109 Dopisu Iz Zagreba 1. aprila. V. G. — Beseda (koncert) v korist tukajšni učiteljski knjižnici 23. dan p. m., ki jo je „Novicam" oznanil njih navadni dopisnik, se je izverstno obnesla na vsako stran. Kakor čujemo, bomo imeli v kratkem v tukajšnem gledišu horvaško igro za siromaske Dalmatlnce; igrali bojo horvatski plemenitniki. Naj Vam še oznanim, kako Horvatje spoštujejo svoje za domovino neutrudljive pisatelje. Poddružuica sv. Ivanika je vredniku „Gospo-darskega lista" g. Bogoslavu Šulek-u poslala zlato pero s slavivnim pismom, v kterem se mu iskreno zahvaljuje za njegovo delavnost na horvaškem literarnem polji, posebno pa za marljivo vredovanje »Gospodarskega lista". Omenjeno pero je mojstersko delo. Visi na dvostruki zlati verižici; v sredini se nahaja s krono horvaško-sla-vonski gerb tudi iz čistega zlata narejen, in na srebernem deržalu je napisano v horvaškem jeziku posvečenje. Poddružuica, ki je to storila, je lepo poslavila zasluženega vrednika kmetijskega časnika, pa tudi sama sebe je počastila, kazaje, da ve ceniti vredne svoje možake. Slava! Iz Reke. Vem, da se tudi v Ljubljani zdaj marsikaj sliši iz Horvaškega, pa se je tudi res, od kar sem Vam zadnjikrat pisal, marsikaj uovega prigodilo. Narod se je iz dolge nečimernosti zopet zdramil. To novo življenje nekteri res pisano gledajo in sem ter tje gerdo domorodce natol-covajo. Te gospode bi le prosil, spomniti se besed svetega pisma: „Po njihovem sadu jih boste spoznali". Nobeno oko pa do zdaj še ni moglo spaziti ne zernica koristi, ki bi jo bila prinesla delavnost teh zabavljačev bodi si vladi, bodi si narodu. Da pa so domorodci mnogo, mnogo obema koristili, nam spričuje zgodovina. Vse, kar se nasprotno njim govori, pa so prazne marne, ali pa hudobija. Naj omenim tedaj ob kratkem, kako so zadnje mesce Horvatje napredovali. Poglavitna, vesela novica je, da je notranje sovražtvo na vse strani zginilo. V Pripomorji ni več nika-koršne laške stranke; prejni laškutarji so poprijaznili se z domačimi in jim razodevajo spoštovanje, kakor jim gre. Tako se je popolnoma zedinilo z uaroisko stranko tudi horvaško plemstvo, ki je bilo pred večidel madjaronsko; pri veselih gostijah je delala se bratovščina in zdajci začno imenitni plemenitaši podpirati domačo literaturo, domači napredek. Ravno zdaj se snuje tudi družtvo sv. Cirila, slovanskega aposteljua; pristopiti mu bodo zamogli brez razločka katoličani in staroverci, ker svetnika oboji enako časte za največjega dobrotnika. In tako gine od dne do dne tudi sovraštvo zavolj vere. Pa tudi med Horvati in Madjari ni nobene jeze več; kjer koli se snidejo, se prijazno pozdravljajo in pornenkovajo, vse je odpuščeno in pozabljeno. Ne-kterim ljudem, ki se štulijo za Bog ve kake ^patriote", se zdi ta prijaznost med narodi tern v peti in silno nevarna. Hotli bi, da so si vse avstrijanske ljudstva eno proti drugemu kakor psi in mačke. Takim ljudem nikoli ne vstrežeš. Ako so narodi si navskriž, kriče v eno mer: „ewiger Natio-nalitatenhader;" ako so prijazni, sem jim podtikajo „Hinter-gedanken". Sam Bog vstrezi takim. Taka politika je pa grozno piškava, zato, ker je hudobna. Gorje deržavam, ki skušajo stati na temelji takošne sirove nemoralnosti. Jez pravim, da mora biti, kakor povsod drugej, alfa in ornega vsake politike sprava in ljubezen. In zato je gotovo le veselo znamenje, da je med Horvati notranji prepir potihnil. Zal pa bi nam bilo, ako bi obetane politične novine ne prišle na dan. Kako nek hoče narod brez njih svoje potrebe in svoje želje vladi razodevati? — Pisal sem Vam, da je dobil hor-vaški pisatelj Kurelac *!) povabilo, priti na rusko vseučilišče v Harkov. Toda blagi mož tega ni sprejel; pretežko ga stane, *) Ne zdi se nam treba popravljati tiskarne pomote, po kteri se je unidan pisalo Kuralec namesto Kurelac, ker učenega domoljuba ime je vsakemu omikanemu Slovencu tako dobro znano, da vsak sam popravi tiskarni pogresek. Vred. 110 puščati svoj narod; raje živi v bridki nadlogi doma. — Prišlo mi je ko to govorim, na misel, da zdaj spet, kakor pred tremi leti, nek barantač Kranjcov išče, da jih pelje v amerikansko republiko Boli vi o za koloniste. Se ve, da jim obeta zlate gradove, da bodo pridelali obilno cukra, kofeta, tobaka in drugih dobrot, morebiti tudi zlata na cente, in zraven da ne bodo nič davkov plačevali! Kakor mi je sam pravil, jih je v Terstu že precej dobil, tudi trije šomoštri so se oglasili. Temu človeku je ime Gergec, pa dvomim, da bi mi bil pravo ime povedal. Kar sem poznal po govorjenji, bi utegnil biti iz Idrije. Da mu ljudje bolj verjamejo, jim pokazuje cel sklad papirjev, rekoč, da so mu to pravice. Morebiti ga je bolivska vlada res najela; toda tudi nji ni nič upati v teh rečeh. Osleparila je še vsakega, ki se je dal ji privabiti. Uni dan sem govoril tudi z nekim Verhničanom, ki mi je pravil, da gre po veliki noči v Egipt, kjer nek skalnat hrib presekujejo; menda je slišal od daleč nekaj o sueškem kanalu, pa ga žene „s trebuhom za kruhom". Ako so že Slovenci prisiljeni preseljevati se kam drugam, ker jih sem ter tje ne more naša zemlja vseh živiti, naj saj zapeljive sreče ne išejo v Ameriki, dokler so jim drugi kraji odperti. V Slavo ni i, na priliko, bi jih marsikteri grajšak rad sprejel; najrodovitneji zemlji manjka tam delavcov; bi ostali vendar blizo doma in med svojim narodom. — Zdaj paše nekaj zastran naše literature. Slovenskih bukev tukaj ni moč dobiti, razun če si jih človek sam iz Ljubljane naroči; vendar pa bi se jih tukaj dokaj prodalo. Naj nam pošlje kak knjigar Fleiš-man-ove pesmi, prav težko jih pričakujemo, in ravno tako Vilhar-jeve in Cegnar-jeve poezije. Zastran bukev pa naj povem še nekaj, kar se je meni pripetilo. Poslal mi je gospod Drobnič iz Gradca že pred pol petini mescom svojih slovenskih iger 30 eksemplarov; jez sem jih pa prejel še le sred januarja, dobivši od pošte d u-^ p likat — recepis, ko nikakoršnega pervega povabila vidii nisem! Ljudje so segli hitro po igrah, toda najbolj mladi ljudje brez plenka, pa so prosili me, da čakam. Do zdaj sem dobil dnar še le za 8 bukev. Duh je voljan, al mošnja je suha! Kdor pošilja sem knjige, mora saj ubogim učencom za en čas upati! Plačajo pa pošteno, kadar imajo. Taka se mi je godila tudi za horvaške bukve; včasi sem moral čakati pol leta, pa tudi več, pa ni drugač, če ne-čemo v mladini veselja do domačih reči pogasiti. Res pa je tudi, da ni vredno naše bukvarstvo piškavega oreha; ko bi bilo bolje urejeno, ne dvomim, da bi se prodalo naših bukev trikrat več kakor tako. Med vsemi obertnijami je ono najmanje napredovalo. Peripatetikar. Od Primorja. Kako všeč nam je, drage „Novice", dopis iz Gorice v vašem zadnjem listu, ne moremo povedati. To so izlitki prave domače duše, ki ljubi svoje očetstvo in mili njegov jezik. Posebno so nam pa mično šepetale po ušesih besede, s kterimi sklene dopisatelj: „Pičeni od vsakega komarčka ne smemo več padati v ornedlevico. Zaupno stopimo na bojišče dušnih moči; naše orožje je pošteno iz dobrega blaga, ter pokažimo, da zgodovina tudi nas potrebuje. To moramo storiti tudi mi Primorci; tudi nas je izbrala Božja previdnost za naš dragi slovenski narod. Bratje! za mnogo let se bo sodil naš spomin; dajmo! da bodo naši potomci s spoštovanjem se spomnili nas". Za mnogo let se bo sodil naš spomin. Nič kakor gotova resnica! Zgodovina namreč pretehtuje dela dedov in vnukov in njeni pravični obsodbi ne odide nobeden. Ona odmeri vsakemu zasluženo ;)slavou ali „grajoa in pa še solnčno čisto spričuje, da so ??odpadnikiu, naj si bo že v veri ali v občinskem življenji ali pa v maternem jeziku , neka nesreča, ki je dostikrat tudi stoletja več poravnati ne zamorejo. ^Poglejte Ločni k, vas, še ne celo uro hoda od Gorice! Stari Loč-ničanje še umejo slovensko, mladina pa je skoz in bJcoz že furlanska" — toži pisatelj „Novic" in po vsi pravici. Ker pa morebiti marskteremu ni znano, odkod da ta pri- kaza izvira, jo povemo, pa zmiraj z ozirom na prigovor „relata refero" tako-Ie: Ločnica nje so zgolj, kakor še dandanašnji, njihovi severni sosedje, slovensko govorili, in sicer do tiste dobe, da je neki Anton Leonardič (Leo-nardig po laški pisavi) postavljen bil za njihovega far-mana. Ta, kakor pravijo, nek učen, pa tudi ne malo svo-joljuben mož, se je sramoval, kakor vse njemu podobne revne duše, biti rojen Slovenec. Svojo najpervo sulico vlomi zoper slovenščino po tem, da se prekersti v „Leonardis". Bivši farman (fajmošter) v Ločniku je šlo njegovo celo djanje na to, podlesti slovenščino v furlanščino". Ker pa vendar, kakor stari prigovor terdi, se ne zverne deblo na en mahljej, začne tudi on moliti v cerkvi po furlanski, uči in zapove učiti kristjanski nauk otroke po furlanski in ukaže ženinom in nevestam, naučiti se molitvice in najpotrebniših resnic sv. vere po furlanski! Terda volja in če tudi ne wzelus domus tuae comedit me" spodrine njegov materni in vplodi namesto njega drugi jezik — ako ga ravno ne pozna vesvoljni svet. — In še dandanašnji se vidi na Sveti gori, kadar pridiguje slovenski duhovnik, kako stari Ločanje pobožno na glas svojih nekdanjih dedov poslušajo, v tem, ko mladi zato, ker ga ne umejo, rijejo iz cerkve. Res je, da so Leonardiča nekteri iskreni Slovenci v Ločniku nasledo-vali; al ti so spoštovali mladosti utisnjeni jezik in so tudi prav imeli, zakaj drugač bi precej po „panslavizmu" vonjali. 5,1'ičeni od vsakega komarčka ne smemo več padati v ornedlevico". Prav imate! Vendar ko bi bili ti „komarčki" našega rodii, bi se še tudi pogoltnila ena in druga terpkega okusa; pa so le večidel ljudje takega reda, ki se tako malo zavejo slovenskega jezika, kakor zajec bobna, ali, na kratko rečeno, čertijo kar ne umejo. Z^odi se pa tudi, da taki tiči v lastno sramoto včasih kaj dobro naletijo. Taka se je pripetila nekemu leta 1848, ko so bili slovenski možaki poklicani zastran volitve poslancov v Frankobrod. Ta človek jim govori na dolgo in široko v jeziku, ki ga ne umejo, kakošne da morajo voliti može in kakošne da ne, in sklene precej neprilično, da zavolj pomanjkanja nemščine oni za taki zbor niso, ker bi mogli tam samo le molčati, kakor 5)dolgouhci". Ta nagovor potolmači po slovenski na njegovo povelje neki njegovih podložnih, zabrusijo pa tako-le: »Ker vi te šprahe ne zastopite, ktera se v Frankfurtu šraja, tako vi osli niste za tam, temoč sami taki, kteri to špraho za-etopijo". Neskončen smeh se vzdigne. Nazadnje so pa radi vsi skupaj — doma ostali. Od kranjsko-štajarske meje 29. marca. — š — ^Novice" so unidan v Oglasniku št. 8 naznanile, da so 4 fantje dobili postavno otetnino za to, ker so lansko leto (kmali bo obletnica) nekega človeka v Savi smerti oteli. Naj Vam povem, kako da se je to zgodilo. 14. dan aprila se hoče grajšinski oskerbnik, ker brodnika ravno ni bilo pri rokah, sam pod zagorsko postajo železnice na Jezu (stric Prusnika) čez Savo prepeljati. Komaj čoln od brega odrine, ga dereča voda berž sred Save potegne. Kdor nevarni kraj pozna, kjer je nekdaj za ladije nalaš kanal bil — kraj, kjer Sava po ojstrih pečinah in kobilah se v belih penah serdito razbija in po stermem slapovji hruši — on ve, da je moral gospoda smerten strah prepadati, viditi, da močna struga čolnič v strašni prepad naglo žene. In res! v malih minutah treši čolnič na rogato skalo, se na drobne kose razbije, — mož pa se vendar za skalni rog ulovi, ga s skerčenima rokama terdno objame in na ves glas kriči: „Pomagajte, pomagajte! 1000 gold. dam, kdor me reši !tt Stražaj in delavci na železnici sicer slišijo in vidijo topljenca; al kdo mu je v stanu pomagati? Tudi za 10.000 gold. si nihče ne upa med peneče valovje in ojstro skalovje. Tako mož več ur v smertnern strahu brez upanja na pomoč visi in vpije, dokler ni že ves ohripal. — Al glejte! zdaj pride Matevž Koritnik (zavolj velike pogumnosti „Radeckia imenovan) in ž njim Alojz Hafner (ne Achner), človek junaške kervi, od Terbovškega broda s čoluom, kterega po 111 suhem Bernard Stok in Janez Pelaaer za dolgo verv privezanega vlečeta, vsaki hip pripravljena, ako se čoln na skalovji razbije, da Matevža in Alojza, in če bo mogoče, tudi topljenca na suho potegneta. Ko nekaj više od skale, ktere se gospod derži, s težavo pridejo, brodnarja z vso močjo čoln k topljencu poženeta, Matevž hipoma verv okoli že napol mertvega verze, ga naglo k sebi od skale v čoln potegne, Janez in Bernard pa čoln po dolgi vervi k kraji vlečeta in tako očitni smerti rešijo gospoda. Ker so bili vsi do kože mokri in zmrazeni, hitijo kar se da proti Zagorju se v bližni oštarii preobleči, ogret in okrepčat se. Ko se tudi smerti oteti bolj okreva in se smertnega straha oddahne, seže v varžet, v kterem je, kakor pravijo, res čez 1000 fl. imel, in da svojim rešiteljem — 9goldinarjev (piši devet goldinarjev) in gre svojo pot! Odkod je ta mož doma, ki je svoje življenje v Savi tako drago, na kopnem pa le za 9 goldinarjev v bankovcih cenil, ne bomo pravili, ker nas namen je bil, le verle naše rojake pohvaliti, ktere zavest dobrega dela plača ne pa cekin; — toliko pa vendar rečemo, da mož v Savi ni bil — nasinec. Iz Ljubljane. Klic Njih eksc. deželnega gospoda poglavarja v včerajni „Laib. Ztg." prosi pomoči revnim našim Dolencom in Notranjcom. Drugo pot bomo natisnili celi razglas. — V poslednjem mestnem zboru je bilo na predlog gosp. župana-namestnika sklenjeno, gosp. Ridinger-u iz Augsburg-a, ki je po svetu že več gaznih svečav napravil, tudi napravo take osvečave za ulice ljubljanskega mesta izročiti proti temu, da delo letos začne in ga doverši v prihodnjem letu; — tudi je bilo v tem zboru sklenjeno, da se mesto podpise za 5000 gold. loterij nega posojila. — V saboto zvečer je bila v gledišu nemška igra wDie Weiber von Vel de s", izdelana od gosp. Germovnika po tisti prigodbi leta 1813, ki so jo „Novicea unidan popisale pod naslovom „Serčne Blejke". Kako je pač bilo in kaj? — bojo radovedno barali naši bravci. Glediše je bilo polno tako, da se je vse terlo doli in gori; vrata parterja so mogle celo odperte biti, da so ljudje v predvežji stali; veliko jih celo ni moglo noter. Naše „Blejke" morejo pač ponosne biti, da so napolnile glediše tako kakor še nikoli letos ni bilo! — In kako je igra dopadla? bo vedčno dalje prašal ta in uni. Da resnici damo, kar resnici gre, moramo reči, da v obče dobro, ker ploska je bilo dovelj in na koncu vsakega akta je bil gospod pisatelj klican, namesto kterega pa se je neki igravec zahvaljal. Tako je bilo. — In kaj pa kritika pravi? Domača kritika pred vsem bi bila rada vidila domačo igro v domači besedi, v kteri bi bil podžupan (merov adjunkt) iz Zagone, korenjak od nog do glave, — Ferjanova Anka iz Zeleč, junaška vodnica blejskih žen, — smešni mlinar Matija, in pa pobožni faj-mošter blejski še vse bolj segli v persi poslušavcov kakor v ptujem jeziku. Pa tudi modrega Petrana, postavnega Kokalja v kožuhu, ribčevega fanta 9?lepega Janeza" si ne more, kdor je kdaj v Bledu bil, misliti drugač govoriti kot po domače. Pa — kaj hočemo! Gosp. pisatelj, ki ne zna našega jezika, si je izvolil za predmet svoje igre našo prigodbo in po nji je igro napravil v svojem jeziku, češ, naj jo napravi kak drug v svojem domačem. O tem tedaj ne more biti nobene pravde. Sploh pa je postavil naš narod gorenski tako častno na oder gledišni, da ga radi pohvalimo za tega voljo. Dve stranki si stojite v tej igri nasproti: radoljški prihodar (Rentmeister) — ptujec — s svojima gojzdnarskima hlapcoma hoče terdovratno spolniti, kar mu ukaz francozke vlade zapoveduje: vagati in ceniti (nazadnje pač tudi uzmati) zlatnino in srebernino cerkvice M. Božje na jezeru, — cela druga množica je zoper njega; le župan zagoriški je bolj figa mož, toliko krepkeji pa se obnaša njegov pomočnik (podžupan), ki je zraven Ferjanke duša upora in zmage serčnih Blejk. Ta dva kakor tudi mlinarja in fajmoštra je gospod pisatelj posebno dobro pred oči postavil. Z mero, pokteri pa mojstre gledišnih iger merimo, ne smemo pohlevne „dramatizirane episode" meriti, ker pomisliti nam je, da je gosp. Germovnik čisto novinec na tem polji in da si je izbral malo prigodbo za svoj predmet. Ko bi bil okrajšal nektere predolge dvogovore in bi bil namesto njih vpletel par lepih pesem, za ktere je toliko priložnosti (mlinarju na pr. bi se kaj podala kakošna kratko-časnica), — ko bi bil Francozunu prihodarju zasadil v serce kako pšico, da bi mu bil boj z ljubeznijo izpeljan je njegovega povelja težil, — ko bi bil konec pervega akta krep-kejši (effectvoller) in ko bi bil na koncu 2. akta zbor verlih Blejk pel globoko v serce segajočo Potočnikovo „Slavo Marije" (Veš o Marija), bi bila igra na pol več vredna, in rekli bi, pisatelj je naredil, kar je bilo mogoče iz male stvarice. In to bi se dalo za drugo igranje ali za prestavo v slovenski jezik lahko popraviti. Narodni krajnski ples je bil dobro izpeljan, malarija blejskega jezera in njegove okolice pa je bila prava mazarija. Če ni mogel letošnji gledišni vodja s kakošno boljo podobo slovesa vzeti od Ljubljane, naj si drugo leto na Grintovcu osnuje glediše, ne pa v Ljubljani! Mi hočemo naš najlepši kraj v spodobni podobi, ali pa nič. H koncu le še to: Naj bi bila spet ta nova skušnja, s kakošnim veseljem se sprejemajo domače reči, našim pisateljem živa spodbada, marljivim biti na domačem dramatičnem polji! Iz Ljubljane. (Za pirhe kaj!) Kavno je prišla na svetlo v posebno zali opravi iz Blaznikove tiskarnice nova četvorka (Quadrille) pod imenom „Ljubicett po slovanskih pesmah za klavir zložena od gosp. Franca Blažka, glasovodja (Kapellmeister) sedaj v Ljubljani bi-vajočega cesarskega regimenta nadvojvoda Franc Karlovega. Cetvorki, ki jo je slavnoznani glasovodja blaffi naši domorodki gospe Josipi ni Terpincovi posvetil, se po pravici pravi „Ljubice", ker je zložena iz najbolj priljubljenih slovanskih pesem; zato so se pa tudi „Ljubice" povsod, v kasini in drugod, kjer jih je vojaška muzika igrala, radostno poslušale. Nadjamo se tedaj, da bojo kmali pot našle do vsacega klavirja ravno tako v Ljubljani kakor v Zagrebu, v Celji kakor v Varaždinu, v Novem Sadu kakor v Pragi itd. povsod, kjer so te pesmi znane. V Ljubljani se dobivajo pri gosp. Giontini-tu po 50 nov. kr. — Vodja ljubljanske katoliške družbe, častiti gosp. dr. Vončiua so dali postave te družbe tudi v slovenskem jeziku natisniti; gosp. Praprotnik je dobro po domače povedal, kar je družbenikom treba vediti.