Nekaj miSll 0 SedanjOStl lll ak0 bi drug drugemu stregli, ne pa da se ., , . .. ~.. i» i vesele zadreg svojega bližnjega in mu jih prihodnjosti uciteljskega stanu. jjajmlajšm tovarišem napisal Janko Žirovnik. Kdor se dandanes odloči vstopiti v učiteljski stan, ta mora imeti res veliko veselja in pravi poklic za ta stan, ker sicer že lahko naprej vidi, da bi imel skoraj v vsakem drugem stanu boljši kruh in dostikrat tudi večjo zadovoljnost. V drugih stanovih se delo kolikor toliko prizna in tudi plača, med tem ko se v učiteljskem stanu delo precej malo prizna in še bolj malo piača. To je veliko socialno zlp, katero bodo odpravili šele resnično prosvetljeni možje, ki bodo mislili in tudi čutili socialno. A vkljub temu ste vendarle zaželeli biti učitelji in odgojitelji. To vam je gotovo v čast. Saj hočete vstopiti v stan, Ki zahteva veliko idealne požrtvovalnosti in daje človeku tudi lepo zadoščenje za trud. Ljudje, ki hrepene za ideali, gotovo bolj zadovoljno in lepše žive, kakor pa ljudje, ki so »ut iruges consumere nati.« Ljudje, ki jim ie uciteljski poklic nekaj vzvišenega, blagega, lepega in kaj vem, tdj se vse, so dobrotniki naroda — človeštva, ker ako store le svoio v postavah predpisano dolžnost, tedaj že store več, Kakor pa so plačam. Blagor naroclu, ki lma take idealne sinove in hčere! ln res — kaj je lepšega, nego ako človek tistega iz llovice ustvarjenega Adama z uspehom drami in ga dviga v rajske višave duševnega življenja?! Pravi učitel vzgaja in uči z vsako besedo in celo z vsako kretnjo. On lahko posega v dokaj raznih slučajih v človeško življenje. On zbuja zanimanje za naravo, za življenje in uči kako se ta narava more izkoristiti, da je življenje tem udobnejše. Končno pa privede svojega ilovnatega Adama uotistega duševnega življenja, ki hrepeni po večnem pretvarjanju, po večnem napiedku ter ga tudi res doseže sebi in svojira vrstnikom v veselje in zadoščenje. Lahko se reče, da duhovnik začenja 'ri ljudeh od zgoraj dol zidati, učitelj pa id spodaj gor. Ko je pa učitelj dovedel Aiatna do zavednega duševnega življenja, edaj se srečata z duhovnikom, ki je delal ivojo stavbo odzgoraj dol ter se končno noral približati realnim tloni. Medtem ko ičitelj v dokaj raznih slučajih lahko poseže vmes, da regulira telesno in duševno 'iivljenje, mora pa biti duhovnik na teh reainih tleh jako oprezen, da ne zdrsne in sc mu ne podere vsa stavba. Tu se torej ičiteljski stan za nekaj poenov lažje gi'lie kakor po duhovniški. Zato pa lahko rečemo, da je učiteljski tan najlepši stan na svetu. učiteljski stan je tisti, ki človeku u'tvarja obsežen in trden temelj, na kateetn potem ta živi, dela, ustvarja ter pridobiva, medtem ko drugi stanovi več ali •naiij le varujejo to, kar si je človek s svo10 telesno in duševno močjo pridobil, ali a celo samo — uživajo to. Vsi drugi stanovi: duhovski, sodni, v°jaški itd., n. pr. stavijo več ali manj je2°ve strastem, ki so največje sovražnice Sfečnega življenja, učiteljski stan pa te strasti zatira že v kali in jih dostikrat tudi esnično zatre. Toda kakor ima vsaka stvar temveč ^vražnikov, čim boljša je, tako tudi uči%vanje ovira sto in sto naravnih in umetnih zaprek. Zapreke mu dela narava, ki časih D'av skopo deli talente med ljudi. Zapre^ si dela sam, ako se temeljito ne pri- /avlia za svoj stan in površno ali celo bre2. itiu- ;vestno opravlja svojo službo. Zapreke Pa delajo največ ljudje, ki se prav ne avedajo važnosti in potrcbe skrbne vzgoln dobrega pouka ter mu mečejo sto in Polen na pot, da težje koraka proti °iemu cilju. Ljudje se pač vse premalo ^edajo, da so res potniki v tej solzni lni« ki bi si le tedaj olajšali pot po njej. še celo množe. Taka velika zapreka je pa tudi ta, da svet noče, ali pa recimo ne more spoznati resnice, da le najboljši ljudje morejo biti dobri učitelji. Ako je resnica, da le pravi učitelj postavi v svojem gojencu trden temelj, na katerega bo ta postavil svojo stavbo — svoje srečno življenje, tedaj je tudi resnica, da noben drug stan ne zahteva tako popolnih, tako celih mož, kot jih zahteva učiteljski stan. Toda koliko ljudi je pa tako idealnih, da bi bili za velik trud in še večjo odgovornost — zadovoljni z neprimerno nizko plačo?! Saj je čisto naravno, da ljudje od samih idealov ne morejo živeti. Primum vivere, dum philosophari! Zato pa marsikak idealist začne praktično misliti, zapusti svoj deal ter se poda — dasi morebiti s krvavim srcem — v stan, ki mu daje vsaj človeško eksistenco, ter opravlja dolžnosti tega prisiljenega stanu kar mehanično — zaradi ljubega kruha. — To ie pa za človeštvo očitna izguba. Toda dokler človeštvo živi takorekoč iz roke v usta in se premalo zaveda svojega vzvišenega stališča v vesoljnem stvarstvu, tako dolgo bo le polagoma bolje. Namesto, da bi torej učitelje važnosti dela primerno plačali, ter potem tudi lahko izbirali najboljše mladeniče in dekleta za ta stan in jih tudi najbolj skrbno odgojili ter strokovno izobrazili, morajo biti zadovoljni z vsakim, kdor se oglasi. Umevno je, da se sami najboljši ne oglase in potem pa je tudi umevno, da iz različnega materiala niti v najboljši šoli ne morejo delati čudežev. lz turšične moke se dela pač dobra polenta in žganci, a nikdar — potice. Vendar se pri nas, hvala Bogu, še dobi dosti idealnih Ijudi, ki jim je učiteljski stan nekaj vzvišenega. Taki so narodu — človeštvu pravi dobrotniki. Narod, ki ima take idealne ljudi, še ni izgubljen. In če se iz veselja do stanu odločijo zanj ne samo posebni talenti, nego tudi manj nadarjeni ljudje, tedaj to še ne pomeni nič slabega. Nadarjeni, idealni mladeniči se bodo hitro učili in skokoma premagovali razne ovire ter kmalu dospeli do boljših pozicij, med tem bodo pa manj nadarjeni, ki imajo pa sicer dobro voljo in pravo veselje do svojega poklica, zvesto pobirali stopinje za njimi in se tudi uveljavili v svojem detokrogu. Saj ni nikjer pribito, da mora vsakdo vse biti in vse znati. Šola ne stoji samo na eni stopnji in se ne dovrši v enem letu. Celo življenje je šola in človek se vedno uči in izpopolnjuje do svoje smrti. In blagor mu, komur se posreči izpopolniti se tako, da doseže vsaj nekaj svojih idealov. Časih so hoteli učitelje vpreči v pet iormuliranih stopenj. Toda take stopnje lanko prestopajo učitelji po svojih zmožnostih. Na vsaki pa potrebuje šola celih mož. Eden bo ostal na prvi, drugi bo dosegel dve, tretji bo že preskočil tri in četrti bo že gledal naprej v šesto- sedmo ltd. Da bi se le vsak zavedel dolžnosti, ki jih ima na svoji stopnji, pa bo ves ustroj šole imeniten. Saj se vendar ne more zahtevati, da bi bili vsi učenci in vsi učitelji prikrojeni natanko na pet formalnih -*stopenj, kakor se v resnici teh pet form. stotoviti. Kdor pri pouku zna vjeti in izkoritoviti. Kdor pri pouku zna vjeti in izkorisstiti pravi moraent, ta je na svojem mestu, ta je pravi mož. Dandanes vedno bolj dozoreva prepričanje, da se od ljudske šole zahteva vse preveč. Posebno se pa od otrok v ljudskošol. dobi zahteva preveč logičnega mišljenja. Psihologi in sploh poznavatelji otroške duše pravijo, da je Ijudskošolska doba meharična doba in da se šele po tej dobi začne razvijati logično mišljenje. Zato so pa prijatelji strogo dekloriranih formalnili stopenj s svojo teorijo skoraj že pri kraju ker so zahtevali od ljudskošolske mluuiiie tako zrelega mišljcnja, kakor ga normalno nikdar ne more imeti. Ljudska. šola stori čisto dovolj, ako nauči otroke dobro brati, čedno pisati in zanesljivo računati s štirimi temeljnimi operacijami in pa da jih nauči niirno poslušati; ako jim učitelj ob priliki (n. pr. pri čitanju) daje kaka pojasnila v razvedrilo ali pa razširjenje obzorja. V teh letih je pač mehanično pridobivanje gotovih spretnosti in neprestano ponavljanje — glavna stvar. Tu imajo manj nadarjeni učitelji prav hvaležno polje, ako imajo le toliko talenta, da privadijo svoje gojence raznim formalitetam, ki so pri vsakem pouku skoraj neobhodno potrebne, ter jih dobro uvedejo v prvotne discipline. Bolj nadarjeni se bodo pa izpopolnjevali za višje oddelke ljudske šole ali celo na nieščanske in druge strokovne sole ali za deželske kmetijske šole, ki so sicer že danes nujno potrebne, katere bodo pa čisto gotovo prišle prej ali slej na vrsto. Saj je čisto naravno, da kdor si more prislužiti na zelje še reberca, ta ne bo jedel samega zelja. In zato je tudi naravno, da kdor se more kaj bolj izobraziti in podkovati, ta ne bo ostal preprosta abecemašina. Zato pa mi učitelji vkljub vsi današnji tugi ne smemo obupavati in rok križem držati, nego z resno pripravo in vestnim delom pripravljati boljše čase sebi in narodu. Mi smo samo navadne mašine. mi suio pionirji vzvišenih ide} io vzvišenih ciljev. Tega ne smemo nikdar izpustiti izpred oči. Delo za občo blaginjo nam mora biti sveto — nam mora biti — najlepša zabava, saj moško dejanje krepčuje moža, a pokoj mu zdrave moči pokonča. Obupavati pa te ne smemo in tudi ne moremo že zaradi tega ne, ker vsakdo lahko vidi. da se že svita med Ijudmi. da se ljudje že precej zavedajo važnosti dobre izreje in resnega pouka. Saj že debati" rajo po društvih in časnikih o vzgoji, o šoli. Onim je splošne šole preveč. drugim zopet premalo itd. Vendar je pa to debatiranje živ dokaz, da ljudje čutijo potrebo dobre šole, le na jasnem še niso, kako bi se vse to doseglo. Ze zdaj so pa nekatcii ljudje tako dale&ovidni ali pa vsaj s&moijubni, da prav dobro plačajo ali celo prcplačajo zanesljivt cdgojitelje svojih otrok, ker se ali resriično zavedajo dolžnosti, ki jih imajo do svojega zaroda, ah si pa vsaj hočejo zagotoviti zadovoljno življcnje v krogu svojih dobro izrejeuih otrok. Kolikor več pa ima narod tako zavednih družin, toliko lepša prihodnost se mu svita in toliko prej pride do svojega cilja; do lepega idealnega življenja. — Saj uči vsakdanja izkušnja, da se le skrbno odgojeni in dobro poučeni ljudje zamorejo na poti skozi življenje obračati tako, da se ne zadevajo prevečkrat ob trnje in ne sedajo v koprive. Slabo izrejeni in površno poučeni se pa zaletavajo iz trnja v koprive in iz kopriv zopet v trnje, ter končno vsi obupani omagajo dostikrat skrajno osramočei i in zapuščeni — ter padejo v prezgodnji grob ne ob tihem sožalju — nego veseliu svoj;h sodobnikov. (Konet.)