Januš Golec. ŽensM ]9Zik. Še do pred par leti, dokler nisem skisnil pTijateljake zveze z mladim zdravnikora, sem si domi-ljal, da sem že doživel razven smrti vse na svetu. Baš prijateljstvo s tem mladim gospodom mi je odprlo marsikaj novega in med drugim tudi to, kaka neprijetnost in naravnost strašilo je tudi za starejšega invalida mrtev žeaski jezik. Da ne boste rekli, da je strah z mrtvim ženskiin jezikom tako en prazen babjevemi bavbav, vam bom zaupal doživljaj na lastni koži in kojega priče so se vse pri živIjenju. Kakor že povedano, sva si postala prav iskrena prijatelja z mladim zdravnikom, ki je vršil tedaj službo sekundarija v 'bokiioi. Tekom večkratnih prijateljskih srečanj s tem gospodom sem mu moral obljubiti, da bom prišel gotovega večera v obednico v bolnico na dobro vecerjo v krogu mlajših zdravnukov. Obljubljeno — storjeno in jaz sem sedel v bolniški obednici pri bogato in okusno pripravljeni večerji. Komaj mi je zavonjala večerja pod nos, sem ueanil takoj, da ne bom mogel jesti, čeravno sem se postil na to pojedino že celo popoldne. Dve leti sem se klatil svojSas kot vojni ranjenec po raznih bolnicah in povsod so snažili posodo in jedilno orodje z etrom, kojega ostri duh je postal zame že med vojno nekaj neznosnega. In duh po etru mi je pregnal tudi oni večer ves apetit, odložil sem vilice in se oprostil, ker ne morem jesti. Prijatelj in njegova družba je uvidela in upoštevala moje opravičilo Ln so mi rekli, da ima eden od mlajših gospodov v sobi domače klobase, prekajeno meso in par steklenic pristnega Slovenjegoričana. V tisti sobi pa, se mi je zagotovilo tudi od prijatelja, ni prav nobenega duha po etru ali po kaki drugi navadnemu zemljanu zoperni tekooini. Gospoda je slastno povečerjala. Čakal sen» pokorno, da pridem do klobas in mesa, ki me ne bo spominjalo na eter. In res, po večerji sem se odpravil v družbi prijatelja in še enega mladostnega zdravnika v ono sobo, kjer so bile shranjene z etrom neokužene jestvine in pijača. Zdravnika sta razložila pred mene lačnega siromaka vse te domace darove, ki res niti spominjali niso na eter in lotil sem se jih s slastjo. Že sem si malo podprl želodčno pramino, pa je pokukal skozi vrata moški obraz in pokinil gostiteljema. Odšla sta na hodnik in slišal semv da jima je naročal primarij potom sluge, da morata še nocoj raztelesiti truplo umrle ženske in mu jutri zjutraj porooati o vzroku smrti. Prijatelja 3ta zopet vstopila in raaložila, kaj je njuna prva dolžnost in me povabila med posmehom, naj bi si ogledal tudi jaz ta pregled mrtvega človeškega trupla. Raztelesenje bo v nekaj deset minutab konoano in potem bomo vsi trije skupaj jedli ter pili. Mislil sem si pri tem baš ne posebno prikupljiveitt povabilu: Nisi še videl nikdar rezati mrtveca in ta prizor bo zate nekaj novega. Če se odrečeš, te bo raznesel prijatelj kot bojazljivca. Odločil sem se in stopil za slugo in obema zdravnikoma. Popolna tema nas je objela, ko smo stopili na dvorišče bolnice in korakali molce proti mrtvašnici, ki je precei daleč proč. Priznam, da mi je že ta nočna pot naganjala nekako neprijetnost v vse ude in posebno še v noge. Prvi je stopil v mrtvašnico dolgi sluga in privil električno Iu5. V precej obširnem prostoru je bilo več pločevinastitfc miz, a le na eni le ležalo nekaj s čisto črnim prtom pokritega. Oba zdravnika, ki sta že prišla oblečena v belih haljah, sta stopila k omari, izvlekla rokavice in eden je za5el brusiti ob jeklo dolg nož. Sluga je nekaj pospravljal po mrtvašnici. Postavil sem se v kot kolikor mogoče dale& proč od one črnopregrnjene mize ter si prižgal cigaro v cudnem, bolj sfrahopetnem razpoloženju, češ: Januš, bogzna, kako bo s teboj! Kolobaril sem dim iz cigare, da sem bil ves v gosti megli, zdravnika sta obstopila mizo in oni mladi in mali je odgrnil črno pokrivalo. Na mizi je ležalo od bolezni in raznega trpljenja malodane do kosti izžetotruplo m pri tem pogledu sem si nagnal vso moč ter vespogum v kolena ter pušil iz polne sape, da bi vsaj omeglil ta za me grozni pogled. Videl sem še razlocno dolgi nožr s katerim je potegnil mladi gospod po truplu od vrata dotrebuha, da je glasno zahreščalo. Tedaj sem zaprl oči? noge so se mi šibile in nekaj mi je govorilo: To bo nekaj več kakor zoprni eter in edino željo sem imel, da bi le ne obnemogel. Zdravnika «ta nekaj vlekla narazen, da je pokalo, si nekaj kazala, govorila, a jaz še danes ne vem, kaj. Toliko> se spominjam, da sta opravila svoj posel še precej hitroin je oni mladi zaklioal slugi: »Martin, papir mi dajte!« Ko sem čul te besede, sem bil uverjen, da bode moje strahopetne navzocnosti konec in sem odprl oči. 0 vsi svetniki! V trenutku, ko sem se upal pogledati proti oni mizi, je mladi zdravnik z mesarsko spretnostjo izrezal mrtvecu jezik, ga položil na stran na niizo in pokril nato mrliča. Zdravnika sta si potegnila z rok rokavice, Martin Je bil prinesel papir. Mladi in mali zdravnik je kar z golo roko zavil v papir izrezani ženski jezik, ga vtaknil v žep belega plašča in rekel: »Martin, jutri ga prinesem nazaj, ga bom preiskal natančneje pri dnevni luoi in pod drobnogledom.« Martin je odškrnil luc. Stopili smo na dvorišce in naprej je stopal moj prijatelj, za njim zdravnik z ženskim jezikom v žepu in za njima sem se lovil jaz bolj v strahu, kakor me je pretresal v mrtvašnici v očigled celemu mrtvemu truplu. Smo prišli zopet v sobo, sedli za mizo fri mladi gospod ni odložil niti plašča, v katerega žepu je bil — človeški jezik, Pozvan od obeh, naj jem, sem odkimal, iz otrpnjenib kolen mi je uhajala zadnja moč ter bled kot zid seni^ prosil za kozarec vina. S tresooo roko sem nastavil pijačo, ja izpil in adijo skozi vrata. Zdravniku z jezikom v žcpu niti roke nisem dal in sem se šele prav ogledal pred bolnico, če sem še pri moči za hojo. Na večerjo sem se postil celo popoldne, nagnal mi joje izpred ust nesrečni duh po etru; okusne domače klobase sem že bil okusil, a kaj je bil eter v primeri z mrtvim ženskim .jezikom, ki me je nagnal proc od klobas in vina na cesto in v stanovanje, kjer se mi je sanjalo par noči o samih ženskih in to ne migajočih — mrtvih jezikih! Radi spomina na eden ženski jezik nisem za tem doživljajero jedel z apetitom par dni in je še danes zame duh etra balzam v primeri s spominom na oni nesrečni — mrtvi.ženski iezik v papirju in v žepu plašča mladega zdravnikaJ