RIKOSS
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida 
številka 2015 / 1
Rikoss 2015 / 1 1
KOLOFON
RIKOSS
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida  
letnik 14, številka 2015 / 1
ISSN 1854-4096
Izhaja 4-krat letno v elektronski in zvočni obliki in je brezplačna.  
Spletna stran: http://www.zveza-slepih.si/rikoss/
Izdaja: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Odgovorni in tehnični urednik: Marino Kačič
Uredniški odbor / sodelavci: Brane But, Metka Pavšič, Jure Srebrović, Safet Baltič, 
Slavica Bukovec Zupanič  
V reviji se objavlja priporočila in izsledke testiranj nove specialne IKT opreme, 
strokovne članke o spoznanjih z relevantnih področij, možnostih za izobraževanje, 
delo, prosti čas, o izkušnjah v povezanosti/vključenosti, o osebnih življenjskih in 
delovnih izkušnjah ljudi z okvaro vida, njihovih svojcev, strokovnjakov vseh podpornih
služb in drugo. Vsi prispevki so avtorizirani, avtentični in se nanašajo na področje 
"ljudje z okvaro vida".
================================================================
Avtorske pravice za prispevke, sprejete v objavo, pripadajo reviji Rikoss. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele besedila, če tako zahteva jasnost in 
razumljivost, ne da bi o tem prej obvestili avtorja. Avtorji prispevkov so odgovorni za
avtentičnost besedila in svoja stališča. 
© Revija Rikoss (ime, oblika in vsebina) je zaščitena z zakonom o avtorskih pravicah. 
Revija ali katerikoli njen del ne smeta biti razmnožena ali spremenjena v kakršni koli
obliki (elektronski, zvočni, tiskani ali drugi obliki) brez predhodnega pisnega 
dovoljenja lastnikov avtorskih pravic: © Revija RIKOSS in Zveza društev slepih in
slabovidnih Slovenije.
Domov Uredništvo Naročite brezplačen Rikoss
================================================================
Rikoss 2015 / 1 2
KAZALO
UVODNIK: Zakaj moj otrok ne vidi?
(najpogosteje zastavljeno vprašanje staršev otrok z okvaro vida)
Slavica Bukovec Zupanič 
AVTOPORTRET: Janez Cankar
V športu in fotografiji sem našel samopotrditev.
POPOTNIŠKI UTRINKI: Potepanje po vzhodni Turčiji 
Darja Leskovšek
INTEGRACIJA: Slepota ni noben bavbav
(naloga nas staršev otrok z okvaro vida je, da družbi to dopovemo)
Slavica Bukovec Zupanič
NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Upokojevanje v letu 2015
Brane But
DOBRO JE VEDETI: Retinitis pigmentoza – pogost vzrok okvare vida
Matic Vogrič 
PAMETNI TELEFONI: Pametni telefon slepim in slabovidnim lahko precej olajša
življenje – 1. del
Predstavitev pametnega telefona z zaslonom na dotik - iPhone
Safet Baltič 
NAMIGI IN NASVETI: Kaj storiti, če smo se na FB okužili s »porno« virusom? 
Kako se znebiti nadležnih vabil za igre na FB
Brane But
OGLASNA DESKA: Novi pristopi k doživljanju slikarstva za slepe in slabovidne
dr. Aksinja Kermauner
NOVIČKE: Nova različica NVDA 2015, Program TWBlue za uporabo Twitterja za 
slepe in slabovidne, Nokia here odslej tudi za uporabnike Androida, S
procesorji Skylake bodo računalniki občutno hitrejši in varčnejši, Zasloni na 
dotik že več kot 40 let 
Jure Srebrović
Rikoss 2015 / 1 3
UVODNIK: Zakaj moj otrok ne vidi?
(najpogosteje zastavljeno vprašanje staršev otrok z okvaro vida)
Avtor: Slavica Bukovec Zupanič 
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Biti starš je poslanstvo, ki traja od spočetja otroka do smrti. Večina staršev težko 
pričakuje prihod novega družinskega člana, pa tudi v nadaljevanju želi, da bi bilo 
njegovemu otroku čim lepše. Edinstvena želja vseh staršev je nedvomno, da bi se 
njihov otrok rodil zdrav in da bi tudi kasneje ne imel večjih zdravstvenih težav. Toda 
na žalost življenje včasih ne upošteva naših želja in ne varčuje z razočaranji. Zato je 
vsako spoznanje, da se je otrok rodil ali kasneje postal neozdravljivo bolan, za starše
velik šok. Eno od težje sprejemljivih dejstev je gotovo otrokova okvara vida.
V trenutku, ko se staršem sesuje svet in se jim spodmaknejo tla pod nogami, se
pojavijo številni zakaji, na katere običajno ni odgovorov. Prav zaradi občutljivosti 
tematike moram priznati, da sem imela pri pripravi prispevka kar malo strahu, da ne
bi z vprašanji komu od sogovornikov znova odpirala ran. K sodelovanju sem namreč 
povabila starše otrok z okvaro vida in dve njihovi zgodbi bomo predstavili v rubriki
Integracija v tej in naslednji številki Rikossa. Ob tej priložnosti se v imenu uredništva
zahvaljujem obema družinama za sodelovanje ter pripravljenost razkriti bralcem
svoje občutke. 
Ob nastanku takšnih okoliščin pa življenje teče dalje, kot da se ni nič zgodilo. Zato 
morajo starši kljub doživetemu šoku slej ko prej ponovno stopiti na trdna tla ter se
spoprijeti z reševanjem težav, ki jih je s seboj prinesla novo nastala situacija. Poleg
iskanja medicinske pomoči gre v prvi vrsti za utiranje birokratskih poti do uveljavljanja 
pravic, ki pripadajo slepim in slabovidnim otrokom. V enaki meri je potrebna
čimprejšnja poučitev družinskih članov kako ravnati in komunicirati s takšnim otrokom 
ter psihološka podpora staršem. Strokovnjaki namreč trdijo, da slednji v danem 
trenutku potrebujejo mnogo več pomoči, kot njihovi otroci. Ni malo tistih, ki menijo, da 
bi morali strokovnjaki najprej usposobiti starše, da bi ti poznali pravilen pristop do
otroka.
Kako sploh živeti dalje? Na koga se opreti in komu zaupati? To so vprašanja, na
katera iščejo odgovore starši otrok z okvaro vida. V nadaljevanju prispevka bomo 
predstavili nekaj opornih stebrov, ki so lahko v pomoč staršem pri premagovanju ovir.  
Eden prvih ter za otroke in njihove starše pomembnih korakov je celostna
tiflopedagoška obravnava. Ta se seveda razlikuje glede na to, ali je okvara vida pri
otroku prirojena ali je nastala kasneje v otroštvu. Pri prvi skupini otrok gre za zgodnjo
obravnavo, pri drugi pa za rehabilitacijo. Sabina Klemenčič z Zavoda za slepo in 
slabovidno mladino pojasnjuje razliko med obema pristopoma: »Zgodnja obravnava
otrok z okvaro vida je pomembna za celosten otrokov razvoj. Otroci, ki ne vidijo oz.
vidijo slabo, se ne učijo s posnemanjem, imajo manj želje po gibanju, ne vedo, da 
predmeti oddajajo zvok, ne zaznajo našega obraza, mimike, kretenj. Otrok mora
spoznati, od kod prihaja zvok, šele takrat začne iskati njegov izvor. Otroku, ki se je že 
rodil z okvaro vida, moramo torej pomagati oblikovati sliko o svetu in mu svet
približati. Otrok, ki je vid izgubil kasneje, pa že ima predstave o predmetih. Zanj je
pomembna psihološka obravnava, predelovanje stisk in travm, ki jih povzroči 
Rikoss 2015 / 1 4
nenadna izguba oziroma poslabšanje vida. Pri takem otroku se, odvisno od njegove
starosti, osredotočimo na tista specialna znanja, ki omogočajo, da bo ta čimprej 
ponovno samostojen«.
A ne glede na to, v katerem starostnem obdobju je pri otroku nastala motnja vida, je
sodelovanje strokovnjakov, staršev in vseh tistih, ki so z otrokom vsakodnevno v
stiku, zelo pomembno. O tem Klemenčičeva pravi: »V predšolskem obdobju je več 
načinov, odvisno od tega, ali je otrok vključen v vrtec in v kakšen program je 
usmerjen. Otroci, ki niso usmerjeni (so v domačem varstvu) ali jim v programu ne 
pripada dodatna strokovna pomoč v vrtcu, so vključeni v program zgodnje obravnave 
na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Starši z njimi prihajajo glede na
potrebe, na začetku tedensko ali na 10 dni, kasneje na 14 dni ali celo mesečno. K 
otrokom, ki jim je z odločbo dodeljena dodatna tiflopedagoška pomoč v vrtcu, 
prihajajo mobilni tiflopedagogi v sam vrtec«.
Kam dati otroka, je za starše zelo težka odločitev. Izbirajo lahko med vrtcem in šolo v 
domačem kraju ter zavodom. Za tiste, ki izberejo bližino doma, je organizirana 
strokovna pomoč na terenu. Dobrodošle pa so tudi delavnice in seminarji za 
vzgojitelje, učitelje in starše. Za slednje je v zavodu vedno na voljo psihologinja.  
Z namenom, da bi starši pridobili čim več informacij s področja življenja ljudi z okvaro 
vida, pa tudi novih izkušen in veščin preko različnih aktivnosti, pri Zvezi društev 
slepih in slabovidnih Slovenije pripravljajo najrazličnejše tabore in delavnice. Takšna 
srečanja so primerna za izmenjavo izkušenj med družinami, ki jih družijo podobni 
izzivi. Na pobudo staršev pri Zvezi pripravijo tudi delavnice na temo predstavitve
slepote in slabovidnosti v vrtcu ali šoli, ki jo obiskuje njihov otrok z motnjo vida.
Poleg strokovne pomoči, ki jo staršem dajejo inštitucije, ima zanje velik pomen tudi 
medsebojna izmenjava izkušenj. Gre za povsem človeško plat, ko posameznik 
začuti, da se o vsakdanjih skrbeh lahko brez zadržkov pogovori z nekom, ki ima 
podobne okoliščine. Jera Kalan Rak je o delovanju skupine staršev otrok z okvaro 
vida povedala: »Starši (približno petdesetih) otrok z okvaro vida smo povezani v
Skupino staršev slepih in slabovidnih otrok in mladostnikov za samopomoč, katere 
prvotni namen je skrb za ureditev statusnih pravic in skrb za kakovostnejšo
prihodnost naših otrok. Skupina deluje pod okriljem Zveze društev slepih in
slabovidnih Slovenije. Nekajkrat letno skupina pripravi strokovno obarvana srečanja 
različnih aktualnih tematik, vrhunec pa je vsakoletno prednovoletno srečanje družin s 
slepimi in slabovidnimi otroki na Okroglem, kjer se v sproščenem in prijateljskem 
vzdušju družimo, zabavamo, pa tudi delimo svoje izkušnje in se s tem med seboj
podpiramo pri življenjskih izzivih, ki jih prinašajo skrbi za naše otroke. Kar nekaj
družin je prav zaradi teh srečanj še bolj utrdilo prijateljske vezi, ki se sicer bolj 
priložnostno prepletajo med usklajevanjem zahtevnega tempa vsakdanjika in
dodatnim izobraževalnim obveznostim zaradi otrokove okvare vida. Že samo vožnja
v Zavod za slepo in slabovidno mladino ali pa v druge izobraževalne ustanove
predstavlja za marsikatero družino logistični zalogaj. Skupina se preko elektronske 
pošte in Facebook-a med seboj redno obvešča o novostih na tehnološkem področju, 
o oftalmoloških in genetskih odkritjih ipd. ter si pomaga pri izobraževalnih zagatah, pa
tudi pri zadevah bolj osebne narave. V sredini januarja se je naša skupina staršev
ostro odzvala na varčevalne ukrepe Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki 
Rikoss 2015 / 1 5
je z začasno ukinitvijo financiranja učne pomoči kot ene izmed oblik dodatne 
strokovne pomoči posegla v pravice (tudi naših) otrok«. 
Res je, da ponujene oblike pomoči staršem pomagajo utirati pot v boljšo prihodnost 
otrok z okvaro vida. A večina skrbi še vedno ostaja na njihovih ramenih. Pa tudi 
vprašanje z začetka prispevka navadno ostaja neodgovorjeno. 
Na vrh
Rikoss 2015 / 1 6
AVTOPORTRET: Janez Cankar
V športu in fotografiji sem našel samopotrditev.
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Že v rani mladosti sem imel rad šport in likovno umetnost, ki jo je danes zamenjala
fotografija. Šport mi je bil položen v zibelko. Kljub ogromnim zdravstvenim težavam
sem vztrajal v športu, obrestovalo se mi je. Zdaj pa pojdimo po vrsti, ker je moja
prehojena pot sestavljena iz mnogih, različnih koščkov. 
Moja življenjska pot se je začela januarja leta 1977. Ko 
sem bil star tri leta, so zdravniki ugotovili, da z mano
nekaj ni v redu, neki zdravnik me je celo poslal k
ortopedu in ta je moji mami dejal, da z mano ni nič 
narobe. Kasneje so ugotovili, da imam močno okvaro 
vida. Kot otrok sem dobil očala z visoko dioptrijo. 
V vrtec in malo šolo sem hodil v Gorenji vasi. Pri
sedmih letih so me dali v osnovno šolo v Ljubljano, ki
je imela prilagojen program za slepe in slabovidne
otroke. Tam so mi določili, da se bom učil brajevo 
pisavo. Te črke so mi bile kot otroku zelo zanimive. 
Poleg tega sem se učil še vidne pisave, ker sem bil ravno na meji z vidom. Kasneje 
sem uporabljal samo vidno pisavo, ampak brajico še nekaj znam brati z očmi. 
Osnovno šolo sem zaključil in šel na predlog strokovnih delavcev v Škofjo Loko v 
Center slepih in slabovidnih, tam sem delal program za telefonista. V internatu nisem
bival, ker sem imel šolo le šestnajst kilometrov od doma. Vozil sem se z avtobusom.
To šolo sem uspešno zaključil ter šel še v ekonomske vode, delal sem šolo za 
ekonomskega tehnika ob delu na Ljudski univerzi Škofja Loka. Vmes sem opravil še
obvezno pripravništvo v podjetju Gorenjska predilnica v Škofji Loki. Nekaj časa sem 
bil brez službe in delal preko študentske napotnice v raznih podjetjih. Nato sem dobil
zaposlitev v centru slepih in slabovidnih – invalidsko podjetje. Tam sem bil zaposlen
od leta 2001 do 2005, ko sem postal tehnološki višek. Imel sem tudi svoje podjetje na
področju vizitk in drugega tiska. Sam sem se naučil uporabljati programe Adobe 
(Photoshop, Indesigner, Illustrator). Svoje podjetje sem imel slabe tri leta, ko sem ga
zaprl zaradi slabih poslovnih rezultatov. Sedaj sem invalidsko upokojen.
V tem času sem bil na športnem področju tudi mladinski evropski prvak v skoku v 
daljino, ki se je odvijalo leta 1995 v Nemčiji. V športu vztrajam še danes. Vmes sem 
moral šport tudi opustiti zaradi odstopov mrežnic na obeh očesih. Prvič se mi je to 
zgodilo leta 1996, od takrat sem na desno oko popolnoma slep. Potem se je zgodba
ponovila leta 2001 še na levem očesu, le da ni bil popolni odstop mrežnice. Takrat 
sem imel veliko srečo v nesreči, saj sem prišel do najboljšega očesnega kirurga za 
mrežnice na svetu. Šel sem v Belgijo v Antwerpen na eno najboljših klinik na svetu.
Tam mi je zdravnik – oftalmolog uspešno popravil levo oko z dvema operacijama.
Tudi dioptrijo mi je popravil z vsaditvijo umetne leče. Od takrat je moj vid na levem 
očesu zelo stabilen. Zadovoljen in srečen sem, četudi je samo pet odstoten. S tem 
vidom sem navajen živeti in delam vse, le avta ne vozim.
Rikoss 2015 / 1 7
Ko so se zdravstvene stvari uredile, sem se začel počasi spet športno udejstvovati 
vse do te mere, da sem letos tekel od doma na Triglav. Začel sem se ukvarjati z 
gorskim tekom. To je posledica moje ljubezni do narave, hribov in gora, vse skupaj
pa sem povezal še s fotografijo.
O projektu Triglav sem sanjal vsak dan; kje, kdaj, kako… in zakaj? Zato, ker sem
potreboval samopotrditev. Kje od doma do Triglava teči in to ves čas. In kdaj? Takrat, 
ko se bom počutil fizično in psihično dovolj močnega. Napočil je ta trenutek in sicer 
drugega avgusta lani. Končna odločitev je padla po gorskem maratonu štirih občin, ki 
je najtežja in najbolj ekstremna tekaška prireditev v Sloveniji. Za projekt Triglav so
stopili skupaj vsi moji prijatelji, ki so tudi sami vrhunski športniki, večina jih je gorskih 
tekačev. Pomagali so mi tudi občina Gorenja vas – Poljane, najbolj pa župan gospod 
Milan Čadež. Nekaj sem imel tudi donatorjev, da smo imeli za bencin, hrano in 
pijačo. Imel sem spremljevalno ekipo od štarta do cilja. Pot je bila dolga 72 km z 
4560 višinskimi metri vzpona in 2000 višinskimi metri spusta. Štartal sem točno ob 
polnoči, pomagali smo si z naglavnimi svetilkami, ki smo jih potrebovali do 5 ure 
zjutraj. Ustavili smo se in se okrepčali v naslednjih kočah: na Blegošu, Petrovem 
Brdu, Stari Fužini, Vodnikovi koči in koči na Planiki pod vrhom Triglava. Za to pot 
sem potreboval 15 ur in 11 minut. S tem časom sem zelo zadovoljen, ker je bilo treba 
hitro teči, da sem lahko dosegel tako dober čas. S tem podvigom sem dobil neko 
samopotrditev, da lahko nekdo, ki skoraj nič ne vidi, naredi kaj takega. Imel sem 15 
spremljevalcev, ki so šli po odsekih z mano, na koncu sta šla še dva gorska
reševalca do vrha Triglava. Občutek na vrhu je bil fantastičen, saj sama gora ni nič 
posebnega, temveč dolžina poti, ki me je vodila do vrha. Aha, še nekaj sem pozabil 
povedati. Pri tekaških spustih si pomagam s pohodnimi palicami, saj mi le te povedo,
kako globoko je treba stopiti, koliko je treba odskočiti, ali je tam kakšna korenina, 
kamen ipd...
Sedaj pa še nekaj o mojih hobijih. To sta fotografija in težkometalna glasba, kjer
uživam in se sprostim. S fotografijo sem se začel ukvarjati ljubiteljsko. Ko sem dobil 
prvi svoj kompaktni fotoaparat v roke, se mi je zdela zelo fina in ustvarjalna igrača. 
Kmalu sem ugotovil, da mi ne bo več zadostovala in tako sem začel razmišljati o 
fotoaparatu, ki mu lahko menjuješ objektive. Letos sem dosegel drugo mesto na
fotografskem tekmovanju za fotografijo krog, ki ga je organiziralo planinsko društvo
Gorenja vas. Fotografija je nastala na treningu za gorski tek, ko sem tekel na Blegoš
in nazaj. Fotoaparat sem usmeril v nebo. Ko sem prišel domov in fotoaparat priklopil
na računalnik, sem zagledal krog, ki so ga naredila drevesa, v ozadju je bilo modro 
nebo, tako da je fotografija res dobila umetniški izraz. Ugotovil sem, da fotoaparat
vidi bolje od mene.
Težkometalno glasbo poslušam že od osnovne šole. V njej začutim adrenalin za 
svoje športne podvige. Grem tudi na koncerte skupin, kot so Metallica, Iron Maiden,
Motorhead itd.
Doma imamo tudi manjšo kmetijo, kjer delam razna dela, kot so vzreja živine, zajcev,
grabljenje trave in sena. Imamo tudi nekaj vrtov z domačo zelenjavo in majhen 
sadovnjak. Sem zelo ponosen, da imam zdravo prehrano, to mi veliko pomeni, sploh
za moje treninge, kjer je prehrana zelo pomembna.
Rikoss 2015 / 1 8
Sicer imam pa zelo pestro življenje, če ni tekme, je pa alpinizem. V tem času sem 
izkoristil mraz in plezal v slapovih v Avstriji in pod Prisojnikom. Pa tudi na Triglav bom
še šel, tokrat v zimskih razmerah – plezalna slovenska smer, pa na Grossglockner in
Mont Blanc se bom povzpel. Delam tudi šolo za pripravnika v plezalnem društvu
Cempin. Ta tečaj vsebuje vse od plezarije, vrvne tehnike, orientacije, letne in zimske 
tehnike plezanja, prehrane in še in še. Tudi temo kako preživeti v gorah. Tako šolo bi
moral opraviti vsak, ki zahaja v hribe, pa ne bi bilo toliko neumnosti in nesreč v hribih. 
Ne vem, kaj naj vam še rečem o mojih ciljih. Športnih ciljev je še ogromno, ponavadi 
se mi sproti rojevajo v glavi. Hodil bom na najbolj ekstremne tekme v Sloveniji in
tujini, kar se tiče gorskega teka ter gorsko kolesarskih vzponov, mogoče tudi še v 
turnem smučanju. Ostalih ciljev pa nimam, ker jih ni dobro imeti preveč, lahko se ti 
tudi ne izpolnijo in potem si razočaran. Kakorkoli že, kamor me bo vodila pot, tja bom 
šel.
Na vrh
Rikoss 2015 / 1 9
POPOTNIŠKI UTRINKI: Potepanje po vzhodni Turčiji
Avtorica: Darja Leskovšek
Urejanje rubrike in lektoriranje: Metka Pavšič
Pošlji komentar
Moderna turška republika je na pogorišču Otomanskega imperija nastala leta 1923 
pod vodstvom Mustafe Kemala, imenovanega Atatürk. Ta je iz države pregnal Grke
in Armence, ukinil sultanat in šeriatsko pravo, uvedel latinico kot pisavo in volilno
pravico za ženske. Pod njegovim avtoritativnim vodstvom je država izvedla reforme,
katerih vodilna nit je bila sekularnost. Že bežen pogled po mimoidočih ljudeh daje 
slutiti, da Turčija ni običajna muslimanska država. Veliko žensk ni pokritih z ruto, 
nosijo tudi kratke rokave. Seveda je tudi tu razlika med mesti in podeželjem, vendar
se trend pokrivanja z ruto v zadnjem času povečuje. V vladnih ustanovah in šolah je 
prepoved nošenja že ukinjena. Vera postaja predmet političnega razkola. Milijoni 
migrantov iz ruralnih območij države v velika mesta so povzročili, da se je država 
spet bolj obrnila k tradiciji. Na čelu vala sprememb je turški predsednik Recep Tayyip 
Erdogan.
Naše potovanje je bilo usmerjeno v vzhodni del Turčije, kjer v večini prebivajo Kurdi. 
V večernih urah smo pristali v Trabzonu ob Črnem morju in se namestili v hotelu. 
Glede na vznemirjenost, ki me je zajela s tokom potovanja, sem bolj slabo spala,
motilo me je nočno prepiranje galebov, ki se je slišalo skozi odprto okno, spanja pa je 
bilo dokončno konec, ko me je zbudilo značilno petje. Ob 4:48 je začel mujezin klicati 
k molitvi, zanimiv kontrast mu je dajala tehno glasba iz bližnje diskoteke.
Naš prvi ogled je veljal pravoslavnemu samostanu Sümela. To je uničena lepota 
visoko v skalni steni. Koliko materiala so morali znositi visoko do pečine, ga tam 
vgraditi, na omete naslikati freske, da bi jih potem, ko je prevladal islam, muslimanski
pastirji ovac uničili, kolikor visoko so dosegli. Uničevali so predvsem oči, saj 
muslimanska vera ne dovoljuje slikati verskih simbolov.
V Črnem morju smo se kopali dvakrat. Naše dame seveda po zahodnjaško, v 
bikinkah, ujeli pa smo tudi drugačen prizor, za te kraje pač običajen. Pravoverne 
muslimanke se kopajo popolnoma oblečene, niti ne plavajo, najverjetneje niti ne 
znajo. Pokrajina ob Črnem morju ima primerno klimo, da tu dobro uspevajo čaj, 
lešniki in tobak. Turki so svoj čas pili veliko kave, ki pa je bila zaradi uvoza draga. Da 
bi pocenil življenje, se je Atatürk odločil za gojenje čaja, ki ga popijejo res veliko. Za 
različne vrste čaja obirajo listje z enih in istih rastlin, le s stopnjo fermentacije 
določajo, ali bo čaj zelen ali črn. V vsakem še tako majhnem kraju je vsaj ena 
čajnica, nekakšen moški klub, kjer tečejo pogovori o poslih in politiki. Turki običajno 
čaj pripravljajo v samovarjih, lističe namakajo v vreli vodi zelo dolgo, tako dobijo 
ekstrakt, ki ga potem mešajo z vodo.
Začasno smo se poslovili od Črnega morja, se pomaknili proti jugu v gorato območje 
Kačkarja do poletnega gorskega letovišča Ayder na višini 1.250 m. Tu je simpatična 
gorska vasica, stisnjena v ozko dolino. Približno 2 km vzdolž ulice se gnetejo stari
penzioni, nekaj novejših hotelov, tudi kakšna restavracija je vmes. Tu so še toplice in
pa obvezna mošeja. Ob glavni ulici, tlakovani s kockami, se gnetejo stojnice s
spominki. Naša popotniška skupina je dokaj velika, zato prespimo v različnih 
Rikoss 2015 / 1 10
zasebnih hotelih, v katerih stanujejo tudi lastniki. Ti nam pripravljajo tudi hrano. Ves
čas med obrokom so z nami v dnevnem prostoru, kjer se kuha in je, in budno pazijo, 
da ne bi česa zmanjkalo. 
Naslednje jutro se s kombiji odpeljemo na kakih 1.000 m više ležečo planino. Cesta 
je slaba, makadamska, šoferja to nič ne moti, mirno tipka po radiu in telefonira. 
Planina je kar obsežna. Tradicionalno so stanovi spodaj kamniti, da so varni pred
vodo, zgornji del pa je lesen. Na planino prispejo tudi domači turisti, ki izkazujejo 
radoživost turške duše, saj ob glasbi iz kombija takoj zaplešejo.
Tega dne imamo na sporedu planinski pohod, le nekaj bolj ležernih izletnikov ostane
na planini v raziskovanju njene okolice. Ostali se povzpnemo preko travnatih planjav,
polnih raznega cvetja, bosi prebredemo deroč potok. Z nami je pasja mrcina, ki nas 
spremlja ves čas. Malo nas prestraši megla, ki pa se hitro poslovi in nam odkrije 
poglede na našpičene skoraj štiritisočake z vrhovi v oblakih. Pridemo do snega in do 
ledeniškega jezera, kjer se razdelimo, ena skupina se odpravi do zgornjega jezera, z
drugo gremo v osvajanje najbližjega tritisočaka. Seveda mene v tem delu ni bilo 
zraven, potrudim se, kolikor se da, a moja hoja v gore je prepočasna in preveč sem 
odvisna od pomoči drugih, zato se raje zadovoljim z nižjim ciljem. Pri povratku proti 
Ayderju opazimo ob reki v senci dreves vse polno družin v veselem razpoloženju,
pečejo na žaru in uživajo. Tudi Ayder sam je oživel. Četrtek popoldne je, dan pred 
muslimansko nedeljo. Atatürk je sicer uvedel evropski delovni teden, od ponedeljka
do petka, vendar je tradicija ostala.
Turčija ima visoko razvit turizem tudi po zaslugi dodatne ponudbe. Čajnica ob poti 
nam ponuja še vožnjo z zip-line (spust po žici) pod čudovitim lokom starega 
osmanskega mostu čez divjo reko tja in nazaj. Sledila je vožnja ob reki Čoruh, mimo 
ogromnih zajezitev, ki so še v gradnji, in ki bodo povzročile, da bo kanjon čez čas v 
celoti pod vodo. V mestecu Yusufeli se ne strinjajo s tem, da se bodo morali pred
vodo izseliti. Še kar naprej gradijo nove objekte. Kraj je lepo urejen, ne kaj dosti
obljuden, edino v lokalčkih se zbira moška družba. Večerni dogodek dneva je bila 
domačinska poroka. Z velikim zanimanjem smo spremljali obred. Slavje je preprosta 
zabava, na kateri nevestin oče razdeli med svate vrečke s semeni in čaj, kar je vsa 
pogostitev tega dne, otroci dobijo še bonbone. Povabijo vse bližnje in daljne
sorodnike, ki potem plešejo kolu podoben ples.
Iz vročega Yusufelija smo s kombiji pobegnili v hribe, v idilično vasico Išhan na kakih 
1.100 m, na ogled stare Gruzijske katedrale iz 11. stoletja, kakršnih je kar precej v tej
okolici. Vasica je bila kot izumrla, smo pa srečali možakarja, ki se je odpravljal delat 
na polje in od katerega smo poskusili kaj izvedeti o življenju tukaj. Da je težko, smo
dojeli, vendar je vesel, ker dela v naravi, ki je tu res lepa, in ki smo jo tudi mi
občudovali. Mimo ogromnega jeza v gradnji smo se iz ozkih dolin, v katerih gradijo 
velike pregrade, premaknili na visoko planoto Anatolije, na kakšnih 2.000 m. Ravnice
so zelene, preprežene z njivami, vmes pa vasi s pločevinastimi strehami. Pokrajina je 
čudovito pisana, da je bil pravi užitek se tu in tam ustaviti in se razgledati. Prometa je 
zelo malo, ljudje nimajo niti za avto, niti za bencin, ki je zelo drag (2 € za liter). V
bližini jezera Čildir se sprehodimo skozi vas, kjer si ogledamo slikovito Vražjo 
trdnjavo. Zanimiv nagrobnik – razlika med rojstvom in smrtjo je 639 let, odšteti jih je
treba 622 za prehod iz muslimanskega na gregorijanski koledar. Po prvi svetovni
vojni, ko so Turki izvedli eksodus Armencev, so si prisvojili tako Ararat, sveto goro
Rikoss 2015 / 1 11
Armencev, kot nekdanjo prestolnico srednjeveške Armenske kraljevine Ani iz
10.stoletja, imenovano mesto tisoč in ene cerkve, mesto, ki živi le svoj mrtvi sen, in 
pred katerega obzidjem smo se znašli, da ga
osvojimo. Tu smo čisto na meji, od Armenije nas loči le mejna reka Arpa (Aras). 
Skozi to področje, imenovano tudi »vrata narodov«, se je pomikalo mnogo 
osvajalcev, od Aleksandra Velikega, Bizantincev, Perzijcev, Seldžukov pa do
Mongolov. Ti so porušili velik del mesta, kar je ostalo za njimi, je dokončno podrl 
potres leta 1319. Od nekdaj mogočnega mesta ni ostalo prav veliko. Neporušene so 
ostale predvsem katedrale, kar dokazuje mojstrstvo Armenskih arhitektov. Z bližnjega
hribčka občudujemo vso veličino mesta inveličastne ostanke obzidja, ki pa jih sama 
brez uporabe daljnogleda ne bi mogla doživeti. Prenočimo v prašnem Karsu, sicer 
simpatičnem mestecu s trdnjavo, znanem po sirih in maslu. 
Dan smo si popestrili s pohodom po hribčkih iz vulkanskega tufa, lepo zaobljenih in v 
vseh mogočih odtenkih rdeče in rjave barve. Po njih smo malo plezali, se malo 
izgubljali, občudovali okolico in se počutili čisto majhne. V meglicah v daljavi se nam 
je že kazal mogočni Ararat. Palača Ishaka Pashe se dviga 300 m nad mestom 
Dogubayazit in je resnično doživetje. Gradili so jo trije rodovi in je služila zaščiti 
Svilene ceste. Kot zanimivost naj povem, da so imeli že centralno ogrevanje preko
zračnih kanalov, saj so zime tu zelo mrzle. Na hribu nad mestom smo čakali na 
sončni vzhod v zelo hladnem jutru. Sonce se je pokazalo izza Malega Ararata, nežno 
ožarilo vrhove za nami in nam narisalo dolge sence. Čisto na Turško-iranski meji si 
ogledamo krater, ki je nastal konec 19. stoletja ob padcu meteorja. Vendar name še
zdaleč ni naredil takšnega vtisa kot več kilometrska kolona tovornjakov, v kateri 
šoferji čakajo po več dni, da lahko prečkajo Iransko mejo. 
Sledilo je zanimivo potovanje skozi Kurdske vasi, v katerih se je čas ustavil. V prvi so 
za nami pritekli otroci, strašno simpatični, vendar bi na vsak način radi kaj »nažicali«, 
komaj smo se jih otresli. V drugi vasi vidimo, da otroško življenje ni samo zabava.
Tudi simpatični niso tako zelo, prej malo agresivni, kar se potrdi, ko ob odhodu eden 
od kombijev dobi kamen v zadnjo šipo. S prelaza na višini 2.600 m se nam je odprl
pogled na neverjetno pokrajino, prepredeno z lavo, ki jo je svojčas nabruhal bližnji 
ognjenik, vmes so se raztezali zeleni travnati jeziki, polni cvetja. Po poti mimo tipičnih 
podeželskih hišk na obronkih lave smo imeli postanek za čaj v Čaldiranu, 
simpatičnem mestu za oskrbo okoliških prebivalcev. Tu so prebivalci večinoma Kurdi, 
ljudje so prijazni in odprti, radi se slikajo z nami. Še pred vstopom v Van smo imeli na
inštitutu v okviru univerze bližnje srečanje z znamenitimi Vanskimi mačkami. So bele, 
njihova posebnost so oči: eno oko je zeleno, drugo modro. Van je bil v 9. stol. p.n.š. 
prestolnica kraljestva Urartu. Bili so politeisti, njihova pisava je bil klinopis. Na skalni
vzpetini nad dolino še danes dominira citadela, starodavna trdnjava za obrambo
mesta. Van je čisto turistično mesto, polno ljudi je na ulicah, bolj snažno, čisto 
drugačno od vseh mest na naši poti. Kljub temu je ohranilo tipični Turški utrip. Do 
ostankov Hošapa, srednjeveškega gradu iz 17. stol., smo prišli preko čudovitega 
kamnitega mostu. Grad stoji na strmi skali nad tipično Kurdsko vasico, v kateri smo 
bili deležni precejšnje pozornosti tamkajšnjih otrok. Van je največje Turško jezero in 
obenem eno največjih zaprtih jezer, iztok mu je v davnih časih zaprl izbruh vulkana 
Nemrut. Jezero je slano, voda je bogata z natrijevim karbonatom, uporabna za
pridobivanje pralnega praška. Ribe ne preživijo drugje kot ob pritokih. Na otoku
Akdamar stoji v celoti ohranjena armenska cerkev iz 10. stoletja. Krasijo jo lepi
Rikoss 2015 / 1 12
zunanji reliefi z biblijskimi podobami, vrezanimi v rdečkast vulkanski tuf. Notranjost 
cerkve s freskami so Turki obnovili. Tu imajo lahko Armenci enkrat letno svojo mašo.
Dan zaključimo v Ahlatu, na starem Seldžuškem pokopališču, med nagrobniki iz 
vulkanskega tufa z vklesanimi rastlinskimi vzorci. Na tej travnati planjavi, ki jo je
preveval nek mir, si je lahko vsakdo vzel čas za sprehod. Še zadnja večerja v 
Tatvanu, potem nas je čakala večerna vožnja proti Mezopotamiji, do letališča v 
Diyarbakirju, neuradni prestolnici Kurdov, najbolj vročem Turškem mestu. Med 
spustom za 1.000 m smo se počasi pogrezali v mehkobo vedno toplejšega ozračja, 
napolnjenega z vonjem po tistem prahu, ki ga prinaša veter iz Sirske puščave. Ja, 
tam čez je Sirija, nesrečna dežela v državljanski vojni.
Na vrh
Rikoss 2015 / 1 13
INTEGRACIJA: Slepota ni noben bavbav
(naloga nas staršev otrok z okvaro vida je, da družbi to dopovemo)
Avtor: Slavica Bukovec Zupanič
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Kot smo že napovedali v uvodniku, vam bomo, drage bralke in spoštovani bralci, v tej
in naslednji številki Rikossa razkrili zgodbi dveh družin, ki imata slepega ali
slabovidnega otroka. V prvi vam predstavljamo 6-letno Lijo in njeno mamico Polono.
Lija, ki se je rodila z septooptično displazijo in nistagmusom, je po definiciji slepa z 
ostankom vida. V tem šolskem letu obiskuje prvi razred v redni osnovni šoli. Mamica
Polona je bila pripravljena odgovoriti na nekaj naših vprašanj ter spregovoriti o tem,
kaj pomeni biti starš otroka z okvaro vida, kakšne prilagoditve od njiju zahteva
vsakdan, pa tudi o občutkih staršev, ko se jim razodene resnica o zdravju njihovega 
otroka.
Vprašanje: »Rojstvo otroka je eden bolj veselih dogodkov v življenju človeka. Kaj pa, 
če se sprevrže v spoznanje, da s pravkar rojenim otrokom ni vse v redu? Kdaj in 
kako so vam to povedali?«
Odgovor: »6. avgusta 2008 se je začelo najlepše obdobje mojega življenja. Rodila se 
je moja Lija. Porod je potekal normalno. Lahko rečem, da sem imela zelo lep porod. 
Nihče ni opazil, da bi bilo kaj narobe. Po prihodu domov je veliko jokala in skoraj nič 
spala. Mislili smo, da ima verjetno trebušne krče in da ji mogoče ne odgovarja moje 
mleko. Ker jok in nemirnost nista pojenjala, sem jo odpeljala k pediatrinji In tam
doživela šok. Pregledala jo je, in namesto da bi rekla, vaša hči ima krče, ki bodo 
kmalu minili, je rekla "Lija je slepa". Naravnost, brez olepšav. Šok! Z Lijinim očetom 
sva samo odšla ven iz ambulante in jokala. Prvo, kar sem storila, ko sem to izvedela,
sem ji odšla kupit zvočno igračko, mehko ropotuljico, ki smo jo poimenovali " Vinkec". 
Še danes ji veliko pomeni.
Potem pa se je začelo; preiskave na preiskavo, nevrofizioterapije … Diagnoza je 
septooptična displazija; slepa z ostankom vida (manj kot 4 %) in nistagmus.« 
Vprašanje: »Kakšni občutki so vas prevevali, kakšne misli oz. predstave o življenju s 
takšnim otrokom so se podile po vaši glavi v tistem trenutku?«
Odgovor: »Najprej je šok, ne veš kaj to pomeni, kaj sledi, si zbegan, imaš 1000
vprašanj. Potem pa nadaljuješ življenje, ker ga moraš zaradi otroka in zaradi sebe. In
nič ni več težko. Vse delaš z veliko ljubeznijo, želiš si samo, da bi tvoj sonček imel 
čim lepše življenje. Pri Liji so vedno bile določene prilagoditve, ki so ostale še danes. 
Nikoli pa je nisem obravnavala, kot da nečesa ne zmore, vedno sem ji dala možnost 
poskusiti vse, kar si je želela in še dandanes je tako. Skoraj vse lahko počne, tako 
kot videči ljudje.« 
Vprašanje: »Poznamo kar nekaj faz od šoka do sprejetja nastale situacije. Menite, da
ste kot starš že sprejeli dejstvo, ali vas še vedno begajo različni zakaji?« 
Rikoss 2015 / 1 14
Odgovor: »Mislim, da se bodo zakaji vedno pojavljali. Nikoli ne dobimo vseh
odgovorov. Njeno stanje sem sprejela takoj, saj mi drugega ni preostalo. Še vedno
pa se pojavljajo obdobja, ko me določene stvari zelo prizadenejo, ampak hitro 
poskušam vse obrniti na pozitivno in je vse lažje. Vedno skušam biti čim bolj 
pozitivna in že s tem, ko vidim, kakšna osebnost je Lija postala in kaj vse zmore, ne
glede na njeno izgubo vida, mi daje moč. Srečna sem, da je takšna, kot je, 
nasmejana, pozitivna, komunikativna, vztrajna. Je pravi sonček.« 
Vprašanje: »Prihod otroka s kakršnokoli oviranostjo v družino narekuje precejšnje
spremembe. Koliko ste takrat sploh vedeli o življenju ljudi z okvaro vida? Kaj se je po
vaše spremenilo pri vas doma?«
Odgovor: »O življenju ljudi z okvaro vida sem vedela samo to, da so ljudje slepi ali pa
slabovidni. Slabovidni pa lahko nosijo očala, sem si mislila in si tako izboljšajo vid. 
Tako kot verjetno mislijo vsi, dokler ne spoznajo sveta slepih in slabovidnih. A še
zdaleč ni tako. V tem svetu je veliko oblik slepote, slabovidnosti. 
Doma se niti ni veliko spremenilo, saj smo Lijo obravnavali kot "normalno videčo" z 
določenimi prilagoditvami. Razlika je samo ta, da so igrače vedno pospravljene v 
istem kotičku, včasih tudi v istem vrstnem redu. Barve sten smo pobarvali bolj živo. 
Ves prostor je bolj živahen, ker Lija obožuje barve. In seveda to, da se ji vsaka nova
stvar, igrača opiše z besedami.. Lahko bi se reklo, da svet vidi z "besedami". Sliko si 
ustvari s poslušanjem pripovedi.«
Vprašanje: »Ko se človek znajde v neki novi situaciji, je nemočen in nevešč. Ste se 
takrat (in seveda tudi kasneje) lahko obrnili za nasvet na ustrezno strokovno službo?
Je v naši družbi to dovolj urejeno, ali človek ostane preprosto sam?« 
Odgovor: »Včasih se ti zdi, da si sam, sploh če nimaš pravih ljudi okoli sebe. Jaz sem 
imela to srečo, da sem jih imela. Vedno so mi bili vsi pripravljeni odgovoriti na moja 
vprašanja. Kmalu po razkritju diagnoze in po vključitvi v redni vrtec sva začeli 
obiskovati tudi Zavod za slepe in slabovidne v Ljubljani.«
Vprašanje: »Stereotipi o slepoti so v naši družbi še vedno precejšnji. Vas ob stikih z
ljudmi moti pretirano pomilovanje in sočutje, zvedavi pogledi ali kak drug neobičajen 
odnos zaradi Lijine slepote?«
Odgovor: »Ja, na začetku me je zelo motilo, saj jo je vsak, ko je izvedel za njen vid, 
pomiloval, češ kako uboga je itd. Motilo me je tudi strmenje v njene oči. Zaradi 
nistagmusa ji begajo in določenim ljudem se to zdi čudno. Ampak sedaj me nič več 
ne moti. Ljudi tudi sama opozorim na njen vid, če se mi zdi primerno. Pa tudi Lija 
sama že pove, da slabše vidi. Sedaj, ko je v šoli, je tudi začela uporabljati belo palico, 
ki jo je poimenovala »Bleščica«.« 
Vprašanje: »Igra in igrišče sta nujno potrebni sestavini vsakega otroštva. Koliko 
prilagajanja in dodatne energije staršev je potrebno, da razigranost v celoti občuti 
tudi otrok, ki je pri gibanju na tak ali drugačen način oviran?« 
Odgovor: »Na to lahko odgovorim tako, da rečem vse se da, če se hoče. Energije pa 
seveda gre ogromno, tako na igralih kot tudi drugje, saj moram biti vedno v
Rikoss 2015 / 1 15
pripravljenosti, gledati moram še zanjo in ji dogodke opisovati z besedami. Na
igralih, dokler jih dodobra ne spozna, sem vedno ob njej. Ko pa jih spozna, pa se
lahko malo sprostim. Na igriščih je pa tako, da se gneče izogibam, saj Lija vidi na 
meter in pol in še to zamegljeno, tako da če je nered in gneča, ima zelo nejasno sliko 
in bi lahko prišlo do poškodb, saj so otroci zelo energični in ne morem vsakemu 
govoriti, da naj pazi. Zato se raje izogibava gneče. Drugače pa nimava problemov, 
saj je zelo pazljiva in si vsako novo stvar, igralo, okolico najprej dodobra ogledava, da
jo spozna in se počuti " domače".« 
Vprašanje: »Otroci so ob drugačnih sovrstnikih lahko zelo radovedni, lahko pa tudi 
neposredni in kruti, da nehote prizadenejo čustva posameznika. Kako pripravljate 
Lijo na soočenje s takšnimi situacijami?« 
Odgovor: »Medve še na srečo nisva imeli takšne situacije in upam, da jih bo čim 
manj. Tako v vrtcu kot sedaj v šoli, so jo sprejeli kot sebi enako.
Kako pripraviti otroka? Jaz Liji vedno rečem, da nihče ni popoln in vsak ima svoje 
pomanjkljivosti. Eni so boljši v eni stvari, drugi pa v drugi. In da ne smemo delati
razlik. Vsak je edinstven. Vedno poudarjam, da se moramo v življenju vedno truditi,
da dosežemo, kar si želimo. Če nam spodleti, ni nič narobe, saj se na napakah 
učimo.« 
Vprašanje: »Kot pravite, je Lija zelo komunikativna. Se je potemtakem v vrtcu
uspešno vključila v skupino, se je čutila sprejeta?« 
Odgovor: »Lija je začela obiskovati vrtec pri dveh letih. Na začetku je bila zelo 
negotova. Kot večina otrok, je bila tudi Lija veliko bolna, kar je še dodatno pripomoglo 
k temu, da se ni mogla čisto vključiti v vrtec. Kar nekaj časa je potrebovala, da se je 
sprostila in potem ni bilo več težav. Zelo lepo je bila sprejeta.« 
Vprašanje: »Kakšni pa so bili odzivi otrok in kakšni vzgojiteljic?«
Odgovor: »Otroci so ji pomagali, še vedno ji. Saj so vsi vedeli, da " slabše vidi". Zato
v njeni skupini ni bilo nereda. Vsi so se prilagodili, brez problemov. Celo všeč jim je 
bilo, da ji lahko pomagajo, čeprav je bilo to Liji včasih zelo nadležno. Vedno je rekla, 
"zmorem sama, če pa česa ne bom zmogla, bom prosila za pomoč." 
Vzgojiteljice pa je bilo na začetku malo strah, saj še niso imele otroka z motnjo vida, 
potem pa so strah kmalu izgubile, saj so videle, da je Lija zelo komunikativna in da
ne bo težav. Bile so različne prilagoditve, ampak te so bile zanimive tudi za ostale, 
tako da so bili v igro vsi vključeni. V vrtcu jo je obiskovala tudi tiflopedagoginja.«  
Vprašanje: »Vstop otroka v šolo prinese v družino kar nekaj sprememb in skrbi. Je
bilo ob Lijinem vpisu potrebnih veliko dogovarjanj? Kakšen je bil odziv na šoli, ko ste
jim povedali, kako pičel ostanek vida ima vaša hči?« 
Odgovor: »Vsak začetek je težak. Mene je zelo skrbelo, kako se bo vključila, kako bo 
sprejeta, ker šola ni vrtec. Vse je bolj zahtevno in naporno. Ampak do zdaj ji gre
odlično. 
Rikoss 2015 / 1 16
Še preden sem Lijo vpisala v šolo, sem šla na razgovor z ravnateljem, ki naju je
sprejel z odprtimi rokami. Brez strahu, pozitiven, odprt za nove podvige, saj je tudi na
tej šoli prva z okvaro vida. Tako kot za naju, je tudi za njih vse novo. Pripravljeni so
bili na prilagoditve in vse, kar je njena okvara vida prinesla s seboj.«
Vprašanje: »Za uspešno socialno vključenost otroka v razred je pomembnih več 
dejavnikov: sodelovanje učiteljev, staršev in strokovnih delavcev ter seveda lastna 
zainteresiranost otroka. Vam je torej v Lijinem primeru to uspelo?«
Odgovor: »Da, mislim, da nam je zaenkrat to uspelo v vseh pogledih. Resnično 
moram pohvaliti šolo, tako ravnatelja kot učiteljico, vzgojiteljico, spremljevalko in 
tiflopedagoginjo ter vse, ki se trudijo, da se Lija v šoli res dobro počuti.« 
Vprašanje: »Lija je v šoli upravičena do pomočnika. Kakšne so naloge in pristojnosti 
njene spremljevalke?«
Odgovor: »Trenutno so naloge Lijine spremljevalke sledeče: 
- skrbi za njeno varnost. Vedno ji je na razpolago, če Lija potrebuje kakršnokoli 
pomoč, 
- uči jo, da je čim bolj samostojna pri orientaciji v šoli, 
- vedno je ob njej, ampak v ozadju, saj je ne želi omejevati pri vzpostavljanju
prijateljskih vezi v šoli,
- spremlja jo na šolskih dogodkih, pri dodatnih krožkih, na šolskih ekskurzijah…
- ker Lija dela po metodi videčih s prilagoditvami, je v njenem primeru naloga 
spremljevalke tudi ta, da ji gradivo prilagodi čim bolj vidno in v takšni povečavi, da 
lahko Lija normalno sledi učnim uram. Prepisuje ji tabelsko sliko, tako da jo ima Lija 
vedno na mizi. Kar piše na tabli, ima Lija napisano na listu. Vse, česar ne vidi, ji 
približa bodisi z besedami ali pa z večjo sliko. Lijina spremljevalka mi tudi 
vsakodnevno opiše delo v šoli in me obvešča o njenem napredku, šolski uspešnosti.« 
Vprašanje: »Kaj pa za starše v praksi pomeni imeti osnovnošolca s posebnimi
potrebami?«
Odgovor: »Trenutno se zame ni kaj dosti spremenilo, saj sem vedno veliko delala z
njo. Sprememba je le ta, da so sedaj bolj prisotne domače naloge in učenje ter 
priprave na življenje in njeno samostojnost. Trudim se, da bi bila Lija čim bolj 
samostojna.«
Vprašanje: »Fizične ovire v življenju lahko premagujemo s prilagoditvami. Kaj pa 
ovire v glavah odgovornih in pristojnih v naši družbi, koliko te otežujejo življenje
staršev otrok z okvaro vida?«
Odgovor: »V življenju bo vedno tako, da bodo ovire v glavah ljudi. Vedno so nekateri
"prepametni". Da bi bilo čedalje manj ovir, je treba življenje slepih in slabovidnih čim 
bolj približati normalno videčim. To je pa seveda tudi naloga nas staršev, da družbi 
dopovemo, da slepota ni noben bavbav.«
Na vrh
Rikoss 2015 / 1 17
NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Upokojevanje v letu 2015
Avtor in sodelavec: Brane But
Lektoriranje: avtor
Pošlji komentar
Oglejmo si nekaj najpomembnejših pogojev za pridobitev in odmero pokojnine v letu
2015, ki jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). 
1. Splošni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine v letu 2015
Pravica do starostne pokojnine je odvisna od dopolnitve določene starosti in 
zavarovalne, pokojninske oziroma pokojninske dobe brez dokupa. Za izpolnitev
pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine morata biti hkrati izpolnjena oba
pogoja, ki se v prehodnem obdobju razlikujeta glede na spol zavarovanca.
Predpisane so tri različne možnosti, in sicer: 
a) ženske
- 58 let in 8 mesecev starosti in 39 let pokojninske dobe brez dokupa ali
- 62 let in 6 mesecev starosti in najmanj 20 let pokojninske dobe ali
- 64 let in 6 mesecev starosti in najmanj 15 let zavarovalne dobe.
b) moški
- 59 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa ali
- 64 let in 6 mesecev starosti in najmanj 20 let pokojninske dobe ali
- 65 let starosti in najmanj 15 let zavarovalne dobe.
2. Znižanje upokojitvene starosti
Pravico do starostne pokojnine je mogoče v določenih primerih pridobiti tudi pri
nižji starosti. Predpisane starosti je mogoče znižati zaradi naslednjih okoliščin: 
a) vzgoja otrok
Za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, za katerega je zavarovanec skrbel v
prvem letu njegove starosti, ki ima državljanstvo Republike Slovenije, če ni z 
mednarodnim sporazumom drugače določeno, se lahko starost zniža: 
- za enega otroka za 6 mesecev,
- za dva otroka za 16 mesecev,
- za tri otroke za 26 mesecev,
- za štiri otroke za 36 mesecev,
- za pet ali več otrok za 48 mesecev.  
Do znižanja starosti je upravičena ženska, moški pa le, če je užival pravico do 
nadomestila iz naslova starševstva. Znižanje starosti ni neomejeno, temveč so 
določene spodnje meje. Na tej podlagi se lahko znižujeta le dve od možnih starosti, 
predpisanih za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
Rikoss 2015 / 1 18
b) služenje obveznega vojaškega roka
Znižanje starosti znaša dve tretjini časa obveznega služenja vojaškega roka. 
Uveljavlja ga lahko le moški. Možni sta znižanji dveh predpisanih starosti. Znižanje
lahko znaša največ 24 mesecev!  
c) delo pred dopolnjenim 18. letom starosti
Znižanje obsega ves čas trajanja zavarovanja pred dopolnitvijo navedene starosti. 
Uveljavljata ga lahko ženska in moški. Določena je spodnja meja možnega znižanja 
starosti.
d) osebne okoliščine (npr. slepota) 
Zavarovancem, ki so zaradi osebnih okoliščin do 31.12.2000 upravičeni do štetja 
zavarovalne dobe s povečanjem in/ali od leta 2000 dalje do prištete dobe, se lahko 
na teh podlagah znižajo predpisane starosti za pridobitev pravice do starostne
pokojnine, in sicer pri toliko nižjih predpisanih starostih, kolikor mesecev zavarovalne
dobe so pridobili na račun njenega štetja s povečanjem in/ali prištete dobe. 
3. Pokojninska osnova
V letu 2015 se podaljšuje tudi obdobje, ki se upošteva za izračun pokojninske 
osnove. V preteklem letu so se upoštevale osnove iz katerihkoli najugodnejših
zaporednih 20 let zavarovanja od 1.1.1970 naprej, v letu 2015 pa se bo upoštevalo
21 let, to obdobje pa se bo v naslednjih letih postopno povečalo do 24 let. 
4. Posredovanje informacij o pričakovani višini pokojnine 
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije bo v letu 2015 v skladu z
zakonom in pravilnikom po uradni dolžnosti začel s posredovanjem informacij o 
pričakovani višini predčasne oziroma starostne pokojnine tistim zavarovancem, ki 
bodo v letu 2015 dopolnili 58 let starosti. Takih zavarovancev je okvirno 27.000.
Vir: http://www.zpiz.si/
Na vrh
Rikoss 2015 / 1 19
DOBRO JE VEDETI: Retinitis pigmentoza – pogost vzrok okvare vida
Avtor: Matic Vogrič, Bsc opth. disp. 
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Modre oči, svetli lasje, visoka atletska postava, barva glasu, inteligentnost, glasbeni 
talent, temperamentne lastnosti, mnogo stvari je lahko podedovanih. Vse vedenjske
lastnosti je mogoče do neke mere spremeniti po lastni volji, nekatere pa ostanejo z 
nami skozi celo življenje. Tako je tudi z nekaterimi dednimi boleznimi, ki nas
prizadenejo, žal pa nimamo kaj veliko izbire. Med najpogostejšimi so diabetes
mellitus, bolezni srca in obtočil, rak, osteoporoza, alergije. Genske bolezni so bolezni, 
ki nastanejo zaradi mutacij enega ali več genov, celo kromosomov, med katere 
spada tudi retinopatija pigmentoza, ki bo malo obširneje predstavljena v tem članku.  
Retinitis pigmentoza je dedna očesna bolezen, ki invazivno okvari mrežnico obeh 
očes.  Bolezen običajno napreduje v kasnejših fazah življenja, a obstajajo osebe, ki 
imajo okvarjen vid že od rojstva dalje. Nosilec vidnih informacij je elektromagnetno
valovanje v vidnem spektru svetlobe (valovne dolžine od 380 do 780 nm), ki se od
teh predmetov odbija ali jo le-ti oddajajo in skozi optični aparat očesa doseže 
mrežnico. Mrežnica je plast v očesnem ozadju, ki je zgrajena iz desetih plasti. Te 
plasti pretvarjajo svetlobne dražljaje v spremembo membranskega potenciala
fotoreceptorjev na mrežnici, ki potujejo po živčnih vlaknih ganglijskih celic in preko 
vidnega živca v možgane. Vidni center v možganih je odgovoren za interpretacijo oz.
pretvorbo teh električnih impulzov v vidne podobe. Mrežnica, ki se je razvila iz 
možganov, vsebuje receptorje (celice) za svetlobo in barvo. Funkcionalno
najpomembnejša je pigmentna plast, zgrajena iz paličic in čepkov. Celice s čepki 
(imamo jih 6-7 milijonov) so občutljive na barvo in se večinoma nahajajo v centru 
makule, v tako imenovani rumeni pegi. Čepki imajo vlogo fotopičnega vida, ki nam 
omogoča zaznavanje barv in detajlov preko dneva. Paličice (120 milijonov) so 
občutljive na svetlobo in so razporejene po periferiji mrežnice.  Tako imenovani 
skotopični vid oz. vid v temi nam pomaga pri zaznavanju oblik pri manjših osvetlitvah. 
Teh skupno 130 milijonov celic je kar 70 % vseh čutnih celic v našem telesu. 
Retinitis pigmentoza spada v skupino heterogenih dednih bolezni, ki povzročajo 
distrofije fotoreceptorjev na mrežnici. Definirana je kot distrofija, ki povzroči 
degeneracijo tako čepkov kot tudi paličic (rod-cone dystrophy). Je najpogostejša 
dedna mrežnična bolezen, ki prizadene približno enega na štiri ali pet tisoč ljudi 
(Kanski, J). Čas nastanka, hitrost napredovanja in možna izguba vida, so povezani z 
dednim zapisom. Lahko se pojavlja sporadično brez družinske obremenitve ali pa se 
deduje avtosomno dominantno (AD), avtosomno recesivno (AR) ali vezano na
kromosom x (XL). Poznamo 30 različnih genov, a že zgolj mutacija enega samega 
gena je potrebna in zadostna za razvoj te bolezni. Hormon dopamin (neurotransmiter
-nevroprenašalec) ima pomembno vlogo pri delovanju mrežnice sesalcev, predvsem
pa igra vlogo kot obnovitelj fotoreceptorskih celic v pigmentnem epitelu mrežnice.
Polimorfizmi receptorjev lahko vplivajo na spremenjeno vezavo dopamina, zaradi
česar se spremeni njegov učinek in posledično poruši mrežnično ravnovesje. Eden 
izmed pogostih sprememb genskega zapisa je tudi mutacija rodopsinskega gena.
Molekula pigmenta rodopsin se aktivira z absorpcijo fotonov v fotoreceptorjih, ki je
prisotna v paličicah.  Aktivira svetlobno signalno zaporedje, ki vodi v biokemični, 
Rikoss 2015 / 1 20
električni in sekretorni celični odziv. Pri Retinitis pigmentozi gre za nepopravljivo 
degeneracijo fotoreceptorjev, najprej se opazi pri postopni izgubi perifernega vida,
nato pa napreduje proti centralnemu delu, tako imenovanem tunelskem vidu.
Tunelski vid je tudi eden izmed prevladujočih simptomov. Poleg tega zaradi 
oslabljene funkcije paličic upada tudi občutljivost na nočni vid oz. vid pri majhni 
osvetlitvi. Izgubljanje vidnega polja v končni fazi bolezni pripelje najprej do 
poslabšanje vidne ostrine, kasneje pa do popolne odsotnosti centralnega vida in s
tem popolne slepote. Pri otrocih je bolezen težko prepoznati, saj še ne govorijo o
težavah z branjem ali vidnim prepoznavanjem konkretnih stvari. Velikokrat se zgodi,
da se pri igri v temi oz. mraku ti otroci zaletijo v predmete in objekte, ki jih ne vidijo.
Pri dejavnostih, pri katerih ni sončne svetlobe, se bolezen največkrat pokaže, na 
primer v megli, pri smučanju v mraku, nočni vožnji ipd. Težave so tudi z adaptacijo pri 
prehodu iz temnega v svetlo ali obratno. Gre za postopno izgubo vida, ki pa žal do
sedaj še nima uspešne terapije oz. je v eksperimentalnih fazah.
Testiranje in prepoznavanje bolezenskih znakov:
- Barvni testi:
 barvni testi (Ishihara)
 Hardy – Rand – Rittler (zaznava vse tri barvne defekte – modro, rdečo in 
zeleno barvo)
 Farnsworth – Munsell 100 – hue – najbolj točen in najpogostejše uporabljen 
test za detekcijo barvnih okvar. Klient mora razvrstiti gumbe različnih 
intenzivnosti barv po vrsti.
- Oftalmoskopija
- Fluorescinska angiografija (Intravenalno se vstavi barvilo fluorescin, ki obarva žile
mrežnice in žilnice. Na razširjeni zenici se s kamero poslika ozadje.)
- Elektroretinogram (merjenje električne aktivnosti in odzivnosti mrežnice) 
- Pregled s špranjsko svetilko
- Vidno polje - perimetrija (konfrontacijski, elektroretinografija, kinetična, statična, 
Goldmann, Amslerjeva mreža)
- Vidna ostrina (Snellen, Landolt, Pflüger, Schober)
Zdravljenje
Čeprav obstaja veliko preiskav in terapij, zaenkrat še ni nobene, ki bi lahko ozdravila 
bolezen. Obstajajo genske terapije, vstavljanje matičnih celic, presaditve mrežnic in 
umetne – nano retine. Po svetu obstajajo centri (Nemčija, Kitajska, Kuba, Brazilija), 
kjer vbrizgavajo matične celice in obljubljajo izboljšanje stanja, žal pa zaenkrat vsi ti 
poskusi pomenijo bolj ali manj potrato več 10-tisoč evrov, brez končnega učinka. 
Zdravljenje je še v eksperimentalnih fazah, zdravila in možnosti ozdravitve še v
povojih.
Takole je eden izmed proizvajalcev povzel svojo prodajno nišo. Podjetje Nano Retina
je namreč sporočilo, da je uspešno zaključilo večletno preizkušanje bioničnega očesa 
na živalih in da je njihov izdelek povsem nared za ljudi. Vsadek Bio-Retina bo
namenjen tistim ljudem, ki so vid izgubili zaradi poškodbe očesne mrežnice, 
degeneracije makule, diabetične retinopatije ter drugih degenerativnih stanj očesa. 
Očesni kirurg z operacijo v lokalni anesteziji očesni vsadek Bio-Retina vstavi v pičlih 
Rikoss 2015 / 1 21
30 minutah. Bionično oko slepim povrne vid v črno-beli "tehniki" z ločljivostjo 576 
slikovnih točk. Ločljivost ustreza številom elektrod, ki jih očesni kirurg pritrdi na vidni 
živec. Čeprav je ločljivost občutno manjša od človeškega očesa, je ta vseeno takšna, 
da lahko oseba razlikuje predmete in ljudi. Neprekinjeno napajanje bioničnega očesa 
je zagotovljeno preko laserja, ki je pritrjen na okvirju očal, lasersko svetlobo pa v 
energijo pretvarja miniaturna fotovoltaična celica. Očesni vsadek Bio-Retina žal ni 
poceni. Zanj podjetje Nano Retina namreč zahteva kar 50-tisoč evrov in bo sprva 
seveda na voljo le v ZDA.«
Kako upočasniti napredovanje bolezni? 
Naj navedemo nekaj možnosti:
- z nošenjem kakovostnih sončnih očal z UV zaščito, ki dodatno zaščitijo mrežnico 
- z uporabo kontaktnih leč, ki imajo že večinoma UV filtre 
- z vnosom antioksidantov (vitamin A, C in E, beta karoten, lutein, cinkov oksid,
omega 3)
Osebam z Retinitis pigmentozo se na začetku bolezni pogosto pojavi tudi katarakta, 
poleg tega pa so običajni edemi makule in otečena mrežnica. Obstaja tudi nekaj 
bolezni, ki se razvijejo poleg Retinitisa pigmentoze (Usher sindrom – izguba sluha,
glavkom odprtega zakotja in kratkovidnost).
Viri:
Berson, EL. (2013). Retinitis Pigmentosa and Allied Retinal Diseases. In: Tasman W,
Jaeger EA, eds. Duane's Clinical Ophthalmology. ed. Philadelphia, PA: Lippincott,
Williams & Wilkins: 2013:vol 3, chap 24.
Hawlina, M. Kermavnar, M,t. Peterlin, B. (2001). Polimorfizmi dopaminskih
receptorjev pri bolnikih s pigmentno retinopatijo. Ginekološka klinika in Očesna 
klinika Ljubljana. Strokovni prispevek <
http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st2-s2/st2-s2-147-
150.htm>.
Hawlina, M. Retinitis Pigmentosa - huda dedna bolezen oči. Pogovorna oddaja.< 
http://novice.najdi.si/predogled/novica/1cf6e8691530e6307ac04d9c1312dc51/seniorji
-info/Lepota-matin-zdravje/Retinitis-Pigmentosa-huda-dedna-bolezen-o%C4%8Di>.
RTVSLO, Ljubljana. Februar 2014.
Kanski, J. Bowling, B, (2011). Clinical Ophthalmology: a systemic approach. 7th ed.
Heredity Fundus dystrophies. p. 651 – 657. London: Elsevier Limited.
Opomba: Članek je bil v razširjeni obliki prvič objavljen v strokovni reviji optometrikov: 
Fokus št. 25 / Marec 2015.
Na vrh
Rikoss 2015 / 1 22
PAMETNI TELEFONI: Pametni telefon slepim in slabovidnim lahko precej olajša
življenje – 1. del
Predstavitev pametnega telefona z zaslonom na dotik - iPhone
Avtor in sodelavec: Safet Baltič
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
V zadnjih letih so tržišče s tako imenovanimi GSM aparati preplavili pametni telefoni z 
zasloni na dotik in so s tem iz tržišča skoraj dokončno izrinili aparate z klasično 
tipkovnico. Zato vam želim v tem članku predstaviti tako rokovanje kot uporabnost 
pametnega telefona, ki ga tudi sam uporabljam. To je Applov iPhone.
iPhone poganja operacijski sistem IOS, ki ima v svoji osnovi že vgrajene razne
pripomočke za dostopnost. Dva najbolj pomembna pripomočka za naše člane pa sta 
bralnik zaslona VoiceOver ter aplikacija za povečavo slike za slabovidne z imenom 
Zoom. Za uporabo aplikacije Zoom je treba pri zagonu nastaviti želeno povečavo, 
barvni kontrast, po želji pa si uporabnik vklopijo tudi govor ter tako uporablja napravo
kot videče osebe. VoiceOver pa slepim osebam omogoča uporabo naprave v vseh 
njenih zmožnostih, od osnovnih možnosti vsakega GSM telefona: pisanja in branja
SMS sporočil, e-pošte, klicanja oseb iz imenika, itd., nenazadnje tudi vse 
naprednejše funkcije, ki jih nudi vsak pametni telefon.
Slepe osebe s pomočjo bralnika zaslona upravljamo s telefonom tako, da 
uporabljamo enega, dva ali tri prste, odvisno katero funkcijo ali storitev želimo
aktivirati.
Kaj in kje se prikazuje na zaslonu?
Na vrhu zaslona se nahaja tako imenovana statusna vrstica, v kateri se vam od leve
proti desni prikazujejo moč signala, operater, prenos podatkov (3g, 4g, Wi-Fi), ura, 
nato vam prikazuje vklopljene storitve, kot so Bluetooth, alarm itd..., na skrajni desni
strani te statusne vrstice pa še stanje baterije.
Na osrednjem delu zaslona, od statusne vrstice navzdol do gumba home (domov),
pa se nahajajo aplikacije, ki jih imate nameščene na telefonu. Za lažje razumevanje 
si predstavljajte tabelo s 5 vrsticami in 4 stolpci. V vsaki od celic pa se nahaja gumb
oz. ikona za aktiviranje ene aplikacije.
Na dnu zaslona pa se nahaja še tako imenovana vrstica Dock, ki je vedno na voljo,
neglede na to, kje se nahajamo. V tej vrstici so osnovne pogosto uporabljane
aplikacije (od leve proti desni), poleg gumba Home (domov) še telefon, e-pošta,
safari (spletni brskalnik) in na skrajni desni glasba.
Zaslon telefona si lahko predstavljate kot knjigo z več stranmi, pri čemer se na vsako 
stran namesti po 20 aplikacij. Na vsaki strani pa sta dve nespremenljivi vrstici: zgoraj
statusna in spodaj vrstica Dock. Ti dve sta vedno enaki in prisotni na vsaki strani.
Rikoss 2015 / 1 23
Kako se gibljemo po telefonu?
Po zaslonu na dotik imamo dva načina gibanja oziroma navigacije, in sicer prvi in 
najenostavnejši način je, da postavimo prst na zaslon in z njim drsimo po zaslonu v 
vse smeri, pri čemer dobimo občutek o razporejenosti predmetov na zaslonu. 
Ko pa s prstom pridemo do želene funkcije ali aplikacije, privzdignemo prst in se
dvakrat na hitro in nežno dotaknemo zaslona oziroma tapnemo in s tem sprožimo
želeno funkcijo ali aplikacijo. Kot prej omenjeno, če želite aktivirati želeno funkcijo, ni 
treba dvakrat klikniti na istem mestu, na katerem se nahaja ta funkcija, temveč 
kjerkoli na zaslonu in s tem je delo s samo napravo bistveno lažje za uporabo za
slepe.
Drugi način navigacije pa je, da s prstom označimo eno izmed aplikacij na zaslonu in 
z nežnimi potegi prsta z leve proti desni ali pa v obratni smeri tako rečeno skačemo z 
ene na drugo aplikacijo in ko nam VoiceOver oznani funkcijo ali aplikacijo, ki jo
želimo aktivirati, ponovno na katerem koli delu zaslona dvakrat tapnemo in s tem
pridemo do želene storitve.
Kot sem že prej omenil, uporabljamo za rokovanje s pametnim telefonom enega, dva
ali pa tri prste. Z enim prstom se gibljemo po zaslonu ali z njim z dvoklikom odpiramo
in aktiviramo želene storitve, delo z dvema prstoma pa uporabljamo v več različnih 
primerih. Na primer, če želimo, da nam bralnik zaslona prebere po vrsti vse, kar se 
nahaja na zaslonu, povlečemo z dvema prstoma od vrha proti dnu zaslona, če se 
želimo javiti na klic pa dvakrat na hitro z dvema prstoma tapnemo po zaslonu. Enako
velja, če želimo prekiniti telefonski klic. Dva prsta uporabljamo tudi, ko želimo 
nastavljati tako imenovani rotor, ki nam ponuja nastavitve in storitve bralnika zaslona
in sicer, postavimo en prst, npr. kazalec, na zaslon in s sredincem povlečemo v krogu 
ali v smeri urinega kazalca ali pa v obratni smeri in bralnik zaslona nam pove
trenutne nastavitve, kot je hitrost govora, glasnost, besede, črke, jezik bralnika in še 
celo vrsto uporabnih nastavitev za možnosti bralnika zaslona. Ko pa pridemo do
želene nastavitve, privzdignemo prste iz zaslona in z enim prstom povlečemo od vrha 
proti dnu ali pa v obratni smeri po zaslonu in s tem spreminjamo želeno nastavitev.
Tri prste uporabljamo zato, da obračamo oz. listamo med stranmi, ko želimo na 
naslednjo stran. To storimo tako, da nežno povlečemo po zaslonu s tremi prsti od 
leve proti desni ali obratno, ko želimo priti na prejšnjo stran. Tri prste uporabljamo
tudi, ko se nahajamo v aplikacijah, kjer se pod prikazanim na zaslonu nahajajo
predmeti, ki jih ne vidimo. Če želimo dvigniti stran oz. list, povlečemo s tremi prsti od 
dna proti vrhu zaslona, da se pokažejo predmeti, ki so bili pod zaslonom. Tri prste
uporabljamo tudi za vklop/izklop tako imenovanega zastora (zavese) na zaslonu ali
pa vklop/izklop govora, in sicer če trikrat na hitro s tremi prsti tapnemo po zaslonu, se 
nam vklaplja in izklaplja zastor zaslona, ki predstavlja dobesedno luč na zaslonu. Če 
je zastor vklopljen, slepe osebe lahko še vedno uporabljajo napravo in jim bralnik
zaslona deluje, videče osebe pa ne vidijo, kaj delamo na telefonu. Ko dvakrat s tremi 
prsti na hitro tapnemo, pa se govor vklopi ali izklopi.
V zgornjih vrsticah sem vam na kratko opisal pametni telefon Apple iPhone, ki je
lahko, poleg osnovnih funkcij, kakršne omogočajo sorodne naprave, z dodatno 
naloženimi aplikacijami za slepe tudi pripomoček za premagovanje ovir, ki jih prinaša 
Rikoss 2015 / 1 24
okvara vida, kot je zaznava svetlobe, barv, prepoznavanje bankovcev in še mnogo,
mnogo več, kar pa vam bomo opisali v prihodnjih člankih. 
Na vrh
Rikoss 2015 / 1 25
NAMIGI IN NASVETI: Kaj storiti, če smo se na FB okužili s »porno« virusom? 
Kako se znebiti nadležnih vabil za igre na FB
Avtor in sodelavec: Brane But
Lektoriranje: avtor
Pošlji komentar
89. Kaj storiti, če smo se na FB okužili s »porno« virusom? 
Mnogi imamo odprt profil na družbenem omrežju Facebook in komuniciramo preko
njega z bližnjimi in daljnimi prijatelji in znanci. Obstaja pa velika nevarnost, da se naš
računalnik okuži z različnimi virusi. V zadnjem času se nam ponujajo lažni 
videoposnetki, ki domnevno ponujajo pornografske posnetke, v resnici pa gre le za
povezavo do spletne strani, ki deli nevarno škodljivo programsko kodo. Namestimo jo
s tem, da kliknemo na lažno posodobitev za program Flash.
Na Facebooku so tvoje ime, profilna slika, naslovna slika, spol, omrežja, uporabniško
ime in uporabniški ID vselej javno dostopni, vključno za aplikacije, na katere si se 
(vedé ali nevedé) prijavil. Aplikacije imajo tudi dostop do seznama tvojih FB prijateljev
in do vseh informacij, ki si jih opredelil kot javne.
Kaj pa storimo, če smo se že okužili s »porno« virusom na Facebooku? Najprej 
moramo preprečiti, da sami razširjamo »porno« virus našim prijateljem in znancem. 
To najlažje storimo po naslednjih korakih:
- Prijavimo se v Facebookov profil in kliknemo na puščico, ki je v zgornji vrstici 
skrajno desno.
- Odpre se padajoči meni, v katerem izberemo »Nastavitve«. 
- V oknu, ki se odpre, na levi strani poiščemo in izberemo »Aplikacije«. 
- Odprejo se vse aplikacije, na katere smo prijavljeni s svojim Facebook profilom. Iz
seznama odstranimo vse tiste aplikacije, za katere nismo povsem prepričani, da smo 
jih sami »namestili« oziroma smo prepričani, da jih ne uporabljamo. 
- Neželene aplikacije odstranimo tako, da na ikono aplikacije kliknemo z levo tipko
miške, odpre se podokno, kjer v predzadnji oz. zadnji vrstici spodaj poiščemo in 
kliknemo »Odstrani aplikacijo«.
- Nato iz varnostnih razlogov še spremenimo geslo, ki ga uporabljamo za dostop do
družbenega omrežja Facebook ter računalnik pregledamo s posodobljenim 
protivirusnim programom.
Ker je preventiva vedno boljša kot kurativa, moramo pri uporabi družbenega omrežja
Facebook biti vedno zelo previdni. Najbolj pomembno pa je, da sporočila ali 
povezave, ki jih prejmemo od prijateljev in znancev, ne jemljemo takoj za varne, saj
se pogosto izkaže za ravno obratno in si s tem lahko nakopljemo obilo težav. Preden
damo določeni aplikaciji dostop do našega profila, prej preverimo, do kakšnih 
podatkov ta želi dostopati. Če so ti čezmerni, aplikaciji preprosto zavrnimo dostop. 
Ker škodljive programske kode pogosto izkoristijo neposodobljen brskalnik ali
operacijski sistem, poskrbimo za redno posodabljanje računalnika. 
Vir: Računalniške novice
Rikoss 2015 / 1 26
90. Kako se znebiti nadležnih vabil za igre na FB
Za marsikoga so zelo moteča povabila za igranje raznovrstnih spletnih iger, ki jih na 
družabnem omrežju Facebook prejemamo od naših FB prijateljev in znancev.
Največkrat tudi naše prošnje, da nam takšnih vabil ne bi več pošiljali, ne zaležejo. Na 
srečo se lahko nadležnih povabil za igre na Facebooku trajno znebimo na zelo hiter 
in preprost način. Facebook ima namreč zelo priročno orodje za filtriranje informacij. 
Poglejmo si dva praktična načina, kako se takšnih nadležnih povabil za vedno 
znebimo.
Prvi način: 
- Prijavimo se v Facebookov profil in na levi strani poiščemo in kliknemo na ikono 
»Igre«.
- V oknu, ki se odpre, v zgornji vrstici izberemo oz. kliknemo na zavihek »Aktivnosti«.
- Nato izberemo oz. kliknemo z levo tipko miške na povezavo »Povabila« (ali tudi
»Prošnje«).
- Odpre se seznam iger, kjer odstranimo »x« pri tistih igrah, za katere se želimo
znebiti povabil, nato pa le še potrdimo možnost »Blokiraj«.
Drugi način: 
- Prijavimo se v Facebookov profil in kliknemo na puščico, ki je v zgornji vrstici 
skrajno desno.
- Odpre se padajoči meni, v katerem izberemo »Nastavitve«. 
- V oknu, ki se odpre, na levi strani poiščemo in izberemo »Aplikacije«. 
- Iz seznama blokiramo oz. odstranimo aplikacije motečih iger.  
Tako lahko blokiramo moteča povabila za različne igre in na našem FB zidu se nam 
takšna sporočila oz. povabila ne bodo več prikazovala. 
Vir: Računalniške novice
Na vrh
Rikoss 2015 / 1 27
OGLASNA DESKA: Novi pristopi k doživljanju slikarstva za slepe in slabovidne
Avtor: dr. Aksinja Kermauner
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Likovna umetnost človeštvo spremlja že na tisoče let in jo uvrščamo med najstarejše 
in najpomembnejše izraze človekove ustvarjalnosti. Genialna umetniška dela vseh 
časov so usodno izoblikovala miselnost sodobnega človeka. Naloga muzejev in 
galerij je prav gotovo posredovanje te bogate likovne kulturne dediščine poznejšim 
rodovom.
Zakaj bi bili tukaj slepi in slabovidni izvzeti? Ravno tako so polnopravni člani naše 
postmoderne, družbe, ki se razglaša kot družba za vse. Pa jim je likovna umetnost
zares dostopna? Omogočajo galerije slepim in slabovidnim že v najnežnejši dobi, da 
se ustrezno »likovno opismenijo«? Na koliko mestih opazimo napis »Prosimo,
dotikajte se predmetov« ali znak, da je dotikanje dovoljeno? Koliko razstav je
opremljenih z zvočnim opisom? Je umetnost zares dostopna vsem?  
Otroci se s svetom umetnosti srečajo že v vrtcu, ko s pomočjo različnih tehnik v 
svojih risbah izražajo svet tako, kot ga vidijo. Kasneje jih učimo razpoznavati dosežke 
vseh področij likovne umetnosti, učimo jih analize posameznih likovnih del in 
spoznavanja likovnih umetnin, ki predstavljajo obdobja od prazgodovine do
sodobnosti. Tako ostrijo občutek za likovne vrednote, hkrati pa razvijajo kritičen 
odnos do likovnih stvaritev in estetiko. Cilj predmeta likovna umetnost naj bi bil razvoj
zavesti o pomenu umetniške ustvarjalnosti v družbi.
Kje pa so v tem videčem dojemanju likovne umetnosti slepi? Že šestleten slepi otrok 
je sposoben upodobiti figure in pokrajine, vendar so te upodobitve bolj približne,
podobne risbam videčega otroka, ki ima zavezane oči. Z odraščanjem postajajo tudi 
risbe slepih otrok bogatejše, saj se jim izboljšuje pozornost in občutek za razmerja. 
Netočnosti se največkrat pojavijo v prostorski orientaciji: ne razumejo dobro odnosov 
med predmeti. Študentka inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na
Primorskem Raschinijeva v svojem magistrskem delu z naslovom »Ko gledamo s
prsti in dlanmi: Umetnost skozi dotik« navaja raziskave, ki so pokazale, da če za 
primer vzamemo človeško figuro, so se na 51 identifikacijskih grafičnih linijah risbe 
slepih razlikovale od risb videčih le v prikazu ušes, ki so bila večja. Shema ima torej 
izvor iz nevideče izkušnje. Za slepe umetniška plastika načelno ne predstavlja 
problema, če se je le lahko dotaknejo. Seveda mora biti ustrezne velikosti – ne 
premajhna, ne prevelika in iz varnega materiala. Kako pa prenesti v tipno obliko
dvodimenzionalna umetniška dela?
Na videčega gledalca slikarsko delo deluje v prvem stiku povsem nezavedno in šele 
pozneje se vključi razum, ki analizira podatke in razbere zgodbo. Pri slepem in 
slabovidnem skušamo ubrati podobno pot. Najprej bi ustvarili čustven stik z likovnim 
delom, uporabili bi pesniški jezik, asociacije, glasbo, zvoke, gibanje, udeleženost,
šele nato pa bi ponudili tipni prikaz ter zvočni opis umetnine, samo delo pa bi tudi 
ustrezno zgodovinsko in socialno umestili.
Rikoss 2015 / 1 28
Radijski producent Lou Giansante v zelo uporabni knjigi Art Beyond Sight v svojem
članku opiše način, kako z zvokom prikazati določeno umetnino ali likovno prvino. V 
prvem zvočnem opisu skuša s pomočjo oddaljujočega in približujočega se glasu 
ustvariti pri slepem iluzijo prostora oziroma mu z zvokom naslika podobno občutenje, 
kot je pri videčih perspektiva. V drugem zvočnem opisu skuša razložiti umetniško 
smer surrealizem s pomočjo konkretnega umetniškega dela (slika Salvadora Dalija 
»Vztrajnost spomina«). Pri tem uporablja glasbo, različne zvoke in šume ter 
asociacije (šumenje morja, jok otroka, škripanje vrat).
Eden vodilnih mož na področju zvočnega opisovanja (avdiodeskripcije) za gledališče, 
televizijo, film, galerije in muzeje, Američan Joel Snyder, v že prej omenjeni knjigi 
poda nekaj primerov opisovanja klasičnih slikarskih del. Namen opisovanja je 
poglobljena umetnostna analiza umetnine, vključujoč kulturo dobe, podatke o avtorju 
in motivu ter razlago slikarskega stila. Za ilustracijo da Vincijeve Zadnje večerje je 
študent inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem
Boštjan Bonin v svojem magistrskem delu uporabil več načinov: izdelal je mavčni 
odlitek, naredil tipni diagram, trirazsežnostno maketo slike ter zvočno opisal 
umetnino, opis pa podložil z glasbo iz umetnikovega časa. V načrtu ima še živo 
postavitev, ki jo bodo slepi lahko otipali ali sodelovali v njej kot apostoli oz. Kristus.
Z živo sliko so skušali prikazati tudi umetnino Dekle z oranžo slikarja Ivana Kosa v
Umetnostni galeriji Maribor. Deklico so napravili na tak način, kot je oblečeno 
naslikano dekle. Obiskovalci so lahko otipali pomarančo in jo povohali, višja 
kustosinja Brigita Strnad pa je opisala sliko z več vidikov. UGM sploh pripravlja 
pester program za skupine s posebnimi potrebami, s katerim poskušajo galerijo in
umetnost približati vsem obiskovalcem.
Pokrajinski muzej Celje je že v začetku 90. let prejšnjega stoletja kot prvi med muzeji 
prilagodil razstavo »Kako so živeli v Rimski Celeji« tudi za slepe in slabovidne. Moto
je bil »Prosimo, dotikajte se predmetov«. Zadnja razstava, ki jo je muzej prilagodil
dojemanju slepih in slabovidnih, je bila leta 2008/9 Mavrični svet Schützove 
keramike. Hrani tudi tipno prilagoditev portreta avstrijske cesarice Elizabete, ki jo je v
tipno obliko prenesla Tjaša Krivec, ki je pred kratkim razstavila v Narodni galeriji tipni
portret Luize Pesjakove Mihaela Stroja.
Izjemna je bila razstava v Mestnem muzeju leta 2008, Dotakni se in poglej, za katero
je francoski oblikovalec Alain Mikli prilagodil za otip nekatere umetniške fotografske
posnetke zemeljskega površja avtorja Yanna Arthusa-Bertranda iz serije »Zemlja,
pogled z neba«.
V Gorenjskem muzeju v Kranju so pripravili muzejski kovček, s katerim obiskujejo 
starejše občane, slabovidne in druge osebe s posebnimi potrebami in nudi možnost 
dotikanja predmetov in replik.
Leta 2010 je pod vodstvom kustosa mag. Boruta Rovšnika Mestni muzej Ljubljana
razstavljal umetniška dela Pabla Picassa pod naslovom »Bikoborbe. Mit. Eros.« V
prilagoditev je bil vključen vodič, primeren za slepe in slabovidne obiskovalce, ki je v 
brajici in povečanem tisku na kratko predstavil in opisal Picassovo zbirko del. 
Umetnine so prilagodili tipu tako, da so bile izdelane s tehniko negativnega risanja z
nazobčanim kolescem, slabovidni obiskovalci pa so imeli na razpolago grafično 
Rikoss 2015 / 1 29
poudarjene tipne risbe. Isti muzej je prilagodil tudi razstavo »Obrazi Ljubljane«.
Pripravili so avdio vodnik z zgodbami in s predmeti za dotikanje, v pomoč pa je še 
talno reliefno vodilo (trak). Potekala so veččutna vodstva po razstavi »Kolo«, v načrtu 
pa imajo še kar nekaj prilagoditev.
Gledališki inštitut je v letu 2014 začel prilagajati za slepe in slabovidne svojo stalno 
razstavo, konec februarja 2015 pa je razstavil veliko tipno maketo procesije, ki jo je
po vzoru Kobetove slike »Škofjeloški pasijon« izdelala Barbara Bertalanič Domiter, 
študentka inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem za
svoje magistrsko delo.
Narodni muzej je nekaj eksponatov na priložnostni razstavi »Mumija in krokodil,
Slovenci odkrivamo dežele ob Nilu« dal na ogled in otip tudi v reliefni tehniki. Deloma
prilagojena je še odmevna razstava »Vrata« v Slovenskem etnografskem muzeju,
načrtujejo pa se še druge prilagoditve v različnih muzejih.
Projekt AKTIV, med seboj različnih, a enakopravnih (artikulacija – kreativnost – tim –
internacionalnost – vzajemnost), je namenjen ranljivi družbeni skupini – osebam z
invalidnostjo, s poudarkom na slepih, slabovidnih in gibalno oviranih ter pripadnikom
različnih manjšinskih etničnih skupin, pa tudi kulturnim delavcem, zaposlenim v 
kulturnih ustanovah ter samozaposlenim in študentom podiplomskih smeri, ki bi se
radi poklicno usmerili v delo v kulturnih ustanovah. V nadaljnjem usposabljanju
poglabljajo znanja s področja dela s slepimi in slabovidnimi ter osnovne prilagoditve 
za delo z njimi.
V vse več galerijah in muzejih v Sloveniji organizirajo veččutna vodstva, prilagojena 
za slepe in slabovidne. Pod vodstvom Slovenskega etnografskega muzeja poteka
projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam.  
Verjetno interakcija vseh zgoraj omenjenih postopkov od čustvenega doživljaja preko 
asociacij do faktografskih podatkov lahko nudi zadovoljivo, celostno in estetsko
doživljanje slikarskega dela, ki je vsaj do neke mere ustrezno vidnemu vtisu. Postopki
so nastali z namenom, da bi približali umetnost, predvsem slikarstvo, slepim in
slabovidnim ljudem. Včasih pa nastopi problem, ker ustanove ustrezno prilagodijo 
razstavo, ni pa obiskovalcev. Pri razbijanju stereotipov, da so muzeji in galerije
dolgočasni in neprimerni za slepe in slabovidne, nas čaka še veliko dela. 
Na vrh
Rikoss 2015 / 1 30
NOVIČKE: Nova različica NVDA 2015, Program TWBlue za uporabo Twitterja za 
slepe in slabovidne, Nokia here odslej tudi za uporabnike Androida, S
procesorji Skylake bodo računalniki občutno hitrejši in varčnejši, Zasloni na 
dotik že več kot 40 let
Avtor in sodelavec: Jure Srebrović
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Nova različica NVDA 2015
V ponedeljek, 23.2.2015, je izšel najnovejši NVDA 2015.1, ki uporabnikom ponuja kar
nekaj izboljšav in novosti. Glavna novost je, da lahko sedaj dodajmo nove simbole za
izgovorjavo v pogovornem oknu nastavitve za vnos več znakovnih znakov. V tem 
pogovornem oknu je tudi filter za izgovorjavo točno določenih besed. NVDA sedaj 
samodejno bere besedila v minttyju. V načinu brskanja lahko sedaj v pogovornem 
oknu izberemo občutljivejše iskanje.  
Glavna in kmalu opazna novost pa se nanaša tudi na Skype. Sedaj NVDA
samodejno bere obvestila v opravilni vrstici, na primer, ko se nekdo vpiše in izpiše,
prav tako pa je pri dopisovanju ponujena možnost, da s tipko NVDA control 1 do 0
prebiramo sporočila. Tudi ko oseba vnaša besedilo, nam NVDA v Skypu to 
samodejno pove. Omeniti pa je treba, da možnost izgovarjanja iz sistemske vrstice
še ni povsem dovršena, saj NVDA večkrat, namesto da bi prebral celotno obvestilo, 
reče zgolj opozorilo.  
Ena od novosti je tudi, da je možnost prikazovanja povezav z insert F7 sedaj možna
tudi v wordovih dokumentih, če prej pritisnemo NVDA in preslednico. Espeak je 
posodobljen na različico 1.48.04, podpora za Newfon synthesizer pa je sedaj privzeto 
ukinjena in se newfon lahko prenese kot NVDA dodatek. NVDA sedaj izgovarja
simbole in ločila glede na sintezo govora, ki je aktivna. Če želimo to možnost 
izključiti, v nastavitvah glasu odkljukamo možnost zaupaj jeziku osebe med 
obdelovanjem simbolov in znakov. Kar se pa tiče uporabe Skypa pri NVDA-ju 
priporočajo 7.0 in dalje, saj nove funkcije v starejših različicah Skype ne delujejo 
pravilno. Prav tako so pri Skypu z različico 7.1 vrnili podporo za dodatek 
SkypeTalking, GWConnect podjetja GWMicro pa v večini primerov ne deluje več.
Vir: NVDA pomoč, kaj je novega Angleščina
Program TWBlue za uporabo Twitterja za slepe in slabovidne
V podjetju Quartz project so že pred leti izdelali programček, namenjen slepim in 
slabovidnim, ki se vpiše v Twitter. Programček nato deluje tako, da imamo drevesni 
pogled - tree view in seznam - list view. V drevesnem pogledu izbiramo med
kategorijami: home, mentions, direct messages, send, favourites, followers, friends,
events, searches, timelines, lists in favourites timelines. S pritiskom tabulatorja pa
nato znotraj kategorije v seznamu prebiramo prej izbrano možnost. Na primer, če 
izberemo home, lahko na to s tabulatorjem prebiramo statuse (Tweete), ki so
trenutno aktualni na našem profilu. Z nadaljnjim pritiskom na tab dobimo nato
možnosti tweet, retweet, reply in direct message. Programček ima možnost, da se 
Rikoss 2015 / 1 31
skrije v sistemsko vrstico in nas od tam nato obvešča o novostih. Prav tako imamo 
bližnjične tipke kot so control nov tweet in ostalo. Ko med tipkanjem tweeta 
dosežemo 140 znakov, nas programček opozori s piskom. Med tipkanjem pa s 
kombinacijo insert t za naslov okna vedno lahko preverimo, koliko znakov nam je še
preostalo. S pritiskom na enter tweet pošljemo na strežnik našega Twitterja.
Opomba! Če skrijemo program v sistemsko vrstico, ga moramo nato od tam tudi 
odpreti, sicer se odpre še en isti programček. Odprtih namreč lahko imamo več  
TWBlue aplikacij hkrati. Program je bil dolgo časa na voljo na povezavi:
http://www.quartzproject.co.uk, zdaj pa ga lahko dobite le pri ljudeh, ki ga imajo, v
tem primeru pri meni, na e-naslovu: jure.srebrovic@guest.arnes.si.
Nokia here odslej tudi za uporabnike Androida
Podjetje Nokia je konec novembra 2014 za uporabnike pametnih mobilnih telefonov
in tabličnih računalnikov Android pripravilo poskusno različico navigacijskega sistema 
HERE. Zaradi izjemnega uspeha je bil ta že decembra 2014 deležen celovite
prenove in je bil prvič objavljen na spletnem portalu Google Play. Zdaj pa je na voljo 
končna različica, ki je pisana na kožo predvsem tistim, ki iz takšnih ali drugačnih 
razlogov na smrt sovražijo Googlov navigacijski sistem Maps. Končna inačica 
brezplačnega navigacijskega sistema Nokia HERE se v praksi obnese zelo dobro. V 
marsičem namreč prekaša Googlovo rešitev Maps, med največjimi prednostmi pa 
najdemo možnost uporabe navigacije brez povezave z internetom. Kartografski
sistem HERE lahko uporabljamo v skoraj 100 državah po vsem svetu, informacije o
prometu so na voljo v več kot 40 državah, medtem ko so informacije o javnem 
prevozu na voljo kar v več kot 750 svetovnih mestih. Za namestitev brezplačnega 
navigacijskega sistema Nokia HERE potrebujemo pametni mobilni telefon ali tablični 
računalnik Android z nameščenim operacijskim sistemom Android 4.1 Jelly Bean ali 
novejši. Nokia here je že na voljo za prenos na spletnem portalu Google Play, in sicer
na spletnem naslovu bit.ly/Nokia-HERE-And. V primeru, da pri namestitvi naletite na
težave, se lahko vedno obrnete na forum računalniških novic na spletni naslov 
bit.ly/ForumRN.
Vir: http://www.racunalniske-novice.com/
S procesorji Skylake bodo računalniki občutno hitrejši in varčnejši:
Pri podjetju Intel so konec lanskega leta na razvojni konferenci IntelDeveloperForum
razkrili, da za letos načrtujejo pričetek prodaje nove generacije procesorjev, ki bodo 
temeljili na osnovi napredne 14-nanometrske tehnologije. Čeprav so sprva 
napovedovali, da bodo novi procesorji v prodajo stopili že v poletnih mesecih
letošnjega leta, se bo to žal zgodilo šele tik pred jesenjo. Novi Intelovi procesorji s
kodno oznako Skylake bodo na voljo tako za namizne kot osebne računalnike, v 
primerjavi s predhodniki pa bodo precej zmogljivejši, čeprav bodo za svoje delovanje 
potrebovali manj električne energije. Podjetje Intel bo skupaj z novimi procesorji 
seveda ponudilo v prodajo še prenovljene sistemske pomnilnike DDR4, ki bodo
najverjetneje proizvedeni bodisi v 32-nanometrski ali pa v 36-nanometrski tehnologiji.
Ti bodo poleg večje zmogljivosti prinesli tudi manjšo porabo električne energije, kar 
bodo seveda znali ceniti predvsem uporabniki prenosnih računalnikov, saj bodo v tem 
primeru najverjetneje baterije zdržale več ur, kot so do sedaj. Podjetje Intel bo poleg 
Rikoss 2015 / 1 32
tega pripravilo še sistemska čipovja družine 100, ki bodo združljivi z novimi 
procesorji, proizvajalci osnovnih plošč pa naj bi jih prejeli v avgustu 2015. Pri Intelu 
bodo novosti javnosti po vsej verjetnosti predstavili na letošnji junijski konferenci
Computex 2015 v Taipeiju.
Vir: http://www.racunalniske-novice.com/
Zasloni na dotik že več kot 40 let
Zasloni na dotik nas danes spremljajo na pametnih telefonih, tablicah in drugje. Zato
jih jemljemo za nekaj povsem normalnega in vsakodnevnega. Pa ste vedeli, da je
izum zaslona na dotik star že več kot 40 let? V 80 letih prejšnjega stoletja so s 
takšnimi zasloni streljali balone. Že daljnega leta 1982 je, danes že pokojna, a takrat
izjemno priljubljena BBC-jeva TV oddaja Tomorrow's World predstavila na videz
povsem navaden ekran, vse dokler se ga voditelj ni dotaknil in pričel po njem pisati s 
prstom. Današnji kapacitativni zasloni delujejo s pomočjo transparentnih prevodnikov, 
ki izkrivijo elektrostatična polja in tako pokažejo lokacijo naših prstov. Leta 1982 pa je 
zaslon na dotik vseboval vrstice infrardečih tulcev ob strani in na vrhu zaslona, ki so 
ustvarjale mrežo infrardečih žarkov. Ko se je uporabnik s prstom dotaknil zaslona, se 
je mreža podrla na specifični koordinati in naprava je točno vedela, kam je pritisnil s 
prstom, in temu ustrezno ukrepala. Uredniki oddaje pa so šli še korak dlje in v
prispevku prikazali upravljanje zračne puške s pomočjo zaslona na dotik, ki se je 
spravil nad nedolžne balone. V letu 1971 je profesor na univerzi v Kentuckyju, Sam
Hurst, razvil prvi senzor dotika, šest let kasneje pa je njegovo podjetje Elographics
patentiralo 5-žično rezistivno tehnologijo, na kateri zasloni na dotik temeljijo še 
danes. Pri podjetju Nokia so prvi telefon Nokia 7710 predstavili že v letu 2004.
Naprava ni vključevala tipkovnice, tako da je moral uporabnik besede izpisati na 
ekran, kar z rokopisom na roke ali s pomočjo stylusa. Ena najbolj inovativnih funkcij 
telefona je bila, da je uporabnik lahko svoje »kracave« zapiske poslal preko MMS
sporočila. In, čeprav je tehnologija na dotik stara že prek 40 let, so aktualne naprave 
moderne šele zadnjih nekaj let.
Vir: http://www.racunalniske-novice.com/
Na vrh
© 2002-2015, Uredništvo Rikoss, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije