Zimska pripovedka.
(Iz knjige: ,,Matefi douška;" napisala Vilma Sokolova, preložil —e.)
i|y|^iln je zimskega popoludne. Otročička sta se vže do sita naigrala in se vrtela fl^Jjokolo babice. Bilo jiraa je najlepše pri babici. Znala jim je ta dobra starka pripovedova.ti toliko lepega, da bi jo poslušala od jufcra do večera. — nBabica, zlata babica, pripovedujte nama pripovedko!" — prosila sta mala nagajivčka in vže so se ovijale okolo babičinega vratu štiri otročje ročice.
—  Saj  me bodeta  zadušila! — branila  se je  smijoč babica  tima malima sitnežema — kje bi nabrala toliko pripovedek?
—  Oj imate vže spravljeno jedno za naju — govoril je Miloš.
—  Glej, glej, kje pa vender, menda vender ne vvreeici? — odgovarjala je šaljivo babica. — Le poglejta, poniglavžka moja, da je dno prazno, vse pripoved-čice so vže vzletele iz nje — in obrnila je babica narobe  svojo kožnato vrečico.
—   Saj jih imate spravljene drugje, babica zlata — hitela je Jaruška ia gla-dila se svojo ročico babičino nagubano lice.
—  Nimara, otročička niraara. Pa saj danes mojih pripovedek ne potrebujeta. Gospod Bog varaa piše danes sam veliko, resničao pripovedko. —
—  Gospod Bog, a kje? — popraševala sta se začudeno otroka.
—  Le poglejta na okno, pa bodeta videla! — odgovorila jima je babica. Oba otroka sta pristopila k oknu. Kamor koli sta pogledala, videla sta samo
sneg. beli, čisti sneg. Majhen vrt tani pod oknom, za njim vozna cesta, za njo široko polje, a tam v daljavi gore z malimi holmci, vse, kamor koli si pogledal, vse je bilo pokrito se siiegom, a po zraku so letale bele snežinke.
—  Babica, vidiva samo sneg! — govorila sta otroka babici.
—  A to so baš črke one pripovedke,  katero  piše  na zemljo  sam gospod Bog — tolmačila je babica.
—  To so črke? — čudila sta se otroka.
—  Da, da — pritrjevala je babica. — Ko začne briti mrzel veter in mraz piiiati na zemljo,  takrat pošlje gospod Bog svoje angeljčke,  ti jemljo iz beliii in
— •¦< 192 >¦• —
sivih rutic srebrne Srkiee in je sipljejo iz neba. In črkice lete doli, doli in pišejo pripovedko. Pred nami je vsa napisana in blagor ouemu, kateri jo ume čitati in si jo dobro zapiše v svoje srčece — pristavila je babica.
—  Oj babica, naučite tudi naju čitati to pripovedko — prosila sta Miloš in Jaruška — to mora biti krasna pripovedka! —
—  Prebrala jo bodem vama, mila otročiča, kratka je, pa si jo bodeta tem bolje zapomnila. Nii, le čujta, kako se glasf:
»Bodita usmiljena! Ne pozabita ptičkov. Vso vzpomlad, vse leto so čuvali vaše vrtove in polja ter vaju razveseljevali se svojo milo pesenco. Ne dajta da bi ubož-čeki poginili sedaj v hudej zimi, posipljita jima peščico zrnic.
Bodita usmiljena! Ne pozabita svojih siromašnih bližnjih! A to so otročiči, kateri še ne umejo delati, to so starčki, kateri več delati ne morejo, to so siromaki in nesrečniki, kateri ne morejo dobiti dela, vsi ti so vajini bratje in sestre. Gospod Bog je dal zato jednemu več, da 6uti v svojem srei, kako sladko je poraagati drugim." —
Babica je utihnila. Miloš in Jaruška nista mogla obrniti svojih očesee od okna, gledaje beli sneg, a vsako dobro dete lehko ugane, da sta si hotela utisniti glo-boko v srce, od samega gospoda Boga napisano krasno in resnično pripovedko:
nBodita usmiljena!"