872
Meditacije
Lojze Krakar
VOJNI MUZEJ    Kaj premišljuje strojnica v pokoju? O živih, ki so komaj še ušli ji? O grmu, kjer se tresla je kot šiba, ko iz pljuč šaržerje zadnje je grgrala? O tistih dveh, tako še strašno mladih, da skoraj za roke sta se držala, ko siknila je vanju? Zdaj jo čaka za to najhujša kazen: smrt od fje.
PO BOJU     Nikarte, tu že zdavnaj je vse mrtvo.
V  kaj še zabadate te bajonete?
Če slame ni več, kdo naj v njo se skrije? Pepel pa v vas več streljati ne more. A kdo naj strelja v teh par cunj življenja, ki komaj še vise z vas, slavoloki?
V  paradi zmage vam nebo obrne korak nazaj, na zadnji juriš, nase.
VNUKI     Tako zdaj pred zatonom dni preštevam pravnuke svojih zmot in krivd, očete sem njihove še rad imel, nad vnuki pa nimam več veselja, niti groze
873                                                                                                                              Meditacije
pred smrtjo ne dele več z mano, niti prav v posteljo ne znajo iti, oni se motijo le še, da še, zgradili so zase svoj pekel, vstop prepovedan.
SPOMIN NA PARIZ    Bežijo. Vsi bežijo. Neustavljivi
kot iskra v slami. Kakor puške v bitki. Beže navzgor. Beže navzdol. Križkražem. V metroju. V reki. V reki nad. In podnjo. Gospodje. Jaz. Dva tipa. Neki župnik. In neki lev. Da bi se prehiteli. Vsi vse. Vse vsi. Ptic leva. Človek ptiča. Nadčlovek podljudi. Podbog bogove.
VEČER    Skrivnosti poln gre maček na svoj zmenek. Vlak vriska, kot bi šel na vasovanje. Drevo prevzema prvo nočno stražo. Nek učenjak v svoj stolp se zazidava. Siv prah noči se siplje skoz oblake. Vmes včasih kane kakšna zvezdna kaplja. Tesno so v mestu se objele ceste. Po njih gre maček na svoj prvi zmenek.
NOČ    Krvavi mesec vrača se z bojišča. Vse tiho je po težkem boju dneva. Na straži so le suličaste trave. Grm, zgrbljen vase, kot vojak prezeba. Ni moč doseči daljne rimske ceste. A kar ostane tu, bo noč požela. Na steni kleplje srp kovaček v uri. Kdor živ zbudi se, v zlat tolmun bo stopil.
MORJE    Velika sinja dlan, ki jo ponuja
vesoljstvo stvarstvu: večno zlata njiva, zorana zjutraj in zvečer že zrela, sijoča noč: črn biser ji enak je,
874                                                                                                                         Lojze Krakar
brezkončna cesta, ki po njej se pride do sreče ali smrti, kot pač kreneš, nemir, podoben mojemu: nikoli ne zlomim hrbtenice skali v sebi.
KAM?     Kam grem? Ne vem. Kdo naj mi dopove, da me ne bo več nikdar na tem svetu, da ne dočakam več na tem planetu kraljevske ure, ko se razleti. Da tiste bele, marmorne reči s teles teh naših Vener niso večne, da so morda le naše sence srečne, ko mi, nesrečni, ne vemo, kam bi.
KONEC    Ko pade list, zrak tožno zazveni.
Ko pade človek, nanj nebo se nagne. In kamen skrha koso smrtonosno, da ne ureze v travo preostro.
Najraje odšel bi, ko bo kamen spal. Svobodno kosa naj v roso zareže, naj brez napake se račun izteče in naj ne zdrami speče se nebo.