PREHAJANJE LJUDSKIH PESMI   IN NAREČJE
Navedel bom le nekaj ugotcwitev, ki sem jih izluščil iz gradiva, zbranega po zadnji vojni na razmeroma majhnem področju domače soseske treh vasic Podvrh — Cetena ravan — Zapreval. Govor tega ozemlja je severovzhodno poljansko narečje, vendar je že na meji selškega narečja, torej tudi na meji med rovtarsko in gorenjsko narečno slcupino. Mejo tvori gorsiki hrbet in verjetno so že zaradi tega sledovi medsebojnih narečnih vplivov majhni. Ljudsko izročilo pa je prehajalo v večji meri. Izročilo v nevezani besedi se je novemu narečju docela prilagajalo, medtem ko je vezano besedo že zaradi svojskega ritma in rime težko povsem prilagoditi drugi narečni skupini. Ker pa težnja po prilagajanju tudi tu obstaja, se ^pojavijo dostikrat zanimive jezikovne kombinacije.
Na področju prej omenjene soseske so namreč v čistem domačem narečju (govor starejše, še živeče generacije) pretežno le tiste ljudske pesmi, ki so snovno vezane na domače kraje — torej pesmi lokalnega značaja. Tako stara pesem o jezeru v Poljanski dolini s pristanom v bližnjih Javor j ah, kakor tudi novejše, n. pr. iz prve svetovne vojne pesem o javorski gosipodi, ki je iskala italijanski balon, o oddanih zvonovih itd., pesmi iz zadnje vojne in iz povojne dobe. Avtorji novejših pesmi so večinoma znani.
V čistem narečju so dalje otroške in pastirske pesmice, vse otroške onomato-poije, uganke, poštevanja, spraševalnice (Kej ma dielal? Cinčarje ma toukl!...) in molitvice.
V domačem narečju sem zasledil še nekaj pivskih pesmi, poskočnic (Moja dekle je tieuLa ...) in ženitovanjsko pesem (Tam na unkrej Rima ...). Ce so te pesmi prišle od drugod, so se že docela prilagodile novemu narečju.
Večina pesmi, tudi starih, pa kaže v jeziku v večji ali manjši meri ,znake, da so prehajale iz soseščine, zlasti iz velike gorenjske narečne skupine. Tudi stare pesmi, za katere je bilo mogoče idognati, da so prišle v kraj iz rovtarske skupine, kažejo nenavadno arhaične oblike. Proces prehajanja je bilo mogoče približno ugotoviti za dobo, ki je še v spominu starejših ljudi.
Iz bližnje in daljne okolice so prinašali nove !i)eSmi novi posli (hlapci, dekle, pastirji), ki so navadno služili vsaj leto >dni. Tako je n. pr. v Ceteno ravan prinesel pesem o smrti, ki pride po nepoštenega mlinarja (Smart na durce potarkla), hlapec IVtartin iz Studera v nasprotnem koncu Poljanske doline; pesem Suha 'muha kumama pa neka pestunja iz bližine Škofje Loke.
Nove pesmi so prihajale tudi z nevestami in ženini, ki so se od drugod pri-možile oz. priženili v kraj. Tu je bila n. pr. že znana pesem o velesovski nuni Uršiki. Ko pa je prišla k Martinšku v Zapreval »ta mlada« iz IMartinj vrha (selški dialekt), je prinesla novo varianto z novo melodijo, ki se je v kraju udomačila. Poleg stare so včasih za ispremembo zapeli »ta novo«, ki je niso izpreminjali.
Številne ljubezenske, vojaške, pivske, zabavljive in tudi »klamfarske« pesmi so prinašali domači fantje od vojakov; posebno v stari Avstriji, ko so služUi skupaj s fanti iz drugih slovenskih pokrajin v znanem 17. »kranjskem regimentu«. Nekateri dobri pevci so jih prinesli za celo pesmarico in mnoge so se udomačile, predvsem pa »klamfarske«. Celo danes se fantje, ki služijo na jugu, nauče ipesmi (posebno dalmatinskih), in ko se doma snidejo, jih vneto pojo v nekaki »jugoslovanščini«.
Tudi tuji idelavci so zanesli nove pesmi; tako se je v iteh krajih razširila prej neznana koračnica O j, tam na ravnem polju, ki so jo prepevali zidarji z Vipavskega, ko so pred prvo svetovno vojno gradili novo šolo v Javorjah.
Nekaj. i)esmi je prišlo v kraj tudi s preužitkarji, ki so ostali na stara leta na tujem brez vsega in so jih vrnili v breme domači soseski. Svojo bridko pot od hiše do hiše so si lajšali nekateri s pesmimi, ki so ugajale zlasti otrokom, in tako so se ohranile. Pesmi bežnih obiskovalcev (beračev, kolednikov, romarjev) so se redko, večinoma le v odlomkih, vtisnile v spomin.
V novejšem času so prodrle na vas pesmi, ki so se jih pevci naučili po društvih; partizanske so prinesli številni obiski brigad (pesem Ko v mladem jutru je nastala v bližini); s povojno elektrifikacijo so se uveljavile nekatere prej neznane ali pozabljene ljudske pesmi preko radia, priključile pa so se jim še priljubljene popevke.
Kar so prevzemale novejše generacije, ki so že pismene, se jezikovno in glasovno ni kaj prida spreminjalo. Cim bolj pa gremo nazaj v ipreteklost, tem bolj so se iz drugih narečij sprejete pesmi spreminjale in prilagajale. Posebno so se prilagodile stare molitve v verzih; zanimive so že zaradi arhaizmov in tujk, ki že dolgo niso več
172
v rabi, n. pr. Jezus zakarči, zelen jungrad (n. Baumgarten), fjuala (n. Viole). Ponekod pa vendar čutimo predlogo iz tujega narečja, le za silo prilagojeno, n. pr. parvič, na ravno pole itd.
Tudi starejše ljubezenske pesmi so se močno prilagodile, n. pr.: Kulkarkat sn oz rajža paršu, pa sn par tebi drujga nejšu... Verz je v pristnem narečju, moti le nereducirano tebi. — V veliki meri so ise udamačile poskočnice, zlasti glasovno, vendar se tuji izraz navadno ni zamenjal z domačim, n. ipr.: O ti fantič prekliet, kej s nariedu dekliet... Domač izraz za fantič je v teh krajih le fantin, fantinuc.
Večina tudi v starejši dctoi sprejetih pesmi pa se je omejila le na rahlo difton-gizacijo glasov e in o, na prehod zapornika g v priporo in skupin I j, nj v jI, jn.
Te ugotovitve naj bodo opozorilo za nadaljnje raziskavanje ljudskih pesmi vseh
narečij z jezikovne plati. Janez Dolenc