0 Vojteški in Jurijčku.
(Iz knjige: ,,Matefi clouška;" napisala Vilma Sokolova, preložil —e.)
IJtlK/ojteška in Jurijček sta bila najraje pri dedeku in babici. Ni jima bilo daleč |jlH(^do babice, samo preko ceste, pa zato sta bila mala poniglavčka česteje pri babiei, nego li pri mamici. In ako nista prišla časih dolgo časa k babici, ni bila mirna starka in pogledavala je vedno na okno in duri, če vže gresta. Ko ju je pa zagledala, hitela jima je naproti, pogladila jima kodrasti glavci in ja pozdravila: »Mislila sem vže, da vaju ne bode, tožilo se mi je po vama."  —
Dedek je pa pristavil šaljivo. nIn jaz sem hotel vže vzeti 6na-le krajčka hleba, katera vama je babica namazala in ju odnesti ribieam v ribnik." —
In otročička sta se smijala in vzkliknila: nSaj imava ustiee, kakor ribice — a lačna sva tudi, — o jej!" —
Saj sta bila lačna vsak trenotek, pa če sta tudi baš odjužinala.
Ko sta bila otroka pri babici, ni skrbela za nju mamica; znalaje, da dedek in babica pazita na nju bolje, nego li na zenico svojega očesa.
Vojteška je pospravljala po domu z babieo. Babica jej je nasipala v zastorček zrnja in Vojteška ga je razsipavala po dvoru perotnini. Babicaje zazvala v jednem kotu dvorišča: ,,Na, pi. pi, pi!" in pritekla je koklja, a z njo tudi inala, lepa piščeta. Potem je zazvala v drugem kotu: ,,Na, put, put, put, na!" — in pritekle so kokoši in petelin, pa tudi puran in pura in zobali so vsi skupaj.
Oe je hodila Vojteška z babico, držal se je Jiirijček dedeka. Saj pa je tudi znal, zakaj ? Dedek mu je spletel bič, da bi imel Jurijček s čim poganjati počasno raco, če se ni hotela hitro umakniti. Drugikrat napravil mu je piščalko. Tudi ga je dejal često na koleni, ujčkal ga in mu pel:
,,Hopsa, hopsa Dirjaj in poskakuj Cvrsto noge vzdigiij Konjček ti moj! Velik bom jaz gospod Jezdil te bom povsod, \Tedno s teboj Konjeek ti moj!"
Kako ne bi bilo potem Jiirijčku in Vojteški povšeei pri dedeku in babici! —
Nekoč je prišel dedek jako zgodaj do hiše, kjer sta stanovala roditelja obeh otročičkov in dejal: ,,Prišel sem po deco. Babica mi je odpotovala. Povrne se še le jutri zvečer. Nima mi kdo gospodariti. Hajde otroeička! Morata mi nadomesto-vati babico." —
In otroka sta se radostna prijela dedeka in se poprašala: ,,Vender, kaj nama prinese babica s pota!" —
»Vidiš ju, kaj ta dva črvička skrbi" — zasmejal se je dedek. nBode jej vže breza kaj prodala."
nBhe, dedek — hitela sta otroka — midva nočeva brezove masti, raje bi kaj sladkega." —
Dedek odvel je otročička domov, vesel je bil, da ju ima, da mu ne bode dolgočasno. Drugega dne, nista mogla otročička pričakati babice. Dedek je sedel na klopci pred hišo, gledal po dvorišču in tudi on pogledaval, kje se prikaže ba-bica. Jurijček je zlezel na najvišjo ograjo pri vratih, vsedel se na njd, kakor na konja in kričal na domačega Hektorja: ,,H6p. Hektorček, hop! Slišiš, jaz čakam babico, prinesla mi bode nekaj!" —
In Hektor skakal je in lajal, kakor da hoče povedati, da tudi on nekaj hoče in čaka.
A Vojteška je imela drugega opravila. Našla je v izbi babičino dolgo krilo in kaj je napravila? Oblekla ga je in hitela z njirn k dedeku. Oj da ste jo videli! Dolgo babieino krilo vleklo se je po tleh in mala Vojteška se je povse skrila v tej dolgej obleki.
,,Dober večer, gospod oče, vrnila sem se vže s potovanja!" —začela je roala nagajivka govoriti dedeku, ravno tako kakor da bi bila ona babiea.
Dedek jo je začudeno pogledal, zasmijal se glasno in dejal: „0. pozdravljam vas prisrčno, gospa stara mati! Ste vže doma? Ali vas ne bole noge od dolgega potovanja?" — in segel jej k pozdravu v roko.
Celo koklja, ki se je ravno pripravljala, da bi pila vodo, postala je, čudeč se, a malo pišče skočilo je na korito, da bolje vidi to novo gospo staro mamo. V tem se je začulo od ograje: ,,Vže gre babica, vže gre!" — in hop, Jiirijčekje skočil preko plota, Hektor za njim in oba sta hitela babici naproti.
nKdo bode hitreji, Hektorček, kdo bode hitreji?" — vzkliknil je Jurijček in tekel, kolikor so mu pripuščale uoge. Povse zasopljen padel je babici v naročje.
Trenotek pozneje stopila je babica čez vrata na dvorišče, opiraje se na po-potno palico. Tu sta ju pozdravila tudi dedek in Vojteška, a kmalu potem prišla sta tudi roditelja naših otročičev, da pozdravita babico. To je bilo popraševanja, kako je bilo babici na potu in kaj je vse videla. Babica popraševala je zopet, kaj so delali oni doma, ko je ona molila na potu za-nje. — Vender največja radost je bila, ko je babica razvezala svojo ruto. Uganite, kaj je bilo tamkaj! Najpopreje vzela je babica iz odvite rute punčiko, potera konja z jezdecem iz sladkega testa, k temu je priložila piščalko, klepetee, malenček in sabljico! Otroka nista vedela, kaj bi pogledala preje.
,,In kaj je vse to moje, poglej no babica ?" — poprašal je dedek šaljivo in potegoil k sebi vse te krasne stvari.
—.-k 197 >*.—
nNe dedek" — odgovorila je babica — ,,to je vse Vojteškino in Jiirijčkovo, ako rai obljubita, da me bodeta vedno ubogala rada."
Ia otročička? obljubila sta rada ubogljivost — in kako bi tudi ne ubogala tako dobrega dedeka ia babice. — —