ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 13. februarja 2003
Leto XIII, št. 3
ZANIMIVO BRANJE ZA OTROKE IN ODRASLE str. 3
MENJE NAS JE BILAU, DAPA VESELI SMO BILI str. 4
Prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku
Kultura mora biti del našega vsakdanjika
»Kultura ni le literatura, glasba, slikarstvo, kultura je tudi to, kako govorimo, kako se obnašamo... Kultura je del našega vsakdanjika,« je povedala na osrednji prireditvi porabskih Slovencev ob slovenskem kulturnem prazniku slavnostna govornica Erika Koleš Kiss, članica monoštrske samouprave.
Prejšnji teden so se v Porabju in v drugih krajih na Madžarskem, kjer živijo v večjem številu Slovenci, zvrstile številne prireditve v počastitev slovenskega kulturnega praznika.
Državna slovenska samouprava je organizirala 7. februarja v Monoštru v Slovenskem domuskupno proslavo za slovenske osnovno ter srednješolce. Program so pripravili monoštrski osnovnošolci. Učenci višjih razredov so v okviru učne ure predstavili življenje in poezijo Franceta Prešerna, učenci nižjih razredov so se pripravili z otroškimi pesmimi in kratko igrico. Glede na to, da prihajajo prav učenci monoštrske šole iz okolišev, kjer je asimilacija najmočnejša, moramo pohvaliti tako učence kot njihove učitelje, kajti v program je bilo vloženo veliko dela in truda. Proslave so se udeležili tudi učenci osnovne šole iz Kuzme, ki so se predstavili z dramatizacijo Prešernove-
ga povodnega moža.
8. februarja so praznovali Slovenci v Budimpešti in v Szombathelyu. V madžar-
skem glavnem mestu je proslavo organiziralo Veleposlanišvo R Slovenije skupaj s slovenskim društvom. V
programu sta nastopila gledališka skupina Nindrik-indrik iz Monoštra in Moški pevski zbor iz Kranja.
Slovenci in (tudi) Madžari v Szombathelyu so se v lepem številu zbrali v cerkvi sv. Martina. Slavnostni koncert Mešanega pevskega zbora A Cappella iz Petrovč je navzoče navdušil; za zahtevno sestavljen program je poskrbel zborovodja Mitja Bervar. Sakralnim pesmim v latinskem in nemškem jeziku so sledile skladbe slovenkih avtorjev. Dodatna pesem - Lipa zelenela je - je veličastno zvenela med zidovi cerkve.
Zbor je s svojim zahtevnim programom navdušil tudi na osrednji prireditvi v Monoštru. 9. februarja se je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru zbralo kakih 120 ljudi, člani kulturnih skupin in društev, slovenski učitelji in dijaki, proslavo je počastil generalni konzul dr. Zlatko Muršec.
Pred koncertom pevskega zbora se je predstavila Enciklopedija Slovenije. Gostje Zveze Slovencev so bili glavni urednik Enciklopedije Dušan Voglar, odgovorni urednik Martin Ivanič in urednik Bela Sever. Enciklopedija posveča veliko pozornosti zamejcem in Slovencem po svetu, med njimi tudi nam Porabcem. (O prireditvah ob 8. februarju več v naši naslednji številki.)
Marijana Sukič
2
Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija
Najobsežnejša letošnja naloga: prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost
Ustanova doktor Šiftarjeva fundacija, ustanovljena leta 1996, bo tudi v tem letu nadaljevala s svojimi aktivnostmi, ki jih v grobem lahko razdelimo med stalne naloge: denimo skrb za Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih in posamezne vsebinske in enkratne projekte: recimo organizacijo mednarodnih znanstvenih srečanj. Na prvi letošnji seji v Ljubljani so za predsednika programskega sveta vnovič izbrali akademika dr. Antona Vratušo, na seji na Tišini pa so namenili osrednjo pozornost pripravam na mednarodno znanstveno srečanje Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Na naslednji seji 7. marca v Ljubljani pa bodo sprejeli dokončno oceno o uresničitvi projekta Mednarodna znanstvena konferenca sezonstvo in izseljenstvo - sosedstvo Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Konferenca je bila v Radencih od 22. do 25-oktobra 2002.
Predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije dr. Oto Luthar je na seji v Ljubljani povedal, da bo na Petanjcih začela letos delovati raziskovalna enota Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Podobne enote ZRG SAZU, katerega direktor
je dr. Oto Luthar, v Sloveniji že ima, naprimer v Tolminu.
Ustanovitev enote ima širši pomen, predvsem zaradi vključevanja obrobnih območij v državne raziskovalne projekte. Zdaj je tako, da kar 89 odstotkov denarja, namenjenega v Sloveniji za raziskovalne dejavnosti, porabijo inštitucije v Ljubljani. Raziskovalno enoto ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja pa naj bi dobila Lendava. Mladi raziskovalec se je za delo v Lendavi že pripravljal na inštitutu v Ljubljani, vendar je pred leti za uresničitev zamisli zmanjkalo denarja. Zdaj kaže bolje, je povedala dr. Albina Nečak Luk.
Mednarodna znanstvena konferenca Prekmurska na-
rečna slovstvena ustvarjalnost bo 14. in 15. julija v Murski Soboti. Koordinator priprave je Jože Vugrinec iz Pokrajinske in študijske knjižnice. V dveh dneh se bo na konferenci zvrstilo prek dvajset referatov, njihovi avtorji pa bodo iz Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Vsebinsko bodo referati razdeljeni v tri skupine: v prvi skupini bodo razpravljali o jeziku: Franc Novak - O Slovarju stare knjižne prekmurščine Vilka Novaka, Zinka Zorko - Prekmursko narečje med Muro in Rabo na vseh jezikovnih ravneh primerjalno z današnjim nadnarečnim
prekmurskim knjižnim jezikom; Franci Just - Verzne, kritične in pesemske oblike prekmurskega narečnega pesništva (in proze), Franc Zadravec - Narečno v prozi Miška Kranjca; in v tretji o narodopisju in kulturi: Marija Kozar Mukič - Porabske pesmi v Štrekljevi zbirki, Marijana Sukič - Pregled kulturnega življenja porabskih Slovencev, Franc Kuzmič -Založništvo v Pomurju v samostojni Sloveniji (z dodatkom Bibliografije del, ki so izšla v tem času v prekmurskem narečju). Predvidena je razstava dragocenosti Pokrajinske in študijske knjižnice v Galeriji ali v novih prostorih knjižnice, če bodo do tedaj odprti, za zaključek pa bo za udeležence študijska pot Po sledeh kulturne dediščine: obisk Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih, Strukovec, rojstnega kraja Štefana Kuzmiča, in Cankove, rojstnega kraja dr. Avgusta Pavla, in še kaj vsebinsko zanimivega. Kot ob dosedanjih znanstvenih srečanjiih bodo tudi tokrat pripravili zbornik o Prekmurski narečni slovstveni ustvarjalnosti.
Še to pomlad, napoveduje akademik dr. Anton Vratuša, bo izšel zbornik s posvetovanja o življenju in delu dr. Avgusta Pavla. Posvetovanje
je bilo na univerzi v Mariboru, ko so odkrili spomenik dr. Avgustu Pavlu in ga tudi na ta način uvrstili med velikane duha v tem delu Evrope. Zbornik bodo predvidoma predstavili v Kulturnem domu - Pavlovi hiši v Potmi pri avstrijski Radgoni. Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija ima v programu tudi Dan spominov in tovarištva 9. maja v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih. Prva prireditev, namenjene so predvsem mladi generaciji, je bila lani in posvečena temi Pesem odporništva v narodnoosvobodilnem boju. Letošnja tema bo Bolnišnica Franja, za prihodnje leto pa je napovedan dogodek v znamenju pesnika Karla Destovnika Kajuha. Lanski program so pripravili dijaki ljutomerske in soboške gimnazije, tako bo tudi letos, le da bodo sodelovau tudi učenci osnovne šole Tišina.
Na seji na Tišini so še dogovorili, da se bo programski svet aktivno vključil tudi v nastajanje naravnega parka Goričko-Raab-Orseg. Predvideno je, da bi slovenski del parka - v Avstriji in na Madžarskem so to že storili -odprli jeseni v gradu pri Gradu na Goričkem.
eR
V Köcski nas tö štejo
Že dostakrat smo o tom pisali, ka tisti Porabski Slovenci, steri so daleč kraj Prišli od svoje rojstne vesi, dostakrat bole vömo štejo nase novine kak »domanji«. Oni tak čütijo, ka so novine (kalendar, kaseta), stere jim pošilamo, tak kak kakšen štrik, steri je vküpzveže z njino rodno krajino. V taum smo eške bole gvüšni gratali, gda nam je pošta nej tak dugo nazaj prinesla pismo pa kejp iz Köcska. Poslala go je Braunštein Ágostonné, Hájnina Marica.
»1954. leta smo prišli es na repo pa smo od tistoga
mau eti gé. Tü smo küpili grünt pa ižo gorpostavili,« nam pišejo. Prosili so nas, če bi leko kejp, na sterom sta z možaum Guslinom eške Obadva zdrava, notradali v novine. Vüpajo, ka je na Gorenjom Seniki eške spoznajo. Njina iža se je po domanjom zvala Hájnina.
Tau željo jim z veseljom spunimo, vej pa vejmo, ka je v zadnjom časi njini Žitek tö nej leki, kak če bi je gospauda Baug sprobavo. Mauž Gusli je že več lejt betežen, tetica Marica ga opravlajo, kakoli ka so oni tö nej pri najbaukšom zdravji. Dapa
oni nas zatok Večkrat pozovejo po telefoni, ka se te leko malo v svojoj maternoj rejči pogučavajo, malo se potaužijo... Največkrat nas te pozovejo, gda se organizira srečanje porabskih Slovencov. Trno radi bi prišli na tau srečanje (ranč tak Jolanka Mecséri ali Rozalija Ropoš iz Köcska), dapa zavolo betega ne morejo.
Vüpamo, ka smo jim s tejm, ka smo kejp pa njino kratko pisanje notdali v novine, leko malo veselje spravili.
M.S.
Porabje, 13. februarja 2003
Akademik dr. Anton Vratuša, neumorni vnovični predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije.
3
Milivoj Miki Roš; Škrat Babilon
Zanimivo branje za otroke in odrasle
Konec prejšnjega leta sta založba Franc-Franc iz Murske Sobote in Zveza Slovencev na Madžarskem v zbirki Med Rabo in Muro izdali mladinsko književno delo Milivoja Mikija Roša Škrat Babilon. Prigode nagajivega škrata je Roš v obliki kratkih zgodb že pred tem predstavil bralcem časopisa Porabje, v knjigi pa jih je - s še nekaterimi novimi škratovimi dogodivščinami - strnil v enovito celoto. Besedilo je ustvarjalec najprej napisal v porabščini, potem pa ga je prevedel še v knjižno slovenščino. V knjigi s skupnim obsegom 140 strani tako najprej beremo knjižno in potem še narečno različico zanimivega in zabavnega besedila, ki je popestreno z duhovitimi ilustracijami Sandija Červeka. Prvoosebni pripovedovalec zgodbe je pisatelj, ki mu je do konca usahnil ustvarjalni navdih. Kljub dolgotrajnemu »votlemu buljenju« v
prazen računalniški ekran se v njegovi prazni glavi ne utrne nobena iskrica domišljije, nobena zamisel, ki bi jo bilo vredno prenesti na papir. Potem pa se na vsem lepem prikaže pritlikavo pravljično bitje, ki nejevernega pisatelja potegne v bliskovito zaporedje vragolij, kakršnih si pred tem ne bi znal izmisliti niti v svojih najbolj drznih
ustvarjalnih dneh.
Kdo je škrat Babilon? Je približno pet tisoč let star bradat možicelj z glavo v velikosti manjšega oreha, z velikimi ušesi - še posebej veliko je desno - ter še daljšimi nohti. Nekoč davno ga je v pesek ob reki Evfrat v Babi-
loniji (tam se še danes rojevajo škrati, le da niso vsi tako dobronamerni, kot je Babilon) zarisala domišljija dečka Umka. V tisočletjih, ki za škrate niso kaj več kot za ljudi leta, se ta popotnik, ki se le izjemoma naredi vidnega ljudem, seli iz dimnika
v dimnik, dokler se ne naseli nekje med Rabo in Muro. Tukaj se v vsej svoji klepetavi veličini prikaže obupanemu pisatelju in mu pomaga iz godlje neustvarjalnosti.
V pisateljevo prazno glavo se z Babilonovim prihodom naseli niz zgodb iz škratove burne preteklosti, poleg tega pa se že nekoliko vsega naveličani umetnik kar naenkrat znajde v vrtincu škratovih ihtavih ukrepov proti različnim vrstam sodobne človeške neumnosti. Kajti ne le da mora pisatelj ponižno poslušati - ob Babilonu je namreč težko priti do besede-, komu vse je pritlikavec v svojem tisočletnem življenju dal poštenega vetra, ampak je tudi priča njegovim številnim naravovarstvenim robantenjem in ukrepom proti ekološko neozaveščenim ljudem. Druženje pisatelja in škrata Babilona ne mine brez posledic. Če škrat na eni strani v pisatelju sproži pravi us-
tvarjalni plaz, pa se na drugi strani prebujeni umetnik škratu oddolži z darilom, ki je vredno še veliko več od tistega, kar je dobil v dar on. Vendar pa - bralcem vsega pač ne gre razkriti.
Škrat Babilon je književno besedilo, v katerem je snov pisateljevega ustvarjalnega postopka prav ta postopek sam. Zelo zapletena, neoprijemljiva vprašanja o umetniškem navdihu Roš razgrne pred bralcem v preprosti, a zelo učinkoviti in nazorni obliki, namenjeni mlajšim in starejšim bralcem. Morda slednjim celo še bolj. Ti so namreč večinoma že opustili vero v škrate, Roš pa nam z nizanjem Babilonovih prigod pokaže, zakaj si je treba škrate, tudi če jih v resnici ni, preprosto izmisliti. Take škrate, ki nam -tako kot škrat Babilon - vsakih toliko zlezejo skozi uho v glavo in nam pošteno prevetrijo možgane.
Štefan Kardoš
Nova železniška proga med Slovenijo in Madžarsko pri Lendavi
Madžarska je bila 55 let edina soseda, s katero Slovenija ni imela železniške povezave. Z nekoliko truda se spomnimo, kako dolge in dolgovezne so bile razprave na meddržavni ravni, kje bo potekala vnovična železniška povezava, ker je bila nekdanja trasa med Mursko Soboto in Hodošem ob gradnji ceste na Goričko razrita in uničena. Ena izmed ponujenih in pozneje zavrnjenih možnosti je bila gradnja skozi Srebrni breg do Gornjega Senika in naprej v Monošter. Potem je padla odločitev, da bo stična točka železniške povezave tam, kot je bila nekoč, med krajema Hodoš in Bajansenye. Zgodovinski dogodek je bil maja 2001, ko sta ministrska predsednika Viktor
Orbán in dr. Janez Drnovšek slavnostno odprla železniško progo med Slovenijo in Madžarsko, mednarodni to-
vorni in potniški promet pa je stekel 10. junija 2001. Lani so po progi prepeljali
600 tisoč ton tovora ali približno tretjino optimalnega prevoza, ki naj bi bil 2 milijona ton. 
Že med pripravami na gradnjo te proge so nekateri gospodarstveniki, med nji-
mi ta čas najuspešnejši pomurski podjetnik Stanko Polanič, dokazovali, da bi bila gospodarsko bolj upravičena povezava med Lendavo in Redicsem. Vendar je, so rekli takrat in zdaj, prevladala politična odločitev za novo progo, pobudniki za povezavo pa niso mirovali, lanskega decembra so ustanovili konzorcij za gradnjo proge, ki naj bi bila prva proga v Sloveniji, zgrajena z zasebnim kapitalom. Minister za promet Jakob Presečnik in Cveto Žalik v imenu konzorcija, sicer pa direktor uprave Nafte, sta podpisala pismo o nameri za gradnjo, kar pomeni, da država soglaša s pobudo podjetnikov in lendavske občine.
Proga bo na slovenski strani
dolga 4,7 kilometra, na madžarski pa 2,3 kilometra, prekmurski del bo stal 5,5 milijona evrov, naložba pa se bo, napovedujejo, povrnila že v petih letih. Ob podpisu pisma o nameri niso mogli tudi mimo logičnega spoznanja, da je železnica med Lendavo in Redicsem prvi korak, drugega pa bo morala narediti Slovenija s povezavo na progo pri Beltincih. Ta del naj bi po sedanjih izračunih veljal 38,5 milijona evrov, poplačan pa naj bi bil v raztegljivih desetih do dvajsetih letih. Tu pa se križajo načrti za železnico s predvideno avtocestno povezavo med Lendavo in Tomyiszentmiklosem.
eR
Železniška proga Lendava-Redics
Porabje, 13. februarja 2003
4
SLOVENIJA PODPRLA AMERIŠKO POLITIKO DO IRAKA
Slovenija se je "z nekaterimi pridržki”, kot je dejal zunanji minister Dimitrij Rupel, pridružila deklaraciji v podporo ameriški politiki do Iraka, ki jo je pripravila Vil-niuška skupina kandidatk za vstop v NATO. Skupina je deklaracijo objavila po ministrskem zasedanju VS ZN, na katerem je ameriški državni sekretar Colin Powell predstavil dokaze o iraških kršitvah resolucij ZN. Vilniuški skupini se je za podporo že zahvalil ameriški predsednik George Bush, močno pa je razburila slovenske mirovnike in nasprotnike slovenskega vključevanja v NATO. V Kopru so potekali protesti proti vojni v Iraku in navzočnosti ameriške letalonosilke Harry S. Truman, proti Carigradu pa se je v ponedeljek odpravil slovenski del mednarodnega konvoja mirovnikov, ki v okviru akcije Živi ščit potujejo proti Bagdadu, kjer naj bi se pridružili ostalim pripadnikom konvoja.
SLOVENSKA DIPLOMACIJA O VSTOPANJU V EU IN NATO
Na Brdu pri Kranju je potekal 9. redni posvet slovenske diplomacije, tradicionalno delovno srečanje slovenskih veleposlanikov, generalnih konzulov in vodij diplomatsko-konzularnih predstavništev z najvišjimi predstavniki slovenske države, parlamenta, vlade, zunanjega ministrstva, gospodarstva ter drugih institucij, dejavnih na zunanjepolitičnem področju. Kot sta v nagovorih zbranim slovenskim diplomatom izpostavila predsednik vlade Anton Rop in zunanji minister Dimitrij Rupel, je Slovenija danes tik pred izpolnitvijo dveh najpomembnejših ciljev slovenske zunanje politike -vključitvijo v EU in NATO. Ob tem sta opozorila na pomembnost uspeha referendumov o vstopu države v obe povezavi.
HUDA RUDARSKA NESREČA TERJALA DVE ŽIVLJENJI Jama Preloge v velenjskem premogovniku je bila ob izbruhu metana usodna za dva rudarja, osem pa se jih je poškodovalo. V trenutku nesreče oziroma ob nenadnem "izrivu" metana in ogljikovega dioksida je bilo v južnem krilu omenjene jame skupno 26 rudarjev. Reševalna akcija je stekla takoj po nesreči, vendar je za dva rudarja že bilo prepozno.
Menje nas je bilau, dapa veseli smo bili
Letošnji slovenski ples je biu prvi ples v fašenkom cajti v Monoštri. Leko bi pitali, Zakoj so se organizatori - delavci Zveze Slovencev na Madžarskem - tak paščili. V tau ji je silila lanjska izkušnja (tapasztalat). Lani je biu slovenski ples na konci fašenka, pred njim je že bilau par balov. Že
na lanskom plesi je menje lidi bilau, kak smo k tauma prva včeni bili. Bilau je takšno leto, gda je na slovenskom bali 350 lidi bilau, istina, ka je te velka stejska bila. Lani nas je bilau kaulek 250, za tau smo krivo držali, ka smo müdni bili pa so se lidgé naveličali
balov. Vej letos! - smo pravli. Zatok smo rezervirali najprvi datum, gda se že šika bal držati, 25. januar. Dapa gda so se začnile odavati karte, smo že vidli, ka nej samo datum kriv biu. Spitavali smo lidi, ka je hiba, ka se njim ne vidi. Ništrnim se je nej vido lanski
ansambel, ka so prej nej zavole špilali, pa največ samo takše moderne, ka je bola za mladino. Starejši pa prej radi plešejo kakšne valčke, polke... Letos smo se te odlaučili za ansambel, steri je rejsan skurok cejlo nauč špilo pa tak, ka je vsakši leko najšo muziko za sebe.
Enim se prej tau ne vidi, ka je za večerjo ruski bife (svédasztal) pa te vsakši mora večerjati, če šče ali nej. Baukše bi bilau prej, če bi navadna večerja bila pa te bi se vsakši sam leko odlaučo, če šče večerjati ali nej.
Ka nas najbole mauti, je tau,
ka je vsakšo leto menje takšni, steri pridejo z vasnic. Po istinsko povedano, slovenski ples naj bi se organizirau za lidi od Gorenjoga Senika do Verice, od Števanovec do Sakalauvec. Ništerni tak mislijo, ka bi dosta baukše bilau, če bi se karte pa tak odavale kak
gnauksvejta, v vsakšoj vesi, nej samo v Varaši na Slovenskoj zvezi. Tau, ka bi se karte samo v Monoštri odavale, smo si ranč zatok zmislili, ka tak mamo tloris (alaprajz) dvorane pa si vsakši sam leko vöodabare pri sterom stauli bi rad sejdo. Gvüšno se eštje spominate, kakšna rabuka je večkrat bila za stolov volo, gda je tau eštje nej tak bilau organizirano. Bili so takšni, steri so več samo pri takšnom stoli mesto dobili, gde je že kakšna druga kompanija sejdla pa se njim nej vidlo, ka morajo z njimi vtjüp sejdati, sploj če so tau kakšni tihinci bili. Bilau je tak tö, ka so padaške nej pri ednoj mizi mesto dobili...
Ranč tau smo steli vöokraužiti s tejm, ka smo samo na enom mesti odavati karte.
(Dapa če bi se tak pokazalo, ka je tau najvekša ovira (akadály), ka bi Slovenci z vasaj Prišli na bal, mo kleti iskali drugo rešitev.) Tau so bili razlogi (okok), stere smo čüli, stere so nam povedali. Gvüšno je ešče kaj drügoga tö, Zakoj je bilau v zadnji dvej lejtaj menje lidi na plesi kak prva. Če se vam ne vnauža, povejte te razloge delavcom na Zvezi, s tejm te pomagali, da drugo leto hibe (če so bile) ne naredimo.
Zdaj pa te rejsan o letošnjom plesi. Za dobro volo je skrbo ansambel Veseli Revirčani, steri se je trno potrüdo. Bal so odprli gorenjesenički folkloristi, steri so zdaj najodprva notapokazali nauvi venček. Navčili so se prleške plese s pomočjauv Viktorja Slavinca. Za tau priliko so eštje harmonikaša »prištölali« iz Slovenije, gospauda Janka Laha. Njima lejpa vala, ka sta nam skočila na pomauč.
Letos je tö biu pripravlen bogati srečolov. Pravi Varašanci bi najbole radi bili, če bi dobili domanji krü ali vrtenke, dapa nejso sreče meli. Tisti z vesi, steri majo doma dosti
košar pa grabel, so pa ranč tau dobili. Oni so si pa želeli, ka bi dobili kakšen Vikend paket v Moravski Toplicaj, ka bi se malo namakali pa bi si počinauli. Dapa, ka si moremo, takšna je sreča!
Za bogati srečolov so prispevala tako podjetja iz Slovenije kot Madžarske. To so iz Slovenije: Radgonske gorice in Kompas Mts iz Gornje Radgone, Mlekopromet iz Ljutomera, Ilirija, Elektromaterial in Terme iz Lendave, Zdravilišče Moravske Toplice, Mura, Ljubljanska banka, Pomurske mlekarne, Murski val, Mlinopek, Založba Franc-Franc, Galex in ID Solidarnost iz Murske Sobote, Cvetličarna
Mojca, Sadjarstvo Smodiš, Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Regionalni center Murska Sobota. Iz Madžarske: Državna slovenska samouprava, Alojz Hanžek, Slovenska manjšinska samouprava Monošter-Slovenska ves, Porabje d. o. o., tovarna Opel.
Na slovenskom plesi smo leko pozdravili veleposlanika R Slovenije v Budimpešti Andreja Gerenčerja pa njegvo ženo, generalnega konzula v Varaši dr. Zlatka Muršca, posanca v madžarskom parlamenti Zsolta Németha in njegvo ženo.
Kakoli nas je letos samo kauli 210 lidi bilau na bali, je zatok veselo bilau vse do pau šrta zazranka. Eni so cejlak tak pravli, ka nika nej baja, če nas je menje bilau, bar nej bilau stejske nej pri staulaj, nej na plesišči.	M. Sukič
Slovenski ples je odprla folklorna skupina z Gornjega Senika
Veleposlanik R Slovenije v Budimpešti Andrej Gerenčer in njegvo žena pa generalni konzul dr. Zlatka Muršec na bali
Porabje, 13. februarja 2003
5
Na glas njegvoga goslina je dosta parov plesalo
Janoš Horváth prejkvzeme odlikovanje od predsednika županijske skupščine Pétra Marka
Slejdnja dva, tri tjedna, če je človek odpro televizijo ali kašne cajtine, skurok nej bilau dneva, ka bi nej vido ali najšo kaj o ciganjskoj manjšini na Vogrskom. Te novice so največkrat nej dobre bilé. Začnilo se je s tejm, ka so se na svojom djilejši elektorov nej mogli zglijati, Sto naj notra pride v državno romsko samouprave, grdau so se obnašala se drli eden na drugoga, celau tak daleč, ka so eni odšli. Gda so se tej eni že trno veselili, ka so gvinili, so je tej drugi gorzglasili, ka je prej štimanja nevelavno bilau. Njajmo tau, ka so eni bole črni, drugi bole rdeči, če politično gledamo, eni bole na lejvo vlečejo, drugi na pravo...
Gda sam vse tau gledala pa štejla mi je na pamet prišlo, ka leko, ka bi njine voditele gnauk mogli v Sakalavce pripelati pa njim pokazati, ka nej samo Ciganji med seuv, dapa Ciganji pa nej
Ciganji (Slovenci pa Vaugri) tö leko v miri vtjüp živejo. Dapa k tauma taši lidgé tö trbejo, kak Janoš Horváth, steri so skurok dvajsti lejt sprvajali sakalovsko folkloro. Če rejsan so sé nigdar nej včili v šaula igrati, njini gosli je tak na čista igro, ka ga je bilau veselje poslüšati, eške
vekšo veselje pa plesati na njegvi glas. Svoj talent (tehetség) so erbali od oče. Ka so dobre vüje meli, smo vsi vedli pa vidli. Če smo se nauve plese včili, smo njim samo
taspopejvali melodijo pa nej trbelo pet minut, so že igrali. Vsigdar so dobre vole bili, nasmejani, njim se nigdar nika nej vnaužalo. Če smo šli gorastaupit v Slovenijo (tistoga ipa smo koman čakali, ka smo vsikšo leto gnauk leko šli v Beltince na folklorni festivali oni so se ranč tak pogučavali slovenski kak sterikoli Slovenec izmed nas. Tau je tö nej mautilo, če so kaj malo naaupek
ali vöobrnjeno povedali. Brž so se gornajšli, spoznali se z Beltinško bando, s tisto staro, gde je na cimbale igro Miška Baranja, Jožek je emo težki bas, Janček pa gosli. Nej zaman, ka sta obadva Jančeka, brž sta se spadašivala.
Tau, kelko je njini gosli pri muziki zaznamüvo, smo samo te vpamet vzeli, gda je več ne djau. »Lejta so odletejla, prsti so drveni, trdi gratali, kakoli bi bila vola, ka bi igro, če več ne morem«, so prali Janči bači na Gorenjom Seniki, da so lani na den manjšin prejkvzeu Odlikovanje za manjšine, stero je njim podelila Komisija za manjšine skupščine Železne županije. Tak so prali, ka so zatok ranč nji vöodebrali, ka so oni dobra pelda za tau, kak se mora lüstvo med seuv poštüvati, kak leko lidgé različne narodnosti lepau vküp živejo pa delajo. Za odlikovanje jim gratulejramo!	M. Sukič
Koranti v Somboteli na slovenskom plesi
V soboto, 1. februara pred podnevom, so v Somboteli na Glavnom trgi lejtali pa rogatali, zvonili s kravdjimi zvonci „korantí” iz Markovec pri Ptuja. S tem so steli zimau taodgnati iz Varaša. Markovci pri Ptuju so ves na Ptujskem polju (po domanje Lükarija - pred prvo bojno so tü dosta lüka pauvali). V vesi majo Etnografsko društvo „Korant”, štero od 1991 vsikšo leto organizira „Fašenk v Markovcih”. Cejla ves se gornaravna za fašenke. „Koranti” so takši fašenki, šteri se gornaravnajo v kosmate birkeče bunde, na glavau si gorpotegnejo kosmati lafli. Samo za oči in lampe njajo malo lüknjo. Na lafli si gorzakelijo dugi naus, pa dugi redeči gezik.
Vüja pa majo iz goseči perotov. „Koranti” so že gnauk ojdli v Somboteli, 1993. leta. Pred par lejti pa so ojdli po Gorenjom Siniki pa na plesi v Monoštri.
Torto, štero vidite na kejpi, je naredla Margit Svetec Mészáros iz Tormásligeta. Ta torta je bila glavni dobitek na slovenskom plesi v Somboteli. Drügi dobitek - aparat za küjanje kafeja- smo dobiu od slovenske samouprave v Andovcih. Tretjega - ednoga živoga zavca - je prineso Feri Gyeček. Dosta dobitkov smo dobili od Državne slovenske samouprave, od Zveze Slovencev, od Vlada Smodiša in Mojce Pelz, od Srečka Kalamara in od članov sombotelskoga drüštva. Meli smo domanji krü, vrtanek, kuglof, lejpe cejkare iz kukarčni lopinj in dosta vse drügo. Vsikšoma se lepau zavalimo! Na slovenskom plesi, štero sta organizirala slovenska samouprava in slovensko drüštvo v Somboteli, so tö gorstaupli „koranti”. Na plesi je igro Vikend band iz vesi Kupšinci pri Murski Soboti.	-mkm-
Porabje, 13. februarja 2003
... DO MADŽARSKE
Največ carskih rezov v Szombathelyu
Po podatkih Državne zdravstvene zavarovalnice se v nekaterih zahodnih županijah rodi dvakrat toliko otrok s carskim rezom, kot je državno povprečje. Še bolj pa izstopa Železna županija oz. porodniški oddelek v Szombathelyu, kjer rodi kar 28 odstotkov žensk s carskim rezom. Zdravstvena zavarovalnica je posumila tudi na to, da se v določenih porodnišnicah odločajo za ta poseg zaradi dvakrat višjega kritja, ki ga plača zavarovalnica. Po mnenju primarij a oddelka v Železni županiji ni nobene univerzitetne klinike, zato vse nosečnice z rizično nosečnostjo rodijo na njihovem oddelku. Za dvig števila porodov s carskim rezom je po njegovem kriv tudi program umetne oploditve, kajti ob takih primerih se velikokrat rodijo dvojčki ali trojčki.
Programi, prireditve
•	14. februarja pripravljajo gornjeseniški upokojenci srečanje, na katerega so povabili tudi upokojence iz drugih vasi, ki so nekoč bili doma na Gornjem Seniku.
•	15. februarja bo gornjeseniška folklorna skupina sodelovala na mednarodnem folklornem festivalu v Vecsesu, kraju pri Budimpešti, kjer večinoma živijo Nemci.
•	15. februarja bodo priredili pustni ples Slovenci v Budimpešti in v Mosonmagyarovaru.
•	23. februarja bo na Gornjem Seniku v kulturnem domu tamkajšnji mešani pevski zbor predstavil svojo prvo zgoščenko. Predstavitev, na kateri bo sodeloval tudi MePZ iz Rogaševcev, se bo začela ob 10.45 (po maši).
6
Irena Barber
Nepovrnjena lübezen
Karči je na železnici delo v Varaši. Soboto vnoči je mogo v slüžbo titi. Tau je nej najbaukše bilau zatok, ka de v nedelo bal. S pojbami so že zgučano meli, ka do šli.
V nedelo rano je z biciklinom domau gono. Rad bi si doma malo počino, depa nej, mogo je v stali ešče pomagati starišom. Tak si je po desetoj vöri lego, stariške so ga nej gonili, gda bi k meši trbelo titi, tak lepau je spau. Popodneva se je začno že pripravlati. Tistoga ipa so se bali že rano zadvečerka začnili. Gda je bila vöra štiri, je že s padašami pri šönteši stau, smejali, veselili so se. Karčina so sploj radi meli, on je emo redno slüžbo pa pejnaze tü, ka so drugi legenge nej tak meli. Pa je nevoščeni tü nej bio. Liter vina je vsigdar plačo pojbom pa tau je za eden večer moglo dojdti. Prišli so pa ciganji iz Sakalauvec. Tistoga reda so po krčmaj dosta igrati Ciganji iz Sakalauvec pa bila je edna banda iz Farkašovec tü. Ciganji na žlakoma naprej vzemajo svoje škeli pa začnejo igrati. Med tejm so že dekle tü prišle, sejdle so posebe od pojbov.
Prauto šeste vöre je iz sausedne vesi edna sploj lejpa dekla staupila v krčmau s sausedno deklov pa z materami. Karči je ranč na dveraj emo oči pa go je zagledno. Sapa ma je stanila. Edno kusto, dugo kito je mejla ozajek, lepa kondrava, sejre vlase pa trno lejpo obleko nasebi. V svojij 24 lejtaj je takšo nej doživo. Sam je nej vedo, ka naj začne, samo je tau napamet vzeo, ka oči ne more doj vzeti z nje. On je zatok tü nej nazaj pojep bio, samo ka se je na tau veselico ranč tak opravo, kak vsakmau. Vedo je, ka de s tauv pa s tistov deklov splesavo. S sausednov zatok, ka se šika, z drugov zatok, ka lepau pleše. Gnauk je edno, gnauk
drugo sprvajo domau tü, dapa bole samo kak padaškinje. Zdaj bi se pa najraj v glavau zmlato, zakoj je nej nase djau svoj lejpi sürkasti gvant s sivov srajcov. Istina, ka bi ma mati tau branila, depa če bi on tau vedo, ka Zdaj, bi nase djau tisti gvant. Pa vejga baug ka vse ma je eške nej napameti ojdlo, med tejm je pa gledo, gledo deklo tak, ka ma je že cejlo tejlo začnilo leteti. Te so pa začnili Ciganji eden sploj lejpi valcer igrati. Sploj rad je pleso valcer, polko, depa Zdaj so njegva noge bile kak dojzabite. Dekle so se čüdivale, ka je nej prvi plesec, kak ovak. Že dosta parov je plesalo, gda si je mauč vzeu pa se prebližavo k lejpoj dekli. Proso go je od matere plesat. Med tejm že pravo, ka je on Karči pa ešče etak pito: »Pa ti?« Dekla pa: »Ge sam pa Ana.« Začneta plesati, Karčina roke, cejlo tejlo pa leti kak žujca. Dlan ma je mokra gratala, cejlo tejlo se ma je segrejlo. Mislo je, ka zgori. Ona je nej samo lejpa bila, liki videti, ka je tak malo baukša. Lepau se ma je smejala, njeno gibanje na srteli je bilau kak nebese. »Geste takšo na svejti?« si je mislo. »Nej, nej, ge tau gvüšno samo senjam.« Gda je čüu njeni glas, ma je bio te glas na svejti najlepša muzika. Vsakmau se je strauso, gda ma je kaj povedla. Njena rauka, njeni kondravi vlaske više vüje pa čela, njeni lejpi obraz, čedne, lejpe reči so ga vcejlak zmejšale. Čüto je, ka se je zalübo.
Na drugi den je v slüžbo išo. Čistilke, ka so na panauf! delate, so samo tau vidle, ka je tak veseli pa tak dela, kak če bi včasin nej pri sebi bio. Vsakšomi na pomauč skauči, drgauč pa samo gleda predse pa je cejlak preobrnjeni. Depa takše starejše ženske ne more prejk lüčiti. Ona so vönajšlo, ka se je
Zgodilo z našim Karčinom. Zdaj samo tau šuktivajo, sto je ta srečna, za sterov je etak nauri grato.
Karči pa Ana se redno srečüvleta, če kaj geste v vesi, k njim v sausadno ves se je pa eške nej poküso titi. V vsakšoj minuti je pa »privezani« bio. Nej samo düševno. Tejlo, srce ga je bolelo. Tak je odo, kak gda bi betežen ali pijan bio. Vnoči, vodne je edno čüto pa vido: Ano.
Že pau leta je, ka etak vküp ojdta, gda go je oprvin poküso küšniti. Tisti prvi, vrauči poljub ma je pamet vcejlak vkraj vzpo. Na teltja, ka je tau tü nej napamet vzeo, ka se ona ne veseli srečanj pa eške te poljub je nikak mrzlo sprejela. Nej sé vörazmo, ka ona po pravom čüti. Rada je gučala z njim, rada se je srečala z njim, rada je dopistila, če sta se med plesom kaj stiskavali njini telesi, liki ognja, ka je v njem goro, ona nej čütila. On je pa nej emo batrivnosti vse razčistiti, povedati kak čüti. Sam sebe je samo mantrau, lübezen je »coto« naprajla z njegvoga srca.
Pa te nej daleč sta se znauvič srečala. Kak so tistoga ipa pari šegau meli, malo sta z bala tavö odišla, sta se malo stiskavala. Nemirno srce ga je presililo, da ji povej vse o njegvi bolečinaj, o tom sladkom trplenji. Skurok v skunzaj povedo: »Rad te mam, rad te mam iz cejloga srca.« Ona je na tau nika nej povedala. Depa na njenom obrazi je nastanila nikša velka nemimost.
Karči je eden den Popodneva üšo v slüžbo. Nedela je bila. Tisti, steri bi ga mogo meniti v desetoj vöri, je kesnau prišo, tak po edenajstoj vöri. Skočo je na biciklin pa hajde, domau. Prejk Anine vesi je gono. Zdihavo sije, gda je mimo Anine hiše gono. Gda je prišo nasredi vesi, je čüu, ka v krčmej fejst
igrajo. Žeden je bio, vrauče ma je bilau, mislo je, eden špricer spige. Staupi nut v krčamu, si prosi piti pa gleda pare, steri se veselijo. Med plesala vidi Ano, ka z ednim gospočkim pojbom pleše. Z obedvömi rokami go drži za podjas, čeli vküp tiščita, obraza sta srečna. Ona je lepša, kak je gdakoli
bila. Njena mati pa sausedica si fejst zgučavate. Videti, ka so zadovole.
Karči je vido, ka je njegvo mesto pri Ani že davnik zasedeno. Ne vej, kak je prišo domau. Od tistoga mau je že minaulo dosti lejt, dapa eške gnes so nej ozdravile njegve rane.
I. Barber
Feri Lainšček
SVILA
samo ge te odin čakat ta v ravnico kraj vodej samo ge tan dugo gledan kak ta voda ta tečej
samo ge tan kamen vržen šteri se mi potopij samo ge šče itak vüpan ka ta prijdeš tüdi tij
znan ka si zdaj čisto druga daleč tan si najšla mer tüdi če Zdaj zvejzde glejdaš te ne gene tej večer
štera pot je bijla krijva šteri zakon te je zeu koga čaka tvoja svila što je takšo srečo meu
tudi če si že zgibijla se spomijne na menej znaj ka sigdar mo te Čako tan ge mejsec dol idej
šaš de skrijvo se potij proud de daleč od briga ena rauža de pa gnala kak bi zrasla vö s srca
Vabimo Vas na obisk
POTUJOČE KNJIŽNICE
Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota.
Brezplačno Vam nudimo izposojo knjig, zvočnih in videokaset.
Gradivo si lahko izposodite za tri tedne. Vaš kraj bomo obiskali v sredo, 26. februarja.
Čakamo vas:
•	na Gornjem Seniku od 9. do 10. ure,
•	v Števanovcih od 10.30 do 11.15. ure,
• v Monoštru
pri osnovni šoli I. Szechenyi od 11.30 do 12.00
pri osnovni šoli J. Arany od 12.15 do 12.45 - pri hotelu Lipa od 13. do 14. ure
Porabje, 13. februara 2003
7
Pripovejsti iz Črnoga lauga
Tou, ka Zdaj ta preštete, je slejdnja pripovejst iz Črnoga lauga. Zakoj, se leko pitate? Povem vam, Zakoj. Zatok, ka so se čalejrge pa čaralice iz Črnoga lauga tak zgučali. Zgučali pa so se tak, ka niške več ne smej pisati pa gučati od toga, ka vse se godi v tom čalejrskom Črnom laugi.
-	Čalejr Miki, zdaj pa tak, - se je začala z meuv koriti čalejrska kralica Zarivana, - dosta pa preveč si v te novine Porabje od nas spiso. Dobro vejš, ka se od čalarlje ne smej kouli gučati pa od njej pisati. Ti si pa tou naskrivoma delo in zato te mujs mora zaoditi eden velki štraf.
Vsi čalejrge pa čaralice so začale na velko kričati, ka me fejs trbej poštrafati, ka nikši red dun mora biti v Črnom laugi in eške vse fele božnije so gučali od mene. Zato sam se mogo za sebe postaviti.
-	Vej ste pa dun vedli, ka v Porabje pišem od vsega, ka se godi pa ka se je Zgodilo v tom našom laugi.
-	Kak bi vedli? - Še je začo z meuv koriti eške čalejrski kral Vodislav. - Mi novin ne
štemo, zato ka od vsega na tom svejti vejmo.
Na, te pa tak, sam si brodo tadale. Niške od čalejrov ne šté novin, kak so pa te dun na tou gorprišla ka sam piso v Porabje.
-	Kak bi nej gor Prišli? Vej so pa zavolo tebe pa té tvoji pripovejsti začali es v Črni laug odti turisti od blüzi pa od daleč. Takšo reklamo si naredo za té naš laug, ka je več nej bilou nikšoga mira. Vej pa vsi vejmo, kakši so turisti, gda se siplejo vö iz autobusov kak kakši roj. Vsikši je emo v rokaj novine  Porabje, vsikši je ta šteu nikšo pripovejst in isko, gde stoj od nas spi pa gde je té naš stari črnipen, - se je čobala čaralica Čobasta.
Tou je čaralica Čobasta mela istino. Turisti so zadnje dneve, tedne pa mejsece tak kumali pa lejtali kouli nas, ka smo ranč vej nej mogli spati in smo bili tak sneni, ka smo vnoči ranč nej mogli kouli ojdti zvrčavat.
- Zato te zdaj naj zaodi
žmetni štraf, - se je zglaso eške čalejrski birouf Gemanpravico. - Štraf pa je takši: Od punoga mejseca dale več ne boš vedo pisati ranč tak, kak če bi nigdar nej vedo nej pisati pa nej šteti. Tak naj bou in tak bou! - je vdaro po starom črnom peni, ka se je vse obliskalo.
Po tistom so vse čaralice pa vsi čalejri začali s čalarijo, po steroj de se tak Zgodilo, kak je zapovedo Gemanpravico.
Zdaj te čakam na plini mejsec, gda se tou zgodi. Dapa telko sam eške li naredo prouti našoj čalejrskoj šegi, ka sam tou slejdnjo pripovejst dole spiso. Po tom te vedli, ka sam eške živi, dapa pomalek več nemo vedo nej šteti pa nej pisati. Trno velki štraf! Eške tou vam dun vöovadi. Če te gdasvejta vidli, ka se kakši pojbiček ali pa dekličina trno lagvo vči v šouli šteti pa pisati tö, te po tistom vedli, ka je tou moja čalarija. Trno čemerasta čalarija. Tou pa zato, ka če ge vse tou ne vejm, naj drugi tö ne vejo. Pisati pa šteti, če me razmejte. Na, te pa zbougom pa dun ne Odte po Črnom laugi, ka vas leko kaj zaodi.
čalejr Miki
Pismo iz Sobote
ZABADANJE
Že smo v tistom cajti, ka se brüsijo noužici, že smo v tisti dnevaj, v steri se rejžejo slejdnji falati šunke, špeka pa domanji klobas. Ja, smo že v tistom cajti, gda so na vrsti zabadanja. Lejpi dnevi so tou, gelte, gda z dneva v den odimo gledat, kelko eške pujček mora gorvzeti, ka de šou pod nož. Za nas so tej dnevi zabadanja gvüšno lejpi, dapa za vse tiste pujčeke so nej tak lejpi. Kak bi pa naj bili lejpi, če pa tej dnevi zaznamüvajo konec njihovoga žitka. Dapa, tak tou je in tak tou ostane. Ostanejo pa vse tiste dele tö, steromi pravimo meštrija zabadanja. Vse vküper se zača že s tem, kak se tou delo zaprav zove. Edni njemi pravijo zabadanje, drugi mesarija, tretji pa koline.
- Mi mo zran zabadali, - de povedo prvi.
-	Mi smo mesarili že prejšnji teden, - de nazaj povedo drugi.
-	Mi mo pa meli koline kuman po nouvom leti, tak ka
mo klali bole kesnou od drugim - na vse vküper povej tretji.
Dapa pravi guči od meštrije zabadanja se začajo po tistom, gda pujček že düšo pisti. Vsikši mesar, vsikši vert, vsikša držina pa vsikši ram ma svojo šego pri zabadanji in vseposedi se klobase, šunka in drugo mesou ovak okadi.
-	Dobra je ta vaša šunka, da pa moram prajti, ka jo mi delamo mali ovak in je zato malo boukša, - de vedo stoj povedati.
-	Leko, ka je rejsan tak. Moram pa prajti, ka mi je vaš soused povedo, ka njemi je bilou eto trno lagvo od vaši süji reber, - de vedo stoj povedati nazaj.
-	Ka pa un vej od dobroga mesa?! Vejpa tou vsikši vej, ka pri nji nadejvlejo najbole lagve krvavice, čistak brezi žmaja, - se leko zgodi, ka si stoj brodi na glas. Kakkoli de že šou guč od meštrije zabadanja, tisti den zabadanja eške vsigdar
ostane svetek za držino pa za ižinoga psa in mačko tö. Takšen svetek dé pomalik kcuj pri nas doma tö. Za kakši mejsec ali kakši den menje mo šli na ves k dalejšnjomi strici. Tam do domanji možakari skrb meli, ka pujček ne vujde spod nouža. Velke falate mo po tistom pelali domou in te de mejla moja tašča Regina, trno čedna ženska, svoj svetek. Nej en den, liki dva tedna vküper. Zaprav so se njeni Svetki že začali, vej pa vsikši drugi den jo trbej pelali ta v tisto ves, ka odi gledat, kak naš pujček gor gemle svoje tüčne kile. Tak se mi že vse vküper vidi, kak če bi bila zalüblena v tou stoupetdeset kil žmetno živau. Že naprej pa vejm, ka de se godilo, gda mo doma mesou rezali, delali klobase in pripravlali mesou za okaditi.
-	Tak dobro se mesou v redlini spečé samo pri nas,
-	de prajla. - Gda tou pogejmo, se nouvoga dela primerno, doj zrejžemo pa seme temo mesou za klobase. Že prešnjo leto smo meli najboukše klobase, da pa tou leto do eške boukše, - de prajla tak na glas, ka de se čülo do zadnjoga souséda. Ge mo samo tiuma rezo mesou ali pa špek za ocverke in si brodo po svoje. Če pa de li preveč na glas dala vedeti vsem kouli nas, kak je pri nas delamo pa ka vse mo meli, mo jo mogo spomnili, naj si zbrodi, kak je bilou tri lejta nazaj.
-	Na, na, na, - de začala najbole po tiuma. - Takše sé leko vsikšomi zgodi, ka pozabi mesou soliti. Če tou pozabimo, so bile klobase ovak čistak vredi, - de se tak zmejšalo ka de pa mogouče tou leto vse vküper dvakrat osolila.
Miki
Porabje, 13. februarja 2003

Pripravlamo sé na porabsko borovo gostüvanje
„V Porabju so dobri ljudje...“
Vala Baugi, ka so v Porabji rejsan dobri lidge. Zatok smo pa vüpali na Slovenski zvezi, ka se nam prišika vküpnapelati tašno borovo gostüvanje, stero nede samo za eno ves, liki za cejlo Porabje, baugše povedano za porabske Slovence na Vogrskom. Sveta istina, ka smo si s tejm v velki pen vsekli tapačo. Tau bi sami nikdar nej mogli vküpsprajti. Zatok smo se pa obrnauli v vsakšom kraji na tašne lidi, steri delajo na tejm, ka v svojom domanjom kraji goraziščejo, nagončavajo lidi, naj se notazravnajo za dolaučene maškare ali ka si sami vözmislilijo ali ovak pomagajo. Oni ne zgibijo volo za tau delo té tü nej, če je nazaj opauti stoj. Staupijo tadale. Tak se tau dela! Oni so: Tomaž Škaper (Gorenji Senik), Marija Kühar Grebenar (Dolenji Senik), Laci Nemeš (Sakalovcih Ilda Pustai (Slovenska ves), Gabor Dončec (Monošter), Babi Fodor (Števanovci), Berta Dončec (Otkovci), Karel Holec (Andovci-Verice). Zvöjn nji nam pomaga Marija Kozar Mukič v Somboteli, Laci Brašič v Mosonmagyaróvári, Diana Čmko pa Valika Farič Gašpar v Čepinci pa Marta Sever v Šalamenci. S toga se tü vidi, ka zvöjn Porabja je ške tü dosta dobri lidi.
Znano je, ka mo porabsko borovo gostüvanje držali v Monoštri-Slovenski vesi. Zakoj toj? Center Porabja je Monošter, k steroma se vcuj drži Slovenska ves. Zatok de se vlejko baur od kapejle v Slovenski vesi prejk po Varaši vcejlak do Slovenskoga dauma. Po zadnjom ljudskom štetji se je v Monoštri-Slovenski vesi za Slovence priznalo, dalo spisati 503 lidi. Kašakoli prireditev je v Slovenskoj vesi ali v Slovenskom daumi v Varaši, na nji furt leko računamo. V Drüštvi Porabski penzionistov ji je iz Varaša 35, iz Slovenske vesi pa 23, nji je največ.
Tetica Cili Lazar z Dolenjoga Senika pa etak brodijo: „ Gda sam ge čüla, ka tau baude tak, sam ge včasik pravla, tau so dobro napravli pa je tau lejpo delo, če vküper spravimo porabske Slovence. Tau ne more, ka v enoj vesi, tisto je malo. Tau je prevečfajn, kamakoli je tau na misli prišlo, tau še meni preveč vidi. Ne moremo vse poslüšati, ništernomi še etak vidi, ništernomitak, tauje tak v enoj družina vesi pa rosagi tü, ka vsakšoma ne moraš nagoditi. Dapa tau so dobro napravili, štokoli so napravili. Baug njim platipa naj majo lejpo zdravdje pa dosta mauči, ka do tau skaus pelali. ”
Moram prajti, ka nam je trno dosta lüstva na pomauč. Nisterni se nota zravnajo, drüdji papirnate rauže delajo več dnevov vküper v Slovenskom daumi, drüdji do foringaši ali dajo kaule, do stražali baur, vöpripelajo baur iz gaušča v ves... ptt. Baug plati njim!
Tau vam tü damo na znanje, ka se na fašensko nedelo samo z velko zamüdov da pridti z avtom iz Slovenske vesi do Varaša. Glavna poštija od vesi do Varaške gimnazije de v tistom časi, gda de se baur vlejko, na polonja zaprejta Borovo gostüvanje se že začne s tejm, ka ta zvača s fudašom kaulek odla v tri najvekši vasnicaj lüstvo zvat na gostüvanje. 22. februara, v soboto, predpodnevom, do odli na Gorenjom Seniki, Popodneva v Števanovci, 1. marciuša, v soboto, do pa odli v Slovenskoj vesi.
Dragi Slovenci na Vogrskom! Mi Vas pa že zdaj lepau zovemo, pridte pa nas poglednite!
Klara Fodor
Pridite vsi!
Od podplata vekši, od kolena menši!
na
PORABSKO BOROVO GOSTÜVANJE,
stero organizira Slovenska zveza
2. marciuša,
na fašensko nedelo v Varaša.
Program:
8.30
Najdemo se pri kapejli v Slovenski vesi (Poderé se baur za špot, se vösprosita ženin pa sneja.) 10.00
Baur se začne vlejčti prauti Varaši (Med pautjov se povorka stavi pri bauti Hétház)
12.30
Zdavanje v Varaši pred restavracijo Tromejnik
14.00
Baur se potegne do Slovenskoga dauma
15.00
Licitacija baura, gostüvanje, snejin ples, žganje vreka bora. Gostüvanje bau v velkom šatori pri Slovenskom daumi. Igro de ansambel Trio Prekmurci.
Sto je kriv?
Laci pa Martin se srečata pa se Laci etak tauži: »Vejš, Martin, strašno živlenje mam. Na ženske ne smejm ranč pogledniti, piti pa kaditi mi je tü prepovejdano.«
Martin pa: »Tak si fejst betežen?«
Laci pa: »Vraga sam betežen! Oženo sam se.«
Pri fotografi
Etognauk je Lujzek v Varaš üšo k fotografi pa si je naraučo šest kejpov. Včasin pita fotografa tau tü, kelko de ga tau koštalo. Gnesden je vse drago, etak so pa podjetniki tü foliški. Fotograf etak pravi Lujzeki: »Gospaud, včasin vam povejm, kelko de vas tau koštalo, samo prvin vas doj vzemam. Bojte tak dobri, malo se mi nasmejte!«
I.B.
Se dá na znanje vsakšoma!
Na gorenjeseničkoj šauli organizirajo računalniški tečaj (számítógépes tanfolyam) za odrasle.
Zglasite se leko do 19. februara na šauli. Tečaj de držo 20 vör, košto de 1000 forintov.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.