mi je doprineslo
vsako novih razočaranj obilico. Pokopal sem svoje
neplodne sanje, ker hočem živeti, živeti poezijepolno
vsakdanje življenje, živeti v dihajoči ljubezni in ne
v eterju vedno umikajoče se neplodne slave."

»Oj kako krasno!" je rekla koščena zlatolaska,
Pičispak pa je vstal:

»Gospod predsednik, prosim za besedo. Kon-
statujem, da se tu krade. Ženij Samosvoj namreč
piše nekaj s svinčnikom v svojo listnico. Gotovo si
zabeležuje lepodoneče in prazne fraze prejšnjega go¬
vornika, da bi jih uporabil v svojem romanu, ki
izhaja sproti v podlistku Celjske »Domovine". To je
plagijat, pravim."

63

Samosvoj je zardel in skril svojo beležnico.

»Nič ni res, gospoda, preračunil sem le, koliko
dolgujem svojemu krojaču."

. »Ha, ha, kdor si dolge zapisuje, ta sploh dolga
ni naredil nikdar!" ga zavrne Pičispak.

»Mir gospoda!" nato predsednik, jaz pa po¬
vzamem besedo:

»Prazne niso moje besede, niti lepodoneče, pač
pa resnične. Prave slave na svetu ni več, druga pa
je puhla. Nekdaj se je manj pisalo, jra pisatelje več
cenilo. Sedaj pa teče črnilo že v potokih, in vsak
bere le to, kar je sam napisal, oziroma kar seje nje¬
gove robe ponatisnilo. Ce bere kdaj kaj drugega, se
zgodi to iz škodoželjnosti, da bi namreč zasledil
na tujem proizvodu napake."

»In parodiral," pristavi predsednik s strupenim
pogledom na Pičispaka, a ta reče mirno:

»Ce je v stanu."

»Publika pa," nadaljujem jaz, »se zmeni za vse
to bore malo. Kupi knjigo, naroča časnike, ker tako
zahteva bon ton, bere jih ne, ali če jih, jih navadno
ne razume. Pišimo tedaj za publiko, boste rekli. Naj
skusi kdo od vas, pa bo vedel, kaj se to pravi."

»Dober dovtip razume vsak izobraženec," reče
Pičispak, »to je prednost humorja."

»Trudil sem se ulagoditi svoj ženij po publiki
— prazen trud. Skušal sem izgojiti drug okus v pu¬
bliki — prazno poskuševanje. Ali me niso brali, ali

64

pa uredniki niso hoteli kaj takega ponatisniti. Sit
sem brezuspešnega dela, odklanjam ženijalstvo, po¬
lagam nimbus.“

Nato vstane predsednik in spregovori:

»To so stare tožbe, vendar ženij tega ne sme
upoštevati. “

»Mene je to strlo, čemu ta boj v prsih, če mi
ne donese vsaj nekaj uspehov."

»Vi mislite nenavadno. Nu, pa naj bo; vaš
sklep je utemeljen v vašem srcu in mislim, da bi
bilo nasilje nasprotovati vam. Se oglasi še kdo k
besedi?"

Nihče se ni oglasil.

»Tedaj gospoda, mislim, da mu lahko damo
odvezo od ženijalstva."

»Da, da, da!“ se oglasijo vsi.

A 7 esel zgrabim za klobuk in vstanem. V tem
hipu pade nekaj na moj stol. Ozrem se radovedno,
gospod Cincinovič je sedel na njem radostnim obličjem,
prekrižanima rokama in stegnjenima nogama.

Odšel sem skozi vrata in prišel do temnega
hodnika. Vedno bolj dol in dol sem se pogrezal. Za
mano je ostal ves šum. Le še Pičispaka sem slišal
zavpiti:

»Gospod predsednik, prosim za odpis današnjega
zapisnika. Ponatisnem ga v prihodnji številki svojega
lista. “

65

Potem je bilo vse tiho, le svoje korake sem
še čul. Kar se mi zasveti nasproti skozi malo špranjo
mehka svetloba. Cim bližje sem ji prihajal, tem večja,
tem mogočneja je postajala — svetloba nadepolnega
življenja brez sanj, brez bedastih upov. —

Zbudil sem se, petrolejka je gorela na moji mizi.

Sprva se niti nisem domislil svojih sklepov, a
ko sem dosegel v tem pogledu v svojih mislih zopet
prejšnjo jasnost in ravnotežje, jel sem premišljevati
čudne svoje sanje. — To niso vsakdanje sanje. To
sanja človek le tedaj, kadar ..pokoplje svoje sanje".
— Sklenil sem zapisati jih. Ze je bilo pero v moji
roki, in že sem napisal prvo polo, kar se mi zazdi,
da se nekaj giblje tam v temnem kotu. Res Muza
se mi je muzala.

Zopet s peresom v roki; pa tvoji sklepi?

Odložil sem bil pero in strmel v čudno prikazen,
ki se je krčila in krčila, da sem slednjič razločeval
natanko malega moškega, z debelo glavo, kozjimi
parklji, velikimi ironično zavitimi usti in pristri¬
ženimi ušesi.

Satir ?

„Piči spak!"

5

Petrefakta.

I.

Profesor Beringer si je obrisal nos v velikansko
rdečo ruto, popravil si je lasuljo in potem je odprl
okno. Lepo jutro je bilo, pomlad je dihala po zelenih
holmih. A kaj je brigala profesorja Beringerja
pomlad! On je imel druge reči v glavi: Kamenje,
samo kamenje!

Ali da se razumemo prav, in da mi ne boste
podtikali zlobnosti, takoj rečem, da je imel profesor
Beringer res človeške možgane v svoji lobanji, pa
po teh možganih so ropotali sami kameni in sicer
petrefakta ali okameneline.

Kdor manj pozna razne geologe raznih narodov,
temu koj povem, da je živel imenovani profesor
na Nemškem v Wurzburgu in da je izdal 1. 1726
knjigo . . . »Lithographia Wirceburgensis“, v kateri
je obravnaval na kaj ženijalen način razna petre¬
fakta, ki jih je revež našel ali izkopal v okolici.
Istega jutra pa, ko je odprl okno, ležala je ta
knjiga še v rokopisu na njegovi mizi. Cez tega se
profesor Beringer tudi nagne ter se vglobi v težke
misli.

67

Ce ima kdo samo kamenje po možganih, ni
vrag, da bi ne imel težkih  mislij.

Listal je od časa do časa po rokopisu in z
globokimi vzdihi je semtertja obračal svoje oči po
sobi, v kateri je ležalo povsod okrog razno kamenje.

V tem pa se začuje skozi odprto okno veselo
petje iz mladih grl:

„In spet sedi in spet strmi
tja v svojo staro šaro.

Profesor, ne zaljubi se
v kameno še prevaro!"

Trop lahkoživih dijakov se je ustavil pred pro¬
fesorjevo hišo.

»Danes ne bo Adama k predavanju."

„Kadar se vglobi v svoj manuskript, pozabi
na vse."

»Tem bolje za nas. Kaj menite, kaj zdaj dela?"

»Kamenje boža."

„Ga pokličemo?"

»Pustimo ga in pojdimo raje ven na piano.
Jaz imam še precejšnjega mačka od včeraj."

„Pa pojdimo!" se odločijo vsi, najmlajši pa
dostavi:

„ Pozdrav mu hočem vsaj poslati, najljubši mu
pozdrav."

Pobral je kamenček na ulici in zagnal ga je
skozi okno. Potem so odšli prepevaj e stari »Gaude-
amus."

5 *

68

Kamenček je priletel profesorju Beringerju na
manuskript, a ni ležal še prav dobro tamkaj, ko
hlastne profesor po njem in si ga ogleduje od vseh
strani j.

„Ne,“ zamrmra čez malo, „ta ni pravi! Niti
kake zareze, niti črke, niti kaj drugega ni v njem
vrisanega. To je navaden kamen."

In vrgel ga je skozi okno.

Kamenček je priletel profesorju bogoslovja, po¬
božnemu Heiligmannu na pokrivalo, ko je ravno
hitel mimo.

Najprej je Heiligmann menil, da pada toča,
ko pa se je prepričal, da stoji pred Beringerjevo
hišo, je koj vedel, pri čem je. Čudno namreč nikakor
ni bilo v istih časih, da so iz profesorjevega okna
leteli kameni, čudno je le bilo, da Beringer z njimi
še nobenega ni ubil. Ko je tedaj Heiligmann zvedel,
pri čem je, podal se je naravnost gor k svojemu
tovarišu.

„Gospod kolega," mu je rekel, »kmalu bi ne
imel več časti pozdraviti vas. Kamen, zalučen skozi
vaše okno, poknil je po mojem pokrivalu in le božji
previdnosti ter relativno mali obsežnosti kamena se
imam zahvaliti, da mi ni poknila buča."

»Zelo mi je žal, gospod kolega, a vglobljen sem
bil tako v misli, da . . . res ..."

»Vglobljen v misli? Ej, vi geologi vi, ki hočete
mešetariti bogu v k’šeft. Dragi kolega, pustite raji

69

svoje čudne misli, saj je svet tako priprosto ustvarjen.
Čemu vse vaše geologično raziskovanje? Čemu vse
teorije o ognjenikih in potresih? Saj reče psalmist,
psalm 104. vrsta 32.: „On pogleda zemljo, in ona se
strese, On se dotakne gor, in one se kade." Evo
vam vse, gospod kolega! Na svidenje in pazite pri¬
hodnjič na mojo glavo bolje."

S tem jo je profesor Heiligmann pobrisal, Be¬
linger pa ni postal nič pametneji od tega časa naprej.
To je historično dokazano.

Vglobil se je zopet v svoje misli, namreč kakšen
naslov bi dal novemu delu, ki je ležalo do polovice
že končano na njegovi mizi.

II.

Medtem je sijalo veselo pomladansko solnce na
nič manj veselo družbo.

Dijaki so bili in sicer oni, ki smo jih videli
pred profesorjevo hišo. Zapustivši mesto, podali so
se na vrt neke okoličanske krčme in tu so si pri¬
voščili pošteno kosilce. Pri tretjem poliču pa vstane
najstarejši med njimi, katerega so vsi klicali Ana¬
stazija.

„Silentium“, je zavrešal s svojim počenim glasom,
„silentium! Resno besedo imam spregovoriti z vami,

70

dragi studijozi. Vprašam vas najprej, čemu ste prišli
semkaj. Ne menim semkaj v krčmo, ker če bi to
vprašal, bi vprašal skrajno prismojeno. Vprašam vas:
čemu ste prišli na vseučilišče? To vas vprašam in
vsak naj vpraša sedaj sebe. Ste li vstopili na univerzo
z namenom delat dolgove, kakor jih delam jaz, ali
z namenom zapravljat svojega bogatega očeta groše,
kakor jih zapravlja Pomponij ? če ste radi tega
prišli, rečem vam, da ste pravi culukafri. Oh bratje,
na slabih potih vas vidim! Zagazili ste v blato, in
ni več rešenja za vas. Žalost me obide, če pogledam
takole preko vaših glav in vidim, da niste naredili
še nič dobrega človeštvu v korist. Hanibal je bil
star jedva devet let, in že so ga vpisali v zgodovino.
A vi polharji, vi, vi, vas vprašam, kje je vaša —
častilakomnost; da ne rečem kaj hujega. Dolgove
delate, čas in poljube kradete, sabljate se s filistri
in vino srkate, mesto da bi srkali slastno med
učenosti. Pač rastete na petah in nosovih, a na mo¬
drosti ... O jerum, jerum, o tribulatio! Slednji čas
je, da se vrnete v naročje vede. Profesor Adam Be¬
linger zbira petrefakta. Bratje, pomagajmo možu, tej
sveči znanosti. Na delo! — Pipce ven! — Vsak
kamen v roke! — Jeden, dva, tri!“

Grohot je nastal po teh besedah, a ko se je
polegel, ni bilo čuti ničesar več izven glasnega pu¬
hanja iz dolgih pip in praskanja nožičev po različnih
kamenih, katere je vsak dijak vrtel med prsti.

71

Ko je bilo delo skončano, t. j. pri petem poliču,
poda se vsa družba v gosjem sprevodu iz krčme,
na čelu ji studijozus Anastazij z motiko na rami,
zadnji Pomponij, najmlajši med vsemi, s težko culico
v roki. Niso dolgo hodili, ko so prišli do kraja, kjer
je že prej nekdo večkrat kopal. Tu se ustavijo in
Anastazij reče:

„Komilitoni, oni svečani hip, v katerem se
vrnemo v naročje vede, je prišel. Vsak naj potiho
premišljuje minljivost sveta. Ti Pomponij pa, evo ti
motiko, skoplji na tem mestu dolg rov."

Pomponij je odložil culo in skopal, kakor mu
je bilo ukazano. Po dovršenem delu strosili so drugi
vsebino Pomponijeve cule, samo kamenje, v rov in
ga zopet zagrebli in poteptali.

Nato so se vrnili domov.

III.

V gostilni „pri Minervi “ sta sedela profesoija
Beringer in Lederer v živahnem pogovoru.

„Tedaj kolega, ste že izročili rokopis tiskarni?"

„Že, že, kolega Lederer. Te dni so že izšle
prve pole moje „ Lithograpliije". čudno, da o tem še
nič ne veste."

»Vglobljen sem bil v neko svoje delo. Kaj
hočete!“

72

»Eh, razumem, razumem, če se človek vglobi
v razna premišljevanja, potem mu zbeži marsikaj.
Saj veste za moj neljubi slučaj s kolegom Heilig-
mannom? Vidite, takrat sem iskal ravno naslov
svoji „Lithographiji“.“

»In ste ga našli?"

„1 nu, seveda. “

„Kako se zove?“

„ Lithographia. “

»Saj res, nisem takoj premislil. Nu in uspeli ?“

»Vse hvali delo. Pa je bilo tudi mnogo napora
treba."

„Ej, seveda."

„Vendar so nekateri dvomljivci, ki mi vsega
nočejo verjeti."

»Barbari?"

»Ne barbari, celo učeni ljudje so. Pravijo, da
vsa petrefakta, ki sem jih v prvih polah narisal,
opisal in tako duhovito razložil, niso prava petrefakta.
Okamenele pajke, mušice, cvetlice, rake in polže,
ali pa njih okamenele odtiske priznavajo, a da bi
bil jaz našel kamene z luno, solncem, zvezdami, re¬
paticami, hebrejskimi in arabskimi črkami, tega mi
ne verjamejo."

»In vendar je res, saj sem jih videl v vaši
zbirki, gospod kolega."

»Seveda je res. Saj jaz nikogar ne goljufam.
Zakaj neki tudi, prosim vas, gospod kolega?"

73

„Vendar morate ljudi prepričati na kak način."

„Sem tudi, sem, in sicer na prav drastičen
način."

»Kako? Nič nisem slišal."

»Ej, povabil sem dva taka dvomljivca, dva
francoska učenjaka, naj prideta na lice mesta. Pred
njunimi očmi sem kopal; saj veste kje."

»Vem, vem. In?"

»In našel sem okamenelo ribo, slanik bo menda,
okamenelo redkev in okamenelo mačjo tačico."

»Jasen dokaz."

»Seveda, sta tudi oba obmolknila. Ha, ha, kaj
pravite ?"

»Vaše ime postane nesmrtno."

»Oh nesmrtno, nesmrtno!" de ves blažen pro¬
fesor (Belinger. »Nesmrtnost, kolega, je čudna stvar;
koliko se človek poti zanjo!"

„Res je, res!" pritrdi profesor Lederer, ki se je
tudi potil za nesmrtnost.

»Za nesmrtnost bi človek dal vse. Ne vem kaj
vse bi naredil, da bi le moje ime slulo za vedno
med človeškim rodom. Ali mislim, da se bo tudi že
zdaj na podlagi mojih del govorilo o meni, in recimo
še leta 1906 bo nekje kdo zajiisal, drugi bral, tretji
se učil: Leta 1726. je spisal slavni geolog Adam Be¬
linger, profesor v Wiirzburgu, epohalno knjigo »Litho-

74

graphia Wirceburgensis“, ki še dandanašnji velja
in od katere imamo že 150to izdajo."

„Da, to je izvišena misel, ki daje novih rnočij,"
reče profesor Lederer in izprazni svojo kupico.

IV.

Čimbolj je napredovalo tiskanje Beringerjeve
knjige, in čimveč pol je poromalo v širni svet na
vseučilišča in akademije ter raznašalo njegovo teorijo
z njegovo slavo vred, tembolj je postajal naš Adam
nervoznejši.

Svet je imel malo vere že takrat in to je jezilo
za nesmrtnost vnetega profesorja. Posebno Francozi
mu niso hoteli pritrditi v nobeni točki, ne v njegovi
teoriji, niti s pripoznanjem najdenih petrefaktov. Zato
se je pa blagi Beringer v vsaki novi poli srditejše
zaganjal na nasprotnike in priduševal se na svoje
poštenje ter jih vabil k sebi v Wiirzburg, kjer je
našel, kakor je poročal, v slednjem času tudi okame-
nele možgane in svetopisemske izreke — čudne
stvore ..posnemajoče in igrajoče se prirode", kakor se
je izraževal.

Francozi so mu odgovorili, da kar se sveto¬
pisemskih izrekov tiče, ni to nič čudnega. V Wiirz-
burgu, kjer jih nosi nek Heiligmann vedno v ustih,
se lahko prigodi, da okamene. Kar se pa okamenelih

75

možgan tiče, so mu sporočili Francozi, naj bo g. pro¬
fesor Beringer le prepričan, da njegovi niso, ker on
jih sploh nikdar ni imel.

Oj ti Francozi!

Zato je postajal Beringer vedno nervoznejši. A
tudi njegovi prijatelji, ne vsi sicer, so zmajali glave
in opozarjali Beringerja, naj bo bolj previden pri
svojih najdbah. Beringer jih je v odgovor vabil v
svoj muzej.

In prihajali so tja vredni potomci nemških sko-
lastikov in jemali posamezne kamene v roke in jih
ogledovali in obračali na vse stranij in — molčali
prepričani.

V tem času pa se je raznesla strašna novica
širom učenjaškega sveta. Odkod je prišla, se ni prav
zvedelo, a bliskoma je šla od ust do ust. Nek študent
jo je takole med devetim in desetim poličem v prvič
izdal, in vsi nemški učenjaki so jo sedaj strahom
ponavljali. Vseučiliščni profesorji so se zbrali v dve
seji, v jedno zvečer „pri Minervi", v drugo prihod¬
njega dne na univerzi. V tej drugi seji so sklenili,
da mora tudi kolega Beringer doznati za to novico:
prvič ker se je skazala popolnoma resnična, drugič
ker ga bo izvanredno zanimala. Zbrali so tedaj de-
putacijo treh mož v to svrho. Ti možje so bili tedanji
rektor Scheelbaum, teologije profesor Heiligmann in
profesor poetike Lederer. Ta trojica se je podala k

76

Beringerju, ki je tedaj uprav skončal malo brošurico
polno žolča do francoskih geologov.

Izvanreden obisk in svečani obrazi v črne
toge zahuljenih kolegov, napravili so na Beringerja
čuden vtis. Vstal je preplašen in šel resni trojici
nasproti. Tedaj pa jo je rektor Scheelbaum bleknil
prilično takole:

„Ne vznemirjajte se, častiti gospod kolega, radi
malenkostne zadeve, v kateri smo prišli k vam.
Študent Anastazij je v karcerju . . .“

„Me jako veseli, to je, zelo mi je žal, to je ../
„Ostane tam še par dnij.“

„Popolnoma vašega mnenja, magnifikus/

„Da, in potem mora zapustiti naše vseučilišče/
»Kakor vi želite, visokorodni gospod."

»Vendar povoda ne veste, gospod Beringer?“
»Res ne, gospod rektor/

»Ta Anastazij je bil nemoralen človek, ki seje
norčeval s sveto vedo/

„Sveto vero,“ popravi Heiligmann, »in s po¬
svetno vedo."

„Da, tako je,“ pristavi rektor.

Potem so vsi malce pomolčali. V tem pa je nekdo
potrkal na duri. Bil je stavec iz tiskarne, ki je pri¬
nesel Beringerju slednjo polo njegove »Lithographije".
Beringer mu jo vzame in, ko odide stavec, pokloni
se globoko pred rektorjem ter de s svečanostno gi¬
njenim glasom:

77

„ Magnifikus, veseli me, da ste vi prvi, kateremu
javim veselo novico, da je moje trudapolno delo
dovršeno. Vam poklanjam to slednjo polo, vam, svo¬
jemu duševnemu očetu, vam . . . imejte jo . . . shra¬
nite jo . .

Dalje ni mogel.

Nehote je segnil rektor po poli ter jo spravil
v žep, a potem je dejal:

„Hvala vam, g. kolega. Shraniti jo hočem, shra¬
niti kakor dokaz delavnosti jednega naših kolegov,
dasi, dasi, nu, dasi tudi ni vse popolnoma ver¬
jetno . . .“

„Kaj čujem? Gospod rektor, vi dvomite?"

„Da, dvomim."

„ Prosim, tu so moji nemi, a tembolj glasni in
jasni dokazi."

In profesor Beringer je pokazal s svojo roko
na kamene, ki so ležali po mizah, omarah, oknih,
policah in še drugod. A gospod rektor se ni zmenil
mnogo za te dokaze, rekel je:

»Gospod kolega, beseda mora na dan. Študent
Anastazij je v karcerju, ker je v pijanosti izdal in v
treznem stanju pod prisego potrdil, ter še drugače
dokazal, daje  zlorabil vašo lahkovernost. Te kamene
tukaj okoli vas je večinoma izdelala njegova zlobna
roka ter zakopala na ono mesto, kjer ste vi dragi
kolega iskali petrefakta. Ti kameni so tedaj, izven
malih izjem, — lažnjivi. Ne zamerite mi odkrite

78

besede, ki je prišla iz prijateljskega srca in — z
bogom."

Odšli so.

Profesor Adam Beringer pa je obstal kakor
pribit sredi svoje sobe in v istem hipu je bil
med vsemi petrefakti — jedinionrespravi
petrefakt.

*

S tem je dosežen vrhunec humoreske, takrat
res istinite, kakor mi bodo pritrdili gotovo vsi pro¬
fesorji zemljepisja, in po svoji navadi bi jo tukajle
najraje odlomil. Ali ker je humoreska historična, in
bi se morda še kdo zanimal, kaj se je zgodilo na¬
dalje, omenim tu v kratkem.

Profesor Beringer je hotel par dnij kasneje, ko
se je prepričal do dobrega, kako stoje stvari, pokupiti
vse iztise svoje knjige, pa posrečilo se mu ni po¬
polnoma. Da, celo nasprotno. Njegov založnik je pre¬
skrbel 1. 1767. še drugo (in slednjo) izdajo „ Litho-
graphije Wirceburgensis“. Ali kaj de to? Postal je
Beringer vsejedno nesmrten. On je namreč j edini
geologični profesor, ki se je v dveh izdajah —
nesmrtno blamiral.

Škandal.

(Sličica iz živalskega življenja.)

V oknu sem slonel in mraz mi je bilo. V oknu
sem slonel, ker je moja postrežkinja pometala po
moji sobici; mraz pa mi je bilo, ker na sebi nisem
imel drugega, nego bele platnene hlače in debelo
volneno srajco, in je vrhutega brila kaj občutno ju¬
tranja sapa od Obirja sem, ter se je vlačila gosta po¬
nočna megla iznad Labudnice. —

Vas je bila še tiha, le v mlinu je že ropotalo.
Pravzaprav me je to ropotanje pravkar prebudilo,
iz težkih sanj, v katerih sem lazil trideset milj in
več vkreber, a ko sem ravno hotel uživati rajsko za¬
dovoljstvo vrniti se navzdol, sem se prebudil.

Tedaj v oknu sem slonel, mraz mi je bilo in
dol sem gledal na vaško ulico. A tam se je godila
drama, vsakdanja, a nič manj zanimiva drama.

Pozorišče: plot, dolg in polpotrgan plot, dvajset
let ne več posuta cesta, in prodajalnica s pravkar
odprtim izložbenim oknom, nespremenjenim kakor
pred meseci.

80

Delujoče osebe: petelin, mal, oskubljen petelin;
kokoš, stara in kaj obširna kokoš; tri sedeče gosi.

Razsvetljava: prva zarja ranili solnčnih žarkov.

Občinstvo in zastopniki časnikarstva: jaz sam
v platnenih hlačah, volneni srajci, razmršen in bos.

Dejanje:

Kokoš zoba nekaj; jeli je to zrnje, ali so mali
kamenčki, ne morem razločevati, ker mi j e okno pre¬
visoko in imam vneto oko. Petelin hodi okoli nje v
velikih krogih, a ne zoba, temveč ima oko obrnjeno
nji, rujavi kokoški, nasproti. Gosi mirujejo.

Ali kaj kmalu se spremeni prizor toliko glede
občinstva, kolikor glede igralcev. Občinstvo je uda¬
rila metla v nogo, in zato se je obrnilo najprej proti
svoji peti, potem proti nerodni ženski ter je pri tem
zgubilo pogled iz višine na vse pozorišče.

Vendar je kmalo ustanovljeno ravnotežje,
telesno z ozirom na skelečo peto, duševno z ozirom
na pravo razsodnost napram igralcem. Ti so sedaj
že v drugačnem položaju, zapletek ga imenujejo dra-
matski kritiki.

Kokoš še zoba, a ne več tako marljivo, tudi
njej utriplje nekaj pod pernato kožo. Petelin še opi¬
suje kroge okoli primadone, a že bolj ozke in pe¬
rutnici sta se mu povesili. Gosi stegujejo radovedno
vratove.

81

Bliža se katastrofa, nagla, a usodepolna.

Petelinu porudi greben, in čuden glas se mu
izvije iz junaških prs. V premem polurnem se oddalji
od oboda dosedanjih krogov in . . .

Kokoš sluti bližajočo se nevarnost, prihuli se
k tlem in . . .

Ni se zgodilo, kar je petelin sklenil v svoji
brezbožni duši. Ni se mu izpolnila dolgogojena pe¬
klenska želja.

Jedva je bil še za dve stopinji od svoje izvo¬
ljenke, ko se dvignejo gosi — varuhinje javne morale
— iz svojih ležišč.

„Ga-ga-ga!“ zapode se v gugajočem teku proti
dvojici.

„ Ga-ga-ga!" že so tam.

„Ga-ga-ga!“ že stegujejo kačje vratove in ši¬
roke kljune nizko ob tleh proti zaljubljencema.

„ Ga-ga-ga!" že pode pred seboj vročekrvnega
junaka tragedije. On se obrne in skuša herojičen
napad, a preslab je on sam proti ljudskemu glasu.
Poginiti bo moral.

„ Ga - ga - ga! “

Junak beži in kokoš zgine za plotom. A gosi
še malo postoje, in njihov glasni klic odmeva po
vasi:

„ Ga - ga - ga! Škandal, škandal! “

6

82

Tedaj pa se prikaže gosjak na pozorišču in
premeri delujoče osebe. Široko odpre kljun, da bi
peval sveti morali glasen slavospev. A ne reče nič;
menda se je nasmejal.

Občinstvo zgine od okna, in dramatski poro¬
čevalec sedi pri mizi in piše. Zebe ga ne, ker sreba
vrel čaj, in ga zmaga morale kaj prijetno greje
v prsih. —

»Jezernice«.

Moj tovariš, kipar Miha, je sedel na zaboju, v
katerem je dobil pred par dnevi petdeset kil ilovice
iz Dunaja, podpiral si glavo s pestmi in pušil jezno
pred se.

Nekoliko vstran od njega, pri oknu improvizi¬
ranega atelje-a, dvigala se je na visoki trinogati
mizici brezlika rjavkasta masa, iz katere je bilo jedva
spoznati še nedodelano plitvo školjko. V kotu je bila
okorna miza, pod njo so rumenela prezgodaj odpadla
jabolka, njej na desno je ležala cela gora domačega
platna, a na tej gori sem ležal jaz.

Miha je tedaj pušil jezno pred se, in jaz bi mu
dovolil pušiti in jeziti se še nadalje, tako me je mi¬
nila vsa sočutnost na tem kakor usnje trdem do¬
mačem platnu. A Miha je pričel rentačiti in slednjič
kleti. Za kletev pa sem jaz precej občutljiv. Kletev
je namreč nekaj skrajno neestetičnega, to vem jaz
iz lastne skušnje. Povzdignem tedaj glavo, pomaknem
smodko v levi kot svojih ustnic, da bi me ne motila
pri govoru in rečem:

„Miha, prepovedana je kletev!"

6 *

84

Miha je povzdignil glavo in me pogledal s
takim izrazom v obličju, kakor ga ima človek n. pr.
pri brivcu medtem ko mu ta striže lase, potem za¬
mahne nejevoljno z roko in odvrne: „Kaj bi človek
ne klel, ko mu manjka modelov."

Položim glavo zopet vznak in jamem z vso silo
vleči ob smodki, ki je hotela ugasniti, kar bi mi bilo
zelo sitno, ker so ležale moje žigice na mizi, in se
mi sedaj ni dalo vstajati. Mihov vzklik me seveda
ni ganil ni kratko ni malo. Postal mu je namreč
poslednje dni, kar je sprejel ono ilovico iz Dunaja,
naravnost kroničen. Sprva sem bil seveda res toli
najiven ponuditi se mu za model, a moških modelov,
tudi manj suhih nego sem jaz, mu ni manjkalo, pač
pa ženskih, ženskih. Ker sem uvidel vsled prirojene
mi bistroumnosti, da ne morem menjati Mihi na ljubo
svojega spola kar čez noč, jemal sem od sedaj na¬
prej njegove vzdihe po ženskih modelih ad notam z
isto ravnodušnostjo, kakor on moje glede kletev. Ker
mu tedaj nisem dal nikakega odgovora, povzame
zopet on:

s, Veš kaj? Pojdiva na baško jezero!"

„Kam?“

„Na baško jezero po jezernice, ki jih krvavo
rabim kakor modele za svoj nastavek."

,,Na baško jezero po jezernice?! Miha, li veš,
sedaj nabirajo mile darove po deželi, da sezidajo
norišnico?"

85

»Kamor ti želim iz dna prijateljskega srca. Ali
šalo v stran! Kaj pa bi bilo, če bi šla midva tja?“

„Od tukaj, kjer sva sedaj, pa do baškega jezera
je poltretjo uro hoda. Taka pot v popoldnevni vro¬
čini samo radi jezernic . . . Prosim, to je insinuacija!“

»Kdo pa reče samo radi jezernic? Tam dobiva
tudi dobro pivo, morda tudi kakšno koroško klobaso,
če so jo pozabili kje v salu."

„Nu, pa bodi! Pri sličnih okolščinah že žrtvu¬
jem kaj za umetnost. Oj Fidij in tovariši tvoji, stvar¬
niki preme črte grškega profila, ste li čuli: dve uri
in pol hoda radi tako malenkostnega modela! Miha,
ti postaneš nedvomno najslavnejši kipar vseh časov
in narodov."

„Ne pretiravaj!"

„Vsaj tvoja niksina skupina pobije vse dose¬
danje izdelke v tem žanru. Miha, življenjepis ti
spišem jaz."

»Mačko!“

*

* *

„Hooo, hop!" napenjal si je Miha svoja pljuča
ob obrežju baškega jezera. Smoter te jako higijenične
telovadbe je bil obrniti pozornost prebivalcev baš¬
kega otoka na naju, da bi nama prišli na pomoč s
kakšnim čolničem. A upil je Miha zaman, in bolje
bi bilo, da bi prisedel k meni na leseni mostič, ki
drži od jezero obdajajočega močvirja v vodo.

86

»Spe še sladki popoldanski spanec;" se obrne
slednjič Miha do mene, »ozriva se nekoliko po j ezer-
nic-ah. “

Meni je njegov predlog ugajal sosebno, ker
sva si bila uže potolažila ministra notranjih zadev
v Baeah, lični objezerski vasici, katere koce so ble¬
stele izza grmičja in vejevja čez močvirnato planoto
do naju.

»Pa iščiva jih!“

In iskala sva jih bolj z očmi nego z nogami,
ker močvirnatim tlem nisva zaupala teže svojih teles.
Jezernic pa le nisva našla.

Da, res! — morda ne veste, kaj je jezernica.

Miha in jaz sva jo imenovala tako, ker nama
ni prijalo preprozaično ime lokvanj ali beli pljučnik,
kakor to krasno cvetico imenujejo naši prirodoslovci,
posebno pa ne, ker sva se spomnila po dolgem pre¬
mišljevanju njenega vse drugače donečega latinskega
imena: nymphaea alba. Nimfo krstiti s pljučnikom,
zdelo se je nama zelo netaktno, ker spominja po¬
slednje ime preveč na bolnišnico. Zato sva jo ime¬
novala jezernico, kakor sva jo čula imenovati tudi
po Gorotanu.

Našla jih torej nisva, le mnogoštevilni njihovi
listi, ki so plavali liki usnjatim krpam na gladini, •
so pričali, da tu bivajo, tu žive, a da jih je poruvala
neusmiljena roka lakomnih letoviščnikov.

87

»Poltretjo uro hoda in zaman. Da bi jih strela!"
Miha je prišel ob svojo dobro voljo.

»Neglede na to, da nisi natanko določil, koga
naj strela, usojam si pripomniti, da bi našla jezernice
menda še prej v kakšni domači mlaki."

„Jezernice? Ne! Žabe že,“ meni Miha osorno,
a v naslednjem hipu vzklikne veselo. Zagledal je bil
v bičevju čolnič. V skoku sva bila tam in kmalu
potem sva veslala ob obrežju, a Miha je srečno
našel pet eksemplarov velikih jezernie. Skrbno jih
je zavil v svojo žepno ruto ter, zmočivši vse skupaj,
je pokril svoj zaklad na čolničevem dnu s svojo
suknjo.

Odveslava proti sredini. Niti na um nama ni
prišlo, da odtegneva s tem nekomu sredstvo, vrniti
se na otok.

Lepo si baško jezero! Tiho, mirno dihaš pod
kipečim vrhom skalnate Jepe, moten demant obdan
z nasičenim zelenjem igličastih gozdov in močvirnate
planote. Ob obrežju nobene vasi, le tam na vzhodu
pod goro Taborju blesti bel zvonik, a na zahodu se
zgubljajo v megleni daljini zamazani obrisi ljubkih
Bač, za njimi veličastna masa Dobrača, njim nasproti
ponosne razvaline nekdaj silnega gradu bekštajnskih
knezov, kamor je zahajal Makso I. vznemirjat div¬
jačino in učit se slovenskega jezika. Lepo si baško
jezero in krasna je tvoja zenica, temni otok v tvoji

88

sredini. Lepo si baško jezero, blagodejno vpijivajoče
na razdražene živce.

»Hoj-o! Kdo se vozi v našem čolnu ?“ oglasi
se zdajci nekdo od brega.

„Ej Miha, naju že imajo. Vrniva se."

„Da naju pomečejo v vodo.“

„Nu, nu, bodi malce uljuden. Glej, ženske so,
ponudiš jim svoje jezernice, pa smo koj dobri.“

„Jezernice? Si pozabil na norišnico, ki jo sedaj
zidajo? Jezernic ne dam, ne za življenje! Pa vrniva
se, ker že drugače ni.“

Vprla sva se v vesla in v kratkem sva bila
pri mostiču, kjer nas je čakala mala družbica, go¬
spod srednje starosti, mlajša gospa in osemletno
dekletce.

„Evo vam gospoda čoln, pa brez zamere,“ rečem
jaz in skočim na most.

»Nič takega, če vama drago, prepeljemo se
skupno čez jezero do otoka," meni gospod veselo.

»To pa že! Prosim, gospa."

Brez vsake pomoči je bila v čolnu, moje po¬
nujene ji roke se je dotaknila jedva s prsti. Drugače
je bilo z dekletcem, ki se je balo vode in guganja,
kakor Miha pajkov. Slednjič jo primem okoli pasu,
privzdignem in posadim jo v čoln. Sledil je počasi
gospod.

Odveslali smo od kraja. Jezik se je nam brzo
razvozljal, Mihi tudi. Gospa je bila namreč rojena

Dunajčanka, Miha pa je bil obiskoval tamkaj aka¬
demijo lepih umetnostij in od tam je bil sprejel tudi
onih 50 kil ilovice. Tako je kmalu zopet zaškripal
pesek pod čolnom; bili smo na otoku.

„Hvala lepa!" reče gospod. „Ostaneta delj časa
na otoku ?“

„Otok nameravava obveslati, potem pa nama
menda ne bo škodil prigrizek v hotelu."

„Le vzemita naš čoln. Mi smo namenjeni v
kopelj; vidimo se tedaj vsi v hotelu. “

„Na svidenje!“

Prijel sem zopet za vesli in veslal polagoma
okoli otoka, medtem ko je Miha risal v svojo mapo.
Bližala sva se zopet mestu, kjer so izstopih najni
znanci.

„Stoj!" zašepne nakrat Miha, ki je dosedaj do¬
sledno molčal in me zgrabi krčevito za ramo.

„Te li jase vrag?"

..Prepovedana je kletev! Tišči jezik svoj rezjan-
ski in glej ! “

Obrnem svoje oči v smer, kamor je kazal
njegov prst, in vidim v prvič — nič.

„Hm, oblaki se res zbirajo, a dežja ne bo tako
kmalu. “

„Kaj oblaki, kaj dež? Skozi bičevje poglej,
tja, tja!"

Zazrl sem kos kopeljine utice, skakalno desko,
ki je molela iz nje v zrak, a na deski sem zagledal

90

mnogo. Zagledal sem Junono. Na skakalni deski je
stala naša zna nk a v rudečkasti kopeljini obleki.
Mokra, globoko izrezana obleka prijemala se je tesno
bujnega, umetniško dovršenega života. Vsa teža nje¬
nega telesa je slonela na jedni nogi, medtem ko je
bila druga lahno vpognjena. Z mokrimi lasmi obdani
obrazek je bil obrnjen proti vodi, a roki je stegovala
kmalu v zrak, kmalu jih je spustila ob životu navzdol.
Videla se ji je neodločnost, jeli hoče skočiti v vodo,
jeli ne. Morda se ji je zdel ta skok preglobok, morda
je bila upehana od prejšnjih skokov, morda si je
ogledovala telo v mirnem jezerskem zrcalu.

»Lepa je res!" šepnem in se ozrem po Mihi.

Ta pa je že sedel in s hudomušnim zadovolj¬
stvom skiciral lepo telo.

„To bi bil model, model!" siknil je med zobmi
in z lahno tresočo roko je risal in risal, gledal in
risal. Jedva ko je ona skočila v vodo, se je obrnil
nekako razočaran v me.

»Prehitro!“

„Cakaj Miha, pride že iz vode."

Oj kako ves drugačen je bil ta Miha, ki je
strmel z nepotrpežljivo napetostjo na prazno ska¬
kalnico. To ni bil izraz umetniškega pričakovanja,
to, to je bila — pohotnost.

„Evo je!" vzklikne in prične zopet risati. Sedla
je bila na deščico.

„Veslaj malo bližje!"

91

Mehanično primem za vesli in ne da bi jih
potegnil iz vode, kar povzroči vsekakor šum, po¬
ženem čoln v najbližjo bližino male utice. Nato pa
ležem v čolnu vznak, naslonim glavo v roki in se
zagledam v Miho.

Te njegove vodene oči, tako mile drugače, kako
so se lesketale! Spodnja ustnica se mu je povesila
nekoliko in dve progi, katerih nisem opazil nikdar
poprej v njegovem obličju, sta se zarezovali močneje
in močneje pod njegovimi očmi.

„Sla je, odriniva! 1 ' spregovori Miha čez nekaj
časa in zapre polagoma mapo.

„ Pokaži!“

Poglej!"

Res mojstersko roko je imel moj tovariš Miha.
V mehkih potezah je bil narisal njeno telo. Vsaka
mišica, vsaka zaokroženost je bila izrazovito podana.
Narisal jo je stoječo s privzdignjenima rokama in
sklonjeno glavo, z onim pol nedolžnim, pol samo¬
ljubnim izrazom v obličju. Zraven te glavne skice,
bila je še v hipnih, površnih potezah označena druga
manjša, predočujoča žensko sedečo. A na obeh je bila
Junona — gola.

„Dobro!" mu rečem ter mu vrnem mapo. Par
trenutkov kasneje sva stopila na otok ter na verando
pred hotelom. Utrujen sem bil precej, zato sem si
privoščil pošteno južino. Miha ni jedel ničesar, pač
pa je pogosto privzdigoval kozarec k ustnicama. Go-

92

voril je malo, oko pa mu je begalo nemirno proti
kopeljini utici.

„Skoro bi del, da pričakuješ koga."

„Da, njo.“

„Ti ugaja?"

Precej."

Prišla je tudi kmalo nato, z njo mož in otrok.
Bila je videti nekoliko utrujena in bleda, njeni lasje
so se prilepljali čela; vendar jo bila živahna in mi
je ugajala bolj nego poprej v ladjici. Govorica, pri¬
četkom obča, razcepila se je pozneje na tri dvogovore.
Jaz in gospod sva zašla na literarno polje, deklica
je našla družabnieo v neki veliki mački, gospa pa
in Miha sta se od nas vseh zabavala nedvomno naj¬
bolje. V razgovoru ji je Miha pokazal svojo mapo.
Opazoval sem, kako je ona sledila z zanimanjem po¬
sameznim listom, kako je zrlo njeno oko smehljaje
name, ko je zagledala moje obličje na debelozrnatem
papirju, kako-

Miha menda ni hotel, pač pa njegova nesrečna
roka; gospa je zrla v svojo sliko. Zardela je in hla¬
stnila po listu, potegnila ga k sebi, zgrnila ga pod
mizo in stavila v žep. Oj Miha, kako debelo - neumno
si gledal takrat! Nasmejal sem se nehote na
glas temu prizoru, ker pa se ta moj smeh ni ujemal
s temo, ki sva jo pravkar obravnavala z gospodom,
skušal sem ga nekoliko opravičiti s tem, da sem
obrnil pozornost vseh na deklico in mačko. Posrečilo

se mi je popolnoma maskirati svojo retirado, za kar
me je nagradil v prihodnjem hipu njen hvaležni
pogled. Obstopili smo dekletce in mačko in ker smo
že stali, odločili smo se tudi vrniti se domov.

Družinica je prebivala v Maloščah, vasi, ki je
bila na pol poti do najinega doma. Stopimo tedaj v
čoln. Miha je držal krmilo, jaz in gospod sva se me¬
njavala pri veslu, med nama in Miho je sedela gospa
z deklico, ki je slonela ob materi, držala jo lahno
okoli jDasu, gledaje sanjavo v mrak in vodo. Miha
je stiskal ustnici in molčal. Je li trpel? Sedaj se
zgane, skloni se lahno naprej, in usta mu zadrhte
jedva vidno. Med šumenjem potapljajočih se vesel
čulo je moje ostro uho: »Gospa — oprostite —
umetniku! “

Držal sem trdno za vesli. Nebo se je vsled
oblakov prehitro stemnilo, zato sem obrnil vso po¬
zornost na obrežje, da ne zgrešim lesenega mostiča
ter ne zabredem s čolnom v močvirje. Kmalu je za-
šurnelo prvo bičevje okolu nas, bolj in bolj pogosto
sta zadevali vesli v trepetajoče bilke. In zdelo se mi
je, da slišim iz temnega gozda jezerskih trav taj-
nostno šepetanje o zmagujoči ljubezni, o pohotnosti
in grehu, in zdela se mi je nap ram tej veličastni
melodiji misel na zakonsko zvestobo prava šimera. —

»Kje vraga je most?" vikne nakrat Miha.

»Tu nekje mora biti. Evo ga! Krmi na levo,
Miha, le na levo!"

94

Še par udarcev in trčili smo ob preperele hlode.
Izstopili smo ter ubrali stezo skozi grmovje in visoko
travo. Sprva smo hodili drug za drugim, kmalu pa
sem bil vsem na čelu, držal sem deklico za roko ter
se večinoma pogovarjal z gospodom, ki mi je bil na¬
vadno tik za petami. Za njim sta šla gospa in Miha
v glasnem pogovoru.

Kar se mi razvozlja čevelj. Oddam tedaj deklico
njenemu očetu in stopim vstran, da popravim malo
škodo. Tako sem zaostal. Grozno potrudil se pa tudi
nisem, da bi dohitel svojo družbo, temveč počasi
sem se ji približeval.

Nu, pri tej priliki sem videl sledeči prizor;
morda nisem videl prav, a dozdevalo se mi je, da
je bilo takole:

Miha je prijel s svojo roko njeno roko in pri¬
tegnil jo je k sebi. Obrisi dveh glav sta se zjedinili
v jedno senco, a le za hip. Potem sem zažvižgal.

V Malošeah smo se ločili t. j. jaz sem šel sam
domov, drugi so ostali vsi tam v neki krčmi. —

Drugega dne sem bil že v Mihovem ateljeju,
ko še njega ni bilo tamkaj.

Vržem se tedaj na oni kup domačega platna
in kmalu zaspim. Ko se predramim, vidim Miho
sedeti zopet na onem zaboju dunajske ilovice. Podpiral
si je glavo s pestmi, pušil in klel.

„Dobro jutro umetnosti! Miha, imaš li mačka"?“

Molk.

95

„Nu, nu, vesel bodi in prioni delati, da se ti
jezernice ne usuše. Saj si jih prinesel domov?"

»Vrag jih ima!"

„Kako to? Saj si bil odločen ne dati jih in niti
za življenje.“

»Kdo ti reče, da jih nisem dal za — za živ¬
ljenje?"

»Tedaj jih ima ona, Junona?"

»Da, ona, Junona."

»Potolaži se, saj menda v naših mlakah res
ne bodo samo žabe. Zato pa imaš njeno skico, morda
ti kaj služi pri delu."

»Vrag jo ima!"

»Ahan! Tedaj ona.“ —

Napalil sem smodko. Kaj sem drugega hotel;
pomagati mu vendar nisem mogel. Puhal sem mirno-
dušno dim iz sebe, Miha pa si je podpiral glavo
in klel.

Bila je deseta, bila je ednajsta, zvonilo je poldne.
Tedaj pa sem vstal, vrgel ostanek svoje slednje
smodke tja pod mizo, da se je razpršela med napol
gnilimi jabolki v sto isker, potrepal Miho po rami
in rekel:

»Miha, sedaj pa mi povej odkritosrčno, zakaj
in po kaj sva šla včeraj pravzaprav na
baško jezero?"

Sempronijev pes.

Imam prijatelja v Ameriki . . . Nu, za božjo
voljo, ne smejite se mi! Zakaj bi jaz ne smel imeti
prijatelja v Ameriki? Ta je lepa! Tudi sram me ni
tega prijatelja, ker on ni noben pobegel blagajnik;
bog ne daj, te vrste ljudij mi Slovenci nimamo. S
kakšno blagajno bi pač moj prijatelj pobegnil? Pri¬
jatelj moj, Sempronij, je poročevalec pri nekem za¬
kotnem ameriškem časopisu, ob jednem je tudi so¬
urednik. Kakor tak sprejema vsak večer redno po
jedno grozilno pismo, v katerem pokajo revolverji še
vse drugače, nego v mojega prijatelja časopisu. Dru¬
gače pa je Sempronij poštenjak od nog do glave in se
nikogar ne boji, izven če ga dotični grozilec v kakšni po¬
stranski ulici, kijubu new-yorški poulični razsvetljavi
prav pošteno naklesti. „Pošteno" sem rekel, ker tudi
v tem obziru je moj prijatelj Sempronij poštenjak;
sploh mu je poštenje prirojena bolezen. Vendar se
enoličnosti naveliča vsak svetnik. Nič čudnega tedaj,
da je bil Sempronij sčasom sit onih postransko-
uličnih užitkov, posebno ker se ni nikdar primerilo,
da bi sredi teh nastopil katerisibodi ameriški policist
na pozorišču. Sicer je šibal moj prijatelj Sempronij

97

to dejstvo v različnih številkah svojega časojDisa, ali
pomagalo ni nič. V Ameriki ni to nič posebnega.
Če Amerikanci kje v kakšnem javnem lokalu ali na
kakšni ulici slišijo ploskajoče udarce, že vsak ve, da
sprejema ta ali oni urednik tiskoven popravek, kar
je menda jednostavneje, negoli naš § 19.

Prijatelj Sempronij si je torej pomagal sam;
nabavil si je psa. Sicer bi ne prišel do te mi sli,
ali nekega dne mu je privedel nekdo to domačo
žival v uredništvo. Rekel je oni nekdo, da se je pes
zgubil, ali moj prijatelj Sempronij ni nobenemu verjel
na golo besedo. Psa je lahko tudi podaril ne\v-yorški
župan njemu, kar bi lahko čudno razsvetljevalo po¬
štenost onega moža, ki mu ga je privedel. Zato je
sklenil umni moj prijatelj Sempronij obdržati si žival
vsaj do prihodnjega tiskovnega popravka.

Ta pes je bil Sempronijevo veliko veselje. Da
je užil moj prijatelj veliko veselje še le v tujini, je
žalosten dokaz nehvaležnosti naše domovine.

Najprej ga je krstil:

„Ime ti bodi „Kastor“ in tvojega potomstva naj
bo kakor

Ko je čul Kastor izgovoriti besedo »potomstvo 11 ,
je zarenčal in pokazal Semproniju bele zobe. S tem
mu je jasno dovelj označil, da želi ostati samec,
nakar je bil Sempronij tako ginjen, da ga je brcnil
med rebra. To božkanje je k vihrala mrha s strašnim

7

98

cviljenjem, vsled česar se je oglasil glavni urednik
in lastnik časopisa iz postranske sobe:

»Gospod Sempronij, kihajte bolj potiho!"

Nato je Sempronij odgovoril:

»Kakor žehte, gospod Bullog!" ter pričel ogle¬
dovati molče svojo novo lastnino.

Kateremu pasjemu plemenu je pripadal Kastor,
se ni dalo več natanko določiti, ker prvič je imel
razmršene črno-rujave kocine razne dolgosti, drugič
je bil po desni plati telesa ves blaten, tretjič je bil
bastard. Star je bil prilično od 5 do 15 let, velik
kakor kozel, suh kakor brezplačni dijurnist. Drugače
je bil Kastor lepa žival.

Kastor je bil zelo razumen. Politične uvodne
članke je poslušal po cele ure molče. Na največje
psovke je zdehal, na uredništvene obiske je renčal.
Jedel je isto kar moj prijatelj Sempronij t. j. navadno
nič ali skoraj nič. Po dnevi je spal v uredniškem
košu, zvečer je šel z urednikom domov.

Nekega takega večera se je prigodilo mojemu
prijatelju Semproniju sledeče:

Ko je zavil Sempronij s svojim Kastoijem v
postransko ulico, sta ga čakali tam dve tiskovni po¬
pravi. Prva ga je prijela za suknjo, ker mu namreč
kljubu deljtrajnemu iskanju ni mogla zaslediti srajce
ali ovratnice na telesu, druga pa je telovadila po nje¬
govem hrbtu. Sempronij je te popravi sprejel do¬
stojno; prvi je kričal v obraz razne osebne prilastke,

99

drugo je brcal. Na ta krik je pritekel nek gospod s
cilindrom na glavi. Bil je Nemec. To izrecno povem,
da bi mi kdo ne očital lažnjivosti, češ, tu in tu sem
to in to trdil. V tem hipu se je spomnil Kastor svoje
dolžnosti do gospodarja in vgriznil je — priteklega
Nemca v bedro. Sedaj je ta kričal, medtem ko sta
se tiskovni popravi oddaljili. Moj prijatelj Sempronij
jo je hotel tudi pobrisati za njima, ali predno je
mogel to storiti, je moral vstati. Ko pa je vstal —
na ga vraga! — stoji policist pred njim. Sempronij
je sicer govoril gladko angleško, oni Nemec pa le s
težavo, vendar je policist drugemu več verjel. Moj
prijatelj Sempronij je hvalil boga, da je bil Nemec
toli pošten, da ga ni označil za tolovaja. Vendar je
moral na stražnico in odtod v zapor, dokler se stvar
ne pojasni. —

A pes? Te mrhe ni najti nikjer, dasi je policija
poslala aretacijski mandat za njo. Vendar to ne
vznemirja preveč new- yorško redarstveno oblast, saj
ji je pes pustil svojega talca — mojega prijatelja
Sempronija.

7 *

Časopis.

Učitelj Srnec je imel mačka t. j. maček je imel
učitelja Srnca. Učiteljski stan gotovo ni najlažji na
svetu, in dasi mu nihče ne odreka idealnosti, vendar
tudi nihče ne pomisli, da je treba marsikdaj navdu¬
šiti se za ideale, drugače ti otemne. Sicer je to zgo¬
dovinska resnica. Naj le omenim Noeta, ki se je tudi
navdušil in je vsled tega navdušenja ovekovečen celo
v sv. pismu, stare zaveze, da se umemo prav.

Učitelj Srnec se je tudi navduševal za ideale in
sicer sredi dobre družbe in to v nedeljo, ker o de¬
lavnikih ni imel mnogo časa. Danes pa je bil pon-
deljek, in učitelj Srnec je imel mačka t. j. maček je
imel učitelja Srnca. Z mačkom, in najsibodi tudi
pedagogičnim mačkom, se ne da posebno dobro po¬
učevati. Učitelj Srnec pa je bil mnenja, da se le
dobro  poučuje, ali pa sploh nič. To mnenje se bo
vsakemu razsodnemu možu zdelo nedvomno jedino
pravo. Zato tak mož tudi ne bo zameril učitelju
Srncu, da je ukazal svoji malobrojni deci držati
roke mirno in jezik za zobmi. Sploh bi bil jaz mnenja,
da se te dve poslednji reči vse premalo vadi v ljud¬
ski šoli, in da bi se jima morale odmeriti posebne

101

ure v šolskem urniku, ali kakor se že reče oni raz¬
delitvi šolskih predmetov na posamezne ure. Jaz
n. pr. sem imel učitelja, ki je „roke mirno" pridno
vadil, a na „jezik za zobmi" je pozabil. Zato tudi
nisem kasneje v življenju nikdar prišel v konflikt
s kazenskimi paragrafi glede pretepanja, pač pa mi
pravijo, da imam včasi predolg jezik.

Ko so tedaj učitelja Srnca učenci držali roke
v miru in jezik za zobmi, vsedel se je gospod učitelj
za mizo in nakrat se mu je zazdelo, da ima pred
seboj Saharo. Zato je privlekel na dan včerajšnji
časopis, razgrnil ga pred seboj po mizi, naslonil
čelo na pesti ter se vglobil v dnevne in svetovne
novice. Otroci so seveda imeli sedaj priliko opazovati
vpliv kulture na dejstvu, da jih učitelj vsled časo¬
pisa ne muči z onimi neumnimi vprašanji „koliko
je 8 X 7“ i-1. d. ter da jih gotovo kake pol ure ne
bo. To je tudi dobro, da se pokaže otrokom vpliv
kulture na drastičen način.

Učitelj Srnec je tedaj prav ravnodušno bral
najgrozneje atentate na potentate, in čisto nič ga ni
to vznemirjalo. Kar potrka nekdo na duri in gospod
učitelj se strese po vsem telesu. Je pač res čudno,
kako more kakšna malenkost preplašiti največjega
junaka. A takrat res ni bila malenkost, temveč
gospod nadzornik Pravec je vstopil v sobo, predno
je učitelj Srnec mogel reči »naprej “. Gospod nad¬
zornik Pravec je sicer le polagoma vstopal v sobo,

102

najprej s tolstim trebuhom, potem z dolgo brado,
potem šele z vsem telesom, a vendar še prehitro za
učitelja Srnea, ki ni mogel odpreti mizinega predala,
kamor je želel iz dna srca svoj časopis. Hočeš, nočeš
iti je moral tudi gospodu nadzorniku naproti, po¬
zdraviti ga in ponuditi mu stolico.

Časopis je ostal na mizi, in gospod nadzornik
Pravee ga je začel že ogledovati z nepritajenim za¬
nimanjem. Tudi učitelj Srnec ga je gledal, njega
izdajalca.

„Hm, hm!" naredi gospod nadzornik, čelo se
mu zmrači, in roka mu seže po časopisu.

„Dovolite!“ de galantno gospod Srnec in vzame
gospodu nadzorniku časopis iz roke. Potem ga do
cela razgrne ter se obrne proti deci. Oko se mu za¬
sveti in glas mu zazvenči z nekako gotovostjo po
zraku:

„Tedaj otroci, kakor sem vam že rekel,  to
je časopis. Ponovi Jakec, kaj je to?“

„To je časopis," tenek diskant.

„Dobro si si zapomnil. V časopisu tiskajo no¬
vice. Ponovi Tonček."

„V časopisu tiskajo novice", drugi diskant.

„Če se v vasi kaj zgodi, nam to povedo so¬
sedje. Kaj pa, če se v mestu kaj zgodi? Nam more
to kdo hitro povedati?"

„Ne.“

103

»Kaj bi moral storiti tvoj znanec iz mesta
v takem slučaju ? 14

„Priti bi moral k nam povedat, kaj se je zgo¬
dilo. “

„Pa če ne more ? 11

„Pisati bi moral."

,,Dobro. V mestu so pa ljudje, ki zberejo vse
novice, kar jih zvedo čez dan, potem jih pa tiskajo
na takole velik papir, kakor sem vam ga že pokazal.
Ta papir se imenuje časopis in sicer zato, ker pišejo
v njem one novice, ki se zgode med tem časom,
ko smo mi tu v šoli. Imenuj mi dele telesa, Peter."

»Deli telesa so: glava, trup, udje."

»Kateri del je najznamenitejši ? -4

„ Glava. “

»Dobro; po glavi pač spoznamo človeka. Tudi
časopis ima, kakor sem vam že rekel, svojo glavo."

Gospod nadzornik Pravee je strmel. Kaj takega
še ni bil slišal vse svoje žive dni. Ta ubogi zakotni
učitelj Srnec je pravi Kolumb na vzgojeslovnem
polju. »Praktičnost šolskega poduka" povdarjajo vsi
modemi vzgojeslovci, in tudi on, nadzornik Pravee,
jo je povdarjal večkrat ustmeno in pismeno, ne da
bi vedel, kaj je s to praktičnostjo pravzaprav po¬
četi. Tu je mož, pravi mož, ki živi v duhu časa, kaj
v duhu časa, več še, ki je duhu časa za tisoč ko¬
rakov naprej. Vsa čast temu vzornemu učitelju. In

104

on ga je pri vstopu skoraj po krivem obsodil! To
treba poravnati. —

Učitelj Srnec je žel obilo hvale. —

Teden kasneje pa je bilo brati v nekem sloven¬
skem izgojeslovnem časopisu jedernat članek o prak¬
tičnosti ljudskošolskega poduka iz peresa gospoda
nadzornika Pravca. Koj za tem člankom pa je bil
ponatisnjen nastop gospoda učitelja Srnca od besede
do besede, kakor ga je bil stenografoval tedaj nad¬
zornik.

Muzal se je učitelj Srnec, ko je neke sobote
zvečer to prebral in vzdihnil je ves prepričan:

/i'u se vidi, kaj včasi zaleže pedagogičen
maček! “

Posluh.

Vsak človek ima svojo napako ali hibo, ki jo
kaj varno skriva pred svetom, tudi ko svet zanjo
že dobro ve. Nočem naštevati sedaj klasičnih iz-
gledov, dasi bi jih lahko, ker jezik mi teče v tem
pogledu kakor namazano kolo. Pač pa hočem ome¬
niti nekatere morda manj znane. Tako na primer
sem poznal jaz pesnika, dobrega pesnika, ki nikdar
ni vedel, koliko jambov ima sonotova vrstica in je,
vprašan po tem, vedno recitiral Prešernovo: „Poet
tvoj nov Slovencam venec vije". Zraven je štel in
se navadno uštel za dva poudarka. In ta človek je
speval še precej gladke sonete. Poznal sem drugega,
ki je pisal kaj bistroumne in bistrovidne kritike o
raznih slikah in akvarelih. Na smrtni postelji mi je
mož zaupal, da v svojem življenju ni nikdar razlo¬
čeval rudeče od zelene barve. Imel sem prijatelja,
profesorja botanike, ki je slovel radi svojega obšir¬
nega znanja. Nekdaj sva lazila po temnih koroških
gozdovih. Prijeten hlad, tiha samota in divno zelenje
so vplivali nanj kaj sentimentalno. Molče sva hodila
delj časa drug poleg drugega. Kar me prime pod
visoko jelko za roko in mi reče: „Prijatelj, v tej tihi

106

uri bi te rad nekaj med nama vprašal. Jeli to drevo
pod katerim stojiva, je li to drevo — bor ali me-
cesen?" —

Četrti slučaj naj vam bom jaz sam. Jaz sem o
glasbi znal po cele dolge ure govoriti, zdi se mi, da
sem nekdaj tudi ocenil z glasbenega stališča celo
nastop nekega pevskega društva, in da je ponatisnil
to oceno in še druge slične jeden naših prvih dnev¬
nikov. A čujte sedaj mojo izpoved — muzikalnega
posluha nisem imel. In to je bilo gorje, ki sem ga
nosil vse svoje življenje, gorje, ki ga nosim resigni-
rano še danes.

Najprej sem občutil to gorje v svojih mladih
letih, ko bi bil za ves svet rad zapel sinji izvoljenki
podoknico. Štiri večere se je trudil tovariš moj Vijo-
linski, da me je priučil napevu.

„Le glasno zapoj," mi je dejal slednjič, „glas
imaš že močan in tudi lep in če glasno poješ, ne bo
občutiti tolikanj kakšne morebitne disonance. Pa
tremuliraj z glasom, tremuliraj za boga, drugače si
„lifran“ že a prior j."

Vzel sem tedaj dobro ubrano kitaro s seboj in
hitel sem pod njeno okno ter pričel brenkati, neko¬
liko spremljevanja sem se bil namreč uže tako me¬
hanično navadil. Pričnem tedaj brenkati in se ozrem
po njenem oknu. Res, odprlo se je že napol in ona,
v belem jopiču, z razpuščenimi južno-temnimi kodri,
se je naslonila vanj. Jaz sem le še brenkal: „tra, ta,

107

ta; tra, ta, ta; tra, ta, ta . . Postavil sem se bil v
pozo, jedno nogo naprej, prša vun, klobuk v tilnik
in glavo navzgor. In brenkal sem dalje: »tra, ta, ta;
tra, ta, ta . . Slednjič bi moral vendar z glasom
na dan. Hotel sem tudi. Ja vraga, mislite, da sem
se spomnil na napev? In če bi mi človek tudi po¬
rezal moji brezbožni ušesi, ne bi se ga več do¬
mislil. Druge pesni tudi nisem znal peti, zato pa sem
brenkal: „tra, ta, ta . . .“ Zdelo se mi je, da ona že
postaja nepotrpežljiva, nekaj je bilo tedaj le početi.
„Tra, ta, ta; tra, ta, ta . . Ženijalna misel mi je
švignila v možgane. To je valčkov takt, halo, zaple¬
šimo ji tu spodaj kak valček, da bo zabava vsaj
večja. In zaplesal sem ga, to pa perfektno, ker ple¬
sati pa znam. Ali kolikor sem tudi kolobaril pod
njenim oknom, milosti si s tem nisem priboril pri njej.
Nasprotno, v glasen smeh je poknila in nasmejala
se je do dobrega. Jaz pa sem žel hvalo vseh humo¬
ristov: pozabljenje. Nič več ni marala zame.

Nikoli nisem mogel dognati, zakaj Slovenci
tako radi pojejo ono iz nemškega taborja ukradeno:
„Okoli mize se okrogla pesen poje“. Bodi v kateri¬
koli družbi, nikoli nisi varen pred ono pesnijo.
Pri najlepši zabavi, sredi najzanimevejše debate,
ti jo začne cvrčati kak kljunček in halo vsi za
njim. Sedaj imaš muko za najmanj pol ure. Kar
mrzlo ti gomazi po hrbtu navzgor, ko opazuješ, kako
se ti bliža konec, t. j. kako odpoje drug za drugim

108

svojo pesen, in boš tudi ti kmalu žrtev. Bežati? Ej
to ne gre, to bi bilo smešno, pobalinsko. Sreča zate,
če določijo že naprej, da plača oni, ki se bo branil
peti, kako malenkost v dober namen. Koliko kronic
sem daroval na ta način že marsikateremu narod¬
nemu društvu ali marsikakšni pobožni bratovščini.
Zato bi bil lahko že marsikje časten ud. Hudo pa
je, če se kaj sličnega ne določi, ampak velja le oni
absolutni „moraš“. V takih slučajih sem šele spoznal
svojo iznajdljivost in duhovitost. Lotil se meje tedaj kak
hud kašelj, ker sem potegnil slučajno preveč dima
iz svalčice v se. Semtertja sem se ravno v istem
hipu vrezal v prst, da je kri kar curljala po prtu.
Ali pa sem se zadušil ob kosu kruha. Vse to seveda
ne ravno tedaj, ko je bila vrsta neposredno na meni,
temveč ko bi imel še jeden pred menoj peti. Pogosto
me je rešil moj govorniški talent. Ko je namreč
vrsta prišla name, sem vstal in govoril prilično
takole : „Krasno je petje v domačem krogu, ni je
pesni bolj izvišene, nego če pride iz prostih  prs.
Tudi jaz sem oboževatelj petja in rad zapojem, ali
oprostite, da danes ne morem. Ne morem pravim, in
koj vam povem, zakaj ne. Žali me spomin na tužne
brate v . . . (tu nisem bil nikdar v zadregi za kraj).
Mi se veselimo, mi pojemo, oni tugujejo. Mile gospe
in gospice, dragi prijatelji in tovariši, pravo srce se
spomni tudi v veselju žalostnih naših razmer. Pred¬
lagam tedaj, da naberemo mal dar za družbo . . .

109

i. t. d. Dovolite, da nabiram jaz, petje lahko nada¬
ljujemo/

„ Bravo, bravo!“

Na take in jednake načine sem se zvil iz za¬
drege. Večinoma sem prikril s tem svojo hibo, le če
je bil Vijolinski v naši družbi, je bilo to malce te¬
žavno. Ta človek je bil brezsrčen dovelj reči, če je
prišla vrsta name: „E kaj boš ti pel, nabira,] raje za
tužne brate!"

A sedaj mi nikar ne mislite, da mi je ostala
tajnostna moč v srce segajoče glasbe neznana, ali
da sem celo bežal pred njo. Oj ne, obiskoval sem
pridno opere in koncerte, divil se nebeški spretnosti
Kubelika in Ondfička in drugih korifej na muzi¬
kalnem polju. Dobro sem vedel, kaj je mojstersko
igranje na klavir, in kaj je Jušerija". Občutil sem
glasbo z vso svojo dušo, ali proizvajati, in bodisi naj¬
manjšo pesnico, tega nisem znal.

In sedaj čujte višek mojega gorja: Podu-

čeval sem celo nekdaj petje. Kaj človek ne stori vse
za ljubi kruhek. Jaz n. pr. bi se tudi na glavo po¬
stavljal sredi frančiškanskega mosta, če bi si drugače
ne znal služiti denarcev. A da bom kedaj podučeval
tudi petje, o tem se mi ni nikdar sanjalo. Hvala
bogu, da je imel moj učenec isto hibo  kakor jaz,
bratov in sester ni imel, stariši so bili tudi brez po¬
sluha, le babica ga je nekdaj imela, ko je še pela

110

na koru; sedaj pa je bila gluha. Iskali so učitelja
petja. Huda mi je tedaj predla, zato se koj oglasim.

„Tedaj vi ste učitelj petja?"

»Profesor petja, prosim.“

»Ah, oprostite."

„Nič, nič. Študiral sem konservatorij v Bo-
ljuncu.“

»V Boljuncu, to je daleč?"

„V Italiji."

Boljunee je sicer vasica v Istri, a zanjo vedo
Slovenci bore malo. Nu, pogodili smo se. Potem pa
sva začela oba, jaz in moj učenec, rjoveti ob nekem
starem klavirju, da res ne vem, kdo se je bogu bolj
smilil, jaz ali moj nadebudni dečko. Okna sem pre¬
vidno vsa dvojno zaprl, radi prepiha, da se ne po¬
kvari moj profesorski glas. Potem pa je šlo: „la, la,
la, la, la, la, la, la“ skalo gor in „la, la, la, la, la,
la, la, la“ skalo dol ves teden. Mati mojega učenca
je pri tem stala navadno pri durih in pobožno pre¬
križala roki čez tolsto telo ter odprla usta, da bi ji
pač nič ne ušlo od tega muzikalnega užitka. Pri¬
hodnji teden sem jemal trozvok z oktavo: „la, la, la,
laaa“ gor in »la, la, la, laaa" dol. Tretji teden sva
se vadila v pesni: „Jaz pa pojdem na Gorenjsko",
tako da so ljudje po drugih stanovanjih vedno tekali
k oknom, da bi videli kdaj pridejo vojaški novinci
mimo.

111

Četrti teden mi naznani gospa, da je povabila
več gospic in gospodov k večerji.

»Tudi vi morate priti, peli in igrali bomo na
glasovir, in vi boste tako dobri, zapeti tudi kakšno."

Ker nisem zaupal vsej povabljeni družbi istega
muzikalnega posluha, kakor sem ga imel jaz, prosil
sem gospo dvajset kron „na račun" ter sem z njimi
zginil za vedno.

Kaj vam bom še dalje pravil vse svoje gorje.

Najlepše dekle v fari me je zapustilo, ker ji
nisem hotel (t. j. znal nisem) zapeti neko pesen.

Pozneje sem dobil kaj muzikalnega šefa. Se¬
dela sva pri dolgi mizi in risala, on je kontroliral
mape, jaz sem profiliral. To delo je kaj tiho, a moj
šef ni bil tih. Vedno je kakšno pel napol glasno.
Pogosto pa je prenehal svoje delo.

„čujte, čujte! Se li spomnite na napev one
pesni „snoči pa je slanca pala“.

Vedno „ne“ reči, ni kazalo.

„Hm, zdi se mi, čakajte, ne spomnim se ga
takoj."

„Brum, brum, brum, brum. Ni li tako?“

»Res, res, brum, brum, brum, tako bo.“

»Ne, tako ne more biti. Meni se vse zdi, da je
tako: brum, brum, brum."

»Saj res, brum, brum, brum."

112

* Hvala!"

To se je ponavljalo najmanj trikrat v dnevu.

Na najlepšo sem naletel pa v tem slučaju.

Seznanim se pri nekem koncertu z debelim go¬
spodom. Pevka Vriskajeva je uprav pela slednjo
številko, potem je sledil odmor. Jaz in oni debeluh
se podava v buffet ter obsediva za mizo še, ko je
nadaljeval koncert.

»Vriskajeva lepo poje," omeni on, „le pri slednji
pesni, se mi zdi, ni popolnoma blestela."

„Hm, nisem opazil."

»Ne? To je pa čudno, zgrešila je tamle pri onih
besedah . . .“

„Aha, pri besedah: z valovi čudno govore."

»Ne, ne. Pri besedah: in gledam in štejem
zvezde. “

»Vi se motite!“

»Dovolite, morda se pa vi?"

»Pa zapojte dotično mesto kakor mislite, da
mora biti."

»Zapojte vi vaše najprej.“

»Prosim, prosim, dajte vi prej."

»Ne, ne, le vi, vi.“

»Hm, hm," rečem na to jaz, »kaj se bom pre¬
piral z vami, ko ste gotovo bolj kompetentni nego

113

jaz. Jaz namreč nimam, med nama rečeno, dobrega
posluha."

„Kaj,“ se začudi on, „tudi vi ne?“

„Tudi? To pomeni, da vi . . .“

„Ga nimam."

In stisnila sva si roki, bratovsko sva si jih sti¬
snila oba — trpina.

8

Donesek k literaturi.

Pesnik in romanopisec Julij je imel pred kratkim
kritičen dan. Globoko v dušo se je čutil zadetega
in že je mislil obesiti na klin — ne sebe, bog ne daj!
— ampak svojo liro in muzo ter se vdniniti pri
kakšnem notarju za pisarja. A to bi bila ogromna
izguba za naše mlado slovstvo.

A kaj je pripravilo Julija do tega sklepa?

Pri svojem prijatelju je bil v posetih, prisvojeni
najboljšem prijatelju, kateremu je poslal vsakdar prvi
iztis svojega najnovejšega romana, oziroma zbornika
poezij, z običajno dedikacijo na prvi strani. Pri tem
prijatelju je bil tedaj, in pomenila sta se o marsičem.
Nakrat pa je prijatelj nekam odšel za par hipov, in
tedaj je Julij brskal po prijateljevi knjižnici. Tamkaj
je tudi zasledil vse svoje romane in pesni z obi¬
čajnimi dedikacijami, a — nenarezane.

Grozno!

Ta njegov najboljši prijatelj tedaj ni bral nje¬
govih del.

Grozneje!

On jih je celo hvalil povsodi ter o njih raz¬
pravljal kaj temeljito, posebno v ženski družbi.

115

Najgrozneje! Vse to mu je tudi priznal v obraz,
ko ga je povprašal po njegovi vrnitvi v sobo o tej
zadevi.

Četrta stopnja pridevnika ..grozno" !

Rekel mu je: »Kaj misliš, da jih kdo drugi bere?
Vsi črpamo podatke o tvojih romanih in pesnih iz
ocen kritika Ostropera in s tem se zadovoljujemo."

Radi tega je sklenil pisatelj in pesnik Julij obe¬
siti svojo muzo in liro na klin. Ali predno se je od¬
ločil k temu ubojstvu, obiskal je še prej kritika
Ostropero.

»Gospod Ostropero", potožil mu je, „moj pri¬
jatelj ne bere mojih romanov in pesnij, dasi mu jih
jaz redno pošiljam z običajnimi dedikacijami.' 1

„Hm, gospod Julij, to naj vas ne žali, prijatelji
navadno ne bero proizvodov svojih prijateljev, po¬
sebno če so, kakor je vaš na primer, sami pisatelji."

„Ah tako! Tedaj mu tega ne smem zameriti?"

»Nikakor. Posebno če pomislite, da delajo še
drugi ljudje tako."

»Ni mogoče!“

»Pa je. Prosim vas, čemu bi pa tudi brali vaše
romane in poezije?"

»Res ne vem čemu."

»Nu vidite."

»Ali kupujejo jih vsaj.“

»To je povsem druga stvar: kupujejo, kupujejo.
Tudi jaz sem si kupil naočnike, ker si ljudstvo kri-

8 *

116

tika brez naočnikov ne more misliti; vendar s tem
ni rečeno, da jih res rabim. “

»Novo obzorje mi odpirate. Tedaj moje romane
in pesni se kupava le radi mode, a bere . .

»Bere — nič."

»Kaj pa bere potem ljudstvo? Nekaj venderle!"

»Menite, da je branje res tako razširjeno?“

»Vsaj govori se tako."

»Hm, res, berejo: jedilne liste, brzojavke iz Ru¬
sije, brzojavke iz Ogrske, borzne brzojavke in druge
javke, oznanila in naznanila, ulične in restavracijske
napise, molitvenike, ocene in, in, in . . . Prosim
vas, dovelj bero.“

»A romane, moje božanstvene romane?"

„Ti so vsi predolgi. Čas je nervozen. »Hitro,
kaj je novega?" — to je parola. Le če koga lomi
dolgčas, se spravi na kak podlistek ali uvodni članek.

»Druge duševne hrane ne zahtevajo ?“

»Cernu? Romane, novele in drugo se uče spo¬
znavati iz naših ocen in to jim zadostuje, da govore
učeno o njih. Kupijo si seveda tudi dotično knjigo,
v slučaju, da bi kdo hotel dvomiti, da je niso niti vi¬
deli. A bolj farizejski so nego vaš prijatelj in bolj
previdni — obrežejo knjigo za vsak morebitni slučaj.
Le redko, redko jo kdo v naglici prelista, med petsto
jo jeden bere, vglobi se pa vanjo nihče."

117

,.Tedaj taka je! Hvala vam. Potem pač razu¬
mem izrek, da le umetnik prav razumeva umetnika.
Le izvišene duše bero moje romane!"

Julij je poskočil s stola ter prehitel nervozno
sobo parkrat gor in dol. Nakrat se ustavi pred kri¬
tikom Ostroperom ter mu ponudi obe roki in reče
ginjen:

„Gospod, dajte, da vam stisnem roko!"

„ Cernu?"

„Tudi vi ste eden izmed onih izvišenih ljudij, tudi
vi berete moje romane."

„ J az ? ! “ se začudi kritik Ostropero ter vtakne
obe roki v hlačina žepa.

„Da vi!"

„Jaz?! Ne dragec, kaj takega bi mi ne padlo
na um niti v sanjah. Prosim vas, kje bi ukra¬
del jaz potem čas, ki ga rabim, da s p i -
sujem literarne ocene!“

Libertas accademica.

Vitez Blaž iz Suhega gradu je klel tako grozno,
da bi bilo še vraga strah, če bi ga bil slišal. In prav
je imel vitez Blaž.

Ves popoludne je ležal s svojimi štirimi hlapci
v rosnem grmičevju tik deželne ceste, prepasan s
težkim oklepom in oborožen do zob, tako da so mu
ti poslednji od vlage in mrazu že šklepetali in zaman
je ležal.

„Se naredilo se mi bo nekaj v trebuhu od te
rose,“ je dejal in vstal, „presneto se mi bo naredilo
in vse za nič in stokrat nič.“

Vitez Blaž je namreč prežal ves popoludne na
nekega trgovca, ki je imel priti po zanesljivih poro¬
čilih z dvema vozovoma še pred solnčnim zahodom
tod mimo. Sedaj pa je že solnce zašlo in mrak se je
umikal že noči, a trgovca daleč naokrog ni bilo na
spregled. Vitez Blaž je potegnil skoro polovico svojih
brk v usta in jih krepko stisnil med ustnicama,
potem je rekel:

„Vrag naj jaše mojega soseda, viteza Tomaža!
Jedini on je kriv, da smo mi ves popoludne tukajle
segrevali z našimi trebuhi zemljo; on mi ga je pre-

119

vzel, trgovca, kljubu pogodbi. Čakaj, bova že obra¬
čunala. Alo domov! Jaz sem že žejen in lačen."

Hlapci so se dvignili in že so jo hoteli ubrati
za vitezom Blažem, ko reče jeden izmed njih:

„Nekdo prihaja po cesti."

»Sam?“ vpraša vitez.

„Sam,“ je bil odgovor.

„Ne bo kaj prida; pa počakajmo ga!“

Počakali so, in res jo prižvižga kmalu zatem
slok mladenič z grčo v roki, torbo na rami in ogu¬
ljeno čepico na glavi. Njegovo žvižganje je razdražilo
viteza Blaža.

„Tega zaplenimo!“ je rekel in mu stopil par
korakov nasproti, hlapci za njim.

»Gospod stoj, če ti je življenje drago!" zahrešči
Blaž nad prišlecem. A ta ne trene niti z očesom,
temveč vpraša povsem mirno:

„Kaj želite"'"'

»Vi pojdete z menoj na Suhi grad; zaplenim
vas!" odgovori vitez in potegne meč, a hlapci ob¬
sujejo ptujca. Ta pa si jame vihati brčice in reče
smehljaje se:

»Takrat ste se zmotili, blagorodni gospod iz Su¬
hega gradu, mene se ne sme zapleniti."

„Ka-aj? Vas se ne sme zapleniti?" se začudi
vitez in ga meri od nog do glave. »Kdo pa to reče?
Prav radoveden sem. Ste li morda sam vrag iz pekla,
da bi vas ne smel vzeti s seboj?"

120

»Ej, gospod iz Suhega gradu, zaman se razvne¬
mate. Jaz nisem vrag, pač pa sem študent  in sicer
studijozus filosophiae v ... in kakor tak uživam a ka¬
de mično prostost.  Prosim, le poglejte in prepri¬
čajte se."

Pri teh besedah sname torbico z rame in brska
nekaj časa po nji, slednjič najde nek papir, katerega
pomoli vitezu pod nos. Vitez Blaž se svoje žive
dni ni priučil pisanju in branju, zato je imel vsak
papir visoko v časti, kjer ni bilo — nič vzeti, in
da v tem slučaju res ni bilo mnogo vzeti, ga je
prepričal nagel a temeljit pogled v študentovo bisago.
Vendar se je hotel nekoliko pošaliti s tem drobnim
človekom, zato mu reče:

»V temi ne vidim pisanega, radi tega morate
že priti z menoj v grad. Sedite za kakšnim hlapcem
na konja."

„Naj bo," odgovori študent. »Sprejmem vaše
povabilo radovoljno, a ne prisiljen, ker jaz uživam
akademično prostost. “

„Tako ali tako, z mano morate ! 11

»Moram, da, ker hočem. Cujte, da se to kljuse
le ne prelomi pod menoj in vašim hlapcem. “

»Bodite brez skrbi."

Prišli so v grad. Vitez se je podal v obednico,
kjer je kaj veselo gorel velik plamen v peči. Prižgali
so svetiljko in prinesli so obilno večerjo. Vitez Blaž

121

je vrgel svojo bojno opravo v kot ter sedel k mizi
ob peči, študent pa njemu nasproti.

»No, dajte sem oni papir," reče Blaž med enim
grižljajem in požirkom ter drugim, »da vidimo pri
čem smo."

»Tukaj je, samo glejte, da ga ne pomažete z
vinom."

»Hm, hm!" reče čez nekaj časa vitez, ko je
strmel debelo v ponujene mu čačke, »nekaj takega
se res bere tukaj. Vender ne mislite, da me to straši.
Vi ste in ostanete moj jetnik."

»Koliko pa mi plačate mesečno?"

»Plačati? Jaz? Se vam li blede?"

»Blede, čisto nič! Ali vedite, da sem jaz prestal
vse filozofne skušnje pri tamle podpisanih magistrih.
Če me hočete tedaj imeti na gradu, plačajte me."

Vitez Blaž se je popraskal za ušesi. Tako
jezičnega predrzneža še ni srečal v svojem življenju.
Vendar se je bil Blaž do dobrega nasitil in napojil
in bil je dobre volje. Vsled. tega sklene nadaljevati
burko.

»Vi gospod študent me umete slabo. Za večno vas
ne mislim tu rediti. Ali ker ste, kakor pravite, že pre¬
stali jedno skušnjo v . . . ., boste morali še jedno

tu pri meni, od katere bo odvisna vaša libertas acca-
demiea t. j. jeli vas vržem v ječo k podganam ali pa
vas izpustim in pošljem po svetu."

122

„Jaz sem podkovan za vsako skušnjo in jo tudi
prestanem. Vaše podgane redite raji s svojimi ostro-
hrbtimi kljuseti."

„Ne vem, če ste tolikanj podkovani za današnjo
skušnjo. Veste, jaz zaukažem prinesti nama dva vrča
jednake obsežnosti. Ta vrča bova izpila „eks",
in kletar nama ju bo zopet natočil, zopet „eks“ in
tako dalje. Kdor od naju bo ležal prej pod mizo, je
propadel pri izpitu. Ce propadem jaz, ste vi prosti,
če propadete vi, pa se pripravite na podgane."

„Le, le!" rekel je še študent in potem sta ga
pila izurjena pivca vso noč. Ko sta se zbudila dru¬
gega jutra, znašla sta se oba pod mizo. Kdo od njiju
pa se je prvi zgrudil, ni se spomnil ni študent, niti
vitez. Zato sta pričela drugega dne izpit iznova, a
takrat je moral kletar Jože paziti, kdo bo prej zdrknil
pod mizo. Pazil je res in konstatoval, da sta — oba
hkratu. Skušnja se je nadaljevala dan za dnevom, a
vedno z istim uspehom.

Tako sta ga pila že deseti dan. Kar priteče
sredi skušnje kletar Jože prepadlega lica iz kleti ter
šepne vitezu nekaj na uho. Ta prebledi in vzklikne:
„Ni mogoče!"

„Pa je tako, gospod Blaž!" prikima zopet Jože.

Sedaj postane Blaž nakrat resen in reče štu¬
dentu: „Vzemite svojo grčo v roko in brzo si opr¬
tajte bisago na rame ter izginite iz gradu. A le naglo,
dokler mi je srce še usmiljeno!“

123

Študent si ni pustil dvakrat reči, izginil je za
vselej iz gradu in njegove okolice. A ko je že obje-
maval v bližnjem mestecu kletarico Mino, je še stal
vitez Blaž iz Suhega gradu v svoji kleti ter trkal na
svoje sodove, praskal se po glavi in ječal:

„Vraga, vse sva izpila,  ni dvoma več. Oj,
kako si dragocena ti — libertas a c c a de¬
ni i c a ! “ —-

Bajka?

Živel je v naših časih mož, ha, ha, mož. —
Prosim, to ni nič smešnega, to samo je naj-
ostrejša satira, če že ne tragedija.

Ta mož je bil značaj. —

To je fatalnost.

A vrhutega je bil poet. —

Polom!

Poeta je vse hvalilo. —

To je skoraj neverjetno.

Bil je pač velik ženij, in grajati se ga ni upal
nihče, dasi je streljal sam tudi semtertja poetične
kozle. —

Hvala bogu!

Na te kozle so se usedli prav široko nekateri
njegovih kritikov. —

To se cesto prigodi, da kritiki sedajo na poetične
kozle, ker sami navadno jahajo osličke, katera žival
se s kozlom glede hitrosti niti ne da primerjati.

Predbacivali so tedaj kritiki na podlagi teh ko¬
zličkov poetu enostranost. Rekli so, da gospod poet
razun svojih delnibral, niti od zunaj videl

125

drugih knjig, in naštevali so oblastno, kaj vse
so že oni prebrali, kje in kdaj. —

To je dobro sredstvo dolgočasiti človeka.

A poet je živel kljubu temu še dolgo časa. —
To je pametno.

Slednjič je umrl. —

To je manj pametno.

Predno pa je umrl, je zapisal v svoji oporoki,
naj mu polože v krsto izdajo njegovih poezij. —
Ženijalno!

Seveda je datirala ta njegova oporoka iz njegovih
mladih dnij. —

V starosti človeku kaj takega ne pade na um.
Ko je tedaj umrl, spomnil se je nekdo njegovih
znancev na tole željo v poetovi oporoki. Pogrebci
so že čakali, ko so še vsi pričujoči ljudje iskali po
poetovi obširni knjižnici.

A izdaje njegovih poezij niso našli  v
njegovi hiši ne tedaj, ne kasneje. —

Bajka?

Hm!!

Predavanja.

Slovenci napredujemo na vseh poljih. Nič se mi
ne smejte; ta stavek je resničen. Da je napredek tu-
intam malce zakasnjen, zato mi ne moremo biti od¬
govorni; faktum je, da napredujemo.

Napredujemo pa na vseh poljih, sem rekel. Ne
samo, da podražujejo hišni gospodarji slovenske na¬
rodnosti stanarino, ne samo, da šivajo naši slovenski
čevljarji čevlje po najnovejem angleškem vzorcu, ne
samo, da imamo že žensko emancipacijo in Prešernov
kip; mi napredujemo sploh povsod inče kdaj naza¬
dujemo, (kar pa še ni dokazano), znamo stvar že
tako urediti, da ne hodimo ritenski, temveč se raje
obrnemo, kar je za nas in za zadaj stoječe na vsak
način bolj pripravno in manj katastrofalno.

Gospoda, po tem stavku prosim malo sape!

Mi napredujemo na literarnem polju. Ne menim
tu obsežne naše kritične literature, temveč leposlov-
stvo vobče. Naš Jurčič in sodobniki njegovi so se
upali sploh le na kmeta, češ, ta itak ne bo nikdar
protestiral. Če se jim je zljubilo gospodskih ljudij,
poslali so jih najraje kam na počitnice, pa amen,

127

tam so jih potem mrcvarili po svoje. Tudi tu smo na¬
predovali, oblekli smo frak, postali smo salonski. —

Mi napredujemo tudi na znanstvenem polju in
na polju ljudske izobrazbe. Prosim nobenega ugovora.
Sicer brezžičnega brzojava nismo iznašli, ali to nič ne
de, saj ga Nemci tudi niso. Zato pa je nek poštenjak
iz Litije, (če se ne motim), izumil neke nove citre.
Vseučilišča sicer še nimamo zato pa imamo — —
predavanja.

Predavanja — brrr! predavanja.

Koliko smo na tem polju napredovali, se sploh
ne da primerno označiti. Ni ga kraja, kjer bi ne bilo
že kakega predavanja, naša mesta celo . . .

Bog se usmili! —

Sedim nekdaj čisto mirno v gostilni ter se ra-
dujem dobrega vinca, ki je sploh v mestnih krčmah
redkost.

Moja duša se je tedaj radovala. Splavala je tja
daleč k morju, k dalmatinskim skalam, kjer sem bil
zapustil nekaj prav nežnega, zraven sem molčal in
le kozarček sem obračal med prsti. Vidite, da sem
se vedel prav dostojno in da nisem storil nobenemu
nič hudega. Kar potrka nekdo ob kozarec, in tišina
nastane hipoma. Mal mož z debelo glavo, črnimi
lasmi in črno brado stopi za neko mizo, ki je bila
višja nego druge. Oseba mi ni naredila simpatičnega
utiša in moje srce je zaslutilo koj neznano nesrečo.

128

»Gospoda moja, Prešeren ... “ začne s hripavim
glasom.

„Kaj bo?“ vprašam tiho soseda.

»Predavanje o Prešernu kakor človeku."

»Aha!" rečem jaz, govornik pa nadaljuje:

»Prešeren je bil tudi človek . . . (jaz nisem bil
glede tega nikdar v dvomu) . . . pribiti moramo, da
je on kakor Slovenec govoril slovensko.. . (burni
»živijo!") . . . Prešeren je naš . . . (»živijo") . . . itd.

Plačal sem in odšel. Cestilec sem res Prešerna
in celo na pamet znam bolj znane njegove poezije,
pojem jih tudi, kolikor so uglašene, vse izdaje nje¬
govih poezij hranim doma, ali dovolite, nihče ne bo
zahteval, da bi moral poslušati jaz vsako predavanje
o našem velikanu, in današnje bi bilo — ednajsto.

Sel sem v kavarno, da si pomirim razdražene
živce. Postrešček mi sname prijazno klobuk in palico,
stisne mi neko številko v roko ter mi odpre neke
duri. Stopim v prostrano sobo, kjer je bilo zbrano
precejšnje število ljudij, posebno ženskih. Sedeli so
okoli miz, razgovarjali se glasno in pili kavo, čaj in
kar se v kavarni še vodenega dobi. Naročim si kave.
Neznan čut me je sicer gnal nazaj v prvo sobo, dasi
je ista bila prazna, a ostal sem na svojem mestu,
ker sem zagledal interesanten profil ženske glavice.
Nu, jaz kakor umetnik znam to uvaževati.

Kar ti začno vsi ploskati. Kaj neki to pomeni?
Ze stoji nekdo na stolu in jame hreščati:

129

»Gospoda moja, alkohol je najkrutejši naš so¬
vražnik. Alkohol, gospoda moja, alkohol ..."

Tedaj iz dežja pod kap.

»Plačam!" rečem tiho blizustoječemu postreščeku,
»plačam in grem."

»Plačate lahko, a oditi do sklepa govora ne
morete."

»Ka-aj?  Ne morem? Gujte, menije  slabo!"

»Pozovem zdravnika, jih je več tukaj."

»Bravo, še to! Jaz moram vun!“

»Pssst!" nato nekateri okolustoječi.

Zdaj mi pride rešilna misel v glavo. Kolikor
mogoče glasno rečem:

»Postrešček, steklenico konjaka!"

V Berolinu so te dni poskušali vlake, ki so
predirjali 200 km na uro. Gospoda moja, to je prava
bagatela proti hitrosti, s katero sem prišel jaz po
gorenjem »medklicu" iz sredine antialkoholikov med
krščanske ljudi.

Ali moja mera danes še ni bila polna.

Na ulici me spozna kljubu slabi razsvitljavi moj
nekdanji znanec Žledra. Spoznal me je po mojem
klobuku.

»Oj dragec, dragec! Deset let se nisva videla.
Z mano pridi, užival boš nekaj nocoj."

„Kam pa?"

„V.dvorano."

»Kaj pa je tam?

9

130

..Boš že videl; večja družba nas bo."

Sel sem z njim. Speljal me je par ulic dalje,
potem sva stala na širokih stopnicah.

„Ti prijatelj,“ ga ustavim, „predno pojdeva
gor ..."

Nisem skončal svojega stavka, niti ga mi ni
bilo treba dopolniti, ker od zgoraj dol je zadonel v
tem hipu glas čez stopnice:

„Gospoda moja, jaz sem raje spopolnjena opica,
nego degeneriran človek!" nato burno ploskanje.

Jaz pa povzamem:

„Prijatelj, le pojdi gor in se dobro imej! Mene
ne spraviš gor s tremi pari volov."

„Res ne?“

»Ne. u

„ Obžalujem!"

Razšla sva se.

Da sem si poželel po vsem tem strahu mirnega
kotička in čaše vina, mi nihče ne bo zameril. Tako
sem zopet stal pred vratmi neke krčme in držal
sem za kljuko.

„Hočem, nočem?" sem ugibal, v pravičnem
strahu, da morda ne sedi za, temi vratmi zopet kdo,
kateremu leži kako predavanje v srcu ali želodcu.
Tu me rine nekdo vstran.

„Se bojite vstopiti?" me vpraša.

„Skoro.“

131

„Nimate drobiža?"

„0 tega že imam, že! Ali neka druga je."

„Kaj pa?"

„Greste vi v kremo?"

„Da.“

„ Poglejte malce, če ni koga notri, ki kaj pre¬
dava. “

„Predavanja se bojite?"

„Kakor vraga!"

„1 nu, v tej krčmi ga ne bo zlahka, le vstopiva."

Vstopiva; res, predaval ni nihče.

Sedeva za mizo.

„Res," pravi moj novi znanec, „da prideva na
prejšnji pogovor, pred predavanji ni človek nikjer
varen."

„Da“, mu pritrdim jaz, „britke izkušnje sem
imel danes."

»Stvar je skrajno nadležna, nikjer morda ne
tako, kakor pri nas v našem mestu."

»Gospod, jaz imam idejo, kako bi se temu
opomoglo."

„Na dan ž njo!" reče on.

„Vam jo zaupam, ker kakor vidim, ste tudi
nasprotnik te nadloge."

»In še kakšen!"

»Zavarovalnico proti predavanju ustanovimo."

»Brilantna ideja!"

9 *

182

„Kaj ne?“

„Mi jo prepustite?"

„Jako rad. Ali kaj boste z njo?"

„Govoril bom o nji."

„Kaj ste rekli?"

,, P r e d a v a n j e oznanim, na katerem
Grozno neumno in debelo sem ga menda po¬
gledal v tem hipu, ker obmol kn il je nagloma. —

Termopile.

V izgubljenih urah, kadar res nimam nič opra¬
viti, niti notirati dovtipov za kak slovenski humo¬
ristični list, v onih zgubljenih urah se rad pomen¬
kujem z gospodom profesorjem Pečatarjem o zgodovini.
To je koristno, ker prvič si pritrdim v spominu zopet
enkrat letnico vladanja Nabuhodonozorja in ono bitke
pri Trafalgaru, kateri letnici navadno zamenjam med
sabo, ali pa tudi s kakšno povsem drugačno; drugič
pa je zgodovina učiteljica našega življenja. To po¬
slednje pripoznavam jaz tudi rad in se ravnam vsikdar
po njenih zlatih naukih. Tako n. pr. me ne spravi
noben hudir za nobeno ceno na Filipinske otoke,
odkar so tam Magalhaesa ubili. Poleg vseh teh raz¬
logov pa je tudi ta, da g. prof. Pečatar rad obravnava
kak predmet iz zgodovine. Nu, in čemu bi mu kvaril
veselje?

Nekega dne prideva v pogovoru na Špartance.

„Jak narod!" pripomnim jaz.

„To je tudi umevno, ker . . .“

»Seveda, seveda, ker so imeli dobre izglede."

„To uže, vendar glavna stvar..." povzame on.

134

„Prosim, g.  profesor, izgledi so glavna stvar. Le
poglejte malo na nas Slovence. Če jo eden takole
zakroži, halo vsi drugi za njim tudi takole. Špartanci
so pa imeli dobre izglede: Termopil pri Leonidah.
Prosim !"

„Leonid pri Termopilah", me popravi on, ki je
imel sploh to grdo navado popravljati mi vsa zgo¬
dovinska imena.

„ Naj bo po vašem, to ne spremeni dejstva.
Vender mi boste priznali, da je to dejstvo unikum
v vsej zgodovini, če abstrahiramo našo črkarsko
pravdo."

„Res je", pritrdi nato on, „vender dovolite mi
vprašanje: Zakaj niso Špartanci sprejeli ponudbe
svojih sovražnikov, naj odrinejo domov, temveč so
raje vstrajali do slednjega moža in slednjega diha?"

„Ni težko odgovoriti: Vzgojeni so bili tako.
Vsak Spartanec je moral naučiti se junaško umreti."

„Bosa!“

„Pa naj bo bosa. Veste vi bolje?"

„Vem; ali pomislite vi."

,Hm! — Aha že imam. Siti so bili one črne
juhe, ki so jim jo kuhali dan za dnevom doma."

„Bosa! “

„Črna juha?"

„Ne, ampak vaša trditev."

„Aha, tale bo! Zato so vstrajali, ker so hoteli
dati kaj zaslužka domačim umetnikom."

135

„Kako?“

„Nu mislim na ono spominsko ploščo z napisom:
Krulontaj en trebuho, kaj pajčevne v njem se deluntaj.
Te plošče bi potem ne mogli vzidati v tamošnjo
krčmo, če bi oni ne padli, in umetniki bi bili ob
zaslužek ter krčmar ob dobiček. “

„Bosa!“

..Koliko bosih bo še danes? Menda ne mislite
pripeljati kar celega samostana bosonogih menihov
v kavarno/'

„Ne, ne! A ugibajte dalje."

,Hm! Morda so imeli hudobne babure doma, in
jim ni kazalo vrniti se ne z, ne na, ne pod ščitom."

„Bosa!" zopet on.

„Hvala! Veste, zakaj so Spartanci padli pri Leo¬
nidah ali Termopilah?" nato jaz.

„Vem; a ugibajte vi!"

„Jaz za svoj del sem že na čistem, g. profesor,
in če se Špartancem še ljubi padati, za svoj del jim
privoščim iz srca. A vi ne veste! “

„Vem; a ugibajte vi!"

„Ne, dragi gospod profesor, jaz ne ugibam; to
je vaša stvar — ker ravno zato so padli
Spartanci pri Termopilah, da bodo ugi¬
bali o tem še pozni profesorski rodovi."

Nočni pogovor.

Zbudil sem se. Tajnostno je sijala bleda luna
skozi špranje vegastih veternic v mojo tesno sobico
ter obsevala posebno mojo srajco, ki je bila zdrk¬
nila s stola na tla. Če bi bil kaj sentimentalen, počel
bi sedaj sanjariti, in jutri bi imeli ducat sladko¬
snednih pesni na razpolago. A sentimentalne nravi
nisem, zato sem se obrnil v zid in skušal zaspati
vnovič. Pa vraga, kaj boš zaspal pri tem šumu!
Sklonim se v postelji. Straši ne, to sem takoj kon-
statoval, ker mojih upnikov še nihče ni umrl. Miši
tudi ne delajo takega ropota. Kaj neki je tedaj bilo?

Iz priprte moje knjižnice so uhajali glasovi, pri¬
tajeni a razločni. Poslušam natanko. Slovensko so
govorili.

„No, daj malo prostorčka, daj malo in ne pri¬
tiskaj tako. Pošten kristjan še spati ne more."

„Tiho, zelenec zeleni!"

„Saj sem rad tiho, ali da mi tako pritiskaš moje
drobne kosti, to ni človekoljubno."

„Jaz sem pa vezana, jaz sem pa vezana!"

„Saj to že davno sem na tihem slutil."

„Tedaj molči!"

137

»Molčal naj bi še povrhu, ko spati ne morem.
Oj koliko bolje mi je bilo prejšnje čase pri „Čaši
opojnosti.“ Da me je morala nesreča sem privesti:

Oj ljubica iz prejšnjih dni
iz polupozabljenih jasnih dni.“

»Drugih bab mi pa nikar ne hvali tu vpričo
mene. Veš, jaz sem »Zlata vas.“ Imela sem že mnogo
čestilcev in . . .“

»Oh, saj sem jaz tudi ženska."

»Kako ti je ime?"

,, Erotika. “

„0 jojmini, o j oj mini!'‘

Ta vzklik menda ni bil na mestu, ker grozen
šunder se vzdigne po predalih. Različne glasove v
različnih jezikih je bilo čuti. Prvi, katere sem raz¬
ločil jasno, bili so:

„riba

ribe

ribi

ribo ..."

Koj za to slovnico se je oglasil Heine: »Icli
weiss eine alte Kunde."

»Obdrži jo zase!" nato nek drugi, mislim, daje
bil Levstik. A dobrega moža je čakalo še kaj dru¬
gega, ker v tem hipu se oglasi zbor:

»Sedem nas je, sedem
doktorjevih sinov."

138

To so bili sešitki Glaserjeve zgodovine slov.
slovstva. A temu zboru je odgovarjalo pridržano hi¬
hitanje nekaterih knjižic kočljive tvarine. Te je zopet
resno opominjal Mantegazza, naj mirujejo. Sploh
je vsak nekaj bleknil, le na najnižjem predalu so
Reelamovi bratci složno drnjohali. Kar naenkrat
zagrmi iz višine: „Ruhe!“ Goethe se je bil oglasil, in
koj potihne vsa drobnjav, le Leixnerjeva dvojčka sta
še nekoliko zaškripala:

Nekaj časa ni bilo čuti ničesar, potem pa zaše¬
peta madama Zlata vas.

„Glej, vsega tega si ti kriva. Zakaj pa vpiješ
tako, da se srenj s ki hlev mora s ki dati."

Že sem bil z eno nogo zunaj postelje, da bi pri-
solil robati madami zaušnico, ker govori tako malo
spoštljivo o moji knjižnici, kar odgovori Erotika:

„Ta je lepa, sedaj zvrača krivdo name. Kaj se
res ne spomniš, da si ti nekaj zavpila, nek: o joj-
mini. “

„Res, prav imaš, te besede so moje. Dete
vunder,  kako človek pozabi!"

„Kaj te je pa tako prestrašilo?"

„Veš, nič dobrega nisem slišala o tebi."

„Ivaj neki?"

„Smodili so te, kaj ne?"

„Seve, seve."

.,Pa nič kaj moralna nisi?"

189

„Zato sem mlada."

„Kaj mlada, mlada. Sem li jaz stara? Pa sem
vendar Ožbeta in Lizo tako lepo poročila, da me vse
livali. Resnično, resnično, kar se v življenji
dobrigaseje, gotovo enkrat svoj lep sad
obrodi."

„Govoriš kakor sv. pismo."

„Na to sem ponosna. Ali o tebi pravijo, da
včasi ne govoriš moralno, celo kolneš. Se nič ne
bojiš boga?"

„Ni še saldiral račun pošteni."

„Dete šentaj!  Kako govoriš?"

„Quando tu dormirai dimentieata?"  *
oglasi se pri tej priči Lorenzo Stecchetti v temini.

„Pssst! Ne rentači zopet tako surovo!" opomni
Erotika Zlato vas.

..Rentači, rentači! Kaj sem stara babura, da ren¬
tačim?"

„Ha, ha, ha, ha!" se zasmeje sedaj Mark T\vain,
in v italjanski jezik prestavljeni Viktor Hugo jame
bloditi v neki čudni mešanici. Zato se pa oglasi ve¬
seli profesor Scheinigg kaj razločno:

„Usen je ledek stan,
kedar je prov pelan,
kedar ha prov pela,
ušen je ja.“

„Kdaj boš spala pozabljena.

140

»Zdaj je tukaj veliki bankrot!" vzdihne
Erotika. In res jedva je spregovorila, že se oglasi
originalni Prešeren iz leta 47.

»Vsi pojte rakam žvižgat!"

Za njim pa zaihti sinko njegov Fischerjeve
izdaje:

»Vsi pojte rakom žvižgat!"

To pa ni nič motilo učenega Delitzscha, v enomer
je godel: »Jahve ist Gott."  Vmes se začuje glasen
kreg; deseti brat in Martin Krpan sta si jih dajala.
Zato sta pa Sjenkijevič in Korolenko si kaj domače
ponujala drug drugemu svoje mesto. Le Vodnik je
pričel neko prav poskočno, kar zdrami Bocc-accia, da
jame pripovedovati najnovejšo svojo novelo. Jedva
ta je zbudil Goetheja, ki mora imeti res vrlo dober
spanec.

„Ruhe!“ zakriči zopet, in šum se poleže.

»Prijatelji kar tiho", pripomni še Prešeren, »dru¬
gače nam začne kaj iz „ Wilhelm Meisters Lehrjahren",
potem do jutri ne bo spanca."

Mir je zavladal, le Stecchetti je še zabrbral v
polsnu:

»E non destarmi piu.“*

Jaz pa vstanem in skrbno zaklenem knjižnico.
Nato se vležern na levo stran in zaspim.

Ne zbudi me vee.

Kritik.

Gospod Erihtonij je sklenil postati leposloven
oeenjevatelj ali kritik. Prišel je do tega sklepa čisto
po naravnem potu. Lirične njegove pesni so mu
vrnili že vsi evropejski uredniki, kakor dramatik je
propadel, kakor romanopisec je faliral. Ker se v
svoji mladosti ni naučil pometati cest, mu ni pre-
ostajalo drugega, nego postati kritik. Ali k temu
mu je pomanjkovalo potrebnih študij. Vendar se na¬
poti do slavnega ocenjevatelja dr. Daneba.

Potrka, vstopi in reče:

„Jaz sem Erihtonij.“

„Dr. Daneb. Želite?"

„ Postal bi rad leposloven kritik in obračam se
do vas za potrebne migljaje. Ne bojte se, vaš trud
ne bo zaman.“

„Nu, ustreženi vam rad. Ali dovolite, povejte
mi še enkrat svoje ime.“

„ Erihtonij."

„ Doktor?"

»Ne."

»Ne doktor, hm. Profesor morda?"

„Tudi ne!"

142

„Hm, hm, in vi hočete postati leposloven kritik?"
.Da.*

„ Prijatelj, ne smešite se. Ne doktor, niti pro¬
fesor. Na kakšni podlagi pa hočete kritizovati? Za
božjo voljo, veste li, v katerem veku živite? Brez
doktorstva in brez profesure ne morete kritizovati
niti »sodnijskih poročil". Gospod Erihtonij, izvolite
poprijeti se drugega posla."

„Ali jaz čutim v sebi kritično žilo."

„Ne morem vam pomagati."

»Tedaj doktorat ali profesura?"

»Ce le mogoče oboje, ali vsaj prvo."

„Doktorat, kakšen?"

»Kateri si bodi; doktor juriš, doktor filozofije,
doktor medicine, doktor filologije, doktor tehnike, to
je vsejedno. Samo pravico morate imeti staviti pred
svoj podpis črki „dr". S tem opravičite svojo oceno
in jo tudi utemeljite."

„Tedaj moram na univerzo?"

»Kakor hočete."

„Zbogom in hvala za pouk, g. Daneb!"

»Prosim dr. Daneb.“ —

Pet let po tem dvogovoru se oglasi g. Erihtonij,
takrat dr. filologije, zopet pri dr. Danebu.

„Me še poznate?" ga vpraša.

»Mislim da. Vi ste g. Erihtonij."

„Prosim dr. Erihtonij."

»Pardon g. doktor, nisem vedel."

143

„Nič ne de."

»Želite?"

„Prosil bi vas, da mi podaste glavneja navo¬
dila, ki jih rabi leposloven kritik."

„Kaj čujem? Kritik želite postati, g. doktor?"

„Da.“

„Ne gre."

„Kako ne? Pred petimi leti ste mi namignili,
da jedino profesura ali doktorat opraviči do kritike;
sedaj sem doktor in . . .“

,.ln s tem ste si temeljito zaprli pot do kritike."

„Kako to?" vpraša presenečen dr. Erihtonij.

„ V katerem veku pa živite, g. doktor? Dandanes
ne velja nobena ocena več, ki jo spiše kak profesor
ali doktor. „Dr." pred podpisom spravi vso oceno
ob veljavo."

„Kaj res?"

„Istinito, le povprašajte!"

„ Potem pa hočem opustiti oni „dr.“ Drugega
pripomočka ne vidim."

„A še ta je jalov."

„Kako to?"

»Ljudje bodo prišli kmalu na to, da ste vi
doktor. “

Dr. Erihtonij je padel težko v stol. Dolgo si je
podpiral glavo, a slednjič se mu razjasni obraz in
vpraša znamenitega kritika:

„čujte, kako je to? Ste vi še kritik?"

144

»Seveda! Pripoznan kakor prej/'

„Vam ni ime Daneb?"

„ Seveda. “

„Nu, in niste tudi vi doktor, kaj?"

»Bil, bil, dragi g. dr. Erihtonij.

»Kako to."

„1 nu, ko je postalo moderno, da kritik ne
sme biti doktor niti profesor, napadli so tudi mene
od raznih strani. Takrat pa sem dokazal z dejstvi
in črno na belem, da jaz doktor — nisem n ik dar
bil in mir sem imel.“

»Kaj res?"

»Res, res!"

»Tega bi jaz ne mogel dokazati."

»Žal mi je, g. doktor."

»A moje študije, moja leta! Kaj naj storim
sedaj ?"

„Hm, prevzemite kakšno suplenturo na naši
gimnaziji. Morda se čez pet let zadeva zopet kaj
spremeni."

Genij humorja.

Prigodi se semtertja, da človek kdaj kam za¬
ide, kamor bi pri popolni zavesti ne sel nikdar. Ni
tedaj nobena izvanrednost, če sem jaz pred kratkim
zgrešil pravo pot in se znašel sredi temnega gozda,
da nisem vedel ne naprej niti nazaj. Kriv tega sicer jaz
nisem ravno bil, pač pa so bila znamenja nekega
planinskega društva in generalni zemljevid. Je že
tako, da so generalni zemljevidi zastareli navadno za
-50 let, kar se pa znamenj planinskih društev tiče, so
ta v vseh gozdih po navadi zelena, v brezovih
gozdih izjemoma bela.

Tako sem tedaj stal tam kakor kak govornik,
ki je zgubil nit svojega govora, in če bi bil tedaj
blizu egiptovskih piramid, bi lahko rekel: štiri tisoč¬
letja gledajo name dol. Ker pa to ni bil slučaj, sem
raje molčal in premišljeval, kako bi prišel zopet iz
gozda.

Pritajen smeh me predrami. Ozrem se, a ne
opazim ničesar. Zopet začujem zasmehujoč hi-hi.

»Nekdo me ima za norca", si mislim in jamem
preiskovati najbližja grmičja, a brez uspeha. Pri tem

10

146

pa zagledam precej uglajeno stezico in ob jednem
sklenem nadaljevati svoje blodenje po njej, naj bo že
kar hoče.

Tako sem prišel nakrat do male kočice, stesane
iz surovo obtesanih brunov.

Vrata so bila zaprta, na njih pa je bila pribita
od dežja oprana vizitnica:

„Dr. Pičispak, genij slovenskega  hu-
m o r j a. “

„Glej, glej, kako lepo odkritje si naredil!" si
mislim. »Tedaj le niso prazne sanje, kar se je nam
tam zunaj nekako mrklo dozdevalo. Genij sloven¬
skega humorja res eksistira. Ah, ta je lepa!"

„Kaj ne, da je lepa!" oglasi se za mano nakrat
malce zahripel glas.

Ozrem se. Mal mož, temnih kratkopristriženih
las, zarjavele polti, skrbno obrit in malih, bodečih
oči mi stoji naproti. Oblečen je čisto priprosto v
domače platno in domačo volno. Proži mi roko.

»Jaz sem doktor Pičispak."

„ Veseli me. Jaz sem ta in ta, reven zemljan
in Slovenec. Ni treba pristaviti, da sem zato ..."

„Poln križev in težav."

»Zgrešil sem pot, in dospel sem semkaj."

»Vem, vem. Že dolgo sem pričakoval, da pri¬
dete k meni."

»Kako to?"

147

„Najina pota sta se morala križati. Ali vstopiva,
trudni ste gotovo, lačni tudi in žejni tudi. Potrpite
malce; kam sem neki vtaknil ključ?"

»Morda ga ima vaša soproga?"

»Ne, dragi; dasije, kakor pravijo, slovenski humor
zavožen, vendar tako daleč še ni zavozil. Samec sem.
Aha, tu ga imam potuhnjenca.“

Škripaj e se odpro vratiča.

»Upognite glavo, za boga, da ne butnete v strop.
Genij slovenskega humorja namreč ne sme previsoko
navzgor. “

Prvi prostor je bila mračna kuhinja z dvema
ognjiščema.

»Tu vam skuham kaj malega, medtem pa bo¬
dite tako prijazni in stopite k onemu ognjišču tja in
popihajte z mehom malo v žrjavico. Dosti isker sicer
ne bo dala, a zato so pristne."

»Zakaj pa tako pokajo?

„1 nu, slovenski dovtipi so, in mnogo neobru-
šenih gorjancev je vmes."

Tako sva opravljala vsak svoje delo molče in
zamaknjena. Kar reče doktor Pičispak:

»Dobro je, sedaj pa sediva. Nehajte nu pihati,
inače se bo ves slovenski svet čudil, odkod danes
toliko dovtipov."

Sedla sva in jela mleti z zobmi, dobro pičo mi
je bil zvaril.

10 *

148

»Vince in smodke tudi imam, a to nama pojde
tam v mojem muzeju bolj v slast."

»Čujte", ga vprašam, „se vsi ti dovtipi, ki se
iskrijo od vašega ognjiščatamole, tudi ponatisnejo?"

„1, niti desetina teh. To se vse poizgubi, ker so
ljudje preleni poslati jih kakemu uredništvu."

»Bi jih pa vi napisali. 1 '

„Ej, meni črnilo smrdi!"

»Pa najemite si kakega pisarja."

„Kako neki, saj sam jedva shajam. Zastonj pa
se ne mara tako kmalo kdo truditi v moji službi, raje
pošilja brezplačno poročila o veselicah, porokah in
drugih nezgodah v svet, samo da potem po njegovi
s m rti stoje v dotičnem časopisu stereotipne besede:
bilje naš sotrudnik. Tako pametni pa naši humoristični
listi le še niso, da bi za par doposlanih dovtipov na¬
redili po pošiljateljevi smrti o njem tako neslan dovtip.
Ce pa je poročevalec takih novic spisal celo par
uvodnih člankov, ki se tako malo bero, prigodi se
lahko celo, da obrobijo, ko umrje, list s črnim trakom.
Kaj takega se pa pri humorističnih listih še ni pri-
godilo, pri slovenskih še najmanj, ker ti navadno ne
prežive sodelavcev."

»Glej, glej, na to še mislil nisem. Zato tedaj
izrek: humor je humoristu nehvaležen."

»Kaj hočete, tako je pri nas."

»Zato menda Slovenci nismo za humor sposobni."

149

»Molčite mi o tem, če me nočete razjeziti. Pred
seboj imate sedaj genija slovenskega humorja in ne
kakšnega urednika političnega časopisa, kateremu bi
lahko jadikovali pod tem naslovom."

Jezno me je pogledal mož in obmolknil sem.

Dokončala sva bila kosilce in sedaj sva vstala.
Doktor Pičispak me dovede do nizkih vratič, nad
katerimi je bila deščica z napisom: Muzej.

Vstopiva. Dvoje okenc je pripuščalo še precej
svetlobe v sobico. Sredi sobice je bila mizica, ob
stenah pa visoke omare s steklenimi vraticami.

,,Sedite!" mi veli genij slov. humorja in potem
prinese trojico temnih steklenic in škatljico srnodk.

..Zapalite!" reče vljudno in si sam prižge
smodko, potem pa jame nervozno letati in skakati
po sobi.

»To pa je že odveč, da se kaj takega zgubi.
Že tri dni iščem in iščem, saj pravim, slovenski
humor nima sreče."

„Kaj pa iščete?"

»Eh, saj vem, da vi nimate."

»Morda kak rokopis?"

»Ne, hvala! Vijak iščem, da bi odmašil ste¬
klenice."

»Ej, prej bi morali povedati, take reči nosim
jaz vedno s seboj. Tu je, odstopim vam ga."

150

„ Oj, srečen med srečnimi, blažen med blaže¬
nimi! Vidim, da ste pravi mož! Sem ž njim! Tako,
delila bova med seboj, vi z mano vijak, jaz z vami
vino. — Na zdravje!"

„Bog vas živi!"

Izpraznila sva kupici, nato mi reče doktor
Pičispak:

„Sedaj pa, če vas zanima, moj muzej."

»Seveda me.“

Stopila sva k prvi omari. Skrbno jo odklene
naš genij. Ozki predalčki polni časniških izrezkov
puhnejo svoj zaduhli prah v naju.

Pičispak me prime za roko.

»Prijatelj, če vas je kaj humorista, ne preblizu.
Tu je strup."

„Kaj pa hranijo ti predali?"

»Kaj hranijo? Ej, mnogo, mnogo! Ves strup
hranijo, s katerim so hoteli zavdati in v novejem
času še hočejo zavdati slovenskemu humorju. V tem
predalčku n. pr. so jako učene razprave jako učenih
modrijanov o eksistenci slovenskega humorja. Žalost
me obide, če se spomnim, na kako sofističen način
so me hoteli zanikati. Tu n. pr. so štirje članki ne¬
kega doktorja prava in bogoslovja, ki je prišel do
tega imenitnega sklepa: Jaz sem Slovenec in sicer
zelo učen Slovenec, korifeja z jedno besedo. V meni
je združeno vse slovensko duševno bogastvo, in jaz

151

čutim v sebi politikama, nacijonalnega ekonoma, go¬
vornika, pisatelja, pesnika in filozofa, ahumorista
ne  čutim v sebi. Ergo humorja ni v slovenski krvi,
inače bi bil jaz tudi znamenit humorist. Ker nisem,
slovenski humor tudi ne eksistira. — Fenomenalno,
kaj ? “

»Epohalno!“

„A pustimo to, saj pameten človek ve, da humor
eksistira. On eksistiravživahni, odločni krvi,
ki se je manj učila, aveč, mnogovečživela.
— Tu drugi predal! Zopet hud strup."

»Kaj je v njem?"

»Razne ocene, rezke, ostre in skoro povsem ne¬
opravičene ocene onih malo šaljivih spisov, ki smo
si jih Slovenci vendarle še privoščili. Da, kritizovati
pa znajo Slovenci, to je res, posebno humor znajo
kritizovati. Skoro bi rekel, da so na onega posebno
hudi, ki se drzne blekniti kakšno pošteno. Te kritike
so hud strup za mladega humorista; jaz jih hranim
ker so skrajno — smešne. Nu, kar še vidite po
drugih predalčkih v tej omari, to je zbral vse dolgo¬
letni moj trud. Tiskovni škrati, visokozveneče besede,
nedoslednosti raznih političnih časopisov in kar je
še drugega neprostovoljnega humorja med Slovenci
bilo ponatisnjenega, je tu zbrano. Ce boste delj časa
moj gost, vam je vse to na razpolago. Sedaj pa k
drugi omari."

152

Odprl jo je, precejšnje število knjig se je raz¬
vrstilo pred mojimi očmi. Sredi njih je bila edina
zlatom vezana: „Martin Krpan".

„To je naša humoristična literatura od Trubarja
sem,“ reče mi dr. Pičispak. „Seveda sem se držal
pri zbiranju teh knjig morda malce drugačnih
načel kakor profesor Glaser, ki našteva v svojem
..kazalu po strokah za vse štiri zvezke" slovstvene zgo¬
dovine celih pet humorističnih pisateljev z malce
več humorističnimi delci. In tudi dr. Ilešič, ki pozna
v hrvatskem „Kolu“ le jednega, jedinega slovenskega
humorista, bi si pri pogledu na to omaro svoj izrek
premislil. Kakor vidite, sem uvrstil „Martina Krpana"
brez vsakega dvoma sem noter in še druge knjige
šaljivega obsega kakor n. pr. nekaj Jurčičevih. Potem
sem tudi izrezal iz marsikaterega naših leposlovnih
listov marsikakšno črtico in jo stlačil v te predale,
dasi je bil naš humor do pred par leti, izvzemši častne
izjeme, precej naiven. Sedaj je že bolje in upam, da
se še poboljša. Potem pa vidite mnogo knjig, ki ste jih
vajeni iskati pod rubriko: ..modroslovje", ah ..nabožne
knjige", ali ..jezikoslovje", ah povsod drugod, le pod
ono ne, kamor pravzaprav spadajo, pod „humor“. Se¬
veda nočem trditi, da so dotični pisatelji res name¬
noma šaljivo pisali, vendar je v njihovih pozabljenih
delih marsikakšno dobro zrnce in — originalno. Ce
bi se hoteli v vse to uglobiti, morate pač delj časa
ostati pri meni. Vabim vas vdrugič!"

153

»Hvala lepa za sedaj! Hočem si premisliti."

»Tako je prav! Sedaj pa do tretje omare. Kakor
vidite, ji je napis: »poezije' 1 . Na humorističnih ali sa¬
tiričnih pesnih smo presneto borni. Jedino Levstik
mi je prava tolažba, če pogledam sem noter. Ne rečem,
da bi je kdo drugi ne zakrožil tudi pošteno, tudi
marsikatera narodna pesen je zopet dokaz, da
naš narod ljubi humor. Vendar se je v poeziji še
veliko več grešilo v imenu humorja negoli v prozi.
Za humoristično pesen je vsaka pokveka
dobra!  Naši humoristični listi ravno na tem največ
pešajo. Ali tudi tu sem se držal svojega načela: Kal¬
ni storjenega namenoma, morda je nehotorna. Ej, take
poezije pa ne manjka Slovencem. Marsikakšno liri-
larično zbirko sentimentalnih poezij boste tu našli in
še mnogo izrezkov povrhu. Jej, če to berete! Ha, ha,
za poknit! Primimo le jedno za lase. Tako, poslu¬
šajte, to grozno, srce pretresujočo balado ..."

Že je imel listek v roki. Ustavim ga:

,.Za boga ne, da naju ne kompromitirate!"

,.Kako to? -1

»Misel se mi je rodila, zapisati najin pogovor
ter ga priobčiti natanko po resnici. Ce vi sedaj berete
ono, ono balado, potem moram tudi to omeniti. Ves
svet me bo vprašal, kaj ste vi brali. Dolgo ne bom
mogel tajiti, na dan bo moralo, in potem uboga moja
glava, dvakrat uboga, če — vaše ne vdobe. 1 '

154

,.Aaa! take baze mož ste vi!" reče nato za¬
teglo dr. Pičispak in me pogleda ironično s svojimi
bodečimi očmi.

„Hm, menda vam ne bo neprijetno," se skušam
v zadregi izgovoriti, „če objavim najin pogovor?"

„Nikakor ne! Samo jedno prosim, le v kakšnem
političnem listu ne.“

„Brez strahu.“

„Potem že, a odgovornosti ne prevzamem no-
bene.“

„Vso jaz."

„ Dobro tedaj. Ker vidim torej, da vi za liriko
nimate pravega smisla, obrniva se do četrte in slednje
omare. Tu imam vse številke vseh naših humori¬
stičnih listov: trinajst različnih jih je od prvega do
slednjega. Kupički niso veliki kakor vidite. V desnih
predalih so zaviti v črne zavoje umrli: Brencelj,
Brus, Sršen, Železnikarjev Škrat, Rogač, Jurij s pušo,
Petelinček, Levstikov Pavliha, Ljubljanski Pavliha,
Brivec in Tržaški Škrat. Sami moški, kakor vidite, in
dasi so zmerno živeli, živeli so le kratko. Solzo vidite
v mojih očeh; njim velja, prerano umrlim. Na tej
strani pa sta še živeča vrli naš Jež in trinajsta v šte¬
vilu, ženska — mlada Osa. Tudi ta imata trdo živ¬
ljenje, da bi le imela trdovratno! Mnogo predalov pa
vidite praznih. Ti so namenjeni prihodnjim humori¬
stičnim listom in morda kakšnemu sedanjemu, če se
bo pošteno odebelil. Profesor Glaser pravi v svojih

155

celili 18 vrstah, s katerimi je premotril vse naše
humoristične liste, koj v uvodu: „Za šaljive liste so
v Slovencih tla neugodna, ker nas je premalo." Pod¬
pišem jaz dr. Pičispak ta izrek, a samo do vejice,
ker bistroumnosti, ki je po vejici, ne segam niti do
kolen. S svojo, sicer tudi doktorsko, razsodnostjo
namreč res ne morem pretuhtati, v kakšnem obziru
nas je premalo. Saj zdržujemo okrog 50 političnih,
razne leposlovne, gospodarske, znanstvene, strokovne,
nabožne, vzgojeslovne liste — vraga bi ne enega
humorističnega, ali pa dva. — Preveč suhoparne zvo-
narske politike se nam vsiluje, altro che! Za 50
političnih listov nas ni premalo! Se 50 nam jih
dajte, pa bomo rešeni. Res, da so humorističnih
listov uredniki tožili in se še tožijo, da manjka so-
trudnikov. A tudi v tem pogledu se še vse premalo
spodbuja. Sicer pa humoristi tudi ne vzrasto kar tam
za plotom kakor politikarji, oni so bolj redke rastli¬
nice, da bi ne rekel izjeme. Vendar tudi v tem obziru
sem že brez skrbi, vsaj ljubljanska lista kažeta, da
tudi v Slovencih ne pomankuje humorističnih in sa¬
tiričnih peres. Toda sklep: Ali ga boste še en ko¬
zarec ali ne? Ostanete pri meni ali ne?“

»Hvala za prijetne urice, ali ostanem ne. Prvič
bi si vaše lepe nauke rad takoj zapisal, in to se stori
doma najbolje, drugič pa vas itak še enkrat obiščem,
ko bom imel več časa na razpolago. Na vaše zdravje,
doktor!“

156

„Na vaše! Vaša želja, moja volja. Pa pojdite, a
ne pozabite priti zopet kdaj k meni."

Vzel je grčavo palico v roko in spremil me je
do gozdnega roba. Tam pa mi je podal roko in rekel
mi je smehljaje:

„Pa zbogom! Dalje vas ne morem več spremiti,
ker danes imamo geniji humorja raznih narodov
svojo sejo. Daši so skoro vsi drugi v samih frakih
in salonih, me vendar neradi pogrešajo. Pa nič mi
ne zamerite, kar sem vam rekel, ker vedite, genij
slovenskega humorja je dandanes malo drzneji nego
je bil pred recimo desetimi leti. Na svidenje!

„Na svidenje, dr. PičispakP —

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIENICA

00000490228