Slovenska pediatrija 2021 | 207 Strokovni članek / Professional article Izvleček Nujna stanja se pri otroku kažejo kot odpovedovanje ene ali več življenjskih funkcij in bi brez takojšnjega ukrepanja vodila v hujšo prizadetost ali celo v smrt. Pomembni nalogi medicinske sestre/zdravstvenega tehnika sta prepoznavanje življenjsko ogrožujočega stanja ter hitro in pravilno ukrepa- nje. Na Pediatrični kliniki Univerzitetnega Kliničnega centra Ljubljana od leta 2010 deluje Oddelek urgentne pediatrije kot 24-urni sprejemni center klinike. Otrok, ki pride v urgentno ambulanto brez napotnice ali z napotnico zdravnika druge specialnosti, se zglasi v sprejemni ambulanti, kjer poteka tri- aža. Triažo po načelih Manchesterskega triažnega sistema v urgentni pediatriji izvajajo medicinske sestre/zdravstveni tehniki s posebnimi znanji. Nujna stanja v pediatriji so šte- vilna. V prispevku predstavljamo najpogostejša življenje ogrožajoča stanja, kot so epileptični status, akutna dihalna stiska, paroksizmalna supravetrikularna tahikardija in diabe- tična ketoacidoza. Predstavljamo vlogo medicinske sestre/ zdravstvenega tehnika pri obravnavi otroka z nujnim sta- njem, lestvice za ocenjevanje bolečine in vlogo medicinske sestre/zdravstvenega tehnika pri obravnavi otroka z boleči- no. Obravnava nujnih stanj je velik izziv za vsak zdravstveni tim ter zahteva od medicinskih sester/zdravstvenih tehnikov nenehno izobraževanje in obnavljanje pridobljenih veščin. Ključne besede: vloga medicinske sestre, urgentna ambu- lanta, triaža, obravnava otroka. Abstract Emergency conditions in a child manifest themselves as a failure of one or more vital functions and would, without emergency intervention, lead to severe impairment or dis- ability in the child or even death. A very important task of the nurse is to identify the child’s life-threatening condition and to act quickly and appropriately. Since 2010, the Depart - ment of Emergency Paediatrics has been operating at the Children’s Hospital, University Medical Centre Ljubljana. It acts as a 24-hour admission centre for the Hospital. A child who comes to the emergency room without a referral or with a referral from a doctor in another speciality, reports to the admission clinic, where triage takes place. Triage, which is performed by nurses with special knowledge, is based on the principles of the Manchester Triage System in Emergen- cy Paediatrics. There are many emergencies in paediatrics. This paper presents the most common life-threatening con- ditions such as status epilepticus, acute respiratory dis- tress, paroxysmal supraventricular tachycardia and diabetic ketoacidosis. The role of the nurse in treating a child with an emergency condition, the scales for pain assessment and the role of the nurse in the treatment of the child with pain, are presented. Dealing with emergencies is a major challenge for every medical team. It requires nurses to undergo continuing education and to renew acquired skills. Key words: the role of the nurse, emergency room, triage, treatment of the child. Obravnava otroka z nujnim stanjem Treatment of the child with a medical emergency Ana Vrankar, Maja Primec, Nada Fujs, Kaja Podlogar, Janja Skubic, Boštjan Tomelj, Judita Kolenc, Ana Gianini, Anita Štih Slovenska pediatrija 4/2021.indd 207 14/12/2021 20:23 208 | Slovenska pediatrija 2021; 28(3) Uvod Nujna stanja pri otroku se kažejo kot odpovedovanje ene ali več življenj- skih funkcij in bi brez nujnega ukrepa- nja vodila v hujšo prizadetost ali celo smrt. Pomembni nalogi medicinske sestre/zdravstvenega tehnika v urgen- tni ambulanti sta hitro prepoznavanje življenje ogrožajočega stanja ter pra- vočasno in pravilno ukrepanje. Delo v urgentni ambulanti od medicinske sestre/zdravstvenega tehnika zahte- va natančno opazovanje otroka, bar- ve kože in dihanja, spremljanje vitalnih znakov, poznavanje urgentih zdravil, njihovo pripravo in dajanje, poznava- nje temeljnih in dodatnih postopkov oživljanja ter dobro sodelovanje z mul - tidsicplinarnim timom, ki je ključno pri obravnavi življenjsko ogroženega otroka. Obravnava otrok je zaradi stra- hu pogosto otežena, vanjo pa moramo obvezno vključiti tudi nič manj prestra- šene in zaskrbljene starše. Obravnava nujnih stanj je zato velik izziv za vsak zdravstven tim ter od medicinskih sester/zdravstvenih tehnikov zahteva nenehno izobraževanje in obnavljanje pridobljenih veščin (1–3). Obravnava otrok z nujnim stanjem Sistem nujne medicinske pomoči (NMP) je ena ključnih prvin sodobnega zdra- vstvenega sistema. Vključuje vse sta- rostne skupine, vključno z otroki, ki so zaradi nenadne bolezni ali poslab- šanja zdravstvenega stanja, poškod- be ali zastrupitve življenjsko ogroženi. Pravočasna in učinkovita NMP odloča o preživetju bolnika, trajanju zdravlje- nja, stopnji invalidnosti in nenazadnje o stroških zdravljenja. Otroci, ki pot- rebujejo nujno zdravstveno pomoč in oskrbo, sodijo med najbolj zahtevne bolnike. Njihova oskrba zahteva dodat- no znanje in specifično zdravljenje, zato je stroka pripravila podrobne medna- rodne smernice za obravnavo (4–6). Na Pediatrični kliniki Univerzitetne- ga Kliničnega centra Ljubljana od leta 2010 deluje Oddelek urgentne pediatri- je (OUP), ki je 24-urni sprejemni center klinike. Razdeljen je na ambulantni del in oddelek urgentne pediatrije. Ambu- lantno delo poteka v dveh urgentnih specialističnih ambulantah in v ambu- lanti za naročene sprejeme (7). Delo je zahtevno in obsega obravnavo velikega števila nujnih stanj. Zahteva koordinirano vsakodnevno sodelova- nje s primarno in dežurno pediatrično službo, Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Kliniko za otorinola- ringologijo in cervikofacialno kirurgijo ter ostalimi zdravstvenimi službami, vključno z reanimacijsko službo UKC LJ. Za dobrobit otroka je včasih pot- rebno vključiti tudi socialno službo ali celo policijo (7). Triažiranje – prednostno zdravljenje otrok glede na resnost zdravstvenega stanja Otrok, ki pride v urgentno ambulanto brez napotnice ali z napotnico zdravni- ka druge specialnosti, se zglasi v spre- jemni ambulanti, kjer poteka triaža. Triažo po načelih Manchesterskega triažnega sistema v urgentni pediatri- ji (angl. Manchester Triage System for Paediatric Emergency Care) izvajajo medicinske sestre/zdravstveni tehni- ki s posebnimi znanji. Otroka glede na stopnjo nujnosti obravnave razvrstimo v različne časovne termine obravnave. Otroci z življenje ogrožajočim stanjem potrebujejo takojšnjo obravnavo in so razvrščeni v rdečo kategorijo, medtem ko gre pri otrocih, uvrščenih v oranžno triažno kategorijo, za zelo nujno stanje, ki zahteva obravnavo najkasneje v 10 minutah od razvrstitve v triažno kate- gorijo. Otroka z nujnim stanjem, ki je v rumeni kategoriji, moramo obravnavati najkasneje v 60 minutah. Zelena, stan- dardna kategorija je namenjena manj nujnim bolnikom, ki morajo biti obrav- navani najkasneje v 120 minutah od tri - aže. V zadnjo, modro kategorijo sodijo nenujni bolniki, čakalni čas pa je največ 240 minut od triaže (8). V urgentni ambulanti potekajo osnov- ne preiskave in zdravljenje. Zdravniku sta na voljo vsa oprema ter posvetova- nje z različnimi strokovnjaki in kolegi z različnih otroških oddelkov. Po pot- rebi lahko otrok ostane na kratkotraj- nem opazovanju na OUP. Otroka, ki pride v sprejemno pisarno z napotnico osebnega pediatra, takoj napotimo v sprejemno urgentno ambulanto oz. v ustrezno drugo ambulanto, kamor je bil napoten (9). Obravnava nujnih stanj pri otrocih je velik izziv za vsak zdravstveni tim. Razlogov je več (6): - večina se redko sreča s kritično bol- nim otrokom in zato na to niso dovolj pripravljeni; - otroci niso pomanjšani odrasli, tem- več moramo pri njihovi obravnavi upoštevati anatomijo in fiziologijo, ki se s starostjo spreminjata; - normalne vrednosti vitalnih znakov in laboratorijskih parametrov so dru - gačne kot pri odraslih in se z otroko- vo starostjo spreminjajo; - predvsem pri mlajših otrocih je priso- ten strah, ki otežuje obravnavo; - v obravnavo moramo vključiti tudi starše, ki so pogosto prav tako prestrašeni (5). Nujna stanja pri otroku se kažejo kot odpovedovanje ene ali več življenj- skih funkcij in bi brez nujnega ukrepa- nja vodila v smrt oz. hujšo prizadetost. Strukturiran oz. stopenjski pristop nam v največji meri omogoča, da takšna stanja prepoznamo in pravo- časno ukrepamo (1–3). V prispevku predstavljamo najpogo- stejša življenje ogrožajoča stanja, kot so epileptični status, akutna dihalna stiska, paroksizmalna supravetriku- larna tahikardija in diabetična keto- acidoza. Opisujemo osnovne ukrepe in zdravljenje ter vlogo medicinske sestre/zdravstvenega tehnika. Slovenska pediatrija 4/2021.indd 208 14/12/2021 20:23 Slovenska pediatrija 2021 | 209 Epileptični status pri otroku Epileptični status (ES) je eno najpogo- stejših nujnih stanj v otroški nevrologiji. Zahteva hitro prepoznavo in ukrepanje, sicer lahko povzroči nevrološke okvare ali smrtno nevarne zaplete (10). Večina epileptičnih napadov se preki- ne spontano prej kot v 5 minutah (11– 13). Če so daljši, je večja verjetnost, da bodo trajali dlje (13). Daljše kot je tra - janje, težje jih prekinemo z zdravili (11, 12). Epileptični status moramo po pri- poročilih delovne skupine International League against epilepsy (ILEA) pričeti zdraviti, če traja približno 5 minut (14). Definicija ES vključuje dve dimenziji: - trajanje epileptičnega napada in časovna točka, pri kateri opredelimo, da gre za nenormalno dolg napad; - dolžina epileptičnega napada in časovna točka, pri kateri obstaja tve - ganje dolgotrajnih posledic (14). V klinični praksi je prva dimenzija trenu- tek, ko moramo začeti z zdravljenjem ES, druga dimenzija pa opredeljuje, kako intenzivno moramo pristopiti k zdravljenju ES, da preprečimo dolgo- trajne posledice (15). Zdravljenje epileptičnega statusa Pri zdravljenju ES najprej izvajamo splošno podporno zdravljenje in ES prekinjamo s protiepileptičnimi zdravi- li. Hkrati zdravimo vzrok ES ter prepre- čujemo morebitne zaplete in ponovitve epileptičnih napadov (16). Splošno podporno zdravljenje Prvi ukrep pri otroku z ES je sprostitev dihalne poti, ki ji sledi ocena dihanja in krvnega obtoka. Bolnika namestimo tako, da se med krči ne more poško - dovati, po možnosti v bočni položaj za nezavestnega. Ko je dihalna pot spro- ščena, dovajamo kisik. Vzpostavimo žilni pristop in določimo koncentracijo glukoze v krvi. Odvzamemo tudi kri in določimo vrednosti elektrolitov, hemo- gram, diferencialno krvno sliko, kazal- nike delovanja jeter in ledvic, amonijev ion, plinsko analizo in hemokulturo. Preverimo telesno temperaturo (17). Prekinjanje epileptičnega statusa s protiepileptičnimi zdravili Poleg splošnih podpornih ukrepov uvedemo tudi zdravljenje ES z zdravi- li. Prva izbira so benzodiazepini, ki so zdravila prvega reda. V Sloveniji se je zunaj bolnišničnega okolja uveljavilo zdravljenje z rektalnim dajanjem diazepama (od leta 1990) ali z bukalnim dajanjem midazolama (od leta 2001) (18, 19). V bolnišničnem oko- lju uporabljamo diazepam ali loraze- pam, ki ga dajemo intravensko. Če se ES nadaljuje, uporabimo zdravila dru- gega reda. Če ES z zdravili prvega in drugega reda nismo uspeli prekiniti, gre za refraktarni ES, ki zahteva pre- mestitev bolnika v intenzivno enoto in zdravljenje s splošno anestezijo. Vsaka zdravstvena ustanova naj bi ime- la za zdravljenje epileptičnega statu- sa lasten protokol, ki bi točno določal ukrepanje in terapevtsko zdravljenje s protiepileptičnimi zdravili (tj. odmer- ke in način dajanja). S protokolom bi morali biti seznanjeni vsi zdravstveni delavci, ki se pri svojem delu srečujejo z bolniki z ES. Na Pediatrični kliniki v Ljubljani za zdravljenje epileptičnega statusa pri otrocih, starejših od enega meseca, uporabljamo naslednja priporočila (20): I. Splošni ukrepi: 0–5 minut ABCD postopki oživljanja: oskrba dihal- ne poti, dodatek O 2 , meritev SpO 2 , EKG, arterijski krvni tlak, določitev vrednosti krvnega sladkorja, vzpostavitev intra- venskega dostopa in odvzem krvi. II. Začetni status: 5–10 minut Neuspešna vzpostavitev intravenskega dostopa: 1. midazolam bukalno v odmerku 0,3 mg/kg, največ 10 mg (odmerek lah- ko po 5–10 minutah ponovimo); 2. midazolam intramuskularno v odmerku 0,15 mg/kg, največ 5 mg pri 13–40 kg TT, največ 10 mg pri > 40 kg TT, torej 10 mg pri > 40 kg TT (odmerek lahko po 5–10 minutah ponovimo); 3. diazepam rektalno v odmerku 0,5 mg/kg, največ 10 mg (odmerek lah- ko po 5–10 minutah ponovimo). Po vzpostavitvi intravenskega dostopa ena od možnosti: 1. lorazepam intravensko v odmerku 0,1 mg/kg, največ 4 mg, v počasnem bolusu, redčeno 1 : 1 s fiziološko raztopino (odmerek lahko po 5–10 minutah ponovimo); 2. diazepam intravensko v odmerku 0,2 mg/kg, največ 10 mg, v poča- snem bolusu (odmerek lahko po 5–10 minutah ponovimo). Če je bolnik katero od navedenih zdra- vil v predbolnišnični obravnavi prejel znotraj ene ure, se prvi odmerek v bol- nišnici šteje kot ponovitev. Če je prejel poln odmerek benzodiazepinov, gre za napredovali status. III. Napredovali status: 10–30 minut Če se epileptični status nadaljuje, izbe- remo eno od možnosti: 1. fosfenitoin intravensko v odmerku 15–20 mg/kg TT, največ 1500 mg, infuzija 3 mg/kg/min, EKG monito- riranje, kontraindiciran pri osebah z znanimi aritmijami; 2. fenitoin intravensko v odmerku 15–20 mg/kg, največ 1000 mg, infu - zija 1 mg/kg/min, EKG monitorira- nje, kontraindiciran pri osebah z znanimi aritmijami; 3. levetiracetam intravensko v odmer- ku 20–60 mg/kg TT, največ 3000 mg, infuzija v 15 minutah; 4. valproat intravensko v odmer- ku 20–40 mg/kg, največ 3000 mg, infuzija 10 mg/kg/min, kontraindi- ciran pri mitohondrijskih in jetrnih boleznih; Slovenska pediatrija 4/2021.indd 209 14/12/2021 20:23 210 | Slovenska pediatrija 2021; 28(3) 5. fenobarbiton intravensko 10–20 mg/kg, največ 1000 mg, infuzi- ja 2 mg/kg/min, pri TT > 40 kg 100 mg/min, spremljanje arterijske- ga krvnega tlaka, možna depresija dihanja. Če napredovali status vztraja (20–30 minut), uvedemo antiedematozno zdravljenje, in sicer deksametazon v odmerku 0,25–0,50 mg/kg. Če je bol - nik stabilen, nadaljujemo s simptomat- skim zdravljenjem. Refraktarni status: 30–60 minut Če se epileptični status nadaljuje, izbe- remo eno od možnosti: - premestitev v intenzivno enoto – splošna anestezija in zdravljenje epi- leptičnega statusa: - tiopental intravensko v odmerku 4–8 mg/kg, infuzija 1–4 mg/kg/h v obdobju 12 ur do vzorca »izbruh-tiši- na« na EEG, počasno zmanjševanje v naslednjih 12 urah; - midazolam intravensko v odmerku 0,2 mg/kg, infuzija 0,75–11 μg/kg/ min do prekinitve epileptične aktiv- nosti v EEG, zniževanje odmerka v naslednjih 2 urah; - posvet z otroškim nevrologom v prip- ravljenosti. Če je bolnik stabilen, nadaljujemo s simptomatskim zdravljenjem. Vloga medicinske sestre Medicinska sestra/zdravstveni tehnik, ki sodeluje pri obravnavi in zdravlje- nju kritično bolnega otroka, mora ime - ti znanja, ki omogočajo prepoznavanje epileptičnih napadov, nudenje pod- pornih oblik zdravljenja ES in izvajanje diagnostično-terapevtskih postopkov (protiepileptično zdravljenje). Poznati mora algoritem (priporočila) zdravlje- nja ES zdravstvene ustanove, način dajanja zdravil in njihove možne neže- lene učinke. Zelo pomembno je zdravstvenovzgoj- no delo s starši, svojci in ostalimi, ki se v zunajbolnišničnem okolju srečujejo z otrokom s tveganjem ES. Medicinska sestra poleg ostalih vsebin poučuje o prekinjanju daljših epileptičnih napa- dov z zdravili prvega reda za zunajbol- nišnično zdravljenje. ES je nujno stanje v otroški nevrolo- giji, ki zahteva takojšnjo prepoznavo in zdravljenje. S hitrim, učinkovitim in strokovnim zdravljenjem lahko uspeš- no zmanjšamo neugodne posledice ES. Vsaka zdravstvena ustanova bi morala razpolagati s protokolom ukrepanja, ki bi ga poznali vsi zaposleni, ki sodelujejo v procesu obravnave bolnika z ES. Otrok z dihalno stisko Dihalno pot sestavljajo dihalne poti in pljuča. Pri dihanju so pomemben del dihalnega sistema prsni koš in dihal- ne mišice, predvsem trebušna prepo - na. Dihala razdelimo na zgornja dihala in spodnja dihala. Zgornja dihala ses- tavljajo nos z obnosnimi votlinami, žrelo in grlo, spodnja dihala pa sapnik, sapnici in pljuča. Dojenčki dihajo pred- vsem skozi nos (večinoma do 6. mese- ca starosti), zato vsakršna zapora izrazito oteži otrokovo dihanje. Zelo pomembno je torej, da otroku čisti - mo nos, s čimer zagotovimo neovira- no dihanje, če je nos zamašen. Pljuča so parenhimski organ iz bronhialne- ga vejevja, žilja in veziva. Razlikujemo desna in leva pljuča, ki se delijo v lobar - ne bronhije. Lobarni bronhiji se cepijo v segmentne in subsegmentne bronhije in ti naprej v bronhiole (21). Pri dojenčkih in majhnih otrocih so dihala zaradi razvojnih posebnosti pre- cej bolj ranljiva kot pri večjih otrocih in mladostnikih. Zgornja dihala so ožja in manj čvrsta, zato se ob prebolevanju okužb, pri vnetjih ali ob prisotnosti tuj- ka hitreje delno ali povsem zaprejo (22). Akutna dihalna stiska otroka je eden najpogostejših vzrokov obiska urgen- tne ambulante in po podatkih predsta - vlja približno 10 % vseh obiskov in 20 % vseh sprejemov v bolnišnico. Dihalna stiska zaradi bolezni dihal se večinoma razvije postopno, lahko tudi nenadno. Med pogostimi infekcijskimi vzroki so krup, bronhiolitis in pljučnica, pogosti neinfekcijski vzroki pa astma, anafila- ksija in aspiracija tujka. Bronhiolitis je klinični sindrom, ki se pojavi pri otrocih, mlajših od 2 let, in je najpogostejši razlog za sprejem v bol- nišnico. V prvem letu starosti zboli več kot polovica otrok. Mlajši kot je otrok, težji je potek bolezni. Težave se značilno pričnejo s pojavom simptomov zgornjih dihal. Po dveh ali treh dneh sledi vne- tje spodnjih dihal, ki se kaže z difuzni - mi ekspiratornimi piski ter s predvsem inspiratornimi lahko tudi ekspiratorni- mi poki. Otroci kašljajo, smrkajo, imajo povišano telesno temperaturo in diha- jo s pomožnimi dihalnimi mišicami, pri dojenčkih lahko pride do apneje. Najpo- gostejši povzročitelji so virusi. Večino- ma je bolezen samoomejujoča, trajanje pa je odvisno od starosti, povzročitelja, stopnje bolezni in predhodnega otroko- vega zdravstvenega stanja. Zdravljenje je podporno z nadomeščanjem tekočin in dodatkom kisika po potrebi. Krup je najpogostejši infekcijski vzrok zapore zgornjih dihalnih poti pri otro- cih med 6. mesecem in 3. letom sta- rosti. Najpogosteje ga povzročajo virusi. Za bolezen je značilen postopen potek, sprva z izcedkom iz nosu, nato pa se klinična slika stopnjuje. Pojavijo se inspiratorni stridor, lajajoč kašelj, zlasti ponoči, in hripavost. Največkrat gre za samoomejujočo bolezen, ki je blaga, možni pa so tudi resni zapleti. Zdravljenje je odvisno od klinične slike. Blaga oblika zahteva samo podporno tekočinsko zdravljenje in antipiretik po potrebi. Ob prisotnosti stridorja v miro - vanju in retrakcijah mišic prsnega koša damo deksametazon intramuskularno ali peroralno, ob izrazito povečanem dihalnem delu pa dodamo še inhalaci- je adrenalina. Pljučnica je vnetje pljučnega tkiva. Kli- nična slika je odvisna od povzročitelja (tipične ali atipične bakterije, virusi). Pri otroku so lahko znaki in simptomi Slovenska pediatrija 4/2021.indd 210 14/12/2021 20:23 Slovenska pediatrija 2021 | 211 povsem neznačilni. Verjetnost pljučni- ce je večja, če vročina in kašelj trajata dlje. Navadno se razvije po predho- dni okužbi zgornjih dihal. Pri avskul- taciji lahko slišimo inspiratorne poke. Zdravljenje je podporno. Če je povzro- čitelj bakterija, zdravimo z antibiotiki, sprva empirično, po etiološki oprede- litvi povzročitelja pa po antibiogramu. Astma je v številnih državah ena najpo - gostejših kroničnih bolezni pri otrocih. Bronhospazem zaradi preodzivnosti dihalnih poti lahko sprožijo okužbe, telesni napor, dražljivci iz okolja, stres in gastroezofagealna refluksna bole- zen (GERB). Kar 80 % bolnikov razvije simptome pred petim letom starosti; značilno se pojavljajo kašelj in difuzni piski. Za kašelj je značilno, da se poja- vlja tudi ponoči, sezonsko, ob izposta- vljenosti določenim dražljivcem in traja več kot tri tedne. Je suh in dražeč. Piski so značilno polifoni, pri težji obliki slišni tako v inspiriju kot ekspiriju. Za najtežjo klinično sliko je značilen tih prsni koš, ki je nujno stanje. Ukrepanje pri akutnem poslabšanju astme je odvisno od stop- nje poslabšanja. Zdravljenje je usmer- jeno v odpravljanje bronhospazma (bronhodilatatorji) in vnetja v dihalnih poteh (kortikosteroidi). Pri aspiraciji tujka je klinična slika odvi- sna od mesta zagozditve tujka. V zgor- njih dihalnih poteh se večinoma kaže z burno sliko dihalne stiske, dušenja, slinjenja in stridorja. Manjši tujki v spo- dnjih dihalnih poteh povzročajo eno- stransko piskanje, lahko pa se znaki in simptomi razvijejo šele čez nekaj dni ali tednov z vročino, poki in kašljem zaradi vnetja na mestu, kjer je tujek. Zdravljenje je odvisno od klinične sli- ke. Tujek moramo odstraniti s spod- bujanjem kašlja, če je neučinkovito, pa z udarci po hrbtu in stisi prsnega koša ali trebuha. Če je otrok po aspi - raciji nezavesten, odpremo dihalno pot, damo začetne vpihe in pričnemo s temeljnimi postopki oživljanja. Tujke v spodnjih dihalnih poteh odstranimo z bronhoskopijo. Anafilaksija je življenje ogrožajoče sta- nje. Pogosto jo povzročijo hrana ali zdravila. V zgornjih dihalih lahko vidi- mo edem žrela, v spodnjih pa bronhos- pazem. Začetek je nenaden, večinoma v nekaj minutah po izpostavitvi, poleg dihalne stiske pa so prisotni tudi drugi značilni znaki in simptomi, kot so ote- kanje obraza, koprivnica, bruhanje, omotica, motnje zavesti in sinkopa. Ukrepamo po posebej izdelanem algo- ritmu. Osnovno zdravilo je adrenalin, ki ga čim prej vbrizgamo v mišico. Doda- mo antihistaminik, glukokortikoid, boluse tekočin in po potrebi kisik (23). Če pri otroku posumimo na življenje ogrožajoče stanje, priporočamo hitro in temeljito oceno, ki naj vključuje nuj- ne ukrepe, na primer dovajanje kisika. Ob sprejemu otroka v akutni dihalni sti- ski medicinska sestra: - hitro in temeljito oceni stanje; - določi vzrok in resnost problema; - ugotavlja potrebo po takojšnjem ukrepanju (kisik, aspiriranje zgornjih dihal itd.); - določi stopnjo in pogostost nadalj- njega ocenjevanja (24). V akutni situaciji po smernicah The Advanced Life Support priporočamo oceno ABC (angl. airway, breathing, cir- culation), ki omogoča hitro in pravilno prvo prepoznavo ter pravilno in kako- vostno obravnavo (24). Merila za ocenjevanje razširjenega dihalnega stanja vključujejo: - dihanje (frekvenca in način diha- nja, dihalno delo, globina in ritem dihanja, razmerje med vdihom in izdihom, dihalni premori, pregled prsnega koša in vratu, slišni zvoki ob dihanju, prehodnost zgornjih dihal, s p r e m e m b e p r i d i h a n j u g l e d e n a položaj, kašelj); - oskrbljenost s kisikom ali oksigena- cija (zasičenost krvi s kisikom, barva in temperatura kože, vedenjske spre- membe); - krvni obtok (srčni utrip – frekvenca, ritem, globina; barva in temperatura kože, edemi, kapilarna polnitev, krv- ni tlak); 1 Dihanje ni oteženo, otrok pri dihanju ne uporablja pomožnih dihalnih mišic, enakomeren ritem dihanja, normalen srčni utrip . 1–2, 2–1 Ocena dihalnega dela: se izboljšuje ali poslabšuje. 2 Dihanje zmerno oteženo, blago do zmerno ugrezanje mehkih delov prsnega koša, povečana frekvenca dihanja, povečan srčni utrip. 2–3, 3–2 Ocena dihalnega dela: se izboljšuje ali poslabšuje. 3 Dihanje zelo oteženo, močno ugrezanje mehkih delov prsnega koša, povečana frekvenca dihanja in srčnega utripa, utrujenost, neenakomeren ritem dihanja, paradoksno dihanje. TABELA 1. LESTVICA OCENA DIHALNEGA DELA PRI OTROKU (ODO) (25). TABLE 1. SCALE ARW - A SSESSMENT OF RESPIRATORY WORK IN A CHILD (25). Slovenska pediatrija 4/2021.indd 211 14/12/2021 20:23 212 | Slovenska pediatrija 2021; 28(3) - barva in temperatura kože (umeš- čenost in stopnja cianoze – central- na, periferna; bleda, rožnata, mrzla, topla, potenje); - bolečino (umeščenost, izžarevanje, stopnja, ostra, topa, površinska, glo- boka, stokanje); - splošno stanje (zavest, telesne spre- membe, položaj telesa, komunikaci- ja, očesni stik, izraz na obrazu, moč joka, sposobnost govora, utrujenost, izčrpanost, mišični tonus, zadah, ocena hidracije) (24). Pri dojenčkih in majhnih otrocih za opazovanje in oceno dihanja uporab- ljamo lestvico Ocena dihalnega dela pri otroku (ODO). Gre za lestvico, ki je prilagojena zaradi nezmožnosti sode- lovanja otrok (25). Pomembno je, da pri otroku ne glede na vzrok prepoznamo dihalno stisko in pravočasno ukrepamo, saj lahko dihal- na stiska zelo hitro vodi v dihalno odpo- ved z zastojem srca. Uporaba lestvic za oceno bolečine pri otroku Bolečina spremlja številna bolezenska stanja. Je subjektivna izkušnja. Zlasti pri otrocih jo zelo težko ocenimo, saj navadno nimajo verbalnih ali kognitiv- nih sposobnosti za izražanje občutkov bolečine. Pomembno vlogo pri oce- njevanju bolečine otrok imajo njihovi starši. Bolečina je kompleksno doga- janje s prepletanjem zaznavanja bole- čine, doživljanja bolečine in odzivanja na bolečino (26). Kompetenca medicinske sestre/zdra- vstvenega tehnika je ocenjevanje bolečine, a bolečino zaradi subjek- tivne narave lahko natančno oceni le bolnik sam. Ocenjevanje bolečine pri otrocih je zelo zahtevno in specifično. Pomembno je, da medicinska sestra zna opazovati bolnika (otroka), vzorec dihanja, mimiko obraza, iztegovanje rok in nog ter jok. Ocenjevanje bole- čine, predvsem njene jakosti, je zelo pomembno zaradi učinkovitega lajša- nja bolečine, zlasti pri otrocih, ki še ne znajo govoriti (27). Bolečinski odzivi otrok so različni in so odvisni od starosti. Pri dojenčkih ugotavljamo motorični nemir, spre- membe pri dihanju, ki je hitrejše kot običajno in bolj plitvo, razdražljivost, obrazne grimase in jok. Manjši otroci zavračajo hrano in se dotikajo boleče- ga predela, prisotna sta lahko kričeč jok in strah. Predšolski otrok lahko delno opiše bolečino in jo tudi umesti, medtem ko šolski otroci popolnoma jasno opišejo bolečino in njeno ume- ščenost ter odločno izrazijo željo po zdravilih (27). Odziv na bolečino se pri otroku skozi otroštvo spreminja. Otroci postopno nadzorujejo svoja čustva in se odziva- jo na bolečino. Ocenjevanje bolečine pri novorojenčkih in majhnih otrocih pogosto podcenimo. Bolečino lahko “merimo” z besedami, številkami in opazovanjem otroka, smiselno pa jo ocenimo z lestvico za ocenjevanje bole - čine (28). Najpogosteje uporabljane lestvice za oceno bolečine pri otrocih - pri novorojenčkih in dojenčkih lestvi- ca NIPS (angl. Neonatal-Infant Pain Scale), ki temelji na oceni vedenjskih odzivov na bolečino; lestvica zaje- ma mimiko obraza, jok, gibanje rok in nog, frekvenco dihanja ter stanje čuječnosti; - lestvica FLACC (angl. Face, Legs, Acti- vity, Cry, Consolability) je lestvica za ocenjevanje bolečine, zasnovana za otroke od drugega do sedmega leta starosti; bolečino ocenjujemo z opa- zovanjem otrokovega obraza, nog, aktivnosti joka in odzivnosti na tolaž- bo (28); - vizualna analogna lestvica za oceno bolečine VAS (angl. Visual Analogue Scale) je lestvica, ki jo uporabljamo najbolj pogosto; bolečino opredeljuje z barvamo in številkami od 1 do 10; je enostavna in primerna za otroke od petega leta starosti dalje (28). Lestvice za ocenjevanje bolečine omo- gočajo ustrezno in učinkovito lajša- nje bolečine. Bolečine lahko lajšamo z zdravili (farmakološko) in nefarma- kološko. Najbolj učinkovita je njuna kombinacija. Pri manjših posegih, kot je vstavitev intravenske kanile pri novo- rojenčku ali dojenčku, lahko damo sladkor, otroka namestimo v udoben položaj in ustvarimo prijetno okolje. Največkrat uporabljeni analgetik je paracetamol v obliki rektalnih svečk ali sirupa ter pri večjih otrocih v obliki tablet. Pri večjih posegih ali operacijah posežemo tudi po opioidih in nestero- idnih anitirevmatikih (26). Pri otroku z bolečino je najbolj pomembno, da odkrijemo njen vzrok. Vsekakor jo moramo lajšati takoj, ko ugotovimo njeno prisotnost. Otroci zbolijo bolj pogosto kot odrasli in bole- čina je med najbolj pogostimi vzroki za obisk zdravnika. Čeprav bi bili vsi naj- raje brez nje, je eden ključnih meha - nizmov našega preživetja. Medicinska sestra/zdravstveni tehnik na podro- čju pediatrične zdravstvene nege ima zelo pomembno vlogo pri ocenjevanju bolečine, saj je pri obravnavi novoro - jenčkov, dojenčkov, telesno in dušev- no prizadetih ter kritično bolnih otrok ključna oseba, ki ima znanja in orodja za ustrezno oceno bolečine. Otrok s paroksizmalno supraventrikularno tahikardijo (PSVT) Paroksizmalna supraventrikularna tahikardija je napad hitrega bitja srca. Srčni ritem je reden in ima pri odraslih frekvenco 120–250 utripov na minuto, pri dojenčkih več kot 220 utripov na minuto, pri otrocih navadno več kot 180 na minuto. Pri obravnavi otroka z motnjo srčnega ritma moramo upo- števati otrokovo starost in poznati nor- malne vrednosti intervalov EKG (29). Vzrok PSVT je re-entry mehanizem oz. Slovenska pediatrija 4/2021.indd 212 14/12/2021 20:23 Slovenska pediatrija 2021 | 213 kroženje impulza v atrioventrikular- nem (AV) vozlu. Nastane lahko tudi v akcesornih poteh med preddvorom in prekatom, zelo redko v preddvoru ali sinoatrialnem (SA) vozlu. AV re-entry tahikardija je najpogostejša v otroštvu, pojavlja pa se lahko tudi pri zdravih lju- deh (30). Najpogostejša akcesorna pot pri PSVT je Wolf-Parkinson-Whiteov sindrom (WPW sindrom), ki se pojavlja pred- vsem pri mladih in je posledica priroje- ne srčne napake. Za WPW sindrom je značilna nenormal - nost v srčno-žilnem sistemu, ki vodi do pojava aritmij. Srčno-žilni sistem ima dodatno pot do nenormalne električ- ne povezave, ki omogoča, da električni impulz iz atrija pride v prekat in ne sle- di običajni poti. Ta pomožna pot pod- pira pojav aritmij, kot je PSVT. WPW pogosto diagnosticiramo pri brezsimp- tomnem posamezniku z značilnim EKG (val delta, kratek PR in široki QRS). Tahikardije pri WPW sindromu lahko vodijo v atrijsko fibrilacijo, kar je zelo nevarno (29). PSVT je pogosta aritmija, ki se poja- vlja v vseh starostnih obdobjih. Vzroki PSVT so primarna električna bolezen srca, miokarditis, kardiomiopatija, sepsa, prirojene srčne napake, poviša- na telesna temperatura, motnje v delo- vanju ščitnice, elektrolitske motnje ter zdravljenje z antidepresivi, antihista- miniki in teofilinom. Pojavlja se tudi pri psihosomatskih motnjah, paničnih napadih, anksioznosti itd. (29). Bolniki občutijo nenadno hitro bitje srca, palpi- tacije, težko sapo, nelagodje v prsnem košu, strah in nemir, vidni sta bledica in potna koža, v hujših primerih pride do znižanja krvnega tlaka, sinkope in znakov srčnega popuščanja. Simptomi so odvisni od srčne frekvence in traja- nja motnje. Napad lahko traja le nekaj sekund in ga otrok sploh ne zazna, red - ko tudi več ur. Če napad traja dlje, tudi več tednov, lahko pride do srčnega popuščanja (31). Za potrditev PSVT moramo čim prej posneti EKG (12 odvodov), kjer ugo- tavljamo redno tahikardijo. Val P je variabilen, navadno skrit v ozkem kom- pleksu QRS. Bolnika vseskozi sprem- ljamo na EKG monitorju, nastavimo intravenski kanal in po potrebi dovaja- mo kisik (30). Zdravljenje otroka s PSVT Zdravljenje je odvisno od bolnikovega zdravstvenega stanja. PSVT pri stabil- nem bolniku lahko prekinemo s fizikal- nimi postopki, t. i. vagalnimi manevri, s katerimi poskušamo upočasniti AV prevajanje in vzpostaviti sinusni ritem (poskus izdiha proti uporu, poskus glo- bokega vdiha ob zaprtem grlu, masi- ranje karotidnega sinusa 5–10 sekund enostransko). Vagus vzdražijo tudi potopitev obraza v ledeno mrzlo vodo, pri otrocih močenje obraza z mrzlo vodo, kašljanje in vstavitev nazo- gastrične sonde, pri dojenčkih pa pit- je po dudi. Pritiska na očesni zrkli pri otrocih zaradi nevarnosti poškodbe očesa ne priporočamo (31). Če vagalni manevri niso učinkovi- ti, uporabljamo blokatorje AV vozla, najpogosteje adenozin, pri odraslih v odmerku 6 mg, ki mu sledi 20 ml 0,9 % NaCl. Ob vbrizganju privzdigne- mo roko. Učinek adenozina se poja- vi v 15–30 sekundah in pogosto traja samo nekaj sekund. Če nismo uspeš- ni, postopek ponovimo še dvakrat z odmerkom 12 mg in 5-minutnim razmikom (33). Pri otrocih je prvi odmerek adenozina 0,1 mg/kg TT v intravenskem bolusu (največ 6 mg), ki mu lahko sledita drugi odmerek 0,2 mg/kg in tretji odmerek 0,3mg/ kg (največ 12 mg). Zaradi kratke raz - polovne dobe zdravila mora biti intra- venski kanal nastavljen čim bližje srcu. Ker ima adenozin izrazito kratko raz- polovno dobo, mora biti dajanje ade- nozina hitro. Po dajanju intravenski kanal hitro prebrizgamo z 10 ml 0,9 % NaCl, s čimer omogočimo, da pri- de adenozin čim prej do srca. Po pre - jemu adenozina stalno spremljamo srčni ritem, bolnikovo klinično stanje in ostale vitalne znake. Do konverzi- je srčnega ritma v sinusni naj bi prišlo približno 4–5 sekund po prejemu ade- nozina (31). WPW sindrom lahko vodi v ventriku- larno tahikardijo in ventrikularno fibri- lacijo. Če je vzrok tahikardije atrijska fibrilacija – široki kompleksi QRS ali AV blok – adenozina ne dajemo (32). Amiodaron uporabimo pri odraslem bolniku v odmerku 300 mg intraven- sko v 10–20 minutah s 5 % glukozo in nato v kontinuirani infuziji 5–15 mg TT/ min. Pri otroku je odmerek 5 mg/kg TT v 20–60 minutah. Pogost neželeni uči- nek je hipotenzija (33). Med dajanjem antiaritmikov vse- skozi spremljamo srčni ritem preko monitorja. Če z zdravili ne uspemo prekiniti tahi- kardije ali je bolnik hemodinamsko nestabilen je nujna sinhronizirana kardioverzija, pri odraslem z energijo 70–120 J/kg TT (odvisno od defibrila- torja), pri otroku pa z energijo 1–2 J/kg TT po predhodni sedaciji in analgeziji (33). Bolnika sprejmemo v enoto inten - zivne terapije. Možni zapleti po dajanju adenozina so nelagodje v prsnem košu, občutek težkega dihanja, vročica, slabost, bru- hanje, vrtoglavica, vznemirjenje itd. Zapleti so običajno prehodni, krat- kotrajni in ne zahtevajo zdravljenja. Hujši zaplet je atrijska undulacija ali fibrilacija, ki lahko vodi v nestabilno tahikardijo s širokimi kompleksi QRS. Pojavi se lahko pri PSVT s še neugotov - ljenim WPW sindromom (33). Če mehanizma PSVT z možnostjo WPW sindroma ne poznamo, je zdravlje- nje PSVT z vagalnimi manevri in ade - nozinom lahko nevarno. Če poznamo b o l n i k o v o d i a g n o z o i n j e v b o l n i k v preteklosti že prejemal adenozin, je zdravljenje z adenozinom varno in učinkovito. Slovenska pediatrija 4/2021.indd 213 14/12/2021 20:23 214 | Slovenska pediatrija 2021; 28(3) Otrok z diabetično ketoacidozo Otroka z diabetično ketoacidozo (DKA) vodimo na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove (KOEDBP) zaradi novoodkri- te sladkorne bolezni ali kot zaplet že znane sladkorne bolezni. Ketoacido- za se najpogosteje pojavi pri otrocih s sladkorno boleznijo tipa 1, redkeje pri drugih oblikah sladkorne bolezni. Obravnava je zelo zahtevna, saj nepra- vilno ali nepravočasno ukrepanje lahko privede do hudih akutnih ali kroničnih zapletov. Zato je pomembno, da otroka z DKA vodimo v centru z ustrezno izo- braženim zdravstvenim osebjem, ki ima zadostne izkušnje in tehnično podporo. Za DKA sta značilni hiperglikemija in ketoacidoza. Vzrok ketoacidoze je relativno ali absolutno pomanjkanje inzulina. Biokemijska merila DKA so: - povišana koncentracija ketonov v krvi (beta-hidroksibutirat > 3 mmol/l); - povišana vrednost krvnega sladkorja (> 11 mmol/l); - znižanje vrednosti pH krvi (< 7,3) in zmanjšana zaloga bikarbonata v krvi (< 15 mmol/l). V klinični sliki so lahko prisotni različ- ni klinični znaki, kot so dehidracija, tahikardija, tahipneja, težko in pospe- šeno dihanje, slabost, bruhanje, trebu- šne kolike, zmedenost, somnolenca in koma (34). DKA je nujno stanje, ki ga moramo čim prej prepoznati in ustrezno zdraviti. Zdravljenje običajno poteka počasi, s čimer preprečimo morebitne zap- lete. Glavni vzrok DKA je pomanjka - nje inzulina, osnovno zdravljenje pa je nadomeščanje inzulina. Pomanjka- nje inzulina in znižanje vrednosti pH krvi povzročata izgubo pomembne- ga znotrajceličnega elektrolita kalija. Vrednost kalija, ki jo določamo v krvi, je lahko sicer normalna, a je zaloga kali- ja v telesu zmanjšana. Podobno velja tudi za fosfor. Nadomeščanje elektroli - tov ob nadomeščanju tekočine je zato pri zdravljenju DKA izrednega pomena. Pri nadomeščanju tekočin moramo biti izredno previdni, saj skušamo prepreči- ti najhujši zaplet diabetične ketoacido- ze – možganski edem. Možni zapleti zdravljenja DKA so: - možganski edem; - hipokalemija; - hiperkloremična acidoza; - hipoglikemija; - neustrezna rehidracija (34). Poleg hiperglikemije, torej povišanih vrednosti krvnega sladkorja, je zna- čilnost DKA prisotnost ketonov. Povi- šani ketoni v krvi znižajo vrednost pH krvi in vodijo v zakisanost. Ta povzro- ča pospešeno in globoko dihanje (Kussmaulovo dihanje), ki je kompen - zatorni mehanizem ob metabolni aci- dozi. Pozorni moramo biti na hitrost zniževanja krvnega sladkorja, saj lah- ko prehitro znižanje krvnega sladkorja privede do možganskega edema (v eni uri lahko krvni sladkor znižamo za naj- več 10 % izhodiščne vrednosti). Bolni- ka moramo monitorirati. Ukrepi, ki jih izvajamo, so odvisni od zahtevnosti stanja otroka z DKA. Vsako uro določa- mo raven krvnega sladkorja v kapilarni krvi, beležimo vnos in iznos tekočine ter ocenjujemo nevrološko stanje. Gle- de na prvi izvid krvi nato ponavljamo odvzeme krvi za določitev elektrolitov in plinsko analizo (35). Ob hiperglikemiji s korekcijskim odmer - kom inzulina raven krvnega sladkor- ja znižamo v zaželeno območje. Če se razvije ketoacidoza, sta ključna zgodnja prepoznava in čim prejšnje zdravljenje po mednarodnih smernicah s fiziološko raztopino ali elektrolitsko mešanico raztopine glukoze in fiziološke raztopi- ne, ki ji po potrebi dodamo kalijev klo- rid, fosfat ali druge elektrolite. Bolnik hkrati prejema tudi inzulin v odmer- ku 0,05–0,1 enote na kilogram telesne teže. Izjemno pomembno je, da poskr- bimo za redno spremljanje življenjskih funkcij in bilance tekočin, redno mer- jenje ketonov v krvi, spremljanje ravni krvnega sladkorja vsako uro in spre- mljanje laboratorijskih izvidov ter oce- nimo primeren trenutek za prehod na podkožno odmerjanje inzulina (35). Zaključek V Sloveniji je bolnim otrokom na voljo 24-urna pediatrična oskrba. Za uspeš- no zdravljenje je ključnega pome- na podpora zdravstvenega osebja. Namen sprejemne urgentne ambulan- te je zagotavljanje dostopnosti do stro- kovne pediatrične nujne medicinske pomoči, strokovno povezovanje med vsemi ravnmi zdravstvenega varstva in zagotavljanje stalnega pretoka zna- nja in usklajenega dela. Medicinska sestra/zdravstveni tehnik s svojim zna- njem ključno pripomore k obravna- vi otroka z nujnim stanjem. Potrebe sodobne družbe od medicinske sestre/ zdravstvenega tehnika zahtevajo ved- no več, zato se zavedamo odločilnega pomena stalnega izobraževanja, ki ima na področju zdravstvene nege, ki se hit - ro razvija ter težko pridobiva na veljavi, poseben pomen. Z dodatnim izobraže- vanjem in širokim znanjem lahko dose- žemo raven znanja, ki bo pomembno prispevala k izboljšanju naše samopo- dobe, omogočila večje zadovoljstvo ter zagotavljala kakovostno opravljanje dela in nenazadnje tudi boljše družbe- no vrednotenje našega poklica. Literatura 1. Advanced life support group. Advanced pae- diatric life support. 6th ed. Oxford: Blackwell Publi- shing; 2015. 2. Grosek Š, Vidmar I, Pavčnik-Arnol M. In: Krži- šnik C, ed. Pediatrija. 1st ed. Ljubljana: DZS, 2014; 119–62. 3. Pavčnik M, Grenc Grošelj M. Prepoznava kritič- no bolnega otroka. 1st ed. Ljubljana: KOOKIT UKC LJ in Katedra za pediatrijo MF UN LJ; 2016. 4. American Academy of Pediatrics, Committee on Pediatric Emergency Medicine American College of Emergency Physicians, Pediatric Committee. Care of children in the emergency department: guidelines for preparedness. Pediatrics 2001; 107: 777–81. 5. American College of Emergency Physicians, Pediatric Committee American Academy of Pedi - atrics, Committee on Pediatric Emergency Medi - Slovenska pediatrija 4/2021.indd 214 14/12/2021 20:23 Slovenska pediatrija 2021 | 215 cine. Guidelines for preparedness of emergency departments that care for children: a call to action. Ann Emerg Med 2001; 37: 389–91. 6. American Academy of Pediatrics Committee on Pediatric Emergency Medicine, American Colle- ge of Emergency Physicians Pediatric Committee, Emergency Nurses Association Pediatric Commi- ttee. Joint Policy Statement—Guidelines for Care of Children in the Emergency Department. Ann Emerg Med 2009; 54: 543–52. 7. Bregant T, Velenšek V. Predstavitev in analiza na oddelku urgentne pediatrije Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Zdrav Vestn 2013; 82: 280–2. 8. Mackway-Jones K, Marsen J, Windle J. Emer- gency triage: Manchester triage group, 3rd edi-tion. Hoboken: Wiley Blackwell; 2014. 9. Petrič D, Brcar P, Pavčnik M, Grmek-Martinjaš T, Seher Zupančič M, Najdenov P. Priporočila za orga- nizacijo dela NMP za otroke in mladostnike v Pedia- tričnih urgentnih centrih (PUC). Ljubljana, 2016. 10. Perkovič Benedik M, Frelih J. Epileptični status. Nujna stanja v otroški nevrologiji – 50 let otroške nevrologije na Slovenskem. Univerza v Ljubljani: Medicinska fakulteta, Katedra za pediatrijo; 2005: 37–44. 11. Lowenstein DH, Bleck T, MacDonald RL. It is time to revise the definition of status epilepticus. Epilepsia 1999; 40(1): 120–2. 12. DeLorenzo RJ, Garnett LK, Towne AR, Waterho- use EJ, Boggs JG, Morton L et al. Comparison of status epilepticus with prolonged seizure episodes lasting from 10 to 29 minutes. Epilepsia 1999; 40: 164–9. 13. Shinnar S, Berg AT, Moshe SL, Shinnar R. How long do new-onset seizures in children last? Ann Neurol 2001; 49: 659–64. 14. Trinka E, Cock H, Hessdorfer D, Rossetti AO, Scheffer IE, Shianar S, Shorvon S, Lowenstein DH. Definition and classification of status epilepticus. Epilepsia 2001; 56: 1515–23. 15. Gnidovec Stražišsr B. Epileptični status pri otroku in mladostniku. Nujna stanja v pediatriji in vloga medicinske sestre - zbornik predavanj, Rim- ske toplice: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije. Sekcija medicinskih sester in zdravstve- nih tehnikov v pediatriji, 2016: 42–5. 16. Abend NS, Kessler SK, Helfaer MA, Licht DJ. Evaluation and monitoring of child with status epi- lepticus. In: Nicholas DG, editor. Roger‘s Textbook of Pediatric intensive care. 4th edition. Philadelphia: Wolters Kluwer/Lippinocott Williams and Wilkins, 2008: 846–61. 17. Perković Benedik M, Neubauer D. Epileptični status. Epilepsija pri otroku in mladostniku, učbenik za zdravnike, medicinske sestre in druge zdravstve- ne delavce. Ljubljana: Sekcija za otroško nevrologijo Slovenskega zdravniškega društva, 2013: 39–48. 18. Felih J. Ovrednotenje različnih načinov pre- ventivnega zdravljenja vročinskih krčev (magistrsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani: Medicinska fakulteta; 1996. 19. Frelih J, Naubauer D. Zdravljenje krčev in epi- leptičnega statusa pri novorojenčkih, malčkih in mladostnikih, 13. Derčevi dnevi – zbornik preda - vanj, Ljubljana: Pediatrična klinika 2001: 220–6. 20. Perković Benedik M, Neubauer D, Grosek Š, Osredkar D. Priporočila za zdravljenje epileptičnega statusa pri otrocih (starejših od enega meseca) na Pediatrični kliniki v Ljubljani. 2019: plakat. 21. Lepej D. Anatomija in fiziologija dihal. V: Oštir, M, Maček V. (ur.). Astma pri otroku. Zbornik preda - vanj za medicinske sestre. 2. izdaja. Ljubljana: Uni- verzitetni Klinični center, 2007: 3–5. 22. Krivec U. Bolezni dihal. V: Kržišnik, C. (ur.). Pedi - atrija. Ljubljana 2014. 23. Kladnik U. Rednak Paradiž K. Akutna dihalna stiska pri otroku – prikaz primera. V Vajd R., Gričar M. (ur.), Urgentna medicina izbrana poglavja. Porto- rož: Slovensko združenje z urgentno medicine, 2018; 214–16. 24. Oštir M. Opazovanje otroka z bronhiolitisom – lahko vpliva na končen izid zdravljenja? Slov Pediatr 2013; 20: 89–97. 25. Oštir M. Opazovanje in meritve pri otroku z respiratornim obolenjem. In: Oštir M, ed. Astma pri otroku za medicinske sestre. Zbornik predavanj za medicinske sestre. Ljubljana: Univerzitetni klinični center. 2015; 82–93. 26. Ačko D. Bolečina pri otrocih. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru. Fakulteta za zdravstvene vede. 2012; 16–9. 27. Krčevski Škrvarč N. Lajšanje in zdravljenje bolečin pri otrocih. V: Gregorič. A., XV. Srečanje pediatrov v Mariboru z mednarodno udeležbo in II srečanje medicinskih sester z mednarodno udelež- bo. Maribor: SB, 2009; 65–71. 28. UKC Ljubljana.Obravnava bolečine pri otrocih v vseh starostnih obdobjih. Interni standard 2014. 29. Kovač M. Aritmije v predbolnišničnem oko- lju. In: Rakovec P, Kenda MF, Sodobna obravnava motenj srčnega ritma. Združenje kardiologov Slove- nije. Ljubljana, 2000; 21–3. 30. Antolič B. Furman Tahikardije. Šola urgence. Laško, 2018. Dostopno na: http://www.szum.si/ media/uploads/files/Zbornik- SUM-2018. 31. Novak L. Zbrinjavanje djece sa supraventrikula- nom tahikardijom. Hrvatska proljetna pedijatrijska škola. XXXIV. Split. 2017; 67–74. 32. Vincek K, Mramor M, ur. Bolj ali manj nujna stanja v pediatriji. Društvo za pomoč otrokom s pre - snovnimi boleznimi. Ljubljana, 2017; 161–5. 33. Kovač M. Slovensko združenje za urgentno medicino, Nujna stanja, 2018. Dosegljivo na na: https://www.szum.si/paroksizmalna-supraventri- kularna-tahikardija.htm. 34. ISPADsmernice, 2018. Dosegljivo na: https:// www.ispad.org/page/ISPADGuidelines2018. 35. Kotnik P. Ketoacidoza. V: N. Bratina, ur. Sladkorč - ki: Vse, kar ste želeli vedeti o sladkorni bolezni. Lju - bljana: Društvo za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami. Ljubljana 2012; 86–7. Vrankar Ana, dipl. m. s. Sprejemno urgentna ambulanta in Sprejemno triažni oddelek, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Primec Maja, dipl. m. s. Sprejemno urgentna ambulanta in Sprejemno triažni oddelek, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Fujs Nada, dipl. m. s. Sprejemno urgentna ambulanta in Sprejemno triažni oddelek, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Podlogar Kaja, dipl. m. s. Sprejemno urgentna ambulanta in Sprejemno triažni oddelek, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Skubic Janja, dipl. m. s. Sprejemno urgentna ambulanta in Sprejemno triažni oddelek, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Tomelj Boštjan, dipl. zn. Sprejemno urgentna ambulanta in Sprejemno triažni oddelek, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Kolenc Judita, viš. med. ses., univ. dipl. org. Klinični oddelek za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Gianini Ana, mag. zdr. nege, dipl. m. s. Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija mag. Štih Anita, viš. med. ses., univ. dipl. org. kontaktna oseba / contact person Uprava in vodenje, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Bohoričeva 20, 1000 Ljubljana, Slovenija e-naslov: anita.stih@kclj.si prispelo / received: 25. 8. 2021 sprejeto / accepted: 20. 9. 2021 Vrankar A, et al. Obravnava otroka z nujnim sta - njem. Slov Pediatr 2021; 28(4): 207−215. https://doi. org/10.38031/slovpediatr-2021-4-04. Slovenska pediatrija 4/2021.indd 215 14/12/2021 20:23