Listek. Četrta božja zapoved. Eesnična povest. — M. T. Savinjski. Spoštuj očeta in mater in dobro se ti bo godilo že na zemlji I V svoji mladosti sem večkrat razmišljeval, zakaj ie Bog dal četrto zapoved, zakaj prav njo odlikoval s posebnim blagoslovom, da bodo tisti, ki jo izpolnjujejo, srečni že na zemlji. Povsem naravno se mi je namreč zdelo, da Ijubimo svoje stariše, da je spoštujemo, da smo jim za vse iz srca hvaležni .. . Kako bi mogli pač drugače ? Tako sem sodil, ko sem bil še mlad, ko sveta nisem poznal. Imel sem namreč vzorne stariše, dobrega očeta, mater pa blago in plemenito nad vse. Ah, ljubiti jih, to je tako naravno, tako samoumevno! To je bilo povelje, nujna potreba mojega srca. A da se vsem otrokom ne godi enako, da je mnogim treba obilo premagovanja, da |celo junaške požrtvovalnosti, če hočejo izpolnjevati četrto zapoved, to sem spoznal še le v poznejsi dobi življenja, ko sem z odprtimi očmi gledal med svet. In nekofi sem videl na lastne oči tako krasen čin požrtvovalne otroSke hvaležnosti, da se mi slednjikrat milo stori, kadarkoli se ga spominiam. Naj ga torej še Vam pripovedujem, dragi rai prijatelji! Bilo je nekega neprijazaega jesenskega popoludne. Gosta megla je kakar neprozorni pajčalon zastirala nebo, nikamor se ni videlo. In prav v takih dneh je človek razpoložen bolj ko drugekrati premišljevati, razmotrivati in modrovati o svetu, o Bogu, o samem sebi, reševati si vprašanja, posebno če mora hoditi sam na sprehod kakor jaz tega popoldne. Šetal sem v predmestju. In bil sem razmišljen, vtopljen v samega sebe. Kar me kakor iz snu prebudi kričanje pocestnih pobalinov iz stranske ulice: »Že gre! Redar že gre!« Krenem tja, da vidim, kaj se je zgodilo. Evo odurnega prizora! Priletna žena, oblečena pol gosposki, ležala je ondi na cestnem tlaku in skuSala vstati ter vspeti se na noge. A ni se ji hdtelo posrečiti; vedno se je spet zgrudila in spolzela na blatni tlak, čegar sledovi so se že poznali po obleki. Rudeči, zaliti obraz in pa vrata v gostilno na drugi strani ceste — povedala so mi dovolj, zakaj ne more ženska vstati. Nevem zakaj, a naprej nisem Sel, dasi se mi je gabilo, gledati takov izrodek nežnega spola. Okoli stoječi so se smeiali, razcapani pobalini pa dražili in zasmehovali nesrečno žrtev pijančevanja. Nikomur niti na misel ni prišlo, da bi pomagal, tudi meni ne. Kar pride redar! S krepko roko pridvigne omamljeno ženo, ki se je vedno spodtikala, hoteč iti naprej. Za hip jo redar spusti in zopet je ležala na tleh. Glasen smeh in krohot! Že se hočem obrniti v stran, kar se pojavi iz postranske ulice mlado dekle. Priteklo je z največjo naglico in krenilo mimo mene proti ženi. Zajokane oči in razvneta lica so pričala o notranji razburjenosti in z glasnim vzklikom: »Kje, kje so moja raati ?« — prodrla je množico. In v tem hipu je bila zraven nesrečne žene, ki je bila ravnokar zopet omahnila na tla. Redar jo hoče pobrati. A še urneje priskoči dekle, spusti se na mokra tla in objame svojo mater. V trenutku nastane tišina .... radovedni gledalci obmolknejo, zasmehovanja cestnih postopačev utihnejo. »To so rnoja mati! Prosim, pojdite proč, jaz jih že sama spravim domov, sama, sama!« In proseče je gledala zvesta hči po okolistoječih radovednežih in proseče odmignila redarju. Iz očij pa ji je privrel potok solza, po vsem telesu se je tresla, menda razburjenosti in sramote, ko je skuSala pridvigniti svojo mater od blatnih tal. Skoro sem priskočil, da ji pomorem, a zdelo se mi je, da sem trd, da se ne morem ganiti z mesta! Sočutje, občudovanje in globoko spoštovanie sem začutil v svojih prsih in ta čut me je vsega prevzel. »O ... o ... Rozika, . . . moja Rozika,« — zajecljala je žena in bilo je, kakor bi ob pogledu na hčerko nova moč preSinila onemoglo telo, kakor bi se nekako streznila. Vspela se je, oklenila se roke svoje hčerke in kmalu ste izginili okrog ogla meni iz očij. Le toliko sem sliSal, kako je hči sočutno vprašala: »Mati, ali Vas pač nič ne boli? Ali se niste morda pobili?« Bil sem ves zavzet. Kako se je znalo to le dekle premagovati! Kako lepo, kako plemenito je ravnalo s svojo materjo — z odurno, pijano žensko! Gotovo ji to m bilo lahko, gotovo je čutila stud in nevoljo, a Ijubezen in hvaležnost je zmagala. To je junakinja! Ta umeje četrto božjo zapoved! Ta bode srečna, mora srečna biti že tukaj na zemlji. Minulo ie od tega dogodka sem že mnogo, mnogo let ... In zakaj se mi je uprav letos tako živo obnovil spomin na ta dogodek v moji duši? Prav pred jednim mescem so pokopali tukaj imenitno, bogato meščanko, gospo Gabrovo. Vse jo je čislalo, vse spoštovalo, najbolj pa njeni lastni otroci. Ta gospa je bila nekdanja Rozika. Dasi revna hči vdove hiSnice, postala je bogata in imenitna, Bog jo je blagoslovil. Gospodar hiše, v kateri je stanovala in služila njena mati, je bil bolan za mrtvoudom, in stregla mu je Rozika, ki se mu je kot majhna deklica priljubila. Rad jo je imel kakor svojo hčerko in zapustil ji po smrti vse svoje premožonje. In nekdanja revna Rozika je postala bogata gospa, imela srefino življenje in že okuSala tukaj sad četrte božje zapovedi, ki obljubuje vsem pokornim sinovom in hčeram: »In srečni bodete že tukaj na zemlji.« Smešničar. T e n o r i s t: (graciozno) No, danes smo pa pri tenorju dobro držali. B a s i s t: (brž na to) Tudi bas je dobro držal. Sopran: (pobvalno) Me smo pa čez vse prijele. A11: (počasi) Ino, me pa nismo mogle kaj.