/M.ADO JUTRO
It 25
Nedelja, 11. junija
1931
Ive Grahor:
Petletnega Miloša moška povest
Miloš je planil navzdol. Kmalu bi se bil prekucnil po vseh stopnicah.
>Boš ostal tukaj!« je kriknila sestrica in vjela oba bratca za roke. Takrat pa se jih je tudi sestra Milena epomnila.
»Otroci! Kje so otroci?« je vzkliknila in že je švignila mimo svatov navzgor, po stopnicah. Tu so jo presenetili vsi trije skriti gledalci. Pritisnila jih je po vrsti k sebi in poljubila vse tri. Potem je zbežala navzdol. Že so jo klicali. Kmalu je izginila med svati
spomnil dopoldanskih prizorov, kak«
so se otroci tepli za slašcice, ki jih je ženitovanjska družba razsipala kar po cesti. Ženin in njegov prijatelj sta delila cigare; seveda samo možem in velikim fantom. Tudi vina sta naročila za vse in kdor je hotel je pil. Otroci so še dolgo poteo1 vreščali okrog hiše. Umaknili so se izveže le tedaj, ako je nenadoma prišel oče ali pa gospod župnik. Razbežali so se kakor pred nevihto. Miloš in Janez nista šla med otroke. Mica je zbrala še dve postrež-nici, ju vlekla za roke v kot, potem so
Janez in Miloš sta še pravočasno pritekla k oknu materine sobe in od tam opazovala sprevod. Videla sta vse kako so šli po cesti čez most, dokler niso izginili v zelenih ogradah.
Bil je lep, skoraj poletni dan.
V hiši se je spet začel ropot in nemirno tekanje je odmevalo po hodniku. Pripravljali so pojedino.
Dogodki so se prehitevali z veliko brzino. Dečka nista vedela, koliko je ura. Poldan, ali je že popoldan? Na nič nista mislila. Sele pri obedu se je Miloš pomiril, ko sta sedela oba v kotu hodnika in na rdeči skrinji obirala pečeno gos. Svatje so se že davno vrnili in se zbrali v jedilnici. Postajali so zmerom bolj glasni, veseli in zabavni. Spodaj so se gnetli radovedni "-dje, sosedje in otročad. Miloš se je
vse tri skrivoma opazovale goste r dvorani, se spet zbrale in šepetale Bog ve kaj. Dečka nista ničesar slišala. Šumelo jima je v ušesih. Mica je dala ženskama pijače in potem sta zbežali navzdol.
Po mizah in na klopeh ob steni hodnika so bile prave skladovnice posode, krožnikov, steklenic in suhih jedil. Vsemu niti nista vedela pravih imen. Zasledila sta pečene gosi, pure, piščan-, ce, dišeče prikuhe, sadjice, kolače, potice in torte. Vse je bilo okrašeno z zelenjavo in s cvetjem. V mali sobici so čakale še nove jedi in posodice za črno kavo. Videla sta tudi zalogo steklenic, ki sta jih poznala, ker sta očetu nekoč pomagala razbirati in vpisovati vrste starih vin. Bilo je v umetno zaprtih in nalašč izbranih stekle-
nicah. Vedela sta, da pokajo, ako jih preveč treseš in odpreš. .Gledala sta torej in nista, razumela ničesar. Preveč je bilo jedi in pijač. Zdelo se jima je,
da se celo Mica Boštjanova že izgublja med preobilico vseh stvari, ki jih je prej ves teden ona sama pripravljala, Gotovo je tudi ponosna na to, kar zna. Nosila je v sobo, pripravljala in nakladala nove pladnje, pa spet nosila tja. Čuditi sta se morala,, kam spravi domača gospoda take zaloge jedi. Njima ni dal prav za prav še nihče ničesar, a čudno je, kako sta bila potrpežljiva.
»Končno le prideva midva na vrsto,< sta mislila.
In res je Mica naenkrat jela s pest, erno pobirati z miz in prinašati na hodnik ostanke jedi. Mnogo polnih posod je bilo še nedotaknjenih. Dečkoma se je zdelo 10 zelo čudno, Mici pa nič, kakor da mora biti tako: »Na svatbah mora ostajati jedi in pijače!« je rekla že prvi dan, ko je prišla, in zdaj se je Miloš spomnil njenih besed. Videl je, da spet razume, kaj se v hiši godi in kaj da je svatba.
Mira je prinesla iz sobe tudi tri načete steklenice črnega vina. Pijače je bilo v njih še do polovice. Pomežik-nila je pesterni in si nalila največji kozarec, potlej pa ponudila še nji. V presledkih sta se hiteli obe basati s pečenko in rumeno omako.
Iz sobe je prišla sestra Marjanca. Ošabnica! Doslej ni svojih bratcev niti pogledala. A saj ju niti najmlajša, triletna Dušica ni več poznala. Njo so vzeli v dvorano in se z njo kratkočasili, ven pa jo je vodila Marjanca, kadar je bilo treba, kajti deklici se je včasi kljub vsem zabavam zahotelo mamice, ki je delala v kuhinji. V zgornjih prostorih je gospodarila torej Marjanca.
»Zdaj kosita!« je ukazala, da sta se Janez in Miloš skoraj ustrašila in skrila gosje kosti.
Položila jima je krožnike kar na skrinjo. Tu sta čepela in jedla, ubogala sta jo skoraj nevede. »Ko odide« sta mislila, »si že vzameva drugih jedi.«
»Oho! Najprej juho, gospoda!« je vzkliknila in hkrati škrtnila z zobmi. Miloša je pograbila za lakti in ga pritisnila k skrinji na pručico. Jezno se je obrnila in ošinila kuharico.
»Mica! Pazite, da pojesta juho! Kdor ne je juhe, tudi drugega ni vreden.«
In je šla, tako da še slišala ni, ko je Janez kriknil za njo in se pačil;
»Juho, da juho- Pa fi pfl svojo
ho!«
Mica ji je za sveto obljubila, da vse
naredi. Toda kmalu je vse pozabila. Vsako toliko si je dala opravka pri steklenicah in tičala v kotu in se nalivala z vinom. Včasih je bilo slišati, kako ji pijača teče po grlu. »Njeno grlo mora biti veliko«, je nehote mislil Miloš. Pogledal jo je enkrat in še večkrat Spet se mu je zdela majhna. Opazil je, kako so se ji razgorele oči v čudnem sijaju in postala je resna. Ni vedel, da se je preveč napila in že omahuje.
Sestra Marjanca, ki je prišla spet ven, pa je takoj uganila. S seboj je privedla teto Francko in ji pomignila. Tudi Janez in Miloš sta postala pozorna. Opazovali so Mico. Sedela je na kraju klopi in pila iz dolge, že prazne steklenice. Ker ni bilo več vina v nji, jo je ocejala in se tako mučila, da je zijala v nebo, ko pijoča kokoš. Potem se je opotekla po drugo. Teta Francka jo je prestregla in ji nekaj glasno naročila. Iz sobe so prišli še nekateri svatje in se široko smejali pijani ku-narici, ki je hotela teči, a je le še nerodno stopicala mimo njih.
Pa ni bilo časa za smeh. Prav takrat se je na vrhu stopnic pokazala glava farnega slikarja, ki je nosil pred seboj velik fotografski aparat. Ker je ugleden mož, so ga povabili najprej v dvorano, dali so mu pijače in vsega.
Na hodniku je znova nastala zmeda. Postrežnice so se preplašile in pester-na je hotela, vedeti, kdo je prišel, pa zakaj ima s seboj črno skrinjico s palicami ?
»Vzel bo na kontrafe,« je pojasnil
župan, ki je vse slišal. Naposled so se vsi zbrali na travniku. Nevesto in ženina so postavili v sredo, okrog njiju je razvrstil fotograf starše in ostale sorodnike, potem goste, pri kraju Mico in potem še postrežnice.
(Dalje prih. nedeljo)".
Danilo Gorinšek:
Kresnice
Veš jih. tis*® zlate ptice, ki kot zraca drobne so, ki bleščeče, kot zvezdice v letno noč zasvetijo?
Ali — kot so zasvetile pravkar šele sred teme, vgaznejo, čim ulovile v pest jih naše so roke.
Ptice naj lete, zvezdice v srcu žar naj netijo, naše drobne — pa kresnice naj vso noč le svetijo'
Stric Čušar pripoveduje
»Strica Petretovega niste poznali, ker je umrl že davno, ko ni bilo o vas še duha — ne sluha. Vidite, on je ve» del veliko povedati! Pasja vera, če ni tiste o francoskem generalu povedal desetkrat in še več.
Kakor veste sami, je bil nekoč v na» ših krajih francoski cesar Napoleon. Nekega dne je poslal svojega prvega generala v Reko in mu dal neko važno povelje. Tisti general je imel kobilo, ki ji v celi vojski ni bilo para. Sam ce» sar mu je ponujal zanjo visoke in baj= ne vsote, pa je le ni hotel prodati. Na
tisti kobilici je odjahal proti Reki. — «Lepi so ti kraji, lepi,« je premišljeval jezdec. Pri »Malem mostiču« ga je ne» nadoma izza zasede napadla trojica našemljenih ljudi. Branil se je pa kaj bo eden proti trem — četudi je bil ge* neral. Pobili so ga na tla, ga docela oropali in zbežali.
General je ležal mrtev. To pa ni šlo v glavo njegovi zvesti kobilici. Za*
čela ga je vohati; pritiskala gobec na njegovo mrzlo lice in spuščala grivo na njegdv bledi obraz. Ko je slednjič uvidela, da se gospodar ne gane, se je toliko časa mupila, da je vrgla njegovo truplo na svoj hrbet. — Kako je to sto» rila — je t«žko razumeti! Potem pa je z njim žalostno rezgetajoč odpeketala nazaj v francosko taborišče. — Vidite — kako včasih žival uči človeka zve» stobe in ljubezni«. .
Dogodek iz šole
Zvonec je zazvonil in naznanil ko» nec ure. Mihec je zdirjal iz razreda na hodnik. Hotel je na dvorišče, da bi se igral z drugimi otroki. Tedajci pa je na stopnicah zagledal majhen zavitek. Mi»
hec ga je pobral in odvil. V papirju je bilo zavitih deset dinarjev. Mihec se je razveselil in stekel k učiteljici.
»Gospodična, našel sem deset di> narjev,« je veselo vzkliknil. »Kupil si bom barvaste svinčnike, zakaj moji so že prav kratki.«
»Ali se veseliš, Mihec?« je vprašala učiteljica.
»Seveda.«
»Ali bi hotel zdaj izgubiti ta de»
nar?«
»Ne, tega pa ne!« je odgovoril Mihec in stisnil pest, v kateri je držal denar. Ne, bi mi bilo zelo hudo, zakaj potem si ne bi mogel kupiti barvastih svinčnik kov!«
»Nu, in kaj bo rekel deček, ki je ta denar izgubil?«
»Jokal bo,« je odgovoril Mihec.
»Da. Revček bo jokal, zakaj tudi on si je morda hotel nekaj kupiti, in mors da mu je mati težko dala tistih deset dinarjev.«
Mihec je postai žalosten. Nepazljivi deček, ki je izgubil denar, se mu je za= čel smiliti. »Gotovo ga bo mama pošte« no oštela, ko ji pove, da je izgubil de* nar,« si je mislil.
»Gospodična, vrnite mu denar,« je rekel po kratkem premišljevanju in po* ložil denar na mizo. A niti Mihec niti gospodična učiteljica nista vedela, kdo je izgubil denar. Posvetovala sta se, kako naj napravita. Naposled je vzela učiteljica kos papirju in z velikimi čr* kami napisala tole:
»Kdor je izgubil denar, naj se zglasi pri Mihcu v II. razredu.«
Med drugim odmorom so otroci brali ta napis, ki je visel na hodniku. Mihec je stal v kotu in opazoval otro* ke. Naposled se je izkazalo, da je iz» gubila denar neka deklica. Bila je zelo vesela, da je dobila denar nazaj, zakaj morala si je kupiti zvezek in hlebec kruha za mamo. Deklica je vsa vesela planila v II. razred in se Mihcu iz vse= ga srca zahvalila. Mihcu je bilo to zelo po godu.
»Mihec, ali ti ni nič žal, da si zdaj ne boš mogel kupiti barvastih svinčnik kov?« ga je vprašala učiteljica.
Mihec jo je pogledal v oči in vesel nasmeh mu je zaigral okoli ust: »O ne, gospodična, zdaj sem *ako srečen, kakor bi dobil sto barvastih svinč* nikov!« je zaklical.
Zgodba o stražniku, mali deklici, balončku in kakteji
Bil je viharen dan. Vihar je divjal po prometnih ulicah velemesta, klobu* ki so se kotalili po tleh, zastori ob oknih so vihrali kakor zastave in
jal na svojem mestu. Vkljub temu pa se je zadovoljno smehljal, zakaj na drugi strani ceste je stala njegova ljub*
ka sedemletna nečakinja. Na roki ji je visela košarica, v drugi roki pa je drža= la nitko, na kateri jc bil privezan lep balonček. Balonček ji je bil podaril prijazen trgovec, ko je pri njem ku* povala. Deklica je počakala, da je ve* lik tovorni avtomobil zdrdral mimo nje potem pa je hitro stekla k stricu in ga prijazno pozdravila. Ali, groza! Ko mu je hotela dati roko, se je zanka odprla in balonček, lepi rdeči balonček, je
v oči. Tudi stražnik je žalostno gledal za balončkom. Ljudje niso pripisovali temu dogodku velike važnosti, zakaj imeli so preveč opravka. Paziti so mo= rali na svoje klobuke, s katerimi se je veter neprestano poigraval.
Nenadoma pa se je stražnik zdrznil. Opazil je bil, da je balonček obvisel na kakteji, ki je stala na oknu drugega nadstropja velike hiše. Cvetlični Ion« ček se je sumljivo zamajal in videti je bilo, kakor da bo zdaj in zdaj padel na cestni tlak. Tudi dekletce je zagle« dalo svoj balonček in razburjeno vzkliknilo: «Hitro, striček, hitro_pojdi in prinesi mi moj balonček! Prosim!
Stražnik je res odšel proti hiši m njegova nečakinja je z utripajočim srcem hitela za njim. Ljudje, ki niso vedeli, zakaj gre, so začudeno majali z glavami. Čez nekaj trenutkov je straž nik pozvonil pri vratih stanovanja Ali nihče se ni oglasil. Naposled je ce» lo s pestmi tolkel po vratih pa ni mo» gel nikogar poklicati. Dekletce, ki je stalo poleg njega, je odprlo pisemsko skrinjico, da bi moglo videti, če je kdo v predsobi. A v naslednjem trenutku je odskočilo in prestrašeno zakričalo: »Stric! Plin!« Zdaj je tudi stražnik za« čutil smrad po plinu. Sosedje, ki so slišali prestrašeni krik malega dekleta, so prišli na vrata in radovedno str» meli v stražnika. Stražnik je takoj po»
sla! dva moža na rešilno postajo. Na srečo je stanoval v pritličju ključavnic čar, ki je hitro odprl vrata. Stražnik je planil v stanovanje in urno odprl vsa okna. Y kuhinji je našel moža, ki je sključen sedel na stolu. Stražnik mu je odpel ovratnik in ga skušal zanesti na stopnišče. Tedaj so prišli uslužben« ci rešilne postaje. Kmalu so spravili moža spet k zavesti. Potem je mož po« vedal, da se je bil pred nekaj časa ves utrujen in izmučen vrnil s postaje. Hotel si je skuhati močno črno kavo, med tem pa je zaspal. Kava je bila pre« kipela in ugasnila plamen. Sam ni ve« del, kdaj ga je plin omamil. Ko je pri* šel stražnik iz stanovanja, ga je neča« kinja vprašujoče pogledala. Nasmehnil se ji je in dejal: »Vse v redu!«
»In kje je moj balonček?« je vpra« šalo dekletce.
»Saj res!« je vzkliknil stražnik in si pogladil čelo. Obrnil se je in odšel v stanovanje in njegova nečakinja se je tiho splazila za njim. Zdaj je tudi sta« novalec zvedel zgodbo o balončku. Šli so k oknu, kjer je stala kakteja, a o balončku ni bilo ne duha ne sluha. De» kletce se je sklonilo skozi okno. »Tam leti!« je žalostno dejala in z ročico po« kazala na črno piko, ki je plavala viso« ko pod nebom. Tedaj je vzel mož iz žepa stodinarski bankovec in ga stis« nil dekletcu v roko.
»Na, kupi si nov balonček in ne ža« hij preveč za onim, ki ti je odletel. Saj veš, da je tisti balonček rešil člo« veku življenje!«
Mil« Klopcič;
Tri zelje
Moj očka ima na roki žulje tri, Moje srce si treh čudes želi:
Da bi prvi žulj postal cekin, da bi zanj kupili vrt, da bi hodil vanj počivat oče, kadar je od dela strt.
Da bi drugi žulj postal cvetlica posadil bi jo v vrt, da bi se je razveselil oče, če bi bil potrt.
Da bi tretji žulj postal smehljaj
da bi ga očetu dal. Rad bi videl vsaj enkrat, da bi oče se smehljal.
Krogla iz plutovine
Misli si, dragi čitatelj, da imaš pred seboj kroglo, ki meri natanko en me> ter v premeru. Če pošteno iztegneš roko, ravno še lahko pokažeš, kako je »visoka«. Narejena pa je krogla iz plu« tovine. Gotovo več, kakor lahka je ta snov. Nu, dobro. Sedaj pa nastane vprašanje kako težka bo ta krogla? Ne vem kolikokrat sem že zastavil to
vprašanje v družbi in vselej so mi od« govarjali: 40 kilogramov, 3 kilograme, 6 kilogramov in če se je hotel kdo še posebno pošaliti z menoj je dejal 100 kilogramov.
Ali veš kako težka bi bila taka kro* gla v resnici? Doslej se je še vsak za« čudil nad pravilnim odgovorom. — Krogla bi tehtala več ko tis<^: kilogra* mov to se pravi, več ko 20 dečkov, ki tehtajo po 50 kilogramov.
Kako je to mogoče? Kdor je že v šoli razreševal naloge o krogli, si lah« ko sam izračuna. Kdor pa ni še tako daleč, naj si pa spravi ta izvod »Mlade« ga Jutra« vse do tlej, da se bo učil te modrosti.
Prostornino krogle zračunamo na ta način, da polmer krogle, to je polovico premera, ki znaša v našem primeru 10 decimetrov, trikrat pomnožimo s samim seboj 10X10X10 je pa 1000. Nato moramo pomnožiti to število s 4, kar da 4000 in nato še z 3.14 ter dob« ljeno število deliti s 3. Rezultat je ne» koliko večji od 4000. Ostanimo pa kar pri tej okrogli številki, ki pravi, da ima krogla toliko kubičnih decimetrov ali litrov, kar je itak eno in isto. Če bi bila krogla votla, bi šlo vanjo 4000 kg vode, ker tehta en kubični decimeter vode natanko 1 kilogram. Če pa je kro« gla iz plutovine, ki je približno štiri« krat lažja od vode, bo pa seveda tehta« la le okroglo 1000 kilogramov.
Če boste v bodoče še komu zastavili vprašanje o plutovinasti krogli, pa si od tistih, ki se že razumejo na to reč, ne pozabite izgovoriti, da je treba težo kar precej oceniti, ne pa šele zračur
nati. Le na ta način je vprašanje res zabavno, ker skoro vsak nasede. Neki prav učen gospod je nekoč odgovoril, da utegne imeti krogla kakega pol kU
»ograma, torej je kar dvatisočkraš use» kal mimo, in ne bojte se, da drugi ne bodo sledili njegovi vzorni cenitvi na oko.
Novice za male gSavioe
Preteto — jako hudo vročino smo dobili za letošnje poletje. Omagujem in — bogve, če vam bom danes mogel povedati kaj pametnega... Pa ni, da bi človek dejal: nič novega se v takih vročih časih ne primeri na svetu. Do> sti je novic, najbolj žalostne so pa po zadnjem ponedeljku prihajale iz mno» gih krajev Slovenije: po strašni sopa* rici se je razbesnelo silno neurje in marsikod je debela toča uničila kme* tovalcem vse pridelke.
Pa o izredno številnih drugih nesre» čah čitamo zadnje čase in posebno otrokom se primeri mnogo nezgod. Zdaj se glasi poročilo, da je kak otro» čiček padel s štedilnika in se hudo pos škodoval, kakor je to bilo v Boštanju, zopet drugi se Donesreči pri slamorez« niči ali pade z voza. V Ščavnici je ne« ki priden rejenček utonil v grapi, ko si je opoldne šel gasit žejo. Na Galjevici pri Ljubljani je plašna kobila z vozom vred do smrti pregazila dveletno de* klico, — pa še vse polno je takih ža* lostnih novic. Zgodi se tudi, da otroci sami povzročijo odraslim hudo nesre« čo. Brali smo, da je v Ljubljani neki frkolin zagnal kamen delavcu v oko in mu ga razlil. Potem pa zopet, da so nekje na Krškem polju otroci ošvrk« nili kobilo, da je vrgla jezdeca raz sebe.
Otroci, bodite pametni in previdni, posebno če ste že bolj odrasli šolarji. Svarimo k opreznosti zlasti zdaj, ko vas vročina dan za dnem naganja k ohlajanju in brozganju v vodi. Že cela vrsta odraslih in malih kopalcev se je letos utopila.
Kmalu bo šolsko leto pri kraju in užili boste počitnice. Ampak užijte jih pametno. Saj vemo, da že komaj zo* pet čakate na zlato svobodo. Kaj pa, ali si jo vsi tudi zaslužite? Ali boste izdelali? In če ne — koliko bo pack v spričevalu? A, to se bomo pa grdo spogledali! Le zapomnite si: med čv tatelji »Mladega Jutra« ne sme biti ni* kogar, ki bi staršem, nam in samemu sebi delal to sramoto, da bi v razredu zaostal!
Menda so vas v šoli tudi že pripravili za lepo proslavo .Vidovega dne. Le
dobro se odrežite. Mimogrede naj po= vemo, da sta zadnji čas bili za otroke spisani dve novi igri: »Žaromil« in »Zlati šah«. Pogovorite se z gospodi učitelji ali pri Sokolskem društvu, če se ne'bi dalo kaj takega uprizoriti tudi v vašem kraju. V. Ljubljani sta obe igri prav ugajali.
Ampak močno dvomimo, da se zdaj sploh zanimate za kakšno pametno reč. Črešnje zorijo, jagode, borovnice, kmalu bo tudi drugih sadežev dovolj — in vse to vam gotovo gre bolj v tek kakor učenost...
Na gradiču v Suvoboru na Bledu se zopet vije kraljevska zastava. Kakor smo zadnjič pravilno napovedali, je kraljeva družina že prišla k nam na letovišče. V nedeljo so se pripeljali Lz Zagreba, odnosno kraljeviči Peter, To* mislav in Andrej iz Splita, kjer so pre* živeli divno pomlad, zdaj pa se bodo osvežili ob prekrasni gladni blejskega jezera v prijetnem hladu gorenjskih gajev.
Manica:
Kaj naj se igramo?
1.	»Ugibanje«. Zelo zabavna igra na prostem je ugibanje. Igra se tako:
Izmed otrok se izbereta dva, to je »komandir« in »ugibalec«. Slednjemu se z robcem zavežejo oči. Postavita se tako, da je med njima primerna razdalja. Nato pa vsi ostali otroci na povelje »komandirja« polagoma defilirajo mimo »ugibalca«, ki ima pravico, da vsa-koga potipa. Ce po tipanju ugane pravega, mu komandir odveže oči in potem mora nadalje ugibati oni, ki je bil pogodem. To se ponavlja vse dotlej, do-klsr se igraloi ne utrudijo. Ta igrica nudi mnogo zabave, zlasti še, če se igralci poslužujejo gotovih trikov, s katerimi skušajo premotiti ugibalca, ki se mora omejiti samo na tipanje. Tako n. pr. vsi otroci premenijo pokrivala, suknjiče, si izposodijo očala itd.
2.	»Dvoboj.« Tudi ta igrica je priporočljiva, ker povzroča mnogo zdravega gibanja. Seveda je pa tudi tu, kakor povsod, treba gotove previdnosti. Igrajo naj jo takole:
Dva bojevnika, oborožena s kratkimi palicami ali količki, si stopita nasproti. Vsi drugi soigralci pa naj bodo sodniki. Sobojevnika se ne pretepata, nego samo merita drug drugemu pod desno pazduho. Kakor hitro se prvi s koncem palice dotakne drugega pod desno pazduho. je drugi premagan in mora pasti na tla. Ali pa obratno, seveda.
Ta igrica povroča minogo veselosti kajti če pazduho zavaruješ s tem, da roko povesiš, se bojevati ne moreš, kakor hitro pa dvigneš desnico v boj, si pa v vedni nevarnosti, da te ne zadene konec nasprotnikove palice ter te tako premaga.
ZA SPRETNE ROKE
Obešalnik za ključe
Vzemii 30 cm dolgo in 5 cm široko deščico ter jo s kosom stekla dobro ostruži, da bo popolnoma gfcadka. Za« črtaj na deščico črto a, b, kakor vidiš na sliki 1. Na vsake tri cm zabij na tej črti po en primeren velik žebelj, dva tanjša pa zabij v gornji rob deščice ter jih upogni navzdol, da bodeš lahko obešalnik pritrdil na zid.
	V
	
IJ
Končno pobarvaš deščico, žeblje pa, ki radi zarjave, lahko pobakriš s tem, da jih pustiš 24 ur v kozarcu vode, v kateri si raztopil košček modre galice. Galico dobiš za nekaj par v vsaki spe« cerijski trgovini.
Da ne bo zmešnjave pri ključih, je dobro, da na vsakega privežeš deščico, na katero napišeš, katera vrata zakle« pa ključ.
%
Maksa Samsa t
Mati in dete
Drobno dete mati je zibala, v toplem ji naročju zdaj počiva, tam v deželi sanj in sreče biva. Speče očke mu je poljubila, v misli se je majka potopila: »Ko dorasteš, duša moja mala, kakšno postelj sreča bo postlala ti za dneve, ko ne bo več mene? Bodo ravna, prava pota tvoja sredi trdega življenja boja, trepetlika boš, hrast klubu joči?«
Mu pobožala je laske zlate, iz očesa solzo si ot.rnila, tesno dete k sebi je privila
šah lanmm
Skrivnostna knjiga
Šaljivi ameriški pisatelj Mark Twain se je nekoč na svojem potovanju usta« vil v majhnem mestecu. Ker je bila ne» delja, je stopil v cerkev. Po končani službi božji se mu je pridružil elegant« no oblečen gospod in dejal:
»Če bi bil jaz župnik, bi govoril tako, da bi me vsi ljudje občudovali. Govo« ril bi jim na primer takole:... In res je začel govoriti brez konca in kraja.
Mark Twain ga je nekaj časa vdano poslušal, ko pa mu je postala stvar le preneumna, ga je prekinil in dejal:
»AH, gospod, vaš govor sem že bral v neki knjigi. Tisto knjigo imam tudi doma. Tam j^ vaš govor dobesedno natisnjen!«
Gospod se je silno razburil in dejal:
»Pošljite mi to knjigo! Pošljite mi jo takoj!«
Mark Twain se je nasmehnil in de« j al:
»Saj jo imate gotovo sami tudi do« ma. Mislil sem namreč na besednjak, zakaj tudi tam najdete samo besede in drugega nič!«
Koliko je mačk?
Soba ima štiri kote, v vsakem kotu sedi ena mačka; pred vsako mačko se« dijo tri mačke, a na repu vsake mačke sedi ena mačka. Koliko mačk je v so« bi?
V sobi so samo štiri mačke in to ti« ste, ki sedijo vsaka v svojem kotu. Vsa ka mačka sedi na svojem lastnem repu in pred vsako mačko sedijo tri mačke, to so namreč tiste, ki sede v ostalih treh kotih.
Kako počivajo ljudje
Kadar smo utrujeni, se vsedemo na stol ali pa se vležemo na zofo ali po* steljo. Gotovo se boste čudili, če vam povemo, kako počivajo nekateri naro* di.
Žene rodu Hameg v Afriki se vsede* jo na izdolbeno kamenje, kadar se ho« čejo oJpočiti. Nas bi gotovo bolele kosti, če bi storili tako. Papuanci po* čepnejo tako, da leži vsa teža telesa v prstih na nogah. V tem položaju se počuti Papuanec kar najboljše. Mno* gi narodi pa počivajo tako, da sede* jo na tla, in prekrižajo noge. V južni Afriki počivajo domačini na ta način, da se postavijo na eno nogo, med tem ko imajo drugo v kolenu upognjeno. Kdor jih vidi, se nehote spomni na štorkljo.
Nenavaden strelovod
Ko je 1. 1549. treščilo na Dunaju v zvonik Štefanove cerkve, so se občin* ski očetje dolgo posvetovali, kako bi drugič preprečili tako nesrečo. Po dol* gem posvetovanju se je oglasil, eden izmed občinskih svetovalcev in dejal:
»Mislim, da bi bilo prav, če bi pritr* dili na vrhu zvonika jelenove rogovilc. Nikoli še nisem slišal, da bi strela uda* rila v jelena. To nam je lahko v dokaz, da imajo jelenove rogovilc moč, da od* bijajo strelo.«
In res so občinski očetje dali pritr* diti na zvonik več jelenovih rogovil. Kmalu zatem so se pojavili ti nenavad* ni strelovodi tudi po cjrugih hišah in na stolpih dvora. Danes najdemo je* lenove rogovile še na logarskih hišah, kar je gotovo še ostalo iz tistih dob.
Vkljub tem varnostnim pripravam, pa je strela še večkrat treščila v zvo* nik znamenite Štefanove cerkve, in to se je ponavljalo toliko časa, dokler ni* so pritrdili nanj pravega strelovoda, ki ga je izumil Benjamin Franklin.
Bistrimglavicam
Stric Tone da Janku neko knjigo in mu reče: »Janko, ti si bistra glavica. Ali mi moreš natanko zmeriti, kako debel je en list papirja v tej knjigi? Tu imaš centimetersko merilo pa izme« ri.«
Gotovo mislite dragi Jutrovčki, da je bil Janko v zadregi? Kaj šc! Izmeril je list papirja do deSetinke milimetra natančno. Kako je to naredil? Pogo* dite še vi!
Križaljka „PeteKn"
Pomen besed.
Navpično: 1. domača žival, 3. ženska iz naše sosedščine, 7. putka, 8. organ s katerim gledamo, 9. moško krstno ime (kratica od Aleksander), 13. vzklik 16. kazalni zaimek.
Vodoravno: 2. črka, -*. Kazalni zai« mek, 5. isto kakor 2., 6. tisti, ki noče delati je ..., 7. ptič, 10. žensko krstno ime, 11. stara posoda za vino, 12. žen* sko krstno ime, 14. košara, 15. promet* no sredstvo, 17. vzdih, 18. del voza.
Rešitev križaljke »Letalo«
Vodoravno: 1. Ljubljana, 9. smreč* je, 10. kos.
Navpično: 2. J. S. (Jadranska Straža) 3. um, 4. br, 5. letalo, 6. J. Č. (Jugosla* vija — Češkoslovaška), 7. aj, 8. ne.
Rešitev zfogovnice
Jugoslavija
umetnik	Junij
nautilus
igrača.
Rešitev številnice
Kodrolašček
Dopolnjevalke
—ost —osa —rik —vod
Vstovi namesto črtic črke, da dobiš nove besede in v prvi navpični vrsti ime narodnega običaja.