MI MLADI POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI BORCI STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO D1JAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK, —LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEC KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI KAČ. ŠT. 16.078. LETO in. LJUBLJANA, PETEK, 20. JANUARJA 1939. ŠTEV. 19. Tahiiha ponarejanja krščanstva Katoliški krogi v Nemčiji, ki so o namerah vlade dobro poučeni, čutijo, da se bliža nov napad na katoliško Cerkev. Zvedeli so tudi, za kakšen način boja so se narodni socialisti po zadnjih skušnjah odločili. Zadnja nasilna preganjanja Judov so v svetu, zlasti v anglosaških deželah, Angliji in Ameriki, naredila zelo slab vtis. Ne samo zunaj Nemčije, celo v Nemčiji sami so mnogi nasilne in barbarske metode obsojali. Iz te nevolje in splošnega obsojanja so narodni socialisti povzeli nauk, da morajo biti poslej previdnejši, in so se zato odpovedali načrtu, da bi tudi krščanskim cerkvam zaplenili njihovo premoženje kot dopolnilo k zaplembam judovskega. ODKRITO NASILJE SE NI OBNESLO. V ministrstvu za bogočastje in v rjavi hiši v Monakovem je bilo v zadnjem času več posvetovanj o tem, kako naj se nastopi proti Cerkvi. Na teh posvetovanjih je pod vtisom razburjenja, ki ga je povzročilo preganjanje Judov, zmagala »zmerna« struja, ki je proti odprtemu boju in ki zagovarja mnenje, da je treba katoličane in sploh vse pripadnike ver neopazno in prikrito zatirati. Zato naj se Cerkvi ne ukinejo nobene podpore, ki jih je uživala doslej, prav tako naj se ji ne nalaga kakih izrednih davščin. Vlada naj samo naloži vsem cerkvam »nacionalno žrtev« v korist »nacionalne skupnosti kot javno priznanje zločina visokega klera, ki se je nepatriotsko obnašal« v zadnji mirovni krizi v jeseni. Na ta način bo državna blagajna dobila prav toliko finančnih sredstev, kakor če bi se odredile zaplembe, poleg tega pa si vlada s tg-kim postopanjem prihrani slab vtis doma in v inozemstvu. }■, PONAREJENO KRŠČANSTVO Na omenjenih posvetih se je odločevalo tudi o tem, kako naj se nastopi proti veri sami. Tudi v tem vprašanju sta se pokazali dve struji. Eni so bili zato, da se z državno vero brezobzirno izpodrine krščanstvo. Drugi, »zmerni«, pa so predlagali, naj država rajši zastavi vse svoje moči v to, da se bosta katoliška in protestantska cerkev prilagodili rasistični ideologiji. Prvi so hoteli krščanstvo zatreti in mu napovedati odkrit boj, drugi pa so dokazovali, da bodo popolneje prišli do svojega cilja zahrbtno, tako da bodo krščanstvo ponaredili in potem s tem pot-narejenim krščanstvom neopazno prepeljali verne mase v tabor nacizma. Tudi v tem vprašanju, kako naj se nastop proti krščanstvu in veri, je zmagala takozvana »zmerna« struja. Očividno so svojim nasprotnikom dokazali, da je ponarejanje evangelija uspešnejše in nevarnejše orožje kot pa odkrito preganjanje. Boj bo šel torej poslej za tem, da se krščanstvo ponaredi, rjavo pobarva in izenači z narodno socialističnim svetovnim nazorom, ki je s pravim krščanstvom v neporušljivem nasprotju. ZANESLJIVE SKUŠNJE Vse to kaže, da ubira nacizem, ki se zelo posrečeno imenuje tudi rjavi boljševizem, zelo podobno taktiko kot komunizem v evropskih državah. Slovenski katoličani smo srečno prestali poskus s ponujeno roko in krščanskim marksizmom, zato bomo sedaj tem lažje, tem točneje in tem hitreje znali preceniti podobno taktiko narodnega socializma. Kar smo pisali o nespravljivosti krščanstva in katoličanstva z marksizmom, isto velja za našo načelno nestrpnost do nacizma, tudi če o tem ni mogoče tako pisatil kot prej. NAŠE NAČELNO STALIŠČE Naše načelno stališče do vsakršnih takih poskusov ponarejanja krščanskih verskih in nravnih načel je jasno in dosledno enako. Ali smo katoličani ali nismo. Nacističnega in marksističnega krščanstva in katoličanstva ni. O njem govore samo tisti, ki skušajo z njim doseči svoje zahrbtne, brezbožne boljševiške namene. Z nemškimi katoličani, ki imajo tako zahrbtnega, zagrizenega in zakletega sovražnika, sočustvujemo in hočemo zanje goreče moliti, da bi velike preskušnje, ki jih skriva v sebi bodoč- nost, prestah kot načelni, neupogljivi in požrtvovalni katoliški junaki. Zase pa obnavljamo svoje staro načelo, ki je zmagalo tudi v boju proti komunizmu: Katoličani smo in samo katoličani. Primesi nacizma in marksizma ne potrebujemo, ne maramo in ne sprejmemo! KARDINAL GIBBONS O OVIRAH ŠTUDIJA n. SLABO ZDRAVJE Drugi vzrok, ki marsikomu vzame korajžo pri študiju, je slabo zdravje. Resen in vztrajen študij zahteva namreč fizičnih in duševnih naporov; duševni napor pa je za šibek telesni ustroj bolj ali manj težka stvar. Vendar pa naj bo šibkim v tolažbo in pogum to, da so mnogi najslavnejši učenjaki morali trpeti zaradi bolezni ali bolehnosti. SV. PAVEL O velikem apostolu poganov so dejali Korinčani: »Pisma so tehtna in krepka, če pa je osebno navzoč, je slaboten in njegov govor za nič« (2 Kor 10). In vendar, kakšne napore je to slabotno telo preneslo! »Mnogokrat... na potih,... v trudu in naporu,... v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti« (2 Kor 26, 27). In odmev tega »za nič« govora se je mogočno razlegnil po vsem svetu, da so knezi vztrepetali na svojih prestolih. Ne moremo pa dvomiti, da so bile pridige sv. Pavla prav tako sad marljivega študija kakor goreče molitve. Njegova pisma jasno dokazujejo, da je bil ta duh rav-notako izobražen kakor navdihnjen. Ne glede na svoje »pogostne slabosti« je bil Timotej, kakor pričuje sv. Pavel, goreč raziskovalec sv. pisma. In čeprav apostol na eni strani svojemu učencu takorekoč recepte piše za njegove telesne bolezni, ga na drugi strani vendarle opominja, naj s študijem ne preneha, ampak naj ga nadaljuje in se ves posveti branju, opominjanju in učenju. GREGOR VELIKI Čigavo življenje je bilo bolj delavno in za Cerkev koristno kakor življenje papeža GregorjaVe- likega? Strmeti moramo in ga občudovati, če zgolj naštevamo cerkvene koncile, ki jih je sklical, ljudstva, ki jih je spreobrnil, pisma, ki jih je napisal, in spise, ki jih je objavil, pridige, ki jih je imel, in dela krščanske ljubezni do bližnjega, ki jih je izvršil v trinajstih letih svojega papeže-vanja. In vendar je bil Gregor vse življenje prav slabega zdravja in neprestano je imel trpeti s svojo telesno slabostjo. SV. BAZILIJ Sv. Bazilij je bil naravnost invalid. V enem izmed pisem pravi, da je, kadar se telesno najbolje počuti, slabši, kakor so navadno bolniki, ki so zdravniki že obupali nad njihovim ozdravljenjem. Ko mu je Modest v imenu cesarja Valensa grozil s pregnanstvom, mučenjem in smrtjo, če ne prizna arianske krive vere, je Bazilij odvrnil: »Ne bojim se vaših muk, saj jih moje izhirano in slabotno telo itak ne more dolgo prenašati.« Kljub vsej slabotnosti pa je Bazilij vedno študiral in se odlikoval v vseh svobodniških vedah, v naravoslovju, modro-slovju in pesništvu, v bogoslovju in govorništvu. Čeprav je vodil veliko škofijo, nam je zapustil zlato jamo modroslovnih in bogoslovnih zakladov v šestih oktav-nih zvezkih. SV. JANEZ ZLATOUST Zatajevanje, v katerem se je sv. Janez Zlatoust vadil prav od mladosti, pomanjkanje, ki ga je trpel med svojim šestletnim bivanjem v antiohijskem gorovju, in njegovo neutrudljivo pridiganje je bilo krivo, da je zbolel na pljučih in postal žrtev mnogovrstnega trpljenja. In kljub temu, da je vodil carigrajski patriarhat in moral marsikaj pretrpeti od raznih svetnih in duhovskih veličin, so dela njegovega peresa tako bogata, da obsegajo trideset folio-zvezkov. SV. BERNARD Tudi sv. Bernard je bil le redkokdaj zdrav. Zaradi čezmernega posta mu je želodec komaj mogel prenesti trdno hrano. In vendar se je zdelo, kakor da si nikoli ni privoščil počitka. Neutrudljivo je oznanjeval božjo besedo, pisal pisma in duhovne razprave in v vseh teh delih je vidna sled globokega premišljevanja. Vsa dela izžarevajo tako globoko poznanje sv. pisma, da so skoro na vsaki strani uvrščeni kar celi svetopisemski odstavki. SV. ALFONZ Sv. Alfonza je zadnjih 34 let njegovega življenja neprestano mučilo telesno trpljenje, ki je postajalo čimdalje hujše. Nikdar pa ni zaradi tega trpljenja prekinil svojega duhovnega ali pisateljskega delovanja. Edinole njegova stroga zaobljuba, ki jo je zvesto držal, da namreč nikoli ne bo izgubil saj trenutek časa, nam more razložiti, kako mu je bilo mogoče, da je v takih neprestanih telesnih bolečinah napisal toliko učenih spisov. Njegovi sodobniki ga v tem oziru kaj točno primerjajo s sv. Hieronimom, o katerem pravi brevir: »Morbos perpetua lectione ac scriptione superabat. —- Bolezni je premagoval z neprestanim čitanjem in pisanjem.« NEVARNOST RASIZMA Odveč je tukaj pobijati tako teorijo, ki more jutri ustanoviti novo religijo in novo pravo, ki bosta naravnost sovražni sveti dediščini vseh drugih narodov. V imenu tega mita 20. stoletja danes istočasno izganjajo iz države Abrahamove potomce in se borijo proti edino razodeti religiji. Ne bodo li jutri po istih načelih poskušali nastopiti tudi zoper Avgustove in Varove potomce (Italijane) ter hoteli obnoviti pokolj rimskih legij v teutoburških gozdovih? GOVOR PREDSEDNIKA Spoznavaj sholastiko Predsednik Združenih držav je imel 2. januarja velik govor, v katerem je vse narode pozval v boj za vero, demokracijo in mednarodno zvestobo. S tem je ponovno udaril po tisti ideologiji, ki za svet ni manj pogubna kot komunizem. Poglejmo si nekaj izjav: »Religija je prva. Ta je izvir obeh drugih, demokracije in mednarodne zvestobe. Religija daje s svojim naukom, da človeka družijo z Bogom posebne vezi, posamezniku smisel njegovega lastnega dostojanstva in ga uči spoštovati sebe s tem, da spoštuje druge ... Tak socialni red, ki zavrača religijo, demokracijo in mednarodno zvestobo, ne more v svojem naročju dopustiti idealov miru. Združene države tak socialni red odklanjajo in hočejo ohraniti svojo staro vero. Prihaja čas, ko se morajo ljudje pripraviti ne samo za obrambo svojih ognjišč, ampak tudi za obrambo verskih in človečanskih načel, na katerih so zgrajene Kakor nam vsak mesec priporoča sveti oče kako posebno zadevo v molitev, tako nam je priporočil tudi za mesec december prevažno misijonsko delo: katoliško šolstvo na Japonskem. Ta molitveni namen je za nas še posebne važnosti. Zakaj, kakor smo katoliški dijaki poklicani predvsem za to, da pritegnemo h Kristusu vse dijaške vrste v domovini, tako nas mora tudi v misijonskih deželah zanimati predvsem pokristjanjenje dijakov. STRUP BREZBOŽNE EVROPSKE CIVILIZACIJE Dijaštvo in izobraženstvo sploh je na Japonskem v žalostnem stanju. Zapadna kultura je narodu prinesla visoko razvito tehniko, a ga je tudi zastrupila s strupom modernega brezboštva. In kdo hoče biti bolj moderen kot dijak. Zato vrže od sebe pogansko vero, ki jo je prinesel iz domače hiše, kakor hitro prestopi ROOSEVELTA njihove cerkve, njihove vlade in njihova civilizacija. Obramba vere, demokracije in mednarodne zvestobe je en in isti boj. Da rešimo eno, se moramo odločiti, da rešimo ostali dve .. .« Ves pošteno misleči svet je resnične in res plemenite besede tega velikega državnika sprejel z navdušenjem in hvaležnostjo. Še posebno veseli pa smo jih katoličani, ker pomenijo ponovno zmago katoliškega nauka, da je edino religUa tisti skalno trdni temelj, na katerem se mora prav vse graditi in tudi demokracija; kajti ravno demokracija je prepogosto mislila, da ne more živeti, če se stalno ne bori proti veri. Dogodki zadnjih let pa so ji odprli oči. Države, ki so vero zavrgle, se morda kljub temu zde nepremagljive. Pa prišel bo čas, ko se bo vsled njih lastne teže pod njimi spodmaknil peščeni temelj človeške modrosti in tedaj bo od vse njihove slave ostal samo še kup razvalin. Nisi Dominus aedificaverit do-mum... KRISTUSU! v leta, ko se mu odpre pogled v svet. »To so bajke!« PRAZNOTA MODERNE VZGOJE A kaj naj te bajke nadomesti? Naravna plemenitost? Nacionalna zavest? To dvoje hoče nuditi dijaštvu državna vzgoja. A da to ne zadostuje, so sprevideli vladni krogi sami, zato je izšel uraden proglas, naj se dijaki tudi versko vzgajajo. In uspeh? Kjer ni vere, tudi ni verske vzgoje. Statistika pove, da je japonskih akademikov 30.000, a med temi jih nad 27.000 ne pripada nobeni veroizpovedi. Vsi ti so zašli v ateizem in popoln skepticizem. Mnogi dijaki se po šolah in zunaj šole mučijo z zmedenimi na-ziranji teh ali onih novodobnih filozofov in še ne morejo iz njih kaj prida izluščiti. Veličastno miselno stavbo sholastike, ki jo primerjamo srednjeveškim katedralam vprav zaradi trdnosti in visokosti njenih naukov, zaradi jasne ureditve in kvišku kipeče gradnje, to kleno modroslovje, ki res bistri duhove, pa komaj omenijo. Odslej ko imamo tudi v slovenščini zgodovino vse sholastike, bi bilo kaj takega nedopustljiva napaka. Za šolski študij filozofije bodo dobra pomoč tudi poglavja o Platonu in Aristotelu, ki so izklesano jasna in jedrnata. Za življenje in za tvoj miselni napredek pa je najvažnejše in najplodovitejše poglavje o sv. Tomažu, ki ga dobro premisli in si ga tudi prisvoji. Kjer se sv. Tomaž sklicuje na Aristotela, ponovi še tiste odlomke. Kdor bo to resno predelal, si bo priboril dobršen kos solidne in trdne modro-slovne izobrazbe, ki je danes tako manjka. Pravi užitek je čitati odstavke o sv. Avguštinu, o sv. Anzelmu, o sv. Albertu Velikem, predvsem pa seveda o knezu sholastike sv. Tomažu Akvinskem. V duhu se nam prikazujejo silni veleumi in tako rekoč preizkušajo svoje sile pred nami. Temno je bilo še vprašanje, ko so se ga lotili, a tako svetlo, ko ga obdelajo! Vsak od njih prispeva nekaj osebnega truda za skupno stvar, ki čedalje višje raste in se vedno jasneje dovršuje. To človeka očara! Za filozofijo, ki šteje takšne mislece kot sholastična, moraš biti zavzet in navdušen. Spet drugi odstavki kar bude radovednost čitalca. O postanku univerz, o srednjem šolstvu o tedanjih izpitih in o akademskem življenju (str. 23—26), to se jako prijetno in zanimivo bere. Kako so tedaj tudi študij visoko etično popisovali, ko so za pravo spoznanje zlasti božjih resnic zahtevali tudi posebno nravno pripravo in čistost srca (prim. str. 30 in str. 99). Vesoljstvo je organizirano Pii XI. TUDI JAPONSKEGA DIJAKA Francis Finn: Tom Playfair Hitro so bili naši štirje dečki iz zavoda. Green je takoj proslavil dogodek s tem, da si je nažgal cigareto. Večer je bil mračen. Že zjutraj se je sonce skrilo za goste oblake. Preko dneva so se ti oblaki nakopičili na zapadu in so sedaj pokrivali polovico nebesnega oboka. »Ti oblaki mi ne ugajajo,« pra