Smernice Ijudsko - izobraževalnega dela. V pogovoru, ki ga je imel v Londonu voditelj hrvatskih scljakov Radič z nekim vplivnim in čislanim angleškim državnikom, je ta državnik glede na Slovenijo in Slovence izjavil: «Divna zemlja! Krasen kulturni narodl« Pohvala, ki nam prihaja iz vrst tako velikega in kulturnega naroda, kakor je angleški, pomenja za nas Slovence veliko čast. Veličina našega naroda ni ostala svetu prikrita, marveč je. prodrla do poznanja in prienavanja ne samo pri sosedih, temveč tudi pri oddaljenih narodih. Veličina našega naroda ni v njegovem številu. Po broju članov spada naš narod med najmanjše. Česar pa mu nedostaje po zunanji števileni sili, to mu je narava in ujen vscniogočni in vsemodri Početnik nadomestil z notranjo silo duha in volje. Tako je naš narod usposobljen, da more pomanjkanje, članskega števila in v njem ležeče moči, nadomestiti s kultiiro svojih članov. Ako hoče naš narod vršiti svojo nalogo v krogu večjih narodov, morajo se vsi člani naroda zavedati, da je vsak izmed njih pozvan, da dela po svojih močeh in razmerah za pornnoženje in razširjenje prave narodne kullure. To je velika naloga našega prosvetnega ali izobraževalnega dela med slovenskim ljudstvom. Danes je imela naša najvcčja Ijudska izobraževa!i;a organizacija Slovenska krščansko-sociajlna zveza svoj občni zbor v Mariboru. Pri tej priliki je.predsednik štajerske Zveze poslancc dr. Hohnjec imel-govor, v katerem se je najprej ozrl na dosudanje uspehe našcga Ijudsko-izobraževalnega dela, ki je našlo priznanje celo v daljncm lujem svttu. To priznanje nas mora ob enem bodriti, da la naš najvcčji narodni zaklad skrbno varujcmo ter množimo. Ta zaklad ima to posebno svojstvo, ki ga nimajo drugi zakladi, da se z delitvijo ne zmanjša, marveč raste. Čini več ljudi je deležnih riarodlic kullure, omike in izobrazbe, tem večji je ta zaklad. V čem je pa prava omika in izobrazba? Dr. Hohjnec je odgovoril: «Ni v mnošlvu tega, kar kdo zna, marveč v moči in sposobnosti za rešitev nalog, ki jih stavi življenje.« Življenje slavi velike naloge poedincu in celemu narodu. Ali je naš narod sposoben ter ima dovolj moči za rešitev teh nalog? Kaj je narodu potrebno, da ima v svojem delu in boju uspeh? Na to vprašanje je dal v letošnjem poletju odgovor angleški ministrski predsednik Baldvm s temi-le besedami: «Vsakemu narodu je pofrebno za njegov uspeh, prvo: da brani in hrani vero svojih očetov, drugo: da ima čvrsto zaupanje v svojo bodočnost, tretje: da nad vse ljubi delo.« Na pr\rem mestu je torej vera, njena ohrantiev in obranitev. Na to mesto jo stavi ne takozvani klerikalizem, marveč ministrski predsednik največje svetovne države. Baldvin se gotovo ne bo razburil, ako ga raditega naši liberalci in takozvani svobodomiselci počastijo s pridevkoni klerikalizma. Vera je za obstoj, razvoj in napredek vs;ikc»a naroda največjega pomena. Ona je tista velika, oelega človcka, ves narod in vse razmcre obsegajoča in prešinjajoča duho\oia sila, ki se ne da z drugo nadomestiti. Nenadomestljiva je zlasti sedaj za razmcre, ki so nastale kot vojne in povojne posledice. Obnova držav in narodov je brez verskega prenovljenja nemogoča. Ilalijanski fašistovski poglavar in državni gospodav Mussolini je že večkrat v javnosti povdarjal dejstvo, da se je med italijanskun narodom med in po vojni dogodilo versko prenovljcnje. V tej verski obnovi, kojo hoče gojiti in jačiti, vidi Mussolini največje jamstvo za uspeh italijanskega naroda in njegovega slremljenja. Mussolini ni osamljen s svojim mišljenjem. Znani nemški sociološki pisatelj Werner Sombart — po veri protestant — naglašuje v svojib. spisib. in govorih, da je brez verskega razsvetljcnja propad«3aveštva neizogiben. Mi se torej nahajamo, tako je povdarjal dr. Holmjuc, v jako številni in raznoliki družbi, ako smatramo vcro kot absoluLno potrebni pogoj za življenje in napredovanje naroda v duševnem, telesnem in gošpodarskem oziru. Nobeno plašenje jn sramotenje s klcrikalizmom nas ne bo oviralo, da oslanemo na tisli poli, po kateri smo hodili doslej. Vse naše izboraževalno delo bo slejkoprej ostalo na nepremak^jivi, kot skala trdni podlagi žive in oživljajoče vere. Kdor se zaletava v lo skalo, buta z glavo ob zid. Skala sc ne bo razbila,¦marveč glava bo trpela škodo. To naj imajo pred očnii vsi oni svobodomiselni krogi med učiteljstvom, ki so na zborovanju učiteljskega udruženja v Beogradn proglasili načelo: Vsi duhovniki ven iz šol! Kakor poročajo veri neprijazni listi, je to proticerkveno hujskanje baje doseglo uspeh, da se bo v zakonskem načitu o narodnih šolah člcn 39v toliko spremenil, da rodu'".je učitelj v ljndski šoli vse predmete, torej tudi s . To je divcl-lna vojns) f*&- poved našemu in kvUl.3.^Uiii katoliškemu narodu. — Mi to borbo sprejmemo z ono samozavestjo, s katero smo doslej vodili vse boje za našc verske svetinje. Mi že danes dajemo vsem svobodomiselcem med učiteljslvom in v drugih krogih na znanjo, da bodo trčili ob odpor, kojega su nili ne zavedajo.. Kdor buta ob skaio, si pokvari glavo ter si jo razbije, ako ne odncha. Čvrsto zanpanje v svojo bodočnost, je drugi pogoj za uspch naroda. Mi to zaupanjc v bodočnost črpamo iz svoje preteklosti. Z lastno močjo smo ohranili zcmljo, na kateri živimo, ter obranili svoj narodni značaj. Naši sosedje, jaki po številu in ]x> duševni in gospodarski sili. nam niso mogli ugrabiti našc zemlje ter nas narodno potujčiti. Mi ostancmo, kjer in kar smo. Posrečilo se je siccr našim sosedom, da-so odtrgali velike dele slovenske zemlje ter jib pridružili lastni tlržavni posesti. Osvojili so zemljo in telesa, ki hodijo po tej zemlji, osvojili pa niso duha naših ljndi. SlOTenski duh bo ostal med našimi brati, ki so pod nemškim in italijanskim vladstvom, ta diih jih bo držal kvižku ter bo tkal ncvidne, pa trdne vezi med njimi in nami, ki živimo v narodni državi. V upu na pridružitev naših ločcnih bratov k našemu narodnemu telesu je hkrati najboljše utemeljeno naše upanje v bodočnost našega naroda. To upanje tudi opravičuje cilj, ki ga ima naš narod. Ta cilj je: Kot gospodar na svoji zemlji, upravljajoč v njej vse razmere in posle avtonomno po lastnih načelih in po iz\Toljenih zastopnikih ljudstva, bo naš narod na vsch poljili ustavarjal kulturne vrednote ter bo luč izobrazbe in prosvete nosil med vse stanove in sloje in njihove člane. K temu pa je potrebno to, kar Baldvin povdarja kot tretji pogoj: ljubczen do dela. Delo je moralna dolžnost, ki je človeku naložena od Stvarnika. Delo je ona sila, ki ustvarja vrednote na vseh poljih. Brcz dcla ni ne materijalnih (tvarnih, gospodarskih) ne duševnih vrednot. Brez njega ni sredstev za telesno življenje, brez njega ni duševnega gibanja in napredka. že samo dejstvo, da narod Ijubi delo, je dokaz, da je ta narod kulturen ler da zavzema časlno mesto v krogu naprednih in izobraženih narodov. Narod, v katerem se jc vgnezdila lenoba, je obsojen na nazadovanje in propad. Tako uči zgodovina. Vzgajati narod in zlasti mladino k ljubezni do dela, je velika r.aloga, ki jo mora izvrševati naša izobraževalna organizacija. To so smernice, v katerih se je višilo ter se bo vrŠilo naše prosvetno delo med narodom. Naš cilj je plemenit in visok. Kdor ljubi naš narod, bo pristopil k nam ter bo pomnožil vrsle požrtvovalnih delavcev za istinito prosveto in vsestranski napredek slovcnskega naroda.