f Mimica Štubljeva Dne 21. oktobra 1933. je nemila usoda prižela z neizprosnimi zakoni na svoje brezdušne, ledene prsi predrago nam tovarišico Mimico Štubljevo. Iztrgala jo je iz naše srede še tako mlado, vzela nam jo je sredi dela... Saj je štela tovarišica Mimica komaj 26 pomladi. In marljiva je bila, delovna kakor čebelica. Dasi je revica bolehala vsa leta svo je naporne in odgovornosti polne službe, vendar je bilo njeno delo blagoslovljeno, uspešno. S svojim lepim, odkritim značajem si je pridobila med svojimi tovarišicami in tovariši tihih občudovalcev. Ysi, ki smo jo poznali, smo jo imeli radi — zelo radi. Visokonaobražena je s svojo plemenito dušo bila vzor vzgojiteljice ne-Ie mladini, marveč vsej svoji okolici. Pri vsem tem pa je bila ponižna, skromna. Učiteljski stan jc izgubil z njo eno najidealnejših svojih reprezentantinj. Dobra, plemenita. draga Mimica! Izmučeno Tvoje tck> je leglo k počitku pod večnozelenim Pohorjem. Zapustila si nas — in vendar živiš in boš živela med nami v lepem, častnem spominu! Kristalnočistih nagibov polno ie bi'o vse Tvoje živlienje — nadvse mirno in vdano je bilo zato Tvoje poslednje slovo. — Odšla si s spokojnim nasmeškom na ustnicah kakor bi nam v slovo dihnila verze: Ne plaši se niko smrti čija j' duša, srce čisto Smrt i život sve je jedno, život i smrt sve je isto. Naš je život večnotrajan, da umire, obmanaje. Radi tog' se zove život, što on večno živi, traje ... In to nas tolaži... A. H.