Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Videm - via San Daniele, 88
Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik
VOJMIR TEDOLDI
Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Spil, in «hh. pollili II. pruppti - I.P.1.70%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 900 lir -letna 1800 lir - Za inozemstvo: polletna 1300 lir - letna 2500lir Oglasi po dogovoru Posamezna številka 100 lir
Leto XXIII - N. 12 (471)
Udine, 30. junija 1972
Izhaja vsakih 15 dni
Velik
korak naprej
Prvič se je zgodilo, da je Ljubljana, prestolnica matične domovine, uradno povabila na obisk predstavnike Slovencev iz Italije. Ljubljanskega srečanja so se v torek, dne 13. junija, udeležili zares u-gledni predstavniki in sicer slovenski poslanec v italijanskem parlamentu Albin Škerk, predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze v Trstu Boris Race, deželni svetovalec dr. Drago Štoka, pokrajinski svetovalec v Trstu Lucijan Volk, župan v Dolini in pokrajinski svetovalec Dušan Lovriha, pokrajinski svetovalec v Gorici dr. Peter Sancin, predsednik kulturnega društva «Ivan Trinko» v Čedadu Izidor Predan ter župnika iz Gorenjega Tr-bilja Emil Cenčič in Mario Lavrenčič iz Štoblanka v Beneški Sloveniji.
Ljubljana je našim predstavnikom priredila zares prisrčen, topel in bratski sprejem. Najprej je predstavnike naših rojakov sprejel predsednik mestne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Beno Zupančič, ki je gostom tudi zaželel dobrodošlico, potem pa dejal, da se Ljubljana želi čim tesneje povezati s slovenskim življem v zamejstvu. Nato je predsednik mestne skupščine ali no naše povedano župan Ljubljane ing. Miha Košak nodal našim rojakom pregled razvoja Ljubljane v povojnem obdobju.
Med pogovori in možnostih sodelovanja med Ljubljano in Slovenci iz Italije so poudarjali pred vsem enotnost slovenskega kulturnega prostora in v tem okviru razpravljali o možnostih raznih obiskov ansamblov, o sodelovanju med knjižnicami in podobno. V razpravi so se naši predstavniki zanimali tudi za razvoj drugih središč po Sloveniji. Ko so govorili o medsebojnem sodelovanju, je Iz.idor Predan povabil predstavnike Ljubljane na kulturno srečanje štirih narodnosti, ki bo letošnje poletje v Beneški Sloveniji. Govorili so tudi o sodelovanju med raznimi mladinskimi društvi in organizacijami, zlasti na športnem področju.
Skratka, prvi uradni o-bisk naših predstavnikov v Ljubljani pomeni velik korak naprej k zbližanju med beneškimi Slovenci in prestolnico Slovenije, še prav posebno pa je srečanje poudarilo, da je minila doba izolacije, kar zlasti velja za nas, saj so nas v Ljubljani zastopali kar trije naši ugledni predstavniki. Da je zanimanje za Beneško Slovenijo v matični domovini čedalje večje, pa je dokazala tudi javna tribuna v Ljubljani, o kateri poročamo na dru-\ ge m mestu.
F O J D A
II NAŠEM KOMUNU NE MARAMO VEČ FAŠISTIČNIH MANIFESTACIJ
Enoten nastop protifašističnih strank in skupin občine Fojda in deželnega odbora
Kakor blisk se je hitro razširila novica po vsem ko-munu, tako v slovenskih hribovskih vaseh kot v onih, ki leže na ravnem v Furlaniji (Fojda je namreč jezikovno mešan komun), da se bo vršila dne 25, junija fašistična manifestacija na ravninici, ki jo domačini imenujejo Rau-ne (it. Pian delle Farcadiz- --------------
ze) v neposredni bližini slovenske vasi čenebola.
Prebivalstvo komuna Fojda je zelo trpelo med to zadnjo vojno, saj so jim prav fašisti skupno z Nemci požgali več vasi in postrelili dosti nedolžnih žrtev. Da bi se v teh krajih vršile fašistične manifestacije, ljudje ne bi prenesli, saj so še danes žive priče, ki so prišle ob svojce in ob premoženje. «Tle par nas», so rekli, «ne bodo delali misini svojih manifestacij. Par nas so ble ustanovljene parve partizanske enote, ki so prispevale in žrtvovale za italijansko republiko». Usi so se uprli.
Sestavili so protifašistično delegacijo, ki je zahteva-
la od predstavnika vlade prepoved te manifestacije. Delegacijo so sestavljali: župan fojdskega komuna geom. Celledoni, pokrajinski svetovalec Ermanno Tof-foletti, predstavnik socialistične demokratske stranke ( PSDI ) Bruno Erminio, predstavnik socialistične stranke (PSI) Mattioli in Castiglione, postanec Lizzerò in Cecotti za komunistično stranko (PCI), Della Pozza za APO, kateremu se je pridružil še Manlio Cen-cich, dr. Esposito za Zvezo deportirancev, Filippini za sindikalne organizacije, Fabbro za ANPPIA, Del Gobbo, načelnik svetovalske skupi-nu krščanske demokracije
*'
m»
\	!	'mwAG
Vas Fojda, katero so nacifasisti skoraj do tal porušili in požgali
Nezadovoljiv odgovor
Poročali smo že na široko o zaprtju opekarne v Čemu-rju. Omenjeni dogodek je našel svoj odmer tudi v deželnem svetu, kjer je deželni svetovalec dr. Drago Štoka vprašal deželnega odbornika za industrijo in trgovino prof. Giuseppa Dulcija, zakaj je prišlo do zaprtja opekarne.
Deželni odbornik prof. Dulci je na vprašanje deželnega svetovalca dr. Štoke najprej pojasnil, da je za podatke glede zaprtja opekarne zaprosil pristojnega župana občine Šentlenart in direkcijo omenjene opekarne. Dobljene informacije so naslednje: Delniška družba «Fornaci Giuliane» s sedežem v Krmi-nu je 1969. leta znova prev-z.e’a opekarno v Šentlenartu (Čemur) z namenom, da bi uporabljala ilovico, ki jo je najti na tem področju.
(DC) v deželnem svetu, kateremu se je pridružil še prvi izvoljeni te stranke po-slanez Santuz, D’Andrea za antifašistični odbor, Vincenti za ANPI, Izidor Predan za kulturno društvo « Ivan Trinko» v Čedadu, Pascutti za republikance (PRI) in Chiappino za CGIL.
Prebivalstvo fojdskega komuna pa je bilo zadoščeno. Videmski prefekt, Mario Festa je sporočil vsem pokrajinskim organom neofašistične MSI, da je iz razlo-
gov javne varnosti, prepovedal shod fašistične «državne desnice».
Da je prišlo do prepovedi te očitne fašistične provokacije, se je treba zahvaliti o-dločnim protestom demokratičnih in protifašističnih strank, občinskega sveta v Fojdi, deželnega odbora in sveta ter budnosti in pripravljenosti vsega demokratičnega javnega mnenja, župan komuna Fojde je v svojem protestu prefektu označil najavljeni fašistični
shod kot «provokatorsko dejanje, ki je vzbudilo upra vičeno ogorčenje prebivalstva in ki lahko izzove nerede z mednarodnimi odmevi zaradi bližine meje», predsednik deželnega odbora Ber-zanti pa je prefekturne oblasti opozoril na «neoportu-nost, da bi fašisti imeli svojo manifestacijo v komunu Fojda, upoštevajoč, da je bil ta komun eno izme furlan skih središč, ki so ga med vojno nacifašisti skoraj do kraja razrušili in požgali».
JAVNA TRIBUNA V LJUBLJANI
Razgrnili so svoje probleme
Predstavniki Slovencev Goriškega, Tržaškega in iz Beneške Slovenije poudarili potrebo po čim tesnejšem sodelovanju in povezovanju manjšine z maličilo domovino
Leta 1971. je družba pripravila v celoti načrte za ‘gradnjo nove opekarne in je začela iskati morebitne sofi-nanserje. Medtem pa je postala stara opekarna čedalje bolj nerentabilna in ekonomsko nevzdržna, kar je pripeljalo do dokončnega zaprtja opekarne.
Seveda pa ostaja načrt za gradnjo novega podjetja še naprej aktualen in v veljavi, zlasti, ker se je zadnje čase pokazalo čedalje več zanimanja finanserjev za gradnjo novega objekta opekarne.
Svetovalec Štoka je odvrnil odborniku Dulciju, da je nezadovoljen z njegovim odgovorom, kajti v Beneški Sloveniji je treba odpirati nove fabrike ne pa zapirati že obstoječih, sicer bo morala delovna sila s tega področja še naprej hoditi o-krog po svetu iskat kruha.
Ljubljana - V klubu poslancev v Ljubljani je bila v torek, dne 13. junija zvečer «javna tribuna», na kateri so Slovenci iz Italije, ki so to pot prvič uradno obiskali prestolnico Slovenije, tudi javno razgrnili pred slovensko javnost celo vrsto svojih problemov.
Na «javni tribuni» so govorili slovenski poslanec v italijanskem parlamentu Albin Škerk, ki je povedal o svojih lastnih naporih in naporih politične stranke, ki jo zastopa, o globalni zakonski zaščiti vseh Slovencev v Italiji. Predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze Boris Race. ki je govoril v imenu vseh Slovencev v Italiji in razgrnil vse njihove probleme. Poudaril je, da je gospodarska moč Slovencev v Italiji prešibka in bi zato morali biti tudi v italijanskem življenju mnogo bolj prisotni.
Deželni svetovalec dr. Drago Štoka je govoril o prihodnosti, o enotnem slovenskem kulturnem in duhovnem prostoru in nanizal celo vrsto konkretnih korakov, ki jih je sam podvzel v obrambo Slovencev in slovenščine v Italiji.
Pokrajinski svetovalec v Gorici dr. Peter Sancin je poudaril, da mora tudi manjšina sama marsikaj storiti, še več pa bo k rešitvam problemov Slovencev v Italiji prispeval tudi pritisk matice, ki naj bi ga začutili vladajoči forumi v Italiji od zunaj.
Župan v Dolini in pokrajinski svetovalec Dušan Lovriha pa je predočil vse težave, ki jih ima krajevna oblast, zlasti pa še velika, dvojna bremena, ki jih imajo slovenske občine v Italiji.
Pokrajinski svetovalec v Trstu Lucijan Volk pa je v razpravi na «javni tribuni» v Ljubljani razvil teorijo o odnosu med človekom in teritorijem ter terjal, da je treba «plemeniti amaterizem do-
polnjevati tudi s pomočjo znanstvenih ustanov» tudi takrat, kadar gre za probleme manjšin in matičnega naroda.
Župnik Emil Cenčič iz Gorenjega Trbilja v sredenjskem komunu je zlasti ganil poslušalce v Ljubljani s svojim odkritim, jasnim in nič kaj olepšanim poročilom o stanju v Beneški Sloveniji. Izrazil je svojo pripravljenost, da se žrtvuje bogu in narodu do konca. Za Beneško Slovenijo je poudaril dve značilnosti: da med ljudmi v Benečiji ni mogoče iskati narodne zavesti v klasičnem pomenu, zlasti, ker so fašisti vcepili prebivalstvu, da je «vse, kar je slovenskega - protidržavno in izdajalsko». Po drugi strani pa beneškim Slovencem niso priznali uradnega položaja narodnostne manjšine. Po njegovih besedah beneški Slovenci propadajo narodnostno in fizično; zaradi gospodarske stagnacije odhajajo v emigracijo ali pa se v obupu vdajajo pijači, tako moški kot ženske. «Boli nas, ker naši zvonovi zvonijo mrličem. Pred dvemi leti sem zadnjič imel v fari krst, medtem ko smo jih prej imeli po 30 na leto... Trije narodnostni stebri v Beneški Sloveniji, ki so, cerkev, družina in vas, se rušijo... Mladi človek pri nas mora nositi krinko... V mešanih zakonih se izgublja še tisto, kar je... Slovenske šole ni nikjer nobene».
«Naši izseljenci odhajajo za kruhom po svetu. Ali ne bi bilo mogoče najti kakšno zaposlitev tudi v Jugoslaviji?». Po njegovem je odnos domovine do Beneške Slovenije preveč hladen. «Položaj Slovenske Benečije ni rožnat, je tragičen; kliub temu pa se ne vdajmo malodušju», je zaključil župnik Cenčič.
Ko je med razpravo iz občinstva padel predlog, da bi morda kazalo, da bi tudi lju-
bljanski škof interveniral za to, da bi nekateri slovenski duhovniki odšli v Beneško Slovenijo, kjer jih primanjkuje, je župnik iz Štoblanka v dreškem komunu Mario Lavrenčič pikro odvrnil: «To ni mogoče, saj še nas, ki smo domačini, smatrajo za Jugoslovane in politično sumljive. Edino, kar se lahko doseže, je, da se vpliva na videmskega škofa tako, da bi poslal več slovenskih beneških duhovnikov iz furlanske ravnine, kjer je življenje lažje, na težje delo k nam, v hribe».
Predsednik kulturnega društva «Ivan Trinko» v Čedadu Izidor Predan pa je poslušalcem v Ljubljani najprej na kratko geografsko, zgodovinsko in narodopisno orisal Beneško Slovenijo, zlasti je navajal podatke, ki grozeče o-pozarjajo na upadanje prebivalstva na našem področju. Še prav posebej pa se je zadržal pri orisu gospodarskega razvoja. «Gospodarskega razvoja v deželi ni. Po anketi so ugotovili, da znaša letni dohodek na prebivalca samo 39.000 lir. Zadnja industrija je bila opekarna v Čemurju v šenlenarškem komunu, ki je zaposlovala 27 delavcev, pa še to so ukinili. Več kot 600 «pendolarjev» se vsak dan vozi v Manzano na delo. Zato mnogi odhajajo s trebuhom za kruhom v svet: zlasti v Švico, Avstralijo, Belgijo, pa tudi po Italiji. Razveseljivo pa je vsaj to, da so se naši tam začeli organizirati», je dejal Izidor Predan.
Kdor se je udeležil prve «javne tribune» v Ljubljani, je lahko samo z veseljem ugotovil, da je tribuna v celoti uspela, saj so naši ljudje, svojim bratom v Ljubljani tako neposredno in konkretno razgrnili zares vse probleme, ki jih čutimo Slovenci v Italiji v borbi za naše pravice.
I
w
m
IZ NADIŠKE DOLINE
IZ KRNAIITSKE DOLINE
Našo gubanco predstavili po televiziji Sagra n Karnahti
—	^	TT IT orno Vifì l	1	1.r r\ n r\rMinn mol rv w/-
“ Colazione allo studio 7“ , ki ocenjuje slaščice posameznih pokrajin in dežel, izbrala za boljšo beneško gubanco v primerjavi s “ fokačo“ iz Kalabrije - Nagrado je prejela Giuditta Teresa Sittaro iz Škrutovega, ki je po televiziji tudi pokazala in ražlozila recept tc naše tradicionalne poslastice
Vsaka dežela, vsak kraj, ima kakšno karakteristično jea. siaaokusci (buongustai), posebno	izletniki
iščejo kamor pridejo specialitete, to se pravi, da povprašujejo po takih jeden, ki niso vsakdanje. Danes se turizem vsepovsod razvija in zato so ljudje, ki živijo v takih krajih, kamor zahajajo izletniki, začeli valorizirati svoje tradicionalne jedi. Ponekod jajca in radič, drugje beluše (šparglje), drugje spet pršut in vino, klobase, sir in polento, kostanj. Prirejajo celo praznik ciklamov ali drugega cvetja, le da bi privabili v svoje okolje čim-več ljudi. Ako se izletniki ali turisti, če jih hočemo tako imenovati, dobro počutijo ob takih praznikih in odidejo zadovoljni domov, tega ne pozabijo in se še povrnejo, postanejo stalni gostje, včasih za cela desetletja.
V Nadiških dolinah dobimo na primer skoraj v vseh lokalih pravo beneško gubanco (gibanico ali potico), ki je stara slaščica naših prednikov. Včasih so jo pekle le za velike praznike (o veliki noči, za božič, novo leto ali ob porokah) gospodinje, a sedaj jo izdelujejo že neštete pekarne, ki jih tudi potem prodajajo v mesta daleč po Furlaniji. Vse te gubance, ki so v prodaji po trgovinah, imajo zelo lepo embalaž*'. : zavite so v celofan papir in zaprte v škatlo s priimkom pekarja in nekatere imajo celo sliko kraja, kjer je bila pečena.
Pred nedavnim je italijanska televizija pod naslovom «Colazione allo studio 7”, pokazala med specialitetami posameznih pokrajin in dežel tudi gubanco kot tipično slaščico Nadiških dolin. Tokrat so primerjali «fokačo» iz Kalabrije in Furlanije. Posebna komisija je izbrala za boljšo gubanco in zato je gospa Giuditta Teresa Sittaro iz Škrutovega dobila nagrado, ki je po televiziji pokazala in razložila kako se dela ta naša slaščica.
NEMŠKI ŠTUDENTI PROUČUJEJO NAŠE PROBLEME
Pred nedavnim se je mudila v naših dolinah skupina študentov, ki je prišla iz mesta Gostar ( Sarz ) v Zapadni Nemčiji. Vsi ti študenti, bilo jih je 25, so letos opravili klasično maturo in so v izlet v Italijo vključili tudi proučevanje problemov Beneške Slovenije, kar jim bo služilo pri nadaljnjem študiju.
Razgovarjali so se s špe-terskim županom prof. Cirilom Jusso, s profesorji učiteljišča in drugih šol in zbližali tudi številne domačine. Poizvedovali so kakšne poklice imajo beneški Slovenci, ki žive v Nadiški dolini,
kje so zaposleni, kako je s šolstvom in kakšno je njihovo vsakdanje življenje.
Če so gledali z odprtimi očmi, so ti mladi ljudje lahko na lastne oči videli, da ni pri nas življenje rožnato. Videli so zapuščene hiše, ljudi, ki govore slovenski, a ni-
majo nobene šole v materinem jeziku, nikjer nobene tovarne in trdo delo po ka-menitih in malo rodovitnih njivicah. V svoje ankete, naj bi zapisali tudi to, kaj bi morali imeti, ker nam to po vseh človečanskih pravicah pripada.
Sedež INAM v Čedadu
objavljen 8. maja v Uradnem listu (Gazzetta Ufficiale) je bila priznana škoda, ki so jo utrpeli lansko leto nekateri kraji v čedadskem okolišu zaradi slabega vremena. Med temi so: Ahten, Dreka, Grmek (ves komunski teritorij ) in Podbonesec (Gorenji Ronee in zaselek Domeniš ).
SV. LENART
S prvim avgustom bo začel delovati tudi v Čedadu ambulatori] INaM (Istituto nazionale per assicurazione contro le malattie). Novi sedež te ustanove bo v ulici Manzano in se ga bodo mogli posluževati zdravljenja potrebni ljudje iz telin ko-munov:	iz Dreke, Fojde,
Grmeka, Prapotnega, Pod-bonesca, Sv. Lenarta, Sv. Petra, Sovodenj, Sredenj, Ta-vorjane in nekateri drugi iz bližnjih furlanskih komu-nov.
Sedaj so morali bolniki hoditi na zdravniške preglede v Videm, ki je pa za naše ljudi v hribih kar precej oddaljen in so zato izgubljali dosti časa, posebno še, če pomislimo, da so morali priti včasih tudi dvakrat ali pa tudi trikrat, da so prišli na vrsto. Videmski ambulato-riji lahko sprejmejo sicer dosti pacientov, a vseeno ne zadostujejo za toliko dnevnih pregledov, ker gravitira semkaj dobršen del Furlanije. Novi sedež INAM v Čedadu, ki bo zelo moderno opremljen, je bil torej nujno potreben. Vsi zavarovanci tega inštituta so zato z velikim zadovoljstvom sprejeli to važno novico.
SV. PETER
SESTANEK ŽUPANOV ZA TURISTIČNI RAZVOJ NADIŠKE DOLINE
IN MATAJURJA
svete in pripravil proračun stroškov, ki jih bo moral vzdržati vsak posamezni komun.
ŠE DESET MILIJONOV LIR ZA RAZVOJ ČEDADSKEGA INDUSTRIJSKEGA PODROČJA
Pred kratkim se je sestalo vodstvo Konzorcija za industrijski razvoj čedadskega področja. Tega sestanka so se udeležili poleg predsednika sen. Pelizza in članov Ar-duina Savia in Vincenza Ferrare tudi nekateri župani: prof. Cirillo lussa iz Špetra, Giuseppe Sidar iz Sv. Lenarta, Bruno Bernardo iz Prapotnega in dr. Iginio Visin-tini iz Corno di Rosazzo. Ob tej priliki so razpravljali o načrtu infrastruktur, ki ga je pripravil arhitekt Luciano Di Sopra in o načrtu vodovodnega konzorcija Poja-na. Razširili bodo namreč vodovodno mrežo in zgradili nekatere nove ceste. Dežela je dala na podlagi zakona št. 24 iz leta 1965 še deset milijonov lir prispevka.
PRIZNANA PRODROČJA, KI SO UTRPELA ŠKODO ZARADI SLABEGA VREMENA
Z ministrskim dekretom z dne 5. aprila t.l., ki je bil
VASI PIČIČ IN KOSCA NE BOSTA VEČ BREZ VODE
Razveseljiva novica za vse vasi, katerim v poletnem času primanjkuje pitne vode. Komunska administracija je namreč sklenila, da bo dala ojačiti vodovode in v ta namen so deželni organi že nakazali dva kontributa: za vodovod v Pičiču 20 milijonov lir, za Kosco pa tri milijone. Tele dni bodo prišli na lice mesta tehniki, da bodo vzeli vodo iz zviral kraju Seme-gac za vas Pičič in v Gapici za Kosco in jo pregledali, če je pitna. Če bo analiza pokazala, da je voda zdrava, bodo takoj pričeli z deli.'
SREDNJE
POPRAVILO CESTE GORENJI TRBILJ ■ DUGE
Deželno odborništvo za javna dela je dalo v apalt popravilo ceste, ki povezuje Gorenji Trbilj z Dugami. To delo bo stalo 25 milijonov lir. Ljudje teh hribovskih vasi bi želeli, da bi z deli pohiteli, saj je tu že poletje, turistična sezona in če bodo dela v teku, se bodo vsi izogibali, da bi šli tod mimo.
IZ TERSKE DOLINE
Na komunskem sedežu v Špetru so se pred nedavnim sestali župani iz komunov Špeter, Podbonesec, Sovod-nje, Sv. Lenart, Grmek, Srednje in Prapotno, da so vsi skupaj pregledali, kaj se je v lanskem letu storilo v teh komunih v prid turizma. Po poročilu predsednika «Pro Valli» prof. Cirila Jus-se so prisotni odobrili proračun in izvolili novo vodstvo.
Istega dne in na istem mestu je bil tudi sestanek U-stanove za turistični razvoj Nadiških dolin in Matajurja, katere predsednik je dr. Aldo Gus. Definitivno so odobrili načrt za razvoj matajurskega področja, katerega bodo opremili s športnimi napravami, uredili več cest in zgradili hotele ter gostišča, ki bodo mogla sprejemati tako poleti kot pozimi turiste, ki zahajajo v vedno večjem številu v te kraje.
Sklenili so tudi, da bodo ustanovili konzorcialni tehnični urad, ki bo dajal na-
Umerim je Pjeri Cher po našem Medalič od Barda
Muž, ke u cjelu njeà vitu dau kiši anu djelu, u biu vzet od ta sveta kle z djelan tou rùkah. Rjezau u je derva ta pred svu kišun, na kar na a zajela sarčna kap ( collasso cardiocircolatorio). U imou
Pjeri Cher - Medalič
nas Pjeri Medalič 79 ljet. Biu je combatent tou ueri 1915-18, zatu u bi imenovan Cavaliere di Vittorio Veneto Tej sousje naš j e djelav-ci u šou še on u sv j et tou Franc ju na djelo tej emigrant, ma boè u imou degjar djelati ta na svi zmelji. Zatu u rajši kopou njeà njive anu sjekou travu njea remiže (senožete). Sarčno u božau njeà zemlju, za ke na dej dan dobar rakolt. Ker u imou degjar svu vas anu djelo, u bi pousin poznan. Barjeni so mu pokazali veliko simpatiju, ko su a kom-panjali na ti zadnji poti. Zemlja nasà na mu bodi lahna, ker u ju znou braniti tou jeziku anu navadah.
Sestri Anjesi enu hčeran Mariji anu Augusti e djela-mo naše čutene kondol j ance.
U Karnahti (Cornappo) su mjeli šagru svetega sarca. Od bljižnjin paize (vasi) to parslò veliko judi, zatu ke dan u biu ljep anu ker na prò loco organizirala boat program. Pred cerkvijo so odperli kiosk z dobrimi vini anu domačimi jedi. Po-poudne u koro (zbor) «Gora Kanin» iz Rezje pod vodstvom majestra Alfonza Ba-razzutti-ja začentou (zapel) več furlanskih anu alpinskih pesmi, čeravno to tjelo biti lujše začentati kaku naših te starih. Poten pa na nastopila še rezjanska folklorna skupina z nekej svuji-mi plesi. Veselo to bo, ma ne motila spiegazion predstavi j auca	(presentatore),
ke u pouno malo poznà na-šu zemlju anu naše navade, zatu ke u hotòu dimostrati, da našo čekeranje, kakor tudi rezjanska govorica, to nji slovjensko, ma boè od njeà pensirja inventan laski dialekt. Ljepo to be tjilo biti ke u se boè agjorni prej kuj še kaj tacega povjedati. Storia (zgodovina) anu naši ljudje nu ne lažejo!
Proti večeru su odperli še loteriju anu poslušali izvajanje kompleksa «Njar’s».
Med vidnimi predstavniki smo med občinstvom opazili poleg sindika Tomazina, odbornika Melissa iz Prosni-da, tudi On. Avv. Pier Giorgia Bressana.
IZPOD KOLOVRATA
Za vedno nas je zapustila Cilja Gus iz Lombaja
V sredo, dne 21. junija smo pokopali pri Sv. Što-blanku 65-letno Ciljo Gus, doma iz Lombaja, ki je živela več let sama v Čedadu, ker je bila vdova. Umrla je nenadoma in so jo našli mrtvo šele čez nekaj dni.
Rajnka Cilja je bila zavedna Slovenka in je stalno obiskovala kulturno društvo «I. Trinko» v Čedadu, da se je tam srečavala s svojimi vaščani in znanci in bila tako na tekočem kaj se dogaja v vaseh pod Kolovratom, nam pa je pripovedovala vesele in žalostne zgodbe iz svojega življenja. Pogrešali jo bomo v naši sredi, saj smo se od nje marsikaj naučili.
Naj mirno počiva v domači zemlji, katero je tako ljubila!
UREDITEV CESTE KLODIČ SEVCE
Deželno odborništvo ( assessorato regionale) za javna dela bo za 20 let dajalo svoj prispevek za ureditev ceste, ki vodi iz Klodiča v Sevce. Stroški za prvi lot tega dela bodo znašali 19 milijonov lir. Cesto bodo tudi asfaltirali.
TAVORJANA
pet sestala gradbena komisija, da je pregledala načr te. Predloženih je bilo tokrat kar 12 načrtov in komisija je odobrila vse. Zgra dili bodo še tri nove stanovanjske hiše, devet pa jih bodo razširili in modernizirali.
PROTESTI ZARADI
POMANJKANJA LUČI
V tavorjanskem komunu dostikrat kar na lepem zmanjka luč, kadar so pa hude ure, je pa prav gotovo, da manjka tudi po več ur. Ljudje, posebno pa hišne gospodinje, se nad tem zelo jezijo, saj se kaj takega drugod ne dogaja. Sklenili so zato, da bodo prihodnjič zavrnili vsi «bollette» in na ta način protestirali oziroma vzbudili pozornost pri ENEL, da bo čimprej poskrbela, da popravi električno napeljavo.
ZGRADILI BODO TRI NOVE HIŠE IN OBNOVILI DEVET STARIH
V tavorjanskem komunu, tako v hribovski kot na ravnem ležečih vaseh, so zadnja leta domačini zgradili več novih hiš in obnovili tudi stare. Pred kratkim se je zo-
FOJI»A
Umrla je Ana Coni vd. Topaligh iz fenebole
Dne 17. junija smo spremili k zadnjemu počitku naj starejšo ženo fojdskega komuna: 97-letno Ano Cont vd. Topatigh - Uršo po domače, doma iz čenebole. Ob njenem rojstnem dnevu, ki ga je imela pred mesecem dni, so ji vsi vaščani želeli še vrsto let zdravja, saj ni bila v svojem življenju nikdar bolna, čeravno je imela še tolko križev na svojih ramenih, je bila še vedno čila in vzravnana, kot jo vidimo tukaj na sliki in je tudi pomagala svojim domačim, skoraj bi rekli do zadnjega, pri opravljanju hišnih del. Bila je zavedna Slovenka in tako je vzgojila tudi svoj rod. Ohranili jo bomo v trajnem spominu.
[ /	^	"V	•	V'b**f	;
r
JÈL » m
Ana Cont • Urša
Sprehod skozi slovensko književnost
RADO MURNIK
Med redkimi slovenskimi humoristi zavzema posebno mesto Rado Murnik, ki mu je naturalistični pogled na življenje kot rojenemu humoristu kazal ljudi in ži-vljenske dogodke v smešni in pogosto v groteskni podobi. Smešil je različne meščanske napake.
Rado Murnik se je rodil 1870. leta v Ljubljani kot sin trgovca. Po končani gimnaziji je študiral medicino v Gradcu in na Dunaju, vendar študija ni dokončal, ker ga je kmalu prevzelo književno in časnikarsko delo. V prvi svetovni vojni je bil kot častnik zaposlen pri vojaški cenzuri, po vojni pa do 1921. leta pri tiskovnem uradu deželne vlade v Ljubljani. Po razpustitvi tega urada je bil brez službe, xmalu nato je zbolel in bolehen ga je za kakih osem let priklenila na posteljo. Umrl je v mestni ubožnici v Lju-oljani 1932. leta.
Razen zgodb resne in tragične vsebine je Murnik s ■preprostim, pogosto robatim humorjem, s katerim hoče predvsem zabavati, po začetnih humorističnih spisih v Vesni, Narodu in Zvonu napisal obsežen humoristični roman Groga in drugi (Ljubljanski zvon 1895); v njem je s svežim humorjem, živahno in dušeslovno ostro naslikal družino majorja Stojana in komičnega majorjevega slugo Grogo. Meščansko društveno življenje je posrečeno prikazal v satirični komediji Napoleonov samovar ( 1898), veljake na podeželju pa v noveli Ata žužamaža (1900). S prijetnim humorjem, iz katerega tu in tam zazveni grajajoča beseda, je upodobil različne stanove z njihovimi značilnimi napakami v svoji najboljši zbirki veselih povesti in prizorov Navihanci (1902).
Nekaj novega v naši književnosti je bilo, da je za označevanje svojih oseb uporabil narečne posebnosti ljubljanščine, ribniškega narečja in celo Trubarjevega jezika, na primer v zbirki novel Jari junaki (1909). ki vsebuje smešne zgodbe, večinoma iz vojaškega življenja. Dolga novela Mata-jev Matija (1909) ni umetniško najboljša, boljše so Lovske bajke in povesti (1914). Zadnji Murnikovi spisi so bolj zabavno zgodbarstvo in karikiranje, vendar pa je tre-
ba pri njem poudariti njegov gibčni, živi in značilni jezik.
Med njegovimi resnimi spisi kaže umetniško oblikovanje in spretno opisovanje velikomestnega življenja novela Materino srce (1896), ginljiv pa je Mali kavalir iz zbirke Znanci (1907). Najob-
sežnejše Murnikovo delo je zgodovinski roman iz dobe turških bojev Hči grofa Blagaja ( 1911-1913 ). Po njem je napisal mladinski zgodovinski roman Lepi janičar (izšel 1954) in s to predelavo je delo postalo napeto in privlačno. Roman prikazuje grajsko in cigansko življe-
nje, Bosno in Ljubljano na koncu 15. stoletja, v ospredju pa je zgodba Blagajeve hčerke Alijane. Med drugimi «resnimi» spisi omenimo ob koncu še idilično novelo Na Bledu (1917), vojaške zgodbe Iz velike dobe (1917-1918) in šaljive črtice ženini naše Koprnele(1921).
lameja emigrantov na se srenée po 50 Ijet
Okòu pol junja, po cirke dan kvart sekulja vite po svetu tou emigracjoni, od daleč-nje Argentine u paršou za malo dni med sve Terjane Col-lino Eros od Terà. U šou tou Sud Ameriko tej mlad emigrant Ijeta 1948 za uerbati, kakor sousje naši dielavci, dan tok kruha, ke te bot (tokrat) to a nji blò rat ta par kiši. Ker u imou veliku voju djelati, u se nji ustrašiu težke vite, brez ne poznati kraje. U se ustaviu tou Argentini tou vasi Bernal, ke na stoji 16 Km od Buenos Aires. Kle blizu to živi še druzih emigrantov od barskea komuna. Tou Bernalu u Eros obrjetou djelo tou fabriki anu potem Ijepo sistemou svu fameju. Zatu ke u je dan mož sarčan anu inte-ligent, u subit zaživeu tou ta novi svjet tej če u bi se itu storil. Ljetos to mu bo dana okasion priti še dan bot med sve te kišne, priti tou svoj Ter. U partiu od Argentine, za partecipati adunadi alpinov tou Milane tej socio «Gruppo Quilmes», ma to mu stalo boè ta par sarcu videti sestri) Gemmu, ke na živi pensiona-na tou Rimu ali pa saludati njeà bratre: Talika, ke u stoji tou Vidme anu Albina, ke u živi tou Franciji. Sousje ukop, bratje Kulini, su se po 50 Ijet obrjetli, stisnili ruke u Peze-
nas v Franciji, itu ke u živi bratar Albino. Zanje tale dàn u biu pouan veseujà, ker su se morii pocekerati o ti starih fadijah. Od Francje su se poten ložli na pot za videti se Ter, vas, ke na jih je videla rasti anu ke na 'nas darži žive rikorde mladih Ijet. Videli su tou Teru njih tu staru ki-šu, ke na je zapuščena, za-živjeli su kle tou te navade
ke njisu šenjč umarle. Kaj to je po svetu naših judi tej bratre Kulin? Sousje naši mladi djelavci nu okusiju na svi koži kaj na je težka te druzih zemlja, kaj u je slan te druzih kruh! Če ravno u se zdi boè lahan ta kruh po svetu, koj te ke to uerba ta na naših orah, jidan maj u nji pozabiu krajev, ke su mu dali vitu anu ke nu čekeraju po našem.
É
Srečanje bratov Collino iz Tera po 50 letih. Od leve proti desni: Eros, ki živi v Argentini, Albino v Franciji, Italico v Vidmu in Gemma v Rimu
ZA NAŠE DELO
Kaj bomo delali meseca Julija
KOŠNJA mora biti ta mesec pri kraju. Poleti travnikov ne gnojimo s hlevskim gnojem. Če moramo gnoj speljati iz gnojnika, ga zložimo v kupe in dobro pokrijemo z zemljo. Raztrosili ga bomo šele sredi jeseni, da ne bo izgubil toliko amonijaka. Če se na detelji, posebno lucerni, kaže škodljiva predenica, jo zatiramo najbolje takole: pokosimo deteljo na o-
kuženem kraju in še vsaj pol metra daleč naokrog, jo pusušimo in sežgemo. Nato ves prostor globoko prekopljemo, da pridejo ostanki predenice globoko v zemljo. Prav je tudi, če predenične otoke včasih poškropimo s 25 odstotno raztopino zelene galice ali žveplene kisline.
V VINOGRADU moramo nadaljevati s škropljenjem
in žvepljanjem. Kdor je cepil v zeleno, naj ne pozabi škropiti tudi cepičev. Ta mesec tudi lahko cepimo trte na oko. Iz vinograda odstranimo plevel in po ganjke iz divje podlage.
V KLETI pretakamo vino v steklenice, a moramo paziti, da pride vino čim manj v dotik z zrakom. Poglejmo, če so sodi zaliti. Klet zračimo v hladnih urah.
* * *
Kaj pravi Petar Mataj
Moj parjateu, Janez, je biu namest hudiča - Nič mu nje povedlo, če nje kajšne debele nakuhu. Jest sem ga vičkrat kregu, a nje nič pomagalo. Biu je zlo muhast - Njekega dne je šu u Čedad - Po buti-gah je zapravu ves denar -Opudne je biu lačan an žejan - Pot je bla duja do doma, nje bluo pa autobu-sou an automobilou, kot današnji dan - Janez, nje maru iti lačan an šejan na dugo pot.
Zaviu je u Blažičjevo oštarijo - Naročiu je za jesti an piti. Ko se je lepo najedu an napiu, je poklicu gospodarja, starega Blažiča an mu pravi: «Dragi gospod Blaž, fajno kosilo ste mi dali, pa tudi vino je blua dobrò, ne vjem pa, kakua bo s plačilom, bot e muoru potr-piet no malo, bom plačju drugikrat - Sadà njeman niti lire u gajufi - «Da bi te hudič uzeu!». Je zarju Blažič, «Zaki mi njesi tega pried povjedu?». «Za-tuoa, ker sem biu lačan an že jan an če bi vam biu povjedu, da sem biu brez dnarja, bi me ne dali nič».
«Preklet cigan, poberi se iz moje ošterije an ne kazaj se mi vič tle!» je spet zarju Blažič.
«Saj grem, saj grem» je hitro odgovorili Janez, an se je pomiku proti vratom - Kadar je biu na pragu, ga je Blažič zgrabu za ramena an ga dvakrat s u-so silo cabnii u to zadnjo, da je bttogi Janez zleteu na plac. Janez sé je hitro obrnu an stopili pred Bla-žičja.
«Poslušajte, nunac», mu je jau, «če ne bo kaj hujšega, pridem še vičerjat!». Za puno cajta (zajta) po-tlè je šu Janez spet u Čedad an je lumpau kar dva dni u našem starem nije-
Stll.
Obljeku je najljepši gvant, ki ga je imeu, da bi zgledu buj gospuod, da bi ga buj spoštovali.
Opudne se je usednu u domačo oštarijo, paržgau cigaro an čaku. K njemu je stopil gospodar an ga vpraša: «Kaj vam lahko ponudimo? Boste kaj jedli? Kaj piu?». «Bom, če mi daste za moj sud!». «Se v je, da vam dam.» mu
odgovori gospodar. Janez se je najedu an napiu. Oštir pa mu je še an še po-nuju. Janez pa mu je zmjeraj odgovarju: «Ja, če mi daste za moj sud! An gospodar je biu vesel. Ta-kua dobri klijenti so rjedki», si je mislu. Ko je biu Janez sil an napojen, mu je gospodar napravil ra-tingo. Janez vzame iz gaju-fe an sam star sud an ga vrše na mizo.
«Oh, moj dragi gospod, s tistin ne boste nič plačju, ne bo zadosti!». «Se-vje, da bo zadost, saj sem vam vsakikrat jau, da bom piu an jedu, če mi daste za moj sud an vi ste mi odgovarjali, da mi daste. Mislim, da ne boste potegnil bes jede nazaj».
Gospod se je muoru strinjati z njim, čeglih ga je biu lepua nabrisu. Na drugem koncu trga je bila druga ošterija. Ta an tisti drugi oštir sta se gledala, ku pas an mačka, zauojo konkurence.
«Dobro», je jau gospodar Janezu, «Kar je, je. Presneto ste me nabrusil, a dam vam še dvajset lir (takrat je imeu denar veliko vrjednost), če bote nabrusil takua, ku mene, še mojega sosjeda».
Janez je spravu dvajset lir u gajufo, se zahvalil an šu. Na pragu se je obrnu an jau gospodarju:	«Le-
pua se vam zahvalim. Včeraj an donas sam jedu zastonj, pa še 40 lir zaslužil, zak mi je dau včera 20 lir vaš sosed oštir, s željo, da vas nabrišem, ku njega.
Vas pozdravja vaš
(}e)uvc
France Bevk
Kaplan Martin Čedermac
40
Utihnil je in jim gledal v oči. Obrazi so jim bili zresnjeni, pričakovali so z odprtimi usti. Ob pogledu na nedolžni izraz njihovih oči se mu je nenadoma čudno storilo. Čemu bi jim razlagal priliko o hudobnih vinogradnikih? Na javni trg bi moral stopiti: «Vzeto vam bo božje kraljestvo in dano ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove...». Kaj bi se potem z njim zgodilo? Predočeval si je različne možnosti in se tiho nasmihal predse.
«Tega vam ne bom pripovedoval», se je zdrznil iz misli. «Kdaj drugič... Kaj naj vam danes pripovedujem?».
Molče so se spogledovali, glavice so jim lezle med ramena.
«Zgodbo», se je plaho oglasila deklica s pegastim obrazom.
Kadar je bil dobre volje, jim je pripovedoval zgodbe iz svetega pisma. Včasih jim je povedal tudi kako legendo, ki jo je presadil na domača tla. Postala je trikrat živa, privlačna, šla je od ust do ust po. vsej vasi in se udomačila.
«Katero naj vam povem?».
«Tisto o Landarski jami».
Legenda o Mariji, ki je bežala pred Herodežem, dobri ljudje pa so jo pred preganjalci skrili v Landarsko jamo; v zahvalo jim je dala kostanj, ki še dandanes pokriva ondotna pobočja... Čedermac ni bil pri volji, da bi jim ponavljal to legendo. Misel mu je venomer poplesavala le okrog ene točke kakor vešča okrog brlevke.
«Počakajte!» In se je zagledal v platnice drobne knjižice, ki jo je držal na kolenu. Kazalo je, da ga navdaja neka misel, za katero se ne more takoj odločiti. «Kg.j smo mi?» je slednjič spregovoril z rahlim drhtenjem v glasu. «Mi, ki prebivamo v teh krajih, po vsej dolini do Čedada?».
«Slovenci».
Oglasili so se bili trije hkrati. Čedermac se je začudil. Ako bi jih bil vprašal kdajkoli poprej, bi ne bil dobil tako hitrega in naglega odgovora. Beseda, ki je niso prej nikoli tako pogosto imenovali v vseh hišah.
«Po čem spoznamo, da smo Slovenci?».
Otroci so se spogledali; nekemu dečku se je nenadoma poblisknilo v očeh.
«Ker govorimo po naše», je povedal. «Slovenski», je popravil.
«Prav». Čedermacu je skoraj vzelo glas, premagovala ga je ganjenost. «Poslušajte! Kdo je ustvaril zemljo?».
«Bog», se jih je oglasilo več hkrati.
In potem ni več vpraševal. Rahlo sključen jim je govoril in jih gledal v oči, kakor da meri učinek svojih besed. Govoril jim je o Bogu, ki je ustvaril zemljo in pisano množico narodov. In ko je bilo vse nared, je poklical narode pred svoj prestol in dal vsakemu poseben kos zemlje in jezik, da se morejo sporazumeti med seboj, izražati žalost in veselje, hvaliti Boga za njegovo dobroto, čutil je, kako se razvnema vedno bolj, kako mu drhti glas in se mu stiska grlo. Prenehal je za trenutek, se nasmehnil otrokom, ki so ga puslušali napeto, skoraj brez sape, in zopet nadaljeval. Tudi Slovencem je dal Bog kos siromašne zemlje, ki jo je obdaril s posebno lepoto. Dal jim je tudi jezik, da v njem govorijo, molijo in pojejo, in je tako lep, da se še angelci radujejo, kadar ga slišijo... Ne bi bil tako povzdigoval svojega jezika, toda obšel ga je bil spomin na mladost, na grenki občutek manjvrednosti. Ali niso tudi ti otroci z
istimi občutki vsak dan prihajali iz šole? Ali niso bili vsi zbegani in preplašeni od zadnjih dogodkov? Sprva so bili začudeni, besede so bile nenavadne, kakor so bili gospod ta dan nenavadni, še nikoli niso slišali takih besed. Saj jih niso dobro razumeli, vendar so se jim počasi oprijemale src in duš, jih dvigale kot na perutih. In ko so zagledali v kaplanovih očeh solze, so se vsi hkrati zresnili. Ali so dojeli resnost in veličino trenutka?
«In greh bi bilo, otroci moji, velik greh, ako si damo vzeti, kar smo prejeli iz božjih rok; s tem bi razžalili Boga v njegovi veliki dobroti. Ljubite svojo zemljo in svoj jezik in molite, vsak dan molite, da bi ju nikoli ne izgubili... Ali boste?».
Poslednje besede so bile od ganjenosti tako tihe, da so jih otroci komaj slišali. Molčali so. Ko so zagledali solzo, ki je bila zdrknila po kaplanovem licu, so se v zadregi spogledali. Neka bledična deklica je stežka zadrževala jok, gledala je v tla.
Čedermac se je zavedel. Dvignil je glavo in se ozrl preko obrankov. Mehkoba, ki ga je obhajala, ga je skoraj jezila, čemu kaže solze? To je od izčrpanosti, je pomislil. Vsako razburjenje ga vrže iz ravnotežja... Zopet je pogledal otroke in se nasmehnil.
«Dosti!» je rekel. «Nauka ne bo, dokler ga ne oznanim... Zdaj pa pojdite domov!».
še dolgo je gledal za njimi, ki so nenavadno tiho odhajali v vas. Bil je zadovoljen, vendar mu je žgoča kaplja skrbi kanila v dušo. Zagledal se je v oblak, ki je podoben angelskemu obrazu visel nad obzorjem. Otroci ne bodo molčali, je pomislil. Besede bodo še spremenjene prišle iz njihovih ust... Zdrznil se je in si potegnil z roko preko čela, kakor da hoče izbrisati neugodje. Nikoli ne bo delal drugače, kakor mu narekuje srce. Oblak nad obzorjem se je medtem spremenil. Dobil je grozečo podobo.
Sc*
rSÌSs99S
zanaÀZ Pav in sraka Tolar Je obogatil
Ptiči so si izvolili za poglavarja pava. Pav je široko razprostrl svoj bleščeči rep. Na glavi ima zlat čopič. Pravi poglavar! Ptiči so mu začeli iskati nevesto. Pav si je dolgo izbiral: sinice ni maral, ker je majhna, niti jerebice, ker mendà slabo leta — a kukavica baje žalostno kuka.
Samo sraka mu je ugajala, ker je tako vesela.
Po svatbi si je pav izpukal temnozelena peresa, ki jih je imel na prsih, in jih položil sraki na hrbet do repa. Sraka je postala prevzetna. Nič ni delala. Če je sedela, je preštevala nova peresa, če je letela, je z njimi pobliskava-la. Zgodaj zjutraj, že ob zarji je skočila iz gnezda in se ni prikazala do noči.
«Kak letiš, sraka?» je vprašal prav.
«To je moja stvar.»
«Kje si bila, sraka?»
Kaj to tebi mar.»
Pav se je ujezil. V temi, ko je sraka še spala, je zletel iz gnezda in se skril za deblo akacije. Zgodaj je sraka razprostrla svoj črni svileni plašč in zletela, bleščeča kot bel pramen.
Pav je poletel za njo. Priletela sta k človeški naselbini. Sraka je zletela na vedro in pričela kljuvati ostanke jedil.
«Fuj, kaj se ne sramuješ?» je vzkliknil pav. «Takoj pojdi domov!»
Toda sraka se niti ozrla ni. Kljuvala je in kljuvala.
Pav je zletel k njej in jo udaril s kljunom po glavi.
«Nočem te več za ženo,» ji je rekel.
Od tedaj sraka, kadar
brska po odpadkih, neprestano vrti glavo in uči svoje otroke:
«Enkrat pokljuvaj in petkrat se obrni; če ne, prileti pav in te udari po glavi.»
To si sračji otroci dobro zapomnijo. Kavsnejo in se obrnejo. Kavsnejo in se ozro okoli sebe.
Uganka
Brotov nas je brez števila mati dobra porodila; mladi smo zeleni, stari smo rumeni; ko povešamo glavé, smrt se bliža nam. gorjé!
Neki kmetič iz Ziljske doline je šel še ponoči od doma naprej. Hotel je priti zgodaj zjutraj v mesto. Ko je tako šel, je zagledal ob poti kegljišče, na katerem je devet črnih možičkov kegljalo. Pozvali so kmeta: «Kegljaj z nami!».
Kmetič si to ni pustil dvakrat reči in je začel kegljati. Stavil je kar cel tolar, ki so ga bili njegovi otroci prihranili in ga mu dali, da jim razne potrebne reči nakupi. Vedno je kmetič pri kegljanju vlekel. Kmalu je imel cel kup denarja pred seboj.
Tedaj so mu rekli moži-
clji: «Vzemi tvoj tolar proč od ostalega denarja!».
Kmetič pa se ni zmenil za to in je igral naprej z igralsko srečo. Ko je zvonilo pri bližnji cerkvi jutrnico, so njegovi soigralci drug za drugim izginili.
Kmetič je bogati dobiček spravil domov. Ostal pa je kljub bogastvu preprost mož. Dajal je ubogim, ki so trkali na njegova vrata, vedno ubogajme od svojega bogastva. Če bi bil vzel pri ponočnem kegljanju svoj tolar proč, bi si možički pridobili ves denar nazaj.
(Koroška narodna)
0 župan, pastirju in ovčicah
V Butalah je bil župan. Imel je pastirja in ta je nekoč gnal njegove ovce na pašo. Devetnajst jih je gnal na pašo, osemnajst jih je prignal spet domov.
Pa ga vpraša župan: «Ena manjka. Kam si jo dal,».
Pastir odgovori:	«Saj	so
vse».
Župan jih prešteje še enkrat: «Osemnajst jih je!».
Pastir: «Nak, devetnajst!».
župan reče: «Ali si tako zabit, da ne ločiš števila, ali si tako trmast! Daj, stopi po občinske može, naj pridejo! Šestnajst jih je in še policaja pokliči, jih bo sedemnajst; midva sva dva, nas bo vseh skupaj devetnajst. Pa bomo zgrabili vsak svojo žival in če ne bo nobeden brez ovce, jih
je devetnajst, drugače jih
ni».
Tako se je zgodilo. Prišli so občinski možje, šestnajst jih je bilo, in je prišel tudi policaj in jih je bilo z županom in pastirjem vseh skupaj devetnajst. Pa je dal župan znamenje: «Zdajle!» in je vsakdo zgrabil najbližjo ovco. Možje so bili pošteni, nihče ni zgrabil dveh. In se
je pokazalo: Vsakdo je imel ovco v rokah, le policaj je ostal brez nje.
«No, ali vidiš, trma trmasta!» je rekel župan pastirju. «Policaj je brez ovce. Osemnajst jih je!».
Pa se je razhudil pastir: «Maram za policaja! Devetnajst jih je! Policaj je šema. Zakaj ni zgrabil ovce prej in o pravem času, dokler jih je še kaj bilo!».
Dve mravlji
DCtava	In
Zdaj si konj in krava nista več prijatelja. Toda bili so časi, ko ju je imel vsak za sorodnika. Enkrat v letu sta šla oba na zelen travnik.
«Glej, kako lepa, gosta trava. Prosim, krava, izvoli!».
«Me, me, stric konj, šele za teboj».
Tako sta hodila po svetlih gričih. Od vročine so jima potemneli boki. Obadi so ju obletavali v rojih kot čebele. Stožilo se jima je po senci in šla sta v hladno dolino.
«Mu, striček konj, mu-mu... «je zamukala krava. «Kaj pa leži tamle?».
Konj je počasi obrnil glavo: na dnu temnega tolmuna je mirno spalo ozvezdje Gostosevcev.
Konj je dvignil nogo in zamašil kravi s kopitom gobec.
«Post... ne mukaj da ga ne prebudiš. S kopitom ga pritisnem k zemlji».
«Mu-u-u. Jaz sem ga prva zagledala. Jaz ga prva pritisnem».
«Počakaj, ne nori! Manjša kopita imaš kot jaz in šibkejša si, ne zadeneš ga».
Toda krava ga ni poslušala in z vsemi štirimi kopiti je skočila na ozvezdje.
Zvezde so se prebudile in zaprasketale. Kravja kopita so po sredi počila in skozi razpoko so zletele zvezde Gostosevcev iz dna tokave na dno neba.
«I-ha-ha!» je zahrzal konj. «Zdaj si pa oglej noge! Kakor vilice so. Nisva več sorodnika».
In na veliko je zamahnil s svilenim repom in oddirjal. Niti ozrl se ni.
Od tedaj ima krava preklana kopita.
Od tedaj pa tudi ne najdeš poleti Gostosevcev ne na nebu ne na zemlji. Pred kopitnimi živalmi se skrivajo poleti v mehkem močvirju.
Zvečer sta se sešli mravlji, sosedi v mravljišču.
«Joj, kako sem zdelana», reče prva, « ves božji dan sem prevlačevala košček sladkorja, pa ga nisem mogla spraviti do dòma; na sredi poti sem ga morala pustiti.»
«A tako, ti misliš drobtinice od sladkorja, ki ga je razsula neka deklica tam na cesti? Pa kako je to, saj je bilo polno majhnih koščkov tam...»
«Da, ali jaz sem se lotila največjega.»
«Brezumnica», reče druga, «vidiš, jaz pa sem nosila le bolj majhne koščke: le pojdi pogledat, kakšen kup jih je!
Seveda, ti hočeš vse naenkrat. Nu, pa imaš. Boš vsaj vedela za drugikrat!»
Po ljudski France Bevk :
Polžek
nese v mlinček
POLŽEK NESE V MLINČEK, MLEL BO PETELINČEK; POLŽEK GRE IZ MLINČKA, HVALI PETELINČKA;
MATI MOKO SEJE,
POLŽEK SE JI SMEJE;
MATI KRUHEK PEČE,
POLŽ IZ HIŠE STEČE;
MATI KRUHEK JÉ,
POLŽEK GA NE SMÉ.
Roša	in
Na pločniku leži roža. Nekdo jo je utrgal z rožnega grma tik za leseno ograjo ali pa mu je padla iz šopka. Roža leži na tleh in tiho vene.
«Mama, glej, roža! Vsa žalostna je in žejna», se je roža zasmilila Maji.
Mama je odločila:
«Domov jo poneseva in jo dava v vazo. Čiste, hladne vode ji bova nalili in zopet bo oživela».
«Čiv-čiv, čiv-čiv!».
«Kaj pa je to?» je hotela vedeti punčka. Med plevelom in travo ob ograji je poskakoval droben, siv vrabček. Razpenjal je male peruti, pa ni mogel vzleteti. Premajhen je bil, padel je iz gnezda. Odpiral je droben kljun — in vedno bolj žalostno čivkal.
«Mama, poglej, kako joka! In žejen je — mama, ujemi ga!».
Vrabček se je preplašeno stiskal v zavetju malih dlani.
«In kam naj ga dava, Maja?».
«Domov ga nesiva in ga dava v vazo — kot rožico».
«Vrabček je ptiček, Maja. Ptiček bi v vazi utonil. Poiskali bova njegovo gnezdo, od koder je padel, in poklicali njegovo mamo — ptičko. Ali slišiš, kako ga že išče in kloče?».
Rožica je izgubljena in žejna, pa jo damo v vodo; ptiček je izgubljen, pa žejen — pa poiščemo njegovo mamo.
Ah, saj res...!
«Rožice so ubožice, ko nimajo mame, pa jim damo zato vodo!» ugane Maja. Mame so kot čista, hladna voda gorskega studenca — brez vode ne more nič živeti. Ne človek ne roža ne ptiček.
Zdaj je uganka rešena.
ELA PEROCI
žlička medu
Saj sem si kar mislila, da bo tako. Ko sem vam pripovedovala o Ivu in Nini, kako sta se sprehajala po dežju, čofotala po lužah in jima je dež kapljal za vrat, sem že hotela reči, da se bosta prehladila. Do zdaj sem molčala o tem, pa zdaj je kar je. Saj Ivo sploh ni zbolel — zbolela je samo Nina. Vročino ima. Nina, ki je nežna kakor spomladanski zvonček. Seveda bi bilo v tem trenutku najbolj potrebno, da bi ji skuhala lipovega čaja, in ji dala žličko medu, namesto, da pripovedujem, kako je bolna. A to je med tem že storila njena mama in Nina zdaj spi.
Tudi zdravnik je bil pri njej in je naročil, ko je odhajal:
Pustite Nino lepo samo. Dal sem ji zdravila. Spala bo.
Tako je Nina sama, še igrače čemijo tam v košku. Nihče je ne sme motiti, kajti poleg drugih zdravil je spanje najboljše zdravilo.
Vseeno bi rada stopila k njej in ji potipala čelo, kako je vroče. Skrbi me. Toda, ne. Ko bo čas za to, bo prišla mama.
In če boste dobro gledali, boste kmalu videli, kako se vrata v sobico počasi odpirajo in skozi špranjo previdno pogleda mama. Gleda, gleda Nino kako spi. Vrata se počasi spet zapro in Nina ostane sama, a ne dolgo.
Skozi okno, kdove kako, saj je bilo skoraj trdno zaprto, pride spomladanska rožica. Razgrne cvetne liste in v cvetu sedi Ninina sošolka. Lahko si mislite, kako je bila v tem majhnem cvetu Ninina sošolka majhna. Sedela je tam in pisala pisemce. Napisala je:
Ljuba Nina,
dolgčas nam je v šoli po tebi. Kmalu ozdravi!
Rožica je zaprla cvet, tiho je odšla, kakor je prišla, le pisemce je ostalo na Ninini postelji, čisto majhno pisemce.
Potem je prišla še Ninina pesem: sijaj, sijaj, sončece, oj, sonce, rumeno — kako bom pa sijalo, ko sem vedno žalostno...
Nina je rahlo odprla oči. Zagledala je majhno sonce v majhnem oknu in slišala, kako je reklo:
Saj nisem žalostno sonce. Smejem se, ker ni na nebu niti enega oblačka. Smejem se, ker se sploh rado smejem in te božam.
Ostalo je v oknu in se smehljalo, ko je Nina spet zaprla oči in spala, spala, kakor že dolgo ne sladko. Mogoče je bilo v tem spanju že malo zdravja.
Prišel je še Ivo, a ostal je daleč in ne vem, če ga boste videli, vendar poslušajte. Zaigral je na piščalko, zaigral lepo kakor pastir v hribih. Tako dolgo je igral, da se je Nina naspala in se počasi res prebudila, se pretegnila v postelji in sedla.
Prav takrat ji je mama prinesla spet lipovega čaja in žličko medu.
Gledam Nino kako pije čaj in kako liže med in mislim, da bo res kmalu ozdravela.
Za dobro
«No, Mihec, dokaži nam, da je zemlja okrogla»!
«Pro... prosim gospodična učiteljica, saj jaz tega nisem nikoli trdil!»
Neki odvetnik je izgubil pravdo, toda nadvse vljudni klient se mu je vendar zahvalil in mu rekel:
«Strašno Žal mi ie. pnsnnd
doktor, do ste se zastonj trudili»!
Odvetnik pa je menil: «Zastonj ne, pač pa zaman».
«Zelo žal mi je, nimamo ne vina ne piva ne mošta, edino s svežo vodo vam lahko postrežemo».
«Kaj ste zblazneli? Kadar je človek žejen, vendar ne bo najprej mislil na umivanje»!