List 25.
Politiški oddelek.
Borba zoper koalicijo.
Štajarski in koroški Nemci postajajo vedno bolj nezadovoljni, ker koalicijska vlada ne napove odločne borbe proti Slovencem. Nadejali so se, da bode koalicijska vlada zmatrala za svojo prvo nalogo, da zgradi nemški most do Adrije. Mislili so se že zagotovljene, da pod koalicijsko vlado Slovenci ne dosežemo niti imenovanja ka-cega slovenskega sodnijskega sluge, niti pičice slovenskega pouka na kaki šoli. Bili so zagotovljeni, da je za vse večne čase zagotovljeno čisto nemško uradovanje na Koroškem ne le pri državnih in deželnih uradih, temveč tudi v zadnji hribovski slovenski kmetski občini, kajti za to bi bili že skrbeli okrajni glavarji s kaznimi.
Vlada se pa vendar neče tako odločno postaviti proti Slovencem in najbrž ima za to svoje utemeljene uzroke. Storila dosedaj za Slovence pač še ni dosti. Kaz-sodila je le, da slovenski župani na Koroškem se ne smejo kaznovati, ako oblastvu  slovenski dopisujejo in pa
v
za okraj Brežice na Stajarskem se je imenoval slovenski okrajni nadzornik, ko je bil Spoprej nemški. To je pač malo, ali vendar se nemški Mihelj čuti s tem prikrajšanega v svoji narodni posesti. Posebno jih pa še jezi, da je učni minister na pol obljubil slovenske paralelke v Celji. Odredil pa do zdaj še ni, da se vpeljejo in tudi še nikakor ni gotovo, da jih dobimo.
Dne 3. t. m so se bili zbrali nemški državni in deželni poslanci iz Štajarske in Koroške, nemški župani in veljaki, da so ugovarjali zlasti nameravani osnovi celjske gimnazije. To je bilo zabavljanje proti vladi in koaliciji. Posebno je vodja nemških nacijonalcev slikal, kako sedanja vlada prizadeva Nemcem udarec za udarcem. Drugi govorniki so slikali nevarnost, ki preti od Slovencev ne le južno štajarskim, temveč tudi srednje- in go-renještajarskim Nemcem. Vsi so se vjemali v mnenju, da se koalicija ne sme več podpirati,   ako v njej še nadalje
ostanejo Slovenci, ki nečejo nikakor pustiti svojih narodnih zahtev.
Nemški nacijonalci so kazali svoje želje, kako radi bi že slovenske poslance zamenili v koaliciji in se tako izmotali iz sedanje osamljenosti. Toda, kakor se kaže, se to še tako hitro ne zgodi. Prezrli so namreč, da so s svojo prusofilsko politiko se naredili nemogoče kot vladna stranka. Poleg tega pa tudi knezu Windischgratzu ni pomagano z nemškimi nacijonalci. S Slovenci bi šel v opozicijo tudi grof Hohenwart in s tem bi se pa najbrž raz-rušila koalicija. Ze sedaj je težko vse konservativne poslance obdržati na vladni strani, ali brez Hohenwarta bi to nemogoče postalo. Posebno za nemške konservativce bi se stališče jako premenilo. Volilci jim že sedaj zamerijo, da so pri koaliciji naj bi pa šel v opozicijo še grof Hohenwart ali se pa umaknil, bi pa mej nemškimi konservativnimi volilci utegnilo zavladatii občno prepričanje, da je koalicija nasprotna konservativnim načelom in radi ali neradi bi morali iti v opozicijo. Sedaj še mnogi mislijo, da koalicijska politika ne more še biti tako slaba, ako jo podpira še dolgoletni vodja konservativcev grof Hohenwart. Poleg tega pa vlada tudi ve, da nemški nacijonalci niso stranka, na katero bi se mogla opirati kaka vlada, ker še pri nemški levici niso mogli vztrajati, še pod grofom Taaffejem. Z vso njih zmernostjo bi bilo pri kraji, ko bi postali odločilen faktor koaliciji, zahtevali bi vedno, da se stori to ali ono za razširjenje nemštva mej Slovani.
Zaradi tega pa celo nemškoliberalni listi svare liberalce, da naj se ne dajo od nemških nacijonalcev motiti, da bi morda storili kak korak proti koaliciji. Glasilo barona Chlumeckega opozarja nezadovoljneže, v kako kritičen položaj pridejo liberalni Nemci, ako bi začeli opozicijo proti vladi. Sedaj levica zares lahko s svojim postopanjem premeni ves položaj. Kdo pa ve, kaj bi bilo, ko bi se razrušila koalicijo. Kmalu bi se proti nji v zbornici dobila kaka večina. Pridobila bi si levica zares nekoliko popularnosti pri nekaterih ljudeh, da napravi kak prevrat, ali naposled bi jo pa le vsi zmernejši  elementi obsojali,
240
če uniči sedanji zanjo ugodni položaj. Večina volilcev bi se naposled obrnila proti njej. Dunajski „Vaterland" pa naravnost poživlja nezadovoljneže, da izstopijo iz koalicije, ker zanje v njej ni mesta.
Iz povedanega se vidi, da kričanje nemških nacijo-nalcev ne bode moglo dosti vplivati na odločbe sedanje vlade in pa koalicije. Levičarji le predobro vedo, da je le v koaliciji njih veljava in moč. Če koalicija propade, propadejo sami. Zaradi tega se pa slovenski poslanci v Hohenwartovem klubu ne smejo biti preveč skromni, temveč naj le odločno nastopajo s svojimi zahtevami. Da zaradi tega koalicija ne propade, bodo že gledali liberalci sami. Slovenci tudi nimamo v prvi vrsti interesa braniti koalicije. Če bi borba proti koaliciji imela vspeh, od tega dobička ne bodo imeli Nemci, temveč Slovani. Zaradi tega morajo vsi slovenski zastopniki baš pod koalicijo z odločnostjo zahtevati, da se uresničijo naše pravične narodne terjatve, nemških nacijonalcev se nam ni bati, naj še tako kriče. Če s svojim kričanjem le prisilijo toliko levičarjev, da izstopijo iz koalicije, da propada koalicija, tem bolje za nas, kajti liberalci sami priznavajo, da je sedanji položaj le njim v korist, zatorej naj ga tudi le sami branijo.