NEMŠKA URBANISTIKA FRANCE STELE »Prepričani smo, da se pri nas začenja nova arhitek turna doba. Povsod v Nemčiji nastajajo nove stavbe. Zdi se, da je vsestransko gradbeno hotenje prevzelo ves narod. Ali je mogoč bolj prepričevalen znak nove arhitekturne dobe?« S temi besedami začenja svojo knjižico o sodobnem nemškem stavbarstvu H. Schrade.1 Toda ne le v Nemčiji ampak po vsem sodobnem sve tu se vrši neugnana stavbna delavnost, ki se da pri merjati po svojem stremljenju, da ves svet po svoje preobrazi, le še z barokom. Nobenega dvoma ni, da je 1 Bauten des Dritten Reiches. Bibliographisehes Insti tut, Leipzig 1937. arhitektura spet enkrat v kulturni zgodovini človeštva prevzela vodstvo in so druge umetnostne stroke, ko likor se tiče njih polpretekle pomembnosti, stopile močno v ozadje; prisiljene so, da si prav ob arhitek turi iščejo nove smeri, novih podlag svoje pomembno sti, novih zvez z življenjem. Vse, kar se vrši zunaj, v tako zvanem velikem in širokem svetu, se zdi marsi komu malo pomembno za naše razmere, ker nas po njihovem mnenju ta val še ni tako zajel kakor druge in se naša gradbena delavnost vrši še vedno počasno in le toliko, kolikor jo nalaga potreba dneva. Če pa globlje pogledamo, moramo pripoznati, da smo prav tako v nji kakor drugi in da ne smemo zamuditi no bene prilike, da se nepristransko in čim bolj široko poučimo in skušnje drugih sebi prilastimo. Zadnjič smo si ogledali italijansko urbanistiko- in opozorili posebno na tiste njene strani, ki so tudi za naše razmere aktualne. Pri tem smo trčili ob vpra šanje našega graditeljskega naraščaja, ki kaže vse znake povojne krize izobražcnskih stanov in jc z umetniškimi stanovi vred nekako proskribiran v vrste bohemskih sanjačev, ki žive svoje posebno življenje ob sodobni družbi. Ta stan, ki ga do svetovne vojne tako rekoč nismo poznali, se naglo množi, kar je do kaz, da potrebe po njem naraščajo. Naval novih misli in problemov, ki mu jih posreduje šola in življenje, je tolik, da je nemogoče, da bi se zrelo do njih orientiral in v tem je tudi vzrok, da radi preslabe družabne opore ves razvoj našega stavbarstva šepa in njegovi predstavniki ne najdejo tistih trdnih tal, na katerih bi mogli notranje dozoreti. Ker je čas neugnan in neprestano stavi nove naloge, je v tem položaju na ravno, da nepripravljeni nezrelo rešujemo naloge in se Načrt In model NS redovnega grada ., Vogelsang" (C. Clotz) 2 Kronika slov. mest V. (1938.), str. 1 6. 72 KRONIKA Celotni pogled na PartelgelSnde v Nurnbergu tolažimo, da bomo prihodnjič popravili, kar smo en krat zamudili. Ob italijanski urbanistiki nas je zanimal predvsem problem, kako priti do urejenega gradbenega dela in kako se v totalitetnem, celoti vseh gradbenih nalog in možnosti prikrojenem okviru italijanskih sodobnih gradbenih prizadevanj oblikujejo načela stavbarstva v starih mestih. Ima pa tudi italijanska urbanistika, kakor vsa sodobna stavbarska prizadevanja na svetu, še drugo stran, ki iz zavesti novih življenjskih potreb gradi predvsem nove organizme in nove simbole živ ljenja, za katere mora iskati tudi novih oblik. To stran, ki je danes povsod glasna, pa s posebno vnemo goji sodobna nemška urbanistika. živahna gradbena delavnost v sodobnem svetu ima namreč različne vzroke in različne cilje. Prvo skupi no predstavlja gradbena obnovitev po vojni razdeja nih mest in drugih selišč: drugo, programsko smer revolucionarno novega stavbarstva, ki se opira na nova gradiva, posebno na fantastične možnosti, ki so se pokazale z železobetonom; tretja pa se opira predvsem na novo pojmovanje in novo organizacijo družbe v posameznih državah. Gradbena obnovitev razrušenih krajev je bila sicer najnaravnejši povod za obsežno gradbeno delavnost po svetovni vojni. Opažamo pa zanimivo dejstvo, da vsa ta na raznih koncih Evrope, na Balkanu, na Polj skem, v Belgiji, zapadni Franciji, severni Italiji in na našem Krasu izvršena dela niso vzbudila posebnega zanimanja v krogih, ki se bavijo z reševanjem sodob nih gradbenih nalog. Vzrok je v tem, da nujnost obno vitve ni dopuščala zarodka kake sodobno globlje zasi drane problematike in se je vse delo omejevalo na obnovitev v okviru že pred vojno postavljenih načel varstva spomenikov in domačijskega značaja. Vsa ogromna delavnost, ki je bila združena s tem prvim valom povojnega stavbarstva, je danes že skoraj po zabljena, tako da se opazovalcu zdi, kakor da leži daleč nekje v polpretekli zgodovini. Drugi val, ki mu je dal najmodnejše oporišče s svo jimi teoretičnimi deli o urbanizmu in novih načelih stavbarstva švicarsko-francoski arhitekt Le Corbusier s svojo delavnico v Parizu, je vzbudil široko, po svo jem značaju izrazito revolucionarno strujo v vsem svetu. Corbusierjev urbanizem je postal eno izmed tistih oznanil nove dobe, okrog katerega so se celo desetletje bile najbolj zagrizene borbe. Označba tega gradbenega gibanja, ki še je opiralo na železobeton in je bilo po svojem družabnem poreklu izrazita po sledica industrializacije in mehanizacije sodobnega življenja, je materialstični svetovni nazor in kolekti- vistični življenjski ideal. Tako zvana stvarnost in funkcionalnost sta magični gesli njegovih stremljenj. Ta smer, ki je po svoje totalna, ki zahteva popolnoma in vsestransko novo življenjsko razpoloženje, je imela pred očmi skoraj izključno človeka in družbo bodoč nosti. Zato je bila brezkompromisna, v svoji zaneše- nosti pa tudi nekritična. Bazumljivo je, da se ji je odzval najostrejši odpor. Njena zasluga pa je, da so se ob njenih radikalnih geslih razbistrili mnogi ne jasni pojmi. Važno je dalje posebno, da smo postali radi nje bolj kritični tudi do vrednot starega stav barstva. Železobetonsko stavbarstvo, njegova nova stvarnost in funkcionalna pojavnost je zadnji svetovni pojav v zgodovini stavbarstva. Danes že lahko rečemo, da se ni nikjer tako zasidralo, da bi mogli reči, da ima kje izrecno domovinsko pravico. Le v Sovjetski Rusiji je postala ta smer nekak službeni izraz civilizacije, a je tudi tam našla starega zaveznika v svojem navidez nem antipodu, klasicizmu. Novo Rusijo premalo po znamo, da bi mogli presoditi, kako se je obnesla v nji tretja struja sodobnega stavbarstva, arhitektura kot izraz novega svetovnega nazora, ki si mora nujno ustvarjati poleg stvarnih, njegovi življenjski funkciji ustreznih oblik tudi nove simbole, po katerih nujno stremi vsak svetovni nazor, naj bo tudi materialističen. V tretji smeri, ko enotna volja zavestno ustvarja tudi v arhitekturi ves aparat življenja in ugleda novih držav in njenih družb, imata danes prvo mesto Italija in Nemčija. Kakor imata hitlerjanstvo in fašizem ideološko mnogo skupnih potez, imata prav tako mno go skupnih potez nova arhitekturna smer v Italiji in v Nemčiji. Čeprav sta obe državi usmerjeni k obliko vanju novega človeka, človeka bodočnosti, je za obe značilno, da ne zavračata popolnoma podedovanih vrednot, ampak jih nasprotno po sebi primerni izbiri celo oživljata in gojita. Urbanistična stran italijanske nove arhitekture je zgovorna priča za to in jo zato tudi Ordenabnrg Sonthofen KRONIKA 73 Reichssportfeld v Berlinu brez obotavljanja lahko porabimo kot oporo pri re šitvi domačih urbanističnih nalog. Ideje in metoda t. zv. restauro urbanistico, ki smo ga zadnjič označili, tako v bistvu zadevajo problem ohranitve starih mest in njih arhitektonskih vrednot, da jih ne moremo odkloniti. Kakor smo v Kroniki1 pred leti pokazali, je stališče nemške urbanistike do tega problema enako italijanskemu. Že iz tega osnovnega razmerja do vred not preteklosti, ki so tako v Italiji kakor v Nemčiji izredno velike, pa izvira tudi, da niti Italija niti Nem čija ne more brez omejitev pristati na dozdevne do brine, ki jih obeta železobetonska revolucionarna arhi tektura. Priznati pa moramo, da so Italijani vseeno nekam liberalnejši do železobetona kakor Nemci, če prav ga v starinskem ozračju nikjer ne porabljajo brezobzirno, ampak ga skrivajo, precej skeptični do njegovih lepotnih posledic pa so tudi v novih mestih in naselbinah. V Nemčiji je ta odklon od revolu cionarne železobctonske arhitekture še močnejši ka kor v Italiji. Nova gradiva imajo čisto določen delo krog, v katerem se morejo izživljati, predvsem seve v tehničnih zgradbah, drugod pa nikjer ne določajo zna čaja nove arhitekturne pojavnosti. Je pa še drug va žen vzrok, da sta tako Italija kakor posebno Nemčija nasprotni železobetonu. Od boljšcviškega različno poj movanje socialnih obveznosti države do delovnih mas jim brani priznati industrializacijo, ki je značilna za revolucionarno stavbarstvo; težnja po dostojni, nema- šinski zaposlitvi brezdelnih množic pa jih navaja tudi k preizkušenim izročenim rokodelskim načinom izde lovanja gradbenih del. To pa zopet povzroča željo po obilni porabi izročenih solidnih in pristnih gradiv, kamena, opeke, lesa, kar po svoje zopet ustreza težnji, da se z novo kulturo ne uniči podedovani, priznano lepi čar domačije. 1 Letnik III. (1936.), str. 31—37, Problem varstva spo menikov v slovenskih mestih. Kljub ti enotni osnovni usmeritvi pa je med itali jansko in nemško sodobno arhitekturo, kolikor je do sleden, hoten izraz novih svetovnonazornih in kultur nih teženj, precejšnja razlika. Priznati moramo, da je italijanska sodobna arhitektura prožnejša od nemške, nemška pa po svoji težnji dati novi vsebini nove po sode, doslednejša. Lahko bi rekli, da je njen svet bolj ceremonialen, paraden in da ji je več do simboličnega izraza kakor italijanski. V svojem že citiranem kratkem, a zelo nazornem pregledu stavbarstva v tretji državi, ki mu tu sledimo, je postavil H. Schrade na začetek svoje študije Tannenberški spomenik, ki so ga Nemci zgradili kot svoj največji spomenik na svetovno vojno. V ostrem nasprotju s tradicijo podobnih nemških spomenikov iz polpreteklosti tu niso postavili spomenika, znaka, ampak so v duhu prastarih severno evropskih izročil monumentalno ogradili spominski prostor osmerokot- ne oblike. Na zunaj deluje ta monumentalna ograja s svojimi mrkimi stolpi kot kak grad. Globlji in pravi smisel dobi tak spomenik šele, kadar ga napolni dru žina živih, zbranih pri obredu v spomin mrtvih žrtev vojne. Še globlji pomen je dobil ta spomenik s tem, da so v njem pokopali Hindenburga. Pri svojih stavbah je narodni socializem prav od začetka stremel za tem, da ustvari svojemu, vojaško usmerjenemu življenju ustrezno ozračje in vse potrebne simbole od zunanjih znakov, grba in zastav, do prostora, v katerem se giblje in manifestira. Tak pomen ima posebno »Večna straža« na Kraljevskem trgu v Miinchenu, ki so vsega preoblikovali in dopolnili, da more čim popolneje slu žiti svojemu novemu namenu, vsem odprtega svetišča nove nemške miselnosti. Ta trg, ki je bil doslej arhi tektonsko zaključen po propilejah, gliptoteki in novi državni galeriji, je sedaj popolnoma zaokrožen z dve ma odprtima lopama slave in palačama vodstva in uprave narodno socialistične stranke. Ta trg, ki je na stal pred skoraj sto leti iz strogo lepotnih in klasicisti čno artističnih nagibov kot na eni strani odprt prostor je sedaj na arhitektonsko korekten način zaokrožen. Z »Večno stražo« ob grobovih prvih žrtev narodno soci alističnega gibanja pa je dobil ta klasicistično hladni trg za sedanjega Nemca globlji, sakralno svečani po men, ki po svojem razpoloženju spominja na Tannen berški spomenik, čigar izraz pa je močno drugačen, a za pojmovanje narodno socialistične urbanistike iz redno značilen. Naslon na romantično klasicistično preteklost je namreč zgodovinsko in pomensko mnogo globlje utemeljen, kakor bi se na prvi pogled zdelo. Generacija praunukov si tu podaja roko z duhovno dediščino pradedov. Naslon na klasicistično preteklost je splošno značilen za ideje nove nemške urbanistike. Kot simbol te zveze je bil v Miinchenu postavljen mesto pogorele steklene palače Dom nemške umet nosti. V narodnem socializmu, kakor v fašizmu je izrazita vojaška, legionarska poteza. Parada, nastopi, manife stacija enotne volje je ena njenih glavnih oblik, ko nastopa pred svetom. Slavlje kot simboličen izraz doživljanj ljudske skupnosti je važen element novega narodnega življenja. Ta osnovna poteza arhitekton skega oblikovanja narodno socialistične miselnosti se je začela uveljavljati najprej z novim načinom okra- ševanja mest pri velikih slavnostih. Monumentalni izraz pa je dobila s t. zv. Parteigelande pri Niirnbergu, 74 KRONIKA kjer se od 1. 1933. dalje vrše državni strankarski zbori narodnih socialistov. Tudi tu ima od prvih ta kih zborov dalje bistveno vlogo ceremonialno simbo lični del prireditve in je danes oblika takega zbora že popolnoma ustaljena. Na ogromnem zemljišču je za snovana skupina stavb, ki v svojem monumentalnem prostem redu spominja na antično Olimpijo ali kaj podobnega iz preteklosti. Te stavbe bodo tvorile učin kovit okvir zboru in svoje pravo življenje zaživele samo takrat, ko bodo okrašene z zastavami in ko se bodo v njih zbrale množice, da na svečan način mani festirajo svojo skupnost. Celota, ki se izvršuje pod vodstvom arhitekta Alberta Speera, bo obsegala t. zv. Luitpoldareno, od katere bo skozi monumentalna vrata prehod na trg, kjer bo na levi kongresna dvora na, na desni kulturna dvorana; od tod bo vodila čez Dutzendteich 80 m široka cesta na Marzfeld, ograjeno zbirališče, kjer se bodo vršile vojaške parade in ka terega okvir se naslanja na Tannenberški spomenik. Pred njim je na levi Zeppelinfeld, ki bo služil za zbi rališče množic, na desni arena. Za Marzfeldom pa leže velika taborišča. Niirnberški Reichsparteigelande ima biti dograjen do 1. 1943. Z zanosom izjavlja H. Schra- de, da je treba seči celo stoletje nazaj, če se hočemo srečati s tako velikimi arhitekturnimi zasnovami. No ben narod na svetu nima nič podobnega, samo Nemci. Pa tudi pomen te celote je popolnoma nov. »Celota življenja je tu na nov način zajeta.« Simbolično je izražen nov svetovni nazor. Po veliki zasnovi se kot svojevrstna paralela niirnberškemu zborovališču odlikuje z zadnje medna rodne olimpiade znani Reichssportfeld v Berlinu, ki ga je zasnoval arhitekt Werner March. V enoto so tu združeni Olimpski trg kot predprostor, Stadion, Maifeld z Langemarkthalle in zvonikom, ki tvorijo arhitektonsko enoto. V zvezi ž njimi pa so v bližini še športni forum in plavalni stadion. Nikjer nisem tako prepričevalno doživel vrednot sodobnega nemškega stavbarskega stremljenja kakor na Reichsportfeldu. Nemci sami vedno poudarjajo o teh napravah, da so prav za prav le okvir za ogromne manifestacije, katere gojijo, in da ta arhitektura za živi šele, kadar jo napolnijo množice in po nji vihrajo zastave. Obisk na tem velikem gradbenem kompleksu na vsakdanji dan, ko ni bilo ne množic ne zastav, pa me je prepričal, da imajo te zasnove učinkovit izraz tudi, kadar so prazne. Ko jih ogleduješ, te najbolj preseneti izredno izostren čut za prilagoditev stavb Kopališče na drž. avtomobilski cesti na progi Munchen — Salzburg Letališče v Munchen-Rlenu položaju, za poživitev že po naravi lepe pokrajine s stavbami in za kolikor toliko svobodno sestavljanje stavb v skupine z občudovanja vrednim smislom za njih razmerja v danem prostoru. Če je kje oživel duh, ki je snoval v Olimpiji in na Akropoli, je tu prav gotovo! Predmeti, ki na slikah prav radi zmanjšanega okvira in radi izločitve bistvenega elementa, prostora, ne učinkujejo in se zde brezoblično asketski, v naravi, izvršeni v izredno živem pristnem gradivu in njemu rafinirano prilagojeni obdelavi zažive in učinkujejo kakor največja, najbolj posrečena dela monumentalnc arhitekture. Poudarjam pa, da je bistvena sestavina celote pokrajina, in s preračunano postavljenimi, zu nanje ne zvezanimi stavbinskimi sestavinami določno zajet prostor. Tu sem se ponovno prepričal, kako iz vrsten čut ima evropski severnjak za naravo in njene lepote. Priznati moram tudi, da je življenje, ki ga dihajo v zvezi z naravo postavljene stavbe nove Nem čije, mnogo pristnejse od življenja, ki ga diha nemška izrazito mestna arhitektura. Neko religiozno svečano razpoloženje vlada v njih. »Gestaltung der Volksgemcinschaft« je osnovna naloga narodno socialističnega gibanja, zato izpopol njuje tudi stare ustanove kakor kasarne v novem du hu; ustvarja pa si tudi druge, ki naj služijo obliko vanju novega ideala nemškega človeka. To so pred vsem t. zv. Ordensburgen in Hitlerjugendheime. Tudi te ustanove dobivajo svoje stalne oblike, že v imenu prve je podana notranja zveza z zgodovinsko pretek lostjo nemškega viteškega reda. Kakor spominja no tranja organizacija teh vzgojevališč na srednjeveško redovno in viteško tradicijo, tako se to izraža tudi v zunanji obliki, ki se naslanja na izraz grajskih stavb. Arhitekt Clcmcns Klotz je postavil redovna gradova Vogelsang na krasnem gorskem položaju ob Eifeli in Crossinsee na Pomorjanskern. V enoto so tu združene stavbe, ki služijo bivališču in upravi, s športnimi na pravami, družabno hišo, sprehajalno lopo in slavnost nim prostorom. KRONIKA 75 Zgradbe v Mtinchnu s preoblikovanjem Kraljevega trga Podoben duh vlada v Hitler j ugendheimih in podo ben je tudi njega arhitekturni izraz. Tudi tu gre za strogo premišljene celote, ki jih vključujejo v nove urbanistične celote na posebno poudarjeni način. Ta ko je Hermann-Goering-Heim v Melle, Siidhannover, središče novega mestnega dela. Po zunanjem izrazu se razlikujejo od Ordensburgov v tem, da gojijo doma čijski stavbinski izraz. V enoto so tu združene športne naprave, igrišča, stebrišča in slavnostni prostori. Iz razito zaključeno obliko ima Hitlerjugenheim v Her- ringenu, ki oklepa s svojimi poslopji pravokotno dvo rišče in po zunanji obliki spominja skoraj na kak samostan, Na srednjeveške samostane spominja tudi to, da izključujejo vsak luksus ter poudarjajo pre prosto resnost, rokodelsko skrbnost izdelka in pri- rodni izraz gradiva. Po teh vzgojevališčih naj bi prišel novi, strogi duh polagoma tudi v privatne hiše. Ideal narodnega socializma je samostojna družinska hiša. Veliko pozornost posvečuje narodni socializem no vim prometnim zvezam. Nemške Reichsautobahnen, ki se grade, so po svoji veliki zasnovi znane po vsem svetu, njih ravni beli pasovi ter izogihalnc in pre mostitvene naprave dodajejo nove značilnosti nem škim pokrajinam. Med vsemi sodobnimi arhitekturnimi prizadevanji so nedvomno poleg tradicionalno duhovno enotnih, cerkvenih, danes najbolj enotna opisana prizadevanja narodnega socializma. Kakor smo na primerih poka zali, preveva vso to novo arhitekturo enoten, samo zavestno k določenemu cilju usmerjen duh. Velika prednost, ki jo imajo te težnje pred drugimi, posebno pred težnjami tako zvanc sodobne stvarnosti je, da je arhitektura dobila poleg porabne tudi pomensko sim bolično nalogo. Schrade podčrtuje ta moment in meni, da utegne ta smer voditi končno k novemu slogu, ki so ga vse stoletje tako hlastaje iskali. Moramo se strinjati ž njim, ko zaključuje: »Usoda stavbarske umetnosti je bila vselej odvisna od simboličnih na log. Po njih se dviga namen do pomena; simbolično pa je prav toliko navezano na stvarnost kakor tisto, ki je po namenu pogojeno. Brez simboličnih nalog arhitektura podivja ali pa se udinja golemu smislu za porabnost. Po njih šele dobi svoj pravi pomen, ki je stvariteljska volja človekova, da se ovekoveči.« Po njih se javlja, kakor položaj pojmujemo v zgodovinski per spektivi iz preteklosti, prastari dualizem, po katerem se razlikuje umetnostno snovanje evropskega severnjaka od onega evropskega južnjaka. Gotika in renesansa, Ra fael in Diirer ali Grunevvald, iuturizem in ekspresioni zem so zgovorne priče za to. Italijanski humanizem in germanski misticizem si stojita še vedno kot dva osnov na tipa, dva nezdružljiva svetova nasproti. Hladni klasicizem, ki je pred poldrugim stoletjem obvladal se ver in ki je stal ob zibelki prvega nemškega preporoda, se v novi nemški arhitekturi preraja. Novo, klasični popolnoma tujo vsebino pa mu daje prastari sever njaški misticizem, ki ga polni s svojo simboliko. Ta misticizem je iskal svoje utelešenje najprej po ekstremnem ekspresionizmu, ki ga danes nemška kulturna politika obsoja. V novem gibanju so si ista prarazpoloženja germanskega srednjega veka podala roko z racionalizirano obliko klasicizma. Zato je ra zumljivo, da se tudi odmevi srednjeveških arhitektur nih zasnov mešajo s klasicističnimi. Duh nove kulturne smeri je, ki jih dviga; prastare, na videz zatrte slutnje jih oživljajo. Nemčija doživlja danes drugo stran svoje romantike. Pred sto leti se je ob prvi romantiki vnemal ogenj slovanskega preporoda. Napačno bi bilo misliti danes, da se nas nič ne tiče, kar se dogaja v nemških glavah. Koncept, ki ga je svetu glede umetnosti predložil narodni socializem in ki ga uresničuje, je nedvomno vreden, da ga spo znamo. Svoj prvi službeni pregled so podala razmeroma še mlada prizadevanja nemške sodobne arhitekture letos na začetku leta v 1. nemški arhitekturni in umetno- obrtni razstavi v Domu nemške umetnosti v Munehenu. Podobno kakor na razstavah italijanske urbanistike so tudi tu plastični modeli bolj nazorno kakor risani načrti pojasnjevali smeri in uspehe nove nemške arhitekture.1 Vse se je tu vrstilo pred obiskovalcem razstave v nazornih podobah: Čista urbanistika, ka kor jo zastopa prvo odkritje nove urbanistične volje v novi Nemčiji Kraljevski trg z Večno stražo v Miin- chenu, načrt za povečanje državne glavne banke v Berlinu, državno ministrstvo za zrakoplovstvo v Berli nu, Adolf-Hitler-Platz v VVeimarju, Adolf-Hitler-Platz v Dresdnu, nova Von-der-Tann- u. Prinzregenten- strasse v Munehenu. Posebno v teh zadnjih zasnovah 1 Primeri k temu bogato ilustrirani katalog razstave in kot dopolnilo k njemu izdajo založbe .Julija Hoffmanna Deutschland baut. Bauten und Bauvorlagen. Achtzig Bilder aus der Krsten Deutschen Architektnr- und Kunst- liandverk- Ausstellung Miinchen 1938. Šola za voditeljice v Brannschwelgu 76 KRONIKA Hitlerjevo mladinsko zavetišče v Berchtesgadnu smo se pogosto spomnili podobnih v Italiji. Veliko skupino so predstavljale šole, vzgojevališča in zave tišča: SS- Fiihrerschule v Bad Folz, Akademie tur Deutsche Jugendfuhrung v Braunschvveigu, Unter- offiziers-Lchrabteilung an den Holsteinschen Seen, Adolf-Hitler-Schule am Hesselberg in Franken, Adolf- Hitler-Schule v Potsdamu, razne Jugcndherhergen itd. Končno pa je tretja skupina kazala posebno velike v pokrajini zasnovane načrte, po katerih se nemško sodobno stavbarstvo bistveno razlikuje od italijanske- • ga in v katerih se posebno kaže nekaka mistična po vezanost s široko naravo, ki je že tudi obvladovala razpoloženje prve nemške romantike in mnogih, sicer hladnih, a impozantnih arhitekturno poetičnih za snov 19. stol. Iz te skupine omenjamo: Letališče Miin- chen-Riem, letališče Berlin-Tempelhof, Hitler-Jugend- herberge v Berchtesgadenu, Reichssportfeld v Berlinu, Reichsparteigeleande pri Niirenbergu, NS-Ordensburg Vogelsang, NS-Ordensburg »Sonthofen«, NS-Orden sburg Krossinsee. Nemške urbanistike ni mogoče razumeti brez po znanja tistega dela nemške stavbarske delavnosti, ki ustvarja v naravi, torej v središču, ki je urbanistične mu na videz osnovno nasprotno. Motil bi se namreč tisti, ki bi razumel radikalne načrte, o katerih čita v časopisih, v smislu vsakdanje, brezobzirne in nesmi selne prevratnosti. Ne gre namreč za uničevanje podedovanih vrednot, ampak za preureditev mnogih velikih mest po potrebah sodobnega v daljave usmer jenega prometa. Ne gre mogoče za moderniziranje starih organizmov, ampak za ustvarjanje novih orga nov, ki naj v skupnosti starega in novega prevzamejo vodilno vlogo in dajo mestom novo lice. Tak je smisel napovedi, ki jo je kot program bližnje nemške urba nistične bodočnosti izrekel pri začetku gradnje mo- nakovske podzemeljske železnice A. Hitler z besedami: »Tako bo v par letih nastal nov Berlin, nov Hamburg, nov Niirnberg, nov Miinchen . . .«J Za vsako teh preosnov, ki so že pričete, je značilno, da je zanjo merodajen velikopotezen splošni načrt, ki skuša hoteni cilj čim dosledneje zajeti. Vodilna v 1 Prim. o tem in sledečem članek \VilIy Beer, Gestalt- vvandel der Stiirfte, v »Berliner Tageblatt«, (irofie Ausgabe, 2G. maja 1938. KRONIKA Razširitvene gradbe Glavne drž. banke v Berlinu takem načrtu naj bo velika monumentalna poteza. Beer pravi o nji: »Ta velika monumentalna poteza je izraz sodobnega močnega čuta za skupnost; istočasno pa se usmerjenost v bodočnost druži s spajanjem smotrenega in učinkovitega.« Po svoji vlogi v državi naj bi se preoblikovala imenovana velika mesta. Berlin naj postane svetovno mesto z novimi širokimi cestami. Kot svetovna luka potrebuje Hamburg naprav najmodernejše prometne tehnike in učinkovite fasade ob morju. Miinchen ima izrazito obličje; osvoboditi ga je pa treba tesnin, ki mu jih je ustvarila nekontrolirana gradbena delav nost mnogih let. V Niirnbergu pa nastaja pred vrati pravega mesta trajni spomenik narodno socialistične ga gibanja, das Parteigelande. V nobenem izmed ime novanih mest ne gre za kak prekucuški radikalizem na ozemlju starih spomeniško ali urbanistično po membnih mestnih delov. Svoje novo, po prometnih vidikih oblikovano lice dobiva Berlin v vrtnem okraju zapadno od Brandenburških vrat, tako da lepotna magistrata Berlina, Unter den Linden, prav nič ne trpi. Dela za to velikopotezno preureditev so bila slo vesno začeta dne 14. junija t. 1. na šestnajstih različ nih mestih. Delo vodi prof. Albert Speer. Osnova vse preureditve bosta dve križajoči se prometni osi, die Ost-West-Achse, katere vlogo prevzame smer Char- lottenburgerstraBe, in Nord-Siid-Achse, ki prevzame sedanjo Siegesallee in ki bo po tem načrtu hrbtenica novega državnega glavnega mesta, zgrajenega po smernicah narodno socialističnega gibanja. Ob nji se bodo nahajala nova ministrstva, predvsem pa ogrom na Volkshalle in veliko zborovališče, kjer bo prostora za 1,000.000 manifestantov. Da bo nemoteno mogla služiti novemu namenu, bodo novo os razbremenili sedanje navlake, katero predstavlja predvsem na Konigsplatzu Spomenik zmage, čigar steber bodo pre stavili na Veliko zvezdo, kipe vladarjev pa prestavili drugam. Na glavnem križišču, kjer se sedaj križata CharlottenburgerstraBe in Siegesallee, bodo uredili podzemeljske prehode, da bo pešcem mogoč varen in nemoten prehod na prostor sedanjega Konigsplatza in v obe glavni prometni smeri. Na vzhodu od tod obdrži staro mesto svoj značaj, kakor ga ima doslej, in na Leipziger in FriedrichstraGe ter njenih sosedah se nič ne spremeni. Niti najmanj ni čutiti uveljavlja- 77 nja radikalnih novotarij na prav malo velikomestni WilhelmstraBe. V Munchenu se preureditve tičejo predvsem novej ših delov mesta, dočim se niirnberška dela, podobno velikemu delu berlinskih, izvršujejo na urbanistično naravnost deviškem ozemlju izven starega mesta. Kdor pozna tok, ki se po kilometre in kilometre v najdaljšo okolico in bujno prosto naravo vodeči vele- cesti z nevzdržno silo preliva od Brandenburških vrat proti zapadu, in kdor ve, da je narava, zajeta v ogromne vrtove ob ChartollenburgerstraBe, poleg ceste - trga Unter den Linden najznačilnejše, kar ima Berlin, bo zaslutil, da utegne imeti končno prav Beer, ki pravi na koncu svojega članka: »Kdor ima do mišljijo in si more zamisliti bodoče obrise mest, bo čutil, da utegnejo ti načrti veliko mesto z njegovim spremenjenim obličjem ponovno sprijazniti z naravo.« Italijanska in nemška urbanistika, ki se, kakor smo poudarili, v mnogih osnovnih težnjah strinjata, sta končno le dva tipa, ki se ne krijeta popolnoma, čisti urbanizem, urbanizem v renesančnem in baročnem smislu je vsekakor močnejši v italijanski sodobni arhitekturi kakor v nemški. Težišče nemškega grad benega snovanja pa je v naravi in v ne točno omeje nem, pač pa značilno uglašenem prostoru. Polarnost evropskega kulturnega snovanja, ki je razpeto med mističnim naturalizmom severnega in humanističnim racionalizmom južnega človeka, se v ti razliki zna čilno izraža. Nova Nemčija je sicer odklonila zadnji zgodovinski izliv tega severnjaškega misticizma v eks- tremnem ekspresionizmu, ki nikjer ni bil bolj izrazit kakor pri njih in Nordijcih, udala pa se mu je v svo jem prastarem, podzavestno vedno živem posebnem razmerju do narave, katero kakor v predkrščanski dobi zopet stavijo kot boginjo na svoj oltar. Iz tega praobčutja za naravo so zasnovali tudi svojo arhi tekturo, ki je tako prav važno dopolnilo sodobnih stavbarskih stremljenj. Zato je nemški urbanizem tudi vreden, da ga spoznamo, ker je edini celotno za mišljen poskus dirigirane umetnosti. Korenine tega snovanja so prav radi tega »religioznega« razmerja do gradbene kulture globlje od korenin italijanske urbanistike. Ker izvira nova nemška arhitektura iz označenega osnovnega razpoloženja do narave, se zdi, da je nova samo po ideološki doktrini, po oblikovni strani pa je dosledno nadaljevanje izročila romantič nega klasicizma in za Nemce značilnega secesijskega puritanizma. Arhitektura vodi in si podreja slikarstvo in kiparstvo, ideal enotne umetnine je tu jasno po stavljen. Vsa organizacija je usmerjena tako, da po spešuje ta ideal. Bodočnost bo pokazala, če je mogoč umetnostni kolektivizem ali ne, še bolj pa ali je mo goče dirigirati umetnost, kakor se dirigira gospodar stvo ali ne. 78 KRONIKA TRG ADOLFA HITLERJA V WEIMARJU