Dva,ki se sprehajata po vodi
                                   prožni  kožici,   ki  je do   izvestne
meje precej raztegljiva.«                .
O tefi dveh živalcah se ie zadnjič       »Površinsko napetost imenujemo
razgovarjal striček Tone s svojimi    ta pojav, striček,« se je ofilasil mali
nečaki in nečakinjami, ko so poči-    vsevedež Janko.  »Če položimo ši-
vali ob gozdnem ribniku, na čigar    vanko plosko na vodo v plitvo po-
gladini so se sprehajali roji  v o d-    sodo, se ne potopi — seveda,  če
nih   drsalcev.                             ravnamo  previdno!   Tudi   šivanka
»Ali vidite, da so mesta, kjer se    napravi zaradi svoje teže prav ne-
dotikajo  nožice  teh  živalc  vodne    znatno vdolbino v površino vode.
46
^fo vam lahko doma nazomo poka-Hem!« In ko ie seveda Janko vse Bovedal, kar je vedel, so hoteli tudi ftstali prispevati pogovoru s svojim Rnanjem.
K ... lahko pa tudi potreseš drobna fteščena zmca na vodo! Mnogo jih Ho ostalo na površini!« ¦ »... tudi drobne vodne kapljice fchko z roko brizgnemo po povr-Bfni: veliko iih bo podrselo po gla-Hjiii vode kakor po trdmi ravnini!«
[ Ko so bili otroci pri kraju s svo-Mim pripovedovanjem, je rekel stri-Eek Tone:
I »Kožica na površini vode je tako Brdna, da drži te živalce na aladini Bti se ne morejo potopiti. Gladina ¦rode pa vzdrži še veliko večje ob-fečmenitve... le pogleite tamlel« W Striček je pokazal na vodnega ipolža, ki je nedaleč od brefia z fiiavzdol obrnjeno hišico in navzgor ¦Kaperjenim plazilnim podplatom B)očasi drsal pod vodno sladino, ka-Ror da bi se plazil po stekleni šipi. I »Če vidimo to prvič, odpremo na Istežaj oči inusta, kakor vi sedajle,« Ije podražil striček svoje mlade pri-
jatelje in ie ogledoval smehljajoč se začudene obraze. »Pa to ni nobena posebna umetnija, ki jo dela pol-žek; to čarovnijo zna vsa velika dru-
žina sladkovodnih polžev, vse ve-like in majhne vrste teh vodnih ži-valc...«
»Čudno je pa to vendarle,« ie re-kel Janko, »jaz kaj takega ne bi zml napraviti!«