«Tiho! Moram k materi. Boji se zame že od takrat. Zakaj bi jo žalila ?» Povesil je roko ter strmel za njo, stopivšo v dver. «Ostani Agata!» Oči so mu povedale, da ne beži zaradi matere. Smeje je zapirala. Nobenega koraka ni čul. Oblezel je hišo ter obstal nad strmino. Obličje, ki se mu je prikazovalo iz teme, mu je mešalo misli. (Dalje prih.) LEV TOLSTOJ 1828 — 9. IX. — 1928 N. PREOBRAŽENSKIJ ovodenj novih virov je Tolstemu vzela ob stoletnici njegovega rojstva pravljično lesenost. Predočila nam je Tolstega dolgi razvoj in ga približala našemu umevanju, a tem težje je danes pisati o največjem človeku naše dobe. Samo na kratko hočem označiti glavni vtis, ki ga ob spominskih slavnostih vzbuja Tolstega mogočna osebnost. Saj nimam ne prostora ne virov za podrobnejša izvajanja. Čehov je pogosto govoril rezko in žalostno zamišljeno: «Naj le umre Tolstoj, pa pojde k vragu vsa naša literatura.» Samo Tolstega se je bal, kakor ima človek strah pred onim, ki ga preveč ljubi. Večkrat je dejal: «Le pomislite, saj je on, samo on napisal, da je zaljubljena Ana Karenina videla v postelji in v temi, kako sije jo njene nepremično odprte oči.» (Bunin.) Kot umetnik je bil Tolstoj najvišja avtoriteta. «Vsak dan moram v črnilnici pustiti drobec svojega jazas-, je govoril, in edino ustvarjanje mu je bilo pravo življenje. «Če mu je ,šlo delo od rok', je izžareval luč, bla-gost in srečo. Če pa ni šlo, je bil mrk in obupan kakor noč>, pripoveduje njegov sin Lev. Za umetnika tako značilna slikovitost mišljenja udarja pri Tolstem v oči. S sliko je navadno zaključil filozofske, filološke in druge spore. V zasebnem pismu je primerjal suhoparne in blede nemške prevode iz Homerja z izvirnikom: «Kratkomalo, to je v lekarni destilirana, ustom in želodcu zoprna voda in sveža, ledena voda planinskega vrelca, od katere bole zobje in ki je kristalno čista kljub pesku in smetem na dnu. Oprostite slučajno, neokusno primero!» Na isti način se je drugič končal razgovor o Nitzscheju. Na teoretsko vprašanje je nenadno odgovoril Tolstoj s popisom jutranjega sprehoda ob reki. Začudenim slušateljem je predočil pomladno jutro, rosno travo, leske-tajočo se vodno gladino in svojega sopotnika, pristnega ruskega 32 visokolca v oguljeni uniformi. Zdajci je skočila visoko iz vode srebrnkasta ribica. «Da, pa mu sem pokazal to ribico in pravim: Glejte, tu je vsa vaša filozofija. Rada bi se ločila od življenja, a vse zaman h Umetnik je v Tolstem večkrat premagal moralista, umetnik je ostal tudi v trenutku najvišje zagrizenosti. Četudi ni mogoče pritrjevati njegovemu podcenjevanju Shakes-pearea, je vendar razumljivo, da nasprotuje preabstrakna svečanost splošnočloveskih junakov angleškega dramatika Tolstega preprostemu, zaradi svoje vsakdanjosti prepričevalnemu realizmu. Slog je bil Tolstemu postranska stvar. Sovražil je sicer nekatere mrtve besede. Nekoč je zapustil ogorčen sobo, ko je slišal izraz «interesantna ženskam, čes «lanko so interesantne njene besede, ne pa njena rumena obleka». Vendar se spotikajo vsi kritiki: Merež-kovskij i. dr. nad njegovo ohlapno skladnjo in šibkim podredjem. Bil je preiskren in preglobok, da bi se zanimal za besedno ubranost. Ostal je zadnji pisatelj, pri katerem venomer motijo gali-cizmi. Če se spomnimo, da si je očital slično napako tudi mladi Puškin, ki je «mislil francoski», si predočimo, kako daleč nazaj segajo početki Tolstega literarnega delovanja. «Čuden človek je to, kateremu ni enakega,» ga je v teh mladih letih označil Tur-genjev: «mešanica pesnika in fanatika, spominja na Rousseaua, toda je poštenejši, iskrenejši.» Tolstoj-umetnik je ostal enoten do konca. Če hočemo razumeti njegovo srdito borbenost, se moramo spomniti, kaj vse je prestal od starokopitne kritike. Zdaj ga občudujemo, a svoj čas je pisal Skabičevskij, da je «Ana Karenina ostudna bedarija v slogu starih francoskih jokavih romanov», da je Vronski «zapeljiv podčastnik, ki se baha z zmagami nad hiš-njami». «Vojno in mir» je ozmerjal Bervy-Flerovskij za «smeti-šče umazanih prizorov». Ko je Tolstoj pisal, da je najvišja ženska dolžnost «roditi, vzgojiti in dojiti otroke», mu je odgovorila (kakor je zabeležil Mihajlovskij) neka izobražena gospa: «Ruski ženi ostane samo, planiti po porodu na noge in prisoliti pridigarju gromovito zaušnico!» Na rovaš teh dolgoletnih napadov gre vsekakor del njegove trmaste neupogljivosti, ki jo je Tolstoj sam prav dobro občutil. V neumornem, neprekinjenem delu pa je postajal vedno bolj globok in vedno manj nestrpen. Kot primer lahko navedemo mrko «Kreutzerjevo sonato», ki je pred 40 leti neusmiljeno vzela ljubezni vsak idealizem. Popolnoma drugo stališče je branil Tolstoj, ko mu je Gorkij pod cipreso v Krimu pripovedoval, kako znajo biti. ljubosumni drobni kalini. «Vse življenje ima eno samo pesem in vendar pozna ljubosumnost. Je to pravično?» je zamišljeno in kakor sam sebe vprašal Tolstoj. «Včasih pove mož ženi več nego bi smela vedeti o njem. Pove in 3 33 pozabi, ona pa se spominja. Morebiti se rodi ljubosumnost lahko iz strahu, ako se človek boji duševno ponižati se, postati smešen in preziran? Ni nevarna spolna ljubezen, temveč ona, ki uklene duha.» Gorkij je pripomnil, da vse to nasprotuje sirovo preprosti misli «Kreutzerjeve sonate», glasom katere je ljubezen zgolj izraz spolnosti. Tolstoj pa se je nasmehnil v svojo široko brado in odgovoril: «Saj nisem kalin!» Vse življenje, tudi na višku svoje umetnosti, v dobi «Vojne in mira» in «Ane Karenine», je bilTolstoj poleg umetnika še moralist in apostol. «Junak moje povesti, ki ga ljubim iz vsega svojega srca, ki je bil, je in bo prekrasen — je resnica,» je sklenil svojo prvo pripovedko (Sevastopolj majnika 1855). To geslo se ne nanaša zgolj na literarno ustvarjanje. Notranji spor med duševnim in gmotnim, med osebno pravico in splošno pravičnostjo se v Tolstem ni polegel nikoli in ga je naposled stal življenje. Njegova osebna tragedija se je povzpela do obče človeške višine, in samo sub specie aeternitatis bi smeli razpravljati o njegovem večnem delu. A okoli samotnega groba brez križa v globini zasneženega jasnopoljanskega gozda je še vedno premalo spoštljivega ume-vanja. Moskovska «Pravda» je poslala v slavnostnih dneh v Tolstega domačijo pisatelja Drozdova. Ta je zabeležil kmečke smeš-nice: kako je presvetli grof Lev Nikolajevič zaostajal za kmeti pri košnji, ker je predobro zajtrkoval — kavo in masleno pecivo. «Še drobtin si ni obrisal, ker je videl, da imamo tudi mi drobtine v bradah. Opazil pa ni, da so naše drobtine ržene, njegove pa maslene... Pa če je šel kmet — morebiti tudi po opravkih — ga je vedno ustavil in pričel govoriti o Bogu, o popih, o zemlji..,. Po smrti smo ga pač pričeli čislati, ker je kmetom zapustil polje in gOZd.» — Isto čitamo tudi v Masarvkovih spominih, ki jih je priobčila «Prager Presse»: v svoji kmečki koči je imel Tolstoj udobne usnjene naslanjače, kmečko hrano so mu pripravili gro-fovski kuharji, čaj je pil po kmečko s kocko sladkorja med zobmi, a bil je to izvrsten, drag čaj itd.... Tem znanim smešnicam je treba dodati še konec, ki ga je zabeležil L. Tolstoj-sin. V neki kmečki koči se je Masarvk razjokal, ko je videl revščino ruskega ljudstva. «Oče je o tem pripovedoval sočutno in ni mogel razumeti tega.» Zunanje blagostanje se mu morda ni zdelo poglavitno, čeprav je kmetom dosti pomagal. Potem bi trčila v prizoru z Ma-sarvkom dva svetovna nazora, kakor v življenski drami, katere žrtev je postal Tolstoj. Izmučen je bil po dolgoletnih sporih. Rodbina mu ni hotela dovoliti, da bi se odrekel avtorskim pravicam in vzel s tem nji vir dohodkov. Grofica Tolsta, polblazna 34 od razburjenja, je povsod iskala moževe oporoke in mu ponoči pri sveči prečitala dnevnike, da bi črtala zase neugodne izjave. Zato je moral Tolstoj svojo oporoko spisati skrivaj v gozdu, in je slednjič izvršil svoj davni sklep: pobegnil je z doma v mraz in temo v naročje smrti. Preden pa je prišlo do tega pretresljivega bega, je s Tolstim vred trpela vsa njegova rodbina. Njegov sin se je razjokal, ko je po dovršenih visokošolskih študijah vprašal očeta, kakšno službo naj si izbere, da bo največ koristil. Oče mu je namreč nestrpno odgovoril: «Vzemi metlo in ajdi med po-metače! S tem ne boš vsaj nikomur škodoval.» Prav tako čudno učinkuje pismo hčerki-nevesti: «Če bi bil jaz dekle, se ne bi nikoli poročil. To je ponižanje in umazanost, kakor pri pijancu, ki se mu — dokler se ne iztrezni — hoče plesati in se mu vidi vse krasno, vse veselo in prijetno za vsakega. Nam opazovalcem ne ostane drugega, ko da obupno žalostno pravimo: «Le pleši!» in vzdihaje povesimo glavo, da ne gledamo plesa» ... Osebna ljubezen je nedvomno trpela vpričo njegovih svetovnih vidikov. Ta boj dveh resnic nam je predočila Tolstega posmrtna drama z evangeljskim naslovom «Luč sveti v temi», ki je obenem najboljši zagovor uboge žene velikega moža, ki ga je pač ljubila, a mu ni mogla slediti. Ne sme se misliti, da je bil Tolstoj načelen sovražnik kulture. Zanimal se je celo za vse nove izume, posebno pa je ljubil matematiko. Še po zimi 1910. je risal s palico po snegu na sprehodu Pitagorove trikotnike, da bi raztolmačil nov dokaz teorema, ki ga je našel v nekem indijskem delu. Godba, knjige in slike so ga večkrat ganile do solz. Umetnosti in znanosti, univerzi in gimnazijam je zameril samo, da ne služijo vsem enako, da se premalo brigajo za prosveto najbolj potrebnih slojev. Zgolj v tem smislu je govoril zaničljivo, da je vse to «ankovska torta». Nekaj časa je stavil Tolstoj vsakemu gostu vprašanje: «Kdo je najbolj znani ruski pisatelj?» Odgovarjali so mu: Lev Tolstoj, Puškin, Gogolj. A starec je zmajal z glavo in odvrnil: «Ne. Najbolj znani ruski pisatelj je Kasirov.» Gostje navadno tega avtorja uličnega romana Razbojnik Čurkin», ki se je prodajal povsod v desettisočih izvodih, sploh niso poznali. A Tolstega je to bolelo in v družbi z znanim založnikom Sitinom je veliko storil za dobro ljudsko čtivo. Moderna pedagogika je tudi ocenila kot vzor šolske umetnosti njegove čitanke, po katerih so se naučili citati milijoni ruskih ljudi in ki so jih uradni činitelji začetkoma odklanjali. Sicer pa ni bil Tolstoj nikoli tako ozkosrčen kakor njegovi posnemovalci. 3* 35 Neki vpokojeni polkovnik, ki seveda ni užival mesa in je bil član društva za varstvo živali, je prišel k Tolstemu nalašč, da bi mu očital: «Lev Nikolajevič! Vi zahtevate usmiljenje do vsakega življenja, a vendar dnevno jašete po več ur. Za vas je to zabava, a konj trpi in se po nepotrebnem utrudi.» — «Ne bom več jahala, je odgovoril Tolstoj krotko in je res pustil konja pri miru, s katerim se je vsak dan vozil. Konj je bil vajen gospodarja, vedno ga je pozdravljal z rezgetanjem in ga suval z gobcem v žep, ker bi rad sladkorja. «Ali ni poginil od same žalosti ?» vprašuje Kuprin, ki je zabeležil to zgodbo. Ni čuda, da je Tolstoj sam govoril: «Oprostite, nisem tolsto janeo, in pripovedoval: «Ko sem spisal Ano Karenino, nisem mogel delati ničesar drugega. V meni je nastala obupna praznina. Takrat sem se domislil, da bi se učil čevljarstva in si s tem krajšal čas. Pri teh ljudeh...» (Mislil je opičje «učence», ki so smatrali izdelovanje škornjev za bistvo nravstvenega življenja.) Na mladega Bunina, zdaj največjega ruskega pisatelja, je naredil Tolstoj «pretresljiv vtis» in že se je hotel učiti sodarstva, da bi tudi pričel «preprosto življenjem. A Tolstoj ga je sam pregovoril, naj ne stori tega! Smejal se je tudi Repinu, ki ga je naslikal kot bosega puščavnika: «Oh, ti prijatelji! Prihodnjič me naslikajo kar brez hlačb Vse te podrobnosti navajam, ker je zdaj še manj umevanja za Tolstega-človeka nego poprej. Pisateljeva sorodnica, ki je pobegnila šele leta 1923. iz Petro-grada na Francosko, pripoveduje, kako so preiskavali boljševiki njeno stanovanje. «Zakaj imate kar dve sliki Tolstega?» jo je vprašal zgovorni boljševik. «Ker mi je sorodnik.» «Ah, tako...» in boljševik se je nizko priklonil. «Da», je dodal pomembno «ni bilo pokojniku dano videti sadu svojega dela.» Mnogi, ki so preveč pretrpeli od revolucije, da bi ostali pravični, zdaj ogorčeno sovražijo Tolstega. Res ni nihče tako srdito napadal sodobne državnosti kakor Tolstoj. V tem smislu je morda res pomagal prihodu ruske revolucije. A v celoti je tak očitek smešen. Le redki kritiki kakor na primer vodja francoske socialne demokracije Jaures, so razumeli, da se je zdel Tolstemu vsak revolu-cijski socializem samo ozkosrčen. Tragizem Tolstega je v tem, da je hotel nekaj drugega. Če bi živel danes, ko sovjetski cenzorji, kakor poprej carski, prepovedujejo njegova filozofska dela, bi po^-novil svoj ogorčeni: «Ne morem molčati!s> Samo zaslepljenost gre lahko z zaprtimi očmi preko tega zevajočega nasprotja. Kot pristen Rus korenini tudi Tolstoj v duševnosti svoje dobe. Sovražnik vsakega nasilja, je poljubil razburkanega leta 1904., ko je bolan potoval na Krim, na kolodvoru v Harkovu visokošolca, ki mu je 36 prinesel kavo. «Povejte svojim prijateljem», je dejal, «da bo doba preganjanja kmalu minila. Domovina se oddahne... Jaz ne, a vi boste videli boljšo zemljo...» Prihodnje leto, v dneh prve ruske revolucije, ga je vprašal sin, kaj misli o novi ustavni državnosti. Oče je odgovoril, da se sicer ne zanima za politiko, vendar pa bi bilo dobro sklicati Zemski sobor, narodne zastopnike. Istega leta 1905. je izjavil Tolstoj popolnoma v duhu starih slovanofil-skih naukov (posnemam te besede iz govora Mil jukova v Londonu, «Rulj», Berlin, 8. decembra 1920.): «Razmerje ruskega naroda do države bo vedno drugačno nego v Evropi: nikoli se ta narod ni boril za oblast in torej ni omadeževan po politiki. Član samodržavne (absolutne) države obvaruje lahko popolno duhovno prostost sredi najzoprnejšega nasilja. Medtem pa je član ustavne države vedno le suženj, kajti on priznava zakonitost nasilja, katerega žrtev je sam.» V teh besedah je ključ za umevanje naukov Tolstega. Kot sovražnik državnosti je mislil, da so državniki nedostopni usmiljenju kakor «ničesar ne opravi dež s tlakovano cesto. Morebiti je potreben asfalt, da se ne napije cesta vode. A vendar je žalostno gledati zemljo brez rastlinstva, ker bi lahko rodila žito, travo, grmovje, drevesa. Prav tako je z ljudmi. Morebiti so tudi potrebni vsi ti gubernatorji, nadzorniki, stražniki. A grozno je gledati ljudi, ki nimajo poglavitne človeške lastnosti — ljubezni in usmiljenja do drugih.» Morda je ta anarhizem logično pogrešen. Nedostatki ruske državnosti carske dobe, ki jo je sovražil Tolstoj, ne pomenijo še, da je neusmiljenost in brezsrčnost bistvo vsake državnosti. Vladimir Solovjev je v svoji kritiki Tolstega naukov nasprotno zagovarjal državnost kot organizirano usmiljenje, vedno izdatnejšo smotreno zaščito slabejšega. Toda Tolstega zmoto je povzročila samo ljubezen do ponižanih in razžaljenih in je bila časovno neizogibna ter ne more biti prestrogo vračunana njegovi osebni odgovornosti. Sicer pa so Tolstemu bili «nesramni, vase zaljubljeni* tlačitelji duha enako zoprni povsod. Prav tako je osmešil carske topoglave ministre, kakor «slavnega revolucionar ja» Novodvorova v «Vstajenju». Tolstega anarhizem je temeljil v globokem verskem prepričanju. Vedno ga je vodil krist janski nauk o kraljestvu božjem v nas. Največja zasluga Tolstega je v tem, da se je uprl dvestoletnemu vladanju pozitivizma, ki trdi, da se življenje da izboljšati z zunanjimi pripomočki.