429
Kronika
Slovenci v novem »Brockhausu« in »Ottu«
Silno spremenjeno lice, ki ga je pokazal ves svet ob koncu svetovne vojne, je pospešilo izdajo raznih enciklopedij. Prišle so popolnoma nove, stare pa so pohitele z novimi izdajami. Usodni dogodki te dobe so se v toliki meri dotaknili tudi nas in našega ozemlja, da smo v večji meri ko kedaj poprej v zgodovini postali objekt splošne, svetovne pozornosti. To se kajpada kaže tudi po vseh velikih enciklopedijah. Kaže pa se obenem tudi, da svet po teh enciklopedijah o nas ni vedno pravilno informiran. Tega smo deloma krivi tudi mi sami; doslej smo take reči vse premalo kritično zasledovali, a tudi v pozitivni smeri smo se premalo potrudili, da bi bilo inozemstvo o nas na pravem mestu
pravilno informirano. — Kar piše o nas „Encyclopaedia Britannica", je poglavje zase, čeprav ne ravno razveseljivo.
Najnovejši »Brockhaus" je v svojem članku o Slovencih padel pod višino, na kateri je v tej stvari stal pred petdesetimi in več leti. Slovenci, tako modruje njegov naslednik, ki nam je geografsko očividno zelo blizu, se sami imenujejo »Sloveni", posameznik »Sloven". Na južnem Koroškem — preko Soče slovensko ozemlje po njem ne sega! — se nahajajo slovenske („win-dische") vasi, t. j. vasi z neko zvrstjo slovenščine kot domačim jezikom (»Haussprache"). Skoro izključno so kmetje, mesta in večji kraji so nemški jezikovni otoki, ob hrvaški meji živijo še v zadrugah. Za vso to modrost citira kot edino delo Šumanovo knjigo iz 1.1881.!
Komaj nekoliko boljši je članek o slovenskem slovstvu in jeziku. Tudi
v njem mrgoli napačnih imen in napačnih podatkov. Kar se navaja iz povojne
literature knjižnih pomagal, je bolj slučajno ko pa sistematično. Tako navaja
med zbirkami slovenskih narodnih pesmi razne, znane in neznane stvari, niti
ne sanja pa se mu o tem, da so v letih 1895—1923 v štirih debelih zvezkih izšle
v Štrekljevi redakciji »Slovenske narodne pesmi", ki so pravi „standard work"
slovanske  (ne  samo  slovenske!)   etnografske  literature.  Članek je očividno
napisal nekdo, ki novejše znanstvene literature o tem predmetu ali sploh ne
pozna, ali pa mu ne diši, in jo zato zamolčuje. Iz načina, kako so citirane
nekatere redke slovenske knjige, ki jih navaja med pomožno literaturo, bi
se celo dalo sklepati, da mu manjka prvi pogoj za pisatelja o tej tvarini, vsaj
primitivno znanje slovenščine.
*
Veliki češki „Slovnik naučny", ki ga je 1888—1909 izdal znani praški založnik Otto, je od 1. 1930. začel izdajati »dodatke". Projektiranih je šest zvezkov, toda po tem, kako daleč je — v primeri s prvo izdajo — doslej prišel z alfabetom, jih bo pač kakih deset.
Že površen pregled teh dodatkov nam pokaže, da so v veliki, mogoče preveliki meri odsev modnih tendenc in gesel sedanjega časa. Gesla iz pri-rodnih ved zavzemajo glavni prostor, glavni urednik je prirodoslovec. Še bolj pa se človek zavzame ob dejstvu, da ima n. pr. plesalka Baker 9 vrst, Buffalo Bili 15, Greta Garbo 18, italijanski kipar Leonardo Bistolfi — nov članek, ne mogoče samo dodatek k prvi izdaji! — pa samo eno edino vrstico! (Mimogrede: vse znamenite filmske zvezdnice so, kakor da so se domenile, rojene L 1906.!).
Podatke o Slovencih črpajo sotrudniki iz Stanojevičeve enciklopedije in »Slovenskega biografskega leksikona", toda redko segajo preko njihovih podatkov in redko vedo pravilno izbrati, kaj je za Čehe pomembno. Iz enciklopedije so vzete napačne oblike gesel in osebnih imen, kakor n. pr.: »Bjelo-krajna", „Čikoš Sesija" (je umrl že 1. 1931., Česar pa ti „dodatki" ne vedo), »Glovacki Julije", »Jeglič Antun Bonaventura". Da ne vedo sotrudniki za leksikografska pomagala, kakor je n. pr. slovenski »Poučni slovar" ali Čur-činov biografski almanah »Ko je ko u Jugoslaviji", ki je izšel celo v dveh izdajah, je dovolj čudno, še bolj čudno pa, da za biografske podatke niso ekscerpirali niti »Slovanskega prehleda", ki ga imajo vendar tako rekoč pred nosom in bi ga morali imeti stalno v rokah. Ob podrobnem pregledovanju gesel naleti človek na primitivnosti, ki so za tako enciklopedijo v 20. stol. in
430
ob obilici sedanjih pomočkov — večino ima brez dvoma praški „Slovansky ustav" — naravnost neodpustljive. Samo par bolj značilnih primerov!
Da je M. Abramič Hrvat, ne pa Srb, bi se dalo izvedeti s preprostim vprašanjem kakega člana praške jugoslovenske kolonije. — Da prevaja Fr. Albrecht iz angleščine in švedščine, lahko zapiše samo kdo, ki ne zna brati SBL in ki ne pozna naše prevajateljske prakse (ali pa se tako dela). — D. Andelinovič je najprej srbski pesnik, takoj na sledeči strani pa z istimi podatki kot D. Andjelinovič opisan kot — kar je pravilno! — hrvaški pesnik! — Pri Apihu sta navedena samo dva nemška spisa, ki pa sta praktično nedosegljiva, ker sta redka ponatiska iz revije, ki ni navedena! — Ob Iv. Cankarju se je slovenski sotrudnik razčvekal o vsem mogočem — celo, da je ob njegovem pogrebu krožil aeroplan nad pokopališčem (kakor da piše feljton za »Naša krila"!) — samo to, da bi navedel kak spis o njem, ali povedal, da že dolgo izhajajo njegovi zbrani spisi, se ni zdelo potrebno ne njemu ne uredništvu, čeprav je Cankar oni slovenski pisatelj, ki ga imajo Čehi največ prevedenega. — Iz. Cankar pa sploh ni niti omenjen, čeprav je tudi on med slovenskimi pisatelji, ki jih imajo Čehi prevedene! — Foer-s t e r A. (1837—1926) ni niti omenjen, čeprav je oče onega, ki ga dodatki navajajo sub »Forster Antonin mL"; vsi potrebni podatki o njem bi se dobili v SBL. — Ali znani češki statistik J. E r b e n, pomemben tudi za Slovence, res še živi, kakor bi človek sklepal iz teh podatkov? Rojen je namreč 1. 1830.! Ali se sotrudnik in redakcija ob tem podatku nista prav nič zamislila? — Kedaj je rojen V. G1 u š a c, bi uredništvo našlo v „Ko je ko", če se mu zdijo taki podatki za tako enciklopedijo potrebni? — Da je I. Grabar „studoval v Mnichove u Aschbeho" se češki enciklopediji ne spodobi pisati. Kdo je ta „Aschbe", bi izvedela iz SBL sub „Ažbe"! — Sub „Glozel" beremo dvakrat „Begonen", kar torej ni tiskovna napaka. Ime »Begouen" bi taki enciklopediji pač moralo biti znano! — Nespodobno je, da B. Širola dopoveduje Čehom v njihovi enciklopediji, da je Ig. H1 a d n i k „chorvatsky skladatel". — Ob Iv. Hribarju se citirata samo 2 zvezka njegovih »Spominov"; ko se je članek tiskal, jih je bilo izšlo že več, ki pač tudi v češkem tisku niso ostali neopaženi. — Ob 11 e š i č u se citirajo najrazličnejši spisi, samo eden njegovih pomembnejših. „0 pouku slovenskega jezika", ne! — Sub „Indolo-gie" se navaja kot eden prvih indologov „rakousky karmelitan Paolino da S. Bartolommeo (J. Ph. Wendin)"; kdo je ta »avstrijski karmeličan" bil in kako je njegovo pravo slovansko ime, ki bi moralo stati v češki enciklopediji, o tem je že 1. 1897. pisal M. Murko, mož, ki bo pač znan članom redaktorskega in sotrudniškega kroga. — Kako je celotno ime Ivancova, in kedaj je rojen, se pač ne bi bilo dalo težko dognati, saj je mož sam med so-trudniki teh dodatkov; seveda, če se taki podatki uredništvu v taki enciklopediji zdijo potrebni. — Isto velja za geslo J o p s o n ; kaj pomeni pri tem imenu „N. B." in kedaj je ta mož rojen, bi bil londonski sotrudnik lahko izvedel na preprost način, če bi bil tega moža, s katerim lahko v Londonu govori ob vsaki uri, preprosto pobaral za te podatke. In če se on tega ni domislil, ker se mu je očividno zdelo nepotrebno, bi bila redakcija manjkajoče podatke lahko dostavila iz SBL, če bi se to bilo zdelo potrebno njej! — Da bi imela ljubljanska univerza samo 5 (pet) rednih profesorjev, se ni zazdelo čudno ne piscu, ne uredniku, ne korektorju. — Kocbek F r. je umrl že L 1930.; v tej enciklopediji še vedno živi, kakor tudi De v O., ki je
431
umrl 1. 1932.; vse te podatke bi uredništvo, če se sotrudniki že niso pobrigali za to, lahko dobilo iz slovenskega »Poučnega slovarja"! — Da je K o b 1 a r F r. i. 1934. izdal »Zgodovino slovenskega slovstva", o tem nam v Ljubljani ni prav nič znano. Menda je mišljena Slodnjakova knjiga z enakim naslovom?
Na posebno stališče, ki je v nasprotju z ostalo češko znanstveno terminologijo, se je uredništvo postavilo z geslom »Jihoslovane, viz * Jugoslavie". Tako obravnava n. pr. Slovence in slovenstvo pod geslom, ki označuje politične meje, ne pa etnografskih. O tem bo prilika govoriti kaj več, ko bomo videli, kaj ve povedati o Slovencih ta leksikon, ko bo izšla črka „S". Enake baze je pod istim geslom priobčeni članek »Dneh jihoslovanske kultury", ki prinaša modrovanja, ugibanja in prerokovanja, ne pa tega, kar je drugod po vsem božjem svetu naloga resnih in treznih enciklopedij: dognana dejstva in zanesljive podatke.                                                                   J. A. G1 o n a r.
,Jugoslovenska bibliografija". Na ta članek, priobčen v letošnji »Sodobnosti", str. 381—3, je njegov pisec prejel sledeči dopis: »Poštovani gospodine Glonare, Pročitao sam u časopisu »Sodobnost" Vašu ocenu Jugoslovenske bibliografije, koju uiredjuje g. Podoljski, bibliotekar Narodne biblioteke a izdaje »Savez knjižarskih udruženja u Kraljevini Jugoslaviji". Na-lazim da su sve Vaše primedbe umesne, ali smatram da je potrebno da Vam saopštim da ova bibliografija nema nikakve veze sa Narodnom bibliotekom sem te što je g. Podoljski njen činovnik. To je njegov lični posao, koji on radi za spomenuti savez (Savez knjižarskih udruženja). Ono što na naslovu te bibliografije stoji da se radi po zvaničnim podacima Narodne biblioteke stavio je g. Podoljski sam na svoju ruku. Ja nišam hteo to naročito da de-mantujem u svoje vreme, jer nišam želeo da mu s te strane diskvalifikujem posao; ali iz ove vaše ocene vidim da je bilo potrebno učiniti to, jer je ipak trebalo čuvati ugled Narodne biblioteke. — Što se tiče zvanične bibliografije koju sprema Narodna biblioteka, smatram da ovom prilikom trebam da Vas obavestim da je za 1933 god. izradjena Bibliografija jugoslovenske knjige i predata Srpskoj Kraljevskoj Akademiji na ocenu i za izdanje. — Molim Vas, poštovani gospodine Glonaire, da ovo izvolite primiti k znanju i učiniti potrebne ispravke s pogledom na Vaš članak u časopisu »Sodobnost". — Koristim se ovom prilikom, poštovani gospodine, da Vas zamolim da, uz naj-srdačniji pozdrav, izvolite primiti uverenje moga poštovanja. — Upravnik Narodne biblioteke Mil. L. Zečevič."
432