ZGODOVINA ZA VSE 89 O PRIPOYEDOVAMH m ZAPISANIH ZGODBAH Françoise Zonabend: Dolgi spomin, časi in zgodo- vine v vasi, Studia humanitatis, ŠKUC, Filozofska fa- kulteta, Ljubljana, 1993, 258 str. "Predmet zgodovine je lahko le zgodovinsko bivanje človeka kot celote, kar pomeni, da je zgodovina ena sama in zgodovinskih obdobij in problemov ni mogo- če hierarhizirati in selekcionirati v bolj ali manj pomem- bno, skladno s takšnimi ali drugačnimi ideološkimi pre- misleki."1 Čeprav je torej Zgodovina ena sama, pa ven- dar ni nedeljiva, saj nanjo pretendiraju različne znano- sti. Razlaga Zgodovine namreč ni le pravica zgodovi- ne, saj so tu tudi druge znanosti, ki se prav tako kot ona spuščajo na področje Zgodovine. Ker pa si vse delijo le eno samo Zgodovino, med njimi nujno prihaja do nas- protij pri lastninjenju zgodovinskih področij, za katera je vsaka od njih prepričana, da pripadajo le njej. Ob tem se mi zastavlja vprašanje, če bi bilo mogoče te spore rešiti z združitvijo vseh znanosti, ki se ukvarjajo z Zgodovino, le v eno zgodovinsko znanost? Če je že Zgodovina ena sama, zakaj potem tudi ni znanstveno nedeljiva? Lepo se sliši, vendar bi takšna enotna zgo- dovinska znanost naletela predvsem na dve prepreki. Obstajajo namreč znanosti, ki ne stojijo v Zgodovini (npr. rudarstvo) in torej ne bi sodile v področje nove vseobsegajoče zgodovinske znanosti, hkrati pa določe- na zgodovinska področja (npr. zgodovina rudarstva) ne bi mogla obstajati brez njih. Spor o pristojnosti znano- sti do določenih področij bi tako ostal še naprej nera- zrešen. Hkrati pa je prav Zgodovina tista, ki je z na- stankom različnih znanosti uveljavila stanje, ko mora- jo zgodovinsko pogojene znanosti nenehno dohajati so- doben razvoj, kijih sili k spreminjanju meja delovanja, ne da bi te znanosti hkrati dopustile enotno zgodovin- sko znanost. Zato ne preostane drugega kot spoznanje o nujnosti pluralnosti, hkrati pa ne smemo pozabiti, da je bistveno le, "da določeno področje znanosti razisku- jemo, ni pa pomembno, pripadniki katere stroke ga ra- ziskujejo."2 Odgovor torej leži v interdisciplinarnosti, pri kateri se znanosti učijo druga od druge, ne da bi si "imperia- listično" to tudi lastile. Čas, ko je lahko neka znanost "kot nagrado za svojo prenovo"3 zahtevala patronat nad ostalimi znanostmi, je minil. Sedaj se protekcionizem ne razrešuje z osvajanji zaščitenih področij, temveč z enakopravnim združevanjem znanosti v znanstveno uni- jo, kjer izmenjava poteka na enakopravni ravni. Tako bom tu poskušal prikazati, kaj je Françoise Zonabend, etnologinja iz Francije in avtorica te knjige, prevzela od zgodovine (predvsem francoske) in kaj se lahko zgo- dovinarji naučimo pri etnologiji. Najprej pa spregovorimo nekaj o pojmovni zmedi, ki se vedno pojavi, ko spregovorimo o etnografiji ali et- nologiji ali socialni antropologiji. Za pričujočo knjigo je seveda najbolj pomembno poimenovanje, ki se upo- rablja v Franciji. Tako kot nekoč tudi danes obstajata vedi, kjer ena proučuje eksotične dražbe in druga do- mačo družbo4. Še kmalu po drugi svetovni vojni se je prva imenovala ethnologie, ethnographie, redkeje tudi anthropologie, druga pa folklore.5 Danes paje situacija popolnoma dugačna. Iz folkloristike je zlasti pod vpli- vom moderne socialne antropologije in tudi durkhei- movske sociologije, antropogeografije, fizične antro- pologije in zgodovine (zlasti Marca Blocha in Luciena Febvrea) nastala etnologija Francije.6 Seveda pa vse te znanosti niso bile osamljene, temveč so se pogojevale tako med seboj, kot tudi z drugimi znanostmi. Tako npr. durkheimovska sociologija ni vplivala le na so- cialno antropologijo in etnologijo, temveč tudi na zgo- dovino, kar pokaže že Blochova knjiga Fevdalna druž- ba iz let 1939 - 40, ki je njegova najbolj durkheimov- ska knjiga.7 Poleg etnologije pa danes v Franciji obsta- ja tudi socialna antropologija, ki resda nima več takšne moči kot v času strukturalizma, vendar se s svojim prak- ticiranjem eksotičnih terenov in komparativnostjo še kar naprej ločuje od etnologije, kljub temu, daje meja med Peter Vodopivec: Nekaj opomb k dosedanji razpravi o razmer- ju med etnologijo in zgodovino na Slovenskem, zbornik Raz- merja med etnologijo in zgodovino. Partizanska knjiga, Ljub- ljana, 1986, str. 11. Vasilij Melik: K zgodovini vsakdanjega življenja, Raziskova- nje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, Znanstveni inštitut Filozofske Fakultete, Ljubljana, 1980, str. 91. 3 Misel sem prevzel iz François Furet: Družboslovne metode v proučevanju zgodovine in "histoire totale ", zbornik Vsi Tuki- didovi možje. Krt, Ljubljana, 1990, str. 52. 4 Ta razdelitev izhaja iz delitve na "primitivno " in "civilizira- no " mentalitetu, čemur paje Claude Lévi-Strauss ostro opore- kal in tako danes ne velja več; Claude Lévi-Strauss: Divlja misao, Nolit, Beograd, ¡966. 5 Vilko Novak: O bistvu etnografije in njeni metodi. Slovenski etnograf, Ljubljana, 9, 1956, str. 8. 6 Več • moderni denominaciji teh znanosti v Franciji in tudi v Angliji, ter tudi o sami etnologiji Francije in njeni socialni antropologiji, glej Bojan Baskar: Etnologija Francije in so- cialna antropologija, spremna beseda v Françoise Zonabend: Dolgi spomin, o.e., str. 229-249. 7 Marc Bloch: Feudalno društvo, Naprijed, Zagreb, 1958; Peter Burke: Revolucija v francoskem zgodovinopisju, Studia huma- nitatis, ŠKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1993, str. 31- 32. VSE ZA ZGODOVINO 90 ZGODOVINA ZA VSE obema znanostma hudo gibljiva in nejasna in da danes prevladuje etnološka denominacija. Problem poimenovanja paje pereč tudi v Sloveniji. Tako je pri nas v obdobju po drugi svetovni vojni predvsem zaradi spoznanja, "da problematike evrop- skih in neevropskih kultur ne gre med seboj ločevati"8 inje torej neumestna delitev proučevanja na "primitiv- na" in "civilizirana" ljudstva, in tudi zaradi eksistenč- nih nemožnosti, ki so povečini omogočale le prouče- vanje domačih terenov9, prevladovala etnološka deno- minacija, ki je takó v sebi združila Volkskunde in Völkerkunde. Danes pa se poleg etnologije vse bolj uve- ljavlja tudi antropologija, pri čemer pa njun odnos še ni razčiščen.10 Nov pomen antropologije simbolizira prei- menovanje Oddelka za etnologijo ljubljanske Filozof- ske fakultete v Oddelek za etnologijo in kulturno an- tropologijo. Hkrati je Sekcijo za socialno antropologi- jo pri Slovenskem sociološkem društvu nasledilo Druš- tvo antropologov Slovenije, ki povezuje "doslej raz- dvojeni avtohtoni tradiciji slovenske antropologije, bio- loško (fizično), ki jo je v petdesetih letih postavil dr. Božo Škerj, in socialnoantropološko, ki jo je konec šest- desetih začel dr. Stane Južnič na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vedi in novinarstvo"11 in ki hoče s posebnim antropološkim pristopom čimbolj zaobseči človeški fenomen ter tako daleč presega območje et- nologije in/ali socialne antropologije. To pa seveda lah- ko doseže le z interdisciplinarnostjo.12 Vrnimo se sedaj k razmerju med zgodovino in et- nologijo. Najpomembnejše kar je namreč etnologija prispevala k novejši zgodovini je spreminjanje "krono- loške perspektive zgodovine. Vodi h korenitemu umi- ku dogodka in tako uresničuje ideal nedogodkovne zgo- dovine. Ali pa ponuja zgodovino, narejeno iz ponav- ljanih ali pričakovanih dogodkov"13. Zgodovinarje ta- * Zmago Šmitek: Možnosti in naloge slovenske etnologije na po- dročju raziskovanja evropskih in neevropskih kultur, zbornik Etnologija in sodobna slovenska družba. Slovensko etnološko društvo in Posavski muzej, Brežice, 1978, str. 51. 9 Primerjaj Inja Smerdel: Tretji letnik Etnologa in njegovo nee- vropstvo, Etnolog, 3, Ljubljana, 1993, str. 10. 10 Glej npr. Zmago Šmitek, Božidar Jezernik: Antropološka tra- dicija na Slovenskem, Etnolog, 2/2, Ljubljana, 1992, str. 259- 266; Vilko Novak: Pripombe k "antropološki tradiciji na Slo- venskem", Etnolog, 3. Ljubljana, 1993, str. 264-266; Slavko Kremenšek: Napake in nedognana stališča. Etnolog, 3, Ljub- ljana, 1993, str. 267-272; Zmago Šmitek, Božidar Jezernik: "Življenje je kaos". Etnolog, 3, Ljubljana, 1993, str. 273-276. 11 Irena Šumi: Uredniška opomba, Antropološki zvezki 3, Druš- tvo antropologov Slovenije, Amalietti, Ljubljana, 1993, str. 5. 12 Glej Stane Južnič: Nekaj razmislekov o antropologiji, Antro- pološki zvezki 1, Sekcija za socialno antropologijo pri Sloven- skem, sociološkem društvu, Ljubljana, 1990, str. 3-6. 13 Jacques Le Gojf: Za drugačen srednji vek, Studia humanitatis, ŠKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1985, str. 372. ko prisiljuje k diferenciranju časov zgodovine, med ka- terimi se "longue durée", temu malone negibnemu ča- su, posveča posebna pozornost. Seveda pa zgodovina strukture ni začela odkrivati šele preko etnologije, saj lahko že Lucien Febvre s svojim leta 1912 izišlim dok- toratom "Philippe II. et la Franche-Comté" velja za začetnika francoskega strukturalnega zgodovinopisja, "čeprav še ni uporabljal pojma "struktura" - njegova disertacija je končno izšla štiri leta pred izidom Saus- surovega Kurza iz splošne lingvistike, ki velja za zače- tek strukturalizma"14, torej dolgo prej, predenje Clau- de Lévi-Strauss v letih 1942/43 spoznal strukturno ling- vistiku in jo začel vpeljevati v socialno antropologijo.15 Res paje tudi, daje pravo obdobje francoskega struk- turalnega zgodovinopisja nastopilo šele v petdesetih ozi- roma v šestdesetih letih16 in da so se kronološke pers- pektive zgodovine začele pod vplivom etnologije še bolj spreminjati od sedemdesetih let dalje. Knjiga temelji večinoma na uporabi ustnih virov, se pravi na spraševanju in poslušanju štirih znanstvenic, ki so v letih 1968-75 opravljale skupno raziskovanje, in na pripovedovanju prebivalcev burgundske vasi Mi- not. Knjiga pa ne uporablja le ustnih virov, temveč se zateka k množici različnih vrst pričevanj, tudi k pisnim. "Etnolog ne prezira pisnega dokumenta, prav narobe. Vendar nanj naleti tako poredkoma"17, ker proučuje družbe, ki se ne zakopavajo v papir in kjer je "beseda, ki potrjuje doživeti ali slišani spomin, edini porok za resničnost povedanih dogodkov."(str. 17) Proučevanje takšnih družb pa danes ni več privilegij etnologije. Zgo- dovina se je tako tudi na tem področju od etnologije veliko naučila in pri proučevanju družb, ki prisegajo na besedo, začela te družbe upodabljati z besedami sa- mih prebivalcev. Vendar zgodovina večinoma analizi- ra besede, ki jih je zapisal nekdo tretji, pri etnologiji pa posrednik med etnologom in govorcem večinoma od- pade. Tako je Emmanuel Le Roy Ladurie v knjigi o prebivalcih vasi Montaillou18 na začetku 14. stoletja uporabil register inkvizicijskih zaslišanj prebivalcev va- si kot neposredno pričevanje kmetov o sebi samih. Kri- tiki so tej knjigi tehtno ugovarjali, češ daje avtor poza- 14 Peter Vodopivec: Fernand Braudel: Možnosti in meje "total- ne " zgodovine, spremna beseda v Fernand Braudel: Material- na civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII stoletje, Čas sveta 11, Studia humanitatis, ŠKUC. FF, Ljubljana, 1991, str. 358. Glej Claude Lévi-Strauss: Oddaljeni pogled, Studia humani- tatis, ŠKUC, FF, Ljubljana, 1985, str. 178-179. Glej Oto Luthar: Med kronologijo in fikcijo. Zbirka Družbo- slovje, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1993, str. 77. 17 Jacques Le Goff: Za drugačen srednji vek, o.e., str. 379. 18 Emmanuel Le Roy Ladurie: Montaillou, Penguin Books, Lon- don/New York/Ringwood/Toronto/Auckland, 1990, 381 str. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 91 bil na posrednike (inkvizicijo) med pripovedovalci in sabo, kar pa je nujno povzročilo določene popačitve. Vendar, kateri vir je sploh popoln? Tudi odgovori pre- bivalcev Minota so se venomer izmikali vprašanjem o dogodkih, kot npr. o drugi svetovni vojni, ki "jih varu- je skupinska skrivnost, s katere je po tridesetih letih še zmerom nevarno prelomiti pečat."(str. 217) Zato je v tej knjigi dogodkovna zgodovina prikrita, hkrati pa av- torica ve, da "dvoumen položaj etnologa, koje slejko- prej na robu skupine, narekuje v prvi vrsti dokajšnjo pazljivost in predvsem krivi razmerja in pači podat- ke."(str. 12) V ospredju knjige je Čas. Vendar ne katerikoli, temveč Čas, kakor ga dojemajo, oblikujejo in s katerim živijo prebivalci vasi in ki je pravzaprav razdrobljen na več med seboj vzporednih in na koncu združenih časov. Vaška skupnost in posamezniki v njej s pomočjo dol- gega spomina oblikujejo Čas vsak po svoje ter tako ži- vijo s časi, od katerih ima vsak svojo nalogo. V vasi se tako zarisuje nasprotje med nekoč in danes, med prej in sedaj. Na sedanjost se vedno gleda v pri- merjavi s preteklostjo. Tako na sedanjost gledajo kot na čas hitrih in usodnih sprememb, preteklost pa se jim dozdeva negibna in mirujoča, zunaj vsakih dogodkov, kjer je bilo že vse nekoč videno, zunaj Zgodovine. In ker preteklost vaščani razumejo tudi kot čas brez vsa- kih neprijetnih dogodkov, brez trenj in prelomov in jo za nameček olepšavajo še z vsemi čednostimi, dobi pre- teklost pridih zlate dobe. Stari raj preteklosti pa se je danes povsem izgubil, za kar vaščani krivijo spremem- be v gospodarstvu, tehniki in družbeni ureditvi vasi. Po mnenju vaščanov se je jasen prelom iz negibne prete- klosti v razgibano sedanjost zgodil okoli leta 1950, ko so tehnološke spremembe v kmetijstvu potegnile za se- boj spremembe v celotni vaški družbi. Najjasneje seje prelom pokazal, ko seje skupnost po eni strani vse bolj odpirala v svet in se podrejala zunanjim vplivom in se po drugi strani vse bolj zapirala na posamezne vase za- prte monade. Zgodovino tako vaška skupnost pozna le kot večnega krivca, ki se mu vedno lahko naprti krivda za vse spremembe, ki so kdajkoli zaznamovale skup- nost. Čeprav ne osrednje, pa vaščani zgodovinskemu času vendarle pridevajo pomembno vlogo in vsak dogodek, ki se s tem vtisne v vaško skupnost, ima svoje trajanje. "Pri nekaterih je trajanje kratko - čas enega rodu - pri drugih se razteza čez več desetletij in pri enem je celo °d nekdaj, se pravi pri najstarejši zgodovini začetkov, iz katere je stkan čas skupnosti."(str. 222) In tu se avto- rica, kot sama opozori, najbolj naveže na zgodovinopisje (seveda francosko), saj po njem povzame dogodkovno tipologijo, ko dogodek različno pretrga Zgodovino in s tem ustvari pogoje za različne čase. Tako po Braudelu povzame dolgi, srednji in kratki čas", hkrati pa tudi ve, da teh treh časovnih ravni med seboj ne sme osamiti. Ali je med preteklostjo in sedanjostjo res tako gro- mozanski prepad, kakor ga slikajo vaščani? Vaška druž- ba seje namreč vedno počasi spreminjala. Zunanji do- godki so vdirali v vaško skupnost že v desetletjih pred prelomom, kije končal z negibno preteklostjo. Družba je te novosti sprejela in se jim prilagodila. Vendar so spremembe takrat prihajale počasi in puščale družbi možnost prilagajanja. Zato so ljudje imeli vtis, da ob- vladujejo čas, s tem pa seje ustvarjal videz negibnosti. S petdesetimi leti pa seje število sprememb začelo dra- stično povečevati in počasnih popravljanj in obsežnih prilagajanj je bilo konec. Preteklost torej daje samo vi- dez negibnosti, razen po intenzivnosti sprememb se ne ločuje povsem ostro od sedanjosti. Če hoče namreč ne- ka skupnost preživeti, se mora nujno vedno znova na- vezovati na svoj čas - čas skupnosti, v katerem poišče svojo kontinuiteto in razlog za obstanek. V tej knjigi bomo torej " z razčlenitvijo vaškega življenja na začet- ku stoletja in danes ujeli tako prelomne trenutke kot trajne tokove" (str. 18), kajti kljub prelomu med prej in sedaj je vaška skupnost ohranila sistem moralnih vred- not in po svoje živi še naprej po starem. Če je etnologija pomagala pri nastajanju ideala ne- dogodkovne zgodovine, je po drugi strani "zgodovi- nar, kije strokovnjak za spremembo"20, pomagal etno- logu, da je hkrati z nedogodkovnim zaznal tudi spre- membe. Tako bi lahko etnološko "obračanje k zgodo- vini povezovali z obračanjem k naraciji in k dogod- kom"21, ko so tudi etnologi spoznali vpliv dogodka na spremembe tudi v tako "nespremenljivi" družbi, kot je kmečka. Hkrati pa postaja vprašanje pomiritve med do- godkom in strukturo eno od velikih vprašanj zgodovi- nopisja, ki se poskuša reševati tudi s pomočjo etnologi- je in/ali socialne antropologije.22 Spopad med tistim, kar se spreminja in tistim, kar ostaja, je avtorica zaznala v dveh časih - doživetem ča- su in času življenja, ki pa se na koncu vendarle zlivata v čas skupnosti. V doživetem času zaživi hiša in globo- ke spremembe, ki jih je doživela od včeraj na danes, obenem pa tudi sam način življenja. Okoli hiše in dvo- rišča so popadali stari zidovi in hiša seje z neobzidani- " Primerjaj Fernand Braudcl: The Mediterranean and the Me- diterranean World in the Age of Philip II, Vol. I, Fontana Press, Glasgow, 1990. str. 20-21. 20 Jacques Le Goff: Za drugačen srednji vek, o.e., str. 382. 21 Peter Burke: Revolucija v francoskem zgodovinopisju, o.e., str. 114. 22 Glej Peter Burke: Zgodovina dogodkov in povratek k pripo- vedništvu, Zgodovina za vse, št. 2, 1, 1994, str. 70-78. VSE ZA ZGODOVINO 92 ZGODOVINA ZA VSE mi zelenicami in velikimi okni odprla v okolico. Če pa seje hiša odprla navzven, so se njeni prebivalci zaprli navznoter, vaški prostor seje izpraznil in vsi kraji skup- nega druženja so izginili. Vendar je hiša tudi sedaj ob- držala vrt, na katerem raste množica pridelkov, pravi- loma več, kot jih posamezno gospodinjstvo potrebuje. Presežkov pa ne prodajajo, temveč sijih med seboj iz- menjavajo, pridelek za pridelek, uslugo za uslugo, tako daje nekdo vedno posredno in neposredno hkrati dolž- nik in upnik celotne skupnosti. Umetnost izmenjava- nja, ta "starodavna solidarnost sredi razbitega in raz- drobljenega vesolja"(str. 72), skupnost še vedno drži v medsebojni odvisnosti in povezanosti ter oznanja, da je vaška skupnost preživela tudi udarce sedanjosti. V času življenja zaživijo različna obdobja človeške- ga bivanja: otroštvo, mladost, odraslost in starost. Pre- hajanje ene starostne skupine v drugo spremljajo obre- di, ki pa avtorice sami za sebe ne zanimajo. Avtorica je pač predvsem poskušala te življenske "postaje ujeti v njihovi vsakdanji vsebini, v vsebini, postavljeni v oba časa, ki razumeta govorico vseh naših sogovornikov: "svoj čas" in "danes"."(str. 73) Čas otroštva je od včeraj do danes doživel velike spre- membe. Če so nekoč starši zaradi preobilice dela pre- puščali prvo vzgojo svojih otrok starim staršem, je po- tem tehnični preobrat v kmetijstvu kmetice razbreme- nil vseh dejavnosti na polju in jim tako omogočil vzgo- jo svojih otrok. Pri najzgodnejšem predšolskem otroš- tvu igra vzgoja starih staršev še kar pomembno vlogo, vendar so izgubili primarno vlogo, ki sojo prevzeli star- ši. Vstop v osnovno šolo tako kot svoj čas zaznamuje prehod v višjo starostno skupino, iz razreda fantkov in punčk v razred fantinov in punc, izginilo paje postop- no uvajanje le teh v delo odraslih. Edino resno delo, ki ga danes pričakujejo od otrok, je učenje, saj bo na kme- tiji lahko ostal le en naslednik, ostali pa si bodo morali s šolanjem zagotoviti prihodnost. Doba otroštva se ta- ko kot včeraj z birmo in končano osnovno šolo zaključi pri trinajstih ali štirinajstih letih. "Obdobje otroštva se od včeraj do danes ni spremenilo. Življenje v vasi pote- ka od nekdaj v enakem krogu in po enakem času, spre- minjajo se samo vsebine." (str. 98) Tudi obdobje mladosti je doživelo spremembe. Fant- je in dekleta so nekoč že zelo zgodaj vstopali v odrasli krog dela, vendar kljub pomembnosti opravljenih del niso imeli nobene samostojnosti. Opravljati so morali manj vrednejše dejavnosti, za katere niso dobivali no- benega plačila. Ekonomsko so ostajali popolnoma od- visni od staršev. Danes pa mladi resda začnejo delati pozneje, vendar si hitreje pridobijo denarno in poklic- no neodvisnost, s katero ubežijo v svet odraslih. "Čas mladosti seje danes skrajšal."(str. 104) Obdobje mladosti se tudi danes dokončno konča s poroko. Vendar je od plesa, ko se mlada največkrat spoznata, pa do poroke dolga pot, ki je tudi doživela vsebinske spremembe, hkrati pa vendarle v glavnem ostaja enaka. Čeprav seje vaška mladina z motorizaci- jo, pridobljeno svobodo deklet in šolanjem izven do- mačega kraja razbila tudi pri zabavi, ostaja ples še ved- no najpomembnejši kraj srečanja bodočih zakoncev. Po spoznanju je sledilo obdobje "pomenkovanja", čas bolj ali manj naključnih srečanj. Sledilo je dvorjenje, ko sta mlada razkrila staršem poročne načrte in so jih starši odobrili. Vendar zaradi "družinskih razlogov" starši niso odobravali vsakršne zveze in to sta mlada dva morala upoštevati pri izbiri svojih partnerjev. "Vse do pred krat- kim ljubezen vendarle ni vselej slavila zmage." (str. 117) Po uspešnem dvorjenju je z uradno zaprositvijo nasto- pil čas zaroke, ki je bil zaznamovan z dvema slavnost- nima obedoma, kjer je bil najprej mladenič gost pri mla- denkinih starših in nato mladenka pri mladeničevih. Ta- ko je tudi danes, pridružil se jima je le še skupni obed, na katerem se zbereta obe v bodoče s poroko povezani sorodstvi, kar se pridružuje novejšemu trendu vse bolj pogostih družinskih srečanj. Poročna slovesnost je na- to sklenila dolgo pot od plesa do poroke. S poroko je mladi par stopil v svet odraslih, vendar je svoj položaj v celoti dosegel šele, ko so jima starši prepustili poses- tvo in se jima je rodil prvi otrok. Vse dotlej pa sta stari in na novo poročeni rod bivala skupaj, pri čemer je sta- ri rod še vedno zapovedoval. To je seveda skoraj ved- no povzročalo trenja, čeprav takšen položaj ni trajal dol- go. Koje bila dediščina razdeljena inje vodstvo prev- zel mladi par, se je položaj preobrnil in stari starši so prešli v podrejeni položaj. Življenjske stopnje se tako bistveno niso spremenile, čas življenja poteka v enakem ritmu kot nekoč. In če- prav seje družba razletela na posamezne družine, ki se povezujejo kvečjemu v vrsto med seboj ločenih skupi- nic, je moški svet ohranil navado skupnega zbiranja, s katero se ohranja skupnost. Edino ohranjeno vaško sha- jališče je gostilna, kjer se zbirajo moški in od koder se občasno odpravijo na nočne obiske od vrat do vrat, od hiše do hiše. "Igra. v kateri se mešajo alkohol, denar, ženske, nevarnost... Dejavnost, ki si je večino potez sposodila pri tradicionalnih vzorcih moške zabave."(str. 151) Nevarnost se občasno z avtomobilsko nesrečo konča celo s smrtjo. Igranje s smrtjo je tako moško "opravi- lo", ženske pa - nasprotno - smrt vodijo, obrnjene so h kulturi, obrednemu. Vaška skupnost s tem tako kot ne- koč ohranja tesno povezanost s skupnostjo mrtvih. "V družbi, v kateri se je v zadnjih nekaj desetletjih, kot kaže, vse spremenilo in zamajalo, se preteklost ohranja v nekaterih pomembnih dejanjih - izmenjavi, solidar- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 93 nosti, čaščenju mrtvih - in v načinu mišljenja, ki ostaja vseskozi enako... Navzlic zunanjim spremembam in prelomom ljudje vseskozi živijo v enakem času."(str. 157) Skozi nenehno krožno vračanje tako letnih časov, praznikov in življenjskih postaj kot že prej izginulih in sedaj ponovno najdenih navad in rastlin, se preko spo- mina vse zliva v večnost časa skupnosti, v negibni čas brez konca in trenj, ki se venomer obnavlja po zapove- dujoči preteklosti. Poleg časa skupnosti, ki združuje doživeti čas in čas življenja, seje avtorici razkril še neki čas, po katerem se ravnajo vaščani - družinski čas. Ta čas si ji je izluščil med pripovedovanjem samo neke vaščanke. In skozi to posameznico bomo spoznali njeno sorodstvo in ce- lotno vaško skupnost z njenimi družbenimi običaji. To- rej odličen primer posameznosti, ki pojasnuje pravilo. Za to knjigo tako ne velja ločitev med etnologijo in zgodovino, ki naj bi bila v tem, kako se pišejo "osebna imena nastopajočih, kijih zgodovinarji navajajo, etno- logi pa ne."23 Tako je povsem upravičena avtoričina ugo- tovitev, da "posameznosti sogovornikov nismo zabri- sale, življenja posameznikov nismo zvedle na izkušnje vseh in besede enega samega nismo pomešala s skupno besedo"(str. 10), kar naj bi etnologom pogosto očitali. Vsaka skupnost je namreč sestavljena iz posamezni- kov z imeni in priimki. Pod vplivom antropoloških "case studies" pa so tudi v zgodovinopisju začele nastajati mikroštudijc, ki lahko obravnavajo samo en sam indi- viduum. Tako je Carlo Ginzburg24 skozi primer mli- narja Mcnocchia opisal takratno ljudsko kulturo in boj vladajoče kulture proti njej. Povrhu vsega pa Menocc- hio niti ni bil tipični predstavnik ljudske kulture, s či- mer nam je avtor pokazal, da so lahko tudi mejni pri- meri reprezentativni. In ta posameznica (Albertin Chevenoz) je svojo pripo- ved o sami sebi v prvi vrsti sestavljala iz imen sorodni- kov. Njena usoda je bila s tem uvrščena v znani rod in tako vpisana v čas in prostor, v katerih se mešajo prete- klost in sedanjost in sorodstvo in skupnost. Z družin- skim časom, ki določa posameznika, se ta vpisuje v čas, ki "ostaja zunaj Zgodovine in zunaj dogodkovnega in mu valovanje določa zaporedje znanih ali domnevnih rodov."(str. 161) Pred nami tako skozi čas enega življenja, skozi pri- poved nekdanje vaške trgovke, živeče še v "starih" ča- sih, zaživi zgodba o družinskem času. Vsak posamez- 23 Duša Krnel - Umek: Skupnosti in družbeno razlikovanje v Vi- tanju od 70. let 19. stoletja do druge svetovne vojne, doktorska disertacija, Filozofska Fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljub- ljana, 1984, str. S. 4 Carlo Ginzburg: Sir i crvi, Kozmos jednog mlinara iz 16. sto- ljeća. Grafički zavod Hrvatske, Zagreb, 1989, 249 str. nik je določen po njem, vendar si hkrati tudi vsak po- sameznik družinski čas po svoje oblikuje. Tako je pri- povedovalkin družinski čas sorodstva po materini stra- ni zaznamovan z bogato genealogijo. Nasprotno pa so- rodstvo po očetovi strani zaživi le preko očeta in babi- ce. Vzrok temu je spor z očetom zaradi neprimerne po- roke, čemur je sledilo pretrganje vseh stikov z očeto- vim sorodstvom. Hkrati pa tudi oče in babica nista ži- vela v skladu z družbenimi pravili, po katerih seje so- rodstvo po materini strani vseskozi ravnalo. Skozi eno samo življenje tako pred nami zaživi "bogata vsebina pravil, ki so uravnavala družinske odnose in se nam je obenem pokazala etika časa in družbene skupine", (str. 184) Obenem pa tudi vidimo, da družbena pravila niso vsezapovedujoča, da se jim posameznik vedno lahko upre, čeprav zato, kot tu zaradi neprimerne poroke iz ljubezni, plača visoko ceno. Kljub družbenim pravilom, ki uravnavajo skupnost, je ta vsemu navkljub sestav- ljena iz posameznih samostojnih oseb. S poroko se je v pripovedovalkin družinski čas vtiho- tapilo novo sorodstvo, ki je dihalo s časom trgovanja. Njen možje bil namreč trgovec iz tradicionalne kroš- njarske in trgovske družine iz Savoje, ki se je zaradi svoje tujosti lahko le počasi vgnezdila v vaško življe- nje. Skozi pripoved o trgovcu zaživi pred nami trgov- sko življenje, kije bilo zaznamovano s trgovkinim de- lom v vaški trgovini in trgovčevimi trgovskimi potova- nji od kmetije do kmetije, kjer je prihajal v stik s sve- tom, kije bil od nekdaj usmerjen v izmenjavo dobrin in uslug in mu denar zato ni šel zlahka iz rok. Stiki trgov- ca s strankami so bili zaradi trgovčevega poslovanja z denarjem zato vedno kočljivi in obremenjeni z nasprot- jem med naturalnim in denarnim gospodarstvom. Kak- šna razlika v primerjavi z vaškim obrtništvom, katere- ga poslovanje je potekalo večinoma v obliki izmenjave ter se s tem tesno navezovalo na vaško skupnost. Stare- ga trgovskega in obrtniškega sveta danes resda ni več, vendar deloma še živi naprej, saj mora celo danes trgo- vec upoštevati počasi se spreminjajočo mentaliteto sku- pine v kateri prebiva, ter se zato držati nekaterih starih trgovskih navad. Takšen je torej primer družinskega časa, s katerim se posameznik vpisuje v krog krvnih sorodnikov, svaških sorodnikov in celo umrlih prednikov. Vsaka družina ima seveda svoj čas, v katerega se vpisujejo družinski posamezniki. Vendar ta množica družinskih časov ne povzroča nesporazumov, saj v zaprti vaški skupnosti, kjer se vsi med seboj poznajo, vsak vselej dobro ve, s katerim časom posameznik živi in računa. In tako po- sameznik preko družinskega časa razmišlja predvsem družbeno, saj je kot posameznik tudi sorodnik, na so- rodstvu pa temelji vaška družba. "Družbeni čas se te- daj združi s časom skupnosti, z enako trajnim in več- VSE ZA ZGODOVINO 94 ZGODOVINA ZA VSE nim časom, v katerem je Zgodovina prikrita in trajanje skrčeno in obvladano."(str. 223) Človeški čas, ki ga ne delajo zgodovinski dogodki, pa ni le posebnost burgundske vasice, temveč ga naj- demo v najrazličnejših skupnostih25 v različnih časov- nih obdobjih26, čeprav ga vsaka skupnost dojema druga- če, saj vsaka pri dojemanju časa tudi izhaja iz različnih kategorij. Na koncu naj še poudarim, da mi je bila ocena te knji- ge dobrodošel povod za grobo nakazanje razmerja med etnologijo in zgodovino, predvsem, kaj sta se naučili druga od druge. Čeprav je bilo med znanostmi že veli- ko izmenjanega, se izmenjavanje danes nadaljuje, s či- mer se znanosti povezujejo v vse tesneje prepleteno skupnost. Če nočemo zgodovine marginalizirati, se tak- šne prihodnosti ne smemo plašiti, kajti ona ni le stvar izbire, temveč naša nujnost. In pri pustolovščini odkri- vanja dragega igra prav etnologija in/ali antropologija pomembno vlogo. Andrej Pančur NA FRANCOSKEM PRAVIJO... The New Cultural History, (Edited and with an intro- duction by Lynn Hunt), 244 strani, University of Cali- fornia Press Berkeley, Los Angeles, London 1989. Zbornik s ponašenim naslovom "Nova kulturna zgo- dovina", kije ugledal luč sveta že "davnega" 1989. le- ta, je delo gručice francosko orientiranih teoretikov zgo- dovinopisja z različnih ameriških univerz. Že posvetilo ("To Natalie Zemon Davis, inspiration to us all") nas nekako pripravi na vse tisto, s čimer nas bodo na na- slednjih straneh "zasuli" pisci tega zbornika. Sestavke obširno predstavi uvodnik urednice Lynn Hunt, iz katerega izvemo komu (Rogerju Chartieru) ali čemu (približevanju zgodovine drugim humanističnim vedam - npr. sociologiji) se moramo zahvaliti za priču- joč zvežčič. Urednica se najprej ubada z Braudelovo 25 26 Kot primer "primitivnega " ljudstva primerjaj Edward Evans- Pritchard: Ljudstvo Nuer, Studia humanitatis, ŠKUC, FF, Ljub- ljana, 1993, str. 119-132. Za srednji vek primerjaj Jacques Le Gojf: Srednjovekovna ci- vilizacija zapadne Evrope, Beograd, 1974, str. 212-226; Jac- ques Le Gojf: Za drugačni srednji vek, o.e., str. 53-88. trojno strukturiranostjo družbe (najgloblje tiče v njej praktično nespremenljivi geografski dejavniki, počasi, a vendarle se spreminjata mentaliteta in gospodarstvo, na sami razburkani površini pa se vrste dogodki - ko- maj obstojnejši od vodne pene). Precej prostora je v uvodniku namenjeno piscem in urednikom Analov (Marc Bloch, Lucien Febvre) ter razvoju analistične šole (nastala po 1945), na kratko avtorica oriše tudi pot zgo- dovinopisja do dandanašnje interdisciplinarnosti ter obrata k zgodovinskosti namesto k dogodkovnosti. (Re- zultati so precej znani pa trend razvoja zgodovinopisja tudi, zato res ne vem, ali se bralstvo splača utrujati z odstotnimi deleži o doktoratih s področja "zgodovine" in tistih s področja "dogodkoslovja".) Po uspešno absolviranem uvodniku "smemo" na pot "nove kulturne zgodovine". Prvi prispevek je delo Patricie O'Brien, izredne pro- fesorice na kalifornijski univerzi v mestu Irvine, ki se sicer poklicno ukvarja s francoskim kazenskim siste- mom 19. stoletja, za zbornik paje napisala sestavek o teoriji zgodovinopisja, v katerem obravnava Foucaul- tov boj za privlačnejše zgodovinopisje (Michel Fou- cault's History of Culture, str. 25 - 46). Ta filozof (nje- gove nezgodovinarske izobrazbe mu niso nikoli odpu- stili) je s svojim "železnim repertoarjem" tem: seks, de- lo, norost, zapor, jezik, življenje, masturbacija, medi- cina, vojska, Nietzsche, psihiatrija, Sade, hermafroditi, norci in morilci ter širokim pisateljskim zamahom (brez posedanja v arhivih in razpraševanja aktov) prav tako malo sodil v svoječasne zgodovinarske kroge, kot so- dita Big Mac in konfekcijska cherry picV Bocuseovo "haute cuisine". Suzanne Desan, asistentka na wisconsinski univerzi v Madisonu, kjer preučuje francosko revolucijo (njene manj raziskane plati), nas v svoji razpravi (Crowds, Community, and Ritual in the Work of E.P. Thompson and Natalie Davis, str. 47-71) seznani z nekaterimi zanimivimi dognanji s področja študija množic ob raz- ličnih prelomnih dogodkih in procesih (reformacija/ protireformacija, upori, revolucije). Presenečajo dejs- tva, da množica tudi v najkritičnejših trenutkih reagira po povsem racionalnih vzorcih, ki jih gre odkrivati s pomočjo antropologije (množica kot legitimna sila, ki brani "poštenje", "pravico" pred zlorabami), ter da mno- gokrat v zgodovini nastopajo kot gibalo množičnih od- zivov ŽENSKE (kot bitja, ki se imajo manj v oblasti in so bolj podvržena emocijam, jih oblasti pogosto obrav- navajo blažje kot njihove moške sojurišnike). Aletta Biersack, izredna profesorica antropologije na . oregonski univerzi, se v svojem zapisu (Local Know- ledge, Local History: Geertz and Beyond, str. 72 - 96) ukvarja z iskanjem skupnega imenovalca zgodovine in VSE ZA ZGODOVINO