TRETJI DAN revija.tretjidan@teof.uni-lj.si krščanska revija za duhovnost in kulturo PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA Drago Jerebic Terapevtske intervencije, osredotočene na regulacijo čustvenih vsebin Sara Jerebic Razumevanje partnerskih odnosov skozi teorijo intimnosti in navezanosti TEOLOGIJA Janez Zupan Pravičnost v Pismu Rimljanom BESEDE STARIH Afrahat Pokaz o vojnah ESEJ Smiljan Trobiš Ob izbrani slovenski duhovni liriki TRETJI DAN krščanska revija za duhovnost in kulturo l 2023 2 TR ET JI DA N 20 23 2 2 Izdajatelj: Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani Poljanska cesta 4, 1000 Ljubljana revija.tretjidan@teof.uni-lj.si Svet revije: Maksimilijan Matjaž, Martin Nahtigal, Cecilija Oblonšek, Jernej Pisk, Samo Skralovnik, Miran Špelič OFM Založnik: Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani Poljanska cesta 4, 1000 Ljubljana dekanat@teof.uni-lj.si www.teof.uni-lj.si Za založnika: Janez Vodičar Glavni in odgovorni urednik: Jonas Miklavčič, jonas.miklavcic@teof.uni-lj.si Uredništvo: Jan Dominik Bogataj ofm, Nina Ditmajer, Urška Jeglič, Gabriel Kavčič, Meta Košir, Aljaž Krajnc, Urška Mikolič, Martin Perčič, Liza Primc, Lucija Rožman, Nik Trontelj Priprava za tisk: Salve d.o.o. Ljubljana Oblikovna zasnova: Simon Korenjak Jezikovni pregled: Miha Šuštar, Mirjam Furlan Lapanja Članki s tipologijo 1.01 in 1.02 so recenzirani s strani anonimnega recenzenta Tisk: tiskano v Sloveniji Naklada: 350 izvodov Na leto izidejo 3 številke. Cena letne naročnine za Slovenijo je 23 €. Za tujino 35 €. Naročnina velja od tekoče številke do pisnega preklica, odpovedi pa veljajo od začetka obračunskega obdobja. Tretji dan lahko naročite na spletni strani Teološke fakultete UL. ISSN 1318-1238 KRŠČANSKA REVIJA ZA DUHOVNOST IN KULTURO cena: 7,99 € Naslovnica Avtor fotografije na naslovnici je Denis Končar. „Jesen“ V tokratni številki objavljamo serijo fotografij Sare Mumelj. 1 2023 2 Vsebina UVODNIK 3 Meta Košir, Urška Mikolič: Človek – bitje odnosov PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA 5 Drago Jerebic: Terapevtske intervencije, osredotočene na regulacijo čustvenih vsebin 14 Sara Jerebic: Razumevanje partnerskih odnosov skozi teorijo intimnosti in navezanosti 23 Nataša Vrbnjak: Relacijska travma pri posvojenih otrocih in njene posledice 33 Blanka Palčič: Brezpogojna ljubezen TEOLOGIJA 41 Janez Zupan: Pravičnost v Pismu Rimljanom FILOZOFIJA 51 Mitja Steinbacher: Stvarnost v zaznavanju in dojemanju stvarnosti 58 Marko Weilguny: S Humom do etike brez metafizike in normativnosti INTERVJU 70 Liza Primc: Pogovor s prof. Antonom Štrukljem ob 20. obletnici smrti B. sl. Antona Strleta KRŠČANSKO RELIGIOZNO LEPOSLOVJE 74 Zala Ilovar: Poezija 78 Smiljan Trobiš: Poezija 81 Sara Krnc: Groteskni evfemizem Valerije Mejaš EDUKACIJA 87 Mateja Centa Strahovnik, Iva Nežič Glavica: Na študenta osredinjeno učenje po geštaltpedagoškem modelu: primer predmeta Sodobne pedagoške metode  ESEJ 93 Smiljan Trobiš: Ob izbrani slovenski duhovni liriki 102 Tine Mlinarič: »Religio« BESEDE STARIH 105 Afrahat: Pokaz o vojnah 119 Ciril Jeruzalemski: 15. Jezus Kristus prihajajoči PRESOJE 132 Urška Jeglič: Razmišljanja o islamu: zbrani eseji 134 Marjan Krivak: V paralelah smisla 2 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 3UVODNIK META KOŠIR URŠKA MIKOLIČ Človek – bitje odnosov O delovanju človeka, medsebojnih odnosih in človeški psihi še nikoli v zgodovini ni bilo toliko zapisanega in izrečenega kakor v zadnjih desetletjih. Ljudje smo bitja odnosov, zato ne preseneča, da so medsebojni odnosi in posameznikovo delovanje našli mesto tudi v reviji Tretji dan. V odnose se rodimo, jih živimo in vsakodnevno ustvarjamo. So kakor veter – ne moremo jih videti, jih pa zelo močno občutimo. Lahko nas ranijo, čeprav teh ran ne vidimo, nas pa skelijo. Odnos je nevidna, vendar izjemno močna vez med ljudmi in tudi Bogom, ki nas na eni strani lahko obdaja z občutki radosti, veselja in sreče, na drugi pa z žalostjo, bolečino in razočaranjem. Odnos, v katerega se človek rodi, je močna popotnica v svet. Človeku sporoča, kakšen je svet, kakšni so ljudje v svetu ter ne nazadnje kdo je Bog in kakšno vlogo ima v našem življenju. Razumevanje in poznavanje odnosov, raziskovanje in spraševanje o odnosih so nema- lokrat zelo pomembni za rast in poglabljanje vezi s sočlovekom in Bogom. Gre za vseži- vljenjski projekt. Za marsikoga je to velik izziv, ki v danem trenutku presega posameznikove zmožnosti. Hiter tempo življenja, tehnološki dosežki in presežki nas nemalokrat odvračajo od bistva – nas samih. Tako zelo govorimo in se sprašujemo o notranjem miru in sreči, pa vendar se zdi, da prepogosto hrepenimo po nečem, kar je neulovljivo, vedno korak pred nami. Notranji mir postaja največji prestiž naše dobe, iskanje sreče in ljubezni v odnosih pa nas vodita v sfere neustavljivega hrepenenja. Poraja se ključno vprašanje, kaj vse to pomeni za nas posameznike in naše odnose. Kakšni naj bodo odnosi, kaj lahko dajemo in sprejema- mo v njih? Kaj narediti, ko se znajdemo v toksičnih odnosih? Različne znanstvene discipline se vsaka na svoj način in različno poglobljeno ukvarjajo z medsebojnimi odnosi. Na prvi pogled bi rekli, da znanstveni disciplini, kot sta teologija in psihologija, nimata prav nič skupnega. V resnici se obe ukvarjata tudi z vprašanjem odnosa – med ljudmi in do Boga. Ustvarjati odnose je naša temeljna potreba. Od prvega trenutka rojstva stremimo k odnosu, saj nam le ta omogoča preživetje. In prav odnosi, v kakršne smo se rodili in v kakršnih smo se znašli, so model za vse naše odnose, ki jih bomo ustvarjali v prihodnosti. Določajo tudi, kakšen odnos bomo imeli z Bogom. Ne preseneča, da novo uredništvo Tretjega dne posebno mesto namenja področjema psihologije ter zakonske in družinske terapije. V dinamiko medsebojnih odnosov so med drugim vtkana teološka načela, saj je človek tudi duhovno bitje, ki si prizadeva verovati in zmanjševati razkorak med posameznikovo duševnostjo in duhovnimi prepričanji. To vsekakor ni samoumevno za vsakega posameznika, nemalokrat to zahteva veliko truda in angažiranosti pri razumevanju in kritičnem vrednotenju. V rubriki Psihologija in družinska terapija se bomo s proučevanjem in povezovanjem osredotočali na celosten odnos človeka z ljudmi in Bogom, kar močno obogati razumevanje teoloških dognanj in medosebnih odnosov. 4 TRETJI DAN 2023 2 Počaščeni sva, da naju je uredništvo revije Tretji dan povabilo k sodelovanju in sou- stvarjanju uredniškega dela. Verjameva, da je nova uredniška ekipa dovolj pogumna, drzna in odprta za povezovanje različnih znanstvenih disciplin. Uredništvo za področje psihologije in družinske terapije Meta Košir, mag. ZDŠ, zakonska in družinska terapevtka stažistka, doktorska kandidatka asist. Urška Mikolič, mag. ZDŠ, zakonska in družinska terapevtska stažistka, doktorska kandidatka 5PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA 1.02 Pregledni znanstveni članek DR. DRAGO JEREBIC Terapevtske intervencije, osredotočene na regulacijo čustvenih vsebin Therapeutic Interventions Focused on the Regulation of Emotional Contents Povzetek: V zakonski in družinski terapevtski praksi je pogosto slišati, da mora biti terapevt sočuten ali empatičen ter da je dobro, da so njegove intervencije usmerjene v uravnavanje čutenj, kjer se velikokrat skriva razlog nefunkcionalnega vedenja. V tem prispevku želimo zapolniti vrzel, ki se nanaša na pomanjkanje natančnejše predstavitve terapevtskih intervencij, katerih cilj je uravnavanje čustvenih vsebin. Pri tem smo si pomagali z intervencijami, ki izhajajo iz terapev- tskih modelov, nastalih na podlagi spoznanj teorije navezanosti. Tako so v članku predstavljene naslednje intervencije: empatična refleksija, validacija oz. potrjevanje, evokativno odzivanje, poglabljanje čustev, empatične domneve, prestrezanje »krogel« ter sledenje in prestrukturiranje. Skupna vsem intervencijam je teorija navezanosti in bodo izsledki uporabni za vse relacijske dru- žinske terapevte, saj se obe teoriji dopolnjujeta in poudarjata izjemen pomen primarnih odnosov za posameznikovo življenje. Ključne besede: terapevtske intervencije, teorija navezanosti, regulacija čutenj, potrebe naveza- nosti, empatija Abstract: In marriage and family therapy practice, it is often said that the therapist needs to be compassionate or empathetic and that it is good that his interventions are aimed at regulating feelings, which is often the root cause of dysfunctional behaviour. In this paper, we aim to fill the gap concerning the lack of a more precise presentation of therapeutic interventions aimed at regulating emotional content. We have done this by using interventions that are derived from therapeutic models that have been developed on the basis of the insights of attachment theory. Thus, the following interventions are presented in the article: empathic reflection, validation, evocative responding, deepening emotions, empathic assumptions, catching “bullets” and trac- king and restructuring. The common denominator of all the interventions is attachment theory and the findings will be useful for all relational family therapists because the two theories are complementary and emphasize the paramount importance of primary relationships for the in- dividual’s life. Keywords: therapeutic interventions, attachment theory, emotion regulation, attachment needs, empathy 6 TRETJI DAN 2023 2 1. UVOD V tem prispevku želimo zapolniti vrzel, ki se nanaša na pomanjkanje natančnejše predstavitve terapevtskih intervencij, katerih cilj je uravnavanje čustvenih vsebin (Jerebic 2014, 78). Pri tem si bomo pomagali z inter- vencijami, ki izhajajo iz terapevtskih mode- lov, nastalih na podlagi spoznanj teorije na- vezanosti (Bowbly 1969), še posebej iz modela na čustva osredotočene terapije (Johnson 2019). Izsledki intervencij bodo uporabni za vse relacijske družinske terapevte (Gostečnik 2011). 2. EMPATIČNA REFLEKSIJA Empatična refleksija (Furrow et al. 2022, 71) je temeljna terapevtska intervencija, ko terapevt skuša povzeti in ubesediti najbolj pereča klientova doživljanja. Pri tem ne gre zgolj za ponavljanje in parafraziranje, temveč ta intervencija zahteva od terapevta globoko empatično povezanost s klientovo izkušnjo. Terapevtovo empatično reflektiranje oziro- ma obnavljanje okrepi sleherno terapevtsko intervencijo (Johnson in Campbell 2021, 30). To je razvidno iz pomena empatičnega odzi- vanja, kajti to omogoča zrcaljenje trenutnega procesa, gradi in ohranja varen terapevtski prostor in odnos ter osvetli ključno čustveno izkušnjo. Terapevt se posebej osredotoča na reflekti- ranje najbolj čustveno nabitih sporočil, ostrih besed, ki skrivajo v sebi veliko bolečine in nepomirjenih čutenj. Prav tako se loti refle- ktiranja obrambnih mehanizmov napadanja ali umikanja ter tako imenovanih obrambnih in napadalnih čutenj, kot so jeza, nemoč, strah (Jerebic 2021, 85). Pozoren je na določene teles- ne gibe, kot so stiskanje pesti, grizenje ustnic, požiranje sline, težko dihanje, kakor tudi na glasovne spremembe in hitrost govorjenja. Tako doseže, da pomembna občutja ne ostane- jo prezrta ali nepomirjena. 3. EMPATIČNA REFLEKSIJA VZORCEV ODZIVANJA Empatična refleksija povezuje klientove vedenjske vzorce in njegove čustvene izkušnje, ki povzročijo te vzorce (Johnson et al. 2005, 60). Terapevt sledi klientovemu načinu odzivanju v odnosu z ženo, njegovim obrambnim odzivom oziroma čutenjem na površju in jih skuša postaviti v njun vzorec medsebojnega odzivanja. Primer: možev umik želi razumeti v okviru njunega zakonskega odnosa. Terapevt se lahko sam pri sebi sprašu- je, ali je to možev odziv na ženino predhodno jezo. Morda je moža strah, da ne bi spet prišlo do velikega spora, in se raje umakne in tako skuša po svoje zavarovati njun odnos. Ob tem terapevt predvideva, da žena s tem odzivom ni zadovoljna. Bistvo te intervencije je, da te- rapevt skuša ubesediti dogajanje med možem in ženo, kaj onadva čutita, in to postavi v okvir (Johnson in Campbell 2021, 31). Ne osredotoča se na to, kdo ima prav, temveč zgolj pojasnjuje nastalo dinamiko. Tako pomaga zakoncema, da s počasnim in empatičnim pripovedova- njem lahko še enkrat v miru pogledata nastalo stanje ter se zavesta svojega doživljanja in morebitne ujetosti v nefunkcionalen vzorec, ki ovira njuno medsebojno povezanost. Kot smo lahko razbrali iz zgoraj opisanega, se lahko intervencija empatične refleksije nanaša na posameznikove individualne po- ložaje kakor tudi na dogajanje v zakonskem odnosu, kot so nefunkcionalni vzorci, ki pa jih je pogosto lažje videti, ko nekdo od zunaj nevsiljivo in neogrožajoče opiše nastalo dinamiko. 4. VALIDACIJA Intervencija validacije ali potrjevanja je prav tako ena izmed temeljnih terapevtskih intervencij, uporablja se za sporočanje spreje- manja, prepoznavanje legitimnosti klientovih čustvenih izkušenj in normaliziranje njegove- ga dojemanja (Johnson et al. 2005, 61). Ko se z validiranjem gradi in vzdržuje terapevtski 7PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA odnos ter daje legitimnost klientovemu doživljanju in nagibov k določenemu odziva- nju, se s tem podpira klienta pri nadaljnjem raziskovanju lastnih izkušenj. Terapevt ne bo nikoli klientu dejal, da narobe čuti, temveč bo vedno iskal razlago, zakaj v določenem prime- ru doživlja, kakor doživlja. Ne bo se ukvarjal z vrednotenjem primernosti doživljanja ali notranjih vzgibov k delovanju, temveč ga bo bolj zanimalo, kateri težak položaj ga potiska v določeno vedenje. Za klienta je zelo pomembno, da terapevt potrdi in sprejme njegovo izkušnjo, četudi je zelo specifična in posebna in četudi lahko drugi družinski člani vidijo stanje, vzgib, namen zelo drugače kakor klient (Johnson in Campbell 2021, 93). Validiranje ni objektivno potrjevanje resničnosti nekega dogodka, temveč je pripravljenost sprejeti klientovo subjektivno dojemanje in pripravljenost razu- meti, zakaj je prišlo do takšnega doživljanja, še posebej takrat, ko se to doživljanje zelo razlikuje od tega, kako položaj dojemajo druge bližnje osebe. Validiranje pomirja klientov občutek oziroma strah, da bi bil neslišan, da bi bila njegova izkušnja označena za nenor- malno. Pomaga mu pri nadaljnjem deljenju čustvenih izkušenj, ker ve, da je terapevt pripravljen razumeti širši okvir, sprožilnike, povratne zanke, v okviru katerih so nastala klientova doživljanja in odzivanja. Zelo pomemben je čas, ko se uporabi ta intervencija. Pravočasna validacija je lahko učinkovita intervencija za zajezitev anksiozne- ga in obrambnega odziva pri delu z zakonci. Ko klient začuti, da mu terapevt z empatičnimi odzivi ponudi razumevanje njegove stiske, tes- nobe, napetosti, kar bi se po navadi odražalo v nereguliranem odzivu in zakonskem prepiru, se lažje obvlada, ker mu je terapevt z inter- vencijo validacije pomagal umiriti tesnobna občutja (Hughes 2011, 76). Druga posledica prepoznavanja in sprejemanja njegovega do- življanja pa je, da izgine potreba po umikanju in drugih obrambnih odzivih. Z validiranjem terapevt pokaže, da prepoznava in sprejema različna doživljanja obeh zakoncev. Primer validacije, ki podpira nadaljnje klientovo poglabljanje v lastna boleča čute- nja: »Razumljivo je, da tako čutite...«, »Res je težko, če ni odziva z druge strani  ...  in se po- čutite morda osamljeno, prestrašeno ... kot da ni nikogar, na katerega bi se lahko zanesli ...« 5. EVOKATIVNO ODZIVANJE Beseda »evokativno« se nanaša na nekaj, kar vzbuja močna čustva, spomine ali predstave v posamezniku. Ko je nekaj opisa- no kot »evokativno«, je po navadi mišljeno, da vzbuja ali prikliče intenzivna občutja in podobe. Evokativno odzivanje vključuje uporabo vprašanj in komentarjev, s katerimi želimo klientu prebuditi ali odstreti globlja čustva (Johnson et al. 2005, 64). Želimo mu pomagati, da pride v stik s čutenji, za katera domnevamo, da so pri klientu, ta pa jih še ne prepoznava ozi- roma ga je strah priti v stik z njimi. Evokativna vprašanja prepoznavajo in okrepijo čustva, ki jih klient (vede ali nevede) odriva na stran, so pa zelo pomembna za njegovo psihično funkcioniranje. Terapevt lahko uporabi evo- kativno odzivanje, da pomaga klientom izra- ziti čustva, ki jih sicer izražajo na neverbalen, telesni način (Johnson in Campbell 2021, 95). Pogost način, da pridemo do tega, je uporaba podob ali metafor. Z njimi in drugimi načini evokativnega odzivanja želimo priti do najbolj bistvene ali najgloblje točke posameznikovih čutenj in izkušenj. O funkciji natančnih empa- tičnih refleksij oziroma evokativne empatije je pred desetletji pisala Riceova (Rice 1974, 289). Zanje je značilno, da vključujejo blage, neogro- žajoče osnovne refleksije, katerih namen je, da klienta pripeljejo in zadržijo na globlji ravni doživljanja, kar terapevtu z običajnimi vpraša- nji najverjetneje ne bi uspelo. Zelo pomembno je poudariti, da uporaba vprašanja »zakaj« ni evokativen odziv, saj običajno izzove bolj ab- straktne kognitivne odzive in klienta oddalji od čustvenih vsebin, h katerim ga želimo pripeljati. Terapevtova evokativna vabila kli- enta motivirajo in usmerjajo k natančnejšemu 8 TRETJI DAN 2023 2 raziskovanju novih čustvenih izkušenj, spop- rijemanju z njimi in njihovemu predelovanju. Nekaj primerov: • »Kako vam je, ko se mož obrne stran in vas noče pogledati?« • Po nekaj trenutkih tišine, ko je klient usme- ril pogled proti oknu, terapevt vpraša: »Kaj se zdaj dogaja v vas, v vašem telesu?« • »Ko ga zdaj gledate in vidite žalost na njego- vem obrazu – kaj čutite?« • Žena (jezno): »Ničesar več ne želim in ne pričakujem od njega in najinega odnosa. Ne potrebujem ga več!« Terapevt: »Gospa, kaj vse je se moralo zgoditi, kaj vse ste morali doživljati, da ste prišli do tega, da ne potre- bujete ničesar več od svojega moža?« Terapevt se bo osredotočil na to, kako, kdaj, kje in kaj so posameznikove izkušnje, da bi poglobil in razširil prvine čustvene izkušnje. Primer: • »Kdaj se pojavi ta občutek obžalovanja ali zadrege?« (kdaj) • »Kje v telesu čutite to močno bolečino ozi- roma krč?« (kje) • »Kako razumete ta krč v želodcu?« (povezo- vanja telesa, čustev in pomena) • »Kaj bi zdaj najraje storili, da bi vam bilo lažje?«, »Kaj običajno storite, ko ste v takšnem stanju?« (povezovanje čutenj in delovanja) Še nekaj primerov, s katerimi terapevt želi priklicati in pomagati klientu, da pride v stik z globljimi čutenji: • »Kako vam je priti na srečanje, na katero ste prišli predvsem zaradi žene ... ko ne pozna- te terapevta, ko ne veste, ali vas bo terapevt lahko razumel ... kako vam je pred tretjo osebo govoriti o svojih osebnih stvareh?« • »Omenili ste, da ko je vaš mož govoril, se je pojavila neka teža v telesu ... v prsnem košu ... če bi ta teža, ta predel telesa lahko spregovoril ... katere besede bi uporabil?« • »Ko je vaš mož govoril o doživljanju svojega očeta, ste se obrnili k njemu in ga tako soču- tno pogledali. Nam lahko poveste, kaj se je dogajalo v vas, da ste celo obrnili stol proti njemu in se tudi dotaknili njegove roke?« • »Gospod, to je bilo zelo zelo močno in ranljivo in tvegano. Bravo. Ali vas lahko prosim, da še enkrat ponovite, kako zelo ste pogrešali vašo ženo, kako ste se počutili osamljenega, ko niste mogli priti do nje?« • »Omenili ste, da je bila vaša babica vedno tam za vas. In da ste se ob njej počutili varno, sprejeto, razumljeno, pomirjeno ... Kaj bi vam ona zdaj rekla, če bi bila tukaj? Kaj bi rekla vašim strahovom?« 6. POGLABLJANJE ČUSTEV Intervencija poglabljanja ali krepitve čustve-ne izkušnje omogoča klientu, da pride v stik s čustvom, ki ga v začetku doživlja zgolj na površju. Terapevtovo posredovanje pomaga izčistiti in poglobiti ključne elemente čustve- ne izkušnje v smeri oblikovanja korektivne čustvene izkušnje. Ta intervencija ima lahko različne oblike: uporaba ponavljanja, metafor, podob, načina komuniciranja, medsebojnega srečanja in ponovnega osredotočenja (John- son et al. 2005, 67). Primeri: • Ponavljanje: terapevt počasi ponovi besede žene, ki jih je pravkar izrekla možu: »Strah me je in težko verjamem, da si res želiš biti z mano. Zares me je strah, zato ti ne pustim, da se mi približaš ali da bi doma pokazala več ranljivosti.« • Način podajanja sporočila: terapevt lahko poglablja čustva s tem, kako komunicira s klientom. Izkušnjo lahko okrepi tako, da se nagne naprej in prilagodi hitrost in glasnost z občutjem, ki se poglablja: počasen in blag ton za bolj ranljiva čustva ali glasnejši, bolj odločen glas za preudarne odzive. • Metafore in podobe: terapevt povzema kli- entova občutja: »Kot bi rekli: ‚Strah me je ti dovoliti priti blizu. Če odprem vrata, če do- volim, da vstopiš, ne vem, kaj se bo z mano zgodilo, kako se bom odzvala, ne vem, koga bom srečala, ne vem, kakšen si ti danes ...‘« • Izmenjava notranjih izkušenj v medse- bojnih srečanjih: »Ali ji lahko to še enkrat 9PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA poveste: ‚Pogrešam te?‘ Se lahko obrnete k njej in ji to še enkrat rečete?« • Ohranjanje osredotočenosti: terapevt oh- ranja čustveno intenzivnost srečanja tako, da preprečuje klientove izhode iz čustvene izkušnje in ostane osredotočen na sedanji trenutek. Terapevt poglablja čustveno izkušnjo z uporabo ponavljanja, metafor, blagim in po- časnim glasom ali uporabo in ponavljanjem klientovih besed. Pomembno je, da ostaja pri novonastalih čustvenih izkušnjah in jih in- tenzivira, da omogoči klientom večjo globino čustvenega doživljanja. Namen poglabljanja sta poudarjanje ključnih izkušenj, ki vplivajo na posameznikovo delovanje ali ga spremi- njajo, in opozarjanje na nove oblike izkušenj, ki so pomembne za posameznikovo čustveno delovanje (Johnson in Campbell 2021, 88). 7. EMPATIČNE DOMNEVE Intervencija empatičnega domnevanja je veliko več kakor zgolj kognitivna interpreta- cija, saj od terapevta zahteva vstop v klientov čustveni sistem in uglašenost z njegovimi potrebami navezanosti, vključno z njegovo izkušnjo ujetosti v negativne vzorce in samo- zaščitnimi strategijami, ki jih uporablja za obvladovanje lastnih čustvenih izkušenj. To intervencijo bi lahko imenovali najboljša ugi- banja ali domneve glede klientovih ključnih čustvenih doživetij (Johnson et al. 2005, 72). Ugibanja nastanejo na podlagi terapevto- vega razumevanja osnovnih procesov naveza- nosti, s pomočjo terapevtove uglašenosti s kli- entovimi temeljnimi občutji (npr. strah pred zapuščenostjo) in s klientovim hrepenenjem po navezanosti, ki je implicirano v njegovih strahovih. Empatične domneve so podobne evokativni empatiji, ki smo jo že omenili (Rice 1974, 289), saj se terapevt uglasi na tiste ključ- ne čustvene vsebine, ki jih klient še ni mogel izraziti z besedami, jih pa nakazujejo njegovi neverbalni elementi ter njegov odnosni po- ložaj. Oblika empatičnih domnev je klientu podana v obliki pomisleka oziroma vprašanja in pospremljena z vabilom k popravku (npr. »Prosim, popravite, če se motim ...«). S to intervenciji terapevt sestavlja nekakšen zemljevid klientovih potreb navezanosti, doživljanja, ki še klientu niso čisto znani. Medtem ko terapevt »riše« ta zemljevid, ga klient usmerja z lastnimi popravki. Za njegov terapevtski proces je zelo pomembno in ko- ristno, da uspe skupaj s terapevtom spoznati temeljne potrebe, ki izhajajo iz navezanosti (Ainsworth 1978), in jih po potrebi uspešneje zadovoljevati. »Če sem prav razumel, pravite, da ga pogre- šate, vendar ko se vam mož približa, ga začnete kritizirati oziroma odrivati. Kot da sta v vas hkrati želja po povezanosti z njim in strah, kaj se bo zgodilo, če se vam bo približal, in kot da je včasih težko to dvoje uskladiti. Kot da en del vas hrepeni po stiku, drugi del vas pa se boji biti spet ranjen ... sem prav razumel?« Primer, ko mož končno naredi čustveni korak, ki si ga je žena dolgo želela, vendar se ta odzove z jezo namesto z navdušenjem. Da bi zaščitil moža, ki je lahko šokiran, da se je žena tako odzvala, in da pomaga pojasniti ženi, zakaj se je ona tako odzvala, kar je lahko tudi zanjo presenečenje, intervenira terapevt z empatično domnevo. »Ja, gospa, jezni sta nanj, čeprav se je odprl. Pravi, da želi biti z vami. Namesto da bi bili preprosto veseli, ker ste si to vedno želeli, vas je to morda rahlo šokiralo, ker ga niste navaje- ni takšnega – čustveno odprtega. In ne vem, ali vam to zdaj ustreza, vendar se zdi, da obstaja del vas, ki želi sprejeti to odprtost, ker je to tisto, kar ste si vedno želeli – vendar obstaja tudi drugi del, ki temu ne zaupa. Če mu zdaj greste naproti, vas je lahko morda strah, da je to le začasno in si bo premislil in se umaknil? Kako se vam to zdi?« Ena od oblik empatične domneve, ki krepi čustveno angažiranost obeh zakoncev, je vzpostavljanje oziroma tako imenovano »sejanje« navezanosti (Johnson 2019, 146). Ta intervencija se uporablja za ozaveščanje potreb po navezanosti, ki jih zavirajo klientovi strahovi, ter za prepoznavanje hrepenenj in 10 TRETJI DAN 2023 2 potreb, ki bi jih morala izpolniti pomembna druga oseba. Intervencija pomaga klientom videti preko strahov, povezanih s potrebami, ki so podlaga nefunkcionalnih vzorcev (Jerebic 2014, 75). »Sejanje« navezanosti odpira nove možnosti za povezave. S tem, ko postane zatrto hrepenenje po navezanosti vidno, eksplicitno, postane odgovor in zdravilo za nezadovoljene potrebe glede povezanosti. Ta intervencije pomagajo klientom, da se zmorejo soočiti s strahovi, da upajo tvegati in tako priti do zadovoljnejših in varnejših odnosov. Primeri empatičnih domnev, ko terapevt pripravlja na- stavke za prepoznavanje in izražanje potrebe po navezanosti: • Ko klient izrazi, da ne more nečesa narediti, in se proces zaustavi, terapevt nadaljuje: »Torej se nikoli ne bi mogli obrniti k njej in ji reči: ‚Potrebujem te in si želim imeti pomembnejše mesto v tvojem življenju?‘« • Nato se terapevt posveti strahu, ki klienta ovira, da bi bil čustveno bolj povezan s svojo ženo. Pri tem omeni klientov strah pred bližino, strah, povezan s potrebo po nave- zanosti. »Torej se nikoli ne bi mogli obrniti k njej in ji povedati, da vas kritika preveč prizadene in se zaradi nje sprašujete o lastni vrednosti? Tisto, kar si resnično želite, je, da se v njenem srcu počutite spoštovanega, sprejetega in varnega. Drži?« Razprava ali povzetek nekega procesa ali primera je posebna vrsta intervencije empa- tične domneve, ki se najpogosteje uporablja, ko klienti ne želijo raziskovati lastne izkušnje (Furrow et al. 2022, 78). Uporablja se, kadar druge evokativne strategije pri spodbujanju čustvenega doživljanja niso učinkovite. To je neogrožajoča intervencija pripovedovanja zgodbe o primeru, ki je podoben klientovi stiski, zato bi bila lahko koristna za klienta. Pogosto gre za metaforičen opis ključnih elementov klientovega negativnega vzorca z domnevnimi osnovnimi čustvi, vtkanimi v pripoved. Zgodba povezuje klientova dejanja z domnevnimi osnovnimi čustvi. Terapevt lahko vnaprej pripravi to intervencijo in jo uporabi na naslednjem srečanju. V njej opiše stanje in doživljanje drugega para ali družine, da bi se klienta lažje prepoznala v podobni zgodbi, kakor da bi rahlo spremenjeno zgodbo projiciral na filmsko platno in jo klienta zdaj gledata. Ker se s projiciranjem njunega pri- mera v neko drugo zgodbo ustvari distanca, klienta lažje sledita zgodbi, za katero vesta, da je tudi njuna, in potem lažje o njej razmišljata in se začneta pogovarjati. 8. PRESTREČI »KROGLO« Prestrezanje krogel je intervencija, ki se uporablja ob agresivni pripombi enega od zakoncev, ko terapevt z empatično domnevo spretno prestreže »kroglo«, še preden klientov oster komentar rani drugega zakonca in bi sprožil reaktivno samozaščitno potezo odmika ali povratni napad (Furrow et al. 2022, 80). Ta intervencija se je razvila kot odgovor na obču- tljive trenutke, ko en klient tvega, da bo razkril neko novo ranljivo izkušnjo, drugi klient oziroma sozakonec pa se odzove z obtožbami in nezaupanjem. Recimo, da mož, ki se po navadi zapira, končno naredi pogumen korak ter spregovori o lastnem ranljivem občutju in strahu, da bi ga žena videla kot nesposobnega, vendar doživi ženino posmehovanje. Zato je zelo pomembno, da terapevt zna predvideti, da je lahko nova izkušnja ali moževo razkritje za ženo pravi mali šok, še posebej če ta izkušnja prej še nikoli ni bila podeljena. Pogosto se pojavi potreba po tej interven- ciji takrat, ko začneta zakonca ali družinski člani med seboj deliti bolj ranljive izkušnje (Maroda 2009, 136). Kot že opisano, ni težko samo za družinskega člana, ki prvič deli neko občutljivo vsebino, temveč tudi za druge, ki to prvič slišijo. Mnogi se nehote odzovejo z nezaupanjem, obtoževanjem ali minimalizi- ranjem, ker niso navajeni in ker je to povsem nov odziv nekoga, od kogar tega niso pričako- vali. Primer: šestošolec Miha jokaje in ranjen razkrije: »Nihče me ne razume. Ne marate me. Hočete, da odidem.« Oče vskoči in reče: »Če bi želeli, da odideš, bi ti povedali! Nobenega 11PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA razloga ni, da tako govoriš. Ni razloga, da bi se tako počutil.« Terapevt poseže v njun pogovor z namenom, da zavaruje Mihovo doživljanje, in reče očetu: »Ko je Miha pravkar tvegal, da vam pove o svojem strahu, da ga ne želite v družini, ste ga hitro prekinili in rekli, da ni raz- loga, da bi se tako počutil. Zdi se, kot da vam je bilo težko slišati, da se res počuti nerazumlje- nega in osamljenega; in ko ste ga hoteli, sicer z najboljšim namenom, pomiriti, ste nehote minimalizirali njegovo doživljanja in čustva. Kako vam je to slišati?« Ta intervencija se lahko uporabi tudi v za- četni fazi terapije, ko lahko dva nepomirjena in jezna zakonca drug drugemu namenita več nereguliranih ciničnih ali neprijaznih obtožb (Johnson 2019, 144). Žena pove, da se v njunem odnosu počuti čisto samo, na to pa mož odvrne, da je takšna kot vsa njena družina, v kateri vsi zgolj tarnajo in so negativistični. Terapevt pre- kine njun pogovor, reflektira trenutni proces in ga želi z empatično domnevo preoblikovati. »Gospod, zdi se, kot da težko slišite, če vaša žena reče, da se počuti osamljeno, in se potem zaščitite z obtožbami o njeni družini. Kakor da ne veste, kako bi ji povedali, da vas boli, ko slišite, da se počuti osamljeno. Kakor da ste jo razočarali in ste kot mož neuspešni? Ali prav razumem?« Obstaja pa tudi potreba, da terapevt zaščiti klienta samega pred sabo, ko ta začne podajati slabšalne in obtožujoče stvari o sebi ali v svoji domišljiji sliši namišljene obtožbe od drugih (Furrow et al. 2022, 81). Tomaž se spopada z depresijo in obsojanjem samega sebe. Pove, da se nima kaj pritoževati, ker je drugim še težje, in da si najbrž sam ne zasluži nič boljšega. Te- rapevt prekine Tomaževo pripovedovanje z na- menom, da ubesedi njegovo agresivno občutje, in skuša reflektirati trenutni proces: »Samo malo, Tomaž! Povedali ste mi, kako težko vam je bilo ob vseh stvareh, ki so se zgodile v vaši družini in službi: mama je zbolela, izgubili ste službo, ni se izšlo z Manco, za katero ste upali, da bosta postala par ... in če vas prav razumem, mi zdaj pravite, da se ne smete pritoževati, biti jezni, in da si ne zaslužite boljšega življenja. Kakor da ste se polagoma, potem ko ste opazili, da ste sami in ni nikogar, ki bi slišal vašo stisko in opazil vaše ogromne izgube, obrnili proti samemu sebi, se jezili nase, se kaznovali, in del tega, je da ne smete ničesar več pričakovati … Ali prav razumem?« Terapevt skuša »prestreči kroglo ali udarec«, ki ga je klient usmeril proti sebi. To stori s povzemanjem terapevtskega procesa tukaj in zdaj in skuša preoblikovati klientov reaktivni odziv. Kako? Tako, da mu v okviru te- orije navezanost razloži, da je razumljivo, da se posameznik v trenutkih osamljenosti in obu- panosti lahko zapre, in da se je tvegano takrat odpirati. Slednje pa počne zdaj, na terapiji, kar je nov odziv na isto težko stanje, in to potem skušata utrjevati v terapevtskem procesu. 9. SLEDENJE IN PRESTRUKTURIRANJE Terapevtski pristopi, ki izhajajo iz teorije na-vezanosti, predpostavljajo, da sprememba ne izvira le iz nove čustvene izkušnje, temveč iz novega stika in interakcij, ki izhajajo iz te nove čustvene izkušnje (Johnson 2005 et al., 80). Če je prvi ključni element procesa spre- membe ukvarjanje s temeljnimi čustvenimi ranljivostmi, zlasti s strahovi, neizpolnjenimi hrepenenji, žalostjo, izgubo in sramom, je drugi element ta, da so novi vidiki čustvenih izkušenj pretvorijo v dejanja in jih klient izrazi v interpersonalnem kontekstu (Johnson 2019, 28). Zato je izredno pomembno, da je terapevt spreten pri uporabi intervencij sledenja in prestrukturiranja. Če je prva intervencija namenjena prepoznavanju vzorcev, pa je druga namenjena preoblikovanju in prestruk- turiranju interakcij s pripravo in oblikovanjem novih dogodkov, ki spreminjajo vzorce vsto- panja v odnos in regulacije čutenj v odnosu s sabo in z drugimi. Pogosto je koristno, da terapevt začne ali nadaljuje terapevtski proces tam, kjer klienti trenutno so. To lahko dela z intervencijo slede- nja in reflektiranjem klientovega trenutnega vzorca odzivanja v najpomembnejših odnosih. 12 TRETJI DAN 2023 2 V tem procesu terapevt nariše zemljevid tako imenovanega odnosnega vzorca ponavljajočih se sprožilnikov in tipičnih odzivov in pomaga klientom, da dobijo uvid v ta (pogosto neza- vedni) program, ter jim pomaga, da prevza- mejo odgovornost za nadaljnje delovanje tega vzorca. To pomeni, da prepoznajo, kaj sproža njihove neustrezne reakcije, ter da se zaveda- jo, kakšni so njihovi tipični vedenjski odzivi, ko zaznajo ogrožajoč sprožilnik. Primer: Terapevt: »Torej, sinoči sta se skregala, in ko je vaš mož rekel: ‚Zelo sem razočaran, ker me ignoriraš,‘ ste bili sprva šokirani, nato pa ste se odzvali s kritiko in obrambnim napadom v smislu, saj vas je on že prej leta ignoriral.« Prepoznavanje teh vzorcev ustvarja meta- perspektivo za kliente. Intervencija sledenja jim daje priložnost, da globlje povežejo lastno notranje doživljanje in odzivanje v medse- bojnih odnosih. Prav tako pa jim pomaga, da izstopijo iz začaranega kroga medsebojnega obtoževanja, ko ugotovijo, da resnična težava niso oni sami ali druga oseba, temveč ponav- ljajoči se vzorec. 10. SKLEP Na koncu bomo povzeli predstavljene in-tervencije. Bistvo empatične refleksije je povzeti in ubesediti najbolj pereča klientova doživljanja, medtem ko je ključna vsebina validacije ali potrjevanja sporočanje sprejema- nja in prepoznavanja legitimnosti njegovega doživljanja. Cilj evokativnega odzivanja je klientu pomagati prebuditi in odstreti globlja občutja, s katerimi morda še ni v celoti v stiku. Intervencija poglabljanja čustev je naravno nadaljevanje evokativnega odzivanja. Potem ko klient pride v stik z nekim čutenjem, želimo tukaj še dodatno poglobiti in okrepiti to ču- stveno izkušnjo. Pri empatičnem domnevanju želimo podobno kakor pri evokativni empa- tiji klientu pomagati prepoznavati temeljne potrebe navezanosti in nepomirjena občutja. To naredimo v obliki ponujenih sočutnih in razloženih domnev, ki so pospremljene z vabili k popravku. Pri intervenciji ‚prestreči kroglo‘ želimo zaščititi napadanega zakonca, pri zadnji intervenciji sledenja in prestrukturiranja pa smo zgolj nakazali smer intervencij, ki se že dotikajo interpersonalne in sistemske ravni. REFERENCE Ainsworth, M. D. S. 1978. Patterns of attachment: a psychological study of the strange situation. New Jersey, New York, London: Wiley. Bowlby, J. 1969. Attachment: Attachment and Loss, Vol. I., New York, Basic Books, št. 1. Furrow, J. L., Johnson, S. M., Bradley, B., Brubacher, L., Campbell, T. L., Kallos-Lilly, V., Palmer, G., Rheem, K., Woolley, S. 2022. Becoming an Emotionally Focused Therapist: The Work- book (2nd ed.). New York, London: Routledge. Gostečnik, C. 2011. Inovativna relacijska družinska terapija : ino- vativni psiho-biološki model. Ljubljana: Brat Frančišek; Teološka fakulteta. Hughes, D., A. 2011. Attachment – focused family therapy. New York: W. W. Norton & Company. Johnson, S.  M., Bradley, L., Furrow, J. L., Lee, A., Palmer, G., Tilley, D., Woolley, S. 2005. Becoming an Emotionally Focused Therapist: The Workbook. New York, London: Routledge. Johnson, S. M. 2019. Attachment theory in practice: Emotionally focused therapy (EFT) with individuals, couples, and families. New York, London: Guilford Publications. Johnson, S. M., Campbell, T. L. 2021. A primer for emotionally focused individual Therapy (EFIT): Cultivating fitness and growth in every client. New York, London: Routledge. Jerebic, D. 2014. Prevara kot oblika regulacije občutja zavrženosti v zakonskem in političnem odnosu. Tretji dan 43, (5/6): 75–82. – – –. 2021. Vloga mehanizmov prenosa nasilnih vsebin v relacij- ski zakonski terapiji. V: Jerebic, S., (ur.), et al. Nasilje : od razume- vanja vzrokov k iskanju rešitev. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba; Ljubljana: Teološka fakulteta, str. 83–103. Maroda, K. J. 2009. Psychodynamic techniques: Working with emo- tion in the therapeutic relationship. New York, London: Guilford Press. Rice, L. N. 1974. The evocative function of the therapist. Innovati- ons in client-centered therapy. Toronto: John Wiley & Sons. 13 Foto: Sara Mumelj 14 TRETJI DAN 2023 2 1.01 Izvirni znanstveni članek DR. SARA JEREBIC Razumevanje partnerskih odnosov skozi teorijo intimnosti in navezanosti Understanding partner relationships through intimacy and attachment theory Povzetek: Partnerski odnosi so lahko prijetni in radostni, lahko pa so tudi polni nezadovoljstva, bolečine in trpljenja. Pomembno vlogo pri razumevanju kompleksnih dinamik predstavljata teorija intimnosti in teorija navezanosti. Teorija navezanosti v otroštvu se preseli v svet odraslih partnerskih odnosov in s stili navezanosti oblikuje intimnost med partnerjema. Razumevanje intimnosti skozi teorijo navezanosti omogoča globje razumevanje izzivov, s katerimi se srečujejo pari in terapevti v zakonski terapiji. V tem članku predstavljamo pomen povezanosti obeh teorij, ki ponujata širši vpogled v razumevanje zapletov v partnerskih odnosih. Ključne besede: partnerski odnosi, teorija navezanosti, stili navezanosti, teorija intimnosti, zakonska terapija Abstract: Partner relationships can be pleasant and joyful, but they can also be full of discontent, pain and suffering. Intimacy theory and attachment theory play an important role in understan- ding these complex dynamics. Attachment theory in childhood is carried over to the world of adult partner relationships and shapes the intimacy between partners through attachment styles. Understanding intimacy through attachment theory provides a deeper understanding of the challenges faced by couples and therapists in marital therapy. In this article, we present the importance of linking the two theories, which offer a broader insight into understanding the complications in partner relationships. Keywords: partner relationships, attachment theory, attachment styles, intimacy theory, mari- tal therapy 1. UVOD Intimni partnerski odnosi so »nekaj naj-bolj zapletenega v človeškem doživljanju« (Gostečnik 2010, 319). Imajo potencial za ustvarjanje zadovoljstva in izpolnjenosti ali pa bolečine in trpljenja (Firestone in Catlett 2009, 13). Zakaj intimnost mnogim partnerjem predstavlja nevarnost in zakaj so partnerski odnosi tako kompleksni, lahko razumemo in raziskujemo skozi različne teoretske okvire. Med pomembnimi teorijami, ki odstirajo di- namiko partnerskih odnosov, izstopata teorija 15PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA intimnosti (Prager 1995) in teorija navezanosti (Bowbly 1969, 1980; Ainsworth 1978). Teorija navezanosti govori o stilih navezanosti, ki se razvijejo glede na kakovost interakcij s starši in vplivajo na oblikovanje notranjih modelov sebe in drugih. Ti notranji modeli iz otroštva, k temeljijo na čustveni interakciji med otrokom in skrbnikom, se prenesejo v odrasle partner- ske odnose in zaznamujejo intimnost. Za par- tnerje, ki niso varno navezani, bližina lahko predstavljala določeno nevarnost, strah jih je ranljivosti (Jerebic in Jerebic 2017, 10). Raziska- ve so pokazale, da odsotnost zaupanja lahko zavira posameznikovo nagnjenost k spuščanju v medosebno ranljivo vedenje, kar omejuje priložnosti za intimne dogodke in razvoj občutkov intimne varnosti (Cordova in Scott 2001, 16). Povezava med teorijo intimnosti in teorijo navezanosti je ključna za razumevanje partnerskih odnosov tako za partnerje kot tudi za zakonske in družinske terapevte. 2. INTIMNOST V PARTNERSKEM ODNOSU Intimnost v partnerskem odnosu je eden izmed prvih natančneje opredelil Gilbert (Gilbert 1976), ki je partnersko intimo opisal kot globoko izmenjavo verbalne in neverbal- ne komunikacije med dvema osebama, kar pomeni globoko obliko sprejemanja drugega kot tudi zavezanost odnosu (Gilbert 1976, 221). Kasneje so številni strokovnjaki intimnost poj- movali zelo različno, strinjali pa so se v tem, da je intimnost proces z več različnimi dimenzi- jami (Cordova in Scott 2001, 75; Laurenceau, Barrett in Pietromonaco 1998, 1238; Schaefer in Olson 1981, 47). Schaefer in Olson (1981, 50) navajata sedem različnih dimenzij: čustveno, socialno, spolno, intelektualno, rekreacijsko, duhovno in estetsko. Waring (Waring 1984, 187) navaja osem različnih vidikov zakonske intimnosti: razrešitev konflikta, naklonjenost, povezanost, spolnost, identiteta, kompatibil- nost, izraznost in avtonomija. Kasneje je Karen Jean Prager po pregledu različne literature, ki je intimnosti definirala v večplasten koncept, sestavljen iz intimnega vedenja in intimnega izkustva (1995, 16–18). Predpostavila je, da je za zadovoljujočo in- timnost potrebnih več intimnih interakcij, sestavljenih iz delitve osebnih izkušenj iz- ključno s partnerjem, ustvarjanje pozitivnega čustvenega vzdušja med partnerjema ter občutek, da te partner sliši in razume (Prager 1995, 26). Dejanje, ki se najpogosteje navaja kot primer intimnosti, je deljenje lastnih misli in občutkov oziroma samorazkrivanje (Prager 1995, 190). Intimnost je tako razumljena kot večdimenzionalni relacijski koncept, ki je sestavljen iz sposobnosti zaupanja drug dru- gemu ter deljenja misli in občutkov ter vklju- čuje prijateljstvo in spolnost (Mills in Turnbull 2001, 301). 2.1 INTIMNOST KOT MEDOSEBNI PROCES Intimnost kot posledica procesa se začne, ko ena oseba (govorec) drugi osebi (posluša- lec) pove osebno pomembne in razkrivajoče informacije o sebi (Reis in Shaver 1988, 378). Gre za razkrivanje dejanskih informacij, misli in čustev, ki se lahko nadalje izražajo tudi ne- verbalno npr. spogledom, dotikom, držo telesa (Patterson 1984, 113–116). V nadaljevanju pro- cesa intimnosti je pomembno, da se poslušalec odzove na oseben način, in sicer tako, da tudi sam razkrije zasebne informacije, ki izražajo čustva in se kažejo v vedenju. Za govorca je po- membno, da je poslušalec razumel, kar mu je govorec sporočil, in se na to s svojimi beseda- mi in vedenjem tudi primerno odzval. Tako sta pri samem procesu, ki je relacijski, pomembni dve komponenti: samorazkrivanje in partner- jeva odzivnost (Reis in Shaver 1988, 378–379). 2.1.1 INTIMNOST KOT DELJENA RANLJIVOST Samorazkrivanje pogosto vključuje razkri- vanje neprijetnih občutkov, kot so žalost, sram, strah ali misli o neuspehu, razočaranju, zmedi, obenem pa tudi deljenje pozitivnih izkustev, kot so sreča, veselje, ponos. V razkrivanje so 16 TRETJI DAN 2023 2 lahko vključeni tudi najlepši spomini ali skriv- nosti (Cordova in Scott 2001, 76). Za razliko od razkrivanja dejanskih informacij oziroma golih dejstev o sebi naj bi razkrivanje čustev ustvarilo višjo stopnjo intimnosti, saj pos- lušalcu nudi priložnost, da podpre in potrdi temeljne vidike samopodobe osebe, ki se je samorazkrila (Reis in Shaver 1988, 378–379). Obenem pa čustveno samorazkrivanje bolj pogosto vodi k izpolnjevanju medosebnih potreb in s tem še dodatno spodbuja intimnost (Laurenceau et al. 2004, 63). Thompson in Walker sta tako čustveno intimnost opredelila kot delitev najglobljega življenja, izražanje in poslušanje občutkov, misli, želja, dvomov, radosti in strahov, razumevanje in sprejema- nje resničnega jaza drugega (Thompson in Walker 1989, 846). Susan Johnson (Johnson in Greenberg 1994) pa je opredelitev intimnosti na kratko dopolnila z vidika na čustva osredi- njene perspektive, in sicer kot sposobnost biti ranljiv in sprejeti ranljivost partnerja. 2.1.2 ODZIVNOST KOT GRAJENJE INTIMNOSTI Medosebni model procesa intimnosti so La- urenceau, Barrett in Pietromonaco razširili z vključitvijo dojemanja partnerjevega razkriva- nja in samorazkrivanja. Menijo, da v procesu intimnosti k razvoju le-te prispeva dojemanje, da je partner odziven (1998b, 1248). Obenem se intimnost ne nanaša zgolj na dejanja samorazkrivanja, temveč tudi na interakcijo, v sklopu katere se samorazkriva- nje potrjuje in vrača (Cordova in Scott 2001, 76). Prav partnerjeva odzivnost je tako poleg samorazkrivanja najbolj pomemben element pri razvoju intimnosti. Partnerja sta odzivna takrat, kadar se s svojim vedenje odzivata na želje in potrebe drug drugega (Derlega in Berg 1987, 105). Pri partnerjevi odzivnosti imajo pomembno vlogo empatija, sočutje in razumevanje. Nevroznanstvene raziskave so pokazale, da je sočutje odvisno od sistema zrcalnih nevronov, ki izzovejo čustveno stanje v enem partnerju kot odziv na čustveno stanje drugega par- tnerja in mu tako omogočajo začutiti njegovo bolečino. Pri empatiji gre za razumevanje not- ranje izkušnje druge osebe (Siegel in Hartzell 2003, 224), ki najprej vidi čustveno izražanje drugega in nato začuti čustvo v svojem telesu (Johnson 2011, 160). Barbara Simonič navaja prispodobo, da so možgani osebe, ki opazu- je, vgrajeni v telo osebe, o kateri razmišlja (Simonič 2010, 155–156). Kadar sta torej oba partnerja empatična in se zmoreta pogovarjati sočutno in spoštljivo, se bo vsak od njiju poču- til razumljenega in ovrednotenega (Firestone in Catlett 2006, 23) oziroma se bo »čutil čute- nega« (feeling felt) (Johnson 2011, 160). Kadar je med partnerjema vzpostavljena empatija, se obenem sprošča tudi hormon oksitocin, ki krepi njuno medsebojno vez in pomirja stres (Fishbane 2013, 9). Proces oblikovanja intimnosti pojasnjuje teorija o intimnosti, katero sta kasneje zasno- vala Cordova in Scott (Cordova in Scott 2001), ki menita, da se intimnost ustvari tedaj, ko oseba ob izražanju telesne in čustvene ran- ljivosti čuti partnerjevo varnost in tolažbo. Govorita tudi o razvoju intimne varnosti, ki je povezana z razvojem medosebnega zaupanja in vključuje napovedljivo verjetnost okrepit- ve medosebne ranljivosti, razvoj zanesljivega in varnega odnosa s partnerjem ter poveča- nje zaupanja v partnerjeve pozitivne odzive (Cordova, Gee in Warren 2005, 220). Za merjenje intimne varnosti sta tako Cordova in Scott sestavila vprašalnik iz petih medse- bojno soodvisnih dejavnikov: sproščenost pri spuščanju v čustveno ranljiva vedenja s partnerjem (čustvena varnost); sproščenost pri vstopanju v stanje telesne in spolne ran- ljivosti (telesna/spolna varnost); sproščenost glede ranljivosti, ki jo predstavlja biti to, kar si (varnost biti ti); sproščenost glede ranljivosti, povezane s skupnim pojavljanjem v javnosti (varnost v javnosti); in sproščenost glede ran- ljivosti, povezane z izražanjem nestrinjanja (varnost v nestrinjanju). Posamezniki, ki so poročali o višjih stopnjah intimne varnosti, so poročali tudi o večjem zaupanju v svoj 17PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA odnos, večji zavezanosti odnosu in večjem splošnem zadovoljstvu z odnosom. Avtorja vprašalnika menita, da odsotnost zaupanja lahko zavira posameznikovo nagnjenost k spuščanju v medosebno ranljivo vedenje, kar omejuje priložnosti za intimne dogodke in razvoj občutkov intimne varnosti (Cordova in Scott 2001, 16). Postati ranljiv v medosebnem kontekstu tako pomeni privzeti vedenje, s katerim posa- meznik tvega, da ga bo drugi kaznoval. Iz tega sledi, da kar koli bo posameznik morda storil in je bilo v preteklosti povezano z nenaklonje- nim odzivom drugih, predstavlja tveganje za medosebno ranljivost (Cordova in Scott 2001, 76). To lahko povežemo s preteklimi zloraba- mi in odzivom, ki ga je bil otrok ali kasneje odrasli deležen ob razkritju svojih čustev: če je bil npr. v preteklosti ob izražanju določenih čustev zavrnjen, potem mu lahko izražanje tovrstnih občutij povzroča več težav kot po- samezniku, ki je bil ob izražanju tovrstnih čustev v preteklosti sprejet (Cordova, Gee in Warren 2005, 220). Mnogo partnerjev ima težave z razvijanjem in vzdrževanjem intimnih odnosov z drugimi, saj jim ne uspe zagotoviti globokega občutka čustvene bližine, ki je potrebna za optimalno delovanje (Collins in Feeney 2004, 163). Osebnostne lastnosti posameznika in individualne razlike, vključno z motivi, potre- bami in cilji, tako lahko v vsaki fazi procesa intimnosti vplivajo na vedenje osebe in njeno razlago partnerjevega vedenja (Reis et al. 1996, 523–525), določen vpliv pa ima tudi poznavanje sebe (Carlson in Sperry 2010, 4). Da bi lahko razumeli proces intimnosti in raziskali indi- vidualne sposobnosti intimnega navezovanja, moramo najprej razumeti teorijo navezanosti, ki nudi vpogled v vlogo zgodnjih družinskih odnosov (Collins in Feeney 2004, 163–164). 3. INTIMNOST IN STILI NAVEZANOSTI Formulacije stilov navezanosti odraslih ro-mantičnih odnosov izhajajo iz raziskav o navezanosti, ki jih je prvi izvedel John Bowlby. Skušal je razložiti, zakaj dojenčki doživljajo močna čustva ob separaciji z mamo. Ko mama ni prisotna, se ob bolečini in strahu sproži navezovalno vedenje (Bowlby 1988, 95). Mary Ainsworth in sodelavci so za pridobitev navezovalnega vedenja v raziskavi uporabili tujo situacijo (strange situation). Opazovali so odziv otroka, ki bil v sobi najprej sam z materjo, nato pa sam z raziskovalcem, ki je bil zanj tujec. Ugotovili so, da je otrok doživel največ tesnobe ob odsotnosti matere in priso- tnosti tujca (Ainsworth 1978, 36). Na podlagi ugotovitev so opredelili tri stile navezanosti, ki so bili značilni za dojenčke oziroma so postali njihov notranji delovni model: varna navezanost, negotova izogibajoča navezanost in negotova ambivalentna navezanost. Drugi raziskovalci so kasneje stile navezanosti pre- oblikovali, in sicer so dodali četrto kategorijo, za katero je značilno menjavanje različnih navezovalnih strategij, in jo poimenovali de- zorganizirana navezanost (Main in Solomon 1990, 123–124). Stile navezanosti, ki so jih opazili pri otrocih, sta Cindy Hazah in Phillip Shaver (Hazan in Shaver 1987) zaznala tudi v odraslih intimnih odnosih, ko sta 620 udeležencev spraševala o odnosih, ki so jih v otroštvu imeli s starši. Kasneje je Kim Bartholomew (Bartholomew 1990b) naredila nov model od- rasle navezanosti, ki je temeljil na Bowlbyjevi trditvi, da vzorec navezanosti odraža delovne modele sebe in drugega. Štirje stili naveza- nosti v odraslosti tako izhajajo iz različnih kombinacij mnenj, ki ga ima posameznik o sebi in o drugih. Sebe lahko vidi pozitivno ali negativno oziroma se vidi kot vrednega ali nevrednega ljubezni in pozornosti. Podobno so lahko tudi modeli drugih pozitivni ali nega- tivni. Druge lahko vidi, kot da so mu dostopni oziroma na voljo ali pa kot nezanesljive in zavračajoče (Feeney 2008, 461). V nadaljeva- nju predstavljamo sistem štirih odraslih stilov navezanosti (Tabela 1), ki jih je Bartholomew definirala kot delovne modele sebe in drugega (1990 v Feeney 2008, 461). 18 TRETJI DAN 2023 2 3.1 VARNA NAVEZANOST IN INTIMNOST Za varno navezane posameznike so značil- ni skrb, intimnost, podpora in razumevanje. Nimajo težav s čustveno bližino in s partnerji imajo tople odnose, ki so zaznamovani z odziv- nostjo. Pozitivno gledajo nase, na partnerja in na njun odnos. Varna navezanost se pozitivno povezuje z intimnostjo in koherenco (Bartho- lomew 1991, 227–229). Intimne odnose cenijo in so jih sposobni ohraniti, ne da bi izgubili osebno avtonomijo. Stil varne navezanosti omogoča bližino in povezanost z drugimi (Co- llins in Feeney 2004, 173–175). Glede procesa intimnosti v smislu samorazkrivanja čutenj za varno navezane posameznike velja, da par- terju razkrijejo več svojih čutenj kot nevarno navezani, prav tako imajo boljšo interakcijo z drugimi (Mikulincer in Nachshon 1991, 324). V spolnosti partnerja lahko svoje želje in ran- ljivost razkrivata brez strahu pred zavrnitvijo. Spolnost doživljata kot izpolnjujočo, zadovo- ljujočo in povezujočo (Johnson 2011, 193). 3.2 PREOKUPIRANA NAVEZANOST IN INTIMNOST Preokupirano navezani posamezniki so tes- nobno navezani, sebe doživljajo kot nevredne ljubezni in druge ocenjujejo bolj pozitivno. Želijo si več čustvene bližine in zaradi morebi- tne zavrnitve doživljajo tesnobo. Skrbi jih, da jih drugi cenijo manj kot oni cenijo sami sebe. Pogosto so preveč odvisni od svojih partner- jev in se krivijo za pomanjkanje pozornosti (Bartholomew in Horowitz 1991, 227−228). Bolj so osredotočeni na zadovoljevanje svojih potreb po intimnosti, obenem pa jim primanj- kuje potrebnih sposobnosti, da bi se lahko resnično odzvali na druge in razvili odnos, ki si ga želijo (Collins in Feeney 2004, 175−176). 3.3. ODKLONILNO IZOGIBAJOČA NAVEZANOST IN INTIMNOST Odklonilno izogibajoči posamezniki imajo odklonilen odnos do globlje povezanosti oziroma si želijo samostojnosti in neodvisno- sti. Gre za visoko stopnjo izogibanja in nizko stopnjo anksioznosti, zato se izogibajo inti- mnosti in se dobro počutijo brez tesnih stikov. Ne zanašajo se na druge in jim težko zaupajo. Imajo visoko samozavest in sebe vidijo bolj pozitivno kot druge. Kadar v odnosu doživijo zavrnitev, čustev ne izrazijo, temveč se umak- nejo in zanikajo svoje potrebe po navezanosti (Bartholomew in Horowitz 1991, 227−228). Partnerjevo vedenje doživljajo negativno in se želijo pred njim zaščititi, tako pa ogrozijo sposobnost, da bi lahko videli partnerjevo pri- jaznost in dobro voljo (Collins in Feeney 2004, 180). Posamezniki, ki so tako izogibajoče navezani in imajo težave s čustveno bližino in odvisnostjo od drugih, so v spolnosti usmerje- ni nase, na svoje senzacije, tehnike. Poudarek je na orgazmu in ne poljubljanju ter nežnem dotikanju (Johnson 2013, 116). Povezanost z drugo osebo je drugotnega pomena. Tovrstna brezosebna spolnost je strupena za odnos. Par- tner se počuti izkoriščenega, kot da je objekt, ne čuti se cenjenega (Johnson 2011, 187). Raz- iskave kažejo, da nove tehnike lahko trenutno povečajo vzburljivost, na dolgi rok pa dejansko zmanjšajo vzburjenje, ki se kaže v manjšem številu orgazmov (Johnson 2013, 116−117). 3.4 PLAŠLJIVO IZOGIBAJOČA NAVEZANOST IN INTIMNOST Plašljivo izogibajoče navezani posamezniki nase in na druge gledajo negativno (Griffin in Bartholomew 1994, 431). Sebe doživljajo kot nevredne, druge pa kot zavračajoče in nezanesljive. Želijo si intimnosti, vendar se izogibajo situacij, v katerih bi se lahko počutili ranljive, zato ogrozijo možnost, da bi lahko vzpostavili zadovoljujoč intimen odnos, v ka- terem bi lahko spremenili svoj pogled na bli- žnje odnose. Pri tovrstnem stilu gre za visoko stopnjo izogibanja in anksioznosti. Plašno izogibajoča navezanost se negativno povezuje s samozavestjo, samorazkrivanjem, koherenco in intimnostjo (Bartholomew in Horowitz 1991, 230). Tesnobno izogibajoči posamezniki 19PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA v spolnosti doživljajo več čustvene vpletenosti kot odklonilno izogibajoče navezani, vendar jim sama spolnost ni pomembna (Johnson 2011, 189), temveč jo uporabljajo kot dokaz za to, koliko so ljubljeni. Ker so zelo občutljivi na zavrženost, jim spolnost služi kot zagotovilo, da so cenjeni in želeni (Johnson 2013, 118). Gre za lajšanje strahov v navezanosti, glavno prisotno čustvo pa je anksioznost (Johnson 2011, 190). Tabela 1: Odrasli stili navezanosti, ki jih je Bartholomew (1990 v Feeney 2008, 461) definirala kot delovne modele sebe in drugega. PODOBA O SEBI Pozitivna Negativna PO D O BA O D R U G IH Po zi tiv na VARNO NAVEZANI • sproščeni glede intimnosti • samozavestni in neodvisni • imajo pozitivna pričakovanja glede odnosov PREOKUPIRANO NAVEZANI • hlepijo po pretirani intimnosti • manjka jim samozavesti • prek odnosov želijo izpolniti svoje potrebe po odvisnosti N eg at iv na ODKLONILNO IZOGIBAJOČE NAVEZANI • niso sproščeni glede intimnosti • samozadostni • odnose vidijo kot nebistvene PLAŠLJIVO IZOGIBAJOČE NAVEZANI • strah jih je intimnosti • manjka jim samozavesti • želijo si bližnjih odnosov, vendar jih je strah zavrnitve Če strnemo izsledke teorije navezanosti, lahko vidimo, da se stili navezanosti, ki so bili v otroštvu vzpostavljeni s starši, ponovijo tudi v odraslih intimnih odnosih (Solomon and Tatkin 2011, 3). Tudi Bowlby je dejal, da navezovalni stili vplivajo na posameznika od zibelke do groba (1982, 129). Otrok ponotranji zgodnje izkušnje s starši in oblikuje notranje delovne modele (Bowlby 1982, 1969; Ain- sworth 1978), ki vplivajo na to, kako bo kasneje v odraslih odnosih videl sebe in druge. Sistem navezanosti je organiziran in reguliran na pod- lagi skrbnikove odzivnosti in senzitivnosti na otrokove stiske, s čimer se otrok uči, kaj lahko pričakuje, in v skladu s tem prilagodi svoje ve- denje. Izkušnje stiske lahko začne povezovati z negativnimi posledicami navezanosti, če ga starši zavračajo ali so mu pogosto nedostopni. Ta pričakovanja tvorijo osnovo za notranje delovne modele jaza in drugih (Bowlby 1988, 10–20) ter se odigravajo v odraslih partnerskih odnosih. Navedeno potrjuje tudi klinična praksa. Partnerji prično po določenem času kot nevarne doživljati tiste, ki so jim najbolj blizu – svojega partnerja (Jerebic 2014, 76). 4. RAZPRAVA V članku smo predstavili pomembno po-vezavo med teorijo intimnosti in teorije navezanosti, ki omogočata globlji vpogled v dinamiko partnerskega odnosa. Navezanost, ki se razvije v zgodnjem otroštvu oziroma skozi otrokove izkušnje s skrbniki, oblikuje notranje predstave o sebi in drugih in je tesno povezana s sposobnostjo razvijanja intimnosti v odraslih partnerskih odnosih. Posamezniki, ki so bili v otroštvu varno navezani, so lahko razvili občutek varnosti in zaupanja v odnosih, negotovo navezane posameznike pa njihovi stili navezanosti vodijo v težave, kar se kaže v (ne)zmožnosti globlje intimne povezave. Slednje se v zakonski terapiji kaže kot konflikt, nezadovoljstvo in nezaupanje. Tudi raziskave 20 TRETJI DAN 2023 2 so pokazale, da sta teoriji intimnosti in naveza- nosti tesno povezani s kakovostjo partnerskih odnosov (Bašič Jančar 2022, 180–271; Collins in Feeney 2004, 169–172; Luginbuehl in Schoeby 2020, 145–146) ter da njuna medsebojna po- vezanost omogoča bolj celostno razumevanje različnih vidikov partnerskih odnosov in me- dosebne dinamike. 5. SKLEP Intimnost v partnerskem odnosu je globoka čustvena povezanost partnerjev, ki med drugim vključuje deljenje čustev, misli, priča- kovanj in potreb. Na vprašanje, koliko se bosta partnerja lahko odprla za bližino in izražala čustvene potrebe, lahko odgovori teorija na- vezanosti, ki se razvije v zgodnjem otroštvu in prenese v odrasle partnerske odnose. S pomočjo povezave med teorijo navezanosti in teorijo intimnosti lahko bolj celostno razu- memo različne vidike delovanja partnerjev v njunem odnosu. Terapevti, ki v klinični praksi obravnavajo pare, lahko z združevanjem teorij navezanosti in intimnosti partnerjema poma- gajo razumeti, kako se njune pretekle izkušnje odražajo v nezdravih vzorcih odnosov. Bistvo zakonske terapije je povezovanje para na nov način, kjer odnos nudi toliko varnosti, da partnerjema ni več potrebno ohranjati obrambne drže, temveč si lahko delita najbolj ranljiva čustva (Jerebic 2018, 8) ter drug ob drugem zgradita varno navezanost. Čustvena povezanost jima lahko pomaga (z)graditi bolj kakovosten in zadovoljujoč partnerski odnos. Za ustrezno pomoč parom, ki se znajdejo v stiki, je za zakonske in družinske terapevte pomembno, da razvijajo intervence, ki upošte- vajo predstavljeno teorijo in raziskave in tako lahko pripomorejo k bolj učinkoviti zakonski/ partnerski terapiji. REFERENCE Ainsworth, Mary D. Salter. 1978. Patterns of Attachment: A Psychological Study of the Strange Situation. New Jersey, New York, London: Wiley. Bartholomew, Kim. 1990. Avoidance of Intimacy: An Atta- chment Perspective. Journal of Social & Personal Relationships 7, št. 2:147–178. Bartholomew, Kim, in Leonard M. Horowitz. 1991. Attachment Styles Among Young Adults: A Test of a Four-Category Model. Journal of Personality & Social Psychology 61, št. 2:226–244. Bašič Jančar, Lidija. Relacijski pogled na vztrajanje v dolgotrajnih partnerskih odnosih: doktorska disertacija. Ljubljana: Teološka fakulteta. Bowlby, John. 1969. Attachment and Loss. London: Hogarth P. – – –. 1980. Attachment and Loss. Vol 3, Loss: Sadness and Depressi- on. Harmondsworth: Penguin. – – –. 1982. Attachment and Loss: Retrospect and Prospect. Ame- rican Journal of Orthopsychiatry 52, št. 4:664–678. – – –. 1988. A Secure Base: Clinical Applications of Attachment Theory. London: Routledge. Carlson, Jon, in Len Sperry. 2010. Recovering Intimacy in Love Relationships: A Clinician’s guide. New York, London: Routledge. Collins, Nancy L., in Brooke C. Feeney. 2004. Working Models of Attachment Shape Perceptions of Social Support: Evidence From Experimental and Observational Studies. Journal of Personality and Social Psychology 87, št. 3:363–383. Cordova, James V., in R. L. Scott. 2001. Intimacy: A Behavioral Interpretation. The Behavior Analyst 24, št. 1:75–86. Cordova, James V., Christina B. Gee, in Lisa Z. Warren. 2005. Emotional Skillfulness in Marriage: Intimacy as a Mediator of the Relationship Between Emotional Skillfulness and Marital Satisfaction. Journal of Social and Clinical Psychology 24, št. 2:218–235. Derlega, Valerian J., in John H. Berg. 1987. Self-disclosure: Theory, Research, and Therapy. New York, London: Plenum. Feeney, Judith A. 2008. Adult Romantic Attachment: Develo- pments in the Study of Couple Relationships. V: Handbook of Attachment: Theory, Research, and Clinical Applications. Ur. Jude Cassidy in Phillip R. Shaver. New York: Guilford Press. Firestone, Robert, in Joyce Catlett. 2006. Sex and Love in Inti- mate Relationships. Washington, DC: American Psychological Association. Firestone, Robert, in Joyce Catlett. 2009. The Ethics of Interperso- nal Relationships. London: Karnac Books. – – –. 1999. Fear of Intimacy. Washington, D.C., London: Ameri- can Psychological Association. Fishbane, Mona DeKoven. 2013. Loving with the Brain in Mind: Neurobiology and Couple Therapy. New York: WW Norton & Company. Gilbert, Shirley J. 1976. Self Disclosure, Intimacy and Communi- cation in Families. Family Coordinator 25, št. 3:221–231. Gostečnik, Christian. 2004. Relacijska družinska terapija. Lju- bljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. – – –. 2007. Relacijska zakonska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. – – –. 2010. Neprodirna skrivnost intime. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. – – –. 2011. Inovativna relacijska družinska terapija: inovativni psi- ho-biološki model. Ljubljana: Brat Frančišek, Teološka fakulteta in Frančiškanski družinski inštitut. – – –. 2015. Inovativna relacijska zakonska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek, Teološka fakulteta in Frančiškanski družinski inštitut. 21PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA Griffin, Dale W., in Kim Bartholomew. 1994. Models of the Self and Other: Fundamental Dimensions Underlying Measures of Adult Attachment. Journal of personality and social psychology 67, št. 3:430−445. Hazan, Cindy, in Phillip Shaver. 1987. Romantic Love Conceptu- alized as an Attachment Process. Journal of Personality and Social Psychology 52, št. 3:511−524. Jerebic, Drago. 2014. Prevara kot oblika regulacije občutja za- vrženosti v zakonskem in političnem odnosu. Tretji dan, št. 43: 75−82. Jerebic, Sara. 2016. Travma spolne zlorabe v otroštvu in intimni par- tnerski odnos: doktorska disertacija. Ljubljana: Teološka fakulteta. – – –. 2018. Razumevanje odraslih partnerskih odnosov v luči spolne zlorabe v otroštvu. V: Kognitivna znanost: zbornik 21. mednarodne multikonference Informacijska družba – IS 2018, 8.–12. oktober 2018, Ljubljana, Slovenija: zvezek B, 5–8. Ur. Toma Strle in Olga Markič. Ljubljana: Institut »Jožef Stefan«. Jerebic, Drago, in Sara Jerebic. 2017. Bližina osrečuje. Celje: Celj- ska Mohorjeva družba. Johnson, Susan M. 2011. Hold Me Tight: Your Guide to the Most Successful Approach to Building Loving Relationships. London: Piatkus. – – –. 2013. Love Sense: The Revolutionary New Science of Romantic Relationships. New York: Little, Brown and Company. Johnson, Susan M., in Leslie S. Greenberg. 1994. The Heart of the Matter: Perspectives on Emotion in Marital Therapy. New York: Brunner/Mazel. Laurenceau, Jean-Philippe, Lisa Feldman Barrett in Paula R. Pietromonaco. 1998. Intimacy as an Interpersonal Process: The Importance of Self-disclosure, Partner Disclosure, and Perceived Partner Responsiveness in Interpersonal Exchanges. Journal of Personality and Social Psychology 74, št. 5:1238–1251. – – –. 2004. Intimacy as an Interpersonal Process: Current Status and Future Directions. V: Handbook of closeness and intimacy. Ur. Debra J. Mashekin Arthur Aron. New Jersey: Psychology Press. Luginbuehl, Tamara, in Domnik Schoebi. 2020. Emotional Dynamics and Responsiveness in Intimate Relationships. Emo- tion 20, št. 2: 133–148. Main, Mary, in Judith Solomon. 1993. Procedures for Identifying Infants as Disorganized/Disoriented During the Ainsworth Strange Situation. V: Attachment in the Preschool Years: Theory, Research, and Intervention. Ur. Mark T. Greenberg, Dante Cicchetti in E. Mark Cummings. Chicago: University of Chicago Press. Mellody, Pia, in Lawrence S. Freundlich. 2003. The Intimacy Factor: The Ground Rules for Overcoming the Obstacles to Truth, Respect, and Lasting Love. San Francisco: HarperSanFrancisco. Mikulincer, Mario, in Orna Nachshon. 1991. Attachment Styles and Patterns of Self-disclosure. Journal of Personality and Social Psychology 61, št. 2:321–331. Mills, Bo, in Gordon Turnbull. 2001. After Trauma: Why As- sessment of Intimacy Should be an Integral Part of Medico–Legal Reports. Sexual and Relationship Therapy 16, št. 3:299–308. Patterson, Miles L. 1984. Intimacy, Social Control, and Nonver- bal Involvement: A Functional Approach. V: Communication, intimacy, and close relationships. Ur. Valerian J. Derlega. Orlando: Academic Press. Prager, Karen Jean. 1995. The Psychology of Intimacy. New York, London: Guilford Press. Reis, Harry T., in Phillip Shaver. 1988. Intimacy as an Interperso- nal Process. Handbook of Personal Relationships 24, št. 3:367–389. Schaefer, Mark T., in David H. Olson. 1981. Assessing Intimacy: the Pair Inventory. Journal of Marital and Family Therapy 7, št. 1:47–60. Siegel, Daniel J., in Mary Hartzell. 2003. Parenting from the Inside Out. New York: Penguin. Simonič, Barbara. 2010. Empatija: moč sočutja v medosebnih odnosih. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. Solomon, Marion Fried, in Stan Tatkin. 2011. Love and War in Intimate Relationships: Connection, Disconnection, and Mutual Regulation in Couple Therapy. New York, London: W. W. Norton. Thompson, Linda, in Alexis J. Walker. 1989. Gender in Families: Women and Men in Marriage, Work, and Parenthood. Journal of Marriage and the Family 51, št. 4:845–871. Waring, Edward M. 1984. The Measurement of Marital Intimacy. Journal of Marital and Family Therapy 10, št. 2:185–192. 22 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 23PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA NATAŠA VRBNJAK Relacijska travma pri posvojenih otrocih in njene posledice Relational trauma in adopted children and its consequences Povzetek: Posvojitev kot ukrep za socialno varstvo otrok, katerih starši so umrli ali zanje ne morejo ali nočejo skrbeti, prinaša številne pozitivne, a ob umanjkanju rahločutnega odnosa star- šev posvojiteljev pa tudi sorodstva in širšega socialnega okolja do njihovih posebnih čustvenih potreb tudi negativne posledice za njihov psihični in socialni razvoj. Dejstvo, da so bili izbrani, namreč hkrati prinaša zavedanje, da so bili zavrženi ali so jim starši umrli. Članek je razprava o izkušnji zavrženosti ali osirotelosti kot relacijski travmi in njenih posledicah z vidika relacijske družinske terapije. Predstavljene so ugotovitve najnovejših raziskav o čustvenem doživljanju ljudi z izkušnjo posvojitve ter oris le-tega z zgodbami svetopisemskih likov posvojenih iz sloven- skega standardnega prevoda Svetega pisma.  Ključne besede: posvojitev otrok, relacijska travma, relacijska družinska terapija, samopodoba, strah pred intimo, uravnavanje čutenj, presežno v odnosu kot odrešitev, posvojitve v Svetem pismu. Abstract: Adoption as a measure for the social welfare of children whose parents have died or are unable or unwilling to care for them, brings many positive consequences, but in the absence of a sensitive attitude of adoptive parents, as well as relatives and a wider social environment, towards these children’s specific emotional needs, adoption can also negatively affect their psychological and social development. The fact that they have been chosen at the same time brings awareness that they have been abandoned or their parents have died. The article discus- ses the experience of being abandoned or bereaved as a relational trauma and its consequences that can be long-term from the perspective of relational family therapy. The findings of the most recent research in the emotional experience of adopted are presented and outlined in the stories of biblical characters adopted from the Slovene standard translation of the Bible. Key words: adoption of children, relational trauma, relational family therapy, self-image, fear of intimacy, affect regulation, the transcendental in a relationship as salvation, adoption in the Bible. 24 TRETJI DAN 2023 2 1. UVOD Posvojitev otroka je pomemben socialno- varstveni ukrep države z namenom, da zaščiti otroka, ki iz kakršnih koli razlogov ne more živeti z biološkimi starši ali mu ti ne morejo omogočiti zdravega psihičnega in telesnega razvoja. Lahko je odprta, tako da ima otrok stik z biološkimi starši, ali zaprta, tako da otrok nima stika z biološkimi starši (Bevc 2014, 12–13). Izkazala se je za najprimernejšo rešitev (Christoffersen 2012, 220; van IJzendoorn in Juffer 2006, 1237; Brodzinsky, Schechter in Marantz Henig 1992, 7), saj blaži stisko vseh strani v tako imenovani posvojiteljski triadi: zapuščenih otrok, njihovih bioloških staršev in parov, ki ne morejo imeti bioloških otrok; a lahko zaradi mnogih okoliščin, genetskih ter raznovrstnih pre- in poposvojitvenih, ki vplivajo na psihični in socialni razvoj pos- vojenega, prinaša tudi številne dolgoročne zaplete (Brodzinsky, Santab in Livingston Smith 2016, 120; Côté in Lalumière 2020, 130; Hubbell, Heide in Khachatryan 2019, 487; Slap, Goodman in Huang 2001, 1). Dejstvo, da so bili izbrani, namreč otrokom hkrati prinaša zavedanje, da so bili zavrženi ali so jim starši umrli, kar pomeni, da so doživeli relacijsko travmo. Če ta ni prepoznana in otrokom ni omogočeno žalovanje za izgubljenim, se njene posledice lahko kažejo v raznovrstnih težavah z oblikovanjem identitete, samopodobo, intimo in regulacijo težkih čutenj ter celo v psihiatričnih motnjah, tudi samomoru (Grotevand idr. 2017, 2195; Rossman idr. 2020, 1515; Crowley 2019, 179; Xing Tan in Jordan-Arthur 2012, 1501; Cashen in Grotevant 2020, 84; Merchant, Borders in Henson 2019, 387; Brodzinsky 1987, 394; Grotevant 1997, 3; Brodzinsky, Santa in Li- vingston Smith 2016, 118; Howard, Smith in Ryan 2004, 1; van IJzendoorn in Juffer 2006, 1228; Slap, Goodman in Huang 2001, 1). 2. RELACIJSKA TRAVMA IN NJENE POSLEDICE Z VIDIKA RELACIJSKE DRUŽINSKE TERAPIJE Relacijska družinska terapija (Gostečnik 2011, 2021), inovativen terapevtski model, ki integrira sistemsko teorijo z relacijskimi (objekt-relacijsko, psihologijo jaza in interper- sonalno psihoanalizo) ter psihobiološko kom- ponento in tako skuša vsestransko odgovoriti na človekovo stisko, med drugim trdi, da se najzgodnejša občutja iz odnosa s primarnimi skrbniki zapišejo v našo psihobiološko struk- turo in naš občutek zase ter se kompulzivno prenašajo v odnose, ki jih vzpostavljamo pozneje v življenju (Gostečnik 2021, 6). Če so destruktivna, a neprepoznana in neregulira- na, razdiralno vplivajo na našo samopodobo in se velikokrat kažejo kot strah pred intimo, saj nov bližnji odnos prebuja spomin na stare nerazrešene bolečine in grozi, da se bodo ponovile. Tako relacijska družinska terapija predpostavlja, da odrasli z izkušnjo posvojitve zaradi zgodnje zavrženosti doživljajo, da niso vredni ljubezni (Gostečnik 2021, 176). Ker so jih biološki starši zavrgli, ali so umrli, ali so doživeli zanemarjanje ali zlorabo, so utr- peli relacijsko travmo, za katero je značilno, da mati ni prisotna oziroma je nezmožna z ustre- zno interakcijo uravnavati otrokovo stisko, torej regulirati njegova čutenja. Če otrok dalj časa ostaja v intenzivnem stanju vzdraženosti, za katero ni dovolj opremljen, to pusti trajne posledice (Gostečnik 2008, 35). Zlasti škodljiva je zgodnja relacijska travma (Gostečnik 2008, 35), ki jo utrpijo otroci do tretjega leta starosti, saj ta trajno zaznamuje njihove možgane, ki so med odraščanjem sicer zelo dovzetni za učenje in pridobivanje izkušenj, a so tudi zelo ranljivi, saj se šele raz- vijajo. Prevelike količine stresnega hormona kortizola jih tako zaradi umanjkanja ustrezne- ga odziva na stisko ali zaradi zlorabe ali zane- marjanja trajno preoblikujejo in se pozneje kažejo kot čustvene, kognitivne ali vedenjske težave, ki vodijo v zmanjšano sposobnost do- življanja zadovoljstva v življenju (Gostečnik 25PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA 2008, 23). Primarni skrbniki torej otroku ne omogočijo razvoja mehanizma za uravnavanje emocij, zelo pomembnega za njegov zdrav psihični razvoj (Gostečnik 2008, 25). Mnogi otroci, ki niso bili posvojeni takoj po rojstvu, so pred posvojitvijo živeli v disfunkcionalnih družinah, neustreznem rejništvu ali so bili in- stitucionalizirani, kjer niso bili ali kljub trudu tamkaj zaposlenih niso bili deležni tolikšne pozornosti, da bi ta lahko zadostila njihovim razvojnim potrebam (Pace idr. 2019, 373). Ker gre za travmatično izkustvo, ki so ga posvojeni otroci lahko doživeli pred tretjim letom, ko hipokampus, del limbičnega dela možganov, ki skrbi za procesiranje emocional- nih izkušenj, še ni razvit, da bi jih otrok lahko postavil v ustrezen prostor in čas, ostane to shranjeno v amigdali in zato neozaveščeno (Siegel 2003, 1–56). Gre za implicitni spomin, ki ga bo pozneje v življenju ob nekaterih spro- žilnikih močno doživljal v telesu, s telesnimi senzacijami in čustvenimi odzivi, ne da bi vedel, zakaj, ker se travmatičnih izkušenj ne spominja (Cvetek 2009, 52). Ena dolgoročnih posledic neizžalovane relacijske travme je tako kompulzivno ponavljanje razpoloženj, povezanih z njo, kar močno okrni človekovo doživljanje zadovoljstva v življenju. Dokler travmatičnega izkustva, to je zavrženosti, ne ozavesti, se bo zaradi notranje prisile po ponavljanju vedno znova znašel v odnosih, v katerih bo znova zavržen, in bo celo naredil vse, da se bo to zgodilo (Gostečnik 2011, 70). Da tudi tisti, ki so bili posvojeni takoj po rojstvu, lahko doživljajo posledice relacijske travme, potrjujejo ugotovitve, da na človeka in njegov odnos do sebe, drugih in sveta vplivajo tudi pre- in neonatalne izkušnje (Nežič Glavi- ca 2017, 143–149). Otrokovi notranji organi se razvijajo in razvijejo že v maternici; z rastjo je sposoben vse bolj komunicirati z okoljem in zaznavati številne dražljaje, ki prihajajo iz materinega telesa ali od zunaj. Če torej mati zavrača svojega še nerojenega otroka ali goji ambivalentna čustva do njega, je večja mož- nost, da bo enako pozneje v življenju do sebe čutil tudi otrok (Nežič Glavica 2017, 143–149). Cvetek (2009, 64) pravi, da otrok, ki ni deležen dotika, lahko dobesedno umre, in se pri tem opira na Spitzeve raziskave (Spitz 1947), po katerih je umrljivost dojenčkov zaradi institu- cionaliziranosti blizu 30-odstotna. Zlasti relacijski avtorji poudarjajo pomen odnosa med materjo in otrokom za njegov zdrav psihični razvoj, saj se možgani, ki uravnavajo delovanje človekovega telesa in tako tudi čustva, misli in vedenje, razvijajo v interakciji z emocionalnim okoljem (Schore 2021, 30). Avtor teorije navezanosti Bowlby je trdil, da je za otrokov normalen razvoj nujna prisotnost osebe, na katero se otrok lahko naveže (Erzar in Kompan Erzar 2011, 16), Stern (2004, 75–96) pa, da se razpoloženja iz tega odnosa z desnohemisfersko komunikacijo vrisujejo v otrokovo psihično strukturo in tako ustvarjajo njegov občutek, ali je ljubljen in ljubezni vreden ali ne. Doživetja, ki jih ima otrok z materjo, se namreč internalizirajo in postanejo mentalni modeli odnosov do sebe in drugih (Gostečnik 2011, 29). Če torej mati otroka zavrača, se bo v njegovem telesu z ne- ljubečimi telesnimi, verbalnimi ali sporočili na ravni čutenj in vedenja kopičil občutek, da ni vreden ljubezni, nežnosti, zaščite in spreje- tosti, kar je pogubno za njegovo samozavest in samospoštovanje, pa tudi občutek, da drugi niso vredni zaupanja in mu ne morejo dati lju- bezni ter omogočiti sprejetosti in pripadnosti. Gre za psihobiološka stanja, ki se ob desnohe- misferskem sporazumevanju med materjo in otrokom naselijo v otroka in postanejo del njegovega implicitnega spomina; če so ta destruktivna, se bo nezavedno bal intime ali se bo vedno znova znašel v nefunkcionalnih odnosih (Gostečnik 2011, 29). Posvojeni otrok lahko utrpi primanjkljaj tudi v navezanosti; če ni bil posvojen ali oddan v rejništvo takoj po rojstvu, ampak institucio- naliziran, ni bil deležen čim bolj nepretrgane fizične prisotnosti ter čustvene dostopnosti in odzivnosti neposrednega skrbnika (Erzar in Kompan Erzar 2011, 16). Pomen prisotnosti ljubečega skrbnika so potrdili tudi v primeru otrok, ki so med drugo svetovno vojno med 26 TRETJI DAN 2023 2 bombardiranjem Londona ostali s svojimi ma- terami in imeli zato manj težav kakor tisti, ki so jih ločili od staršev in poslali na podeželje, da bi jih ubranili pred vojnim nasiljem (Freud in Burlinhgam 1942, 1944). Še večjo rano v na- vezanosti utrpi otrok, ki je skrbnike menjaval, vsekakor pa tisti, ki jih je menjaval, preden se mu je uspelo nanje varno navezati. Ker te izku- šnje oblikujejo njegov interni delovni model, bo tudi pozneje v življenju vstopal v odnose, za katere je značilna navezanost, ki ni varna (Erzar in Kompan Erzar 2011, 102). Med dolgoročne posledice relacijske travme pri ljudeh z izkušnjo posvojitve uvrščamo tudi težave z oblikovanjem samopodobe in identitete, ki je pri njih še posebej zapleteno (Brodzinsky idr. 1992, 13; Grotevant 1997, 3; 2000, 379; Koskinen in Böök 2019, 238). Biti posvojen namreč pomeni zaradi nedostopnos- ti informacij o izvoru velikokrat vseživljenjsko iskanje sebe, svoje identitete, svojega jaza, kar je osrednjega pomena za dojemanje osebnosti. Če hočejo definirati sebe kot odrasle, morajo to dejstvo o posvojitvi integrirati v splošen občutek identitete, vse to pa vpliva na njihov občutek samospoštovanja in vrednotenja sebe (Brodzinsky 1992, 13; Grotevant 1997, 3; 2000, 379). Mohanty (2015, 35) ugotavlja, da je ta proces pri medrasno posvojenih še težji. Relacijska travma je lahko dolgoročno povezana tudi s težavami v duševnem zdrav- ju posvojenih. Čeprav ti ne kažejo velikega odstopanja glede tega v primerjavi z neposvo- jenimi, pa raziskave potrjujejo, da so pogosteje obravnavani v ustanovah za duševno zdravje in veljajo za populacijo s povečanim tvega- njem za razvoj duševnih motenj, pri kateri s posvojitvijo povezane težave, tudi zmeda glede identitete, prispevajo k etiologiji večine dušev- nih motenj (Brodzinsky 1987, 394; Grotevant 1997, 3; Brodzinsky, Santa in Livingston Smith 2016, 118; Howard, Smith in Ryan 2004, 1; van IJzendoorn in Juffer 2006, 1228). Slap idr. (2001, 1) so ugotavljali celo, da so posvojeni bolj kot neposvojeni nagnjeni k samomoru. Cubito in Obremski Brandon (2000, 408) ter Tieman, van der Ende in Verhulst (2006, 68) pa opozarjajo, da so odrasli z izkušnjo pos- vojitve tvegana skupina za razvoj duševnih motenj tudi zaradi raziskovanja bioloških korenin, ki je stresno. V kohortni študiji mednarodno posvojenih so Lindblad, Hjern in Vinnerljung (2003, 190) ugotavljali, da imajo ti več psihičnih težav, ki zahtevajo psihiatrično obravnavo, in trikrat več kot neposvojeni zlo- rabljajo substance. Vse to opozarja na možen primanjkljaj v sposobnosti za uravnavanje težkih čutenj, zlasti zavrženosti, ki jih vodi v izbiro nefunkcionalnega načina za njihovo umirjanje. Pri tem Brodzinsky idr. (1992, 11) ter Smith in Brodzinsky (2002, 213) opozarjajo na po- membno dejstvo, da je večina vedenja posvo- jenih, ki se ga označuje za patološko, odraz neprepoznanega žalovanja za izgubo biolo- ških staršev in sorodnikov pa tudi korenin in izvorne kulture. Tudi če je bil otrok posvojen kot novorojenček in ni svojih bioloških staršev nikoli spoznal, doživlja izgubo in žaluje. Da gre za izkustvo z daljnosežnimi posle- dicami, potrjujejo tudi raziskave odraslih z izkušnjo posvojitve, v katerih so ugotavljali, da je iskanje sebe pri ljudeh s tovrstno izkušnjo vseživljenjski proces. Vprašanja, povezana z njo, se pojavljajo ob pomembnih življenjskih ciklih, zlasti ob odločitvah za intimni odnos in starševstvo; najtesneje se namreč dotika tistih področij identitete, ki so povezana z osebnimi odnosi. Večina odraslih z izkušnjo posvojitve je v najzgodnejšem otroštvu doživela izdajo tistih, ki bi jih morali brezpogojno ljubiti, zato bodo ljudem težko zaupali in se bodo bali intime (Brodzinsky idr. 1992, 130–137; Greco, Rosnati, Ferrari 2015, 25; Grotevant 1997, 3). Dosedanje empirične študije puščajo odprto vprašanje, ali so težave z duševnim zdravjem obravnavane populacije posledica posvojitve ali prikrajšanosti pred njo. Gre za pomembno raziskovalno vprašanje, ki bi, če bi ga skrbno raziskali, prineslo tudi dodatne odgovore glede pozitivnih učinkov posvojitve. Za zdaj je premalo raziskav populacije, ki ni doživela zgodnjega zanemarjanja in zlorab ter katerih preposvojitvene okoliščine so dobro znane 27PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA (Storsbergen idr. 2010, 191), čeprav ugotovitve študije na sicer omejenem vzorcu odraslih mednarodno posvojenih kažejo, da samo posvojitev ni dejavnik tveganja za njihovo du- ševno zdravje, dobro počutje in samopodobo (Storsbergen idr. 2010, 196). 3. ODNOS DO SIROT V SVETEM PISMU Posvojitev kot možno obliko blaženja stiskeotroka brez staršev pozna človeštvo že od nekdaj, kar izpričuje tudi Sveto pismo, ki veli- kokrat omenja in celo zapoveduje kristjanom, da morajo poskrbeti za sirote; te postavlja ob bok vdovam, kar pomeni, da Bog za posebej ranljive šteje sirote in ženske, ki so ostale brez moža, torej tiste, ki so ostali brez zaščite. Tako najdemo v Svetem pismu, predvsem Stari zavezi, zgodbe o zavrženih, prezrtih ali kako drugače osirotelih otrocih, v katerih lahko zaslutimo stiske in bolečine vseh treh delov tako imenovane posvojiteljske triade. To so: • zgodba o Ezavu in Jakobu (1 Mz, 25–36), ogoljufanosti za prvorojenstvo, ki odpira vprašanje o mestu posvojenega v njegovi biološki družini in pripadanju ter številnih krivicah, ki so se mu zgodile (ali se niso rodili ljubečim staršem in so jih ti brez po- misleka zavrgli, ali so jih imeli radi, a jim življenjske razmere niso omogočale, da bi jih obdržali, ali se zanje ni našla primerna družina, ali so jih posvojili, pa vrnili v siro- tišnice, ali so v posvojiteljskih in rejniških družinah ali sirotišnicah doživljali nasilje in zanemarjenje, se biološki starši kljub njiho- vemu prizadevanju, da bi se spoznali, niso odzvali, nekateri jih niso hoteli priznati, nekateri so vse življenje ostali brez podatka o koreninah. Temu običajno sledijo še krivi- ce, ki se jim posledično dogajajo v življenju, ker imajo duševne težave, zbolijo ali doživ- ljajo nenehne zaplete v intimnih odnosih); • zgodba o Mojzesovem rojstvu (2 Mz 2) in nje- govi usodi posvojenega otroka, ki omogoča poleg drugega vpogled v stisko mater, ki morajo dati otroka v posvojitev, ter v pogum in požrtvovalnost staršev posvojiteljev, ki – če se zmorejo potopiti v stisko posvojenega otroka – tega »potegnejo ven«, kot ponazar- ja ime Mojzes, ki v prevodu iz hebrejščine pomeni ven potegniti, v pomen korenin, saj Mojzes svojega izvora ni mogel pozabiti, in v pomen izbranosti: tudi posvojeni otrok je izbran, čeprav zavedanje, da so ga izbrali in posvojili, odpira hkrati zavedanje, da so ga morali tudi oddati. In še več: kot je Bog izbral Mojzesa, da izpelje ljudi iz trpljenja, lahko družino iz trpljenja izpelje posvojeni otrok, in sicer tako posvojiteljsko iz trplje- nja neplodnosti kakor biološko, ki jo lahko odreši bremena krivde, sramu in družinske skrivnosti, če je na to pripravljena; • zgodba o Abrahamovem sinu Izmaelu (1 Mz 16, 21), rojenem v njegovem razmerju z deklo Hagaro, ki govori o otrocih, rojenih zunaj zakona. Ti se zato običajno počutijo drugorazredne, manj pomembne, tiste, ki niso »pravi«, ne pripadajo, so odveč, in ker se niso rodili v zakonu, nimajo enakih pravic kot zakonski. Izmael je torej manj pomemben otrok, očetova žena ga celo sovraži, saj ob pogledu nanj podoživlja bo- lečino neplodnosti, kar se lahko dogaja tudi posvojenim otrokom, saj starše posvojitelje nanjo nenehno opominjajo. Težko je biti otrok, ki v drugih vzbuja toliko grenkobe, ki se lahko prenese nanj in postane del tega, kako doživlja sebe. Celo Bog da Izma- elu le tolažilno nagrado. Njegovo mesto ni enakopravno Izakovemu, Abrahamov rod se bo štel po Izaku. Hagara in Izmael sta uporabljena, izrabljena, izkoriščena, kar so pogosto izkušnje, ki jih doživljajo tudi posvojeni otroci pozneje v življenju, in ko se rodi »pravi« otrok, izgnana in zavržena; • zgodba o Ruti, ob kateri razmišljamo, da se posvojeni otroci za »tujino« niso odločili prostovoljno, kot se je svetopisemska Ruta (Rut 1), ki se kot tujka, Moabka, znajde v Jezusovem rodovniku, in dostikrat tudi ne vedo, da so v »tujini«, samo nekaj jim govori, da so drugačni. Ruta svoji tašči reče, da bo šla tja, kamor bo šla ona: »/… / 28 TRETJI DAN 2023 2 tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog /… /« (Rut 1, 16). Tako se tudi posvojeni odločijo sprejeti posvojiteljsko družino za svojo in največkrat je edina, ki jo imajo. V svojih nebioloških družinah se lahko počutijo tujce, tiste, ki so od drugod, zlasti če se po zunanjosti očitno razlikuje- jo od posvojiteljev. Nekateri posvojeni so druge rase, prihajajo iz drugih kultur, vsi pa nosijo drugačen genski zapis kot njihovi starši posvojitelji. To je tako za starše kakor za otroke lahko ovira pri vzpostavljanju na- vezanosti ali pa jo vsaj otežuje, zato morajo vložiti veliko več napora, kot jo je treba v bioloških družinah, kjer starši nekatere otrokove poteze ali oblike vedenja lažje sprejmejo, ker jih prepoznavajo tudi pri sebi ali je to v družini; • zgodba o rejenki, pozneje kraljici Esteri (EstG, 2), ki s svojima pogumom in lepoto doseže rešitev za svoj narod. V molitvi po- udarja, da ima samo Boga: »Moj Gospod, naš Kralj, ti si edini! Pomagaj meni, ki sem sama in nimam nikogar, ki bi mi pomagal, razen tebe. /… /« (EstG C 14). Gre za pogosto občutje, ki ga v sebi nosijo zapuščeni otroci – da so sami, kar najverjetneje izhaja iz tega, da se otrok, ki ostane brez primarnega skrbnika, počuti, kakor da je sam na svetu. Rebula (2009, 21) to nazorno ponazori z besedami: »Če izginejo starši, izgine vse in edino; občutja izgubljenosti so lahko nepo- pisno grozljiva tudi še za večjega otroka.« Glede na zahtevno življenjsko izkušnjo ter zapletenost doživljanja posvojenega otroka in odraslega zatorej ne preseneča, da je v Svetem pismu veliko zapisov, v katerih Bog ljudi svari, naj varujejo sirote, med drugim v Jakobovem pismu (1 Jak 27), kjer pravi: »/… / Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta«; v Jeremiju (Jer 7, 5-7), kjer je zapisano: »Le če zares poboljšate svoje poti in svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tujca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi na tem kraju, ne hodili v svojo nesrečo za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v tem kraju v deželi, ki sem jo dal vašim očetom od vekov in na veke.«; v Psalmu 68 (PS 68, 6), kjer je verz »Oče sirotam in pokrovitelj vdovam je Bog v svojem svetem bivališču.«; v Psalmu 109 (Ps 109, 9), v katerem tožnik prosi Boga, naj kaznuje krivičnike, ki ga zatirajo, med drugim s prošnjo: »Njegovi otroci naj postanejo sirote, njegova žena vdova.«; v Psalmu 146 (Ps 146, 9) pa pravi: »Gospod varuje tujce, podpira siroto in vdovo, pot krivičnikov pa izkrivlja.«. Tudi med božjimi zapovedmi, ki jih je Mojzes od Boga prejel na gori Sinaj, je naslednja: »Ne zatirajte nobene vdove in sirote! Če bi jih zatirali, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje: in moja jeza se razvname in pomorim vas z mečem, tako da bodo vaše žene postale vdove in vaši otroci sirote.« (2 Mz, 22b, 21-24). V vseh je čutiti božje sočutje do sirot kot nemočnih, ki še posebej potrebujejo zaščito in pomoč, v zadnji pa celo njegovo obljubo maščevanja nad tistimi, ki se bodo zoper njih pregrešili. 4. PRESEŽNO V ODNOSU KOT ODREŠITEV Telo vse pomni, saj se je v njem shranilo vse, kar smo doživeli, zato hrepeni po novih, drugačnih odnosih, v katerih se lahko umiri, po svetosti odnosa, prostoru med dvema, v katerega milostno vstopi Bog in s svojim po- segom omogoči celjenje ran (Gostečnik 2012, 386). Med dejavniki, ki vodijo v lažje oblikovanje identitete posvojenih, boljšo samopodobo ter manj vedenjskih in čustvenih težav, zato raziskovalci poudarjajo odprte posvojitve in odprto komunikacijo med posvojenimi otroki in starši posvojitelji o posvojitvi in otroko- vem izvoru (Brodzinsky 2006, 1; Grotevant 1997, 3; Beckett idr. 2008, 9; French 2013, 128; Kranstuber Horstman, Warner Colaner in Rittenour 2016, 263; von Korff in Grotevant 2011, 393). Senzitivni starši, ki so sposobni začutiti otrokove stiske in dileme, njegovo 29PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA hrepenenje po poznavanju korenin, a hkrati strah, da bo zaradi tega izgubil ljubezen star- šev posvojiteljev in bo znova zavržen, bodo dali prednost njegovim potrebam pred svojimi in mu tako omogočili, da se bo v sočutnem družinskem okolju spoprijemal s čustvenim bremenom zavrženosti in posvojitve. Tako bo vzpostavil učinkovit mehanizem uravnavanja čutenj in oblikoval boljšo samopodobo, ki bo vodila v manj strahu pred intimo pa tudi do manj drugih čustvenih in vedenjskih težav ter težav v socialnih interakcijah ali celo duševnih motenj. Tudi Kompan Erzar, Rožič in Simonič (2011, 108) poudarjajo, da je varna navezanost na starše posvojitelje ali rejnike tista, ki je merilo uspešne posvojitve ali rejništva, a se ta vzpostavi šele po prvih preizkušnjah v odnosu z otrokom, in sicer ko ta postane težaven ter imajo priložnost začutiti njegovo stisko in se nanjo ustrezno odzvati. Tega bodo sposobni le, če se bodo pripravljeni spoprijeti tudi s svojimi čustvenimi ranami, ki so jih sploh naredile razpoložljive za socialno starševstvo, in bodo zmožni sočutja. Ker je to zanje in za otroka lahko zahtevno, opozarjajo na nujnost kakovo- stne priprave na socialno starševstvo ter spre- mljanja posvojiteljskih in rejniških družin, saj se morajo kandidati zanj zavedati, da vzgajajo otroka s posebnimi čustvenimi potrebami. Žal Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 16/19 – ZNP-1, 22/19, 67/19, 200/20 – ZOOMTVI), ki ureja posvoji- tve, ne predpisuje posebej meril za odločanje o primernosti para za posvojitev; te so na pod- lagi strokovnih izhodišč (Dremelj idr. 2019, 15) izoblikovali centri za socialno delo sami. Glede na to, da gre za izjemno ranljivo popu- lacijo, otroke s travmatičnim izkustvom, bi bilo smiselno, da so ta merila in način priprave na socialno starševstvo natančno določeni in poenoteni na ravni države. Poudariti je treba tudi, da prinaša tam, kjer starši ne zmorejo uspešno opraviti svoje roditeljske vloge, možnost odrešitve odnos med klientom in terapevtom v terapiji (Gostečnik 2012, 280–303), ki z empatijo, desnohemisfersko komunikacijo, obravnava organske spomine, torej telesne senzacije in čutenja, povezane s travmatičnimi izkustvi, in jih umirja. Terapevt postane tako posrednik milosti, ki omogoči klientu, da se spremeni, saj prinaša razbremenitev in olajšanje ter tako funkcionalnejše in kakovostnejše življenje (Gostečnik idr. 2016, 189). 5. SKLEP Relacijska travma pri posvojenih otrocihlahko povzroči raznovrstne posledice v otrokovem psihičnem in socialnem razvoju, zato sta zavedanje o njej in pravočasno prepo- znavanje njenih morebitnih posledic nujna, da bi preprečili dolgotrajno škodo, ki se lahko v odrasli dobi kaže celo v psihiatričnih motnjah, v najboljšem primeru pa v slabši sposobnosti za uravnavanje težkih čutenj in intimo. Pri tem je zelo pomembno, da se zavedamo, da travme nismo razrešili s posvojitvijo – ko smo torej otroka namestili v družino, ki naj bi ji pripadal – ampak se je njeno razreševanje šele začelo. Posvojitev je sicer v primerjavi z namestitvijo otroka v ustanovo za nepreskrbljene otroke ali z dolgotrajnim rejništvom ustreznejša rešitev, a s tem zanj še zdaleč ni storjeno vse. Šele če bo odraščal v okolju, ki bo znalo in zmoglo ustrezno odgovoriti na njegove stiske, ki jih bo morda doživljal zaradi zavrženosti, se bo razvil v duševno zdravo osebo. Prav zato je nujno ustvariti kakovosten sistem priprave na socialno starševstvo in spremljanja družin s posvojenim otrokom, saj se morajo te zaveda- ti, da vzgajajo otroka s posebnimi čustvenimi potrebami. Samo varen odnos med starši in otrokom, v katerem se bodo po božji milosti srečali v sočutju, lahko prinese otroku odreši- tev iz trpljenja zavrženosti. REFERENCE Beckett, Celia, Amanda Hawkins, Michael Rutter, Jenny Castle, Emma Colvert, Christine Groothues, Jana Kreppner, Suzanne Stevens in Edmund Sonuga-Barke. 2008. The Association between Communicative Openness and Self-Esteem in Adopti- on. Adoption & Fostering 32, št. 1: 9–22. 30 TRETJI DAN 2023 2 Bevc, Viktorija. 2014. Organizacijski dejavniki socialno varstve- nega ukrepa posvojitve otrok in njihova protislovnost. Doktorska disertacija. Maribor: Fakulteta za organizacijske vede Univerze v Mariboru. Brodzinsky, David M. 1987. Looking at Adoption Through Rose- -Colored Glasses: A Critique of Marquis and Detweiler‘s »Does Adoption Mean Different? An Attributional Analysis«. Journal of Personality and Social Psychology 52, št. 2: 394–398. – – –. 2006. Family Structural Openness and Communication Openness as Predictors in the Adjustment of Adopted Children. Adoption Quarterly 9, št. 4: 1–18. Brodzinsky, David M., Marshal D. Schechter in Robin Marantz Henig. 1992. Being Adopted: The Lifelong Search for Self. New York: Doubleday. Brodzinsky, David M., John Santa in Susan Livingston Smith. 2016. Adopted Youth in Residential Care: Prevalence Rate and Professional Training Needs. Residential Treatment for Children & Youth 33, št. 2: 118–134. Cashen, Krystal  K., in Harold  D.  Grotevant. 2020. Relational Competence in  Emerging Adult Adoptees: Conceptualizing Competence in Close Relationships. Journal of Adult Development 27: 83–94. Christoffersen, Mogens Nygaard. 2012. A Study of Adopted Children, Their Environment, and Development: A Systematic Review. Adoption Quarterly 15: 220–237. Côté,  Karine, in Martin  L.  Lalumière. 2020. Psychological Adjustment of Domestic Adult Adoptees. Journal of Adult Deve- lopment 27: 118–134. Crowley, Carolyn. 2019. Exploring the views and perceptions of adopted young people concerning their education and social development: an interpretative phenomenological analysis. Educational Psychology in Practice 35, št. 2: 165–183. Cubito, David S., in Karen Obremski Brandon. 2000. Psycho- logical Adjustment in Adult Adoptees: Assessment of Distress, Depression, and Anger. American Journal of Orthopsychiatry 70, št. 3: 408–413. Cvetek, Robert. 2009. Bolečina preteklosti. Celjska Mohorjeva družba. Dremelj, Polona, Jasmina Rosič, Andreja Črnak Meglič in Bar- bara Kobal Tomc. 2019. Smernice za delo na področju posvojitev. Inštitut za socialno varstvo. Erzar, Tomaž, in Katarina Kompan Erzar. 2011. Teorija naveza- nosti. Celje - Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Prva slovenska založba. French, Quade Y. S. 2013. Adoption as a Contingency of Self- -Worth: An Integrative Approach to Self-Esteem in Adopted Individuals. Adoption Quarterly 16: 128–152. Freud, Anne, in Dorothy Burlinhgam. 1942. Young Children In Wartime: London. Allen in Unwin. – – –. 1944. Infants Without Families. Geoge Allen in Unwin. Gostečnik, Christian. 2008. Relacijska paradigma in travma. Lju- bljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. – – –. 2011. Inovativna relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek, Teološka fakulteta in Frančiškanski družinski inštitut. – – –. 2012. Govorica telesa v psihoanalizi. Ljubljana: Brat Franči- šek, Teološka fakulteta in Frančiškanski družinski inštitut. – – –. 2021. Nevroznanost in relacijska družinska terapija. Ljublja- na: Brat Frančišek, Teološka fakulteta in Frančiškanski družinski inštitut. Gostečnik, Christian, Robert Cvetek, Tanja Repič Slavič in Tanja Pate. 2016. Vloga religije v psihoanalizi. Bogoslovni vestnik 76, št. 1: 177–190. Greco, Ondina, Rosa Rosnati in Laura Ferrari. 2015. Adult Ado- ptees as Partners and Parents: The Joint Task of Revisiting the Adoption History, Adoption Quarterly 18: 25–44. Grotevant, Harold D. 1997. Coming to Terms with Adoption: The Construction of Identity from Adolescence into Adulthood. Adoption Quarterly 1, št. 1: 3–27. Grotevant, Harold D., Nora Dunbar, Julie K. Kohler in Amy M. Lash Esau. 2000. Adoptive Identity: How Contexts Within and Beyond the Family Shape Developmental Pathways. Family Relations 49: 379–387. Grotevant, Harold D., Albert Y. H. Lo, Lisa Fiorenzon in Nora D. Dunbar. 2017. Adoptive Identity and Adjustment From Ado- lescence to Emerging Adulthood: A Person-Centered Approach. Developmental Psychology 53, št. 11: 2195–2204. Howard, Jeanne A., Susan Livingston Smith in Scott D. Ryan. 2004. A Comparative Study of Child Welfare Adoptions with Other Types of Adopted Children and Birth Children. Adoption Quarterly 7, št. 3: 1–30. Hubbell, James T., Kathleen M. Heide in Norair Khachatryan. 2019. Adopted children who kill their adoptive parents. Behavio- ral Sciences & the Law 37: 473–492. van IJzendoorn, Marinus H., in Femmie Juffer. 2006. The Ema- nuel Miller Memorial Lecture 2006: Adoption as Intervention. Meta-Analytic Evidence for Massive Catch-up and Plasticity in Physical, Socio-Emotional, and Cognitive Development. Journal of Child Psychology and Psychiatry 47, št. 12: 1228–1245. Kompan Erzar, Katarina, Tatjana Rožič in Barbara Simonič. 2011. Vloga in pomen navezanosti pri razvoju otrok v nadome- stnih družinah. Socialno delo 50, št. 2: 103–111. von Korff, Lynn, in Harold D. Grotevant. 2011. Contact in Ado- ption and Adoptive Identity Formation: The Mediating Role of Family Conversation. Journal of Family Psychology 25, št. 3: 393–401. Kranstuber Horstman, Haley, Colleen Warner Colaner in Chri- stine E. Rittenour. 2016. Contributing Factors of Adult Adoptees’ Identity Work and Self-Esteem: Family Communication Patterns and Adoption-Specific Communication. Journal of Family Com- munication 16, št. 3: 263–276. Lindblad, Frank, Anders Hjern in B. Vinnerljung. 2003. Inter- country Adopted Children as Young Adults – A Swedish Cohort Study. American Journal of Orthopsychiatry 73, št. 2: 190–202. Merchant, Erin K., L. DiAnne Borders in Robert A. Henson. 2019. Attachment, Parental Meta-Emotion, and Emotion Re- gulation in Adoptive Mother–Child Dyads. The Family Journal: Counseling and Therapy for Couples and Families 27(4): 387–393. Miller, Brent C., Xitao Fan, Mathew Christensen, Harold D. Grotevant in Manfred van Dulmen. 2000. Comparisons of Adopted and Nonadopted Adolescents in a Large, Nationally Representative Sample. Child Development 71, št. 5: 1458–1473. Mohanty, Jayashree. 2015. Ethnic Identity and Psychological Well-Being of International Transracial Adoptees: A Curvilinear Relationship. New Directions for Child and Adolescent Develo- pment 150: 33–45. Nežič Glavica, Iva. 2017. Izkustveno učenje in poučevanje po Albertu Höferju. Doktorska disertacija. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Pace, Cecilia Serena, Simona Di Folco, Viviana Guerriero in Stefania Muzi. 2019. Late-adopted children grown up: a 31PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA long-term longitudinal study on attachment patterns of ado- lescent adoptees and their adoptive mothers. Attachment & Human Development 21, št. 4, 372–388. Rebula, Alenka. 2009. Globine, ki so nas rodile. Celovec – Ljublja- na - Dunaj: Mohorjeva družba. Rossman, Setareh M., Kamryn T. Eddy, Debra L. Franko, Jennifer Rose, Russell DuBois, Ruth Striegel Weissman, Lisa C. Dierker in Jennifer J. Thomas. 2020. Behavioral symptoms of eating disorders among adopted adolescents and young adults in the United States: Findings from the Add Health survey. Inter- national Journal of Eating Disorders 53: 1515–1525. Schore, Alan N. 2021. Interpersonal Neurobiology and Clinical Practice. W. W. Norton & Company, New York. Siegel, Daniel J., in Marion F. Solomon. 2003. Healing Trauma: Attachment, Mind, Body, and Brain, 1–56. New York: W. W. Norton & Company. Slap, Gail, Elizabeth Goodman in Bin Huang. 2001. Adoption as a Risk Factor for Attempted Suicide during Adolescence. Pediatrics, 108, e30: 1–8. Smith, Daniel W., in David M. Brodzinsky. 2002. Coping with Birthparent Loss in Adopted Children. Journal of Child Psychology and Psychiatry 43, št. 2: 213–223. Spitz, René Árpád. 1946. Hospitalism: A follow-up report on in- vestigation described in Volume I, 1945. The Psychoanalitic Study of the Child, št. 2, 113–117. Stern, Daniel N. 2004. The Present Moment in Psychotherapy and Everyday Life, W. W. Norton & Company, New York, London. Storsbergen, Hester E., Fammie Juffer, Maarten J. M. van Son in Harm Hart. 2010. Internationally Adopted Adults Who Did Not Suffer Severe Early Deprivation: The Role of Appraisal of Adopti- on. Children & Youth Services Review 32, št. 2: 191–197. Tieman, Wendy, Jan van der Ende in Frank C. Verhulst. 2006. Social Functioning of Young Adult Intercountry Adoptees Com- pared to Nonadoptees. Social Psychiatry & Psychiatric Epidemio- logy 41: 68–74. Xing Tan, Tony, Brittany Jordan-Arthur. 2012. Adopted Chinese girls come of age: Feelings about adoption, ethnic identity, aca- demic functioning, and global self-esteem. Children and Youth Services Review 34: 1500–1508. Osnutek preglednega znanstvenega članka, ki bo prvič objavljen v reviji Bogoslovni vestnik, letnik 84, je bil z dovoljenjem uredništva Bogoslovni vestnik ponatisnjen v tej številki Tretjega dneva. 32 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 33PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA BLANKA PALČIČ Brezpogojna ljubezen Povzetek: V prispevku je skozi psihološko in teološko prizmo predstavljen pojem brezpogojne ljubezni. Izpostavljen je pomen družine in skupnosti, v kateri živimo, doživljanje posameznika ter najgloblji smisel Božje ljubezni. Besedilo obravnava ljubezen kot poglavitno silo v vesolju, spoznavanje brezpogojne ljubezni staršev ter ljubezen kot načelo razumevanja vsega (predvsem pa Boga in človeka), s čimer nudi razmislek o človeški etiki in volji po moči oziroma odpuščanju Ključne besede: brezpogojna ljubezen, Božja ljubezen, starševska ljubezen, moč ljubezni, smisel ljubezni Abstract: This paper presents the concept of unconditional love through a psychological and theological prism. It highlights the importance of the family and the community in which we live, the experience of the individual and the deepest meaning of God’s love. Furthermore, it presents love as the main force in the universe, the unconditional love of parents and love as a principle for understanding everything, especially God and man, thereby offering a reflection on human ethics and the will to power or forgiveness. Keywords: unconditional love, God’s love, parental love, the power of love, the meaning of love POJEM LJUBEZNI »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje,  ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.  Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.  Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13,4–7) Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga oseba občuti do objekta, ki ji je zelo dragocen, po- memben in je del njenega intimnega sveta. Ljubezen temelji na ponotranjanju ljubljenega objekta, kar imenujemo čustvena navezanost (Milivojević 2008, 620). Ljubezen je razsežnost življenja, ki ima čustvene, razumske, motiva- cijske, socialne in transcendentne elemente (O’Sullivan in O’Leary, 1992). V naši kulturi je ljubezen temelj zakonskega in družinskega življenja. Postala je družbena norma in morda najpomembnejša vrednota. Ljubezensko stanje pogosto doživimo kot vrhunsko, eks- tatično stanje, kot nekaj neprimerljivega in težko izrazljivega. Mistiki in umetniki so lju- bezen pogosto enačili z božanskim in svetim. V krščanstvu je ljubezen najvišja kategorija bi- vanja, atribut Boga in najvišja vrednota, poleg vere in upanja (Musek 1995, 3–4). Vendar ljubezen je še veliko več. Empe- dokles jo je označil kot prevladujočo silo v ve- solju, Platon pa opisal kot nasprotje razuma, ki lahko postane nevarno družbenemu razvoju. Prav njegovo vrednostno razlikovanje je vpli- valo na dolgotrajno ločevanje med »srcem« in »glavo«. Strokovnjaki potrjujejo, da sta miš- ljenje in čutenje pravzaprav v istem »paketu«, kar označuje nov termin čustvena inteligenca. Sodobna znanost izhaja iz prepričanja, da je človekovo bistvo globoko zaznamovano z 34 TRETJI DAN 2023 2 ljubeznijo, to absolutno vrednostjo pozitiv- nega čustvovanja, in da ljubezen ni samo te- meljno čustveno stanje in delovanje človeka, temveč tudi vrlina in vrednota, saj zaobseže skoraj vse moralne vzgibe (Zupan Sosič 2017, 6–7). Kierkegaard je zapisal, da je »treba v ljube- zen najprej verjeti, sicer se nam njena priso- tnost zlahka izmakne«. Če vanjo ne verjame- mo, ne bomo videli sadov, ki jih prinaša. »Ni dejanja, tja do najboljših, za katero bi lahko za- gotovo rekli, da ga je izvršil človek, v katerem neizpodbitno biva ljubezen.« (Kierkegaard 2012, 20–23) Ljubiti nekoga po Kierkegaardu pomeni prizadevati si, da bo ljubljeni čim bolj ljubil Boga. To pomeni: prizadevamo si, da bo postal čim boljši človek, merilo dobrosti člove- ka pa je njegova ljubezen do Boga. Ljubezen do določne osebe je sredstvo, da ji pomagamo pos- tati najboljša možna oseba. Po Kierkegaardu (195) je po eni strani prava dolžnost samo tista dolžnost, ki izvira iz ljubezni do Boga, po drugi strani pa je tudi ljubezen do Boga dolžnost, zato lahko rečemo, da je ljubezen do Boga te- meljna dolžnost, ki je človeški um več ne more utemeljiti, ampak jo mora sprejeti kot božjo zapoved. Ljubezen je tudi temeljna sila vsega našega hrepenenja. Hrepenenje po ljubezni je tako neizprosno, da smo zanj pripravljeni žrtvovati vse. Moški in ženska se v svoji različ- nosti v ljubezni dopolnjujeta. Ljubezen je Božji dar in je božanska v vsej svoji širini in globini, vendar se je zanjo treba odločiti. Rojeni smo iz ljubezni in za ljubezen, ta pa večkrat pomeni tudi napor, ki vedno znova zahteva zvestobo in vztrajnost, za kar vedno znova lahko črpamo energijo ravno iz ljubezni za ljubezen ter tako ustvarjamo najbolj subtilne in strastne odnose (Gostečnik 2020, 401). LJUBEZEN IN BREZPOGOJNA LJUBEZEN STARŠEV Ljubezen, partnerstvo, družinsko življenje in z njimi povezane vrednote so osrednja tema človeškega obstoja – v vseh obdobjih in vseh družbah, kulturah in civilizacijah. Za večino od nas te teme predstavljajo življenjski okvir, v katerem iščemo varnost in smisel življenja. Vedno znova se sprašujemo o vred- nosti in smislu naših ravnanj in obstoja ter se vedno znova vračamo k spoznanju, da je ljubezen do sebe in bližnjega najvišja vredno- ta. Družina je naravna celica vsake družbe in bi morala predstavljati varno zatočišče, kraj, kjer smo lahko to, kar smo, kjer lahko rastemo in se izpopolnjujemo, kjer dobimo zametek vseh vrednot, ki nas spremljajo celo življenje. Ljubezen je že od nekdaj gonilna sila človeš- kega zbliževanja. Za mnoge, od umetnikov do filozofov in verskih voditeljev, je ljubezen naj- pomembnejše in najvišje, kar zmore človeško bitje (Musek 1995, 3–4). Ljubezen je za Fromma stališče, usmer- jenost značaja, ki določa človekov odnos do sveta kot celote. Usmerjenost ljubezni ni pove- zana le z enim človekom, temveč z vsakim. To pa ne pomeni, da se različne vrste ljubezni ne razlikujejo. Prva je seveda brezpogojna mate- rinska ljubezen, pri kateri gre za tesno poveza- nost med materjo in otrokom ter seveda njeno nesebično skrbjo zanj. Materinska ljubezen je brezpogojno potrjevanje otrokovega življenja in njegovih potreb. Skrb in odgovornost sta potrebni, da sta pomembni za otrokovo živ- ljenje in rast, odnos, ki se ustvari med skrbjo in odgovornostjo, pa otroka uči ljubezni do življenja, do občutka, da je vredno biti na tem svetu. Zaradi svojega altruističnega, nesebič- nega značaja materinska ljubezen velja za naj- višjo obliko ljubezni (Fromm 2006, 42). Milica Bergant (1981) govori o tem, da so poglavitna posebnost družinskih odnosov čustva, ljube- zen ter polnovredni topli medsebojni odnosi, ki povezujejo starše in otroke. Ljubezen je prvi pogoj in tudi vzrok za nastanek in razvoj otrokovih izredno pomembnih in tipičnih človeških lastnosti: ljubezni, empatije, težnje po razumevanju in upoštevanju drugih. Teh socialnih spretnosti, pa tudi ljubezni same, se ni mogoče naučiti drugače kot tako, da otrok vsakodnevno doživlja ljubezen, sočutje, pomoč in razumevanje svojih staršev. Vzorci navezanosti, ki jih je otrok deležen v otroštvu, 35PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA so osnova za navezanost v njegovi odrasli vlogi (Bergant 198, Žmuc-Tomori 1988). Družina, v kateri otrok odrašča, ima zelo pomembno vlogo. Prvi odnos, ki ga otrok doživi kot ču- stveni in socialni vzorec, je osnova za razvoj otrokovega vzpostavljanja stikov, čustvovanja in socializiranja z ostalimi člani družbe. To je predvsem odnos med materjo in otrokom, pozneje med očetom in otrokom, odnos med staršema in odnos med sorojenci (Pogačnik- -Toličič 1974). Otroci, ki v času razvoja niso bili nikoli deležni ljubezni ali naklonjenosti svojih star- šev, imajo kasneje v življenju velike težave pri navezovanju socialnih stikov z drugimi ljudmi in razvijanju zanimanja zanje. Prav tako so nezmožni zaupati samemu sebi, drugim članom družbe ali družbi sami (Adler 1999). Ljubezen do lastnih otrok je naravna in moral- na odgovornost starševstva. Sprejet in ljubljen otrok se ob svojih starših počuti varnega in ko doživlja, da je staršem v zadovoljstvo in srečo, je srečen tudi sam. V takem ozračju razvije zaupanje v starše in v samega sebe, pozneje pa tudi v druge. Samozavest je osnovna notranja vrednota, iz katere črpamo pogum za soočanje z življenjskimi izzivi. Brezpogojna ljubezen pomeni, da otroka popolnoma sprejmemo v vsem njegovem bistvu. Temelj je sprejemanje, cilj pa to, da otrok sam odkrije, kdo v resnici je. Če starši otroku po neuspehih in porazih nudijo zagotovilo, da ga imajo radi, in mu ponudijo svojo pomoč, otrok razvije zaupanje v življenje (Puhar 1967, 46–55). Če se otrok počuti varnega, se bo lahko osredotočil in se posvetil proučevanju in vrednotenju svojih dejanj (Hauck 1988, 41). Tudi Gostečnik pravi, da se ljubezen lahko »rodi in vznikne v polnos- ti« le v družini, v okolju, kjer sta starša s svojo ljubeznijo omogočata doživeti, da je ljubljen. Na osnovi te ljubezni se otrok razvija v svoji polnosti ali pa ne in zaradi nje ve, da pripada ali ne ter da je hoten in želen ali pa ni. Tako ljubezen ne postane samo temeljna gonilna sila človeškega razvoja, ampak je tudi najmoč- nejši nagon, ki ga vsak posameznik na svoj način želi uresničiti. Zato ustvarjamo odnose, v katerih biva ljubezen, zato ustvarjamo par- tnerstva in družine. Družina je najbolj prila- godljiva izmed vseh človeških institucij, saj je zibelka in žarišče ljubezni (Gostečnik 2020, 5). Starševska ljubezen je v literaturi pogosto obravnavana, kar nam kaže na velikost njene- ga pomena. Gostečnik (2006, 307) poudarja, da se razvoj posameznikove osebnosti prične v družini, kar mu hkrati omogoča oblikovanje intrapsihične podobe Boga. Otrokova izkušnja odnosov je osnova, na podlagi katere on sam gradi podobe o sebi in drugih. Tako se podobe lahko razlikujejo glede na otrokov odnos s starši: ali je imel ljubeče in skrbne starše ali pa so bili ti kruti in omejeni. Intrapsihična podoba Boga vključuje otrokovo opazovanje in notranje doživljanje ljubezni ter presežnega v svojem odnosu do staršev. Vsekakor ima zgo- dnja verska vzgoja pomemben vpliv na obliko- vanje intrapsihične podobe Boga in dojemanje sveta. BOG IN NJEGOVA LJUBEZEN Rojstvo ljubezni najbolje opiše svetopisem-ska zgodba iz raja, zgodba o začetku lju- bezni, ki jo pooseblja človek. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1 Mz 1, 27–28) To je najveličastnejše sporočilo Božje ljubezni človeku – Bog je ustvaril človeka po Božji podobi ter vanj polaga temelj najglo- bljega, neutešljivega hrepenenja po odnosu z drugimi in Bogom samim. Kar pa tudi pomeni, da ga je Bog ustvaril po podobi Kristusa, saj je bil Kristus, po podobi katerega smo vsi ustvar- jeni, vedno v telesu. Prevzel je našo naravo, postal človek, naš brat, z odnosom sočutja in globoke naklonjenosti do drugega. S smrtjo in vstajenjem nam kaže na Božjo ljubezen, ki je največji dar stvariteljskega darovanja, saj ustvarja iz čiste polnosti brezpogojne ljubezni in ta ljubezen ne umre. V ljubezni povsem zas- tonjsko ostaja z nami in pušča polno svobodo. Ne zahteva, da bi ga v zameno ljubili, ampak nam samo želi odpreti oči za ljubezen, ki je večja, lepša in svobodnejša kot tisto, čemur 36 TRETJI DAN 2023 2 smo navajeni reči ljubezen (Gostečnik 2020, 7–8). »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem.« (1 Jn 4,16) V Svetem pismu je Božja ljubezen opisana kot brezpogojna ljubezen, saj je izražena do nje- govega ljudstva ne glede na to, kako so oni naravnani do njega. Z drugimi besedami, Bog ljubi, ker je v njegovi naravi ljubiti, in ta ljube- zen ga vodi k dobrohotnim dejanjem. »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Lju- bezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.« (1 Jn 4,7–16) Brezpogojna narava Božje ljubezni je najbolj jasno razvidna v evangelijih. Glede na trplje- nje svojega ljudstva se Bog odloči, da ga odreši greha, in ta odločitev temelji na njegovi ljubez- ni. »V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje.« (Ef 1:4–5) »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težko namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rim 5,5–8) Z branjem pisma Rimljanom izvemo, da smo od Boga odtujeni zaradi svojega greha. »Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico.  Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel.«  (Rim 1:18–20) Zav- račamo Boga in on nas izroča našemu grehu. Naučimo se tudi, da smo vsi grešili, da smo brez božje slave (Rim 3,23) in da ni nikogar, ki bi iskal Boga, ni nikogar, ki bi delal dobro pred njegovimi očmi (Rim 3,10–18). Čeprav smo do njega sovražni (zaradi česar bi lahko bili uniče- ni), Bog svojo ljubezen do nas razodeva s tem, da daje svojega Sina Jezusa Kristusa kot spravo za naše grehe. Bog ni čakal, da se izboljšamo in odkupimo svoje grehe, temveč se je odločil postati človek in živeti med svojim ljudstvom. »Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, poln milosti in resnice.«  (Jn 1:14) Bog je živel našo človečnost, nato pa se je ponudil kot nadome- stilo za naš greh. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13) Brezpogojna narava Božje ljubezni je zapisana v več odlomkih Svetega pisma. Veličastnost zapisanega se odraža v sledečem odlomku: »Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako lahko Božja ljubezen ostane v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« (1 Jn 3,6–18) Zapis, ki ga lahko razume vsak izmed nas, vendar je vprašanje, kdo ga res občuti in živi. Ljudje nismo zgolj projekt božje zamisli, ampak tudi sad njegove ljubezni, kajti novost Božje podobe je, da se je Bog, ki ljubi in je tako predan in strasten Bog, razodel v besedi in dejanjih; novost podobe človeka pa je, da je ta postal sposoben ljubiti po Božji podobi. Ta novost svojo izrazno in praktično polnost doseže v Kristusu, ki je evharistično vedno navzoč v svoji Cerkvi. V evharistiji biva Bog med svojim ljudstvom v vsej proeksistenci. V njem se uresničuje Božja ljubezen do človeka: v Kristusu postane človek, ki je deležen njego- vega življenja, sposoben ljubiti, kot ljubi Kris- tus (Sorč 2006, 411). Joseph Ratzinger v svoji knjigi Zazrti v Kristusa ugotavlja, da je beseda »ljubezen« danes izpostavljena takšnemu raz- vrednotenju in tako umazanemu zlorabljanju, da njena uporaba postaja vse bolj nemogoča. Kljub temu se ne smemo odpovedati prvo- bitnim besedam, kot so »Bog«, »ljubezen«, »življenje«, »resnica« itd., ne smemo pustiti, 37PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA da bi nam jih ugrabili. Toda če besedo vzame- mo v veličini njenega prvotnega pomena, je pojav, na katerega se nanaša, preveč bogat in mnogoplasten (Ratzinger 1990, 74). Ratzinger navaja, da je beseda »ljubezen« postala naj- bolj uporabljena in tudi najbolj zlorabljena beseda, s katero povezujemo povsem različne pomene, pri čemer ne okleva, da bi pomen oskrunjenega bisera vzel v svoje roke in ga »očistil«, da bi ponovno zasijal v svojem izvirnem sijaju (Benedikt XVI., 2006). V Uvodu v krščanstvo Ratzinger ugotavlja, da se šest načel krščanstva navsezadnje skrči v eno samo načelo – ljubezni. Ta predstavlja hermenevtično načelo za razumevanje vsega, predvsem pa Boga in človeka. Načelo ljubezni je izrazito krščansko, vendar je v njem prostor za vse oblike ljubezni. Voditi nas želi na tem »itinerarium mentis in amorem«. Toda kje začeti to potovanje? V razmisleku o erosu že na začetku zapiše, da ne moremo iti kar tako mimo tega, kaj ta beseda izraža v različnih kulturah in v trenutni jezikovni rabi. To pot je treba prehoditi zato, ker »svetopisemska vera ne gradi vzporednega sveta ali nasprotnega sveta nasproti človeškemu prapojavu ljubezni, marveč sprejema celotnega človeka, očiščujoče posega v človekovo iskanje ljubezni in mu pri tem odpira nove razsežnosti« (Rat- zinger 2005, 198). Božja vsemogočnost je vse- mogočnost ljubezni. Zato tisti, ki je absolutna polnost življenja, seveda vse počne v ljubezni! Povsem drugačno podobo o božji vsemo- gočnosti dobimo, če ne izhajamo iz neke ab- straktne ali splošne podobe o vsemogočnosti, ampak iz samorazodetja Boga v človeški zgo- dovini, ki je svoj vrhunec doseglo v ljubečem darovanju Jezusa na križu. V tej perspektivi se božja vsemogočnost kaže kot moč v nemoči. Priznavanje in sprejemanje Boga Očeta kot vsemogočnega vsebuje dva vidika: »Bog je su- veren stvarnik sveta in ima neomejeno moč; in Bog je ljubeči Oče in tako zmore vse tisto, kar zmore ljubezen« (Sorč 2006, 415–416). Platovnjak pravi, da smo kristjani obdaro- vani z izredno milostjo, saj smemo verovati v vstajenje Jezusa Kristusa in se lahko soočamo s svojo lastno smrtjo in s smrtjo naših bližnjih v upanju, da je smrt le prehod v večno življenje s troedinim Bogom (2021, 691). In ko razmi- šljamo o žalovanju, se lahko vprašamo, ali nam vera omogoča vse, kar kot človeška bitja potrebujemo na telesni, čustveni, miselni in socialni ravni žalovanja (Roszak 2017, 139). Vodičar v svojem delu sporoča, da nam vera zagotovo lahko veliko pomaga na duhovni ravni, toda ne more nadomestiti tistega, kar lahko dobimo le na ravni medsebojnih odno- sov. Te odnose uporablja tudi Kristus, da bi nam sporočil, kaj nam želi darovati v procesu žalovanja. Zato je tudi postal človek, ker je lahko le tako v polnosti razodel Očeta in nas usposobil, da po njem v moči Svetega Duha ponavzočujemo njegovo bližino in odrešujočo ljubezen drug drugemu kot bratje in sestre v občestvu Cerkve (Vodičar 2018, 13). Petkovšek je v svojem delu opisal pomen mimetične vzajemnosti po zgledu Jezusa Kristusa. Avtor pravi, da je René Girard, oče mimetične te- orije jasen: odrešenje, odpoved mimetični želji pomeni odločiti se za Jezusa Kristusa, ki se je na križu odpovedal svoji volji in sprejel Očetovo. Skrivnost križa nosi v sebi odgovor na vprašanje, na katerega ne ontologija ne an- tropologija nista več zmožni odgovoriti. Nanj odgovarja teologija: njen predmet je skrivnost križa, ki se najprej kaže kot »moč nemoči« (power of powerlessness), se pravi kot šibkost, kot ljubezen, ki premaguje svet (Petkovšek 2014, 577). Odpuščanje je torej čudež, čudežev pa je zmožna le ljubezen, ki je edina prava brezmejnost. Merilo ljubezni je ljubezen brez mere – samo ljubezen se meri na takšen način (Caputo 2001). Če bi želeli na kratko povzeti posebnost krščanskega življenja, bi verjetno pomislili na tri kreposti: vero, upanje in ljube- zen. Prvi jih v svojih pismih omenja Sv. Pavel, sv. Avguštin pa jih razlaga s pojmom kreposti (vrline), ki ga je povzel po grški filozofiji (Av- guštin 1972). Moč ljubezni je v tem, da ljubim tisto, kar ne privlači moje ljubezni, saj bi iskal zgolj lastno zadovoljstvo – kar me žene samo od sebe in zanj posebne moči ne potrebujem, opisuje 38 TRETJI DAN 2023 2 Klun v svojem delu. Teza, ki jo zagovarja, je po- vezanost »teologalnih kreposti« s specifičnim časenjem krščanske eksistence. Vera, upanje in ljubezen so trije načini uresničevanja življe- nja verujočega. Vera je na poseben način po- vezana s preteklostjo, upanje s prihodnostjo, ljubezen pa s sedanjostjo. Eksistenca oziroma živeto življenje krščanskega vernika se vrši na edinstven način. V čem sploh je »dar« ljubezni? Odgovor se skriva v izkušnji, ki nam je povsem znana, pravi Kljun. Svoj čas lahko podarim drugemu, saj ob tem ne preneha biti moj čas, toda obenem je to »čas za drugega«. Moje življenje je v tistem trenutku hkrati tudi življenje za drugega. In kaj podarim drugemu? Pravzaprav ne »nekaj«, ampak možnost, da bi on lahko bolj v polnosti postajal in bil on sam. Ljubezen je zmožnost preseganja samega sebe, ki drugemu omogoča, da lahko v večji polnosti je to, kar je (Klun 2021). Ljudje živijo v času in prostoru, hkrati pa živijo tudi v odnosih. Praktično je nemo- goče, da bi človek obstajal »zunaj odnosa«, saj je človekov obstoj mogoč le v odnosu do »Drugega« (Osredkar 2020a, 81–82). Na odnos do Drugega, torej do Boga, se v svojem razmi- šljanju osredotoča Osredkar, ki pravi, da vero, upanje in ljubezen lahko najdemo v vsakem odnosu do drugega. Zato tudi o treh teoloških krepostih, ki so med seboj neločljivo poveza- ne, ne moremo razmišljati zunaj zakonitosti odnosa. Osredkar predpostavlja, da se vera, upanje in ljubezen »zgodijo« le v odnosu do D/ drugega. Teoretično gledano, izolirana oseba, ki ne bi bila v odnosu z nikomer, ne bi mogla verovati, upati in ljubiti. To pa ni mogoče: človek, ki biva, se je znašel v odnosu. Torej vsak človek lahko na temelju tega, da biva, tudi veruje, upa in ljubi. (Osredkar 2021, 858) ZAKLJUČEK Doživljanje ljubezni je zelo različno, saj ima vsak od nas drugačno predstavo o ljubezni in jo drugače doživlja. Ker je to, kako se bo posameznik počutil – ljubljenega ali ne, sposobnega dajati ljubezen ali ne –, odvisno zgolj od njega samega, je tudi odgovor na vpra- šanje, kaj je ljubezen, edinstven. Po besedah Osredkarja (2021) vsak človek lahko biva, upa in ljubi. Ljubezen ne išče svojega, temveč se veseli, ko drugi zmore vse bolj postajati on sam. To ni pridržano le za osebni odnos, temveč nosi širšo poklicanost. Ljubezen do stvarstva na primer zahteva držo, ki bo stvarstvo omogočalo, mu odpiralo nove možnosti, ne pa ga podrejalo egoističnim težnjam človeka, ki stvarstvu onemogočajo prihodnost (Klun 2021). V naj- globljem smislu je pomembno uvideti, da je ljubezen tista ljubezen, ki prevzame pobudo. Nikoli ni samo odgovor na neko vedenje, temveč odločitev posameznika in skupnosti. Ravno zato je brezpogojna. Če bi bila Božja ljubezen pogojna, bi morali narediti nekaj, da bi jo ustvarili ali si jo zaslužili. Preden bi nas Bog lahko vzljubil, bi morali nekako pomiriti njegovo jezo in se očistiti svojih grehov. Toda to ni svetopisemsko sporočilo. Svetopisemsko sporočilo, evangelij je, da Bog deluje z ljubez- nijo, brezpogojno ljubeznijo, ki odreši svoje ljudstvo greha in ga uči živeti. »Bistvo etike novega človeka je v njegovi izročenosti božji volji. V samem jedru te etike je odrekanje volji po moči, v njem je odpuščanje, v njem je sprejemanje Boga v človeško življenje.« (Petkovšek 2014, 591) REFERENCE Adler, Alfred. 1999. Smisel življenja. Ljubljana: Založba Sophia. Avguštin, Avrelij. 1972. Knjiga o veri, upanju in ljubezni: Enchiri- dion. Prevedel Franc Ksaver Lukman. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija. Benedikt XVI. 2006. Bog je ljubezen, Družina, Ljubljana 2006. CD 116. Bergant, Milica. 1981. Družina – zakon – ljubezen na razpotjih. Ljubljana: Zavod SRS za šolstvo. Caputo, John D. 2001. On religion. London: Routledge. Fromm, Erich. 2006. Umetnost ljubezni in življenja. Mladinska knjiga: Ljubljana, 42. Gostečnik, Christian. 2006. Neustavljivo hrepenenje. Ljubljana: Založba Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. – – –. 2020. Najgloblji izzivi ljubezni. Ljubljana: Založba Brat Fran- čišek in Frančiškanski družinski inštitut. Hauck, Paul. 1988. Uspešna vzgoja otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga. 39PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA Kierkegaard, Sören. 2012. Dejanja ljubezni. Prevedel Andrej Capuder. Ljubljana: Družina. Klun, Branko. 2021. Vera, upanje in ljubezen v luči fenomeno- loško eksistencialne analize. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:783−795. Milivojević, Zoran. 2008. Emocije: Razumevanje čustev v psihote- rapiji. Novi Sad: Psihopolis institut. Musek, Janek. 1995. Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy. Osredkar, Mari Jože. 2020. S smrtjo se odnos spremeni, ne pa uniči: Življenje in teologija Guyja Lafona. Bogoslovni vestnik 80, št. 1:73–88. – – –. 2021. Upanje kot teološka krepost v luči relacijske teorije Guya Lafona. Bogoslovni vestnik 81, št 4:857−866. O’Sullivan, Denis A., in O’Leary, Eleanor. 1992. Love: A dimen- sion of life. Counseling and Values 37, št.1:32–38. Petkovšek, Robert. 2014. Nasilje in etika križa v luči eksisten- cialne analitike in mimetične teorije. Bogoslovni vestnik 74, št. 4:575−592. Platovnjak, Ivan. 2021. Kristjani smemo žalovati!: spodbuda za pastoralo žalujočih. Bogoslovni vestnik 81, št.3:681–694. Pogačnik-Toličič, Slavica. 1974. Otrok, igra in igrače. V: Razvi- jajmo sposobnosti predšolskega otroka, 31–55. Ur. Milica Bergant. Ljubljana: ČGP Delo. Puhar, Helena. 1967. Ali smo starši res odpovedali. Ljubljana: Cankarjeva založba. Ratzinger, Joseph. 1990. Zazrti v Kristusa. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat. – – –. 2005. Uvod v krščanstvo. Celje: Mohorjeva družba. Roszak, Piotr. 2016. Spanish-Mozarabic funeral rituals: a con- tribution to the eschatology of the rite. Quaestiones Medii Aevi Novae 21:207−225. Sorč, Ciril. 2006. Ljubezen pri Izviru. Bog, ki je ljubezen, v svojem odnosu do človeka. Bogoslovni vestnik 66:411–428. Vodičar, Janez. 2018. In boste moje priče. Bogoslovni vestnik 78, št.1:9−15. Zupan Sosič, Alojzija. 2017. Ljubezen v slovenskem jeziku, litera- turi in kulturi. V: 53. SSJLK: Ljubezen v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, str. Ur. Alojzija Zupan Sosić. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Žalec, Bojan. 2014. Ljubezen kot enost mnogoterega: kierkegaar- dovski pogled. Bogoslovni vestnik 74:201–213. Žmuc Tomori, Martina. 1988. Klic po očetu. Ljubljana: Cankarje- va založba. 40 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 41TEOLOGIJA JANEZ ZUPAN Pravičnost v Pismu Rimljanom Povzetek: Pavlovo Pismo Rimljanom je najobsežnejše Pavlovo pismo, datirano okrog leta 54, kar je le dobrih dvajset let po Kristusovi smrti in vstajenju. Pismo ima dva temeljna dela, in sicer prvega o odrešenju in drugega, ki govori o tem, kako se božja pravičnost kaže v krščanskem življenju. V tem članku ostajamo pri prvem delu. Podrobneje se ukvarjam z analizo dela o op- ravičenju ter ga končam s poglavjem o prostosti od greha. Pravičnost sicer zaznamuje celotno pismo, uvede pa jo že takoj na začetku, ko pojasni, kako bo živel pravični: iz vere v vero. Iz tega Pavel izpeljuje svojo teologijo o opravičenju in pod kakšnimi pogoji je kdo sploh deležen božje pravičnosti. Sporoča, kako smo lahko deležni odrešenja ter kakšno vlogo imajo pri tem naša dela in kakšno božja milosti in vera v Kristusa. Ključne besede: pravičnost, odrešenje, opravičenje, greh, suženjstvo Abstract: Paul’s letter to the Romans is the most comprehensive of Paul’s epistles, dated around the year 54, just over twenty years after Christ’s death and resurrection. The letter has two main parts, one on salvation and the other on how God’s righteousness is manifested in the Christian life. In this article, we stay with the first part, analysing the section on righteousness in more detail and concluding with the section on freedom from sin. While righteousness characterises the whole of Scripture, it is introduced right at the beginning when it explains how the righteous will live. From faith to faith. From this Paul derives his theology of justification, who is included in God’s righteousness, and under what conditions. He communicates how we can be included in salvation, and what part our actions play in it, and what part God’s grace and faith in Christ play in it. Keywords: righteousness, salvation, justification, sin, slavery. 1. UVOD Za obstoj skupnosti Jezusovih učencev v Rimu izvemo že iz Apostolskih del, v kate- rih Luka poroča: Nato je Pavel zapustil Atene in šel v Korint. Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Ákvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Prískilo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal, in ker je znal isto obrt, je ostal pri njiju in se zaposlil. (Apd 18,1–3) Sestavljena je bila iz judovskih sledilcev Jezusu pa tudi poganov, ki so postali učenci Jezusa iz Nazareta. Ko so se po petih letih lahko vrnili v Rim, so tam našli skupnost, ki ni bila pretirano izgrajena in je bila v Pavlovih časih zelo razdeljena. Pavlovo pismo Rimljanom je torej poskus, da bi ta skupnost spet zaživela v edinosti. V njem je zapisal najbolj obširno razlago Dobre novice, torej razlago Jezusovega življenja, smrti in vstajenja. Od vseh pisem apostola Pavla Pismo Ri- mljanom ni le najdaljše, ampak verjetno tudi 42 TRETJI DAN 2023 2 najpomembnejše. V tem pismu nam je namreč apostol razkril najgloblje skrivnosti odnosa med Bogom in človekom ter najceloviteje izrazil krščansko oznanilo, »ki govori o Bogu, kakor on je; ki se nanaša samo nanj, edino nanj; oznanilo, ki govori, o tem Stvarniku, ki je postal naš Odrešenik, in o tem Odrešeniku, ki je naš Stvarnik; oznanilo, ki nas lahko v celoti in povsem spreobrne; ki nam naznanja spre- membo naše ustvarjenosti v svobodo, ki nam naznanja odpuščanje grehov, zmago življenja nad smrtjo, povrnitev vsega, kar je bilo izgub- ljeno. Oznanilo, ki je alarmni klic in ognjeno znamenje prihajajočega, novega sveta. Tukaj in zdaj, vezani na to in ono, ne moremo ‚vedeti‘, kaj vse to pomeni. Lahko pa to ‚zaslišimo‘ – in premišljanje o Bogu – premišljanje, ki ga je porodilo Oznanilo – to tudi dejansko ‚zasliši‘.« (Barth 2002, 13) Pismo so pogosto primerjali s katekizmom ali celo z dogmatiko. Vzgib je pravilen, saj je v Pismu Rimljanom več nauka kakor v drugih spisih Nove zaveze in strnjeno razvija krščan- ski nauk. Upoštevati pa moramo, da se od katekizma in dogmatike razlikuje po tem, da ima še poseben namen, čeprav se ga ne drži popolnoma, a v celoti jasno izstopa. Luter ga je v predgovoru k pismu zelo natančno podal: »Torej je tudi očitno, da je sv. Pavel v tej posla- nici hotel na kratko opisati krščanski in evan- geljski nauk ter pripraviti uvod v celotno Staro zavezo. Brez dvoma namreč, kdor ima to pismo v srcu, ima pri sebi luč in moč stare zaveze. Zato naj se vsak kristjan vedno in stalno z njim spoznava.« (Luther 1972, 2268) Pomemben del pisma je posvečen prav tematiki pravičnosti. V prvem delu (Rim 1-4) namreč pojasnjuje kako se po Jezusu razodeva božja Pravičnost. 2. PRAVIČNOST IN PRAVIČNOST »Kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom?« (Job 9,2) Pravični Job v svojem tretjem govoru posta- vi temeljno vprašanje vsakega človeka: kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom? Jezus po evangelistu Mateju odgovarja: »Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20) Ratzinger, poznejši papež, v svoji knjigi Uvod v krščanstvo pravi takole: »Trditev najprej pomeni, da se vsaka človeška pravičnost izkaže kot nekaj nezadostnega. Kdo bi se mogel iskre- no ponašati, da je prav do dna in brez zadržkov sprejel smisel posameznih zahtev v svoje mišljenje in jih popolnoma izpolnil v njihovi najbolj notranji globini, kaj šele, da bi pri tem dosegel neko preobilje.« (Ratzinger 1975, 189) Če torej parafraziramo sv. Avguština, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o pravič- nosti? Že Platon je imel slutnjo te paradigme, ki se je pozneje v polnosti razodela v Jezusu Kristusu Križanem. Človeška pravičnost je popolna in preizkušena šele tedaj, če vzame nase videz nepravičnosti, in dovršeni pravič- nik je lahko zgolj križani nepravičnik. Križ pa postane resnično središče razodetja, ki nam ne razkriva kakšnih popolnoma neznanih misli, marveč nas same, ko nas razodeva pred Bogom in Boga v naši sredi. Tako je: Resnična ljubezen je preobilje pravice, preobilje, ki presega pra- vico, nikdar pa ljubezen ni uničenje pravice, ki mora biti in ostati temeljna oblika ljubezni. (Ratzinger 1975, 243) 3. PRAVIČNOST V PISMU RIMLJANOM 3.1 SLUŽENJE V uvodu Pavel pojasni svojo službo in evan-gelij (1,1–17), ki ga oznanja. Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za Božji evangelij, ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih Pismih, za evangelij o njegovem Sinu, ki se je po mesu rodil iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči. (Rim 1,1–4) Prve vrstice nakazujejo Pavlovo držo glede na njegovo poslanstvo. Pavel je namreč v prvi vrsti služabnik, torej tisti, ki služi. Kot pravi, služi Kris- tusu, v svojo službo pa je bil poklican, odbran, 43TEOLOGIJA torej ni plod njegove lastne potrebe oziroma zanimanj. To zavedanje je pri apostolski službi izjemno pomembno. Božji evangelij je najprej dar – dar, ki ga objektivno nihče ni vreden, a je namenjen vsem. Evangelij, ki je rezultat živete Besede, torej izraz učlovečenega Boga, nam je podarjen kljub ali bolje zaradi naše grešnosti in s tem nezmožnosti zreti v božje obličje. Dar nam odstira zaveso in nam po Kristusu spet odpira Očetovo naročje s tem, da nam da delež božjega sinovstva. In Pavel že v uvodnih vrsticah izpove svojo vero v odrešenjsko Luč. Pavel pa se hkrati s svojim poslanstvom zaveda tudi svoje omejenosti in predvsem omejenosti pisane besede, ki sicer lahko opo- gumi, težko pa pusti znatnejši pečat. Tako v naslednjih vrsticah obžaluje svojo nezmož- nosti priti v to skupnosti, in kot pravi, ga ža- losti, ker mu ne bo uspelo, da bi predal kakšen duhoven dar milosti, ki naj vas utrdi, ali bolje rečeno, da bi se sam okrepil med vami, ko bom z vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni (Rim 1,11–12). Pavel se globoko zaveda pomena skupnosti in medsebojne podpore. Prvi kristjani, ki so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah (Apd 2,42), so bili namreč prvi prototip Kristusovega skrivnostnega telesa in s Petrom začetek Cerkve, ki je niti vrata podze- mlja ne bodo premagala. (Mt, 16,18) Vse se začne in konča v skupnosti. Brez skupnosti, brez občestva ni Cerkve in ne more biti Kristus navzoč med nami. Pavel torej obžaluje razdaljo med rimsko skupnostjo, a s pismom vseeno želi prinesti Kristusovega Duha tudi njim in jim zagotoviti duhovno vodstvo in usmeritev. Skupnosti so bile namreč brez trdnega vodila in pisma, ki so jih pošiljali apostoli, so bila zanje izjemno dragocena. Védite, bratje, da sem se že večkrat namenil priti k vam, da bi tudi med vami dosegel kaj sadu kakor med drugimi narodi, a mi je bilo do danes to onemogočeno. Dolžnik sem, tako Grkom kakor barbarom, tako modrim kakor neumnim, zato sem pripravljen, kar zadeva mene, ponesti evangelij tudi vam, ki živite v Rimu. (Rim 1,13–15) V tem odlomku pa najdemo tudi pomembno Pavlovo vodilo, ki močno zaznamuje in ob- likuje prvo Cerkev. To je sicer Pavel večkrat poudarjal (prim. 1 Kor 1,24; Gal 3,28; Kol 3,11), da je namreč božji evangelij namenjen vsem. Vsi so namreč lahko soudeleženi v odrešenju, ki je, kot rečeno, božji dar, kot je tukaj spet omenjeno, božji dar vsem. Seveda pa je treba pogledati tudi naslednji odlomek, zadnje stavke uvoda, ki pojasnjuje- jo, kaj Pavel razume kot evangelij in še širše, tukaj se razodeva tudi, zakaj je bilo pismo sploh napisano. Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere. (Rim 1,16–17) Morda nas presenetijo prve besede, da se evangelija ne sramuje, vendar se to najverjetneje nanaša na dejstvo, da so razlo- gi za njegov neprihod v Rim drugje in ne v ve- selem oznanilu. Ni se bal niti preizkušnje, ko bi to oznanilo ponesel v središče poganskega sveta. Ne boji se, da evangelij ne bi bil dorasel velemestu in nakopičeni kulturi in nekulturi in da bi s tem osramotil tudi njega. Ne sramuje in ne boji se vsega Rima, ker je evangelij sam moč, božja moč in absolutno najvišja moč – božja vsemogočnost. Pavel ve za to, kako se vera širi in se bo še širila. Pot pa vodi od Juda h Grku. Tukaj Pavel ne dela kvalitativnih ocen, ampak se zaveda, kje se je ogenj začel in kam se bo razplamtel. Ta ogenj je ogenj rešitve, ki v vsakem verujočem doseže cilj tako, da je po tem delu rešen. Pot pa od ognjišča vodi k poganskim ljudstvom, ki so obkrožala takratni judovski svet, najprej seveda h Grkom, kjer cilj doseže v tem, da bodo rešeni. Božja vsemogočnost je torej tista moč, ki deluje v evangeliju in tem delu. Nato izvemo, kaj ima Pavel pred očmi, ko evangelij imenuje delo rešitve. V evangeliju se dogaja razodetje, to pomeni odkrivanje, razkrivanje stvari, ki je sicer prikrita in mora ostati prikrita. (Barth, 37) Zanimiva je tudi Pavlova uporaba sedanjika, saj na razodetje ne moremo gledati nazaj, ampak se to ves čas 44 TRETJI DAN 2023 2 dogaja tukaj in zdaj. Evangelij namreč nima nobenega smisla, če nismo tudi sami priče njegovega dogajanja in delovanja. Razodetje, ki se dogaja v evangeliju, pa je razodetje božje pravičnosti, kot pravi Barth, božje pravne sod- niške odločitve. (Barth, 37) Morda je na tem mestu treba povedati nekaj o sami besedi pravičnost. Logično je pri Pavlu grški izvirnik beseda ‚dikaios‘. Beseda ‚dikaios‘ (δίκαιος) izhaja iz grškega jezika in se pogosto prevaja kot ‚pravičen‘ ali ‚pošten‘. V grški filozo- fiji in etiki je ta beseda imela pomembno vlogo, saj se je nanašala na temeljno etično načelo, ki naj bi vodilo posameznika pri njegovem ravna- nju. Beseda ‚dikaios‘ izhaja iz glagola ‚dikein‘, kar pomeni soditi ali pravično obravnavati. Tako se ‚dikaios‘ nanaša na osebo, ki ravna po pravičnosti in se drži etičnih standardov. Prav tako se ta beseda uporablja za osebo, ki se drži zakonov in pravil, ki veljajo v družbi. Pomen besede ‚dikaios‘ pa ni omejen samo na pravno in družbeno področje, ampak gre tudi na moralno ravnovesje in notranjo integriteto posameznika. V tem smislu se lahko uporablja za opis osebe, ki deluje pošteno in etično tudi v osebnih odnosih in svojem notranjem svetu. V celoti torej lahko rečemo, da se beseda ‚dika- ios‘‘ nanaša na osebo, ki ravna pravično in poš- teno ne samo v pravnem in družbenem, ampak tudi v moralnem in notranjem smislu. Z nastopom krščanstva pa dobi grški pojem pravičnosti nekatere nove poudarke. V patris- tični literaturi se pomen razširi z osebne etične drže proti posamezniku na držo, ki daje v ospredje spoštovanje božjih zapovedi, iskanje resnice, sočutje in miloščino. Tako npr. v Ambiguumih Maksim Izpovedo- valec razpravlja o različnih vidikih pravičnosti, zlasti v povezavi z odrešenjem in človeško naravo. Poudarja, da je pravičnost v božjem načrtu odrešenja bistvena, saj je Bog popol- noma pravičen in vse svoje stvarstvo vodi k pravičnosti. Maksim Izpovedovalec obravnava tudi vprašanje pravičnosti v okviru božanstva in človeškosti Jezusa Kristusa. Ena od ključnih tem je, kako se pravičnost Boga človeka Jezusa izraža v njegovi usmiljeni ljubezni do človeštva. Maksim razpravlja o tem, kako pravičnost v Jezusu Kristusu dosega popolnost in združuje božansko pravičnost z usmiljenjem. Jezus se torej razodeva v evangeliju, pa tudi v božji sodbi. Poslušalec evangelija postane njegov sodobnik, priča njegovega razodetja. Prav tisti, ki oznanja božjo sodbo, prinaša tudi vsemogočno delo odrešitve. To je druga prese- netljiva enačba v teh programatičnih vrsticah: božja sodba je delo božje rešitve. Sodnik je rešitelj. (Barth, 37) 3.2 BOŽJA PRAVIČNOST V naslednjih vrsticah Pavel ugotavlja, kako so vsi narodi ujetniki greha, slabega, ujetniki sebičnosti. Človekova misel in srce sta zlomljena in naše težnje niso težnje po Bogu, ampak po zemeljskih dobrinah, ob katerih zapadamo v češčenje mamona. To je razlog za naše razčlovečenje in ponovno za- padanje v suženjstvo greha, h kateremu smo nagnjeni po izvirnem grehu. Očitno gre pri Rim 1,18–3,20 za en sam del, ki ga uokvirjajo Pavlove omembe ‚božje pravičnosti‘ v Rim 1,17 in Rim 3,21, s čimer je postavljena podlaga za celovitejšo obravnavo zastavljene teme. Vendar obravnava odlomka kot enega samega dela prinaša precejšnja tveganja, zlasti tvega- nje, da se eksegeza posameznih delov skrajša, da bi se poudarilo, kar Pavel nedvomno pou- darja na splošno (da so vsi ljudje grešni), pri tem pa se zanemari veliko drugih stvari, ki jih pove na poti do tega odlomka. To je dejansko eden redkih primerov, ko je vzrok za neuspeh v eksegezi prevelika pozornost na celotnem obsegu odlomka, premalo pa na majhnih po- drobnostih in pododdelkih. (Wright 2009, 133) Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. (Rim 1,18–19) Pavel začne s poudarkom na božji jezi proti brezbožnosti in krivičnosti ljudi, ki zavestno dušijo resnico. Poudarja, da je božja jeza usmerjena proti brezbožnosti in krivičnosti 45TEOLOGIJA ljudi. Ta jeza pa izhaja iz božje svetosti in pra- vičnosti ter je odziv na grešnost in zavrnitev božjega načrta. Jeza ni izraz nepremišljenosti ali afektivnega čustvenega odziva, temveč odraža božjo pravičnost in njegovo držo do greha. Pomembno je razumeti, da božja jeza ni izra- žanje čustvenega besa, temveč pravičen odziv na zlo in krivico v svetu. Božja jeza se kaže tako, da se izraža božje neodobravanje grešnih dejanj in nagnjenosti, ki nasprotujejo božjim načelom in božji volji. Božja jeza ima tudi zdra- vilni namen: s svojo jezo Bog kaže na resnost greha in potrebo po odrešenju. Sodi in kaznuje grešnost, da bi ljudje spoznali svojo potrebo po odrešenju in se obrnili k Bogu. Božja jeza pa ni absolutno ločena od božje ljubezni. V božjem načrtu za odrešenje je božja jeza povezana z božjo ljubeznijo in usmiljenjem. Bog želi, da se ljudje spreobrnejo in se rešijo božje jeze z vero v Jezusa Kristusa, ki je dar božje ljubezni in usmiljenja. Vrstice se nadaljujejo z opisom človeške zmotnosti in zavrnitve božje resnice. Pavel piše (Rim 1,20), da je božja resnica očitna v stvarstvu, saj so božje lastnosti jasno vidne in razumljive v tem, kar je ustvarjeno. Kljub temu pa ljudje zavestno zavračajo to resnico. Nadalje opisuje, kako ljudje, čeprav so spoz- nali Boga in imeli vpogled v njegovo prisotnost v stvarstvu, Boga niso častili in se mu zahva- ljevali. Namesto tega so njihove misli postale zmotne in tako so začenjali častiti stvarstvo in ne stvarnika, ki se v stvarstvu razodeva. V Rim 1,24–32 se Pavel osredotoča predvsem na prestopke, ki sledijo tej oddaljitvi od Boga. Ko je človek prepuščen samemu sebi, slabo vedno izpodrine dobro, tako kot neurejen vrt, saj je to nagnjenje njegove padle narave. Človek v sebi nima sposobnosti, da bi omejil plevel svoje grešnosti ali gojil dobre pridelke pravičnosti. Njegov naravni razvoj ne poteka navzgor, temveč navzdol; človek se ne razvi- ja, temveč nazaduje. Ne vzpenja se k Bogu, ampak se spušča od njega. Skozi zgodovino se je spuščal po spirali pokvarjenosti in postajal vse hujši, ko pa bodo v obdobju zadnje stiske odstranjene omejitve Svetega Duha, se bo na Zemlji razplamtel pekel in zlo bo doseglo svojo najvišjo stopnjo. Glavna poanta Rim 1,24–32 je, da ko ljudje vztrajno zapuščajo Boga, bo Bog zapustil njih. Ko ga božje ljudstvo ignorira in ne uboga, ga lahko začasno zapusti. »Toda ljudstvo ni poslušalo mojega glasu,« je v imenu Gospoda zapisal psalmist, »Izrael ni maral zame. Zato sem jih prepustil zakrknjenosti njih srca: naj hodijo po svojih načrtih.« (Ps 81,11–12) Ozej poroča o isti tragični resničnosti glede nezves- tobe severnega kraljestva, ki ga je predstavljal Efraim, ki mu je Bog rekel: »Efrájim se druži z maliki, pústi ga pri miru!« (Oz 4,17) (MacArt- hur 1991, 146) V današnjem času se brezbožna družba najbolj pokaže v tem, da se vse meri s subjek- tivnim čutenjem posameznika. Atomizacija človeka in naravnanost v ‚delam kar hočem‘ vse bolj postajata paradigma splošne morale. Samovolja pa je bistvo vsakega greha. Čeprav je bil Satan odgovoren za to, da sta bila zapelja- na v skušnjavo greha, sta Adam in Eva storila prvi greh, ker sta svojo voljo prostovoljno pos- tavila nad božjo. Ljudje zavračajo Boga, ker so njihove želje, njihova poželenja usmerjeni na njihovo lastno in ne na božjo pot. Beseda poželenje pomeni epithumia, ki se lahko nanaša na katero koli željo, vendar se je najpogosteje uporabljala za telesno željo po tistem, kar je grešno, in preki- nja zavezo z Bogom. Zato, pravi Pavel, ker je človek zavrnil prave- ga Boga zaradi lažnih bogov, ki si jih je ustvaril sam, ker je častil stvarstvo in ne Stvarnika, ga je Bog prepustil ponižujočim strastem. Drugič (Rim 1,24) apostol omenja, da je Bog zapustil grešno človeštvo. Ni ga prepustil le malikovanju, ki je najvišji izraz človekove du- hovne degeneracije, ampak tudi ponižujočim strastem, ki jih v teh dveh verzih opredeli kot homoseksualnost, očitno za Pavla pomemben izraz človekove moralne degeneracije. Pavel pa nadalje našteva še druge prestopke, ki človeka kronično oddaljijo od Boga. Polni so vsakršne krivičnosti, zlob- nosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so 46 TRETJI DAN 2023 2 nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvi- jačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrek- ljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljav- ci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, 31 brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja. (Rim 1,29–30) 3.3 SODBA V Rim 2,1–16 je jasno in dramatično predsta-vljena podoba poslednje sodbe. Ta izhaja iz judovskega razmišljanja o zadnjem sodnem obredu. Retorično je usmerjena v to, da se (po treznih obtožbah iz Rim 1,18–32) izstreli puš- čica na nadpovprečno mislečega poganskega moralista in morda tudi na prav tako nadpov- prečno mislečega Juda, ki gleda v pravo smer. Vendar si zaradi nobenega od teh dejstev ne smemo predstavljati, da Pavel misli kaj druge- ga, kot pravi. Nekateri so na primer menili, da gre pri vsem skupaj za premišljeno šarado, v kateri se bo sicer izkazalo, da so nekateri ljudje na koncu »delali dobro« in bodo tako deležni slave, časti in miru, vendar je to le utvara, saj bo dokazal, da tega v resnici nihče ne počne. To je dokaj obupan predlog, ki dobiva svojo edino (vendar lažno) očitno podporo v dejstvu, da je večina pridigarjev ob Pismu Rimljanom precej naglo preskočila 2. poglavje, da bi po- hitela k »evangeliju« v 3. poglavju. Zgodovina soočenja s pismom je spodbujala občutek, da Rim 2 ni posebno resen del knjige, kar je zelo nenavadno sklepanje za vsakogar, ki pozna Pavla. Namesto tega bi morali domnevati, da ko Pavel postavlja prva načela o prihodnji božji sodbi, dejansko postavlja prva načela o prihod- nji božji sodbi. (Wright 2009, 178) Kako bo videti božja sodba, pa piše tudi Janez v Raz 20,11–15. Bog se ponudi padlemu človeštvu kot Oče. Prosil ga je, da pride k njemu po odrešitev po njegovem Sinu, ker ne želi, da bi »da bi se kdo pogubil, ampak da bi se vsi zveličali« (2 Pt 3,9). Toda nekega dne se bo priložnost za spreobrnjenje končala. Takrat bo Bog svojo popolno sodbo še bolj neizprosno izvršil kot rimski vladar Brut. On bo vsakemu povrnil po njegovih delih, in sicer z večnim življenjem tistim, ki z vztrajanjem v dobrih delih iščejo slavo, čast in nesmrtnost; z jezo in srdom pa tistim, ki so sebični in ne sledijo resnici, ampak se pokoravajo krivici. (Rim 2,6–8) Kako Bog vsakomur poplača po njegovih delih, razvija Pavel v Rim 2,7–10 v luči ugoto- vitve, da pred tem božjim merilom ne zdrži nobena maska – in skoraj ves domneven poseben položaj Judov je maska. Bog prav pri presojanju človeških del preiskuje njihova srca. Šlo bi torej za to, da božjo milost v njegovi sodbi sprejmemo kot milost, da prav zaradi tega sprejmemo njegovo sodbo in se spokori- mo. Šlo bi za vztrajanje v tem dobrem delu kot pravi poti k slavi, časti, nesmrtnosti. Šlo bi za zvestobo vere, ki v pravični božji sodbi sliši in sprejema besedo njegovega usmiljenja. Kdor bi tako delal, bi resnično dosegel slavo, čast in mir. Kdor pa tega dela noče storiti, kdor kaže prepirljivost (ali pa morda mišljenje najemni- kov), s katero se izraža vedenje Judov do poga- nov, in v tej prepirljivosti nespokorjenost, ki si ne želi milosti in se zato tudi noče ukloniti, kaj naj ta pred tem sodnim stolom pričakuje dru- gega kot prav jezo in srd, tesnobo in strah? Vse to je že izbral, sam sebe obsodil s tem, da je v tem stanju postavljen pred ta sodni stol. (Barth 2002, 51) Obstaja pa veliko vzporednic z idejo, da bo Bog vsakomur povrnil glede na njegova de- janja. Naj omenimo zgolj nekatere odlomke: Sirahova knjiga pravi: »… zakaj Gospod vrača, sedemkrat toliko ti bo povrnil.« (Sir 35,10). V Psalmih je zapisano: »Eno je Bog govoril, to dvoje sem slišal: da je moč pri Bogu, in da je tvoja, Gospod, dobrota; zakaj ti plačuješ vsake- mu po njegovem delu.« (Ps 62,12–13). V klicu Abrahamu slišimo: »Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali“ (1Mz 12,3). Baruh z izjavo »Gospod pa je bedel nad nesrečami in jih je privedel nad nas, kajti Gospod je pravičen glede vseh svojih del, ki nam jih je zapovedal« (Bar 2,9) nadaljuje to vseprisotno temo. 47TEOLOGIJA Ves čas torej Bog sporoča, kako pomembno je, da ko človek postaja Kristusov, neizbežno sledi tudi z dejanji, ki jih bo Bog presojal kot pravični sodnik in usmiljeni oče. Kaj torej? Smo mar mi na boljšem? Nikakor ne! Saj smo pravkar obtožili vse, Jude in Grke, da so v oblasti greha, kakor je pisano: Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega. Odprt grob je njihovo grlo, s svojimi jeziki pletejo zvijače, gadji strup je pod njihovimi ustnicami, njihova usta so polna kletev in grenkobe. Hitre so njihove noge, da bi prelili kri, uničenje in beda je na njihovih potih. Poti miru niso spoznali, ni strahu Božjega pred njihovimi očmi. (Rim 3,9-18) Pasaža o krivičnosti ljudstva se sklene s temi besedami. Pred božjim sodiščem noben človek nima prednosti. Judje in pogani, ljudje kot taki so vsi pod grehom, torej pod oblastjo, pod katero so in morajo ostati podvrženi božji jezi. Če hočemo te izreke razumeti, moramo pomisliti, da v njih ne slišimo govoriti samo tega ali onega preroka, ampak povsod Jezusa Kristusa samega kot tistega, o katerem priča Stara zaveza in ki v Stari zavezi z glasovi očetov priča o sebi. On sodi. Njegova postava govori vsem, ki so pod postavo, namenjena je torej tistim, ki se z njo srečujejo. V evangeliju se postava srečuje z vsem svetom. Prav zato in do te mere bo postava, bolje rečeno sodnik, ki postavo uporablja in izvršuje, zamašil vsa usta ter ves svet razglasil za krivega pred Bogom. Novo, prenovljeno človeštvo bi moralo biti tisto, ki bi s svojimi deli vred opravičeno stalo pred Bogom in njegovo postavo. V Rim 2 je Pavel nakazal, da tako človeštvo že obstaja in kje ga najdemo. 3.4 VERUJOČI SO PRAVIČNI V zgodovini so si ljudje postavljali podobna vprašanja kot Job, torej kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom. Prav zato, ker je religija tako splošno razširjena med ljudmi, se v njej odražajo človekovi poskusi, da bi odgovoril na takšna vprašanja. Ljudje se ne morejo izogniti občutkom krivde, ne le zato, ker delajo stvari, za katere vedo, da so napač- ne, ampak tudi zato, ker so takšni, kakršni so. Človekov občutek izgubljenosti, osamljenosti, praznine in nesmisla se odraža v literaturi in arheoloških ostankih vseh civilizacij, prav tako tudi strah pred smrtjo, morebitnim ob- stojem zunaj groba in božjo kaznijo. Skoraj vsaka religija ponuja odgovore na te strahove in skuša ponuditi navodilo za, kako doseči božanstvo in ga zadovoljiti. Toda vse religije razen krščanstva odkrivajo le delno resnico božjega načrta nad človeštvom, zato nobena od njih ne more v polnosti voditi k Bogu in teh vprašanj dokončno razrešiti. Sveto pismo jasno pove, da pot k Bogu res obstaja, vendar ne temelji na ničemer, kar bi lahko ljudje sami storili, da bi jo dosegli ali si jo zaslužili. Človek se lahko spravi z Bogom, vendar ne pod lastnimi pogoji ali z lastno močjo. V tem osnovnem pogledu se krščanstvo razlikuje od vseh drugih religij. Kar zadeva način odrešenja, torej obstajata le dve smeri, ki ju je svet poznal ali ju bo poznal – način odnosa, ki je svetopisemsko krščanstvo, in način človeškega dosežka, ki vključuje vse druge vrste religij ne glede na to, kako so poi- menovane, pod katerimi koli imeni. Vsi ljudje so enako nezmožni priti k Bogu z lastno močjo in rešeni so lahko le z božjo milostjo. Odkar sta Adam in Eva padla, je vera, ki se odziva na dar božje milosti, vedno edino sredstvo za odrešenje, zagotovitev odnosa z Bogom. Človeka ne more odrešiti niti božji zakon, ki ga je dal po Mojzesu. Ta zakon ni bil nikoli v nobeni zavezi ali različici sredstvo odrešitve. Njegov namen je bil pokazati, kako nemogoče je s človeškim prizadevanjem doseči božje standarde. Moralni standardi, 48 TRETJI DAN 2023 2 zapovedani v Mojzesovi zavezi, in obredi, predpisani v Mojzesovi zavezi, niso mogli od- rešiti. Iskrena želja po spoštovanju zakona in pravilno upoštevanje obredov sta bila prijetna Bogu, vendar le, če sta odražala vero vanj (Rim 3,21–26). Ena od glavnih in ponavljajočih se tem Rim je pravičnost. V njem se namreč pojavi več kot 40-krat. Odlomek Rim 3,21–26 je eden od mnogih v pismu, ki se osredotočajo na božjo pravičnost, po kateri se meri vsaka pravičnost. Edina pravičnost, ki jo človek ima ali doseže sam v sebi, je nepravičnost, saj sta to značaj in vsebina njegove padle narave. Človekova »pra- vična dejanja«, izjavlja Izaija, »so kakor umaza- no oblačilo«, pri čemer misli na menstrualno krpo (Iz 64,6). Luč pravičnosti prihaja samo od zgoraj. (MacArthur 1991, 264) Največja človeška tragedija je človekov greh, ki ga lahko reši le pravi Bog. Samo popol- noma pravični Bog sam lahko zagotovi pravič- nost, ki jo ljudje potrebujejo. Božja pravičnost se v marsičem razlikuje od vseh drugih vrst pravičnosti. Najprej je drugačna zaradi svojega vira, ki je Bog sam. Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost. Odpre naj se zemlja in rodi rešitev, naj hkrati požene pravičnost, jaz, Gospod, sem to ustvaril. (Iz 45,8) Drugič, božja pravičnost je drugačna po svojem bistvu. Je celovita pravičnost, ki izpolnjuje tako zapoved kakor kazen božje- ga zakona, po katerem so sojeni vsi ljudje. Zapoved božjega zakona je njegovo popolno izpolnjevanje, z drugimi besedami brezgrešna popolnost, ki jo je izpolnil samo Bog človek Jezus Kristus. On je vse zahteve božjega zakona izpolnjeval brez najmanjšega odsto- panja ali pomanjkljivosti. Čeprav je prestajal vse skušnjave, ki jim je podvržen človek, je bil popolnoma brez greha. A da bi izpolnil kazen zakona za grešno človeštvo, je Bog »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.« (2 Kor 5,21) »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost.« (1 Pt 2,24) Tretjič, božja pravičnost je edinstvena po svojem trajanju. Njegova pravičnost je večna pravičnost, ki obstaja od večnosti do večnosti. V celotnem Svetem pismu je njegova pravič- nost omenjena kot večna. Oseba, ki sprejme božjo pravičnost, torej sprejme večno pravič- nost. V Homerjevi Iliadi se je veliki trojanski bojevnik Hektor pripravljal na boj z Ahilom in napadalnimi Grki. Ko je bil Hektor na poti od doma, je želel poujčkati svojega sinčka Astia- naksa in se od njega posloviti. Izkazalo se je, da zadnjič. Toda Hektorjev oklep je malčka tako prestrašil, da se je privil nazaj k negovalki. Oče je glasno smejoč se snel bronasto čelado in vzel otroka v naročje. Deček je za oklepom odkril svojega ljubljenega očeta. Podobno temu Pavel stori v pismu Rimljanom: potem ko je pokazal Boga, tako rekoč sodnika in usmrtitelja, zdaj pokaže Boga ljubezni, ki izteguje roke grešnim ljudem v upanju, da bodo prišli k njemu in se rešili. (MacArthur 1991, 265) Sporoča, da je Bog uresničil ta Izraelov načrt odrešenja sveta z zvestobo Mesiji. Toda kaj je ta »zvestoba Jezusa Kristusa«? Pavel takoj nazornorazloži, da je to njegova zvestoba do smrti, odrešilne smrti, smrti, ki se ukvarja z grehom, smrti, ki grešnikom omogoča, da so opravičeni, da so razglašeni za »v pravici«. Ne zaradi svoje moralne vrednosti, ampak samo zato, ker je Jezus storil to, k čemur je bil Izrael poklican, a tega zaradi lastnega greha ni mogel storiti. Podrobnosti pavlinske teologije se v Rim 3,24–26 postavijo na svoje mesto. Božja milost uresniči novi eksodus, »odkup« v predstav- niku Mesije in po njem, ki ga je Bog ‚postavil‘ (jezik je žrtveni), da bi bil s svojo zvestobo in žrtveno krvjo sredstvo pomilostitve (hilaste- rion). Posledica tega je, da je Bog v ljubezni vnaprej odpustil grehe in se ni ukvarjal s tem, kdo si to zasluži. Tako je zdaj odpravil vesoljni moralni primanjkljaj in pokazal božjo zvesto- bo in pravičnost do sveta. Vse to – če se vrnemo k poudarjanju »zdaj« – pomeni, da je resnično 49TEOLOGIJA razkrit kot pravičen, zvest zavezi z Izraelom in prek Izraela zvest vsemu stvarstvu. V okviru taiste zveste pravičnosti ‚opravičuje‘ ton ek pisteos Iesou, dobesedno »tistega iz Jezusove vere«, »v Jezusa verujoča oseba«, kar je videti, kot da gre za teleskopsko združevanje obeh polovic iz Rim 3,22 »po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo«. (Wright 2009, 204) Opomniti se moramo, da »pravičen« tu ne pomeni »moralno kreposten«. Preprosto pomeni, da je sodišče odločilo v vašo korist. Zato lahko rečemo, da izjavni glagol dikaioo, »opravičiti«, označuje ustvarjanje, izdelavo nečesa. Toda kot smo že prej opozorili, stvar, ki je ustvarjena, ni moralni značaj, ni vcep- ljena vrlina, temveč status. Bog na podlagi svoje izjave res ustvari ta status za vse tiste, ki pripadajo Mesiji. »Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.« (Rim 3,24) »Bog je hkrati pravičen in (‚pravičnik‘, da naredimo besedno povezavo) ‚opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa‘« (prim. Rim 3,26). Opazite, kaj se v tem prizoru na so- dišču ni zgodilo: sodnik obtoženca ni oblekel v svojo »pravičnost«. To ne pride v poštev. Prav tako obdolžencu ni dal nečesa, kar se imenuje »Mesijeva pravičnost« – če pa jo je, Pavel na to ni niti namignil. Kar je storil sodnik, je, da je z Jezusovo smrtjo izrekel sodno obsodbo nad grehom, tako da tisti, ki mu pripadajo, čeprav so sami po sebi »brezbožni« in brez zaslug, zdaj slišijo sodno razsodbo in so »v pravici«. In če združimo zavezo in zakonsko sodišče, je poanta v tem, da je to bil zasnovan enoten načrt uresničitve te obljube preko Izraela za ves svet! Namen zaveze je tako izpolnjen. ‚Svet‘ zato mora zdaj vključevati tako preostali Izrael kakor tudi pogane. 4. ZAKLJUČEK Pavlovo Pismo Rimljanom je vsebinsko zelo bogato. Teologija, s katero nas nagovarja, pa ni toliko informativnega značaja, kot je pogosto predstavljeno posebno v sekularnih komentarjih in analizah, kjer se Pismo uvršča med tista dela, ki zgodnjemu krščanstvu na formaliziran način dajejo funkcijo in zagon. Pismo Rimljanom je v resnici še veliko več kot to. Je v prvi vrsti transformativno, torej nas preobrazi, spreobrača, da bi bili lahko v polnosti deležni Kristusovega odrešenja. Tako so Pavlove razlage in vmešavanje pojma pra- vičnosti v Pismu najprej povabilo. Ves čas se namreč prepleta večni boj dobrega in zla, ki se dogaja v človeštvu. Aleksander Solženicin pa skupaj s Pavlom ugotavlja, da ta večni boj ne poteka le po črtah držav, ljudstev ali plemen, ampak se bije neposredno v srcu vsakega člo- veka. Neizbežna temà, ki preveva naša srca, pa ni zarečeno stanje, ni nepremostljiva ovira, ki nas hromi do te mere, da zlo in greh postaneta stalna spremljevalca slehernika. Pavel nas tako ves čas opogumlja, da s pri- mernim ‚orodjem‘, to je s Kristusom, lahko preskočimo tudi najvišje ovire. Dar, ki ga Kris- tus daje tebi, meni in vsem, lahko obrodi sadu, ki temine greha prerastejo do te mere, da pos- tanejo zgolj sence, ki se jih sicer zavedamo, a nas ne hromijo in ne potegnejo s seboj v večno pogubljenje. REFERENCE Barth, Karl. 2002. Kratka razlaga pisma Rimljanom. Ljubljana: Kud Logos. Kraševec, Jože. 1998. Pravičnost v svetem pismu in evropski kulturi. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Linebaugh, Jonathan A. 2013. God, Grace, and Righteousness in Wisdom of Solomon and Paul’s Letter to the Romans. Leiden: Ko- ninklijke Brill NV. Luther, Martin. 1972. Die gantze Heilige Schrifft Deudsch 1545 aufs new zurericht. Hans Volz and Heinz Blanke (eds.). Munich: Roger & Bernhard. 1972, vol. 2, pp. 2254-2268. MaCarthur, John F. 1991. The MacArthur New Testament commen- tary: Romans 1-16. Chicago: Moody Publishers. Racinger, Joseph. 2007. Jezus iz Nazareta I.: Od krsta v Jordanu do spremenitve na gori. Ljubljana: Družina. – – –. 1975. Uvod v krščanstvo. Ljubljana: Mohorjeva družba. Sveto pismo stare in nove zaveze: Slovenski standardni prevod. 2017. Ljubljana. Svetopisemska družba Slovenije. Wright, N. T. 2009. Justification: Gods plan & Pauls vision. Illinois: InterVarsity press. – – –. 2009. What Saint Paul really said: Was Paul of Tarsus the real founder of Christianity. Cincinnati, Ohio: Forward Movement Publications. Ziesler, J.A. 1972. The Meaning Of Righteousness In Paul: A Lingu- istic And Theological Enquiry. Cambridge: Cambridge University Press. 50 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 51FILOZOFIJA DR. MITJA STEINBACHER Stvarnost v zaznavanju in dojemanju stvarnosti Povzetek: Resnica je vseprisotna. Obstaja v različnih oblikah in njen pojav spodbuja različne odzive. V tem prispevku se bomo ukvarjali s pojavljanjem stvarnosti in odzivi na njeno pojavljanje. Poskušali bomo osvetliti dva tipa signalov o stvarnosti (merljiv in nemerljiv) in dva tipa odzivov na te signale o stvarnosti (kognitivne in nekognitivne). Poudarili bomo, da danes v znanstveni analizi stvarnosti prevladuje kognitivno tolmačenje merljivih signalov. Večna zagata takšnega pristopa je v tem, da lahko po naravi enaki pojavi povzročijo različne pojavne oblike merljivih signalov, hkrati pa lahko različni pojavi dajejo zelo podobne signale. Analiza postane precej zah- tevnejša ob signalih, ki niso neposredno merljivi, ko smo si primorani pomagati z intuicijo, torej z vstopom v polje nekognitivnega. Spoznali bomo tudi preživetveno moč nekognitivnega odziva na fizično stvarnost, ki pride do izraza predvsem v najzahtevnejših življenjskih okoliščinah, ko gre za biti ali ne biti, ko preživijo le tisti, ki so sposobni odklopiti stik s fizičnim svetom in uspešno krmariti v domeni metafizičnega. Ključne besede: stvarnost, ne-kognitivni odziv, ne-merljiv signal, znanost, intuicija Abstract: Reality is omnipresent. It exists in different forms and its appearance prompts different responses. In this paper we will deal with the appearance of reality and the reactions to its appea- rance. We will try to shed light on two types of signals about reality (measurable and non-measura- ble) and two types of reactions to these signals about reality (cognitive and non-cognitive). We will point out that today the scientific analysis of reality is dominated by the cognitive interpretation of measurable signals. The perennial pitfall of this approach is that identical phenomena can give rise to different appearances of measurable signals, while at the same time different phenomena can give rise to very similar signals. The analysis becomes much more complex with signals that are not directly measurable, where we are forced to use intuition, i.e. to enter the field of the non- -cognitive. We will also learn about the survival power of the non-cognitive response to physical reality, which comes to the fore especially in the most challenging circumstances of life, when it is a question of to be or not to be, where only those who are able to disconnect from the physical world and successfully navigate in the domain of the metaphysical survive. Keywords: reality, non-cognitive reaction, non-measurable signal, science, intuition UVOD V tem prispevku se bomo ukvarjali z vprašanjem stvarnosti. Zanimala nas bo opredelitev tega, kako dojemamo stvarnost in kako jo spoznamo. V razpravi bo največ pros- tora namenjenega odnosu med stvarnostjo in človeškim dojemanjem stvarnosti. Nemogoče je načrtno zajeti širino polja, ki ga zajema 52 TRETJI DAN 2023 2 vprašanje stvarnosti. Zato se bomo skušali omejiti na temeljne pojavne oblike stvarnosti in na načine spoprijemanja z njenim pojavlja- njem v teh temeljnih oblikah (preglednica 1). Merljiva pojavnost Abstraktna pojavnost Nekognitivni odziv Merljiv signal sproži nekognitivni odziv Abstrakten signal sproži nekognitivni odziv Kognitivni odziv Merljiv signal sprožiKognitivni odziv Abstrakten signal sproži kognitivni odziv Preglednica 1: Pojavnost stvarnosti in načini spoprijemanja s stvarnostjo Stvarnost se skriva za dražljaji različnih po- javnih oblik. Lahko bi trdili, da se spoprimemo s stvarnostjo že ob začetku razvoja človeških organov. Spoprijemanje s stvarnostjo v tej zgodnji fazi evolucije človeškega bitja poteka na ravni biološko-fizičnih odzivov na fizične signale. Ti odzivi spadajo med prvinske vrste nekognitivnih odzivov. Mnoga nečloveška tuzemska bitja ostanejo vse življenje na tej prvinski biološko-fizični stopnji spoprijema- nja s stvarnostjo. Kakor hitro predpostavimo, da je neki dražljaj prvina stvarnosti, da torej obstaja v re- sničnosti, lahko vsakršen odziv na tak dražljaj, tudi prvinski biološki, opredelimo kot način spoprijemanja s stvarnostjo. Spoprijemanje s stvarnostjo ne zahteva niti razumevanja dražljaja niti sposobnosti pomnjenja dražlja- jev. Kakovost pomnjenja dražljajev je za živa bitja lahko preživetvenega pomena. Nekatere živali so med evolucijo razvile izjemne sposob- nosti pomnjenja dražljajev, ki močno presega- jo človekove sposobnosti. O kognitivnem spoprijemanju s fizično stvarnostjo govorimo, kadar fizični dražljaj rodi kognitivni odziv. Kognitivni odziv na dražljaj ni nujno povezan z razumevanjem dražljaja, ki jo je sprožil. Odzivi na dobro poznan fizični dražljaj so samodejni in se zgodijo v domeni nezavednega (Kahneman 2011). Odzivi na dražljaje postajajo s ponavljajočo se izkušnjo vse bolj samodejni in vse manj kognitivni. Samodejni odziv zahteva sposobnost pomnje- nja fizičnih dražljajev, medtem ko odzivi na nepoznane dražljaje lahko vklopijo razum in postanejo kognitivni. Pot kognitivnega spo- znavanja zakonitosti dražljajev je tlakovana s človekovo omejeno sposobnostjo zaznavanja in omejenostjo kognitivnega dojemanja dražlja- jev. Lahko rečemo, da z abstraktnostjo stvarnih dražljajev narašča zahtevnost na poti do spo- znanj stvarnosti. Najbrž bo nekaj resnice v trdi- tvi, da način človekovega soočanja s stvarnostjo glede na njeno pojavno obliko do neke mere opredeljuje njegovo dojemanje stvarnosti. Načrtno raziskovanje vprašanja o vsebini in pomenu stvarnosti sega vsaj v obdobje filozofov zgodnje antike. Ti filozofi so stvar- nost postavili v njen ontološki odnos z naravo, jezikom, osebo in stvarjo (Allen 1993). Temelj razumevanja stvarnosti je v odkrivanju resnice in nujno trči ob vprašanje obstoja resnice in te- meljev njene resničnosti: kaj sploh je stvarnost in kaj jo dela resnično? Ta sicer preprosti na- stavek za raziskovanje resničnosti stvarnosti, ki nas obdaja, skriva mnogo protislovij in pride do izraza zlasti tedaj, ko dovolimo stvarnosti, da zavzame tudi abstraktno formo. S kakšnimi teorijami se spoprijeti s stvarnostjo, kadar ta deluje zunaj domene fizične stvarnosti in kadar uporaba neposrednih kognitivnih odzi- vov ne zadošča za opredelitev njene vsebine in okoliščin njenega nastanka? Spoprijemanje s stvarnostjo je del življenja. Človekovo prilagajanje stvarnosti in prilaga- janje stvarnosti lastnim potrebam sta v osrčju obstoja človeške vrste. V zgodnji dobi človeške civilizacije je spoprijemanje s stvarnostjo temeljilo predvsem na preživetveni potrebi, prevladujoči procesi spoprijemanja s stvarno- stjo merljivega pa so bili spontani. Z evolucijo je to spoprijemanje postajalo vse bolj organi- zirano. Človek se je naučil uporabljati stare metode spoprijemanja in je ob tem razvijal 53FILOZOFIJA nove. S tem je krepil svoje kognitivne sposob- nosti za sprejem merljivih signalov iz okolja in dojemanje fizične stvarnosti. Ostajal mu je čas za prepuščanje življenju onkraj merljivega, kar je izražal predvsem v obliki verovanja, torej z razvijanjem nekognitivnih sposobnosti. Danes živimo v obdobju prodora umetne inteligence in tehnološkega napredka, ko se zdi, da smo dosegli popolno prevlado kogni- tivnega nad nekognitivnim, razumskega nad čustvenim, merljivega nad nemerljivim, av- tomatskega nad spontanim. Empirično doje- manje stvarnosti je zavladalo nad filozofskim. Eden izmed namenov te razprave je spodbuditi razmislek o mejah človeških danosti za uteme- ljevanje stvarnosti, temelječe na vseprisotnih merljivih in nemerljivih signalih, ki nam pri- čajo o različnih vidikih stvarnosti. Stvarnost tvori neskončen nabor med seboj prepletenih resničnih stanj. Opredelitev do nje nujno zahteva opredelitev tega, kako naj pravzaprav sploh razumemo resnična stanja. Glanzberg (2021) v svojem preglednem eseju o resničnosti poudari temeljno vprašanje resnice, kaj je resnica in kaj resnico dela res- nično. Človek se načrtno ukvarja z resnico, jo postavlja v okvir obstoječe vednosti o stvar- nosti in išče nove okvire, s katerimi skuša razvozlati določene vidike in okoliščine njene pojavnosti. V ta namen je razvil posebna me- todološka orodja za spoznavanje stvarnosti in ugotavljanje povezanosti med različnimi pojavnimi oblikami signalov o stvarnosti in odzivi nanje. V splošnem lahko ugotovimo dva tipa pojavnih oblik signalov in dva tipa odzivov (preglednica 1). Neodvisno od pojavne oblike signalov in njihove merljivosti ločimo dve vrsti kognitiv- nega sklepanja: deduktivno in induktivno. Pri deduktivnem sklepanju izhajamo iz izjave o neki resnici in sklepamo o delovanju te resnice. Sklep je veljaven le pod pogojem, da izjava o resnici drži. Preprosteje povedano, dogajanje okoli nas skušamo pojasnjevati s teorijo, ki obravnava to dogajanje. Veljavnost deduktivnega sklepanja je odvisna od veljav- nosti teorije, na katero se sklepanje naslanja. Deduktivnih sklepov ni mogoče preveriti znotraj okvirov kognitivnega sklepanja, saj so ti sklepi ob pravilni rabi vzročno-posledičnih relacij uporabljene teorije po svojem ustroju zmeraj pravilni. Dedukcijo uporabljamo pri sklepih glede abstraktne in fizične stvarnosti. Tak sklep opravimo ne glede na stvarna doga- janja okoli nas in je veljaven samo v okvirih uporabljene teorije. Stvarnost: trditev drži Stvarnost: trditev ne drži Kognitivni sklep: trditev drži pravilno sklepanje (naključno) napačno sklepanje (naključno) Kognitivni sklep: trditev ne drži napačno sklepanje (naključno) pravilno sklepanje (naključno) Preglednica 2: Kognitivno soočanje z merljivimi signali Danes prevladuje kognitivno tolmačenje stvarnosti s pripisovanjem vzročno-posledič- nih relacij med zaznanimi pojavi. Ti pojavi pogosto nastopajo kot bolj ali manj merljivi signali. O stvarnosti in pomenu teh signalov nato sklepamo induktivno na podlagi videne- ga, empiričnega. Ob tem privzemamo, da naj bi podatki odslikavali resnico, ki je očem prikrita. Denimo s pomočjo laboratorijskih testov, simp- tomov in zaznav pacientov (zaznani signali) sklepamo na prisotnost oziroma odsotnost obolenj (globlja resnica). Ob tovrstnih sklepih se zdi, da je moč argumenta v prid resničnosti nekega predvidenega stanja povezana z obsto- jem merljivega dokaza o taistem predvidenem stanju. Ob tem se učinki in povezave med stanji označujejo dihotomno, torej bodisi z naključni- mi ali stvarnimi, glede na vnaprej dogovorjeno merilo. Takšen dihotomni pristop razvrščanja vplivov med relevantne in naključja povzroča zmoto posebne vrste, ki lahko vodi v izrazito napačno tolmačenje zaznanih signalov. 54 TRETJI DAN 2023 2 V svoji biti namreč lahko istovrstni pojavi povzročijo paleto različnih signalov, obenem pa lahko raznovrstni pojavi dajejo zelo po- dobne signale o različnih stvarnostih. Go- odman (1999) denimo pravi, da bi se morali za zagotovitev objektivnosti empiričnega preverjanja stvarnosti odreči iskanju popolne resnice v posameznih primerih (induktivna resnica) ter poskusiti minimalizirati napačno sklepanje s prilagajanjem tolmačenja večjemu številu ponavljajočih se poskusov (deduktivno popravljanje napak induktivnih sklepov). V preprostem jeziku to pomeni, da smo najbrž bliže resnici, če se v velikem številu ponovitev poskusa zmotimo kar se da malokrat, kot pa če sklepamo o resnici induktivno, torej na podla- gi osamljenega poskusa. Priljubljenost metod, ki temeljijo na tolma- čenju resnice s pomočjo posamičnih vzorcev, priča o prevladi induktivnega sklepanja pri kognitivnem soočanju z merljivimi signali. Osrednja šibkost teh priljubljenih metod je, da so sklepi o stvarnih relacijah, ki jih te metode producirajo, utemeljeni na privzetku o veljav- nosti trditev, ki jih obravnavajo. Tako induk- tivno sklepanje o stvarnosti ne more utemeljiti resnične narave stvari, temveč proizvaja štiri vrste napak (preglednica 2), ki so naključne in po svoji naravi induktivne (neobjektivne). Res je, da lahko obe vrsti napačnega sklepanja do neke mere nadziramo in ju skušamo minimali- zirati. Zmanjšanje obeh vrst naključnih napak je mogoče doseči na račun manjše natančnosti izvorne trditve o neki stvarnosti, ki jo želimo preverjati. Tako bomo sicer dosegli nizko (tudi ničelno) stopnjo napak v sklepih, vendar za ceno postavljanja trditev, ki so tako trivialne, da jih zlahka pravilno ovržemo oziroma jim zlahka pravilno prikimamo. Primer tovrstne trivialne trditve: »Led v zamrzovalniku ima temperaturo pod lediščem.« Trditev nam ne pove ničesar o resnični temperaturi ledu v zamrzovalniku, a je zmeraj pravilna. Kognitivni odzivi pogosto vzniknejo tudi ob soočanju z abstraktnim, metafizičnim. Ljudje abstraktne signale radi pretvorimo v nekaj bolj otipljivega, merljivega. Slikanje galaksij je lep primer kognitivnega soočanja z abstraktnim. Slike o galaksijah sestavljamo s kognitivnim sklepanjem, pravili pretvorbe različnih signalov in veliko mero domišljije. S pomočjo fizikalnih zakonitosti, ki veljajo na našem planetu in ki jih le delno poznamo, skušamo pojasnjevati obstoj nečesa nedojemljivega, pri čemer nas vodijo kvečjemu obrisi stvarnih signalov in obrisi tega, kako naj bi potekale fizikalne zakonitosti v nedojemljivo oddaljeni galaksiji. Fizično nam je uspelo priti približno do roba naše galaksije, ki pa je le ena izmed več milijard galaksij vesolj- nega sveta. Le malo utemeljenega lahko rečemo o resničnosti vseh vesoljnih in zunajvesoljnih svetov, ki so ta hip zunaj zmožnosti človekove fizične zaznave in ki jih morda sploh nikdar ne bomo mogli zaznati. Kognitivno spoprijemanje z nedojemljivo oddaljeno abstraktno galaksijo je na neki način zahtevnejše od podviga kognitivnega spoprijemanja z emocionalno stvarnostjo. Vednost o galaksijah ostaja bolj ali manj na ravni abstraktno domišljijskega, medtem ko se z emocionalno stvarnostjo ukvarjamo vsa- kodnevno. Kljub temu je človekov kognitivni aparat precej nebogljen ob ukvarjanju z emo- cionalno stvarnostjo. Smith (1853) denimo razvije posebno teorijo moralnih občutenj, torej kvazikognitivnih odzivov ljudi na emo- cionalna stanja soljudi. Kot primer takšnega moralnega občutenja navede človekovo spo- sobnost občutenja sožalja ob žalovanju soljudi. Če sledimo Smithu, bi težko rekli, da gre ob tem za popolnoma kognitivne procese spopri- jemanja z nekognitivno stvarnostjo, temveč je to zmes emocionalnih in kognitivnih odzivov na emocionalna stanja. Galaksije in nedojemljivo oddaljene svetove si lahko kvečjemu navidezno predstavljamo. Za predstave nujno potrebujemo domišljijo, ki pa deluje v domeni nekognitivnega doživetja v tem primeru pretežno abstraktnega signala. Podobno je z opredelitvijo do vere in upanja, ki sta dve morda najeminentnejši človeški obliki vsakodnevnega doživljanja stvarnosti. Ljudje vero in upanje večinoma doživljamo spontano in ju potrebujemo za lažje preživetje. Vera in 55FILOZOFIJA upanje poganjata iskanje smisla, ki, kot pravi Janez Pavel II. (1999), od vselej vznemirja člo- vekovo srce, ter sta sposobni suvereno prodreti tja, kamor kognitivno tolmačenje pogosto ne zmore, torej v prostor metafizičnega. Ko enkrat privzamemo metafizično pojav- nost kot del abstraktne stvarnosti, lahko od te točke dalje uporabljamo metodo dedukcije za tolmačenje različnih vidikov te stvarnosti ob odsotnosti merljivega signala. Človekova ko- gnitivna zmotnost je univerzalna in ni vezana na naravo stvarnih okoliščin, ki jih skuša tolma- čiti. Janez Pavel II. (prav tam) opozori na razmah pluralizma kognitivnih stališč. Takšen plurali- zem stališč vznikne iz naključnosti kognitivne- ga sklepanja o pojavnosti merljivih in nemerlji- vih signalov stvarnosti, o katerih smo na kratko razpravljali v gornjih odstavkih. Ker kognitivno sklepanje deluje neodvisno od narave in vrste signala, do katerega se opredeljuje, lahko priča- kujemo, da ob pluralizmu mnenj glede fizične stvarnosti obstaja tudi pluralizem spoprijema- nja z metafizično stvarnostjo. Tako denimo Osredkar (2023) poudari moli- tev kot priljubljen način človekovega obravnava- nja prisotnosti nevidnega Boga. Raznovrstnost in bogastvo molitev nam pričata o človekovem pluralizmu dojemanja metafizičnega. Naključ- nost stvarnih razodetij o metafizičnem je torej sorodna naključnosti stvarnih razodetij o fizič- nem. Albert Einstein je svojo teorijo relativno- sti in teorijo delca oblikoval v času, ko fizikalnih delcev še niso mogli opazovati tako natančno, kot jih zmoremo danes. Njegova teorija je torej predvsem stvarno razodetje o zanj nevidnem. Einstein se je pri svojih odkritjih vsaj toliko kot na čistost razuma zanašal na meglenost intu- icije, ki zmore poseči k nevidnemu. Intuicija pri njem nastopa kot temelj novega odkritja in postavlja začetno točko kognitivnemu. Njegove teorije so pravilne toliko, kolikor so napačne. Veljajo v okvirih predpostavk, ki jih je pri tem uporabil, zunaj teh predpostavk pa odpovedo. Začetna točka kognitivnega so v njegovem pri- meru neke vrste prispodobe o vedênju delcev. Vsaj pri Einsteinu so te prispodobe pretežno plod njegove intuicije. V okoliščinah boja za preživetje smo ljudje sposobni aktivirati moč intuicije in nekogni- tivnega. V najtežjih okoliščinah je sposobnost golega preživetja marsikdaj odvisna predvsem od nekognitivnega odziva. Pri spoprijemanju s skrajnimi okoliščinami, kot je denimo lakota (merljiv signal fizične stvarnosti), so nekateri sposobni najti preživetveno moč in motivacijo v veri v nekaj neskončno pozitivnega (nekogni- tivni odziv). Skrajne okoliščine pogosto nasto- pijo brez spomina o podobni predhodni izku- šnji in nekateri ljudje so jih sposobni premagati z veliko dozo vere in upanja v neskončno moč dobrega nad zlim. Preživetje zahteva, da je ta pozitivna sila izrazito močnejša od krutosti okoliščin. Oziroma če parafraziramo Davis- -Hansona (2007), že majhna mera preživetvene neracionalnosti lahko ponudi zadosti opore in moči, da premaga tudi najvišje stopnje fana- tizma predvsem tedaj, ko ta povzroča zlo in je usmerjen proti življenju. Spomnimo se nekaterih junakov, ki so čudež- no preživeli peklenske okoliščine. Na videz ne- dojemljivo junaštvo Desmonda Thomasa Dossa, medicinskega pomočnika ameriške vojske v drugi svetovni vojni, je morda najčistejši prikaz neskončne moči vere in upanja. Desmond Doss je med napadom ameriške vojske na Okinavi v drugi svetovni vojni v neživljenjskih okoliš- činah zelo uspešno reševal življenja ranjencev (Wikipedia 2023). Doss je bil v dobri psihofizični kondiciji in je črpal moč za svoja na videz neiz- vedljiva dejanja iz neskončnega izvira božje lju- bezni. V podoben okvir nekognitivnih odzivov na fizične signale lahko postavimo tudi metafi- zična stanja ekstremnih športnikov, ki zmorejo s preklopom v metafizično stvarnost premagati za racio nedojemljive napore. V skrajnih okoliščinah je lahko že majhna aktivacija zavestnega usodna, saj je stanje zavestnega po Kahnemanu (2011) energetsko mnogo bolj potratno od stanja podzavestne- ga. V okoliščinah skrajnih naporov je treba biti silno varčen z energijo. Skupen mnogim primerom preživetja v skrajnih okoliščinah je obstoj nevidne sile, ki žene k cilju in deluje kot stikalo za izklop fizičnih čutil. To silo bi 56 TRETJI DAN 2023 2 lahko imenovali motivacija, vendar motiva- cija zahteva prisotnost kognitivnega, ki pa ne more izklopiti čutil za zajem fizičnih signalov. Športniki v ekstremnih okoliščinah sicer dajejo signale velike motiviranosti, a žene jih nekaj, čemur ob minimalni prisotnosti kogni- tivnega oziroma ob njegovi popolni odsotnosti težko rečemo motivacija. Gre za neke vrste preživetveni trans, zakoreninjen v globoki veri v končni uspeh, v katerem je organizem popolnoma nedovzeten za prisotnost fizičnega signala o bolečini. To stanje transa je včasih tako močno odmaknjeno od racionalnosti mo- tivacije, da prinese dosego cilja za ceno izgube lastnega življenja. Desmond Doss kljub svoji dobri fizični pripravljenosti ne bi zmogel nedo- jemljivih dejanj brez tovrstne fanatičnosti, ki jo je hranila njegova vera v človečnost božje moči. Ljudje smo sposobni do neke mere čutiti razpoloženjska stanja soljudi, vendar le tedaj, kadar so ta stanja na neki način izkazana. Notranje stanje je nemerljivo, manifestacija tega notranjega stanja pa je delno merljiva in jo lahko začutimo. Človekova zmožnost čutenja je izkustveno pogojena in je do neke mere priučena. Je del verige lastnih odzivov na razpoloženjska stanja soljudi, ki postane del lastnega čustvenega spomina. Ljudje zmore- mo ponotranjiti razpoloženjska stanja soljudi in se nanje nekognitivno odzvati. Veselimo se sreče soljudi in žalujemo ob njihovih izgubah. Živ primer sposobnosti doživljanja sočutja je sočustvovanje s trpljenjem Ukrajincev in zgra- žanje nad izvajanjem agresije Rusov. Za pojav sočutja zadošča informacija o obstoju trplje- nja, žrtvi trpljenja in povzročitelju trpljenja. Neposredno čutenje razpoloženjskih stanj soljudi zahteva prisotnost kognitivnega. Treba je zaznati stanje, ga identificirati in se pois- tovetiti z njim. V zgodnji fazi otroštva smo še brez tovrstnih izkušenj in jih šele vzpostavlja- mo. V tej fazi razvoja so naši odzivi na abstrak- tne signale predvsem nekognitivni. Odsotnost kognitivnih reakcij ob abstraktnih signalih je najbolj čista ob prvem srečanju z neznanim abstraktnim signalom. Naslednji odziv s so- rodnim signalom bo že vsaj malce kognitiven in bo postal del izkustvenega spomina. Nekognitivni odzivi zaznamujejo človekovo rast v zgodnjih fazah njegovega razvoja, ko se kot dojenček prvič sreča z neznanimi stanji fizične in abstraktne stvarnosti. Dojenčkom je tudi fizična stvarnost po večini popolnoma abstraktna. Odzivi dojenčkov so spontani in skoraj brez prisotnosti kognitivne zavesti. Odrasli ljudje drugače od dojenčkov deluje- mo pretežno kognitivno, vendar za normalno delovanje potrebujemo prisotnost nekognitiv- nega. Odzivi na stvarne (abstraktne in fizične) signale si skušamo kar se da hitro avtomati- zirati in jih do te mere ponotranjiti, da se raz- bremenimo kognitivnega napora (Kahneman, 2011). Naraven način za kognitivni premor in razbremenitev je spanec. Veliko znanstvenih raziskav potrjuje pomen globokega spanca za obnavljanje človekovih kognitivnih in neko- gnitivnih funkcij (McCoy in Strecker, 2011). Kadar smo ljudje pod velikim kognitivnim in nekognitivnim bremenom, potrebujemo dodaten odmik v breztežnost doživljanja ab- straktnega, do česar pa si pomagamo vsak po svoje. REFERENCE Allen, Barry. 1993. Truth in Philosophy. Harvard: Harvard Uni- versity Press. Davis Hanson, Victor. 2007. Jedrski Iran. Blogspot. Tribunal – glasnik svobodne družbe. 17. september 2007. https://tribunal-si.blogspot. com/search?q=jedrski+iran (pridobljeno 12. septembra 2023). Glanzberg, Michael. 2021. Truth, V: Edward N Zalta (ur.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy (poletna izdaja). https://plato. stanford.edu/archives/sum2021/entries/truth/ (pridobljeno 12. septembra 2023). Goodman, Steven N. 1999. Toward evidence-based medical sta- tistics. 1: The P value fallacy. Annals of internal medicine, 130(12): 995–1004. Janez Pavel II. 1999. Vera in razum. Ljubljana: Družina. Kahneman, Daniel. 2011. Thinking Fast and Slow. New York: MacMillan. McCoy, John G. in Robert E. Strecker. 2011. The cognitive cost of sleep lost. Neurobiology of Learning and Memory, 96(4): 564–582. Osredkar, Mari Jože. 2023. Molitev kot izraz prepoznavanja Božje prisotnosti. Bogoslovni vestnik, 83 (1): 9–20. Smith, Adam. 1853. The Theory of Moral Sentiments. London: HG Bohn. Wikipedia. 2023. Geslo: »Desmond Doss«. Wikipedia. https:// en.wikipedia.org/wiki/Desmond_Doss (pridobljeno 12. sep- tembra 2023). 57 Foto: Sara Mumelj 58 TRETJI DAN 2023 2 1.02 Pregledni znanstveni članek MARKO WEILGUNY S Humom do etike brez metafizike in normativnosti With Hume to an Ethics Without Metaphysics and Normativity Povzetek: Članek se ukvarja z vprašanjem koherentnosti opusa Davida Huma, kar se tiče znan- stvene utemeljenosti njegove filozofije nasproti njeni praktični uporabnosti. V okvirih, ki jih vzpostavi sam Hume, članek konkretneje preverja, ali je mogoče njegovi analizi etike pripisati apodiktično resničnost, ki je pridržana demonstrativnim znanostim, oziroma ali je mogoče njegova dela, kolikor se nanašajo na področje etike, utemeljiti v kakšnem drugačnem okviru. V članku raziščemo dozdevno nezdružljivost znanstvenega pristopa k epistemologiji, ki je Humov bolj znani prispevek k zgodovini filozofije, in tega, kar se ponekod zdi kot etnografsko opazovanje delovanja etike, ki ob površni interpretaciji ne dosega ravni filozofskega motrenja. V članku se poglobimo v vprašanje, kaj sploh ostaja etiki, če ni utemeljena z metafiziko in se ob tem odpove- duje tudi normativnosti. Ključne besede: človekova narava, epistemologija, etika, metafizika, praktičnost. Abstract: The article deals with the question of the coherence of David Hume’s work, in terms of the scientific validity of his philosophy as opposed to its practical applicability. Within the framework established by Hume himself, the article examines more concretely whether his analysis of ethics can be attributed the apodictic reality reserved for the demonstrative sciences, or whether his works, insofar as they relate to the field of ethics, can be justified in some other context. In this paper we explore the seeming irreconcilability of the scientific approach linked with epistemology, which is Hume’s better-known contribution to the history of philosophy, and what at times appears as an ethnographic observation of the workings of ethics, which, when superficially interpreted, does not reach the level of philosophical reasoning. In this paper we explore the question of what is there left for ethics if it is not grounded in a metaphysics, and if it renounces claims for normativity. Keywords: epistemology, ethics, human nature, metaphysics, practicality 59FILOZOFIJA 1. UVOD V spremni študiji k slovenski izdaji Humo-vih Raziskovanj človeškega razuma Frane Jerman lepo povzame filozofijo tega velikega angleškega misleca in njen domet: Ko danes prebiramo eseje Davida Huma, moramo priznati, da nas še danes budijo iz ‚dogmatskega dremeža‘ in nas opozar- jajo na ustvarjalnost filozofske misli, ki jo lahko zanikajo samo tisti, ki spijo na udobnih ležiščih naivnega realizma ali ka- teregakoli dogmatizma. (Jerman 1974, 28) V svojem času dokaj neznani avtor je nekaj mesecev pred svojo smrtjo v pismu prijatelju zapisal, da se mu bo, kot kaže, zgodilo to, da čeprav je že precej v letih, pravične sodbe svojih del ne bo doživel. In če so nekatera poznejša dela, predvsem njegovi eseji in zgo- dovinopisje, vendarle dosegla določeno mero odmevnosti in ugleda, pa tega ni mogoče reči za njegova najbolj ključna dela, vključno z Raz- pravo o človeški naravi. Zanjo je tudi Hume sam svojemu prijatelju lordu Kamesu zapisal, da je na svet prišla kot »mrtvorojeno dete« (Greig 1932), čeprav se je k njej večkrat vračal in v javnosti na različne načine poskušal vzbuditi večje zanimanje zanjo. Kljub vsemu je vsesko- zi ostajal prepričan o zgodovinskem pomenu svojega dela. ‚Dogmatski dremež‘, iz katerega je tudi Immanuela Kanta po njegovih lastnih besedah prebudil prav Hume, je precej pripomogel k temu, da je ta novoveški filozof začenjal pri- dobivati pomen in sčasoma dobil mesto, ki ga ima danes v zahodni filozofiji. Zares se zdi, da je Hume že v svojih poznih dvajsetih letih oblikoval sistem, ki ga je v po- znejših delih samo še izpopolnjeval in nadgra- jeval, vse izvirne ideje pa samo še razvijal, saj jih je v taki ali drugačni obliki oblikoval že v eni izmed knjig svoje Razprave. Če je tri dele Razprave za časa svojega življenja poskušal predelati na bolj berljiv način v dveh ločenih knjigah Raziskovanj, je to storil predvsem zato, ker je bil prepričan, da je vsebina zanimiva in vredna obravnave, njegove izpeljave pa dobre, toda ne pretirano zanimive. Toda na neki način se je prav zaradi posku- sov popularizacije svojih del znašel ujet med dve kritiki s precej nasprotnih bregov. Po eni strani so Huma kritizirali zaradi njegovega napada na metafiziko, ki pa je (kot je pogosto narobe razumljeno) sploh ne želi izničiti, temveč samo omejiti na njen resnični doseg. V tem pogledu njegovo delo pozneje nadaljuje Kant (Kant 2020), Hume pa se leta 1761 z vsemi svojimi deli znajde celo na seznamu prepove- danih knjig (Index librorum prohibitorum). Po drugi strani pa ga kritizirajo, ker je so- lipsizmu, ki mu je zaradi njegovega skeptične- ga stališča do metafizike in možnosti spoznanj potencialno grozil, ubežal v filozofijo intimno prezentne imanence. Terence Penelhum navaja, da se je A. E. Taylor leta 1927 v svojem predavanju o Leslieju Stephenu spraševal, ali je Hume sploh filozof ali le »zelo pameten mož« (Norton 1994, 117). V tem smislu naj se Humov bolj praktičen opus sploh ne bi zdel filozofski. Kako torej videti celoto Humovega opusa? Kako videti njegovo pot od izrazito znanstve- nega pristopa do epistemologije proti skorajda etnografskemu opazovanju delovanja etike? Sta pristopa v svoji različnosti nezdružljiva in shizofrena ali pa celovitost Humovega opusa vendarle v sebi ima smoter in koherentnost? V nadaljevanju si bomo podrobneje ogle- dali, kako Hume z razvijanjem svoje episte- mologije in njenega omejevanja metafizike postavlja ogrodje za utemeljitev etike zunaj konvencionalnih okvirov normativnosti v človekovi naravi. 2. OMEJITEV METAFIZIKE Zanimiv in gotovo pomensko bogat je že podnaslov njegove Razprave: „Poskus vpe- ljave eksperimentalne metode razmišljanja v moralne predmete“. Razvijajoča se znanost sedemnajstega stoletja se je začela razraščati na vsa področja človekovega delovanja in razmišljanja. 60 TRETJI DAN 2023 2 Glavna skrb filozofije sedemnajstega stoletja je bila ideja znanosti o naravnem svetu. Humova glavna skrb pa je bila raz- širitev take znanosti na človeka, da bi tako ustvaril nekaj, kar so včasih poimenovali ‚moralna znanost‘. (Woolhouse 1988, 134) V svoji knjigi, posvečeni empiristom, R. S. Woolhouse lepo umesti Humova prizadevanja. V resnici je bila to glavna Humova skrb in tako tudi sam v svojih delih večkrat omenja svoje predhodnike v tem pogledu. Prvi med njimi je bil gotovo Francis Bacon, ki je začel kritično in z novoznanstvenim pristopom obravnavati človeka, vsekakor pa je bil za Huma največji junak znanosti tiste dobe njegov skoraj sodob- nik Isaac Newton. F. H. Heinemann, ki je točno dvesto let po objavi Humove prve Razprave objavil nekatera njegova do tedaj neznana pisma, se je v spremni študiji med prvimi lotil prav njegove znanosti o človeku. V svoji študiji tako sledi razvoju Baconove zahteve po tem, kar imenuje doctrina de homine (Heinemann 1940, 52–62). In prvi, ki jo je začel izpolnjevati, je bil Thomas Hobbes. Ta je človeka nekoliko kartezijansko razdelil na substancialno in mi- selno bitje – človek kot naravno bitje in človek kot politično bitje. Človekova narava se pri Hobbesu razvije v smer zagotavljanja prežive- tja v stanju vsesplošne vojne vseh proti vsem. (Hobbes 1998) Njemu nasproti Heinemann postavlja Alexandra Popa, sicer bolj znanega kot pesni- ka. O izvirnosti njegovih idej sicer izrazi nekaj dvoma in jih vidi morda kot izpeljave misli Le- ibniza, Shaftesburyja ali Boiligbroka, nikakor pa jim ne odreka njihove teže. Huma umesti kot duhovnega potomca tako Hobbesove vizije kot Popovega nesistematičnega optimizma. Raje kot znanost je Pope namreč razvijal bolj splošen in predvsem bolj poljuden ‚zemljevid človeka‘, v katerem je želel poudariti le neka- tere vidike. Če je glavna snov Humovega raziskovanja prišla do njega preko Bacona in Hobbesa, je metoda, ki jo je razvijal, svoj izvor našla pri drugem velikem empiristu, Johnu Locku. Ko se je Hume ukvarjal s človekom, je to torej hotel početi izrazito znanstveno. V tem duhu se je vnaprej odpovedal nekaterim metafizič- nim predpostavkam in se je obravnave človeka lotil najbolj znanstveno, kot si je to lahko za- mislil – z razvitim epistemološkim aparatom. (Hume 1975) 3. OD EPISTEMOLOGIJE … Epistemologijo, ki je njegov največji in na-jodmevnejši prispevek v zgodovini filozo- fije, je Hume razvil v prvi knjigi Razprave, ki je naslovljena O razumu (Of the Understanding), in v knjigi Raziskovanje človeškega razuma. Vtis in predstava, ki sta osrednja pojma Humeove epistemologije, sta med seboj v do- ločenem razmerju. Vse naše predstave (ideas), ki so šibkejše zaznave, izvirajo iz močnejših zaznav, ki jih imenujemo vtisi (impressions), misliti pa ne moremo ničesar, česar nismo videli in čutili v svojem duhu. (Hume 1974) Z vpeljavo natančnejše terminologije je Hume sicer izpopolnil Lockov nauk, a oba, tako Locke kot Hume, sta zavračala vrojene ideje (1974; Locke 1975). Upravičeno ju tako označujemo z izrazom empirista, saj sta bila prepričana, da vse zaznavanje izvira iz čutno zaznavnega sveta – iz empirije. Predstave so posnetki izvirnih vtisov. Ko se nekaj prvič pojavi v človeški duši, nastopi kot vtis, močna zaznava. Hume teh zaznav ne omejuje na pet zunanjih čutil, ampak jim dodaja tudi strasti in čustva, ki jih lahko ozna- čimo kot »miselne« zaznave. Ko pa se potem teh vtisov spominjamo, izgubijo svojo moč ob tem, da niso neposredno prisotni in postanejo predstave. Pravo miselno delo tako operira s predstavami. (1974) Zanimivo je, da Hume ne posveča pozornos- ti temu, kako sploh pridemo do zaznav zuna- njega sveta, kar v precejšnji meri zaposluje ne- katere njegove predhodnike, med katerimi bi našli tudi Locka. Hume se z zaznavami ukvarja po tem, ko smo jih že pridobili. Na podlagi razdelitve zaznav na vtise in predstave pa pridemo do pomembnega in 61FILOZOFIJA včasih težje razumljivega odnosa Huma do metafizike. Da bi ga lahko predstavili, moramo najprej pogledati njegovo razdelitev znanosti. Znanosti se ločijo na tiste, ki se ukvarjajo z zunanjimi dejstvi (izvor vtisov), in na tiste, ki se ukvarjajo s predstavami in njihovimi medsebojnimi odnosi. S tem smo zajeli vse mogoče predmete raziskovanja. Kar ni odvis- no od dejstev in je preverljivo z intuicijo ali na demonstrativen način zgolj z mišljenjem, so deduktivne znanosti, ki se ukvarjajo s preds- tavami. Za resničnost je dovolj zgolj načelo neprotislovnosti. Dejanskost, dejstvenost tu nimata posebnega pomena. Vsota notranjih kotov v trikotniku bi bila enaka dvema pravi- ma kotoma, četudi v stvarnosti ne bi obstajal noben trikotnik. Takšne znanosti Hume poi- menuje z izrazom apriorne. (Hume 1974) Na drugi strani pa imamo znanosti, ki se ukvarjajo z dejstvi, dejanskostjo, in zaradi Hu- movega odnosa do teh znanosti lahko dobimo vtis, da zavrača vsakršno možnost spoznanja, vsako metafiziko. Na tem mestu je bil Hume deležen mnogih kritik in je bil zares redko pravilno razumljen - pravilno ga je na primer razumel Kant, ki je svojo filozofijo po prebudi- tvi iz »dogmatskega dremeža« začel razvijati prav na tej točki (Kant 2020). Tem znanostim Hume pravi aposteriorne znanosti. Tu kaže omeniti predvsem analizo vzročne zveze, ki nam bo mogla pojasniti Humovo stališče. Vzročna zveza je vedno stvar aposteriornosti. Vzrok in učinek sta lahko samo dejanska in v svoji stvarnosti sta med seboj strogo ločena. Sklepanje o vzroku ne more biti nikoli hipote- tično oziroma v znanosti ne bi smelo biti. Hume nima težav s tem, da verjamemo kakršnim koli odnosom med predstava- mi. Te so namreč intuitivno ali demon- strativno očitne […] Toda zelo poglobljeno se sprašuje, kakšna »je narava dokazov, ki nam zagotavljajo kar koli v zvezi z … zuna- njimi dejstvi«. (Woolhouse 1988, 141) Hume tako ne zavrača vsakršnih prepričanj, če se nanašajo na odnose med predstavami. Skeptično pa se loteva obravnave tega, ali je mogoče imeti podobna prepričanja, kar se tiče zunanjega sveta dejstev. Kot možen odgovor obravnava pojem vzročne zveze, ki se kaže kot edini možni dokaz za to, da bi lahko razumeli stvarnost, ki jo poskušamo spoznati. A za Huma vzročna zveza ni znanstveno sprejemljiva metoda. (Hume 1974) Vsakršne posledice so z vzrokom povezane zgolj preko naše navade. Ne vemo zares, ali bo sonce jutri znova vzšlo, čeprav bi bili to zagotovo prip- ravljeni zatrditi. In če kamen spustimo, smo prepričani, da bo padel, toda tako smo prepri- čani zgolj zato, ker smo to videli vselej doslej. Toda gotovosti v tem oziru nimamo in vse, s čimer moremo operirati, je izjemno velika verjetnost. Izkustveni sklepi tako izvirajo iz navade in ne iz nekega pravilnega deduktivne- ga apodiktičnega sklepanja, opozarja Jerman: S svojo analizo vzročnosti in nujne zveze, ki smo ju tu na kratko povzeli, je predvsem dokazal, da vzročnosti ne moremo de- monstrativno dokazati, in da so nam sile, ki stoje za tem odnosom, neznane in ne- dokazljive, ker so zgolj naše predpostavke. Zato velja našim izkustvenim sklepanjem zgolj verjetnost in v nobenem primeru ne apodiktična resničnost. Ta je prihranje- na samo demonstrativnim znanostim. (Jerman 1974, 20) 4. … PREKO POTREBE PO PRAKTIČNOSTI … Tako se nam lahko porodi vprašanje, kaj ob tem (p)ostaja Humova filozofija. Gre za apodiktično resničnost, prihranjeno demon- strativnim znanostim, ali zgolj za nepreverlji- vo »znanost« o povezavah med predstavami? Pri odgovoru na to vprašanje lahko za osnovo vzamemo zmoten očitek, ki ga mnogi name- njajo Humu: Čeprav je bil tako kot vsi do zdaj omenjeni angleški filozofi v javnih in državniških službah, je odklanjal sleherno uporabnost svoje filozofije. Ni mu šlo za praktično korist svojih nazorov. Nasprotno, zelo 62 TRETJI DAN 2023 2 jasno je poudarjal, da se s tem, kar zagoto- vo vemo, ne da živeti. (Stres 1998, 81) Pritrdimo lahko Stresu, ki poudarja, da se je Hume zavedal nepraktičnosti svoje ‚znan- stvene filozofije‘. Toda njegovi nazori nikakor niso bili praktično nekoristni. Celo nasprotno, pri političnem delovanju in pisanju političnih spisov mu je šlo predvsem za njihovo uporab- nost, kar jasno nakazuje tudi njegova bogata korespondenca. (Grieg 1932) Prav zato njegova filozofija vsebuje oboje. Na demonstrativni ravni »zavrne« metafiziko in pove, da z gotovostjo lahko trdimo le malo stvari. (Hume 1974) Težava je v tem, da so njegova druga udejstvovanja pogosto spre- gledana ali pa niso označena kot ‚filozofska‘. Toda o predstavah razmišlja in piše v obilju. Ob predstavah spoznava spoznavajočega. Gotovo ni mogoče reči, da je bilo Humovo stališče, da bi morali molčati o tem, o čemer ne moremo z gotovostjo govoriti. Humovi »filozofski« nazori apriorne narave niso življenjsko uporab- ni, čeprav so resnični. Njegova »nefilozofska« razmišljanja o naravi vsakdanjega življenja pa se morda odpovedujejo svoji apriorni resnič- nosti, a še kako zasledujejo prav aposteriorno uporabnost. Prav v smeri te uporabnosti in življenjskosti je gotovo začrtana tudi Humova pot utemeljitve etike. Na vprašanje, kaj je vloga filozofije, je Hume vsaj na neki način odgovoril na koncu svojega prvega Raziskovanja, kjer navaja svoj seznam knjig, ki bi jih bilo treba zažgati. Pravi, da bi bilo treba zažgati knjige, ki: 1) ne vsebujejo abstraktnega sklepanja o količini ali številu (apriorna znanost je demonstrativna in lahko razmišlja abstraktno, torej uporablja deduktiv- no sklepanje; količina in število pa sta najprej predstavi) in 2) ne vsebujejo izkustvenega sklepanja o dejstvih ali obstoju (aposteriorni znanosti pristajajo zgolj in samo eksperimen- talno mišljenje, spoznanja iz empirije, izku- stveno sklepanje torej; dejstva in obstoj pa so seveda stvar dejstvene realnosti). (Hume 1974) Končno sodbo o Humovi analizi znanosti, epistemologiji, ki temelji na nauku o vtisih in predstavah, lahko strnemo v citat iz Jermano- ve študije: Čeprav ni mogoče na temelju Humovega kriterija smiselnosti pojmov dokazati niti duhovne niti materialne substance in s tem v zvezi tudi zunanjega obstoja stvari, to zanj še ne pomeni, da objektivnega sveta ni, ampak je samo pričevanje o omejenosti in skromnih možnostih človeškega razuma. (Jerman 1974, 24) Hume torej metafizike kot take ne zavrača. Toda v iskanju pravega mesta in omejitev zanjo so ga mnogi razumeli ravno na tak način. V resnici pa velja, kot zapiše Heinemann v svoji obravnavi Humove znanosti o človeku: Načeloma naj bi bil Hume zgolj empirist, ki zanika vsakršno racionalistično filozo- fijo in metafiziko. […] Toda naj bo obseg njegove resnične metafizike še tako skro- men – resno raziskovati naravo človeš- kega razumevanja in razvijati natančno in pravično umovanje – to vseeno ostaja metafizika. (Heinemann 1940, 47) Na neki način poskus ‚rušitve‘ v resnici pomeni poskus ‚rešitve‘ metafizike. Kajti obstati more samo, kjer njena raba ni pred- vsem zloraba; kjer se ne ukvarja s stvarmi, ki jih pravzaprav nikoli ne more razrešiti in dognati. 5. … PROTI ETIKI Razumevanje nikakor ni bilo Humovo edino zanimanje, saj celo sam večkrat zapiše, da ga morala in družba zanimata precej bolj. Mogli bi se strinjati z R. S. Wo- olhouseom, ki v svoji študiji zapiše, da je v dejanskem razvoju Humove misli episte- mologija celo črpala podporo iz razvijanja moralne psihologije in ne nasprotno, kot bi se morda zdelo. Woolhouse jasno izrazi naravo odnosa med naukom o razumevanju in preos- talim delom Humove filozofije. V prvem vidi predvsem znanstveni aparat, ki ga je razvil za svojo celotno filozofijo. 63FILOZOFIJA Tendenca videti Huma kot prvenstveno posvečujočega se razumevanju, temi prve knjige Razprave in Prvega Raziskovanja, gre z roko v roki s predpostavko, da se pomembna uvodna prva poglavja nana- šajo samo na to razumevanje. V resnici pa aparat, ki ga vzpostavi tam, prežema vse tri dele njegove »znanosti o človeku«. (Woolhouse 1988, 136) Tako kot je bil za Huma preplet apriornih in aposteriornih znanosti primeren za obrav- navanje celote sveta, je bilo zanj pomembno postaviti primerno mesto »filozofskemu« ukvarjanju z moralnimi znanostmi, s člove- kom kot njihovim predmetom, čeprav da to ukvarjanje ne more v sebi nositi primerne demonstrativnosti in gotovosti. Hume človeka spoznava, kot bi želel spoznati in doumeti spoznavajočega. Zanima ga predvsem, kako deluje človeški razum (Hume 1992), kako človeški razum ureja in misli predstave. Vtisi za razmislek o tem, kaj je človek, niti niso tako pomembni, pomembne so povezave, ki jih človek ustvarja med preds- tavami, ki so popolnoma v njegovi domeni, saj jih v zunanjem svetu, v stvarnem svetu dejstev, ni. Tako ni presenetljivo, da Hume v tem pog- ledu govori predvsem o ‚moralni psihologiji‘ (Hume 1974). In tisto, za kar je bil prepričan, da bo ostalo za njim kot njegov prispevek k temu področju, so asociacijski zakoni. Ti obravnava- jo odnose med predstavami. Dejstvo je namreč, da naše ideje ne obstajajo kot nepovezani atomi, ampak se pogosto navezujejo druga na drugo. Asociacije pa delujejo po treh načelih. Prvo izmed njih, ki je morda najbolj vsakda- nje, je podobnost. Podobne stvari urejamo po istih »mentalnih predalčkih«. Drugo načelo je stičnost, ki je lahko časovna ali prostorska. Predstave povezujemo, ker nam predstavljajo stvari, ki so si med seboj blizu. Zadnje in po Humovem mnenju najmočnejše načelo pa je kavzalno, to med seboj povezuje vzrok in posledico. Na njem tudi temelji navada, ki se poskuša zamaskirati kot pravilno deduktivno sklepanje, ko naj bi ga nanašali na prepričanja o dejstvih. (Hume 1992) Strinjamo pa se lahko s Penelhumom, ki asociacionizmu ne pripisuje prevelike teže (Penelhum 1975), tudi v smislu newtonovske znanosti o človeku, za katero si Hume prizadeva: Ne glede na to pa mislim, da je moč nečesa podobnega newtonovski sliki znanosti o človeku v Humovem sistemu vztrajala tudi dolgo po tem, ko ga zakoni asociacije niso več zanimali v podrobnostih. Na dveh mestih to najbolj jasno vidimo. Eno je njegov pogled na sebstvo. Drugo pa je njegov slavni izrek, da je razum suženj čustev. Na obeh teh mestih se znajdemo v osrčju njegove moralne psihologije. (Norton 1994, 121) 6. VPRAŠANJE AGENTA Humov ‚jaz‘ je zanimiv predmet, med drugim deležen nekaterih kritik o nedo- slednosti in nekoherentnosti znotraj njegove filozofije. Hume gledano v celoti svoja opusa ‚jaz‘ – ali primerneje ‚sebstvo‘ (self) – opredeli kot osebno istovetnost in tudi kot skupek pred- stav (mesto, kjer se predstave zbirajo). (Hume 1974) Težava nastane že v njegovem prvem delu, ki ga je objavil na začetku svoje pisateljske poti. Prva in druga knjiga Razprave se namreč skorajda diametralno razhajata ob vprašanju sebstva/jaza. Medtem ko prva zanika obstoj kakršne koli osebne istovetnosti v smislu zu- nanjega dejstva, druga pred bralca postavlja jaz kot nosilca predstav, ki je vsakomur vedno že notranje lasten. Posledice tega razkoraka lahko vidimo tudi v tem, da je porodil zares široko paleto inter- pretacij, med katerimi najdemo celo budis- tično, ki jo zagovarja denimo James Giles. Ta vidi rešitev zagate v tem, da Hume pravzaprav predlaga izničenje jaza in ohranitev predstav (za predstave ne bi potreboval nosilca, njiho- vega središča) (Giles 1993). 64 TRETJI DAN 2023 2 Če je to interpretacijo morda nekoliko težje uskladiti s preostalimi Humovimi nauki, pa lahko najdemo tudi številne, ki se zdijo ustreznejše. Daleč najbolj priljubljena in najobetavnej- ša med njimi je rešitev, da Hume ‚jaz‘ iz druge knjige postavlja v povsem drugačno vlogo, kot jo je od njega zahteval v prvi knjigi. Z vzpostavitvijo drugega ‚jaza‘, ki nam je ‚vedno notranje lasten‘, izpolni obljubo s konca prve knjige (poglavje O osebni istovetnosti), kjer zanika obstoj prvega jaza. (Vermeule 2000, 179) Jaz kot nosilec osebne istovetnosti je dej- stvo, ki ga ne moremo dokazati, vseeno pa skorajda nekoliko kartezijansko obstaja kot nosilec predstav. Nosilec predstav deluje celo v tej smeri, da more te predstave videti tudi v drugih in se v njih na neki način prepoznati ob občutju simpatije. In to je tisti intimni jaz, ki nam je vselej že notranje lasten. Razkorak med nepravo metafiziko in stvar- nostjo vsakdanjega življenja/zaznavanja je razlog te »nedoslednosti« v Humovi obravna- vi. »Nedoslednost« se, kot smo prikazali, da pojasniti in utemeljiti. Kljub temu pa moramo omeniti tudi to, da se je težavnosti zavedal sam Hume, ki pri delitvi in težko premostljivem prepadu ni vztrajal. To omenja tudi Jerman, ki primerja obravnavo osebne istovetnosti v Razpravi in Raziskovanju človeškega razuma: To, da je v Raziskovanju izpustil dva sila pomembna problema, in sicer temo o osebni istovetnosti in o pojmu substance, ki sta v neposredni medsebojni zvezi, kaže, da se je avtor zavedal nedomišljene analize (zlasti v zvezi s prvim problemom) in da je težavno analizo raje opustil, da se ne bi še bolj zapletel v protislovja. (Jerman 1974, 14) Na vsak način pa se posameznik pri Humu kaj kmalu znajde v družbi, saj je zanj element družbenosti človeka eden od konstitutivnih elementov človekove narave. Zasledujoč neka- kšno vodilo praktičnosti in posameznikovega delovanja nas Hume hitro pripelje na področje družbe. Človek je namreč zanj vselej druž- beno bitje. ‚Človek v družbi‘ je ena osrednjih tematik njegovega opusa. Tudi o sami morali Hume v svojih pismih piše, da je predmet, ki ga »zanima bolj kot vsi drugi«. (Grieg 1932). 7. VPRAŠANJE OKVIRA Pri prehodu od posameznega človeka do njegovega bivanja v družbi Hume preide na področje etike, kot jo sam obravnava. Ta etika je zastavljena drugače od vzorcev, ki so bili prevladujoči pred njim. Njegova etika ni niti deontološka niti teleološka, ampak opa- zovana in opisana kot lastna človekovi naravi. Ta etika v resnici niti ni normativna, ampak v svoji utemeljitvi celo prej deskriptivna. Ne moremo se izogniti primerjavi s Hobbe- som. Če je na Humovo epistemologijo najbolj vplival Locke, čigar ideje je nadgradil in dode- lal, pa je na etiko verjetno najbolj vplival prav Hobbes, čigar ideje je obrnil na glavo. Kot je zapisal Heinemann, je Hume svoj predmet, ki je bil v okviru novoveške filozofije izvirno Ba- conova ideja, dobil preko Hobbesa, ki pa ga je precej predrugačil že Pope. (Heinemenn 1940) Humov nauk tako lahko vidimo na neki način kot sintezo Hobbesove teze in Popove antiteze. V besedilu o pravičnosti iz Humovega dela Raziskovanje načel morale lahko jasno opazimo tudi neposredno konfrontacijo s Hobbesom. ‚Človek človeku volk‘ se zdi Humu povsem ne- mogoča formula. Človek je vedno že družbeno bitje in po svoji naravi je nagnjen k upošteva- nju drugega in ne le k goli skrbi za lastno preži- vetje na račun drugih. Človek je namreč vedno že rojen v družino, ki mu privzgoji, morda celo bolje, ga navda z obzirom do drugih. (Hume 1974) Hobbesovo ‚naravno stanje‘ Hume pro- blematizira tudi na točki ‚stanja‘. Prepričan je namreč, da tako stanje ni stabilno in se more v dinamiki odnosov, tudi če bi se lahko vzposta- vilo, kaj kmalu razrešiti samo po sebi. (1974) Ne moremo pa zanikati tudi pozitivnega vpliva, ki ga je Hobbes imel na Huma. Ne gre le za težo, ki jo je dal obravnavani tematiki 65FILOZOFIJA in jo tako povzdignil v filozofske razprave. V določenih točkah je Hume celo prevzel Hobbe- sove ideje. »Globoko navdušen nad odkritji nove znanosti je Hobbes zavrnil srednjeveški pogled, po katerem narava že sama vsebuje intrinzične vrednote.« (Norton 1994, 151) Od tod svojo pot nadaljuje tudi Hume. Intrinzične vrednote, če bi obstajale, bi bile stvarne, dejstvene in kot take nam nedoum- ljive. Kot je v skladu tudi z njegovo episte- mologijo, bi lahko rekli, da se tudi tu ukvarja predvsem s predstavami. 8. VPRAŠANJE VRLINE V središče etike Hume ne postavi dejanja, ampak akterja tega dejanja. Ne zanima ga toliko vrednost (value) dejanja, ampak pred- vsem vrline (virtues) posameznika. Dejanje lahko v tej funkciji služi le kot njen zunanji znak. (Hume 1975) Vseeno pa pri vrlinah posameznika ne gre za neke vrste aristotelovsko zadržanje ali kantovsko sledenje maksimi kot izpolnjeva- nje dolžnosti. Humova vrlina za človeka ni nikakršna moralna zasluga, ampak bolj kot ne posledica njegove narave. Osnovno dejanje volje je tisto dejanje Boga, ko je pri izbiranju posebne človeške narave izbral tako, da mu je z njo naložil oblikovati moralne in politične vzorce, ki omogočajo kulturo človeštva. (Norton 1994, 185) Naša etika je tako stvar naše narave. Ni razuma, ki bi ustvarjal vzorce, katerim bi se nato morale uklanjati naše strasti in želje. Narava je tista, ki razum vpreže v nalogo slu- ženja. Tako razum postaja »suženj strastem«. Ne gre za to, da bi uporabljali razum, da bi mogli kar najbolje, najbolj efektivno izživeti in udejanjiti vsa naša hedonistična stremljenja. Preprosto ne moremo drugače kot živeti po naši naravi. In naše strasti, bolj neposredno del te narave, so tako v hierarhični ureditvi človeka nad razumom, ki jim služi. (Hume 1974) Razum pa nikakor ni nepomemben. Prav z njegovo uporabo namreč pridemo do nekate- rih najpomembnejših družbenih norm, med katerimi svoje mesto na čelu zaseda pravičnost. (1974) Do današnjega stanja družbe namreč zagotovo ne bi prišli brez soudeležbe razuma pri njenem oblikovanju. Razum utira pot našim občutjem in jim položaje predstavlja v bolj dodelani luči. Posledice tega delovanja pojasnjuje Norton: V nasprotju z naravnimi vrlinami obsta- jajo tudi druge – pravičnost, zvestoba in pripadnost so njihovi primeri – ki kot take niso vtkane v našo človeško naravo. Te civilizacijske vrline so se razvile. Sčasoma so v daljšem obdobju zrasle na osnovi človeške narave, ko smo ljudje prihajali v stik drug z drugim in s svojim okoljem. (Norton 1994, 165) Vse vrline nam niso enako razvidne in pravzaprav je to povsem logično. Človeštvo se razvija in v svojem razvoju, ki je po Humu de- terminiran z njegovo naravo in tako posledica tega, da je Bog zanj izbral prav takšno naravo (Hume 1974), se spoprijemlje z novimi izzivi, odzivov nanje pa nima že v celoti zastavljenih neposredno v svoji naravi. Če poskušamo to misel praktično ponazori- ti, lahko rečemo, da je denimo človekov način interakcije s stroji in računalniki po Humovem prepričanju zagotovo stvar človeške narave, toda neposredno ni predviden v njej. Z razvo- jem človeštva smo prišli do točke, kjer je neka točno določena oblika interakcije, ki prej ni obstajala, zdaj postala potrebna. Skupaj s tem razvojem gredo z roko v roki določene vrline, ki v tem smislu niso naravne. So stvar človekove narave, toda do njih ne bi prišli drugače kakor z razvojem civilizacije. Na ta način so vrline izdelane, izgrajene. Tako jasno vidimo vlogo razuma pri naših vrlinah in etiki nasploh. Toda če je razum hierarhično pod strastmi, je treba natančneje analizirati, kaj je pravza- prav tisto, čemur služi. Razum lahko ‚utira pot takemu občutju‘, kajti izpostavi lahko neopažene lastnosti 66 TRETJI DAN 2023 2 ali posledice dejanja in nam ga pomaga primerjati z drugim, toda v končni fazi je naša hvala ali graja stvar čustva, čuta ali občutja. (Woolhouse 1988, 154) Tako se od razuma selimo predvsem k slednjemu. Kaj je čustvo, čut ali občutje, kaj je »sentiment«, ki v tako veliki meri določa člo- vekovo etiko, posebej če se tiče drugih? Humov odgovor je: gre za simpatijo (Hume 1974). 9. SIMPATIJA – OSEBNA UTEMELJITEV ETIČNOSTI Simpatija ima zanimivo vlogo v Humovem delu. Od enega ključnih pojmov iz Razpra- ve se ta pojem do Raziskovanja počasi izgubi. V svoji argumentaciji njenega mesta kot utemeljujočega brezinteresno skrb za splošno korist (torej tudi korist drugih) nastopa sprva kot nujni začetni korak, pozneje pa poskuša brezinteresno skrb nekoliko bolj neposredno zasidrati v sami človekovi naravi in je ne pri- penjati na simpatijo, ki je del človeške narave. (Hume 1974) Ne moremo pa trditi, da se s tem v svojem Raziskovanju odpove mestu in pomenu sim- patije. Osnovno vodilo v obeh primerih ostaja (spoznanje) korist(i). Razum kot tisti, ki more strastem svetovati, kako priti do največje ko- risti, je tako tisti, ki vzpostavi pomen brezin- teresnosti tam, kjer njeno utemeljitev odmika- mo od bolj čustvene simpatije. Tako simpatija, ki nas privede do neke vrste »altruizma«, kot neposredno spoznanje njegove nujnosti pa izvirata neposredno iz človeške narave. Čeprav njegova etika tako ni norma- tivna, tudi v svoji deskriptivnosti ostaja univerzalna. Po Humu etike ni mogoče racionalno utemeljiti kot zavezujoče in občeveljavne norme, ampak je samo še stvar čustva in simpatije. […] S tem bi Hume moral moralo dokončno zapisati iracionalni po- ljubnosti. Tega pa ne stori, ker zagovarja mnenje o univerzalni človekovi naravi. (Stres 1998, 88) In v človekovi univerzalni naravi je prav simpatija tista, ki zagotavlja etiko. Preko simpatije v drugem prepoznam sebe. Spoz- nam ga kot bitje, s katerim si deliva podobne predstave o stvareh. Ne prepoznam ga v prvi vrsti kot zunanjo identiteto, katere možnost dokaza obstoja je Hume že zavrnil, ampak bolj kot nosilca predstav, to pa me primora, da ga obravnavam kot sebe. Ne zaradi lastne prera- čunljivosti in skrbi zase, ampak zaradi sočut- (en)ja, ki je morda res blizu celo tisti budistični interpretaciji, ki smo jo kot manj verjetno že omenili pri Humovi obravnavi jaza. (Hume 1974) Hume je tako prepričan, da etično delujemo po svoji naravi. Kljub temu pa ni mogel ostati slep za vse kritike, ki jih je bil deležen od tistih, ki so ga opozarjali, da naše ravnanje vseeno pogosto uravnavajo predvsem zadržanja sko- rajda aristotelovske narave – včasih ravnamo »etično«, ker nam je taka etika nekako vsiljena od zunaj. Zaveda se, da mora njegova teza zadostiti tudi dejstvu, da včasih vendar ravnamo zgolj sledeč nekemu občutku dolžnosti; in njegov poskus upoštevanja tega je v srcu njegove opredelitve pravičnosti. (Norton, 1994: 133) Ne bi bilo odveč poudariti, da Hume precej jasno zagovarja nujnost tega, da država skrbi za izpolnjevanje obljub in postavlja zakone, ki nam na neki način te dolžnosti nalagajo. Vemo namreč, da lahko človek na (skoraj) vseh pod- ročjih deluje v nasprotju s svojo naravo, toda to ni dobro ne zanj ne za družbo - od tod pomen zakonov (Hume 1974). A Hume ima odgovor na izraženi pomi- slek. V normalnih okoliščinah tudi občutek dolžnosti po njegovem mnenju izvira iz sim- patije. Dolžnost ni vsiljena z zapisom zakona, ampak z občutkom odobravanja, ki ga njeno izpolnjevanje vzbudi v drugih. Do tega občut- ka in njegovega vpliva na nas spet pridemo z delovanjem simpatije. Odobravanje družbe, ki je najtesneje zvezano s pravičnostjo, pa je utemeljeno prav v koristi. (1974) 67FILOZOFIJA 10. PRAVIČNOST – DRUŽBENA UTEMELJITEV ETIČNOSTI Pravičnost zaseda eno osrednjih mest v Humovem opusu socialne filozofije. V Raz- pravi ji je v tretji knjigi, ki se ukvarja z moralo, posvetil najobsežnejši drugi del (od treh). O pravičnosti in nepravičnosti, njenih izvorih in rabi tako razmišlja v dvanajstih poglavjih, medtem ko vsem drugim vrlinam nameni le šest poglavij. Razmerje se pozneje sicer ne- koliko spremeni in v poznejših delih veliko pozornosti posveča tudi drugim vrlinam in elementom političnega in družbenega življe- nja, kar lahko vidimo v njegovih Esejih in tudi zasebni korespondenci. Na temelju pravičnosti Hume gradi svojo celotno teorijo države in prava. Z naukom o pravičnosti je povezana Humova državnopravna in politična teorija; izvor pravičnosti namreč temelji na družbenih interesih. Pravo ni nastalo po formalni pogodbi, temveč z molčečim dogovorom (konvencijo). Varovati mora dobrine, brez katerih družba ne bi mogla obstajati (lastnina, posest, varovanje ob- ljube). (Vorländer, 1970, 181) Kar je za utemeljitev etike na medsebojni ravni za Huma simpatija, je na širši družbeni ravni zanj vrlina pravičnosti. 11. SKLEP Hume je gotovo zanimiv in prodoren mislec, ki je včasih obravnavan nekoliko reduktivno. Če nas lahko tako kot Kanta še danes drami iz dogmatskega dremeža in nas kot eden pomembnejših empiristov večinoma budi le s svojim pristopom do epistemologije, potem smo morda odprti le za delček tega, kar v svoji celovitosti želi obravnavati. Pravilno razumeti Huma ne pomeni odreči se vsemu, o čemer ne moremo razpravljati z apodiktično gotovostjo, ki pripada demon- strativnim znanostim. Res je, da Hume v tem okviru precej omeji metafiziko, toda ob pozornem branju lahko ugotovimo, da je ne zavrača v celoti, ampak ji želi predvsem dati njeno pravo mesto. V priznanju omejenosti človeškega uma in tega, kar je umu dostopno, gotovo želi zastaviti svojo epistemologijo kot znanstveno metodo. Ob tem pa se nikakor ne želi odreči praktični uporabnosti svoje filozo- fije ter vsakršni možnosti razpravljanja o tem, kar ni stvar apodiktične resničnosti. Ob prebiranju Humovih objavljenih del in zasebne korespondence je jasno, da Huma v resnici bolj od spoznanega zanima spoznava- joči. V tem smislu ne potrebuje metafizične podstati za raziskovanje človekovega delova- nja in razumevanja. Z obravnavo njegovega spoznavanja Hume nadaljuje pot do motrenja njegovega delovanja. Vodilo človekovega delovanja pa zanj ni etika, ki bi bila človeku zunanja in postavljena kot normativni sistem predpisov in prepovedi. Ta etika je za Huma zvezana s človekovo naravo, ki je univerzalna in svoj obstoj na medsebojni ravni dolguje ob- čutju simpatije, v širšem družbenem okviru pa vrlini pravičnosti. In kar je morda odgovor na v uvodu pos- tavljeno vprašanje – jasno je, da razpravljanje o etiki ni stvar demonstrativne znanosti in ne more s seboj nositi apodiktične gotovosti, toda to ne pomeni, da to razpravljanje ni uteme- ljeno ali da je v svojem bistvu »nefilozofsko«. Očitno ima to razpravljanje tudi svoje praktič- ne implikacije, ki jih Hume ne zavrača in jih celo odprtih rok sprejema, toda v prvi vrsti želi odgovarjati na vprašanje, kaj je človek. Etika za Huma ni predvsem orodje za usmerjanje in oblikovanje razvoja človeka in družbe, ampak je najprej še en element, z obravnavanjem katerega lahko tega človeka kot družbeno bitje bolje razumemo. Ob vsej filozofski, znanstveni natančnosti pa Hume ves čas vseeno vzdržuje tudi rav- novesje z življenjsko praktičnostjo. Lahko bi rekli, da je njegov moto: spoznavati, kar je mogoče spoznati, in ob tem živeti. Celovitost in literarnost Humovega filozofiranje nista naključna elementa in le odraz poskusa 68 TRETJI DAN 2023 2 osebnega izražanja, ampak povsem sistema- tična in načrtovana filozofija. Humova filozofija postaja pluralistična in zahteva, da človek izpolnjuje svojo nalogo na različnih področjih, vsako izmed njih zahteva svojo lastno izpopolnitev. Tako tudi zavrača splošna načela in sistema- tično dedukcijo. Pluralistična filozofija je v sprejemanju življenja v njegovi mnogo- stranskosti izraz moči in izvirnega odnosa do življenja. (Heinemann 1940, 46) V svoji spremni študiji leta 1974 v slovenšči- ni izdanega Raziskovanja človekovega razuma tudi Frane Jerman povzema to celovitost Hu- movega življenja in filozofije, ki je pomembna za pravilno interpretacijo njegovih del: Tako je Humov osrednji odgovor na vsa ne- rešena vprašanja človek kot praktično de- lujoče, čustvujoče in trpeče bitje: ‚Človek pa ni nič manj družabno kot razumsko bitje. Popuščaj svoji strasti do znanosti … vendar naj bo ta znanost človeška in takšna, da bo imela neposredno zvezo z delovanjem in družbo … Bodi filozof, toda ostani v svoji filozofiji človek!› (Jerman 1974, 24) REFERENCE Giles, James. 1993. The no-self theory: Hume, Buddhism, and personal identity. Philosophy East and West. 43/2: 175–200. Greig, J. Y. T. 1932. The letters of David Hume. Oxford: Clarendon Press. Heinemann, Fritz H. 1940. David Hume: The man and his science of man, Pariz: Hermann & Cle. Hobbes, Thomas. 1998. Leviathan. New York: Oxford University Press. Hume, David. 1974. Raziskovanje človeškega razuma. Ljubljana: Slovenska matica. – – –. 1975. A Treatise of Human Nature. London: Oxford Universi- ty Press. – – –. 1992. Enquiries concerning human understanding and con- cerning the principles of morals. London: Oxford University Press. – – –. 2000. Dialogi o naravni religiji. Ljubljana: Društvo za teoret- sko psihoanalizo. Jerman, Frane. 1974. Spremna beseda. V: Hume, David, Razisko- vanje človeškega razuma. Ljubljana: Slovenska matica. Kant, Immanuel. 2020. Kritika čistega uma. Prev. Zdravko Kobe. Ljubljana: Analecta. Kunzmann, Peter. 1997. DTV-atlas filozofije: tabele in teksti. Lju- bljana: DZS. Locke, John. 1975. An Essay Concerning Human Understanding. New York: Oxford University Press. Norton, David Fate [ed.]. 1994. The Cambridge Companion to Hume. Cambridge: Cambridge University Press. Penelhum, Terence. 1975. David Hume. London: Routledge & Kegan Paul. Spektorskij, Evgenij. 1932. Zgodovina socijalne filozofije: Od stare- ga veka do XIX. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. Stres, Anton. 1998. Zgodovina novoveške filozofije. Ljubljana: Družina. Vermeule, Blakey. 2000. The Party of Humanity. Baltimore (MD): The Johns Hopkins University Press. Vorländer, Karl. 1970. Zgodovina filozofije, druga knjiga. Ljublja- na: Slovenska matica. Woolhouse, Roger S. 1988. The Empiricists. Oxford: Oxford Uni- versity Press. 69 Foto: Sara Mumelj 70 TRETJI DAN 2023 2 LIZA PRIMC Pogovor s prof. Antonom Štrukljem ob 20. obletnici smrti B. sl. Antona Strleta 20. oktobra 2003 se je od zemeljskega življenja poslovil profesor Anton Strle, za katerega je marca 2014 stekel škofijski postopek razglasitve za blaženega. Kot profesor dogmatike je od leta 1965 deloval na Teološki fakulteti v Ljubljani, blizu pa mu je bila tudi uršulinska cerkev Svete Trojice v Ljubljani, kjer je v okviru pastoralne službe redno spovedoval in maševal vse do svoje smrti. Poznan je tudi po službah, kot sta prevajalec, škofijski cenzor, leta 1977 ga je papež Pavel VI. ime- noval za prelata. Kljub vsem funkcijam pa je Anton Strle v prvi vrsti ostal molivec in asket, ki je v ponižnosti želel vsakomur približati Boga. Njegova gorečnost za vero ga je trikrat spravila na zatožno klop in za zapahe, kjer je skupaj preživel več kot pet let. Živel je zelo skromno. Plače in pokojnine je razdal v dobre namene, za knjige in uboge. Ob obletnici smo na pogovor povabili zaslužnega profesorja Antona Štruklja, saj mu je bil Strle profesor in mentor, pozneje pa tudi dober prijatelj in spovednik. V pogovoru smo se dotaknili tudi knjige, ki bo ob jubileju izšla. 20. oktobra 2023 zaznamujemo 20. obletnico smrti Božjega služabnika prof. dr. Antona Strleta. Najprej se spomnimo Strletovih profesorskih let, saj ste bili njegov študent. Kako se ga spominjate? Prof. dr. Anton Strle je bil izjemen človek. Asket, učenjak, svetnik. Vsi, ki smo ga količkaj poznali, smo občudovali njegovo dosledno življenje po evangeliju. Kot zvest Kristusov učenec si je prizadeval hoditi po ozki in strmi poti, ki drži v življenje. Z askezo in odpovedo- vanjem samemu sebi ter nesebičnem delom za božje kraljestvo je stopal skozi ozka vrata. Vedno je iskal »le eno potrebno« (Lk 10,42). Kljub svojemu krhkemu zdravju je izgoreval v profesorskem in dušnopastirskem služenju. Sveto pismo je znal skoraj na pamet. Veroval je, kar je bral; učil, kar je veroval, in živel po skrivnosti Kristusovega križa. Božji služabnik Anton Strle je v vsem svojem oznanjevanju posebno poudarjal pot- rebnost spreobrnjenja. Spreobrnitev srca je bila zanj v središču. Le tako more človekov duh premagati tiste meje, ki mu zapirajo dostop k skrivnosti. Le tako more svoj pogled usmeriti v Kristusovo obličje. Prof. Strle je do dna duše razumel, da se more teologija razvijati samo, če jo spremlja molitev, ki dojame božjo navzoč- nost in se v pokorščini izroči Bogu. Zapustil nam je zgled resničnega teologa, ki v molitvi in premišljevanju zajema moč za apostolsko de- lovanje in pričevanje za Kristusa. Prof. Strleta 71INTERVJU se spominjamo kot moža vere in duhovnika, ki v pokorščini in skritosti nikoli ni iskal osebne uveljavitve, marveč je vedno želel le večjo božjo slavo.  Profesorja Strleta so med velikimi teologi dejansko najbolj zanimali svetniki. V Letu sve- tnikov je mojstrsko predstavil vse Gospodove in Marijine praznike ter vse glavne praznike cerkvenega leta. Dobro se spominjam, da mi je pred praznikom vseh svetih vedno zaklical z Newmanom: »Moja duša naj bo s svetniki!« Včasih je ta vzklik izrekel tudi večkrat, in sicer s povzdignjenim glasom, polnim svetega hrepenenja. Kakšen vtis je naredil na Vas kot profesor? Kakšen odnos je imel do študenta in dela? Prof. Strle je bil na predavanjih ves goreč. Ker je znal Sveto pismo na pamet, je na tablo sproti pisal svetopisemska mesta. Vsakega slušatelja je poznal osebno po imenu. K njemu v stanovanje smo hodili na kolokvij – pogovor o prebranem čtivu. Tako je vsakogar spoznal od blizu. Vedno se je zanimal za svoje študente in jih spodbujal k učenju in branju oziroma k nadaljnjemu študiju. Od vsakogar je zahteval znanje po njegovih zmožnostih. Strožji je bil do tistih, ki se študiju niso posvečali dovolj ali so se preveč ukvarjali s čim drugim, kar ni bilo ravno potrebno za pripravo na duhovništvo. O kakšnem nadarjenem študentu je rekel, da je »zanemarjeno veleposestvo«. Včasih je kar spotoma, ko je šel na grad ali Golovec, koga prijel za rokav in ga spodbujal k študiju. Še po- membnejše pa je, da je zanje molil. Popoldne je molil brevir na hodniku pred svojim stano- vanjem ali na dvorišču Teološke fakultete. Kar odmevalo je. Bil je tudi Vaš mentor na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Kako bi ga opisali kot mentorja? Kot mentor je prof. Strle spremljal okoli sto diplomantov, deset kandidatov za magisterij in trinajst kandidatov za doktorat. Po Božji dobroti sem bil tudi sam deležen očetovske naklonjenosti prof. dr. Antona Strleta, ki me je vodil pri diplomski, magistrski in doktor- ski nalogi. Sproti sem mu nosil posamezna poglavja. Dr. Strle je kljub obilnemu delu be- sedilo vselej takoj vzel v roke in ga natančno pregledal ter izboljšal posamezne izraze. Moram mu biti hvaležen, saj sem se pri njem naučil vztrajnosti in natančnosti. Brez njega ne bi prišel na Teološko fakulteto za preda- vatelja dogmatične teologije, prav tako ne bi začel pisati in prevajati. Gospod Strle je imel prevajanje temeljnih teoloških besedil vsaj za tako pomembno kakor pisanje lastnih. Pozneje je bil tudi Vaš prijatelj in svetovalec. Nam lahko približate vajin odnos? Zakaj je prof. Strle zapustil neizbrisen pečat pri svojih študentih? Jedro je v njegovem du- hovništvu. Duhovnik Strle se je vedno znova učil in oblikoval pri našem edinem Učitelju, Gospodu Jezusu Kristusu. Zanj je živel, trpel in delal. Hvaležni smo Bogu za tako dobrega in svetega človeka, gorečega Marijinega častilca, ki je ostal zvest in pokončen tudi v najhujših življenjskih preizkušnjah. Kolikokrat je go- voril z apostolom sv. Pavlom: »Naša sedanja lahka stiska« – ki pa je včasih še kako bridka – »nam pripravlja čez vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17). Ob dvajseti obletnici Strletove smrti izide vaša knjiga »Povsod Boga! Božji služabnik Anton Strle.« Kaj vas je navdihnilo za njegovo pripravo in kako je delo zasnovano? Knjigo sem v svoji notranjosti pripravljal veliko let. Ves čas sem čutil dolžnost, da po svojih močeh predložim njegovo življenje in delo. Kaj vsebuje? Na začetku je uvodna beseda papeža Benedikta XVI. Temu je mag. Blaž Otrin dodal esej »Stoletje Antona Strleta«. Na- slovi posameznih poglavij so: Dom in šolanje, Trikrat v zaporu, Anton Strle kot dušni pastir, Anton Strle – profesor na Teološki fakulteti, Anton Strle in sveta teologija, Posvetitev 72 TRETJI DAN 2023 2 Jezusovemu in Marijinemu Srcu, Strletovi Izbrani spisi. Sklep: Rojstni dan za nebesa in nebeško slavo. Dodana je Strletova obsežna bi- bliografija, ki bo v pomoč bralcem za nadaljnje preučevanje njegovih spisov. Je kaj, kar Vam je ob pripravi knjige ostalo še posebno blizu? Strletov lik je med nami vedno bolj živ. Tudi on je eden od »teologov za prihodnost«. V tem smislu je dragoceno pričevanje papeža Bene- dikta XVI., ki je 6. marca 2017 zapisal: »Iz srca se veselim, da se je začel postopek za beatifi- kacijo božjega služabnika prof. dr. Antona Str- leta, in upam, da bo prav kmalu prišel na cilj. Prav v sedanjem položaju, ko teologija včasih bolj vodi proč od vere kakor k veri, je posebno pomembno, da celotnemu krščanstvu prikaže- mo odlične osebnosti teologov, v katerih je iz- polnjeno dejansko bistvo teologije.« Prav je, da spoznamo tega čudovitega človeka, ki se je po Mariji ves izročil Bogu v blagor Cerkve in ljudi. Božji služabnik Anton Strle naj nas vnema s svojim zgledom, navdihuje s svojo besedo in podpira s svojo priprošnjo. 73 Foto: Sara Mumelj 74 TRETJI DAN 2023 2 ZALA ILOVAR Pogovor s strahovi Ko govorim s svojimi kačami, vedno ostanem brez jezika, ne morem več vstopiti v gladko telo, kraj sivega miru, se še spomniš,  čigava jabolka smo kradli, na dan, ko smo plezali preko telesa, na dan, ko smo dobro primešali zlu? Katero pesem naj pojejo  brezdomci belih ustnic, ko mi počasi zmanjkuje glasu, ko mi počasi brstijo kosti, katera koža naj mi bo prav, ko se spotikam ob svojo dolžino, s čim naj nahranim tvoje prikazni, ko mi počasi zmanjkuje krvi? Pogovor s strahovi, sadovi geneze, kazalec pred usti, ko rišem tišino, ker te ne razumem, ker se bojim sikanja tvojega zidu. In kam naj grem, potem, ko pozabim,  v katerem vrtu sem sezula noge in se lahko le še zvijam po dnu? 75KRŠČANSKO RELIGIOZNO LEPOSLOVJE Dovoljenje za vrnitev  Potem bomo ustnicam dovolili, da se vrnejo na mesta  starih poljubov. Kralj šipkovih vrtov  nam bo podaril  razbeljeno srce. Tisti, ki pridejo za njim, ga bodo risali na stene  v znak pripadnosti  nečemu bolj gotovemu  od lastnih teles  in njihove sposobnosti ljubiti. Stara zaveza Še vedno nosim tetovaže starih obljub,  19. oktober na notranji strani dlani, še vedno malo boli, ko hodiš po prstih  čez kraj, kjer si s kamnom vrezal ime,  čez jezik, čez usta, potem čez srce, čez nedokončano Staro zavezo, čez štiristo štiriintrideset strani, kot bi se podpisal na umetnino,  kot bi povezal vse točke telesa v sklenjeno rano, v slep zemljevid,  v galerijo rdečih slik, ker traja šest tisoč let, da kri zrjavi,  da se zaceli okrušena skala, in vem, da si od mehke zemlje strt, in vem, da si obarvan od vseh rož, ki si jih kdaj nesel v svoj železni vrt. A glej, nekaj novega storim.  Zdaj klije. 76 TRETJI DAN 2023 2 Tolažba razvalin Zakaj si natočil vodo v veno, zakaj ne pustiš, da se posuši ta tiha rana, ta sprana kri, ker rane usihajo druga v drugi, ker ranjeni ranijo mehke ljudi in ker me moraš le enkrat obiti, da kljubuješ moji trdnosti. Kdo bo potolažil razvaline, kdo bo odstopil svoj delež obzidja, ko skupaj povežem razpete kosti, ko žile napolnim z napačno krvjo, ko vene pobarvam z rdečo, morda preslepim svoje lačno telo. A vendar. To tvoje razlito srce mi je danes nehalo pripadati. 77 Foto: Sara Mumelj 78 TRETJI DAN 2023 2 SMILJAN TROBIŠ Dežuje Dež pere besede, išče tišino. Okno v mir je, v čas blagoslova. Ničesar preveč. Le dež šumi in ura tiktaka lepe trenutke. Moč se je umaknila še večji moči – bogastvu miru. In odtekajo sanje, po potočkih, v reko, in reka v morje, morje v oblake, in spet bo deževalo in pralo tišino, in mir bo spet zablestel kot najlepše darilo sveta. 79KRŠČANSKO RELIGIOZNO LEPOSLOVJE Izpoved Guganje me je prevzelo, ritem, zvok in moč besed, mojo dušo je otelo kamnov in so padli z mene v svet. Osul sem se kot cvet uvele rože, nisem več pomemben zase ne za druge, rešen sebe zlezel sem iz svoje kože in reka duše se počasi drži svoje struge. Vračam se k tebi Ti visiš pod stropom, govoriš iz mojih ust, ljubiš z vetrom in me polniš. Ti si v lepoti sija sveče in odsevov v kozarcih, ti si tam, od koder te kličem. Ti žuboriš moje misli in mi poganjaš kri. Ti me gledaš in veš o meni vse. Ti si videl moje življenje in veš zame. Ti me boš na koncu sprejel in me boš videl. Ti veš za vse moje bitje in me dopuščaš v moje dobro. Ti ne pričakuješ od mene ničesar, kar nisem jaz. Ti si najbolj tam, kjer mislim, da te ni, in tam, kjer te čutim kot toplino. Vračam se k tebi brez slabe vesti, da bi se mogel imeti spet rad. 80 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 81KRŠČANSKO RELIGIOZNO LEPOSLOVJE SARA KRNC Groteskni evfemizem Valerije Mejaš Z rjavimi lasmi odtenka lešnika in očmi v istem tonu bi človek pomislil, da se ženska rada hva- lisa in da hrepeni po moških pogledih, vendar bi jo tako opisale le ljubosumne znanke. Valerija Mejaš je bila več, kot vidi oko. Ženska, lepa na pogled, je pri svojih tridesetih je redno skrbela za svoje telo, saj je morala biti dovolj vzdržljiva v svojem poklicu. Ne, preteklik. Že štiri mesece je bila brezposelna in tako je iz samopomilovanja opustila vsakodnevni tek po parku. Ali pa je bil vzrok za to nov socialni in družbeni stan. Iz koledarja je namreč razbrala, da je minilo trinajst mesecev, odkar jo je zapustil mož. Popravek, odkar je njo in njeno triletno hčer Rebeko zapustil zaradi … kako je temu že dejal? Zaradi neuspešne partnerske komunikacije in boja za osebno identiteto, ki je v zakonu ni več bilo mogoče doseči. Prijateljice so že poročale, da naj bi načrtoval zaroko z drugo. »Uf, torej bom morala moliti v čast sv. Duhu za pravo pamet tega novega dekleta.« Sicer je moja dolžnost kristjanke, da nevedne učim in dvomljivcem prav svetujem, vendar pa imam občutek, da bo mojemu bivšemu možu in njegovi novi zaročenki bolje brez mojih nasvetov. Morda le kakšna tiha molitev, da bom zmogla vse vzdržati. Vsaj Rebeka se je z njegovim odhodom bolje spopadla od mene, verjetno tudi zato, ker ga je videla le ob večerih, ko je bila že v postelji, ter kdaj pa kdaj v nedeljo. Saj ne rečem, da je ni imel rad, le da je to ljubezen kazal na čudne načine. Odkar je odšel, jo je videl dvakrat, čeprav sem želela, da bi obdržal stike, vsaj z njo. Mene je bolj kot njegov odhod prizadela družba s pomilovanjem, navidezno skrbjo in obso- janjem. Po njihovih merilih bi se morala za uspešen zakon bolj potruditi in ne takoj vreči puške v koruzo, kot se je izrazila moja priletna soseda v bloku. Težko se je zavestno odločiti, da bom žalivcem iz srca odpustila. Sedaj sem v tej fazi, da sem jim že odpustila, vendar ne še iz srca. O tem, da bom prevzela nekakšno odgovornost za propadli zakon in to krivico voljno trpela, pa ni govora. Sem potrpežljiva oseba, a imam svoje meje. Še posebej težko je bilo mojim staršem. Goreča vernika, kot sta bila, nista želela na glas po- vedati, da jima nisem ravno v ponos. Da je njuna edina hči sedaj postala mati samohranilka in povrhu vsega še brezposelna … verjetno sta se ponoči križala in molila, da bi izbrisala greh, zaradi katerega sedaj trpim to Božjo kazen. Ah, saj samo pretiravam. Zaradi vseh teh stresov sem že nekaj dni malo preveč nastrojena do vseh ljudi, ki se jim smilim in ki mi želijo za vsako ceno pomagati, zato sem do njih malo preveč pokroviteljska. Če bi me kdo prosil, naj opišem svoje življenje v dveh besedah, bi verjetno naslovnico avtobio- grafije krasile besede: Groteskni evfemizem Valerije Mejaš. Vendar pa se ne bom prepustila ma- lodušju! Našla bom novo službo, Rebeko bom nato lahko poslala nazaj v vrtec, da bosta tudi moja starša imela malo spokoja. Ravno sem se spustila po stopnicah in zapustila mogočno stavbo, ki mi je že ob prvem pogledu dala občutek, da nisem dobrodošla. Torej, prvi razgovor je za mano. Lahko bi potekalo veliko slabše. Kaj bi šele bilo, če bi med razgovorom prdnila? Ja, ja, to bi bilo še veliko huje. Nevede pokimam z glavo in nato ugotovim, 82 TRETJI DAN 2023 2 da se strinjam sama s seboj. O Bog, res potrebujem nekaj, s čimer se bom zamotila, sicer so moje misli kot horda zblaznelih čivav. Prečkala sem cesto ter se peš odpravila do hiše mojih staršev, kjer me je čakala Rebeka. »Ej, ti!« Sprva nisem vedela, kdo se dere po ulici sredi mesta. »Ej, ti ja!« Ozrla sem se čez ramo, le na hitro, da sem ošvrknila dogajanje in precenila, ali mi preti nevarnost kakšnih teroristov ali še huje: prodajalcev. Oko je zaznalo postavo, ki je žalostno čepela na tleh. »A maš kaj zame?« Resda sem nekoga videla na tleh, gotovo kakšen brezdomec, po vrhu tega pa še narkoman ali alkoholik. Videla sem ga, vendar nisem upočasnila koraka. Če bi me kdo snemal, bi lahko videl, da sem ga bolj kot ne pospešila. Morda imam res predsodke, a tako poskrbim za svojo varnost. Poleg tega sem nezaposlena, nimam rednega dohodka, ne morem si privoščiti neke potrate denarja. Komajda še plačujem najemnino za stanovanje, kar pa se bo kmalu končalo, če me bodo na vsakem razgovoru zavrnili. Ne morem mu pomagati. S temi mislimi sem se tolažila, ko sem bila od gospoda na tleh oddaljena že kakšne tri ulice. Poleg tega bi denar, za katerega bi me gotovo prosil, porabil za alkohol, cigarete ali pa droge. Mar ni bolje, da ta denar podarim v misijone, za reveže? Za tiste, ki res potrebujejo hrano in vodo? Pa vendar, kdo sem jaz, da bi sodila, kdo bolj potrebuje denar? Mar je lahko en revež večji od drugega? Vest mi ne da miru in me gnjavi kot komar, ki brenči ob glavi in čaka, da lahko piči. Tudi tolažba, da mu ne morem dati denarja, ker nimam dohodka, je le to: tolažba in izgovor. Če bi želela, bi mu lahko dala drobiž. Ali bi res nekaj drobiža, ki ga ne bi niti pogrešala, raje dala v Afriko, kakor pa tukaj za rojaka v stiski? Če me tukaj prosi sosed? Mar ne pravi rek, da je treba najprej počistiti pred domačim pragom? Ustavila sem noge in ugotovila, da sem že tik pred stanovanjem svojih staršev, da bi pobra- la Rebeko. Nekaj časa je preteklo, preden sem se spomnila, da stojim na mestu, nato pa sem se obrnila in se namenila nazaj po isti poti. Nisem točno vedela, kaj naj storim, vendar sem hotela dokazati svoji vesti, da jo še slišim in upoštevam. Na mestu, kjer je še pred nekaj minutami sedel brezdomec, je stala le prazna pločevinka. Nikjer nikogar. Prepozna sem! Nisem mu pomagala, ko je bil čas. Poklapano sem se vrnila po Rebeko in jo močno objela. »Rada te imam, mami.« »Tudi jaz, srčece. Tudi jaz. Pridi, reci adijo dedku in babici, greva domov.« Rebeka se je nasmehnila, pomahala ter me prijela za roko. V bloku sem se posvetila iskanju prostih delovnih mest, Rebeka je gledala slikanice in se pretvarjala, da bere, ko je na lepem zaro- potalo po steni. Trznila sem, vendar drugega odziva od mene ni bilo. Ropotanja sem bila navaje- na. Par, ki je živel v stanovanju poleg najinega, ni imel besedne komunikacije, razen če sem spada kričanje. Velikokrat se je slišalo prepiranje, nato pa je kašen predmet poletel po zraku in svojo pot zaključil z močnim treskom ob steno. »Mami, a se taglasna soseda spet kregata?« Pozornost sem odmaknila od računalnika in ji prikimala. »Zakaj pa to počneta?« »Ne vem. Včasih, če človek kaj spije, se hitro razburi in ne misli trezno. Če pa sta dva taka, je kmalu prepir.« »Ampak ti pa nisi taka.« »Ne, seveda nisem« sem ji osuplo odgovorila. 83KRŠČANSKO RELIGIOZNO LEPOSLOVJE »Potem bi ti lahko šla tja in prosila, naj nehata? Ker ti se ne razburiš hitro in ker vedno dobro misliš?« »Oh, veš Rebeka, ni lepo, če se vtikaš v tuje stvari. Tudi onadva bi bila morda samo še bolj jezna, če bi se še jaz vmešavala. Daj, a ti preberem kakšno zgodbico?« »Ja!« ustnice so se ji zavihale in vse je bilo pozabljeno. »Kaj pa naj ti preberem?« Rebeka je v tem času do mize že prinesla svojo ilustrirano izdajo Svetega pisma, ki ga je dobila ob krstu. Odprla je stran in mi pomolila knjigo. »A lahko to prebereš?« Ko ji nisem odgovorila, je še dodala: »Prosim?« »Seveda!« sem se ji nasmehnila in se posvetila knjigi. »Torej, naslov se glasi: Usmiljeni Samarijan.« Ko sem prišla do dela, ko je nekdo postavil Jezusu vprašanje »Kdo je moj bližnji?«, me je Rebeka prekinila. »Mami, a ni bližnji tisti, ki ti je blizu?« »Ja, prav imaš. Ti si prava brihtna glavca!« »Ampak ne razumem. Soseda sta nama res zelo blizu. Potem bi jima morala pomagati, ane? Ker sta nama blizu?« Obstala sem z odprtimi očmi in zaprtimi usti. Kako sem slepa! Čeprav sem poznala odlomek, sem ga še enkrat tiho prebrala. Kako sem slepa! Danes sem že duhovnik, ki ni pomagal brezdom- cu. Mar bom tudi levit, ki je obhodil človeka? »Hej, Rebeka, kaj, ko bi malo počakala, da grem na hitro na obisk k sosedom?« Pokimala je in že povlekla barvice, da bo še sama dodala kakšno ilustracijo v Sveto pismo. »Hej, ne, ne, ne,« z rokami sem krilila kot kokoš, ki želi poleteti. »Tole pa ne bo šlo, ne smeš barvati po knjigi! Poglej, vzemi prazen list in tja nariši, kar želiš.« Stanovanje sem si upala zapustiti šele, ko sem videla, da je začela risati po listu. Potrkala sem na sosednja vrata in nato … sem potrkala še enkrat. Ko sem tretjič nastavila roko na vrata, so se ta odprla in skoraj bi potrkala na prsni koš soseda, ki ni bil videti preveč navdušen nad življenjem na splošno. »Dober dan, sosed, kako ste?« Moj glas je bil opazno višji kot sicer, vendar on tega ni ugotovil. Po nekaj minutah, ki so se vlekle kot mozolji v puberteti, sem se vrnila v varno zavetje lastnega stanovanja. Dvomim, da bo najin pogovor obrodil sadove, saj ni ravno dojel, kaj sem mu govori- la, vendar pa sem si rekla, da bom molila zanj, saj je to edina stvar, za katero vem, da mu lahko pomaga. No, seveda bi mu lahko pomagal tudi psiholog, vendar je to izven meja mojih zmožnosti. Se bom raje držala tistega, kar znam. Bil je nov dan in z Rebeko sva se odločili, da bova pripravili imenitno kosilo ter povabili še goste. »Mami, kdo bo prišel? A bosta dedi in babi?« »Ne, onadva bosta prišla jutri na kosilo. Danes bosta na kosilo prišla najina soseda.« »A taglasna soseda?« »Ja, ampak ne kliči ju tako, a je prav?« »Okej. Zakaj pa onadva?« »Zato ker … ker če spregledamo bližnjega, se nam lahko zgodi, da bomo spregledali Boga.« Nihče še ni pojedel najinih žlikrofov s polnilom presenečenja, ne da bi jih pohvalil in prosil za recept, ki pa je seveda ostal najina poklicna skrivnost. In tako sta tudi soseda še dolgo hvalila najino kuho. »Res, Valerija! Kako dobro! Res čudno, da mož ni hotel ostati s teboj, če tako odlično kuhaš.« 84 TRETJI DAN 2023 2 Soseda se mi je nasmejala, jaz pa sem ji odgovorila le z rahlim dvigom kotičkov svojih ustnic, kar naj bi štelo za nasmeh. V glavi sem si ponavljala: »Žalivcem iz srca odpustiti, žalivcem iz srca odpustiti …« »Iz srca!« Še preden sem se zavedla, sem besedi, ki ju nikakor nisem mogla izpolnjevati, izgo- vorila na glas. »Kaj?« je bila začudena soseda. »Pravim, da se iz srca strinjam z vami.« »Aha, tako, ja ja. Sem prav slišala, da iščeš službo?« Previdno sem prikimala. »No, menda v tisti hiši z zelo bolnimi ljudmi… a, kako se že reče?« »Ali mislite Hospic?« »A? Ja, verjetno, ja. No, v glavnem. Slišala sem, da iščejo nekoga, ki bi pomagal tistim hudo bolnim. Delo je težko, plača slaba, ampak če res potrebuješ delo … no, tam je.« Ne verjamem v naključja. Niti v srečo. Verjamem v Boga, zato sem bila trdno prepričana, da je to njegova volja. Tako sem šla na razgovor, ki je potekal bolj kot prijateljski klepet ob kavi, nato sem naredila tečaj in se zaljubila v delo negovalke. Bili so težki trenutki, vsekakor. Vendar sem v delu čutila zadoščenje in veselje. Redno sem pomagala mlademu bolniku, ki je izgubljal boj z rakom. Pomagala sem mu pri oblačenju, ga hranila in mu dajala piti. Ni mogel govoriti, vendar se mi je vedno zahvalil z očmi. Imel je pogled, ki je povedal več kot nešteto besed, pa tudi jasne in prodorne oči, ki so se žal iz dneva v dan težje odpirale. »Gospod, dobro jutro.« Moj varovanec ni odprl oči. Srce mi je udarjalo ob prsni koš, ko sem se ga s strahom dotaknila, ga narahlo stresla in preverila srčni utrip. »Gospod, me slišite?« Tedaj se je premaknil in za malenkost odprl oči. »Ali lahko pokličem duhovnika?« Bolnik ni zmogel drugega, kot da je zaprl oči in jih nato spet odprl. Človek bi pričakoval, da se bom po nekaj mesecih dela že navadila na smrt. Vendar je to verje- tno ena od tistih stvari, ki te vedno enako močno pretrese, vedno šokira. In to se mi ne zdi slabo. Slabo bi bilo, če ob trpljenju in smrti ne bi čutila ničesar. Duhovnik je prišel kmalu, medtem pa sem bila s svojci ter jih tolažila. Skupaj smo molili ter za žive in mrtve Boga prosili. Ko sem po napornem delovniku hodila proti hiši svojih staršev, sem v ulici ponovno srečala brezdomca. Ker sem za seboj imela težek dan, sem ga spregledala, vendar me je k sreči sam opo- zoril nase. »Ej, ti!« Ozrla sem se, kakor že enkrat prej. Bil je tam, kakor da od najinega prvega srečanja ni preteklo nič časa. Vse enako, le jaz sem se spremenila. Pogledal me je, nato pa pogled usmeril v pločevinko in spet nazaj, zazrl se mi je naravnost v oči, brez sramu. »Ej, a mate kaj drobiža?« »Kako ste?« sem ga vprašala, ko sem mu dajala drobiž v prazno posodo. »Pa gre,« je rekel veselo, saj se je čutil dolžnega odgovoriti na vprašanje. »Malo je mraz, ampak drugače pa nič hudega. Ej, hvala, bo prav prišlo.« In tako sem se z lažjo denarnico in še lažjim srcem vrnila do svojih staršev ter Rebeke in jim povedala, da jih imam rada. »Valerija?« »Ja, mami? Kaj je?« 85KRŠČANSKO RELIGIOZNO LEPOSLOVJE »Dobila si pismo. Čudno je, ker ga je nekdo dal v najin nabiralnik, pa še brez znamke ali naslo- va je. Le tvoje ime in priimek. Morda veš, kdo bi ti pisal?« Skomignila sem z rameni. Morda ga je mami napisala sama, saj se včasih lažje sporazumevava s pisnimi sporočili. »Hvala. Ga bom doma odprla.« Ko sem odklenila vrata najinega stanovanja in se je Rebeka zapodila v igrače, sem se udobno namestila na fotelj ter se zazrla v pismo. Razen besed »Valerija Mejaš« je bila ovojnica prazna. Odprla sem jo in v njej je bil prepognjen navaden bel list, popisan z le nekaj besedami in brez podpisa, kar ni bilo značilno za mami. »Matejev evangelij 25,40« »Kdo …« sem razmišljala, ko sem iskala odstavek v Svetem pismu. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« »Kdo …« 86 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 87EDUKACIJA DR. MATEJA CENTA STRAHOVNIK  DR. IVA NEŽIČ GLAVICA  Na študenta osredinjeno učenje po geštaltpedagoškem modelu: primer predmeta Sodobne pedagoške metode  Povzetek: Na študenta osredinjeno oziroma osredotočeno učenje je pedagoški pristop, ki v sre- dišče izobraževalne izkušnje postavlja študenta. Na Teološki fakulteti v Ljubljani smo v okviru projekta Na študenta osredinjeno učenje po geštaltpedagoškem modelu pri predmetu Sodobne peda- goške metode uvedli na študenta osredinjene in aktivne didaktične pristope učenja, poučevanja ter svetovanja po modelu geštalt pedagogike z namenom, da se študenti s celostno geštaltpeda- goško metodo opolnomočijo tako, da bi lahko metode, ki so jih preizkusili na sebi, uporabili tudi v svojem življenju ter nadaljnjem pedagoškem in svetovalno-terapevtskem delu. Ključne besede: na študenta osredinjeno učenje, geštalt pedagogika, celostni pristop Abstract: Student-centered learning is a pedagogical approach that puts the student at the fore- front of the educational experience. At the Faculty of Theology in Ljubljana we did a project with the title Student-centered Learning according to the Gestalt pedagogical model. Within the course Modern Pedagogical Methods, we introduced student-centered and active didactic approaches to learning, teaching, and counseling according to the Gestalt pedagogic model with the aim of empowering students through the integrated Gestalt pedagogical method in such a way that they could use the methods they tried on themselves in their own lives and further pedagogical and counseling-therapeutic work. Keywords: student-centered learning, gestalt pedagogy, holistic approach UVOD V okviru projekta Na študenta osredinjeno učenje po geštaltpedagoškem modelu smo pri predmetu Sodobne pedagoške metode uvedli na študenta osredinjene in aktivne didaktične pristope učenja, poučevanja ter svetovanja po modelu geštalt pedagogike. Namen projekta je bil, da se študenti s celostno geštaltpedagoško metodo (ta postavi v središ- če študenta kot osebo) opolnomočijo tako, da bi lahko metode, ki so jih preizkusili na sebi, uporabili tudi v nadaljnjem pedagoškem in svetovalnem-terapevtskem delu ter svojem življenju nasploh. V projekt so bili vključeni študenti magistrskega študijskega programa Zakonski in družinski študiji, dvopredmetnega 88 TRETJI DAN 2023 2 magistrskega pedagoškega študijskega pro- grama Teologija in magistrskega študijskega programa Religiologija in etika. NA ŠTUDENTA OSREDINJENO UČENJE IN GEŠTALTPEDAGOŠKI MODEL POUČEVANJA Na študenta osredinjeno oziroma osredoto- čeno učenje je pedagoški pristop, ki v ospredje izobraževalne izkušnje postavlja študenta. Pri tem pedagoškem modelu študenti dejavno sodelujejo v lastnem učnem procesu ter prev- zemajo bolj neodvisno in samostojnejšo vlogo. Učitelj je v vlogi spodbujevalca, ki študente usmerja in podpira pri njihovem prizadevanju za pridobivanje znanja in spretnosti. Ta pristop poudarja prilagojeno učenje, ki izobraževalne izkušnje prilagaja potrebam, interesom in spo- sobnostim posameznih študentov. Osrednji cilj učenja, osredotočenega na študenta, je spodbujati kritično mišljenje, reševanje pro- blemov in globlje razumevanje predmetov s tem, da študentom omogoči, da prevzamejo odgovornost za svoje učenje, tudi tisto, ki ni neposredno del študijskega procesa (Wright 2011, ESU 2015). Weimer (2002) tako pripozna pet temeljnih razsežnosti, na katere moramo biti pozorni in so pomembne pri osredinje- nosti poučevanja in učenja, in sicer so to (i) vidik razmerja oziroma porazdeljenosti moči v razredu, (ii) vloga vsebine predmeta, (iii) vloge učitelja v primerjavi z vlogo študenta, (iv) teži- šče odgovornosti za učenje ter (v) namen in po- stopki ocenjevanja. Pri tem pa velja opozoriti naslednje: na študenta osredinjeno učenje ozi- roma učilnica ni prostor, v katerem bi študenti sami odločali, kaj se želijo učiti in kaj želijo početi. Je prostor, kjer upoštevamo potrebe študentov kot skupine in kot posameznikov ter jih ves čas spodbujamo k sodelovanju v učnem procesu in usmerjamo pri tem učenju (Jones 2007, 2). Raziskave nedvomno kažejo, da je takšen model poučevanja oziroma učenja učinkovit in da vodi do nadpovprečno pozi- tivnih študijskih rezultatov. Posebej se kažejo pozitivni vidiki odnosov, empatije, topline ter spodbujanja razmišljanja in učenja, prav tako pa je ta model v pozitivnem sorazmerju s sodelovalnostjo, kritičnim mišljenjem, zado- voljstvom, matematičnimi dosežki, prepreče- vanjem osipa, samospoštovanjem, besednim zakladom, pozitivno motivacijo, socialno po- vezanostjo, višjimi ocenami in zmanjšanjem motečega vedenja (Cornelius-White 2007).  Geštaltpedagoški model poučevanja, ki je nastal v 70. letih prejšnjega stoletja v ZDA, opredeljuje proces učenja in poučevanja pred- vsem z vidika odnosa oziroma stika učenca s samim seboj, z učiteljem, učno snovjo in okoljem. V središču njegove pozornosti sta celostno upoštevanje doživete osebe ter inte- gracija njenega mišljenja, čutenja in delova- nja. Torej gre za osebo oziroma osredinjenje na osebo. V pedagoškem procesu se to osre- dinjenje udejanja v odnosu med učencem in učiteljem oziroma študentom in profesorjem s pomočjo treh dejavnikov, to je sprejemanja, sočutnega razumevanja (empatije) in kongru- ence, ki jih je geštalt pedagogika povzela po C. Rogersu. Profesor s sprejemanjem izkazuje študentu naklonjenost in ustvarja odnos, v katerem se bo študent počutil pomembnega in vrednega. Pri tem ne gre le za sprejemanje štu- denta v vlogi študenta, kar je pogosto v praksi, temveč sprejemanje tudi v drugih vlogah, ki jih v življenju prevzema. S pomočjo empatije je profesor sposoben in pripravljen vživeti se v študentove izkušnje, občutke in motive. Tako bo lahko na podlagi študentovih potreb in vzgibov učno snov intenziviral, reduciral, raz- vejal in kanaliziral, hkrati pa bo vedno znova iskal načine, kako učno snov aktualizirati in predstaviti kot problem, ki bo študenta izzval ter spodbudil k dejavni drži v učnem procesu. Ker je za geštalt pedagogiko tudi profesor celostna oseba, kar poleg posredovalne vloge vključuje tudi njegovo emocionalno raven, je pomembno, da je v odnosu do študenta pris- ten. To pomeni, da se zaveda svojih lastnih ob- čutij in jih v komunikaciji s študenti ne skriva, temveč jih je sposoben ubesediti, še zlasti v konfliktnih položajih ali primerih, ko doživlja lastne meje (Nežič Glavica 2021, 912–914). Načelom geštalt pedagogike je skupno stališče 89EDUKACIJA rasti v procesu izkustvenega učenja. Metode, ki jih geštalt uporablja, zato vedno upoštevajo celosten značaj človeka in ga vedno vidijo kot povsem edinstvenega posameznika. Geštalt pedagogika pri delu s posamezniki ali skupi- nami tako sledi določenim načelom, na primer prvo in osrednje načelo je načelo osrediščanja osebe, ki postavlja v središče posamezno osebo, njeno edinstvenost in dragocenost, dostojanstvo in pravice (Centa 2018, 432–434; Hufnagl 2011; Burow 1988). REZULTATI IN ANALIZA V okviru zgoraj omenjenega projekta je bil celoten študijski proces torej osredinjen na študente, načrtovan in prilagajan potrebam, ki smo jih opazili pri študentih ali so jih posebej sami izrazili v vprašalnikih pred samim začet- kom predmeta, med njegovim izvajanjem in po koncu, in smo tako proces lahko soobliko- vali. Študenti so imeli tudi možnost izbiranja udeležbe pri dveh od treh tematik, ki so jih naj- bolj zanimale, to so bile sanje, telo in gozdna pedagogika. Pomenljive so bile predvsem izkušnje in povratne informacije, ki smo jih prejeli od štu- dentov. Na vprašanje »Kaj pričakuješ od pred- meta in si predstavljaš pod pojmom osredinje- no učenje?« so študenti zanimivo odgovarjali. V nadaljevanju navajamo nekaj primerov.  »Je učenje, ki je prilagojeno glede na zani- manje študentov.«, »Da bo vsak posameznik prispeval svoje ideje na svoje zmožnosti in sposobnosti.«, »Da dobimo neke nove di- menzije učenja, ki so nam bile do sedaj tuje.«, »Sproščenost, igrivost, iskrenost ...«, »Indi- vidualnost, posameznik, prilagodljivost, raz- lične metode, možnost izbire, neobsojanje.«, »Pridobivanje znanja na podlagi sodobnih pedagoških metod, kjer je študent pomem- ben člen in sooblikuje sam proces, predlaga, spremlja, reflektira.«, »Pomislim na študij, prilagojen študentom, predavanja pripravlje- na tako, da so za študente uporabna, praktična in zanimiva. Ni samo teorija, ampak praktična izkušnja. Študent enakovreden, enakovredno obravnavan.«, »Na osebne izkušnje osredoto- čeno pedagoško obravnavo.«, »Obravnavanje posameznika kot celoto (kot duhovno, du- ševno in fizično bitje) z vsemi specifikami ali morebitnimi odstopanji od večine.«  Študenti razumejo, da lahko sami močno pripomorejo k sooblikovanju predmeta in zatem svojega učenja.  »Moram aktivno sodelovati, ne pa biti pasivna, tiha, se ne izpostaviti/vključevati; če ne bom sodelovala, ne bo uspešno. Zdi se mi, da bi se lahko z deljenjem lastnih vidikov in izkušenj marsikaj lahko naučila.«, »Odzivi v debatah, aktivno sodelovanje, zavestna priso- tnost, zavedanje doživljanja med procesom.« Pomemben del sooblikovanja takega učenja pa so poleg študenta samega in izvajalcev npr.: »Da profesorja zanima, kaj študenta zanima, in mu pri učenju pomaga ...«, »Da nas spodbujajo in soočajo s kakšnimi vprašanji, nam podajajo svoje znanje in izkušnje ter služijo kot media- torji v primeru sporov.«, »Glavni usmerjevalci predmeta, ‚lepilo‘, ki povezuje delovanje štu- dentov.«, »Strokovnost, prijaznost.« Navaja- mo še nekaj primerov, ko študenti sošolce in sošolke vidijo: »Kot podpornike, kot somišlje- nike ali nesomišljenike – to ni pomembno, važno je, da se pogovarjamo in da spoštujemo svoje in druge poglede.« Od sošolcev pričaku- jejo: »Da sodelujejo, da se odprejo do njihove varne meje.«, »Da so aktivni soustvarjalci. Da ne obsojajo različnih mnenj.«, »Medsebojno pomaganje, deljenje idej in skupno razvijanje predmeta.«, »Pomagajo soustvarjati prijeten in varen prostor.«, »Vidim jih kot en ključen element našega stebra. Vsak prinese svoje znanje, svojo toplino in enovitost.«  Pomemben del, ki prav tako sooblikuje proces učenja, ki je osrediščeno na študenta, pa je tudi prostor, v katerem izvajamo proces. Navajamo nekaj primerov, kaj si študenti pred- stavljajo kot tak prostor oziroma kakšen mora biti.  »Odprt prostor, čim več gibanja, ustvar- janja. Dobri odnosi, čim več izzivov in ‚zah- tevnih‘ nalog.«, »Varen prostor, dovolj svetel, zračen, odprt, odnosi pristni, pristop topel in 90 TRETJI DAN 2023 2 sočuten.«, »Velik prostor z veliko pripomočki za izboljševanje kognitivne in finomotorične percepcije.«, »Čim manj sedenja. Omogočeno gibanje po prostoru oziroma naravi. Raznolike delavnice. Drugačno kot tipična predavanja.«  Z upoštevanjem potreb, želja in pričako- vanj študentov smo predmet zastavili takole: sestavljen je bil iz štirih delov, ki so zajemali področje različnih inteligentnosti, ob čemer so se študenti osredotočali na svoje čute. Študenti so se s celostnim učenjem v povezavi z Gardnerjevo teorijo vrst inteligentnosti osre- dotočali na različne vidike zaznavanja teh vrst v navezavi s čuti v izobraževalnem procesu. Sledilo je ukvarjanje s področjem sanj, kjer so študenti s pomočjo geštaltpedagoških pris- topov odkrivali slikovito govorico sanj, ki se nanaša na njihove konkretne življenjske polo- žaje. Pri tem so ugotavljali, kaj je njihova vloga v njihovih življenjih in kako si lahko z njimi pomagajo. Pri področju telesa so se študenti osredotočali na svoje telo in dihanje ter telo tako začutili in dovolili, da je »spregovorilo«. Zadnje je bilo področje gozdne pedagogike, kjer so vse prej naučeno združili in preizkusili v naravi, v gozdu. Namen zaključnega srečanja je bil prepoznavanje sebe v odnosih v gozdu in seznanjanje z metodo risanja »razrednega gozda«, s katero lahko uspešno razrešujejo konfliktne položaje v razredu. Predmet so študenti končali tako, da so oddali poglobljene refleksije na izbrane vaje, ki so jih nagovorile. Imeli pa so še dodatno nalogo, ko so se sami razdelili v več skupin in pripravili sestavek predlogov na temo, kakšen bi moral biti na štu- denta osredinjen prostor. Izvedba študijskega procesa je bil zastavljena tudi tako, da bi imeli vsi študenti možnost, da se med seboj spoz- najo oziroma srečajo vsaj enkrat med svojim študijem, to pomeni študenti iz Ljubljane, Maribora in tudi izredni študenti. Za izredne študente pa je veljalo, da so dobrodošli na vseh vajah, ki jih imajo redni študenti, hkrati pa so imeli pripravljeno tudi spletno obliko vaj, če so jo želeli uporabljati. Po zaključku predmeta so študenti opravili evalvacijo in podali svoje izkušnje. Svojo vlogo kot soustvarjalci in izvajalci so videli na nas- lednje načine. »Je bila upoštevana, tudi z vajami na daljavo sem čutila povezanost in možnost, da ustvar- jam.«, »Všeč mi je bilo, da smo bili aktivno vključeni in imeli možnost dajati pobude in je bilo delo odvisno tudi od nas.«, »Zdi se mi, da smo imeli vsi študenti zelo aktivno vlogo, predvsem pa mi je bilo všeč načelo ‚kolikor daš, toliko dobiš‘. Ker je bil ustvarjen varen prostor, sem se lahko v polnosti izrazila brez strahu.«, »Imela sem možnost, da sem v skupini lahko zelo aktivno sodelovala. obravnavana je bila moja slika sanj, iz česar sem se ogromna nau- čila.«, »Čutiš, da soustvarjaš dejavnost ...« Za svoje sošolce so povedali: »Vesela sem bila, da smo bili spet malo več skupaj s sošolci iz našega letnika in da smo imeli možnost spoznati tudi nekaj novih.«, »So kot vedno odlični, empatični in vedno pripravljeni pomagati ter sodelovati.«, »Hvaležen sem zanje, prvič sem našel skupino ljudi, ki me sprejemajo.«, »So bili pogumni, da so se odprli in govorili o sebi, so bili sproščeni in prijazni, so me navdajali s sprejetostjo in občutkom pripadnosti.« O izvajalcih so povedali naslednje:  »Zelo profesionalen pristop, obenem pa zelo domače in varno vzdušje. Profesorici sta bili zelo dostopni, vsakemu posamezniku dali prostor in čas, da se je izrazil na zelo nevsiljiv način.«, »Nudenje dodatnih usmeritev, sploh alternativ v primerih, da je nekaj čustveno pre- zahtevno, nudenje vodenja in ustvarjanje var- nega prostora.«, »Stojita za tem, kar poučujeta, in se med seboj dobro ujemata.« O prostorih v katerih je potekalo učenje, so povedali: »Prije- ten škripav.«, »Je bil čaroben, v naravi, ptičje petje ...« »Narava je bila čudovita, poživljajoča, hkrati sproščujoča in pomirjujoča, dišeča. Učilnice so bile prilagojene našemu poteku dela.«, »Čeprav 8ka ni moja najljubša, je vseeno boljša kakor predavalnice s fiksnimi klopmi in omogoča več dinamike, gozd pa je bil povsem primeren in prijeten.« O svojem delu so pove- dali: »Uspela sem premagati lasten strah in nezaupanje vase, ki sem ga imela pred samim pričetkom, saj nisem vedela, kaj me čaka. :) 91EDUKACIJA Tako da si upam trditi (brez lažne ponižnosti :)), da ko pogledam na svoje delo, sem iz tega razloga celo malo ponosna.«, »Odkriti veliko stvari o sebi, bolje zaupati v svojo presojo, bolje razumeti sebe.«, »Uspela sem prepoznati, da moram slediti svojim sanjam in da imam vse talente, da jih uresničim.« ZAKLJUČEK Če povzamemo zgornje ugotovitve študen-tov, lahko vidimo, da je tak način poučeva- nja zanimiv, privlačen in koristen za študente in bi ga bilo na različne načine treba integrirati v celoten študijski proces vsaj tam, kjer je to mogoče brez večjih dodatnih vlaganj. Vendar pa kljub dobrim oziroma pozitiv- nim lastnostim takšnega načina poučevanja opozarjamo tudi na nekaj pasti in pomembnih poudarkov, ki smo jih opazili in se predvsem dotikajo samega izvajalca. Izvajalec si mora namreč vzeti čas, da se strukturirano in poglobljeno pripravi na tak način poučevanja. Priprava med drugim vključuje tudi zajem mnenj in pričakovanj študentov. Včasih lahko to povzroči še več dodatnega dela in časa, na primer priprave vprašalnikov ali posebne fokusne skupine ipd. Tudi evalvacija na koncu je drugačna od klasičnega ocenjevanja, na primer da po vsakih vajah študenti oddajo refleksijo, kar je v našem primeru povzročilo, da je bilo treba narediti več preglednih sezna- mov, katerim se je potem sledilo oziroma se je z njimi preverjalo, kdo je kaj in kdaj oddal ter ali ima oddane vse naloge, da smo lahko zaključili ocene. Zelo pomembna so bila tudi jasna navodila. Študentom je sicer tak način ocenjevanja večinoma ustrezal, vendar so bili nekateri zmedeni, na primer pozabili so oddati kakšno nalogo in jih je bilo treba večkrat opo- minjati. Na koncu naj omenimo še, da takšno poučevanje skupino globlje poveže kakor klasično poučevanje, zato lahko pride tudi do globljih in intimnejših razprav, ki se dotikajo osebnega življenja študentov. Takrat je po- membno, da izvajalec zna ravnati in razume, da je tudi delo na sebi zunaj predavanj ali vaj ključ do uspeha. Priporočata se mentorstvo in udeležba na delavnicah, ki so za to namenjene in pripravljene, ali pa sodelovanje pri predme- tih, kjer poteka tak način podajanja znanja ozi- roma učenja. Vsekakor pa so pozitivni vidiki takšnega načina učenja izjemni, kar potrjujejo tudi izjave študentov ob koncu.  »Da mi je luštno priti na faks na tak predmet, ki doda nekaj posebnega mojemu celotnemu študiju.«, »Hvala vam za to, kar počnete, da se trudite narediti kvalitetnejši prenos znanja na šolah in izboljšati odnose med vsemi posa- mezniki (v notranji dimenziji in medosebni).«, »Da sem hvaležen za vsa nova spoznanja in ce- lotno pozitivno izkušnjo vaj.«, »... da mi je bilo lepo med samim delom. Naslednji dan sem si vzela čas, da sem vse doživeto ponotranjila in shranila.« REFERENCE Burow, Olaf-Axel. 1988. Grundlagen der Gestaltpädagogik. Dortmund: Verlag Modernes Lernen. Centa, Mateja. 2018. Geštalt pristop, njegovo razumevanje od- nosnosti in čustvenosti in kognitivna teorija čustev. Bogoslovni vestnik 78, št. 2: 429–442. Cornelius-White, Jeffrey. 2007. Learner-centered teacher- student relationships are effective: A meta-analysis. Review of Educational Research 77, št. 1: 113–143.  ESU. 2015. Overview On Student-Centered Learning In Higher Education In Europe: Research Study. https://www.ehea.info/ page-student-centred-learning  Hufnagl, Marcus Felix. 2011. Geštalt filozofija – geštalt psi- hologija – geštalt terapija. V: Stanko Gerjolj, Miriam Stanonik in Mihaela Kastelec (ur.). Geštalt pedagogika nekoč in danes, 7–29. Ljubljana: Društvo za krščansko geštalt pedagogiko. Jones, Leo. 2007. The Student-Centered Classroom. Cambridge University Press.  Nežič Glavica, Iva. 2021. Zaupam. Zato si upam: zaupanje koz temeljna geštalt pedagoška kategorija. Bogoslovni vestnik 81, št. 4: 905–916. Rogers, Carl. 1995. On becoming a person. New York: Houghton Mifflin Company. Weimer, Maryellen. 2002. Learner-centered teaching: Five key changes to practice. San Francisco, CA: Jossey-Bass.  Wright, Gloria Brown. 2011. Student-Centered Learning in Higher Education. International Journal of Teaching and Learning in Higher Education 23, št. 3: 93–94. 92 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 93ESEJ SMILJAN TROBIŠ Ob izbrani slovenski duhovni liriki Moč in živost slovenskega duha sta se skozi čas vedno kazali tudi v liriki naših pesnikov in pesnic. V obravnavani poeziji najdemo najglobljo človeško empatijo in vero v zmago presežnega nad trenutnimi človeškimi vzgibi in hotenji. Poezija ima veliko podobnosti z razodevanjem resnice v Svetem pismu. V svojih premišljevanjih povezujemo različnost v enost in to, kar je skupnega vsem ljudem, odkrivamo bralcem. V drugem delu se dotikamo pesmi še živečih slovenskih pe- snikov in pesnic. Ob njih premišljujemo o bistvu človeka in veličastnosti Stvarnika. To vključuje meditacijo, prevajanje duha pesnikov in vrstic Svetega pisma v spoznanja, občutenja in življenje. Vsi umetniki iščejo prvobitno. Srčiko duha, duše. Dobra pesem je tista, ki najiskreneje izraža našo najglobljo resnico. Prvobitno je tudi monumentalno in to je nujno za vsako dobro umetnino. Ob izbranih pesmih začutimo, kako je duh slovenstva, pesništva in jezika vedno živ. Napaja se iz naj- globljih človeških globin in se od tam tudi pojavlja v obliki pesmi. Pesniki so blizu redovnikom s svojim umikom vase in v odnosu z Absolutnim. Pesmi so blizu molitvam, te pa so spet blizu razodevanju Boga v Svetem pismu. Razmišljati ob pesmih naših pesnikov pomeni meditirati in ponotranjati njihova občutenja in spoznanja ter se bogatiti in oplajati z njihovo karizmo. Pesnik Vladimir Truhlar začne pesem z naslovom Pisana pota Boga z naslednjimi besedami: »Odkar sem Te v sebi prepoznal […]« Prepoznati Boga tudi v sebi? Nekateri psihologi trdijo, da je človekova samopodoba zelo pomembna pri njegovih naporih in stremljenju za srečo. A če vem, da je Bog v meni, se ne bom več sramoval samega sebe, ne bom več imel manjvrednostnih občutkov, ne bom več prevzel vloge hlapca, kot pravi Ivan Cankar. Če sem prepoznal Boga v sebi – ali ne bom deležen tudi njegove moči? In če je Bog v meni, ali me ne bo vodil po pravih poteh, in če sem deležen njegovega duha, kot pravi sveti Pavel, ali ni potem zame že opravljeno vse bistveno, najgloblje in najvišje, kar je bilo treba v meni spremeni- ti? Potem je dovolj, da sledim Bogu, in moj cilj – svetost in zveličanje – ni več tako vprašljiv. Truhlar nadaljuje pesem: »[O]d vsepovsod mi prihajaš naproti.« Je možna večja sreča? Kot da že bivam v Božjem kraljestvu. Muslimani pravijo, da so nebesa v tebi ali pa jih ni. Ko prepoznaš Boga v sebi, nosiš nebesa v srcu in vse nebeško ti prihaja naproti. V pesmi Kristus Vladimir Truhlar pravi: »Zato sem po Logosu (Božji besedi) v tvojih prostorih tudi jaz […]« To veselje sem začutil: tudi Jaz!!! Pripadam mu, tudi jaz, pa naj bom še tako grešen, len, na trenutke negativen, zanikrn, poln slabosti, ponižan in odrinjen … Nisem izvzet, ker nihče ni izvzet, ustvarjeni smo po Božji podobi (prim. 1 Mz 1,27), kakor pravi Sveto pismo. Zlo ne more v področje Božjega in še tako hudo ranjena duša lahko zaupa, da je v Božjih prostorih sprejeta tudi sama. In zakaj? V prvem delu pesmi Truhlar pravi: »Tvoja beseda, Bog, je Logos. Od vekov v njej govoriš sebe, mene […]« Logos govori Boga, govori mene. Vse ve o meni, sprejema me tri-, štiri-, večdimenzio- nalno, v dnu srca je zapisan in tam biva. Truhlar konča s trditvijo, da je »Logos zapisan v Božji glas 94 TRETJI DAN 2023 2 in v krvavi obraz Jezusa«. Jezus je šel pred nami, tudi naše duše imajo krvav obraz – a to ni obraz naših duš, to je obraz Jezusa, Logosa. Ko nam odteka kri iz najglobljih globin, ko pojema moč duši, oslabljeni od ran, prepoznamo Jezusov krvavi obraz. In kri se ustavi, rane so samo še brazgotine, ne boli več, Jezus je tako globo- ko zapisan (pa ne samo v nas), da »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20), kakor pravi sveti Pavel. Pesnik Anton Vodnik v pesmi Skozi zarje opisuje mistično razodetje keruba, ki je prišel v njegovo celico. Redkim so dani taki mistični trenutki, a Vodnik je svojega primerjal z listanjem misala, v katerem so večinoma besede iz Svetega pisma. Svojo mistično izkušnjo primerja z ža- renjem in sijajem, toda če večini ni dano izkusiti mistične izkušnje, vendar lahko odpremo Sveto pismo in se iz njega naužijemo mističnega. Iz pesmi težko razberemo, kaj se je v resnici zgodilo v celici, a na koncu pesmi pesnik pravi: »Obračam v njem za listom list, na kolenih, v slikah ognjenih, berem, nemim.« Navedeni verzi nam odpirajo uvid, da je šlo tu res za branje svetih besed. Ta mistična izkušnja je težko primerljiva s kakšno drugo na Zemlji. Pesnik jo je primerjal z obiskom angela. In vsi, ki beremo Sveto pismo, okušamo njegovo presežno moč, tolažbo in spodbudo, pa tudi svarjenje in karanje. Globoka, silna modrost deluje na bralca, sega v globlje plasti njegove duše, odrešuje, kar na njem in v njem še ni odrešeno, in poglablja naš vsakdan. Anton Vodnik v svoji pesmi V sveti knjigi berem potoži: »Kako – da so ljudje tako temni, ko med zvezdami hodijo?« V Svetem pismu je več takih mest, na primer: »Kdor hodi v temí in nima luči, naj zaupa v GOSPODOVO ime, naj se opira na svojega Boga.« (Iz 50,10c) A Vodnik je kljub temu svetal: »O, smehljaj, na ustnicah Božjih, do smrti žalostnih […]« Zakaj smehljaj? Ker je tema premagana. Bog s temo na Zemlji ni rekel zadnje besede. Dopušča jo, sami smo si jo ustvarili, ker je Bog silno tvegal z nami in nam dal svobodno voljo. A v resnici on vodi vse. Dal nam je Odrešenika, ki je premagal zlo in nas odrešil greha, in njegov smehljaj, kljub do smrti žalostnemu obrazu, je Božji smehljaj. Mnogi misleci pravijo, da ni razloga za žalost. Še v tako hudem trpljenju in skrbeh vidimo luč na koncu tunela. Zemlja in nebo bosta prešla, Jezusove besede pa ne bodo prešle (prim. Lk 21,33). Kar je večno, ostane, in kar je navidezno, mine. Kar se vidi, bo prešlo, kar se ne vidi, bo večno ostalo. Alojzij Merhar v svoji pesmi Pa bi jaz ne molil molitve pravi: »Pa bi jaz ne molil molitve, ko srce je milosti žejno […]« Kakšen krik človeka k svojemu Stvarniku! Naša srca so žejna. K sebi nas je ustvaril in le v njem se lahko odpočije duša, le v njem umiri srce. Žejni smo in pogosto se poslužimo nadomestkov. Mnogo ovinkov naredimo v življenju. A učimo se. Počasi se niža, kar je visoko, in polni, kar je nizko, da bi Gospodu pripravili ravno pot. Če zaidemo, Gospod kot pastir pusti devetindevetdeset ovac in gre rešit tisto, ki je zašla (prim. Mt 18,12). Popolnoma mu lahko zaupamo. A brez molitve ne gre. Marsikaj v našem življenju je molitev. Ko beremo, molimo za spoznanje. Ko smo na sprehodu, molimo za zdravje. Ko se družimo, molimo za medsebojno ljubezen. Merhar pravi Stvarniku: »Brezmejne sanjajo med nama daljave […] noben drug jih ne preplava kot sama srčna molitev.« Bog drugače sodi človeka kot človek in drugače gleda nanj. Gleda na njegovo srce. Vdahnil nam je molitev kot pot nazaj k njemu. »Velja samo srčna molitev,« pravi Merhar in se zahvaljuje za ta dar, ker: »Kam bi sicer nosil, kje bi potožil tožbe svoje neizrekljive?« »Hvalim Stvarnika,« pravi Edvard Kocbek v pesmi Hvalim Stvarnika, »da sem srečen, ker bom srečen.« Najvišji darovi človeku so vera, upanje in ljubezen. Če Kocbek hvali Darovalca, da 95ESEJ bo srečen in je zato srečen že zdaj, mora imeti vero, da ta Darovalec sploh je, in mora imeti ljube- zen, s katero bo sreča v prihodnosti popolna. Za mnoge stvari Kocbek hvali Boga, vendar je sreča tista odločilna, in kakor je obup predokus pekla, tako je upanje predokus nebes. Trpeč človek se težko zahvaljuje Stvarniku za življenje, a tudi za trpljenje bi se moral znati zahvaliti, tako kot za vse. Stvarnik dobro ve, kaj dela. Tudi če dopusti trpljenje, ga dopušča v naše dobro. »Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.« (Iz 55,9) Tako piše v Svetem pismu. Potem tudi trpeči lahko hvalijo Boga za vse, kar so in kar je. Mnogo klicev v Svetem pismu pravi: »Zaupaj v Gospoda!« (prim. Ps 115,9) Hvaljenje je v svojem bistvu slavljenje. Pesnik Edvard Kocbek nam v svoji pesmi Molitev govori o večnosti duše: »Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli. Amen. […] Vse je večno, kar nastane […] Rojstvo je močnejše od smrti […] Neskončno več sem od niča.« Naša neumrljiva duša gre v nove svetove, v nove dimenzije. Veliko novega življenja ima, da pozdravi vse znance, ki so odšli v večnost že prej, da sporoči ostalim na Zemlji, kar jim ima sporo- čiti, in da se ob sodbi, ki nastopi takoj po telesni smrti, sreča z Jezusom, Marijo in s svetniki, ki jo povabijo v svojo sredo, da se skupaj veselijo in slavijo Boga, ker so sami v slavi. Mnogi pesniki največji navdih dobijo ob minljivosti. A rešitve ne najdejo. Kocbek je s svojo veliko vero prikazal rešitev v dejstvu, da telesna smrt ni konec, ampak je le prehod v nove dimen- zije življenja, ki je večno in ne bo nikoli prenehalo biti. Sveto pismo nam naroča: »Dajajte in se vam bo dalo!« (Lk 6,38) Te svete besede niso šle mimo pesnika Franceta Balantiča. Tako jih je ponotranjil, da se je v njem sama oglasila pesem Prošnja za besede. Tako ali drugače vsak pesnik moli in prosi za navdih, za besede, ki se bodo dvignile iz čistega tolmuna, premagale trnje misli in zažarele na papirju. Balantič začne z molkom: »Moj molk je padel v senco tvojih nog.« Ko utihnemo v sebi, sprego- vori Bog. »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« (Jn 3,30) Pesniki pišemo o tem, kar se nas dotakne. Zato Balantič pravi: »Srca se je dotaknil […]« In pesniki nemo obstanemo pred pesmijo, kot da je nismo napisali sami … Kako je lepo biti z njim in mu peti hvalnice! Psalmist v Svetem pismu piše: »Da, en dan v tvojih dvorih je boljši kakor tisoč drugih; raje ostanem na pragu hiše svojega Boga, kakor da bi stanoval v šotorih krivičnosti,« (Ps 84,11) Balantič pa pravi: »Kadar moji zvoki dozorijo, pri tvojih bom kolenih obsedel […]« France Balantič Magistrale sonetnega venca konča: »Gospod, podaril si mi odpuščanje! […] Bogat sem kakor tihi glas piščali.« Pesniku so bili odpuščeni grehi. Sveto pismo pravi: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg.« (Iz 1,18) Edina pogoja sta vera in spreobrnjenje. Gledano z naše človeške plati je to čudež, a je popolnoma logično s stališča Stvarnika. On sovraži greh, grešnika pa ljubi, kljub hudemu, ki bi ga naredil, ali temu, da bi dobro opustil. Morda mu bo boleče pokazal, da tako ne gre, pričakuje pa njegovo poboljšanje in mu odpusti. Balantič na najlepši možni način prikaže občutja, ki so značilna za Božje odpuščanje: »Bogat sem kakor tihi glas piščali […] Drhteč v veselju legam na oči.« Ko priznamo grehe in se pokesamo, opazimo, da jih ni neskončno in da sami po sebi niso neskončni. Najdemo trdna tla in verjamemo Janezu, ki pravi: »[Č]e nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« (1 Jn 3,20) Bog ve vse, pa vendar pričakuje od nas, da se bomo spreobrnili k njemu, saj nam je dal svobod- no voljo in v to noče posegati. Tako globoko nas spoštuje in nam zaupa. Tudi mi lahko zaupamo, da nas bo osvobodil spon greha, nam podaril odpuščanje – in bomo »bogati kakor tihi glas pišča- li«. Navsezadnje gre za našo večnost, ki bo trajala veliko dlje kot še teh nekaj let na Zemlji. 96 TRETJI DAN 2023 2 France Balantič v svoji pesmi Nečisti čas pravi: »Gospod, trpim kakor črna živina!« Prosi Gos- poda, naj konča njegovo življenje. Vsak od nas kdaj pride v tak položaj in takrat ne razumemo ničesar, še najmanj svojega trpljenja. Vendar v Svetem pismu piše: »Če namreč Bog ni prizanesel naravnim vejam, tudi tebi ne bo prizanesel.« (Rim 11,21) Tako moramo sprejeti trpljenje kot del svojega življenja. V Svetem pismu piše: »Zakaj ne muči iz srca ali žalosti človeških otrok.« (Žal 3,33) Kot povsod je v trpljenju najbolje ravnati tako, kot je ravnal Jezus: ni robantil, ni obtoževal, vdano je sprejel svoj križ in odpuščal. Bog obrača tako trpljenje kot tudi grehe v dobro. Pravični trpin Job je mnogo trpel, nazadnje pa ga je Bog blagoslavljal še bolj kot prej. Velika ponižnost je potrebna, da svoje trpljenje obrnemo v dobro in ga vzamemo za dobro. Potrebno je tudi zaupanje v Božjo previdnost, ki neskončno presega človeške misli in načrte. Pesnik Srečko Kosovel v svoji pesmi Drevo nad obal pravi: »Moja uporna duša […]« Uporna tistemu »[n]ekomu, ki govori za bregovi in so mu poslušni vetrovi«. In v Svetem pismu je mnogo mest, ki karajo uporne duše, psalmisti priznavajo svoj upor Bogu in se kesajo. Ne moreš veslati proti toku. Proces življenja je en sam, tudi v času in prostoru našega planeta. Ob stvarjenju je Bog ugotovil, da je vse dobro (prim. 1Mz 1,18). Vse je dobro in vse je prav. In ko je Kosovel prišel do tega spoznanja, se je njegova duša umirila, čeprav ni vedel, zakaj. Notranji mir sproži večplastno dogajanje. Kosovel pravi: »Kot da besede rasto iz tišine – iz svetiš- ča hrepenenj, še drevo ne šumi, kot da posluša nekaj in da strmi. Gladine morja so se umirile.« Površje morja je res lahko razburkano, vendar je v globini vedno mir. Tako je s človekovo dušo: površina valovi, se umiri, naleti na vihar, toda v globini je duša lahko mirna, saj je zasidrana v svojega Stvarnika, ki ji prinaša zunanji mir ali nemir, a vedno notranji mir. Srečko Kosovel v pesmi Veliko moraš pretrpeti zapiše: »Kdor hoče ljubiti, živeti, ta mora po- ljubiti križ.« Pesnik z globoko mislijo sledi učitelju Jezusu, ki nas je naučil trpeti odrešeno in osmišljeno. Naučil nas je, naj svojega trpljenja ne obrnimo v maščevanje, ampak ga darujmo za druge. Ko se soočimo s svojim križem, lahko pogledamo na razpelo in najprej spoznamo, da trpimo veliko manj, kot se nam zdi, in da v svojem trpljenju nismo sami. Jezus je prehodil našo pot in postal zmagovalec nad trpljenjem, grehom in smrtjo. »Če smo namreč z njim zraščeni v podobno- sti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,5) »Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu.« (Rim 5,17) Tako pravi Sveto pismo. Naše trpljenje je po Jezusovem trpljenju odrešeno. Ne sedimo v smrtni senci, ampak polni upanja in zaupanja v Božjo previdnost potrpežljivo prenašamo sunke, ki se zaletavajo v nas. V globini je mir. »In v dnu je naše trpljenje sladko,« kakor je rekel Ivan Cankar. Ko trpljenje spreminjamo v ljubezen tako, da ga darujemo v dober namen, nam je v duši lažje. Pesnik pravi, da moramo poljubiti svoj križ. A prav tako Jezusa, ki z nami trpi in prenaša naše bolečine, ki nas očiščujejo in učlovečujejo. Če hočemo izdreti puščico iz mesa, nas bo bolelo še bolj. S sprejetjem pa trpljenje postavimo na višjo, duhovno raven, tako kot je to storil Jezus. V pesmi Zvezda Lili Novy izpoveduje slutnjo smrti. Začne doživljajsko: »Nad mano bela zvezda je prižgana, svetal je mrak, povsod je topel mir […] vse sije, a ne jemlje mi oči, milo kot za slovo je vse prižgano […]« V takih trenutkih se človek sooči sam s seboj, v stiski je, ker ne ve, kam bo šel, onostranstvo mu še ni poznano. Pesnica slutnjo smrti doživlja z besedami: »[B]rez teže, kot prozorne, so stvari.« A svoje telesne smrti ne jemlje kot katastrofo, le srce ji zadrhti in se vpraša: »Zakaj, od toliko lepot obdano, srce nenadoma mi zadrhti, kot da nekdo poklical je: ‚Za mano!‘« Pesnica v trenutkih slutnje pravi: »[B]rez teže, kot prozorne, so stvari.« Kljub temu da je šlo le za slutnjo, pesnica ve: dimenzije se spremenijo, občutenja postanejo najpristnejša, vse je 97ESEJ privzdignjeno, nematerialno, stvari so kot prozorne in brez teže. Prehod v novo življenje je poln milosti in nežnosti. Nastaneta tišina in mir, čas in prostor preideta, srečamo ljubljene osebe in začutimo veliko čistost in svetost Stvarnika. Ivan Cankar v pesmi Luč je in Bog je izraža veselje nad odrešenjem. Beseda »evangelij« pomeni veselo novico. Cankar v svojem sonetu poje o »žarku, ki nam je iz večnosti poslan«. Za Cankarja kritiki in tudi bralci sodijo, da zna biti temačen. V tej pesmi in še v marsikaterem svojem delu pa prinaša evangelijsko veselje »pod križem vzdihujočim«, kot pravi. Ljudje smo žalostni zaradi greha in trpljenja. Jezus blagruje žalostne, saj pravi, da bomo poto- laženi in ni razloga za žalost. Kjer se poveča zlo, se poveča tudi ljubezen. In kjer se poveča greh, tam se poveča tudi milost. Veselje raste od znotraj navzven. In Cankar oznanja, da »se iz trohnobe rodi vstajenje«. Tako nam pravi: »Vstanite vsi, vriskajoči in pojoči!« Cankar govori o pravem notranjem veselju, ki nam ga ne more nihče vzeti. Več kot je upanja v duši, več je veselja v srcu. Upanje, ki nam ga daje Kristusovo vstajenje, je sreča, ki izhaja iz popolne prihodnje sreče v Božjem objemu v nebeškem kraljestvu. V potrpežljivosti čakamo Kristusov drugi prihod, ko bo dokončno odrešeno vse in vsi. »Silen in strašen je klic zemlje in še strašnejši je tvoj protiklic. O, klic Luči!« Tako pravi Pino Mlakar v pesmi Ubrana pesem lokostrelca, ko občuduje stvaritev zemeljskega telesa in njegovih sposobnosti, a ga označi le kot začasno prebivališče, ki ga Bog poveliča ob vstajenju. Mlakar pravi: »Rokam si ukazal, da te hvalijo in v dlani si mi položil tiho govorico.« Bog nas je ustvaril k sebi. Zato je v nas tako veliko hrepenenje po luči in dobrem. Zato pravi Mlakar: »Straš- nejši je tvoj protiklic. O, klic Luči!« In ko hrepenimo, vemo, da vsega ne moremo storiti sami. Nujno potrebujemo blagoslov od zgoraj. Tega pa si lahko izprosimo z molitvijo. Dovolj je, da zaupamo. V pesmi Valentina Bruna Molitev ob sončnem vzhodu »v zavetju jutranjega prebujanja odmeva tiha molitev proti nebu«. Stvarstvo je podobno času, ki gre vedno naprej in nikoli nazaj. Lahko sklepamo na Stvarnikov namen, da vse od nekod prihaja in nekam gre, na isti ladji. Sveto pismo pravi, da je cilj stvarstva v tem, da bo Bog vse v vsem (prim. Ef 1,23). Do takrat pa »celotno stvarstvo […] trpi porodne bolečine« (Rim 8,22), kot pravi sveti Pavel. In logičen sklep je, da vse stvarstvo moli k Stvarniku, ko v mukah in z le malo svetlobe in veselja napreduje k zadnjemu cilju. To Brun opaža in poje, da vsa narava, pa tudi ljudje molimo k nebu, se oziramo vanj in hrepenimo po sreči; to hrepenenje je dal Stvarnik v vsa živa bitja, tudi v nas. Ker je vse ustvaril zase. On je ljubezen, odnos, je trojstvo in nikoli nič ne more biti samo sebi namen, razen Absoluta, iz katerega vse izhaja in se vanj počasi vrača. Brun omenja, da Stvaritelj daje pokoro, pravi, da jo daje za nekaj. Gotovo smo pokore vsi pot- rebni, tako kot očiščenja in prerojenja. Bolj ko bodo naša srca čista (prim. Mt 5,8), srečnejši bomo. Tako piše v blagru na začetku Jezusovega govora na gori. Namen pokore je, da bi sledili smeri stvarstva, ki se nenehno očiščuje in se pretvarja v nove oblike. »In v tišini tam moliti za srečno večnost vseh nas.« Tako Valentin Brun opisuje svoje najsrečnejše trenutke v pesmi Večno srečen. Srečni smo, če smo skupaj z Bogom. Če čutimo njegovo odsotnost, ne moremo biti srečni. Takrat vse izgubi svoj čar, niti želja ni več v nas, vse je prazno in brez žara, brezbarvno. Brun z opisom naravnih lepot izraža Božjo prisotnost in ta ga osrečuje. Človek je edino živo bitje na Zemlji, ki ve, da bo nekoč umrlo. Brun prosi, naj tudi drugi molimo za njegovo in svojo srečno smrt. To ni le tolažba. To je optimistična molitev vseh, ki upamo v naročje Božjega kraljestva, kot pravi Brun. Velika sreča je moliti za srečno večnost vseh nas. 98 TRETJI DAN 2023 2 Zaupno moliti pomeni zaupati, da nas bo Bog tako ali drugače nekoč uslišal. V Svetem pismu piše: »Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!«(Lk 11,9) Sreča je zaupno moliti, biti srečen, ker boš srečen. »Mogoče pesmi ni več moč pisati in se jih da samo zapisovati. In glej, podobe so tako ostrejše!« Tako pravi Miklavž Komelj v pesmi Lahko je govoriti iz trpljenja. Torej se pesmi ne piše, ampak se jih zapisuje, kot da bi nam jih nekdo narekoval. Komelj nadaljuje: »In glej, podobe so tako strašnejše!« V Svetem pismu srečamo zapise res strašnih prerokb, pa tudi najlepših, ki bi si jih srce lahko samo želelo. Podobe po nareku Svetega Duha so lahko ostrejše, tudi strašnejše. Niko Grafenauer pesem Lira začne z bogatim sporočilom: »Dobro je, če si neznaten list, z než- nimi ustnami dneva ljubkovan.« To sporočilo ponižnosti spominja na Jezusove besede: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« (Mt 11,29) Biti neznaten list in iz srca ponižen, biti zadnji, a ljubkovan z nežnimi ustnami dneva. Biti spontan in pristen, razorožen napuha, imeti globlje vrednote kot svet in njegovo javno mnenje … Pesnik nadaljuje: »A v duši skrivaš pesem kot prvino, ki se spreletajoče oglasi ob prvem tenkem vzgibu vetra.« Ponižnim se odpirajo vrata src drugih in oni so edini resnični, saj ošabnost naredi ošabnega človeka nečloveškega in krutega. Pesniki trpimo zaradi krutosti sveta, zaradi napuha večine, zaradi poenostavljenega javnega mnenja in zaradi bolnega stanja duha v svetu. Pesnika se vse dotakne še bolj boleče. A Grafenauer pravi: »Dobro je […]« In zares mu je dobro, kljub boleči- nam mu je toplo pri srcu, v duši skriva pesem, tisto, ki jo piše že vse življenje in ki mu daje smisel in moč. »Rad te imam,« začne Vinko Möderndorfer pesem Najino skupno otroštvo, katero lahko ra- zumemo kot indirektno izpoved ljubezni Stvarniku, čeprav jo je pesnik napisal svojemu sinčku. Jezus navaja najvišjo Božjo zapoved: »Ljubi Boga, svojega Stvarnika z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in z vsem mišljenjem.« (Mt 22,37) Naša ljubezen je naš jaz. Mi smo ljubezen. Človek je v svojem bistvu ljubezen. Ljubezen je ena sama, a ima nešteto oblik. Pesnik pravi, »da brez tebe ne vedel bi, ne kod ne kam«. Če se kdaj ne moremo odločiti med mnogimi potmi, se lahko odločimo za tisto, v kateri je največ ljubezni. In zagotovo ne bomo zgrešili. Möderndorfer pravi: »Rad te imam, ker je tvoj ves svet, vse vesolje.« Ko vzljubimo Boga, smo naenkrat povsod doma, v svetu in v vesolju. Zaslutimo, da smo na isti ladji z vsemi ljudmi, vesolje je narejeno iz atomov in valovanj, prav tako mi, ljudje. Vse je eno, a ima neskončno veliko oblik in vse preveva velika Stvarnikova ljubezen. Ko to začutimo, lahko začutimo tudi, zakaj je pesnik na koncu pesmi zapisal: »Brez tebe bi bil tako strašno sam.« Aleš Šteger svojo pesem Pismo z otoka konča z velikim verzom: »Če si nič, si lahko vse.« To spominja na misel nekega duhovnega učitelja, ki pravi: »Ko je človek ego, je nič, ko je ljubezen, je vse.« Spominja tudi na obredne besede: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« Ko se zavedam svoje ustvarjenosti od Stvarnika, svoje krhkosti in nesamozadostnosti, v meni raste notranji človek. Tako je sveti Pavel rekel, da »čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja« (2 Kor 4,16). In to vse zaradi ljubezni, ki se v ponižnosti krepi v nas. Šteger pravi: »Tukaj sedim in opazujem pepel, ki skozi naše oči odteka v našo preteklost.« Zapisal je tudi: »Tukaj sedim in opazujem […]« Sreča se s samim seboj in vidi, da je človek le pepel, ki odteka v preteklost. In spozna: »Le če si nič, si lahko vse.« Postaja vse, ker postaja ljubezen. Najde samega sebe, ker se najde v vlogi ljubečega bitja. Pesem Jeziki sveta Borisa A. Novaka lahko beremo kot pravo hvalnico Stvarniku. Skozi pesem jo stopnjuje do verza: »Koliko glasov pod zvezdami neba!« V Svetem pismu velikokrat piše: »Ale- luja! Hvalite Boga v njegovem svetišču, hvalite ga na nebesnem svodu njegove moči!« (Ps 150,1) 99ESEJ Upravičeno ga hvalimo, saj še ljudje, ki vidimo le vrh ledene gore stvarstva, vidimo, kako je vse ustvarjeno lepo, urejeno in veliko. In če je vse tako lepo, kako lep mora biti šele Stvarnik sam! Novak pravi: »Če boš tih, boš slišal govor kamenja. […] Vsako bitje govori po svoje: Bilka govori z jezikom listja […]« Vse je ustvarjeno nedoumljivo modro. »Zvezde so tajinstvene pismenke,« pravi pesnik. Tudi če bi bile zvezde samo zvezde, umetnik v njih vidi več, iz njih razbira sporočila čistosti, lepote in svetlobe, urejenosti in nedoumljive modrosti. To mu daje upanje v dobro, ki neskončno presega slabo in nepopolno v svetu, ki nas obdaja. In daje vero v človeka in v dejstvo, da je v njem več dobrega kot slabega. Vse je dobro, ker je bilo stvarstvo ustvarjeno z dobrim namenom. »Vse je tako, kot je, ko gledaš naokrog […] Od vseh strani sveta se ti nasmiha Bog!« Tako pravi pesnik Jaka Košir v pesmi Ozri se. To doživetje in spoznanje je možno šele, ko se umiriš. Šele ko umiriš svoje korake in sedeš k oknu, šele ko se v tebi poležejo sile dneva, lahko globoko zadihaš in »se ozreš naokrog«, kot pravi pesnik. Napetosti popustijo, zagledaš barve, stvari, začutiš mir svojih gibov in se zaveš glasbe iz radia. Vprašajmo se, kaj pravzaprav Bog, ki se nam nasmiha iz sveta, pričakuje od nas. Morda samo nekaj miru in pozornosti na to, kar je res pomembno za nas. Nobelovec Rabindranath Tagore je zapisal: »Pusti me, da za trenutek sedem k tebi, začeto delo bom že pozneje končal. Če ni tebe ob meni, se mi delo spremeni v brezbrežno morje trpljenja.« Če je Bog na prvem mestu, je vse ostalo na pravem mestu. In to prvo mesto mu po vsej pravici absolutno pripada. Jezus je rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.« (Jn 14,27ab) To je še globlji mir, tisti mir, o katerem pravi Jezus: »Vaše srce naj se ne plaši in ne vznemirja,« (Jn 14,27c) še celo takrat ne, ko se bo dogajal sodni dan ob koncu sveta. »Vsaka pesem je molitev, prošnja je beseda vsaka,« pravi Jaka Košir v pesmi Vsaka pesem je molitev. Sveti Pavel nam je naročil, naj neprenehoma molimo. Poezija v ožjem smislu besede je res ena sama molitev in vsaka beseda te molitve je prošnja v širšem smislu besede. Prošnja, ki predira oblake in je usmerjena k nebu, naj se pesnik tega zaveda ali ne. Izhaja iz našega skoraj nezavednega hrepenenja po dobrem in lepem. In ker poezija izhaja iz pesnikove notranjosti, se usmeri v najvišje višave. Košir pravi, da je »vsak dotik most do sreče«. Dotik dveh ljudi je znamenje ljubezni in ta najbolj osrečuje, ker nas Bog s to srečo spodbuja, da bi ljubili spet in spet in še bolj. Pesnik v omenjeni pesmi nadaljuje: »Vsak pogled je hrepenenje po nevidnem in neznanem morju […]« Ustvarjeni smo za Boga, on pa ni materialne, ampak duhovne narave. Tako smo tudi mi predvsem duhovna bitja, naše duše so nesmrtne. Dvojnost človeka je vir mnogih sreč in nesreč. V nas je dano hrepenenje po tistem več, a mnogi tisto več iščejo na napačen način ali pa sploh ne. Branje svetih spisov lahko zelo vpliva na človekove želje, motivacijo in na njegov način življe- nja in molitve. Molitev je način življenja, pesem je molitev novega človeka. »[K]er sem lep od tvoje lepote, ker sem dober od tvoje dobrote […]« Na ta način pesnik Tone Kuntner ljubi Boga v svoji pesmi Vem, da te ljubim. In še zato, »ker ga njegovo veselje veseli in žalost žalosti, bolečina boli«. Dobro je v vsakem človeku, veliko dobrega. Bog je dobro položil v nas ne glede na našo pri- padnost tej ali oni kulturi. In pesnik sklepa, da ga Bog tudi ljubi: »In vem, da me ljubiš ti.« Vse ostalo je manj pomembno. V Svetem pismu piše: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« (Mt 12,31) Ljubiti v vseh oblikah, se boriti vedno in povsod. »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti« (1Kor 12,4). Naše življenje vodi ljubezen, ki je bila že s spočetjem položena v nas. In tako vsak človek bolj ali manj razvije svoje talente, da z njimi služi Bogu in ljudem. 100 TRETJI DAN 2023 2 Kuntner ve, da ljubi Boga, in to je njegova velika skrita notranja sreča. Še večja sreča je, da se zaveda, da ga tudi Bog ljubi. Pesnik izraža svoje globoko čustvo in motivirano naravnanost v dobro. Slednja je nujna posledica notranjega vzgiba, ki je v pesniku stalno prisoten. »Mariji luč Božja prežarja telo,« pravi v svoji pesmi V pričakovanju Berta Golob. »Marija išče prenočišče, nebo je visoko, a zemlja molči.« Kolikšen je prepad med tem svetom in Božjo lučjo, ki Mariji prežarja telo! Nosila je božjo luč, a ni mogla najti prenočišča. Jezusa je rodila v jaslih med živalmi. Ali ni prav tako v naših dušah? Pesnica pravi: »Kje naj se dete nebeško rodi?« Kako naj se Božje rodi v nas, če mu ne damo prostora? V Svetem pismu piše: »Pripravite pot Gospodu!« (Iz 40,3) Vsaj prostor mu dajmo in ne odga- njajmo ga! Pesnica govori o »božji luči, ki Mariji prežarja telo«. To spominja na verz Ivana Can- karja: »O, Luč je in Bog je in radost in življenje!« Zemeljska veselja hitro minejo. Veselje ob Božji luči pa je v vernem človeku stalnica, dotika se njegovega najglobljega dna in ga vedno in povsod pomirja. In ta luč, ta Beseda je oseba, ki nam je obljubila, da bo vedno z nami. Marija je ožarjena s to lučjo pričakovala rojstvo svojega sina. Pesnica pravi: »Pričakujmo ga na križpotjih srca.« Prav nikjer drugje ne moremo pričakovati Jezusa kot v svojem srcu. V najgloblje globine prodre in rešuje še tako zapletene zagate, ki so v nas. In na božični večer, ki bi moral biti vsak večer, ga pričakamo v svojem srcu, kakor pravi pesnica: »Naj duša bo čudež za rojstvo Boga.« Berta Golob v pesmi Misli name prosi: »Misli name, umito, prerojeno v žuborenju vode in tvojega Duha!« Nobena sreča se ne more primerjati s srečo očiščene vesti. Tudi če negativnosti potlačimo v podzavest, nas bodo žgečkale od tam. Če pa priznamo svoje grehe in opustitve, bomo spet svobodni in celi – kakor pravijo –, iz enega kosa. Neki pesnik je zapisal: »Kolikor smo skrivnostni, toliko smo bolni.« Res, preprosto in čisto srce je najlepša pot iskanja Boga. Samo dobro je resnično. Vse drugo je pomanjkanje dobrega. Bog ne bi ustvaril vesolja, če ne bi imel z njim najboljših namenov, in to ne samo z vesoljem, ampak z vsem stvarstvom, vključno z nami in z vsakim posameznikom posebej. Sveto pismo pravi, da ga moramo »iskati s preprostim srcem« (prim. Apd 2,46). Pesnica zase pravi, da je umita in prerojena. Gotovo očiščenje potrebujemo vsi. A najprej se moramo odločiti zanj. Meja med našim dobrim in slabim gre po sredini našega srca. Nenehen boj se dogaja v nas, a nismo sami. Pomagajo nam svetniki, Marija, angeli, najbolj pa Jezus sam, ki je zagovornik in odrešenik naših duš. 101 Foto: Sara Mumelj 102 TRETJI DAN 2023 2 TINE MLINARIČ »Religio« Namreč, »religio« v svojem izvornem besednem pomenu ne pomeni že konfesionalne vero--pripadnosti ali njene izpovednosti, ampak navezo (povezavo) s samim Seboj! Ni pa dobro, da bi se o esencialnih človeških zadevah pogovarjali z zgolj teističnega, pa spet ateističnega aspekta, kakor tudi, da se do omenjenih vprašanj sploh ne bi opredeljevali, nanje ne iskali odgovorov, ampak preprosto povzemali take ali drugačne stereotipne (ne-svoje) agende, ki prej begajo, predvsem pa na tak način v Nas ne dosegajo pre-sežnih stanj! Vedeti pa moramo, da vsebine, ki našo antropološko, ontološko in metaontološko naravo presenečajo, niso dvojne, trojne, petere …, ampak so zgolj ene in edine in nas neizmerno bogatijo ali pa nas delajo insufici- entne. Poenoteni ali vsaj zbližani z njimi se tudi izogibamo nevralgičnih točk enih in drugih in- terpretacij, se približujemo žlahtni med-sebojnosti in iz-popolnjujemo svojo univerzalno podstat. Postajamo celovita bitja. (Dobro pa je vedeti, da se do skritih in skrivnostnih potenc duš more dospeti tudi na empiričen način, četudi je tak model v preteklosti veljal za ne-konsistentnega.) Odpiram torej širšo paleto védenj in verjetij … psiholoških, psihoanalitičnih, (meta)fizičnih, še empiričnih (nevroloških) študij in izsledkov lastnih izkušenj. C. G. Jung na primer kot presežno možnost odpira t. i. sebstvo, s katerim pa se more istovetiti naš religio ali kako biti s Seboj! Z Menoj! S Teboj! Rečeno še z besedami literata Derecka Atridgea – v svoj »per-se« (Vase) se podajati! Kako pa nagovarjati naš ne-zavedni »svet«, »transcendentno mesto v Nas, ki zmore človeške objektivne in subjektivne danosti pre-segati? Primer: nekdanja vrhunska plavalka Sara Isaković je svoj tekmovalni šport (plavanje) nadgrajevala z vizualizacijo v pod-zavestnem umu. V svoji duši. (Kar je identično Jungovemu »sebstvu« in našemu »religio«.) In kaj je dosegla? Na-treni- rani »spiritus« je namreč s takimi obrati vodil njen »fizis«, da je plavala hitreje, kot bi objektivno zmogla, ter osvojila olimpijsko medaljo, s strani strokovne in laične javnosti nenadejano, z njene- ga (Sarinega) vidika pač ne! Sari je namreč uspelo za-vedne potence nadgraditi z ne-zavednimi! Ora et labora, bi porekli menihi! Kaj pa Ti, Jaz, Mi …? Česa naj se poslužujemo, komu ali čemu naj se izogibamo? Za odgovor bom spet priklical C. G. Junga, njegovo kolektivno ne-zavedno in arhetipsko, ki velja za psihološki gen duš. Kaj torej izbrati? Dušam kompatibilne vsebine; tujih se izogibati, ker morejo okrniti naš psi- hološko-duševni sistem, v nas destruktivno delovati, ustvariti celo resne zaplete …! Ne se hecati in predvsem eksperimentirati z recimo zen budističnimi, konfucionističnimi, »njuejdževskimi« in še in še drugimi, celo okultnimi ponudbami …! S pridom uporabimo svojo inventivnost in inovativnost – pomaga! Sprejmimo pa modele, s katerimi zmoremo »zunanje« zgodbe ponotranjiti! Zanje se po-trudimo, po trudu bomo uspeli. Tudi po-trpimo, potlej bomo želeno dosegli …! Bodimo po-nižni. Po-molimo (zaželen je tudi ne- -formalen način), udeležimo se lucidnega dogodka, obreda, zakramenta … Povzemajmo in na novo odkrivajmo prakse, ki izvirajo iz naše krščanske podstati, verske in kulturne dediščine. Z njimi moremo najučinkoviteje aktivirati presežna mesta v Nas, odkriti Boga, pač božje v Nas! Gorazd Kocijančič se rad naslanja na biblijska izročila, v pomoč pa nam ponuja tudi metaontološka 103ESEJ orodja, katera poimenuje raz-bitje (tudi knjižni naslov) – iskanje, kar je onkraj (izza), da zgolj smo –, in doda, da šele na tak način postajamo resnični, saj druge resnice o resnici ni! Kaj pa se ob pre-sežnih stanjih sploh dogaja v naših možganih? Nevrološke in radiološke vede namreč na empiričen (dokazljiv) način razkrivajo, da globlja čustvena stanja; Boris Cyrulnik, judovski zdravnik in avtor knjige Psihoterapija boga, sicer ateist, jih je preizkušal pri osebah, ki so se deklarirale za verne, in njim nasprotne, torej ne-verne. Pri tistih s predznakom »verni« so med t. i. limbičnimi sistemi in čelnimi režnji močneje vznikale nove nevronske povezave (si- napse) kot pri drugih! Funkcionalna magnetna resonanca pa je to intenzivno žarčenje potrdila (izmerila). Nekateri teologi so dogodek poimenovali identifikacija Boga v Nas! Cyrulnik je pri osebah z višjimi možganskimi potencami odkrival tudi učinkovitejše zoperstavljanje tegobam in nevšečnostim, boljše odzivanje (o-zdravljanje) na hude bolezni, nasploh boljše življenjske izplene … France Veber, naš rojak, filozof in jezikoslovec, pa je literaturo in nasploh umetnost definiral po »transcendenci«; sklenil je, da brez nje ni prave literature ne umetnosti. Janez Suhadolc, nekdanji profesor na arhitekturi, pa pravi, da sta ti brez Boga siromašni! Dodajam: brez pre-seganja objek- tivnih danosti ni napredka niti v naši vsakdanjosti, že pri sila preprostih, skoraj banalnih rečeh, kakor pri zapletenih in težavnih, tudi racionalnih vprašanjih! Cyrulnik še razkriva, da se osebe, ki ne dosegajo višjih nevronskih izplenov (ne-verni), zatekajo k najrazličnejšim nadomestkom: mrzličnim nakupovanjem, potovanjem, pri-voščljivosti, kulturi, umetnosti, vsebinam, ki pa jih morajo nenehno ponavljati, saj imajo kratek rok trajanja! Vprašanje namesto za-ključka: ker sem se v omenjenem spisu naslanjal predvsem na avtosu- gestivne metode, na njihova verjetja, se sprašujem, ali sem se na tak način nemara približeval tudi veri kot vero-vanju?! 104 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 105BESEDE STARIH AFRAHAT Pokaz o vojnah Prispevek obravnava Afrahatov Pokaz o vojnah in vsebuje prvi slovenski prevod tega dela.1 Glavni namen prispevka je podati prevod Afrahatovega Pokaza o vojnah ter na kratko analizirati Afra- hatove glavne argumente. Prispevek je razdeljen na tri dele. V uvodnem delu sta predstavljena Afrahatov literarni opus in zgodovinski okvir nastanka Pokaza o vojnah. Drugi in najobsežnejši del prispevka vsebuje slovenski prevod celotnega Pokaza o vojnah iz sirskega izvirnika. Tretji del je kratek komentar k Pokazu o vojnah, v katerem so prepoznani glavni argumenti, ki jih Afrahat predstavi v Pokazu o vojnah. UVOD: AFRAHATOV LITERARNI OPUS IN POKAZ O VOJNAH Afrahat velja za prvega sirskega teološkega pisca, čigar literarni opus je praktično v celoti ohra- njen. O njegovem življenju vemo sila malo zanesljivega razen tega, da je imel vidno funkcijo v organizaciji krščanske Cerkve v perzijskem imperiju na začetku 4. stol. Pomembnejša od biogra- fije so njegova dela. Njegov ohranjeni literarni opus je sestavljen iz 23 pokazov (ed. taḥwitā; mn. taḥwyātā) in jih štejemo za najzgodnejši primer literature v klasičnem sirskem jeziku (Butts 2019, 230).2 Afrahatovi Pokazi so okno v svet sirskega krščanstva na začetku 4. stol., saj obravnavajo različne teološke teme in pri tem dajejo vpogled v razvoj meništva v sirskem svetu, razmerje krščanstva z judovstvom, zgodnje faze preganjanja kristjanov, živečih v perzijskem imperiju, zgodovino sirskih prevodov Svetega pisma, interpretacijo Svetega pisma in kristologijo (Brock 2018). Pokazi so vseskozi prepleteni s citati iz Svetega pisma, s katerimi Afrahat podpira svoje argumente oziroma jih iz njih izpelje. Afrahat citira iz vseh knjig Svetega pisma, za citate iz evan- gelijev pa se je najverjetneje zanašal na Tacijanov Diatesaron (Possekel 2019, 217). Pokazi so pisani v prozi in obravnavajo različne teme. Urejeni so v naslednjem vrstnem redu: 1. Pokaz o veri 2. Pokaz o ljubezni 3. Pokaz o postu 1 Zahvaljujem se Miranu Špeliču za branje komentarja in prevoda ter predloge popravkov. 2 Sirska oz. aramejska beseda taḥwitā izvira iz korena √ḥwy, najverjetneje iz D-forme (ḥawi), v kateri ta koren pomeni »pokazati« oz. »narediti vidno« (CAL, s. v. √ḥwy). R. Payne Smith, avtor latinsko-sirskega slovarja Thesaurus Syriacus, podaja latinske besede »ostensio«, »indicatio«, »manifestatio«, »exemplum«, »demonstratio«, »argumentum«, »exemplum« in grško besedo ἀνάδειξις kot možne ustreznice te sirske besede (1879, s. v. »taḥwi, taḥwītā«). Brockelmannov sirsko-latinski slovar podaja latinske besede »demonstratio«, »exemplum« in »paradigma« kot ustrezne prevode (1895, s. v. »taḥwītā«). Costazov sirsko-francoski-angleški- arabski slovar podaja besede »example« (fr. in angl.) ter »maṯal« (arab.) kot ustrezna prevoda. Payne Smithov sirsko-angleški slovar podaja besede »appearance«, »showing forth«, »manifestation«, »token«, »example«, »specimen«, »demonstration«, »argument« kot možne angleške prevode tega pojma (1903, s. v. »taḥwītā«). Sirščina dodaja predpono /t-/ glagolskim oblikam iz glagolskih form D, Dt in C, da tvori abstraktne samostalnike, npr. »služenje« (tešmeštā) iz »služiti« (šameš [√šmš, D]). Ker pomeni glagol ḥawi (√ḥwy, D) »narediti nekaj vidno, očitno«, je treba brati besedo taḥwitā kot abstraktni samostalnik, ki izhaja iz tega glagola in z eno besedo označuje dejavnost »narediti nekaj vidno«. V tem članku besedo prevajam kot »pokaz«, saj je ta beseda glagolnik glagola »pokazati«, ki dobro prevede glagol ḥawi. Afrahat namreč ne podaja »dokaza« v kakršni koli točno določeni formalni obliki, ampak skuša z uporabo Svetega pisma »pokazati« določene resnice oz. jih »narediti vidne«. 106 TRETJI DAN 2023 2 4. Pokaz o molitvi 5. Pokaz o vojnah 6. Pokaz o menihih (bnay qyāmā) 7. Pokaz o kesajočih se 8. Pokaz o oživitvi mrtvih 9. Pokaz o ponižnosti 10. Pokaz o pastirjih 11. Pokaz o obrezi 12. Pokaz o pashi 13. Pokaz o soboti 14. Pokaz o prepričevanju 15. Pokaz o ločevanju hrane 16. Pokaz o ljudstvih, ki so namesto [izvoljenega] ljudstva 17. Pokaz o Kristusu, ki je Božji Sin 18. Pokaz proti Judom in o deviškosti in svetosti 19. Pokaz proti Judom, ki še vedno pravijo, da bodo zbrani 20. Pokaz o podpori revnim 21. Pokaz o preganjanju 22. Pokaz o smrti in poslednjih časih 23. Pokaz o grozdju Afrahat je Pokaze napisal med letoma 336 in 345. Pokazi 1–10 so nastali v letih 336 in 337, pokazi 11–22 v letih 343 in 344, in pokaz 23 v letu 345. (Possekel 2019, 317) Afrahat je v času nastanka Poka- zov skoraj zagotovo živel na ozemlju perzijskega imperija. To se najbolj jasno izrazi v 21. pokazu, ki ga moramo razumeti v okviru preganjanj kristjanov v perzijskem imperiju (Brock 2018). V nadaljevanju predstavljamo Pokaz o vojnah (Taḥwitā da-qrābē), ki je peti po vrsti, v slovenskem prevodu. Treba ga je postaviti v okvir vojn med rimskim in perzijskim imperijem, ki so v pozni antiki zaznamovale območje rodovitnega polmeseca. Perzijski imperij je leta 224 prevzela sasa- nidska dinastija, ki je podpirala zoroastrizem. Najverjetneje so kristjani v perzijskem imperiju celotno 3. stol. živeli dokaj mirno, saj so do začetka 4. stol. razvili organizirano cerkveno struk- turo. Najhujša preganjanja so se začela v 4. stol., zatem ko je krščanstvo postala vera voditeljev rimskega imperija. S tem so kristjani postali sumljivi, saj so pripadali veroizpovedi nasprotnika na bojišču. Najverjetneje je bil to razlog za velika preganjanja kristjanov, živečih v perzijskem imperiju, v 4. stol. in pozneje. Afrahat je Pokaz o vojnah napisal med letoma 336 in 337. To se ujema s prvimi vpadi perzijskega vladarja Šapurja II. na rimsko ozemlje. Leta 337 je namreč Šapur napadel obmejno mesto Nisibis, a je bil pri zavzetju mesta neuspešen. (Letho 2010, 11) Pokaz o vojnah lahko razdelimo na naslednji način (Letho 2010): 1: Bog je vnaprej predvidel dobre in zle čase 2–5: Ti, ki se povišujejo, bodo ponižani 2 Splošna trditev 3 Primeri iz Stare zaveze 4 Nebukadnezar in Sanherib 5 Aleksander premaga Darija 6–10: Opozorilo perzijskim vladarjem 6 Perzija ne bo obstala pred rimskim kraljestvom 7 Vladar Perzije naj se ne ponaša, kot sta se Ezekija in kralj Tira 8 Kralj Tira hodi po ognjenih kamnih 107BESEDE STARIH 9 Povezava med Nebukadnezarjem in kraljem Tira 10 Danielovo videnje štirih zveri kaže, da rimsko kraljestvo ne bo premagano 11–13: Nebukadnezarjevo videnje 11 Zlata glava: Nebukadnezar 12 Ramena in roke: Darij; trebuh in stegna: Aleksander 13 Golena in stopala: Rim 14: Kristus bo končal vsa zemeljska kraljestva 15–20: Danielovo videnje štirih zveri 15 Štiri zveri so štiri že omenjena kraljestva 16 Nebukadnezar: lev s krili orla 17 Darij: medved s tremi rebri v ustih 18 Aleksander: leopard s štirimi krili in štirimi glavami 19 Rim: četrta zver 20 Antioh IV. Epifan: majhen rog na glavi zveri 21–23: Sveti Najvišjega bodo prejeli kraljestvo 21–22 Izrael je bil zavrnjen, ker ni obrodil sadov 23 Sveto ljudstvo je bilo osvobojeno, Judje pa zasužnjeni 24: Jezus bo pomagal Ezavovim sinovom (Rimljanom) 25: Zaključek: besede Boga nimajo konca POKAZ 5 O VOJNAH 1. V tem času me je zadelo razmišljanje o pretresu, ki se bo zgodil, in o vojski, ki se zbira za vojno. Čase pa je Bog vnaprej določil. Časi miru se dopolnijo v dneh dobrotnikov (ṭābē) in pravičnikov. Časi premnogega gorja (bišātā) pa se dopolnijo v dneh zlobnežev (bišē) in krivičnežev (ʿawālē). Kajti tako je pisano: »Dobro (ṭābtā) se bo zgodilo in blagor temu, po katerem pride. Zlo (bištā) se bo zgodilo, gorje pa temu, po katerem pride.« (Mt 18,7) Dobro (ṭābtā) je prišlo nad Božje ljudstvo (ʿameh d-alāhā) in blagoslov (ṭubā) bo ostal nad tem, po katerem je prišlo dobro (ṭābtā). Zlo se je zbudilo nad zbrano vojsko po zlobnežu in vzvišenem, ki se ponaša (meštabhar), in gorje (wāyā) bo ostalo nad tem, po katerem se je zbudilo zlo. Preljubi, ne krivi torej zlobneža (bišā), ki je vrgel zlo (bištā) nad mnoge, kajti časi so vnaprej določeni in nastopil je čas njihove dopolnitve. 2. Ker je od sedaj naprej torej čas gorja, poslušaj na simbolen način, kar ti bom zapisal. Pisano je namreč tako: »To, kar je visoko med ljudmi, je gnusno pred Bogom.« (Prg 16,5) Pisano je tudi: »Vsak, ki se povišuje (nettrim), bo ponižan in vsak, ki se ponižuje, bo povišan.« (Mt 23,13; Lk 14,11; 18,14) Tudi Jeremija je rekel: »Naj se močni ne ponaša v svoji moči in bogat v svojem bogastvu.« (Jer 9,23) Tudi blaženi apostol je rekel: »Kdor se ponaša, naj se ponaša v Gospodu.« (2 Kor 10,17) In David je rekel: »Videl sem hudobneža (rašiʿā), ki se je poviševal (mettrim) in bil vzvišen (metʿalē) kot libanonska cedra. Ko pa sem šel mimo, ga ni bilo. Iskal sem ga, a ga nisem našel.« (Ps 37,35-36) 3. Vsak, ki se je ponašal, je bil torej ponižan (etmakak). Kajn se je ponašal3 (eštabhar) nad svojega brata Abela in ga je ubil (1 Mz 4,14). Bil je preklet in nemiren (zāʾaʿ) je taval (nāʾed) po zemlji. Sodomci so se ponašali nad Lota. In nadnje je padel ogenj iz nebes in jih sežgal. In njihovo mesto se je zrušilo nanje (1 Mz 9,1-25). Ezav se je ponašal nad Jakoba in ga preganjal. In Jakob je prejel prvorojenstvo (bukruteh) in blagoslove Ezava (1 Mz 27,36). Jakobovi sinovi 3 Besedno zvezo eštabhar ʿal tukaj prevajam kot »ponašati se nad nekom«. Čeprav je v slovenščini bolj običajno reči »poviševati se nad nekoga«, sirščina za poviševanje rabi korena √rwm in √ʿly, ki označujeta višino oz. vertikalno razdaljo. 108 TRETJI DAN 2023 2 so se ponašali nad Jožefa in v Egiptu so padli predenj, da bi se mu priklonili (1 Mz 42,6). Faraon se je ponašal nad Mojzesa in njegovo ljudstvo. In Faraon in njegova vojska so se uto- pili v morju (2 Mz 14,19-30). Datan in Abiram sta se ponašala nad Mojzesa. In še živa sta se spustila v šeol (4 Mz 16,33). Goljat je šel nad Davida in padel pred njim in bil poražen (1 Sam 17,49). Tudi Savel je preganjal Davida in je padel v bitki s Filistejci (1 Sam 31,1-4). Absalom se je poviševal nadenj in Joab ga je ubil v vojni (2 Sam 18,14). Tudi Barhadad se je ponašal nad Ahaba. In bil je izročen v roke Izraela (1 Kr 20). Sanherib je preklel (gadep) Ezekija in njegovega Boga. In njegovi vojaki so postali mrtva trupla, ko je eden izmed stražarjev šel ven (ʿirē) in v njegovem taboru uničil 185.000 [vojakov] po molitvi Ezekija in po molitvi Izaija, slavnega preroka (2 Kr 19,35-37; Iz 37,6). Ahab se je poviševal nad Miheja. In šel je gor in padel pri Ramat Gelʿadu (1 Kr 22,13-38). Izabela se je ponašala nad Elija. In pojedli so jo psi na [ob- močju] Izraelove dediščine (1 Kr 21,23). Haman se je ponašal nad Mordekaja. In njegova krivič- nost se je obrnila v njegovo škodo (Est 8,9-10). Babilonci so se ponašali nad Daniela. In vrgli so ga v levji brlog. Daniel se je vzpel zmagovit, oni pa so namesto njega padli v brlog (Dan 6,17-25). Babilonci so se ponovno ponašali in obtoževali Hananija in njegove prijatelje. In padli so v ognjeno peč. In vzpeli so se zmago- viti, plameni pa so použili obtoževalce (Dan 3,1-30). 4. Nebukadnezar je rekel: »Vzpel se bom na nebo, nad zvezde Ela bom postavil svoj prestol in sedel bom na visoke gore na severnih robo- vih.« (Iz 14,13) Izaija je o njem rekel: »Ker te je tvoje srce tako povišalo, boš vržen dol do šeola in vsi, ki te bodo videli, se ti bodo čudili.« (Iz 14,13.16) Tudi Sanherib je govoril tako: »Vzpel se bom do vrha gora in do vznožja Libanona. Izkopal in pil bom vodo in s kopiti svojih konj bom izsušil vse globoke reke.« (2 Kr 19,23-24; Iz 37,24-25) Ker se je tako poviševal, je tudi o njem Izaija rekel: »Zakaj se ponaša sekira nad tem, ki seka z njo? Ali zakaj se povišuje žaga nad tega, ki žaga z njo? Ali zakaj se dviga žezlo nad tega, ki ga dviga?« (Iz 10,15) Ti, Sanherib, si sekira v rokah tistega, ki seka, žaga v rokah tega, ki žaga, in žezlo v rokah tega, ki ga dviguje v kaznovanje. In ti si palica kazni. Poslan si bil k nevernemu ljudstvu in o jeznem ljudstvu ti je bilo tudi ukazano, da jih zasežeš in jih oropaš. In za vse ljudi in za vsa ljudstva si jih naredil kot blato ulic. In ko si naredil vse to, zakaj si se povišal nad tega, ki te drži [v oblasti], in si se ponašal nad tega, ki žaga s teboj, in zasramoval sveto mesto in rekel Jeruzalemovim sinovom: »Vas bo vaš Bog lahko rešil (mpaṣāyutkun) iz mojih rok?« In drznil si si reči: »Kdo je Gospod, da vas bo rešil iz mojih rok?« (2 Kr 18,25; Iz 36,20) Zaradi tega je slišal Gospodovo besedo reči: »Zlomil bom Asirce v svoji deželi. In na svojih gorah ga bom pohodil.« (Iz 14,25) In ko bo razbit in pohojen, ga bo prezirala devica, si- onska hči. In jeruzalemska hči bo stresla svojo glavo in rekla: »Koga si zasramoval in prekli- njal? In nad kom si povzdignil svoj glas? Svoje oči si dvignil visoko nad Izraelovim Svetim in po svojih poslancih si zasramoval Gospoda. Zdaj pa glej, da je bil dan obroč v tvoje nosni- ce in uzda na tvoje ustnice. In ti, ki si prišel z visokim srcem, si se vrnil s strtim srcem.« (2 Kr 19,21-23.28; Iz 37,22-23.29) Njegov umor se je zgodil po rokah njegovih prijateljev. Tam, kjer je bil varen, je bil uničen in padel je pred svojega boga (2 Kr 19,36-47; Iz 37,38). Preljubi! Bilo je primerno, da je bila ta žrtev in daritev pred bogom, na katerega se je zanašal, in da je bilo njegovo telo v njegovem templju (bet segd- teh) spomin njegovemu maliku (ptakreh). 5. Tudi oven (dekrā) se je poviševal in povzdi- goval in je udarjal (daqar) proti zahodu, severu in jugu in poniževal veliko zveri (ḥaywātā), ki niso obstale pred njim, dokler ni prišel kozli- ček (ṣiprāyā) od vzhoda, ga zabodel (mḥāyhy), zlomil njegove rogove (qarnāteh) in ovna do- dobra ponižal (Dan 8,2-7). Oven je kralj Medije (maday) in Perzije (pāres), to je Darij (dariwās). Kozliček je Aleksander, sin Filipa Makedon- skega. Daniel je namreč videl ovna, ko je bil na vzhodu pred vrati Sušana, dvorca, ki je v Ilamu, mestu na reki Ulaj (Dan 8,2). In udar- jal je proti zahodu, severu in jugu in nobena 109BESEDE STARIH zver ni obstala pred njim. Kozliček med kozli (ṣiprāyā d-ʿezē) je prišel iz grškega mesta in se povišal nad ovna. Zabodel ga je in zlomil oba njegova rogova, majhnega in velikega. In zakaj [Daniel] pravi, da je zlomil oba njegova rogova? Ker je ponižal obe kraljestvi (malkwātā), ki jima je vladal (d-mdabar hwā). Manjše, ki je [kraljestvo] Medijcev, in večje, ki je [kraljestvo] Perzijcev. Ko je torej prišel Aleksander Grški, je ubil Darija, kralja Medije in Perzije. Tako je rekel Danielu angel, ko mu je razlagal videnje: »Oven, ki ga vidiš, je kralj Medije in Perzije. In kozliček je kralj Grkov.« (Dan 8,20-21) Od časa, ko sta bila zlomljena oba rogova ovna, do danes je preteklo 648 let. 6. Od takrat so rogovi ovna zlomljeni. In glej, ko so njegovi rogovi zlomljeni, se povzdig- ne in poviša proti četrti zveri, ki je močna in krepka, z zobmi iz železa in kopiti iz brona. Ta použiva in drobi. In kar ostane, pohodi s svoji- mi nogami. O oven, katerega rogovi so zlom- ljeni! Pústi pri miru zver in je ne razburjaj, da te ne použije in zdrobi. Pred kozličkom oven ni mogel obstati, kako bi potem obstal pred strašno zverjo, katere usta izgovarjajo velike [besede] in ki preži na kar koli, kar najde, kot lev na svoj plen? Kdor pa razjezi leva, postane njegov plen. In kdor zbudi zver, ga ta požre. In ta, ki gre, pade pod njene noge, da ga zver pohodi. Zver namreč ne bo ubita, dokler ne sede Staroletni (ʿatiq yawmātā) na prestol in se mu približa Sin človekov (bar ʾnāšin), ki mu je dana oblast (šulṭānā). Takrat bo ta zver ubita in njeno telo bo uničeno. In nastopilo (hāwyā) bo kraljestvo Sina človekovega (malkuteh d-bar ʾnāšin), večno kraljestvo, in njegova oblast bo od roda do roda (Dan 4,31). 7. Ti, ki se povišuješ, bodi tiho! Ne ponašaj se! Če tvoje bogastvo povišuje tvoje srce, [vedi, da] ni večje od Ezekijevega, ki mu je bilo vse odvzeto in je v Babilon odšel, ker se je ponašal z njim pred Babilonci. In če se ponašaš v svojih sinovih, [vedi, da] bodo odpeljani od tebe k zveri, kot so bili odpeljani sinovi kralja Ezekija in so postali evnuhi (mhaymnē) v templju babi- lonskega kralja (2 Kr 20,12-19; Iz 39,1-8). In če se ponašaš v svoji modrosti, [vedi, da] ni večja od vladarja Tira, ki se mu je Ezekiel rogal in mu rekel: »Ali si ti mar modrejši od Daniela in ali si v svoji modrosti videl skrite resničnosti?« (Ezk 28,3) In če se tvoj um (reʿyānāk) povzdiguje zavoljo tvojih številnih let, ne bodo številčnej- ša od tistih, ki pripadajo vladarju Tira, ki je kraljestvu vladal za časa 22 Judovih kraljev, kar je bilo 440 let (2 Sam 5,15; 2 Kr 5; Ezk 28). In ko so se množila leta kralja Tira, je v svojem srcu ves čas govoril takole: »Jaz sem Bog (alāhā). In v osrčju morja sem sedel na sedež Boga.« (Ezk 28,2) Ezekiel mu je torej rekel: »Človek si in ne Bog.« (Ezk 28,2) Kajti ko je vladar Tira brez madeža hodil med ognjenimi kamni, je bila nad njim milost (raḥmē). Ko pa se je njegovo srce povišalo, ga je uničil stražni kerub (krubā d-maṭel) (Ezk 28,14-16). 8. Kaj pa so kamni iz ognja, če ne sinovi Siona in Jeruzalema? V prvem času, v dnevih Davida in Salomona, njegovega sina, je bil Hiram prijatelj Izraelove hiše (1 Kr 5; 2 Krn 2,1-16). Ko pa so bili iz svojega kraja odpeljani v suženjstvo, se je razveselil nad njimi, topotal s svojimi nogami in se ni spomnil prijateljstva z Davidovo hišo. In ko sem rekel, da so bili Judovi sinovi imenovani ognjeni kamni, tega nisem rekel po svojem umu (reʿyāny), ampak je prerok Jeremija govoril o njih, ko jih je objokoval v svojih Žalostinkah in rekel: »Sionovi sinovi so vrednejši od dragih kamnov.« (Žal 4,2) Rekel je tudi: »Kako to, da so kamni svetišča vrženi na vogale vseh ulic?« (Žal 4,1) In po preroku je rekel tudi: »Kamni, ki so bili vrženi v zemljo, so sveti.« (Zah 9,16) To so kamni, v katerih je gorel ogenj, kot je rekel Jeremija: »Glej, beseda (petgāmā) Gospoda je v mojem srcu kot ogenj, ki gori in žge v mojih kosteh.« (Jer 20,9) Tudi Je- remiju je rekel: »Svojo besedo dajem kot ogenj v tvoja usta in to ljudstvo bo postalo kot les.« (Jer 5,14) Rekel je tudi: »Moje besede bodo izšle kot ogenj in kot železo, ki kreše kamen.« (Jer 23,29) Zaradi tega je Hiram, vladar Tira, hodil med preroki, ki so bili imenovani ognjeni kamni. 9. Rekel je tudi: »Bil si z maziljenim in stražnim kerubom (krubā da-mšiḥ w-maṭel).« (Ezk 28,14) »Kerub« pa je bil imenovan kralj, 110 TRETJI DAN 2023 2 ki je bil maziljen (metmšaḥ) s svetim oljem. On je varoval vse svoje ljudstvo, kot je rekel Jeremija: »Gospodov maziljenec je duh naših nosnic. Ta, o katerem smo rekli, da bomo pod njegovo senco živeli med narodi.« (Žal 4,20) V senci kralja so torej sedeli, ko jim je bil na čelu. Ko pa je padla krona z njihove glave, so bili brez sence. Če kdo trdi, da je bila ta beseda rečena o Mesiju, naj sprejme, kar mu pišem, brez nasprotovanja in naj bo na tak način prepričan, da je bila rečena o kralju. Jeremija je namreč rekel namesto svojega ljudstva: »Gorje nam, kajti krona naše glave je padla.« (Žal 5,16) Mesija pa ni padel, kajti vstal je tretji dan. Kralj je padel iz Judove hiše in njihovo kraljestvo ni bilo znova vzpostavljeno. Rekel je tudi: »Uničil bom stražnega keruba.« (Ezk 28,16) Kerub, ki ga je uničil, pa je Nebukadnezar, kot je pisano: »V Tiru je opravljal službo, Tir pa mu ni dal plačila za njegovo vojsko. In zavoljo služenja v Tiru mu je bila dana egiptovska dežela.« (Ezk 29,18-19) In zakaj Tir Nebukadnezarju ni dal plačila, če ne zato, ker je njegovo bogastvo šlo po morju, Nebukadnezar pa ga ni vzel? In ob tistem času ga je stražni kerub, ki je Ne- bukadnezar, uničil. Bila sta torej dva keruba. Eden, ki je maziljen in straži, in eden, ki straži, a ni maziljen. Zgoraj je namreč rekel: »Bil si z maziljenim in stražnim kerubom.« (Ezk 28,14) Spodaj pa je rekel: »Uničil te bom, stražni kerub,« (Ezk 28,16) in ni rekel »maziljeni«. Nebukadnezar torej ni bil maziljen, ampak so bili David in Salomon in drugi kralji, ki so prišli za njima. In kako je bil Nebukadnezar imenovan »stražni«, če ne po videnju drevesa, ko je videl drevo sredi zemlje, pod katerim so živele vse zveri divjine in so na njegovih vejah bivale vse ptice neba in ki je hranilo vsakršno meso. Ko mu je Daniel razlagal njegove sanje, mu je rekel: »Ti si drevo, to drevo, ki si ga videl sredi zemlje. Pod teboj bivajo vsa ljudstva.« (Dan 4,7-8) Bil je stražni kerub, ker je uničil vladarja Tira, zakaj ta se je veselil, da so bili Izraelovi sinovi izgnani z njihove zemlje, in njegovo srce je bilo povišano. Tir je bil opusto- šen sedemdeset let, kot Jeruzalem, ki je sedem- deset let sedel v opustošenju. Izaija je namreč rekel o njem: »Tir bo taval sedemdeset let, [ki bodo] kot dnevi enega kralja. In pečal se bo z vsemi kraljestvi obličja zemlje.« (Iz 13,15.17) 10. Ti, ki si povišan in povzdignjen. Naj te ponašanje tvojega srca ne vodi v zmoto, da bi rekel: »Povzpel se bom na bogato zemljo in nad močno zver.« Zver namreč ne bo ubita po ovnu, ko so njegovi rogovi zlomljeni, kajti koz- liček je zlomil rogove ovna in je postal močna zver. Ko so Jafetovi sinovi prevzeli kraljestvo, so ubili Darija, perzijskega kralja. Četrta zver pa je pogoltnila tretjo. Tretja [zver] so Jafetovi sinovi. Četrta [zver] pa so Semovi sinovi, ki so Ezavovi sinovi. Kajti ko je Daniel videl videnje štirih zveri, je najprej videl Hamove sinove, Nimrodovo seme, ki so Babilonci. Druge je videl Perzijce in Medijce, ki so Jafetovi sinovi. Tretje je videl Grke, brate Medijcev. Četrte je videl Semove sinove, ki so Ezavovi sinovi. In nastalo je zavezništvo med Jafetovimi sinovi in Semovimi sinovi. In vodenje (mdabrānutā) je bilo odvzeto mlajšemu Jafetovemu sinu in je bilo dano Semu, starejšemu. In vse do danes je tako in bo vse do večnosti. Ko pa bo napočil čas dopolnitve vodenja Semovih sinov, bo obla- stnik (šaliṭā), ki je izšel izmed Judovih sinov, ob svojem drugem prihodu prejel kraljestvo (malkutā). 11. V Nebukadnezarjevem videnju, o kate- rem ga je Danijel podučil in mu ga pojasnil, je ta videl podobo stati pred seboj. Glava podobe je bila iz zlata, njene prsi in ramena iz srebra, njen trebuh in njena bedra iz brona in njene goleni in stopala iz železa in gline. Daniel je rekel Nebukadnezarju: »Ti si glava iz zlata.« (Dan 2,38) In zakaj je bil imenovan glava iz zlata, če ne zato, ker je bila nad njim izpolnjena Jeremijeva beseda? Kajti Jeremija je rekel: »Ba- bilon je zlata čaša v rokah Gospoda, ki daje vsej zemlji piti svojega vina.« (Jer 51,7) Babilon je bil tudi imenovan glava vseh kraljestev, kot je pisano: »Babilon je postal glava Nimrodovega kraljestva.« (1 Mz 10,10) 12. Rekel je »prsi in ramena podobe iz srebra«. To kaže na kraljestvo, nižje [od prvega], ki je Darij Medijski, ki je prejel kra- ljestvo v ravnotežju. Kraljestvo Nimrodove 111BESEDE STARIH hiše je bilo pretehtano in ugotovljeno je bilo, da je v pomanjkanju. In Darij ga je prejel, ko je bilo v pomanjkanju (Dan 5,27). Zaradi tega je rekel, da je njegovo kraljestvo nižje. In ker je bilo v pomanjkanju, Madajevi sinovi (bnay maday)4 niso vladali vsej zemlji. »Trebuh in bedra podobe iz brona.« In rekel je: »Tretjo kraljestvo bo vladalo vsej zemlji.« (Dan 2,39) To je kraljestvo Javanovih sinov, ki so Jafetovi sinovi. Javanovi sinovi so napadli kraljestvo svojih bratov, ker sta Madaj in Javan Jafetova sinova (1 Mz 10,2). Madaj pa je bil neumen in nezmožen vladati kraljestvu, dokler ni Javan, njegov brat, ki je bil moder in prebrisan, prišel uničit kraljestva. Aleksander, Filipov sin, je vladal vsej zemlji. 13. »Goleni in stopala podobe iz železa,« kar je kraljestvo Semovih sinov, ki so Ezavovi sinovi, in je močno kot železo. Rekel je: »Kot železo, ki lomi in zdrobi vse, tako bo tudi četrto kraljestvo zlomilo in osvojilo vse.« (Dan 2,40) In razložil je [pomen] stopal in prstov, ki so nekateri iz železa in nekateri iz gline zemlje. Rekel je torej: »Tako bodo pomešani s človeškim semenom. Ne bodo pa drug z drugim zlepljeni. Tako kot se železo ne pomeša z zemljo.« (Dan 2,43) To je pokazal o četrtem kraljestvu, kajti v kraljestvu Ezavovih sinov ni bilo kralja ali kraljevega sina, ki bi vodil (ndabar) kraljestvo, ampak so Ezavovi sinovi, ko so se zbrali v močnem mestu, ustanovili senatno hišo (bet bulā). Od tam so postavili glavarja mesta, modrega moža, ki je vodil kraljestvo, da – ko jih vodja njihovega kraljestva tehta – ne bi bili najdeni v pomanjkanju in jim kraljestvo ne bi bilo odvzeto, kot je bilo odvzeto sinovom Nimroda, ki se je ponašal, in je bilo dano sino- vom Madaja, neumneža. Ta kralj, ki je vladal (qāʾem), je uničil seme kralja pred njim. In nista se zlepila drug z drugim. Glede človeškega semena, ki je bilo primerjano glini, pa je tako: ko je bil kralj izbran za kraljestvo, je bil pome- šan s korenino železnega kraljestva.5 4 Na tem mestu Afrahat uporabi sintagmo »Sinovi Madaja,« ki predpostavlja, da so Medijci potomci prednika »Madaja,« Jafetovega sina (1 Mz 10,2). 5 Prim. Dan 2,41. 14. Pokazal je tudi, da bo v dneh kraljev, ki bodo vladali (qāymin) v kraljestvu, »Bog nebes vzpostavil (nqim) večno kraljestvo (malkutā da-lʿālmin), ki ne bo uničeno in ne bo prešlo« (Dan 2,44). To je kraljestvo kralja Mesija, ki bo naredilo, da bo prešlo četrto kraljestvo. Zgoraj je rekel: »Videl si kamen, ki ni bil izklesan z rokami in je zadel podobo v njena stopala iz železa in gline in jih povsem zdrobil.« (Dan 2,34) Ni rekel, da je zadel glavo podobe, ne njena prsa in ramena, niti ne njen trebuh in bedra, ampak [samo] stopala. Kajti ko je prišel, je od vse podobe ta kamen lahko našel samo stopa- la. In v naslednji besedi je rekel: »In istočasno so bili zdrobljeni železo, bron, srebro in zlato.« (Dan 2,45) Kajti za njimi bo zavladal Kristus kralj in takrat bo ponižal četrto kraljestvo in bo zdrobil celotno podobo. Podoba se imenuje celoten svet in njena glava je Nebukadnezar. Njene prsi in ramena kralj je Medije in Perzije. Njen trebuh in bedra je kralj Grkov. In golena in stopala je kraljestvo Ezavovih sinov. Kamen, ki je zadel podobo in jo zdrobil in se je z njim napolnila vsa zemlja, je kraljestvo Kristusa kralja, ki bo odstranil kraljestvo tega sveta in bo zakraljeval na veke vekov. 15. Poslušaj sedaj o videnju štirih pošasti, ki ga je videl Daniel, ko so se te dvigale iz morja in se razlikovale med seboj. To je njihovo videnje: »Prva je bila kot lev in je imela krila orla. Videl sem, da so bila njena krila oskubljena in da je stala kot človek na svojih nogah. Dano ji je bilo srce človeka.« (Dan 7,4) Druga je bila podobna medvedu. »Stala je na eni strani in v ustih med svojimi zobmi je imela tri rebra.« (Dan 7,5) Tretja pošast je bila kot leopard. »Imela je štiri krila in štiri glave.« (Dan 7,4-6) Četrta pošast je bila »zelo strašna, močna in krepka. Imela je velike zobe in jedla in drobila je, kar pa je preostalo, je pohodila s svojimi stopali.« (Dan 7,7) Veliko morje, ki ga je Danijel videl, je svet. Štiri pošasti pa so štiri kraljestva, ki so označena zgoraj. 16. O prvi pošasti je rekel, da je bila po- dobna levu in imela krila orla. Prva pošast je Babilonsko kraljestvo (malkutā d-bābel), ki je podobno levu. Jeremija je namreč zapisal in 112 TRETJI DAN 2023 2 rekel tako: »Izrael je tavajoča ovca. Levi so jih pognali v tavanje. Najprej ga je pojedel asirski kralj, vendar je bil nazadnje Nebukadnezar, babilonski kralj, močnejši od njega.« (Jer 50,17) Jeremija ga je imenoval »lev«. [Daniel pa je] rekel: »Imel je krila orla.« (Dan 7,4) Tako je napreč pisano: »Ko je šel Nebukadnezar v puščavo z zvermi, si je pustil svoje lase rasti kot orel.« (Dan 4,30) Rekel je: »Videl sem, da so bila njena krila oskubljena in da je stala kot človek na svojih nogah. Dano ji je bilo srce človeka.« (Dan 7,4) Najprej je bil torej v vide- nju podobe primerjan zlatu, ki je vrednejše od vsega, kar služi na svetu. V videnju zveri je bil primerjan levu, ki je po svoji krepkosti močnejši od vsake zveri. Primerjan je bil tudi orlu, ki je veličastnejši od vseh ptic. Kar je bilo pisano o njem, se je v njem izpolnilo. Gospod je o njem tudi rekel: »Dal sem mu železni jarem na vratove vseh ljudstev. Služili bodo babi- lonskemu kralju sedemdeset let. In tudi zveri divjine in ptice neba sem dal služiti njemu.« (Jer 28,14; 25,11) Ko je bil namreč kralj v podobi zlate glave, so mu ljudje služili kot kralju. Ko pa je šel v divjino, so mu zveri služile kot levu. In ko so bili njegovi lasje kot orlovi, so mu ptice neba služile kot orlu. Ko pa je bilo povi- šano njegovo srce in ni priznaval, da mu je bila oblast (šulṭānā) dana iz nebes, je bil zlomljen železni jarem na vratovih ljudi. Šel je z zvermi in namesto srca kralja mu je bilo dano srce leva. In ko se je povišal nad zveri, mu je bilo odvzeto srce leva in mu je bilo dano srce ptice. Ko so mu zrasla krila kot orlu, se je povišal nad ptice in takrat so bila njegova krila oskubljena in mu je bilo dano ponižno srce. In ko se je naučil, kdo je Vzvišeni vladar (šaliṭ) kraljestva ljudi (malkutā d-ʾnāšā) in da ga6 vzame, komur želi, [ga]7 je slavil kot človek. 17. O drugi pošasti je rekel: »Podobna je bila medvedu in stala je na eni strani.« (Dan 7,5) Kajti ko je bilo kraljestvo Medije in Perzije vzpostavljeno, je bilo na vzhodu. »Tri rebra so bila v njeni ustih,« kajti oven je ril na zahod, sever in jug proti trem nebeškim vetrovom. 6 Tj. »kraljestvo«. 7 Tj. »Vzvišenega«. Vladal je tem trem vetrovom. Rinil je v podobi treh kosti v ustih medveda, dokler ni prišel kozliček z zahoda, zadel ovna in iztrgal rebra iz njegovih ust. 18. O tretji pošasti je rekel, da je podobna leopardu. Imela je štiri ptičje peruti na svojih straneh in imela je štiri glave. Tretja pošast je Aleksander Makedonski. Bil je namreč močan kot leopard. Ta pošast je imela štiri peruti in štiri glave, ker je dal kraljestvo svojim štirim prijateljem, da bi vladali za njim, ko je šel in ubil Darija ter zavladal namesto njega. 19. Rekel je, da je bila četrta zver zelo straš- na, močna in krepka. Jedla je in drobila in kar je ostalo, je pohodila z nogami. To je kraljestvo Ezavovih sinov. Kajti po tem ko je Aleksander Makedonski zavladal, mu je bilo dano kra- ljestvo Grkov, saj je bil tudi Aleksander Grk. Videnje tretje zveri se je izpolnilo nad njim. Tretja in četrta zver pa sta eno. Aleksander je vladal dvanajst let. Po Aleksandru je bilo 70 grških kraljev in njihovih let je bilo 269, od Selevka Nikatorja († 281 pr. Kr.) do Ptolemaja († 40 po Kr.). In bili so cesarji od Avgusta († 40 po Kr.) do Filipa Cezarja († 249 po. Kr.): 27 kraljev in njihovih let je bilo 293. In 18 let Sevêrija († 211 po Kr.). 20. Daniel je torej rekel: »Opazoval sem deset rogov na glavi zveri. Deset rogov je deset kraljev,« (Dan 7,8.24) ki so vstali v tistem času do Antioha. Rekel je: »Majhen rogelj se je dvignil izmed teh desetih in trije so padli pred njega.« (Dan 7,8) Ko se je Antioh vzpostavil v kraljestvu, je ponižal tri kralje. Povzdignil se je nad svete Najvišjega in vstopil je v Jeruzalem.8 Oskrunil je tempelj (bet maqdšā) in prekinil darovanje (debḥtā) in daritve (qurbānē) za teden in pol, kar je deset let in pol. In nečistovalce je pripeljal v Gospodovo hišo in ukinil je običaje, ki so v zakonu. Poklal (qaṭel)9 je pravične ljudi in jih izročil pticam neba in zverem zemlje. V njegovih dneh se je torej izpolnila beseda, ki jo je izrekel David: »Bog, pogani so vstopili v tvojo 8 Oz.: »Povzdignil se je nad svete najvišjega in nad Jeruzalem.« 9 Afrahat uporabi glagolski koren √qṭl v D obliki (i.e., »paʿʿel«), s čimer želi poudariti masovnost Antiohovega ubijanja. 113BESEDE STARIH dediščino in oskrunili tvoj sveti tempelj. In Jeruzalem so naredili v pustinjo. Trupla tvojih služabnikov so dali za hrano pticam neba in meso tvojih pravičnih zverem zemlje. Prelili so njihovo kri kot vodo po obrobjih Jeruzalema in nikogar ni, ki bi [jih] pokopal.« (Ps 79,1-3) To se je izpolnilo v času, ko so bili ubiti star in prileten mož Eleazar in sedem sinov blažene Simuni (2 Mkb 6,18–7,42) in ko so se Juda in njegovi bratje borili zavoljo svojega ljudstva in so prebivali na skrivnem (2 Mkb 5,27). V tistem času je »rog naredil vojno s svetimi« (Dan 7,21), toda njihova moč je prevladala. Antioh, nepravični mož, je govoril besede proti Vzvi- šenemu in spremenil čase in trenutke (Dan 7,25). Prekinil je Abrahamovo zavezo, razvezal soboto počitka in judom ukazal, naj ne obrezu- jejo [dečkov] (1 Mkb 1,48). Zaradi tega je o njem rekel: »Mislil bo zamenjati čase, obdobja in zakone. In dani bodo v njegove roke za eno ob- dobje, več obdobij in pol obodobja.« (Dan 7,25) Obdobje in pol obdobja sta teden in pol, kar je deset let in pol. Rekel je tudi: »Sodba je bila vzpostavljena in vzeli so mu njegovo oblast, da bi ga pokončali in uničili do konca kraljestva.« (Dan 7,26) Nad Antioha je padla sodba, ki je iz nebes. Zbolel je za težko in gorko boleznijo. In zavoljo njegovega duha, ki je zaudarjal, se mu ljudje niso približali. Črvi so se plazili in šli iz njega ter jedli njegovo meso, ker je delal silo Jakobovemu črvu (Iz 41,14). Njegovo meso je zgnilo za časa njegovega življenja, saj je on pustil, da zgnijejo trupla Jeruzalemovih sinov in niso bila pokopana (2 Mkb 5,9-10). Postal je onečaščen v svojih lastnih očeh, ker je one- častil svetišče Boga. Molil je, a ni bil uslišan (eštmaʿ), ker ni slišal kričanja pravičnih, ki jih je poklal. Napisal je pismo in ga poslal Judom in jih imenoval »moji prijatelji«. Toda Bog se ga ni usmilil in umrl je v mukah (2 Mkb 9,18-28). 21. Rekel je tudi: »Sveti Najvišjega bodo prejeli kraljestvo.« (Dan 7,27) Kaj naj rečemo o tem? Ali so Izraelovi sinovi prejeli kraljestvo Najvišjega? Nikakor. Ali je to ljudstvo prišlo na oblakih neba? To jih je prešlo. Jeremija je namreč rekel o njih: »Imenujte jih ‚zavrženo srebro‘, kajti Gospod jih je zavrgel.« (Jer 6,30) Rekel je tudi: »V prihodnosti jih ne bo pom- nožil.« (Žal 4,16) Izaija je o njih rekel: »Pojdite mimo! Pojdite mimo! In tem, ki oskrunjajo, se ne približujte.« (Iz 52,11) In o svetih Gospoda je rekel tako: »Kraljestvo bodo podedovali na veke vekov.« (Dan 7,27) Oni pa so si le malo odpočili od bremena kraljev in oblastnikov (Oz 8,10) od smrti Antioha, dokler se ni izpolnilo 62 tednov (Dan 9,25-26). Sin človekov je prišel, da bi jih osvobodil in zbral, oni pa ga niso spre- jeli (Jn 1,11). Prišel je, da bi od njih prejel sadeže, oni pa mu jih niso dali (Mt 21,34; Mr 12,2; Lk 20,10), kajti njihovo vino je bilo iz trte Sodome in nasadov Gomore (5 Mz 32,32). V vinogradu je rastlo trnje in rodil je suho grozdje (Iz 5,2.6). »Njihovo vino bo kis in njihovi plodovi kisli.« (5 Mz 32,32) Trni ne morejo biti omehčani, kis se ne povrne v naravo vina in tudi kisli sadeži se ne morejo povrniti v sladko naravo. 22. Pred tem je Izaija zanje vzpostavil sod- nike, judovske može, da bi bil po njih zasejan nov in ljub nasad. Ti sodniki bodo »sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajst svojih rodov« (Mt 19,28). Tako je rekel sodnikom: »Sodite med menoj in mojim vinogradom. Kaj bi še bilo potrebno storiti mojemu vinogradu, možje sodniki, in nisem storil? Nasadil sem mladike in postale so nenavadna trta. Njegovo ograjo sem obkolil z nebeškimi stražarji in zgradil sem njegov stolp, sveti tempelj. Izkopal sem njegovo vinsko prešo, krst duhovnikov, in nadenj spustil dež, besede svojih prerokov. Obrezal sem ga in ga varoval pred služenjem Amorejcem. Čakal sem, da obrodi grozde pravičnosti, rodil pa je suho grozdje krivice in greha. Čakal sem na sodbo in nastalo je uni- čenje. [Čakal sem] na pravičnost, nastalo pa je tarnanje. Poslušajte možje sodniki, kaj bom naredil s svojim vinogradom. Zlomil bom nje- govo ograjo in pohojen bo. Izruval bom njegov stolp in postal bo plen. Naredil bom, da bo postal puščava (ḥurbā), ker je rodil suho grozdje (ḥarubē). Ne bo obdelovan in ne obrezan in v njem bo rastlo trnje in gošča. In oblakom bom zapovedal, naj nadenj ne spustijo dežja.« (Iz 5,3-6; Mt 21,23; Mr 12,1) Nebeški stražarji so se torej ločili od ograje vinograda in uničen je 114 TRETJI DAN 2023 2 bil stolp, vir njihovega močnega upanja. Padla je vinska preša, očiščenje njihovih dolgov. Ko vino ni imelo madeža, ni bilo dobro za delo. Sedaj, ko ga je použil ogenj in je uničen, kako naj bo dober za delo? Dve njegovi veji je použil ogenj in njegova notranjost je uničena (Ezk 15,4-5). Dve njegovi veji sta dve kraljestvi. In njegova notranjost, ki je uničena, je Jeruzalem. Gospodar vinograda je k njim poslal mnogo delavcev, oni pa so jih ubili in niso poslali sadov gospodarju vinograda (Mt 21,33-46; Mr 12,1-12; Lk 20,9-19). Za služabniki je bil poslan ljubljeni sin, da bi jim vzel sadove ter jih dal temu, ki ga je poslal. Oni pa so ga zgrabili in ga vrgli izven vinograda. Posekali so vrhove trnja vinograda in ga zavezali za njegove roke. Bil je lačen in prosil jih je jesti. Dali so mu kislega ostanka iz sadežev vinograda. Bil je žejen in prosil jih je piti. Dali so mu kisa, vendar ni želel piti. Spletli so trnje, ki je rastlo v vinogradu, in ga njemu, ki je sin gospodarja vinograda, položili na glavo. Od časa, ko je nastal, je vinograd kazal te sadove. Njegov gospodar ga je izpulil in ga vrgel v ogenj. V vinogradu je nasadil dobre trte, ki so rodile sadove in osrečile oskrbnika. Kristus je vinograd, njegov oče oskrbnik in trte so ti, ki pijejo iz njegovega keliha. Nastal je torej vinograd namesto vinograda. Ob svojem prihodu je kraljestvo izročil Rimljanom, ki se imenujejo Ezavovi sinovi. Ezavovi sinovi pa varujejo kraljestvo za tega, ki ga daje (nātrin malkutā l-yāhubāh). 23. Večno kraljestvo je podedovalo sveto ljudstvo, ki je bilo izbrano namesto ljudstva. »Kajti razvnel jih je z ljudstvom, ki ni ljudstvo, in jih ujezil z neumnim ljudstvom.« (5 Mz 32,21; Rim 10,9) Osvobodil je sveto ljudstvo. Glejte, vsa Božja zaveza je »osvobojena breme- na kraljev in oblastnikov« (Oz 8,10). Kajti tudi če je človek služil poganom, takoj ko se približa Božji zavezi, postane osvobojen. Judje služijo suženjstvo med narodi. Tako je namreč govoril o svetih: »Podedovali bodo kraljestvo, ki je pod nebom.« (Dan 7,27) Če je govoril o njih, zakaj potem služijo suženjstvo med narodi? In če rečejo, da se to doslej še ni zgodilo, ali je kraljestvo, ki je dano Sinu človekovemu, nebeško ali zemeljsko? Glej, sinovi kraljestva so bili označeni (ršimin) in prejeli so svojo osvo- boditev od tega sveta. Kot obstaja sedaj, se [ta svet] noče podrediti moči kralja, ki bo prišel in vzel svoje kraljestvo. Kar mu je bilo obljubljeno (hmayrawhy), varuje s častjo. Kajti ko bo prišel, bo ukinil kraljestvo, da ne bi nad nje prišel v jezi. Ko bo ta, ki mu kraljestvo pripada, prišel v drugem prihodu, bo vzel, kar je podaril. In on bo kralj na veke vekov in njegovo kraljestvo ne bo prešlo, saj bo večno kraljestvo. 24. Na začetku je dal kraljestvo Jakobovim sinovom in jim podredil Ezavove sinove, kot je Izak rekel Jakobu: »Služil boš Jakobu, svojemu bratu.« (1 Mz 27,40) Ko pa s kraljestvom niso bili uspešni, ga je vzel Jakobovim sinovom in ga dal Ezavovim sinovom, dokler ne pride ta, ki mu pripada (1 Mz 49,10). Izročili bodo polog (paratiqi)10 temu, ki ga je dal, in ga ne bodo za- držali. In varuh kraljestva (nāṭar malkutā) bo po- drejen njemu, ki mu je vse podrejeno. Zaradi tega kraljestvo Ezavovih sinov ne bo izročeno v roke zbranih vojsk, ki se želijo dvigniti nadenj. Kajti kraljestvo je varovano (metnaṭrā) za tega, ki ga daje (yāhubāh), in on ga bo varoval. In o tem, o čemer sem ti pisal – da je kraljestvo Ezavovih sinov varovano za tega, ki ga daje –, ne dvomi, da je to kraljestvo nepremagljivo, kajti mogo- čen bojevnik (gabrā ganbārā), ki mu je ime Jezus, bo prišel v moči in bo nosil vso moč kraljestva kot svoj oklep. Razišči in uvidi, da je bil tudi v popisu prebivalstva zapisan z njimi (Lk 2,1). Tako kot je bil v popisu prebivalstva zapisan z njimi, jim bo tudi pomagal. Njegov znak (nišeh) se bo pomnožil po tem ozemlju in njegov oklep bodo oblekli in ne bodo poraženi v vojni. In če mi rečeš: »Zakaj so v letih kraljev pred temi [kralji] premagali zver in si jo podredili?« Ker glavarji in kralji, ki so bili v tem času na oblasti v kraljestvu Ezavovih sinov, niso želeli s seboj v vojno voditi bojevnika, ki je bil z njimi zapisan v popisu prebivalstva. Zaradi tega je bila zver začasno podrejena, ni pa bila ubita. 25. Preljubi! Tem stvarem, o katerih sem ti pisal in kar je zapisano po Danielu, pa nisem 10 Gr. »παραθήκη« 115BESEDE STARIH prišel do konca, ampak [sem se ustavil] pred koncem. Če jim kdor koli oporeka, mu reci tako: »Te besede niso zapečatene, saj Božje besede niso končne (mestaykān) niti niso zapečatljive (metḥatmān).« Neumen človek namreč pravi: »Do tod so segle besede.« Tudi ni dodajanja k njim in ne odvzemanja od njih. Bogastvo Boga je namreč nemerljivo in se ne konča. Če vzameš vodo iz morja, njegov pri- manjkljaj ne bo opazen. In če vzameš pesek z obale, se njegovo število ne bo zmanjšalo. Če preštevaš zvezde neba, jim ne boš prišel do konca. Če zanetiš ogenj iz nečesa gore- čega, se to ne bo zmanjšalo. In če vzameš iz Kristusovega duha, se Kristus ne zmanjša. In če Kristus prebiva v tebi, ne prebiva v tebi celoten. Če sonce stopi skozi okna tvoje hiše, te ne doseže vse sonce. Vse te [stvari], ki sem ti jih naštel, so bile ustvarjene po Božji Besedi. Zato vedi, da noben človek ni in ne bo dosegel konca Božje Besede. In zaradi tega se sam s sabo ne prepiraj o teh besedah in ne govori: »Te stvari so takšne in to zadostuje,« ampak jih poslušaj od mene in raziskuj o njih tudi z našimi brati, sinovi naše vere. Besed tistega, ki se norčuje iz besed svojega brata – tudi če pravi: »Moje [besede] so modrejše« –, pa ne poslušaj. O tem, kar sem ti pisal o vojskah, ki gredo v vojno, pa te nisem podučil, kakor da bi mi bilo razodeto. Poslušaj namreč besede z začetka pisma: »Vsak, ki se povišuje, bo poni- žan.« Tudi če se vojske dvignejo in zmagajo, vedi, da je to Božja kazen. In če zmagajo, bodo v pravični sodbi obsojene. Kljub temu torej vedi, da bo zver ob svojem trenutku pokon- čana. Ti, moj brat, pa si v tem času prizadevaj iskati milost (raḥmē), da bo mir nad Božjim ljudstvom. KONEC POKAZA O VOJNAH. Prevedel: Aljaž Krajnc KOMENTAR PREVAJALCA Afrahat svoje razmišljanje umesti v okvir vojne oz. zbiranja vojsk (5.1). Iz zgodovinskih virov je jasno, da gre za Šapurjeve napade na obmejna območja rimskega imperija, med katerimi je leta 337 želel tudi zavzeti mesto Nisibis. Afrahat že takoj na začetku poudari, da so časi vnaprej določeni od Boga (5.1), kar mu služi kot teoretski okvir za to, da v Božjem razodetju, to je v Svetem pismu, najde namige, ki bi omogočali interpretacijo dogodkov oz. predvidevanje prihodnjih dogodkov. Kot je razvidno iz celotnega Pokaza, hoče Afrahat svojemu naslovniku pokazati, da bo rimski imperij zmagal nad perzijskim imperijem. Afrahatove argumente, ki temeljijo na branju Svetega pisma, lahko razdelimo v tri glavne kategorije: (1) moralni argument; (2) argument nasledstva štirih kraljestev; (3) argument nas- ledstva rimskega imperija iz judovstva. Moralni argument temelji na dejstvu, da so se po Afrahatu perzijske vojske začele ponaša- ti, Sveto pismo pa na več mestih pravi, da bodo ti, ki se povišujejo, ponižani (5.2). Afrahat poda tudi konkretne primere iz biblične zgodovine (5.3-10): Kajn in Abel, Sodomci in Lot, Jakobo- vi sinovi in Jožef, faraon in Mojzes, Goljat in David … Afrahatov namen je pokazati, da ti, ki se povišujejo, praviloma končajo kot poražen- ci. S tem namiguje, da bo tudi perzijska vojska, ki se povišuje, na koncu pokončana. V to sekcijo, ki v glavnem razvija moralni argument, Afrahat vplete tudi argument iz nas- ledstva štirih kraljestev, ki ga še dodatno razloži v 5.11-20. Že v 5.5 uporabi podobo boja med kozličkom in ovnom iz Dan 8. Sledeč Dan 8,20- 21, ovna enači z Darijem, kraljem perzijskega in Medijskega kraljestva, kozlička pa z Ale- ksandrom Makedonskim. Perzijsko kraljestvo, ki ga je kozliček premagal, se je zdaj dvignilo proti veliki zveri iz Dan 4, to je proti rimskemu imperiju (5.6). Afrahat takšno početje ovna, čigar rogovi so zlomljeni od boja s kozličkom, imenuje »povzdignjenje« (√rwm) in »poviša- nje« (√ʿly). Pisec ovna svari, da ni mogel obstati pred kozličkom in da je torej nepredstavljivo, da bi obstal pred veliko zverjo (5.6). Zver bo namreč obstajala vse do takrat, ko se bo Staro- letni usedel na prestol in bo oblast dana Sinu človekovemu, čigar kraljestvo (malkutā) bo nastopilo (Dan 4,31) (5.6). 116 TRETJI DAN 2023 2 Afrahat, sledeč eni izmed priljubljenih tra- dicij interpretacije nasledstva štirih kraljestev, izpričanih tudi pri Hipolitu Rimskem (Krajnc 2022, 141–142), te razvrsti v naslednje zapo- redje: 1) babilonsko kraljestvo; 2) perzijsko in medijsko kraljestvo; 3) grško kraljestvo; 4) rimsko kraljestvo (5.10). V to shemo vpelje identifikacijo z bibličnimi predniki kraljestev. Rimljani so najprej enačeni s Semovimi sinovi, Grki pa z Jafetovimi potomci, saj so Grki po bi- blični genealogiji potomci Javana, Jafetovega sina. Prav tako so potomci Jafeta Medijci. Ri- mljane Afrahat enači tudi z Ezavovimi sinovi, kar je značilno za judovske in krščanske pisce iz pozne antike. Nebukadnezarjevo videnje podobe iz Dan 4 Afrahat razloži v 5.11-15. Nasledstvu štirih kraljestev bo sledilo večno kraljestvo, ki je kra- ljestvo Mesija. To kraljestvo bo uničilo četrto kraljestvo (5.14). Afrahat posebej poudari, da je kamen zadel samo noge podobe, saj bo ob času, ko bo nastopilo večno Mesijevo kraljestvo, obstajalo samo četrto kraljestvo, to je rimsko kraljestvo. Druga kraljestva bodo uničena že pred tem. Nato Afrahat razloži videnje štirih pošasti. Razlaga pomen posameznih pošasti in jih navezuje na zgodovinske dogodke (5.16- 20). Glavni nauk Afrahatove razlage zgodbe o nasledstvu štirih kraljestev je, da bo večno Mesijevo kraljestvo prišlo, ko bo obstalo samo še rimsko kraljestvo in ko bodo vsa druga kra- ljestva že uničena. V okviru perzijsko-rimskih vojn to pomeni, da bo rimski imperij zmagal in da perzijske vojske ne bodo premagale tega imperija. To je tudi glavno sporočilo argumen- ta nasledstva štirih kraljestev. Temu Afrahat doda tudi argument nas- ledstva rimskega imperija iz judovstva (5.21-24). V okviru tega argumenta želi pokazati, da se prerokba o svetih najvišjega, ki bodo prejeli kraljestvo (Dan 7,27), ne nanaša na Izraelce. Afrahat pove, da je Mesija ob svojem prihodu kraljestvo izročil Ezavovim sinovom (5.22). Najprej je bilo kraljestvo dano Jakobovim si- novom, ker pa so ti zavrgli Jezusa, jim je bilo kraljestvo odvzeto in dano Ezavovim sinovom, dokler ne pride ta, ki mu kraljestvo pripada (5.24). Ezavovi sinovi pa niso lastniki kra- ljestva, ampak so samo njegovi varuhi (nāṭar malkutā) in bodo polog ob koncu časov izročili temu, ki jim ga je dal (5.24). Glavno sporočilo argumenta rimskega nasledstva judovstva je, da je Jezus ob svojem prihodu kraljestvo vzel Jakobovim sinovom in ga dal Ezavovim sino- vom, to je Rimljanom. Ezavovi potomci so bili s tem dejanjem narejeni za varuhe kraljestva (nāṭrin malkutā) za tega, ki daje kraljestvo. Poleg tega je bil Jezus v popisu prebivalstva popisan skupaj z Ezavovimi sinovi in jim bo zatorej tudi pomagal. Rimski imperij je doživel poraze v času prejšnjih kraljev zato, ker ti kralji s seboj v bitko niso vodili Jezusa, bojevnika, ki je bil z njimi popisan v popisu prebivalstva (5.24). Trije glavni argumenti, ki smo jih prepoz- nali zgoraj, pričajo o treh glavnih namenih Afrahatovega pokaza o vojnah. Prvič, Afrahat skuša svojim poslušalcem podati duhovno- -moralni nauk, da sta ponašanje in povzdi- govanje obsojanja vredna ter vodita v kazen. Drugič, pokazati skuša, da se poslušalcem ni treba vznemirjati zaradi perzijske vojske, ampak morajo verjeti v končno zmago rim- skega imperija. Najverjetneje je bilo kar nekaj članov Afrahatove skupnosti naklonjenih perzijskemu imperiju in je pisec želel pokazati, da se ta naklonjenost skozi prizmo bibličnih obljub ne izplača. Tretji, glavni argument je protijudovski. Afrahatova besedila so izrazito protijudovska in iz tega lahko sklepamo, da je v skupnosti, kjer je deloval, obstajala nevarnost, da se nekateri člani spreobrnejo v judovstvo. Zelo verjetno je namreč, da je bilo nekaj članov Afrahatove skupnosti spreobrnjenih judov, in je zato moral Afrahat paziti, da se nemara ne bi spreobrnili nazaj v judovstvo. Če je namreč per- zijski imperij v okviru nastanka besedila kazal potencial za zmago nad rimskim imperijem, bi bilo vernikom gotovo lažje, da se spreobrnejo nazaj v judovstvo in tako ne pripadajo uradni religiji nasprotnika, to je rimskega cesarstva. Nazadnje je treba omeniti, da Afrahat v svojem pokazu uporabi pojem nāṭar malkutā (db. »varuh kraljestva«), ki ga bo sv. Efrem pozneje preimenoval v nāṭar duktā (db. »varuh 117BESEDE STARIH prostora«).11 V sirski politični teologiji postane izraz nāṭar duktā eden izmed najpomembnejših pojmov, saj označuje namestniško kraljevanje, ki je dano zemeljskim kraljem (Papoutsakis 2017). Afrahatov Pokaz o vojni tako stoji na začetku izredno vplivne sirske teologije na- mestniškega kraljevanja, ki je med drugim slu- žila tudi kot teoretski okvir, znotraj katerega so sirsko govoreči kristjani, naklonjeni bizan- tinskemu imperiju, razumeli prve islamske vpade na ozemlje tega imperija (Krajnc 2022). 11 Sirska oz. aramejska beseda duktā pomeni »kraj« oz. »prostor«. V ozadju izraza »varuh prostora« je prepričanje, da je oseba, označena s tem pridevkom, samo nadomesten vladar, ki varuje »prostor«, v katerem vlada vladar, ki ga »varuh prostora« nado- mešča. Miran Špelič me je opozoril na primerjavo s francoskim izrazom lieu tenant, ki temelji na povezavi med glagolom »držati« oz. »posedovati« (tenir) ter besedo »kraj« (lieu). REFERENCE PRIMARNI VIR Parrisot, Ioannes. 1894. Aphraatis sapientis persae Demonstrati- ones. Patrologia Syriaca 1. Pariz: Firmin-Didot. https://archive. org/details/patrologiasyria01grafgoog/mode/2up (pridobljeno 28. 7. 2023). SEKUNDARNI VIRI Brock, Sebastian. 2018. Aphrahat. V: Gorgias Encyclopedic Di- ctionary of the Syriac Heritage: Electronic Edition. https://gedsh. bethmardutho.org/entry/Aphrahat (pridobljeno 26. 6. 2023). Brockelmann, Carl. 1895. Lexicon Syriacum. Edinburgh: T&T Clark. Butts, Aaron Michael. 2019. The Classical Syriac Language. V: Daniel King, ur. The Syriac World, 222–242. London: Routledge. Comprehensive Aramaic Lexicon. 2023. https://cal.huc.edu/ (pridobljeno 21. 9. 2023). Costaz, Louis. 2002. Dictionnaire syriaque-français: Syriac-English dictionary. Bejrut: Dar Machreq. Krajnc, Aljaž. 2022. Legenda o Aleksandru: primer sirske apo- kaliptične literature ob zori islama. Edinost in dialog 77, št. 2: 135–163 Letho, Adam. 2010. The Demonstrations of Aphrahat, the Persian Sage. Piscataway, NJ: Gorgiass Press. Papoutsakis, Manolis. 2017. Vicarious Kingship. Tubingen: Mohr Siebeck. Payne Smith, J. 1903. A Compendious Syriac Dictionary. Oxford: Clarendon Press. Payne Smith, R. 1879. Thesaurus Syriacus. 2 vols. Oxford: Claren- don Press. Possekel, Uta. 2019. The Emergence of Syriac Literature. V: Daniel King, ur. The Syriac World, 309–326. London: Routledge. 118 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj 119BESEDE STARIH Petnajsta kateheza za tiste, ki stopajo po poti razsvetljenja. Podana v Jeruzalemu, o besedah: In bo prišel v slavi sodit žive in mrtve, in njegovemu kraljestvu ne bo konca, in o Antikristu. In branje iz Daniela: »Gledal sem: takrat so bili postavljeni prestoli in Staroletni se je usedel«;1 in nato: »V nočnem videnju sem gledal: Glej, skupaj z oblaki neba je prihajal nekdo kakor Sin človekov«;2 in tako naprej. DVA KRISTUSOVA PRIHODA 1. Ne oznanjamo le enega Kristusovega pri-hoda, ampak tudi drugega, ki bo mnogo lepši od prvega. Prvega je namreč zaznamo- valo trpljenje, drugi pa nosi diadem Božjega kraljestva. Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu je večinoma vse dvojno. Dvojno je rojstvo: eno iz Boga pred veki, drugo iz device ob izpolnitvi vekov; dvojen je spust: prvi nejasen, »kakor na volno«,3 drugi, prihodnji, jasen. Ob prvem prihodu je bil povit v jaslih,4 ob drugem pa ga bo »svetloba ogrinjala kakor plašč«;5 ob prvem prihodu je »pretrpel križ in preziral sramoto«,6 ob drugem bo prišel poveličan v spremstvu vojske angelov.7 Ne ustavljajmo se torej zgolj pri prvem prihodu, ampak pričakujmo tudi drugega. In če smo ob prvem dejali: »Blagos- lovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu,«8 bomo tudi ob drugem dejali enako,9 da bomo 1 Dan 7,9. 2 Dan 7,13. 3 Ps 72 (71),6. 4 Prim. Lk 2,7. 5 Ps 104 (103),2. 6 Heb 12,2. 7 Prim. Mt 25,31. 8 Mt 21,9; Mr 11,9; Lk 19,38. 9 Prim. Mt 23,39. skupaj z angeli šli nasproti Gospodu in ga počastili, rekoč: »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« Odrešenik pa ne bo prišel zato, da bi mu znova sodili, ampak zato, da bo on sodil tistim, ki so ga sodili. Ko so mu nekoč sodili, je molčal,10 takrat pa bo zločince spomnil na nezaslišane reči, ki so mu jih storili na križu: »To si storil in jaz sem molčal.«11 Po Božjem načrtu je nekoč prišel, da bi ljudi po- učeval s prepričevanjem, tedaj pa jim bo kra- ljeval po nujnosti, četudi jim to ne bo po volji. 2. O teh dveh prihodih prerok Malahija pravi: »In takoj bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete.«12 Glejte, to je prvi prihod. O drugem prihodu pa pravi: »In angel zaveze, ki ga iščete. Glejte, prihaja vsemogočni Gospod. Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže? Kajti on bo vstopil kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev. Sédel bo, da bo topil in čistil.«13 In takoj nato sam odrešenik reče: »Nastopil bom proti vam ob sodbi in urna priča bom proti čarovnikom, proti prešuštnikom, proti njim, ki krivo pri- segajo v mojem imenu,«14 in tako naprej. Zato nas Pavel želi zaščititi, ko pravi: »Če pa kdo na tem temelju zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo – delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem.«15 Tudi Pavel pokaže na ta dva prihoda, ko piše Titu: »Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo 10 Prim. Mt 26,63; 27,12; Mr 14,61; 15,5. 11 Ps 50 (49),12. 12 Mal 3,1. 13 Mal 3,1-3. 14 Mal 3,5. 15 1 Kor 3,12-13. CIRIL JERUZALEMSKI 15. Jezus Kristus prihajajoči 120 TRETJI DAN 2023 2 brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter razumno, pobožno in pravično živimo v seda- njem veku, ko pričakujemo, da se bosta uresni- čila blaženo upanje in pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa.«16 Vidiš, da govori o prvem prihodu, za katerega se zahvaljuje, in o drugem prihodu, ki ga pri- čakujemo. Zato vam zdaj predajam tudi besede veroizpovedi, ki jo oznanjamo: verujemo vanj, ki je šel v nebesa in sedi na desnici Oče- tovi in bo prišel v slavi sodit žive in mrtve, in njegovemu kraljestvu ne bo konca. 3. Naš Gospod Jezus Kristus bo torej prišel iz nebes. Prišel bo v slavi ob koncu tega sveta, na poslednji dan. Tega sveta bo namreč konec in ustvarjeni svet bo prenovljen, saj so se po zemlji razširili pokvarjenost, tatvina, pre- šuštvo in vsakovrstni grehi in na svetu se je kri pomešala s krvjo.17 Da torej to čudovito bi- vališče ne bi ostalo polno nepostavnosti, bo ta svet prešel, zato da bo potem lahko nastal lepši svet. Želiš prejeti dokaze iz Pisem? Prisluhni Izaiju, ki pravi: »Nebo se bo zvilo kakor knjižni zvitek, vse zvezde bodo popadale, kakor pade listje s trte, kakor pade listje s smokve.«18 In evangelij pravi: »Sonce bo otemnelo, luna ne bo dajala svoje svetlobe in zvezde bodo padale z neba.«19 Ne žalujmo, kot da bomo preminili le mi. Tudi te zvezde bodo minile, a morda bodo ponovno obujene. Gospod bo zvil nebo, a ne zato, da bi ga uničil, temveč zato, da bi ga obudil še lepšega. Prisluhni preroku Davidu, ki pravi: »V za- četku, Gospod, si utemeljil zemljo in nebo je delo tvojih rok. Onadva bosta prešla, ti pa os- taneš.«20 Toda morda kdo poreče: »Glej, jasno govori, da bosta prešla.« Prisluhni, kako pravi, da »bosta prešla«. Iz nadaljevanja je jasno: »Vsa se bosta postarala kakor obleka, kakor ogrinjalo ju boš zvil, in se bosta spremenila.«21 Tako kot pravimo, da človek premine, kljub 16 Tit 2,11-13. 17 Prim. Oz 4,2. 18 Iz 34,4. 19 Mt 24,29; Mr 13,24-25. 20 Ps 102 (101),26-27. 21 Ps 102 (101),27. temu da pričakujemo njegovo vstajenje – na primer: »Poglejte, kako pravični premine, pa si nihče ne vzame k srcu«22 –, tako pričakujemo tudi nekakšno vstajenje neba. »Sonce se bo spremenilo v temo in mesec v kri.«23 Naj se po- učijo tisti, ki so se spreobrnili iz manihejstva; naj nimajo več zvezd za bogove in v svoji brezbožnosti naj ne mislijo, da je sonce, ki bo otemnelo, Kristus. Znova prisluhni Gospodu, ki pravi: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«24 Stvaritve namreč niso enakovredne Gospodarjevim besedam. ZNAMENJA DRUGEGA KRISTUSOVEGA PRIHODA 4. Vidne stvaritve bodo torej prešle, prišle pa bodo tiste, ki jih pričakujemo in bodo lepše od zdajšnjih. Toda nihče naj radovedno ne poizveduje o času, saj pravi: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče do- ločil v svoji oblasti.«25 Ne drzni si trditi, kdaj se bo to zgodilo, niti si ne drzni brezskrbno spati. Pravi namreč: »Bodite torej budni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.«26 Toda ker pričakujemo Kristusa, smo morali spoznati znamenja konca, da ne bi umrli zato, ker bi nas prevaral in zavedel lažnivi Antikrist. Skladno z odrešenjskim načrtom so zato apostoli po Božjem navdihu pristopili k resničnemu učitelju in rekli: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta.«27 »Pričakujemo, da boš znova prišel, toda ‚Satan se preoblači v angela luči‘.28 Zaščiti nas, da ne bomo namesto tebe častili drugega.« On pa je odprl svoja božanska in bla- žena usta ter rekel: »Glejte, da vas kdo ne zave- de!«29 Tudi vi, poslušalci, ki ga zdaj tako rekoč vidite z očmi svojega duha, mu prisluhnite, 22 Iz 57,1. 23 Jl 3,4; Apd 2,20. 24 Mt 24,35; Mr 13,31; Lk 21,23. 25 Apd 1,7. 26 Mt 23,42.44. 27 Mt 24,3. 28 2 Kor 11,14. 29 Mt 24,4; Mr 13,5; prim. Lk 21,8. 121BESEDE STARIH ko vam pravi enako: »Glejte, da vas kdo ne zavede!« Te besede vas vse spodbujajo, da ste pozorni na povedano. Ne gre namreč za pri- poved o preteklih stvareh, ampak za prerokbo prihodnjih, ki bodo zagotovo prišle. O njih ne prerokujem – tega sem namreč nevreden –, ampak med vas prinašam znamenja, ki so že napovedana in zapisana. Poglej, katera so se že uresničila in katera še čakajo, da se uresničijo, in se tako zaščiti. 5. »Glejte, da vas kdo ne zavede! Veliko jih bo namreč nastopilo pod mojim imenom in bodo govorili: ‚Jaz sem Kristus,‘ in bodo mnoge zavedli.«30 To se je deloma že zgodilo. Tako so namreč govorili že Simon Čarovnik, Menander in nekateri drugi brezbožni voditelji krivover- cev. Tako drugi govorijo v našem času in tako bodo drugi govorili za nami. 6. Drugo znamenje: »Slišali boste o vojnah in govorice o vojnah.«31 Ali zdaj v Mezopota- miji poteka vojna Perzijcev proti Rimljanom ali ne?32 Ali se vzdiguje narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu ali ne?33 »In lakote in kuge in potresi bodo na raznih krajih.«34 To se je že zgodilo. In spet: »Strašna znamenja z neba bodo in veliki viharji.«35 »Bodite torej budni,« pravi, »ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!«36 7. Toda za nas iščemo prav posebno zname- nje prihoda. Člani Cerkve iščemo cerkveno znamenje. Odrešenik pravi: »Veliko se jih bo takrat pohujšalo. Izdajali bodo drug drugega in drug drugega sovražili.«37 Če slišiš, da gredo vse do krvi škofi zoper škofe, kleriki zoper klerike, laiki zoper laike, se ne vznemirjaj, 30 Mt 24,4-5; Mr 13,5-6; prim. Lk 21,8. 31 Mt 24,6; Mr 13,7; prim. Lk 21,9. 32 Vojna med Sasanidskim cesarstvom pod Šapurjem II. in Rimskim cesarstvom je izbruhnila tik pred Konstantinovo smrtjo leta 337 in se nadaljevala pod Konstancijem II. vse do leta 350. Leta 348, ko je Ciril podajal krstne kateheze, je bila torej vojna v polnem teku. 33 Prim. Mt 24,7; Mr 13,8; Lk 21,10. 34 Mt 24,7; Mr 13,8; Lk 21,11. Hieronim v Kroniki poroča o velikem potresu leta 349, ki je popolnoma uničil Drač ter močno poškodoval Rim in več mest v Kampaniji. 35 Lk 21,11. 36 Mt 24,42; prim. Mr 13,33. 37 Mt 24,10. saj je bilo že vnaprej zapisano.38 Zato ne bodi pozoren na to, kar se zdaj dogaja, ampak na to, kar je bilo zapisano. In tudi če se pogubim jaz, ki te poučujem, se ti ne pogubi skupaj z menoj. Možno je, da poslušalec postane boljši od učitelja in da tisti, ki je prišel zadnji, posta- ne prvi,39 saj Gospod sprejema tudi tiste, ki so prišli ob enajsti uri.40 Če se je še med apostoli našlo izdajstvo, zakaj se potem čudiš, da se med škofi najde sovraštvo do sobratov? Toda to znamenje ne zadeva le vladarjev, temveč tudi ljudstva. Pravi namreč: »Ker se bo nepostavnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila.«41 Se bo kdo izmed navzočih ponašal s tem, da bližnjega ljubi brez hinavšči- ne? Ali ustnice pogosto ne poljubljajo, ali se obraz pogosto ne smeji, ali oči niso navidez vedre, medtem ko srce kuje zvijačo in navkljub miroljubnim besedam snuje?42 8. Imaš pa tudi to znamenje: »In ta evan- gelij kraljestva bo oznanjen po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec.«43 In kot vidimo, je že skoraj ves svet poln učenja o Kristusu. PRED DRUGIM KRISTUSOVIM PRIHODOM BO PRIŠEL ANTIKRIST 9. In kaj se bo zgodilo po tem? V nadalje-vanju pravi: »Ko boste torej na svetem kraju videli stati gnusobo opustošenja, o kateri govori prerok Daniel – kdor bere, naj razume.«44 In spet: »Če vam tedaj kdo poreče: ‚Glejte, tukaj je Kristus!‘ ali ‚Tam je!‘, ne ver- jemite.«45 Sovraštvo do bratov daje prostor Antikristu. Hudič namreč vnaprej pripravlja razdore med ljudstvi, da bi ga lažje spreje- li, ko pride. Naj nihče izmed Kristusovih 38 Ciril meri na arijansko kontroverzo, ki je v 4. stoletju povzročala globoke delitve zlasti med škofi. Zaradi njih je bil dvakrat odstavljen z mesta jeruzalemskega škofa, in sicer leta 357 in okoli leta 367. 39 Prim. Mt 20,10.16. 40 Prim. Mt 20,6-7. 41 Mt 24,12. 42 Prim. Ps 28 (27),3. 43 Mt 24,14. 44 Mt 24,15; prim. Mr 13,14. 45 Mt 24,23; prim. Mr 13,21. 122 TRETJI DAN 2023 2 služabnikov, tako tu navzočih kot drugih, ne steče nasproti sovražniku. Ko je o tem pisal apostol Pavel, je dal jasno znamenje: »Prej mora priti odpad in se razo- deti človek nepostavnosti, sin pogube. Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. Se ne spominjate, da sem vam pravil te reči, ko sem bil še pri vas? Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje, da se ne more razodeti pred časom. Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje. In tedaj se bo razodel nepostavnež, ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil v razkritju svojega prihoda. Nepostavnežev prihod bo v skladu s Satano- vim delovanjem in se bo kazal z vso močjo, z znamenji in z lažnimi čudeži. Z vsakovrstnim krivičnim zapeljevanjem se bo predstavljal tistim, ki gredo v pogubo.«46 Tako Pavel. Zdaj ljudje odpadajo od prave vere. Eni oznanjajo zlitost Sina in Očeta, drugi si drznejo trditi, da je Kristus iz neobstoja prišel v obstoj.47 Prej so bili krivoverci jasno vidni, zdaj pa je Cerkev polna prikritih krivovercev. Ljudje so namreč odpadli od resnice in poslušajo le to, kar prija njihovim ušesom.48 Če gre za govor, ki želi očarati, ga vsi poslušajo z užitkom, če pa gre za govor, namenjen spreobrnjenju, se vsi obračajo proč. Mnogi so se oddaljili od pravih naukov in se raje odločajo za slabo, namesto da bi izbrali dobro. To je torej odpad in kmalu lahko pričakujemo sovražnika. Deloma je že začel pošiljati svoje predhodnike, da bi nato sam prišel na že pripravljen plen. Pazi torej nase, človek, in zavaruj svojo dušo. Zdaj te Cerkev roti49 pred obličjem živega Boga in ti vnaprej, še preden pride, govori o Antikristu. Ne vemo, ali bo prišel že v tvojem času ali kas- neje, vendar pa je dobro, da se s poznavanjem teh reči zavaruješ že vnaprej. 46 2 Tes 2,3-10. 47 Gre za sabelijance in arijance (prim. Krstne kateheze 4, 7–8). 48 Prim. 2 Tim 4,3-4. 49 Prim. 2 Tim 4,1. NEPREDVIDLJIVOST DRUGEGA KRISTUSOVEGA PRIHODA 10. Resnični Kristus, edinorojeni Božji Sin, ne pride več iz zemlje. Če bi prišel kdo, ki bi v puščavah nastopal z varljivimi prividi, ne hôdi tja.50 »Če porečejo: ‚Glej, tukaj je Kristus!‘ ali ‚Glej, tam je!‘, ne verjemi.«51 Ne glej več navzdol, na zemljo. Gospodar se bo namreč spustil z neba,52 ne več sam, tako kot prej, ampak z velikim spremstvom, obdan z miriadami angelov;53 ne več skrito kakor dež na volno,54 ampak kakor blisk, ki močno zas- veti. Sam je namreč dejal: »Kakor pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega«;55 in spet: »Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo. Poslal bo svoje angele ob močnem donenju trobente«;56 in tako naprej. 11. Toda ko se je Bog prvič nameraval učlovečiti in so pričakovali njegovo rojstvo iz device, je hudič skušal to očrniti tako, da je med malikovalce premeteno zasejal bajke o lažnih bogovih, ki sami rojevajo in se roje- vajo iz žena, zato da se, kot je menil, zaradi te predhodne laži ne bi verjelo resnici. Prav tako se zdaj, ko bo Kristus drugič prišel, nasprotnik opira na pričakovanje preprostih, zlasti teh, ki so iz obreze, in pošilja nekega čarodeja, ki je silno izveden v zvijačni spretnosti urokov in napojev: polastil se bo oblasti nad Rimskim cesarstvom, se lažno proglasil za Kristusa in z imenom »Kristus« zapeljal Jude, ki pričakujejo Maziljenca, pogane pa bo zavedel s čarobnimi prividi. DANIELOVA PREROKBA O ANTIKRISTOVEM PRIHODU 12. Ta napovedani Antikrist bo prišel, ko se bodo izpolnili časi Rimskega cesarstva 50 Prim. Mt 24,26. 51 Mt 24,23; Mr 13,21; Lk 17,23. 52 Prim. Apd 1,11. 53 Prim. Mt 24,30. 54 Prim. Ps 72 (71),6. 55 Mt 24,27; prim. Lk 17,24. 56 Mt 24,30-31. 123BESEDE STARIH in se bo približal konec sveta.57 Deset rimskih cesarjev bo vstalo hkrati, verjetno na različnih krajih, toda vladali bodo istočasno. Po njih se bo, kot enajsti, rimske oblasti s čarovno zvijač- nostjo polastil Antikrist. Tri cesarje,58 ki bodo vladali pred njim, bo ponižal, preostalih sedem pa se mu bo podvrglo. Najprej bo kot nekdo, ki je razumen in pameten, hlinil nepristranskost, preudarnost in človekoljubje. Z lažnivimi znamenji in čudeži čarovnega zapeljevanja bo Jude zavedel, da je pričakovani Kristus, nato pa se bo izkazal z vsakovrstnimi protičloveškimi in protipostavnimi hudodelstvi: presegel bo vse prejšnje zločince in brezbožneže; njegove misli bodo morilske, neizprosne, neusmiljene in zlonamerne do vseh, zlasti pa do nas kristja- nov. To si bo drznil početi samo tri leta in šest mesecev, nato pa bo uničen ob drugem slav- nem prihodu iz nebes edinorojenega Božjega Sina, našega Gospoda in Odrešenika Jezusa, resničnega Kristusa, ki bo z dihom svojih ust59 usmrtil Antikrista in ga izročil peklenskemu ognju. 13. Teh stvari, o katerih vas poučujem, si ne izmišljujem sam, ampak o njih izvemo iz božanskih Pisem, ki jih sprejema Cerkev, še zlasti iz pravkar prebrane Danielove prerokbe, kakor jo je razložil tudi nadangel Gabriel, ko je dejal: »Četrta zver pomeni: Četrto kraljestvo bo na zemlji, ki bo prevladalo nad vsemi kraljestvi.«60 Cerkveni možje so učili, da je to kraljestvo Rimsko cesarstvo. Prvo znamenito kraljestvo je bilo kraljestvo Asircev, drugo je bilo skupno kraljestvo Medijcev in Perzijcev, tretje je bilo kraljestvo Makedoncev, zdaj pa obstaja četrto kraljestvo, kraljestvo Rimljanov. Nato Gabriel nadaljuje z razlago: »Deset rogov pa pomeni: Vstalo bo deset kraljev, za njimi pa bo vstal še drug kralj, ki bo po hudobiji presegel vse prejšnje.«61 Ne pravi, da bo prese- 57 Že v 2. stoletju so zgodnjekrščanski pisci »četrto kraljestvo«, prerokovano v Dan 7,23, razumeli kot Rimsko cesarstvo (prim. Irenej Lyonski, Zoper krivoverstva V, 26, 1; Hipolit Ekseget, Komentar k Danielu IV, 5; O Kristusu in Antikristu 28). 58 Prim. Dan 7,24. 59 Prim. 2 Tes 2,8. 60 Dan 7,23. 61 Dan 7,24. gel samo deset kraljev, ampak vse predhodne kralje. »In ponižal bo tri kralje,«62 seveda izmed prejšnjih desetih. S tem ko bo izmed teh desetih ponižal tri, bo sam nedvomno zavladal kot osmi.63 »Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega,« pravi.64 Kot bogoskrunski in pro- tipostavni človek kraljestva ni prejel od očetov, ampak se je vladanja polastil s čaranjem. PAVLOVA NAPOVED O ANTIKRISTOVEM PRIHODU 14. Kdo je torej ta in kakšna sila ga žene? Razloži nam, Pavel! Pravi, da bo njegov »prihod v skladu s Satanovim delovanjem in se bo kazal z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži«.65 S tem namiguje, da ga je Satan upo- rabil kot orodje in da osebno deluje po njem. Ker ve, da ob Božji sodbi zanj ne bo nikakršne- ga popuščanja, se ne bori več, kot običajno, po svojih služabnikih, ampak se očitno bori sam »z znamenji in lažnimi čudeži«. Oče laži66 bo namreč z varljivimi prividi prikazoval in počel dela laži, da bi množica mislila, da vidi vstalega od mrtvih, čeprav v resnici ni vstal od mrtvih, ter hrome, ki hodijo, in slepe, ki so spregledali, čeprav v resnici niso bili ozdravljeni. 15. In spet pravi: »Ta se bo uprl in se povzdig- nil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje.«67 »Nad vse, kar se imenuje Bog«: nedvomno bo Antikrist sovražil malike. »Tako da se bo celo usedel v Božje svetišče.«68 V katero svetišče? Govori o judovskem templju, ki je bil uničen. Naj se ne zgodi, da bi šlo za svetišče, v katerem se zdaj nahajamo. Zakaj to omenjam? Zato da se ne bi zdelo, da mislimo samo nase. Če bo namreč k Judom prišel kot Kristus in bo želel, da bi ga Judje častili, da bi jih tako še bolj prevaral, bo moral vneto skrbeti za tempelj in tako dajati vtis, da je Davidov potomec, ki bo obnovil tempelj, ki ga je zgradil Salomon. 62 Dan 7,24. 63 Prim. Raz 17,11. 64 Dan 7,25. 65 2 Tes 2,9. 66 Prim. Jn 8,44. 67 2 Tes 2,4. 68 2 Tes 2,4. 124 TRETJI DAN 2023 2 Antikrist pa bo prišel tedaj, ko v judovskem templju po odrešenikovi napovedi ne bo ostal kamen na kamnu.69 Ko bodo namreč zaradi starosti, novogradenj ali kakšnega drugega razloga porušeni vsi kamni – ne govorim o kamnih zunanjega obzidja, ampak notranjega svetišča, kjer so bili kerubi –, tedaj bo oni prišel »z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži«70 in se vzdignil zoper vse malike. Najprej bo hlinil človekoljubje, naposled pa bo pokazal svojo krutost, zlasti zoper svete. Pravi namreč: »Gledal sem in tisti rog se je spustil v boj s svetimi.«71 In spet na drugem mestu: »To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar je nastalo ljudstvo na zemlji pa do tega časa.«72 Zver je strašna, zmaj orjaški, za ljudi nepremagljiv, pripravljen, da jih pogoltne. Čeprav bi o tem lahko navedel mnoga mesta iz božanskih Pisem, naj zaradi prave mere ta zaenkrat zadoščajo. 16. Ker je Gospod poznal nasprotnikovo moč, je prizanesel bogaboječim, ko je dejal: »Takrat naj bežijo v gore tisti, ki so v Judeji.«73 Če pa kdo ve, da je sam tako zelo odločen, da bi se boril proti Satanu, naj ostane – ne obupu- jem namreč nad trdnostjo Cerkve – in reče: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?«74 in tako naprej. Če smo plašni, se zavarujmo, če pa smo pogumni, zavzemimo svoje položaje. »Takrat bo namreč velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo.«75 Toda Bogu hvala, da je njeno trajanje omejil na le nekaj dni. Pravi namreč: »Zaradi izvoljenih bodo ti dnevi skrajšani.«76 Antikrist bo vladal samo tri leta in pol. Tega ne najdemo v apokrifih, ampak v Danielu. Pravi namreč: »Izročeni bodo v njegove roke za čas, za čase in za polovico časa.«77 »Čas« pomeni eno leto, v katerem se bo razširil njegov prihod, »časi« pomenijo preostali dve leti nepostavnosti, 69 Mt 24,2; Mr 13,2; Lk 21,6. 70 2 Tes 2,9. 71 Dan 7,21. 72 Dan 12,1. 73 Mt 24,16; Mr 13,14; Lk 21,21. 74 Rim 8,35. 75 Mt 24,21; prim. Dan 12,1. 76 Mt 24,22. 77 Dan 7,25. kar skupaj znaša tri leta, »polovica časa« pa pomeni šest mesecev. In spet drugje Daniel pravi isto: »Prisegel je pri večno Živem: ‚V času, v časih in v polovici časa.‘«78 Morda so neka- teri s tem povezovali tudi to, kar sledi: »Tisoč dvesto devetdeset dni«;79 in: »Blagor mu, kdor čaka in doseže tisoč tristo petintrideset dni.«80 Zato se bo treba skriti in bežati, saj morda ne bomo »obhodili Izraelovih mest, dokler ne pride Sin človekov«.81 17. Kdo je blaženi, ki bo tedaj pobožno pričeval za Kristusa? Trdim, da bodo takratni pričevalci nad vsemi pričevalci. Pred tem časom se bodo namreč bojevali zgolj z ljudmi, v Antikristovem času pa se bodo borili osebno s Satanom. Pri prejšnjih preganjanjih so kralji zgolj ubijali, niso pa se pretvarjali, da obujajo mrtve, in niso kazali lažnih znamenj in ču- dežev, zdaj pa bodo ščuvali k zlu s strašenjem in zavajanjem, »tako da bodo zavedli celo izvoljene, če bo mogoče«.82 Naj v srcu nikogar, ki bo tedaj živel, nikdar ne vznikne misel: »Je Kristus storil kaj večjega? S kakšno močjo dela te stvari? Če Bog tega ne bi hotel, tega ne bi dopustil.« Apostol te svari, ko vnaprej govori: »Zato jim Bog pošilja delovanje blodnjave«83 – »poši- lja« pomeni »dopušča, da se zgodi« –, ne zato, da se bodo zagovarjali, ampak zato, da »bodo obsojeni«. Zakaj? Ker »niso verjeli resnici«, to je resničnemu Kristusu, »temveč so pritrjevali krivičnosti«,84 to je Antikristu. Tako kot te stvari Bog dopušča med preganjanji, ki se do- gajajo v raznih časih, jih bo dopustil tudi tedaj, in sicer ne zato, ker jih ne bi mogel prepreči- ti, ampak zato, ker bo, kot običajno, svojim tekmovalcem, podobno kot svojim prerokom in apostolom, zaradi potrpljenja dal venec zmage. Po kratkotrajnem trpljenju bodo torej podedovali večno nebeško kraljestvo, kakor pravi Daniel: »V tistem času bo rešeno tvoje 78 Dan 12,7. 79 Dan 12,11. 80 Dan 12,12. 81 Mt 10,23. 82 Mt 24,24; prim. Mr 13,22. 83 2 Tes 2,11. 84 2 Tes 2,12. 125BESEDE STARIH ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi,«85 seveda v knjigi življenja. »Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekate- ri za večno življenje, drugi pa za grajo in večno sramoto. Razumni se bodo lesketali kakor sijaj nebesnega oboka in mnogi izmed pravičnih bodo kakor zvezde na veke in še dlje.«86 BODIMO OPREZNI 18. Pazi torej nase, človek. Imaš znamenja Antikrista. Toda ne zadržuj jih le zase, ampak jih nezavistno posreduj vsem.87 Če imaš otroka po mesu, ga brž pouči o tem. In če si koga rodil s katehezami,88 ga prav tako posvari, da ne bo lažnega Kristusa sprejel kot resnične- ga. »Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu.«89 Plašijo me vojne med narodi, razdori med Cerkvami in sovraštvo med brati. Naj o tem govorimo, nikakor pa naj se to ne izpolni v našem času, a kljub temu bodimo oprezni. To sem hotel povedati o Antikristu. SVETOPISEMSKA PRIČEVANJA O DRUGEM KRISTUSOVEM PRIHODU 19. Sprejmimo in pričakujmo Gospoda, ki bo na oblakih prišel iz nebes. Takrat bodo donele angelske trobente. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Pobožni ljudje, ki bodo tedaj še živeli, bodo odneseni na oblakih in bodo prejeli nagrado za svoje muke: deležni bodo nadčloveške časti, saj so se nadčloveško borili. Tako namreč piše apostol Pavel: »Sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom.«90 85 Dan 12,1. 86 Dan 12,2-3. 87 Prim. Mdr 7,13. 88 Prim. 1 Kor 4,15. 89 2 Tes 2,7. 90 1 Tes 4,16-17. 20. Pridigar je vedel za ta Gospodov prihod in za konec sveta, ko je govoril: »Vesêli se, mladenič, v svoji mladosti!« In nato: »Odstra- ni jezo iz svojega srca, odganjaj nečistovanje iz svojega mesa in spominjaj se svojega stvar- nika, dokler ne pridejo hudi dnevi, dokler ne otemnijo sonce, svetloba, mesec in zvezde in gledalke skoz okenca ne otemnijo,« – s tem nakazuje na zmožnost vida – »dokler se ne oddalji srebrna vrvica« – s tem kaže na preplet zvezd, kajti njihov videz je srebrn – »in se ne prelomi zlata kamilica«91 – s tem namiguje na zlato sonce; kamilica je namreč znana rastlina, ki ima številne, krožno razporejene, sončnim žarkom podobne listne poganjke. »In vstali bodo ob glasu vrabčka in z višine bodo videli grozote na poti.«92 Kaj bodo videli? »Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba,«93 »in žalovala bo vsaka rodbina posebej«.94 In kaj se bo zgodilo, ko bo prišel Gospod? »Mandljevec bo cvetel, kobilica se bo zredila, kaprovec se bo razpočil.«95 Kot pravijo razla- galci, cvetoči mandljevec pomeni odhod zime: naša telesa bodo po minuli zimi zacvetela z nebeškimi cvetovi. »Kobilica se bo zredila«: okriljena duša si bo odela telo. »Kaprovec se bo razpočil«:96 nepostavneži, podobni trnju, bodo razpršeni. 21. Vidiš, kako vsi napovedujejo Gospo- dov prihod. Vidiš, da vedo za vrabčkov glas. Poglejmo, kakšen je ta glas. »Sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba.«97 Nadangel bo vsem naznanil: »Vstanite in pojdite naproti Gospodu!«98 Gospodarjev spust bo strašen. David pravi: »Naš Bog bo prišel očitno in ne bo molčal; ogenj bo plamenel pred njim, okrog njega bo silovita nevihta,«99 in tako naprej. 91 Besedo anthémion, »cvetlica«, ki jo na tem mestu uporablja Septuaginta, Ciril precej svobodno razume kot pomanj- ševalnico od anthemís, »kamilica«, čeprav gre v resnici za pomanjševalnico besede ánthos, »cvet«. 92 Prd 11,9-10; 12,1-4.6. 93 Mt 24,30; prim. Mr 13,26; Lk 21,27. 94 Zah 12,12. 95 Prd 12,5. 96 Ko so plodovi kaprovca zreli, počijo. 97 1 Tes 4,16. 98 Prim. Mt 25,6-7; Ef 5,14. 99 Ps 50 (49),3. 126 TRETJI DAN 2023 2 Po besedah Pisma, ki smo jih ravnokar preb- rali, bo Sin človekov šel k Očetu100 na oblakih neba, medtem ko bo tekla ognjena reka, ki bo preizkušala ljudi.101 Če bo kdo imel dela iz zlata, se bo še bolj svetil, če pa bo njegovo rav- nanje slamnato in neosnovano, ga bo použil ogenj.102 In Oče »se je usedel. Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg in lasje na njegovi glavi kakor čista volna.«103 To je rečeno po človeško. Zakaj? Ker je kralj teh, ki se niso omadeževali z grehi. Pravi namreč: »Pobelil bom vaše grehe, da bodo kakor sneg in volna,«104 kar je zname- nje odpuščanja grehov oziroma brezgrešnosti. Z neba pa na oblakih prihaja Gospod, ki se je vzdignil na oblakih.105 Sam je namreč rekel: »Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo.«106 KRIŽ – ZNAMENJE DRUGEGA KRISTUSOVEGA PRIHODA 22. Toda kakšno je znamenje njegovega prihoda? Naj si ga nikoli ne drzne posnemati nasprotna moč! Rečeno je: »Tedaj se bo pojavilo na nebu znamenje Sina človeko- vega.«107 Resnično Kristusovo, le njemu lastno znamenje je križ. Svetleče znamenje križa bo šlo pred kraljem in kazalo njega, ki je bil prej križan, da bi Judje, ki so ga prebodli in splet- karili zoper njega, ob pogledu nanj žalovali, vsaka rodbina posebej,108 govoreč: »To je on, ki so ga udarjali, to je on, v čigar obličje so pljuvali, to je on, ki so mu nadeli verige, to je on, ki so ga nekdaj na križu zaničevali. Kam naj pobegnemo pred obličjem njegove jeze?«109 Tako bodo dejali. Ker bo obdan z angelskimi vojskami, ne bodo mogli pobegniti nikamor. Znamenje križa bo zasejalo strah v sovražnikih 100 Prim. Dan 7,13. 101 Prim. Dan 7,10. 102 Prim. 1 Kor 3,12-15. 103 Dan 7,9. 104 Iz 1,18. 105 Prim. Apd 1,9-11. 106 Mt 24,30. 107 Mt 24,30. 108 Prim. Zah 12,12. 109 Prim. Raz 6,16; Nah 1,6. in veselje v prijateljih, ki so verovali vanj ali ga oznanjali ali trpeli zaradi njega. Kdo bo tedaj blažen, ker se bo izkazal za Kristusovega prijatelja? Ta preslavni kralj, ki ga spremljajo angeli in ki skupaj z Očetom sedi na prestolu, ne bo preziral svojih služabnikov. Da pa se izvoljeni ne bodo pomešali s sovražni- ki, bo »poslal svoje angele ob močnem done- nju trobente in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov«.110 Če ni preziral Lota, čeprav je bil en sam, kako bi lahko preziral množico pravičnih? »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!«111 bo dejal njim, ki jih bodo tedaj zbrali angeli in ki se bodo peljali na vozovih iz oblakov. NIHČE NE BO POZABLJEN 23. Toda morda kdo izmed navzočih poreče: »Revež sem,« ali: »Morda me tedaj najde bolnega na postelji,«112 ali: »Ženska sem in morda bom ujeta v mlinu.«113 »Ali ne bomo zato prezirani?« Bodi pogumen, človek. Sodnik ne dela razlike med ljudmi.114 »Ne sodi po videzu, ne obsoja po govoricah.«115 Pame- tnih ne čisla bolj kot nevednih in bogatih ne bolj kot revnih. Če boš na polju,116 te bodo vzeli angeli. Ne misli, da bo vzel lastnike zemlje, pustil pa kmete. Če si suženj, če si revež, naj se te ne polašča tesnoba. On, ki je »prevzel podobo sužnja«,117 ne prezira sužnjev. In če boš bolan ležal na postelji, je pisano: »Tedaj bosta dva na eni postelji; eden bo sprejet, drugi puščen.«118 In če boš, ne glede na to, ali si moški ali ženska, prisilno dodeljen na delo v mlinu in boš v okovih119 sedel pri mlinskem kamnu, te vseeno 110 Mt 24,31; prim. Mr 13,27. 111 Mt 25,34. 112 Prim. Lk 17,34. 113 Prim. Lk 17,35; Mt 24,41. 114 Prim. 1 Pt 1,17. 115 Iz 11,3. 116 Prim. Mt 24,40. 117 Flp 2,7. 118 Lk 17,34. 119 Namesto uveljavljenega branja paîdas éches, »boš imel otroke«, sledimo različici pédas éches, »boš imel okove«, ki je izpričana v enem od rokopisov. Spremembo grafema lahko razumemo v luči glasoslovnih sprememb, značilnih za helenistično grščino: dvoglasnik ai se je namreč že zelo zgodaj začel izgovarjati [e]. 127BESEDE STARIH ne bo spregledal on, ki »pogumno vodi ujetni- ke ven.«120 On, ki je Jožefa iz suženjstva in ječe popeljal vse do kraljevanja, bo tudi tebe iz stisk rešil v nebeško kraljestvo. Le zaupaj, le deluj, le pogumno se bôri, kajti nič se ne izgubi. Zabe- ležena je vsaka tvoja molitev in petje psalmov, zabeležena je vsaka tvoja miloščina, zabeležen je vsak post, zabeležen je vsak dobro ohranjen zakon, zabeležena je vsaka vzdržnost, izpolnje- na zaradi Boga. Prvenstvo med zabeležkami o zmagoslavnih vencih pa imata devištvo in čistost – z njima boš sijal kakor angel. Kakor si z veseljem poslušal lepe stvari, tako potrpež- ljivo prisluhni tudi nasprotnim: zabeležena je vsaka tvoja lakomnost, zabeleženo je vsako tvoje nečistovanje, zabeleženo je vsako tvoje krivo pričanje in bogoskrunstvo in čaranje in kraja in umor. Če boš to storil po krstu, bo vse zabeleženo, kar je bilo prej, pa bo izbrisano. POSLEDNJA SODBA 24. Rečeno je: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim.«121 Poglej, človek, pred koliko pričami boš stopil pred sodbo. Tam bo ves človeški rod. Preštej, kako številen je rod Rimljanov. Preštej, koliko je barbarskih plemen, teh, ki živijo zdaj, in teh, ki so izumrli pred sto leti. Preštej, koliko jih je bilo pokopanih pred tisoč leti. Preštej vse od Adama do danes. Množica je sicer številčna, a je še vedno majhna, kajti angelov je mnogo več. Tistih ovc je devetindevetdeset, človeštvo pa je eno samo.122 Glede na velikost vseh krajev je namreč treba prešteti množico prebivalcev. Vsa zemlja je kakor središčna točka sredi enega neba, in vendar nebo, ki jo obdaja, zaobjema takšno množico angelov, kakršen je njegov obseg; in nebesa nad nebesi jih imajo nepreš- tevno število. Pisano je: »Tisočkrat tisoči so mu stregli in desettisočkrat desettisoči so stali 120 Ps 68 (67),7. 121 Mt 25,31. 122 Od Ireneja naprej cerkveni očetje izgubljeno ovco iz Mt 18,12-14 in Lk 15,1-7 pogosto istovetijo s prvorojenim Adamom oziroma s celotnim človeštvom (prim. Irenej Lyonski, Zoper krivoverstva III, 19, 3; III, 23, 8; V, 12, 3; V, 15, 2). pred njim,«123 ne zato, ker bi bila njihova mno- žica tako omejena, ampak zato, ker prerok ni mogel izreči večjega števila. Ob sodbi bo torej navzoč Bog, Oče vseh, skupaj z njim bo sedel Jezus Kristus, ob njima pa bo navzoč Sveti Duh. Angelska trobenta bo nas vse poklicala, da prinesemo svoja dela. Se nam ni treba že zdaj vznemirjati zaradi tega? Človek, ne misli, da je obsodba vpričo tako številnih prič majhna, četudi je brez kazni. Ali ne bi raje izbrali, da večkrat umremo, kakor pa da bi nas obsodili prijatelji? 25. Bojmo se torej, bratje, da bi nas obsodil Bog, on, ki za obsodbo ne potrebuje ne zas- liševanja ne dokazov. Ne reci: »Ponoči sem nečistoval, čaral ali počel kaj podobnega, ko ni bilo zraven nobenega človeka.« Sodila te bo tvoja vest »med mislimi, ki te bodo obsojale ali opravičevale na dan, ko bo Bog sodil temu, kar se skriva v ljudeh«. 124 Strašno sodnikovo oblič- je te bo prisililo, da boš povedal resnico, ali pa ti bo dokazalo krivdo, če je ne boš izrekel. Ko boš namreč obujen, boš odet ali v svoje grehe ali v svoja pravična dela. To nam je razkril sam sodnik, Kristus, ko je dejal: »Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu,«125 s čimer se ni odrekel oblasti, ampak sam sodi po Sinu. Sin torej sodi po volji Očeta, saj volji Očeta in Sina nista različni, ampak sta eno in isto. Kaj bo torej dejal sodnik, ko boš prinesel svoja dela ali pa ne? »Pred njim bodo zbrani vsi narodi.«126 Pred Kristusom se bo namreč moralo pripogniti »vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo«.127 »In ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov.«128 Kako jih bo pastir ločil? Ali bo v kakšni knjigi natančno preveril, kdo je ovca in kdo kozel? Ali jih ne bo raje sodil po videzu? Ali ni ovca razpoznavna po volni, kozel pa po dlakavi in trdi koži? Tako, če se boš kmalu očistil grehov, bodo odtlej tvoja dejanja 123 Dan 7,10. 124 Rim 2,15-16. 125 Jn 5,22. 126 Mt 25,32. 127 Flp 2,10. 128 Mt 25,32. 128 TRETJI DAN 2023 2 čista kot volna,129 tvoje oblačilo bo ostalo neo- madeževano in boš vselej govoril: »Slekel sem svojo obleko, kako naj bi jo spet oblekel?«130 Po svojem kožuhu boš prepoznan za ovco. Če pa boš dlakav kot Ezav, ki je bil poraščen z dlakami131 in hudobnih misli in je zaradi ene jedi izgubil prvorojenstvo in prodal dosto- janstvo,132 boš postavljen med tiste na levici.133 Da le ne bi kdo izmed navzočih izgubil milosti ali se zaradi hudobnih del znašel med grešniki na levici! 26. Sodba je zares strašna in napovedi pora- jajo trepet. Pred nami leži nebeško kraljestvo, toda pripravljen je tudi večni ogenj.134 Kako naj torej ubežimo ognju, bo kdo dejal. Kako naj vstopimo v kraljestvo? »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.«135 Spoznajte pot. Zdaj ni potrebe po alegorijah, ampak je treba izpolniti povedano. »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me spre- jeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.«136 Če boš ravnal tako, boš kraljeval skupaj z njim, če pa ne, boš obsojen. Že zdaj torej začni ravnati tako in vztrajaj v veri, da ne boš kot nespametne device name- raval kupiti olja in se ti bodo vrata zaprla.137 Ne bodi prepričan vase samo zato, ker imaš svetilko, ampak poskrbi, da bo gorela. Naj luč tvojih dobrih del sveti pred ljudmi138 in naj Kristus ne bo sramočen zaradi tebe.139 Nosi oblačilo nepropadljivosti140 in se odlikuj po dobrih delih.141 Koristno upravljaj s katero koli stvarjo, ki ti jo je Bog izročil v oskrbništvo.142 Ti je bilo zaupano bogastvo? Dobro upravljaj z njim. Ti je bila zaupana beseda poučevanja? 129 Prim. Iz 1,18. 130 Vp 5,3. 131 Prim. 1 Mz 25,25. 132 Prim. 1 Mz 25,33; Heb 12,16. 133 Prim. Mt 25,33. 134 Mt 25,41. 135 Mt 25,35. 136 Mt 25,35-36. 137 Prim. Mt 25,10-12. 138 Prim. Mt 5,16. 139 Prim. Rim 2,24. 140 Prim. 1 Kor 15,53. 141 Prim. 1 Tim 2,10. 142 Prim. Mt 25,14-30; Lk 19,11-26. Primerno ravnaj z njo. Si sposoben pridobiti duše poslušalcev? Marljivo se posveti temu.143 Vrat dobrega oskrbništva je mnogo. Da le ne bi bil kdo med nami obsojen in vržen ven, ampak bi z zaupanjem šli nasproti večnemu kralju Kristusu, ki kraljuje na veke. Na veke namreč kraljuje on, ki bo sodil žive in mrtve, on, ki je umrl za žive in mrtve, kakor pravi Pavel: »Kris- tus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.«144 ZOPER MARKELA IN FOTINA: KRISTUSOVEMU KRALJESTVU NE BO KONCA 27. In če boš kdaj slišal koga govoriti, da bo Kristusovega kraljestva konec, zasovraži to krivoverstvo! Zmaj ima namreč še drugo glavo,145 ki mu je nedavno zrasla v Galatiji. Nekdo si je drznil trditi, da po koncu sveta Kristus ne bo kraljeval in da se bo Beseda, ki je izšla iz Očeta, razblinila v njem in ne bo več obstajala; tako je izrekel bogoskrunstva v svojo lastno škodo.146 Ni namreč slišal Gospo- da, ki je dejal: »Sin ostane vekomaj.«147 Ni slišal Gabriela, ki je dejal: »In kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«148 Preudari te njegove besede. Zdaj krivoverci učijo zoper Kristusa, toda nadan- gel Gabriel nas je poučil, da odrešenik ostaja vekomaj. Komu torej raje verjameš? Mar ne Gabrielu? Poslušaj Danielovo pričevanje, ki smo ga pravkar prebrali: »V nočnem videnju 143 Prim. 2 Tim 2,15. 144 Rim 14,9. 145 Prim. Raz 12,3. 146 Ciril meri na Markela iz Ánkire (ok. 284–374) in njegovega učenca Fotina, kasnejšega škofa v Sirmiumu (umrl po 362). Če je Arij Božji Logos razumel kot radikalno podrejen edi- nemu brezpočelnemu Bogu, pa je Markel, nasprotno, Božji logos razlagal kot neosebno Očetovo zmožnost (gr. dýnamis), ki je včasih skrita v Očetu, včasih pa razkrita v svetu. Markelov modalizem je znan zlasti po svoji eshatologiji: ko bo logos izpolnil svojo kozmološko in soteriološko vlogo, »bo svoje kraljestvo izročil Bogu in Očetu« (1 Kor 15,24), tako da bo, kot na začetku, »Bog vse v vsem« (1 Kor 15,28). Prav trditev, da bo Kristusa in njegovega kraljestva nekoč konec, je za Cirila in druge Markelove sodobnike predstavljala glavni kamen spotike. 147 Jn 8,35. 148 Lk 1,33. 129BESEDE STARIH sem gledal: Glej, skupaj z oblaki neba je pri- hajal nekdo kakor Sin človekov; dospel je do Staroletnega. Njemu je bila dana čast, oblast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu služili. Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo, ki ne bo uničeno.«149 Teh besed se oprimi in jim verje- mi, zavrni pa trditve krivoverstva. Čisto jasno si namreč slišal o Kristusovem kraljestvu brez konca. 28. Nekaj podobnega velja tudi za razlago o kamnu, ki se je utrgal z gore brez človeških rok,150 kamnu, ki je Kristus po mesu: »Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu .«151 In tudi David je nekoč dejal: »Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke.«152 Drugič pa: »V začetku, Gospod, si utemeljil zemljo,« in tako naprej; »Ona dva bosta prešla, ti pa ostaneš,« in tako naprej; »Ti pa si isti in tvoja leta ne bodo minila.«153 Te odlomke je Pavel razlagal z ozirom na Sina.154 29. Želiš spoznati, kako so tisti, ki učijo nasprotno, prišli do tolikšne norosti? Slabo so prebrali to, kar je apostol dobro zapisal: »Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh svojih sovražnikov pod njegove noge.«155 Oni pa trdijo: »Ko bodo sovražniki položeni pod njegove noge, ne bo več kraljeval.« Zmotna in brezumna trditev! Kako ne bi on, ki je kralje- val, še preden se je spopadel s sovražniki, še bolj kraljeval potem, ko jih je premagal? 30. Prav tako so si drznili trditi, da besede: »Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel,«156 jasno kažejo na to, da se bo Sin razblinil. Vi, ki ste med vsemi najbolj brezbožni, naj bi kot Kristusove stvaritve ostali, Kristus, po katerem ste nastali vi in sploh vse, pa naj bi prešel?157 Bogoskrunska izjava! Kako mu bo podvrženo vse? Vse, kar bo prešlo, ali vse, kar bo ostalo? 149 Dan 7,13-14. 150 Prim. Dan 2,34. 151 Dan 2,44. 152 Ps 45 (44),7. 153 Ps 102 (101),26-28. 154 Heb 1,8-12. 155 1 Kor 15,25. 156 1 Kor 15,28. 157 Prim. Jn 1,3. Nadalje, ostalo naj bi vse, kar bo podvrženo Sinu, Sin, ki se bo podvrgel Očetu, pa naj ne bi ostal? Podvrženo pa mu ne bo zato, ker bi tedaj začel ubogati Očeta – od vekomaj namreč vedno počne to, kar je všeč Očetu158 –, ampak zato, ker mu bo tudi tedaj poslušen, in sicer ne prisilno, temveč prostovoljno. Ni namreč suženj, da bi se ga moralo podvreči s silo, ampak Sin, ki uboga prostovoljno in z iskreno ljubeznijo. 31. Preučimo še izraza »dokler« in »vse do«: kakšen je njun pomen?159 Obravnaval bom njun pomen in skušal zavrniti njihovo zablodo. Ker so si drznili trditi, da besede: »Dokler ne položi vseh svojih sovražnikov pod njegove noge,«160 jasno kažejo na njegov konec, in ker so si drznili omejiti večno Kris- tusovo kraljestvo in z »dokler« postaviti mejo njegovi brezmejni oblasti, preberimo podobna mesta pri apostolu: »Vendar je od Adama pa vse do Mojzesa kraljevala smrt.«161 Torej so vse do tedaj ljudje umirali, po Mojzesu pa nekateri niso več umirali oziroma po prejemu postave ljudi ni več doletela smrt? Toda vidiš, da izraz »vse do« ne omejuje časa, ampak da je Pavel hotel predvsem pojasniti, da je – kljub temu da je bil Mojzes pravičen in občudovanja vreden mož – tudi njega in njegove potomce vendarle zadela smrtna obsodba, izrečena nad Adamom, čeprav niso grešili tako kot Adam, ki je v neposlušnosti jedel od sadu drevesa. 32. Sprejmi še drug podoben izrek: »Vse do danes leži na njihovem srcu zagrinjalo, kadar koli berejo Mojzesa.«162 Besede »vse do danes« pomenijo »vse do Pavla« ali »vse do danes in do konca sveta«? Če Pavel pravi Korinčanom: 158 Prim. Jn 8,29. 159 Predloga in veznika áchri in méchri sta v veliki meri sinoni- ma, ki pomenita »vse do«, »dokler« in »dokler ne«. Markel iz Ankire je na osnovi vrstic 1 Kor 15,25 (»Dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge«) in Apd 3,21 (»Njega morajo sprejeti nebesa do časov, dokler ne bo vse obnovljeno«), v katerih se pojavlja predlog áchri, trdil, da bo Kristusovega kraljevanja nekoč konec. Nasprotno pa Ciril z vrsto skrbno izbranih odlomkov iz Pavlovih pisem enostransko dokazuje, da áchri in méchri ne označujeta meje, kjer se vse konča, temveč mejo, onkraj katere se nekaj še nadaljuje. 160 1 Kor 15,25. 161 Rim 5,14. 162 2 Kor 3,15. 130 TRETJI DAN 2023 2 »Saj smo vendar s Kristusovim evangelijem dospeli vse do vas! Upamo pa, da bomo ob vaši rastoči veri oznanili evangelij tudi deželam, ki ležijo onkraj vaše.«163 Jasno vidiš, da ta »vse do« ni konec, ampak onkraj njega obstaja še nekaj. Kako si moraš torej zapomniti besede: »Dokler ne položi sovražnikov«? Tako, kot na drugem mestu pravi Pavel sam: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ‚danes‘,«164 kar jasno pomeni »vedno«. Kakor se ne sme govoriti o začetku Kristusovih dni,165 tako tudi ne prenašaj, da bi kdo kdaj govoril o koncu njegovega kraljestva. Pisano je namreč: »Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo.«166 SKLEPNA SPODBUDA 33. Čeprav imam še mnoga druga pričeva-nja iz božanskih Pisem glede Kristu- sovega kraljestva, ki se na veke ne bo končalo, se bom zadovoljil z doslej omenjenimi, saj gre 163 2 Kor 10,14-16. 164 Heb 3,13. 165 Prim. Heb 7,3. 166 Dan 7,14. dan že h koncu. Ti, poslušalec, pa izkazuj čast samo temu kralju in beži pred vsako krivo- versko zablodo. Po Božji milosti pa vam bom ob primernem času spregovoril še o preosta- lem delu veroizpovedi. Naj Bog vesoljstva v vas vseh ohranja spomin na znamenja konca sveta in vas nepremagane obvaruje pred Antikris- tom. Prejel si znamenja o zapeljivcu, ki bo prišel; prejel si dokaze resničnega Kristusa, ki se bo očitno spustil iz nebes. Beži pred prvim, ki je lažen, in pričakuj drugega, ki je resničen. Spoznal si pot, ki te bo vodila med tiste, ki bodo ob sodbi na desnici. Varuj, kar ti je bilo zaupano o Kristusu,167 in se odlikuj v dobrih delih,168 da boš lahko zaupljivo stal pred sodni- kom in podedoval nebeško kraljestvo. Po njem in z njim slava Bogu skupaj s Svetim Duhom na veke vekov. Amen. Prevedel: Sergej Valijev 167 Prim. 1 Tim 6,20. 168 Prim. 1 Tim 2,10. 131 Foto: Sara Mumelj 132 TRETJI DAN 2023 2 RAZMIŠLJANJA O ISLAMU: ZBRANI ESEJI DR. RAID AL-DAGHISTANI KUD LOGOS LJUBLJANA, 2023 RECENZIJA Novo delo slovenskega filozofa in islamskega teologa Raida Al-Daghistani- ja nosi naslov Razmišljanja o islamu: zbrani eseji. V delu naj- demo 45 esejev, ki jih je pisec spremne besede Aljaž Krajnc opisal kot »mikroštudije«, v katerih se avtor dotakne določenih tem iz preučevanja islama. Glede na to, da se Al- Daghistani v svojem opusu redno posveča raziskovanju sufijske filozofske misli, ne preseneča, da izbrani eseji poudarjajo razumevanju sufijske tradicije, Presežnega in duhovnosti, ki vodi do spoznanja Najvišjega. Avtor v esejih razlaga islamsko (pred- vsem sufijsko) duhovnost, pri čemer uporabi preprost in razumljiv jezik, dostopen širšemu krogu ljudi, ki jih za- nimajo vprašanja o islamski religiji. Ne nazadnje so bili eseji že vnaprej pripravljeni za širše slušatelje, saj so bili predstavljeni v radijski oddaji »Duhovna misel«. Eseji niso zahtevni za branje, a pričajo o avtorjevi strokovnosti, kar še najbolj ponazori z uporabo in razlago arabskih besed, ki je zaradi je- zikoslovnih posebnostih kdaj lahko težavna. Redna sklice- vanja na islamske učenjake dajo delu večjo težo. Bralca lahko pri prebira- nju knjige nekoliko zmoti razpored obravnavanih tem, saj so eseji naslovljeni in razdeljeni po kronološkem vrstnem redu objave v oddaji »Duhovna misel«. Tak primer je vprašanje posta v islamu, ki je omenjena v več esejih, a si ti medsebojno ne sledijo. Po drugi strani pa so vsi eseji vsebujejo enostaven uvod in zaključek kar po drugi strani omogoča jasno sledenje pisani besedi. Cilj dela je bralca nagovo- riti, naj bo v svojem življenju pozoren na nagovor transcen- dence. Zdi se, da avtorja pri tem koraku nagovarja sufijski način življenja, posvečen meditaciji in kontemplaciji ter iskanju najglobljega odnosa med posameznikom in Bogom. Čeprav je življenje sufijev večkrat predstavljeno kot ideal, je človek poklican k temu, da išče Transcenden- co in da je njegovo življenje napolnjeno z duhovnostjo ne glede na to kateri religiji ali filozofskemu nazoru sledi. Al-Daghistani se v svojih esejih dotakne vprašanj, ki se navezujejo na razumevanje islamskega prava in določe- nih islamskih verskih praks, še posebej posta in miloščine. Spregovori o etičnih vpraša- njih, minljivosti, vprašanju vesti in različnih vidikih du- hovnosti, pri čemer je vedno aktualen. Delo dodatno obogati slovarček arabskih pojmov, ki bralcu pomaga osvojiti določene arabizme. dr. Urška Jeglič 133 Foto: Sara Mumelj 134 TRETJI DAN 2023 2 V PARALELAH SMISLA DR. DEAN KOMEL INŠTITUT NOVE REVIJE, ZAVOD ZA HUMANISTIKO LJUBLJANA, 2023 ZAPIS O KNJIGI Monografija Deana Komela V paralelah smisla spada na področje hermenevtične filozofije, ki predstavlja tudi poglavitno referenčno polje problemske obravnave. Kot ključni toposi razmisleka se tako javljajo tematike, ki imajo odlikova- no mesto znotraj sodobne hermenevtične teorije, kot so kultura, humanistične vede, jezik, pesništvo, kritika tehnološko-kapitalsko-poli- tičnega obvladovanja sveta. Hermenevtični poskus »mislenja v paralelah« lahko tako štejemo kot poskus zdru- ževanja hermenevtičnega dialoga (Gadamer) s teorijo diskurza, v ospredje pa stopa tudi navezava na Nietzsche- jevo in Heideggrovo zarezo v filozofiji, ki jo zaznamuje prelom s tradicijo filozofije kot metafizike. »Mislenje v paralelah« bi v tem pogledu lahko obravnavali kot način preseganja metafizike skozi diferenco, ki ga zastopata predvsem fenomenološko- -hermenevtična in poststruk- turalistična smer postmoder- ne filozofije, vendar se avtor kritično izogiba karakteriza- ciji postmodernosti in ohra- nja miselno raven smiselne diferenciacije. S tem se skuša predvsem izogniti temu, da sam element misli ne bi preveč zapadel etabliranim intelektualnim in kultur- nim pozicijam, ki pogrešajo vzpostavljanje paralel (gr. parallelos, »drug ob drugem«), v prešivanju katerih prihaja do predrugačenja smisla. »Mislenje v paralelah« se vpleta v same pogoje mož- nosti razumevanja, ki in kot ga narekuje predrugačenje smisla. To seveda ne pomeni odmika od »realnega sveta«, še posebej če vzamemo v zakup, kako ga po avtorju opredeljuje nihilistični brez- smisel in totalizacija vsega obstoječega v funkciji dobi- vanja na moči, ki kot taka ne dopušča alternative bivanja. Preostane, da jo mislimo na njenih mejah – v paralelah smisla. Red. prof. dr. Marjan Krivak PROLOG Uvesti neko osnovo, jo položiti v pojmovanje in prenesti v sporočilu, terja, da najprvo nas same privedemo v paralelo biti, besede in smisla. Plutarhovi Bioi paralle- loi, Vzporedni življenjepisi, nedvomno zavzemajo izsto- pajoče mesto v biografskem zgodovinopisju. O tem, kaj je Plutarha navedlo, da vzpo- reja znamenite Rimljane in znamenite Grke, Romula in Tezeja, Julija Cezarja in Ale- ksandra Makedonskega, Cice- rona in Demostena itn., vsega skupaj je nabral blizu petde- set življenjepisov, je seveda mogoče obširno razpravljati. Naj tu zadošča le napotilo na termin synkrisis, »spojitev«, »združitev«, »primerjava«, »presoja«, ki služi Plutarhu, da skozi vzporedne obravna- ve poudari tisto »skupno v različnem«, ob zavedanju, da je to lahko posredovano šele, če »gremo skozi sito«, kar la- tinski prevod synkrisis (glagol krino, ki je tudi v osnovi besed »kritika«, »kriza«, »kriterij«) kot comparatio morda celo nekoliko prikrije. Čeprav se filozofija kot kritična misel, ki jo zaznamuje delo na pojmih, otepa primerjav in povezo- vanj vsevprek, je povsem običajno, da se pri ukvarjanju s filozofijo vzporeja Platona in Aristotela, Spinozo in Leibni- za, Kanta in Hegla, Hegla in Schellinga, Schopenhauerja in Nietzscheja, Husserla in Heideggra, Wittgensteina in Heideggra, Gadamerja in Derridaja ter tako dalje, če naštejemo le nekaj tovrstnih filozofskih parov. Za povrh 135BESEDE STARIH lahko ugotovimo, da so se vsi našteti tudi sami medseboj- no vzporejali, najpogosteje seveda v pogledu ostrenja kritičnih stališč. Zdi se, da z odstiranjem teh medsebojnih odnosov filozofska pojml- jivost pridobi dojemljivost, misel pa zadobi smisel. Dovolj je omeniti Platonove dialoge. Razgovor med premiš- ljevalci, ki niso kar kaki somišljeniki, pa med mislimi samimi, kar je, mimogrede, doprineslo nauk o idejah in razvitje dialektike, kaže na to, da je filozofska pojmovnost usidrana v neki prvotnejši, da ne rečemo prvinski dojem- ljivosti, ki se določilno izrazi v paralelizmu med misliti in biti. V novoveškem Spinozo- vem »prevodu« se to glasi: Ordo et connexio idearum idem est ac ordo et connexio rerum. Leibniz v Teodiceji ugotovi parallélisme harmonique des Regnes de la Nature et de la Grace oziroma parallélisme des deux regnes, de celui des causes finales et de celui des causes efficientes. Še pred tem je Des- cartes poskusil problem nave- zave duše in telesa razrešiti ob predpostavki psihofizičnega paralelizma, da bi se tako izo- gnil vzročno-posledični poja- snitvi. Ne samo misliti in biti, ideje in stvari, duša in telo, vzrok in učinek, pač pa tudi misliti in govoriti, pesnjenje in mislenje, smisel in misel, forma in materija, pa nadalje kultura in narava, zgodovina in narava, narava in umet- nost, podoba in glas, govor in jezik, slovar in enciklopedija, človek in žival, človek in stroj, človek in bog …, se naznanja- jo v vselej posebni medseboj- ni vzporednosti, ki prejkone uhaja pojmovni določenosti; tem bolj terja razumevanje in diferenciacijo smisla. Kaj naznanjajo paralele smisla? Znotraj izročila, ki še vedno ohranja svojo sporočilnost, se lahko en- ciklopedično sklicujemo tako na loci paralleli kot na Sacra Parallela. Odgovor je nemara potrebno pustiti odprt in se zraven vprašati, kako opredeliti to odprtost. V fenomenološkem slovarju imamo na razpolago naznako »kako«, ki opredeljuje parale- lo dajanja in podajanja nečesa kot nečesa. Z vsakim kot in kot tak, kot to, kot da se naznanja neki paralelni odnos, a para- lelnost sama razodeva neko presežnost v odnosu. Zaradi nje človek dojema sebe kot znamenje. Stoji nekje drugje, zunaj okvirov definicije. Paralelnost lahko dojamemo kot metaforo, simbol in pred- vsem alegorijo. Alegorija kot sestavljenka iz allos (»drugo«) in agoreo (»govoriti«) pomeni drugorek. To, da rečeno lahko izreka drugo, omogoča smi- selni transfer, v Heideggrovem poimenovanju hermenevtični odnos. Izročilo gramatične in alegorične interpretacije je sicer nadgradil Schleierma- cher z opredelitvijo hermene- vtike kot razumevanja govora drugega. Lahko bi pridali: v paralelah smisla, v vselej malo drugačnem smislu. »Dovolj je reči, da če sploh razumemo, razumemo druga- če«, strne Gadamer. Heidegger ob zarisu odnosa med pesnjenjem in mislenjem prevod parallelos opre na reklo gegen einander über, drugo napram drugemu. V slovenščini imamo na voljo besede vzporednost, vzporejan- je, vzporednik, vzporednica, ki drugo napram drugemu vpo- tegnejo v razpored, zaporedje in red, hkrati pa pritegnejo k tistemu, kar vzneseno štrli preko. Paralelnost je odnosnost, ki pušča odprt odnos. Zavze- manje odnosa opredeljuje filozofsko osmislitev, ki se usmerja na različna pro- blemska polja, s tem da vzdr- žuje odprtost smisla, pa naj gre za kulturo, humanistiko, družbo, etiko, ekonomijo, ekologijo, humanistiko, zna- nost, tehniko, umetnost ali religijo. Vprašanje smisla je tako, da narekuje vselej drugačne odgovore, pa tudi drugo govorico. Filozofija ne more prista- jati na nobeno vseobsegajočo enotnost, ki totalizira de- janskost v projekciji družbe- nega sveta, tehnološke cone in imperija kapitala. Paralele smisla niso projekti, marveč bivanjski zasnutki. Niso razvojne projekcije, marveč poti, po katerih se nam vselej vrača smisel. Vračanje tu spet ni nihilistično večno vračanje enakega, marveč prejemanje daru, ki potuje od enega do drugega kot vez bivanja. Red. prof. dr. Dean Komel 136 TRETJI DAN 2023 2 Foto: Sara Mumelj Izdajatelj: Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani Poljanska cesta 4, 1000 Ljubljana revija.tretjidan@teof.uni-lj.si Svet revije: Maksimilijan Matjaž, Martin Nahtigal, Cecilija Oblonšek, Jernej Pisk, Samo Skralovnik, Miran Špelič OFM Založnik: Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani Poljanska cesta 4, 1000 Ljubljana dekanat@teof.uni-lj.si www.teof.uni-lj.si Za založnika: Janez Vodičar Glavni in odgovorni urednik: Jonas Miklavčič, jonas.miklavcic@teof.uni-lj.si Uredništvo: Jan Dominik Bogataj ofm, Nina Ditmajer, Urška Jeglič, Gabriel Kavčič, Meta Košir, Aljaž Krajnc, Urška Mikolič, Martin Perčič, Liza Primc, Lucija Rožman, Nik Trontelj Priprava za tisk: Salve d.o.o. Ljubljana Oblikovna zasnova: Simon Korenjak Jezikovni pregled: Miha Šuštar, Mirjam Furlan Lapanja Članki s tipologijo 1.01 in 1.02 so recenzirani s strani anonimnega recenzenta Tisk: tiskano v Sloveniji Naklada: 350 izvodov Na leto izidejo 3 številke. Cena letne naročnine za Slovenijo je 23 €. Za tujino 35 €. Naročnina velja od tekoče številke do pisnega preklica, odpovedi pa veljajo od začetka obračunskega obdobja. Tretji dan lahko naročite na spletni strani Teološke fakultete UL. ISSN 1318-1238 KRŠČANSKA REVIJA ZA DUHOVNOST IN KULTURO cena: 7,99 € Naslovnica Avtor fotografije na naslovnici je Denis Končar. „Jesen“ V tokratni številki objavljamo serijo fotografij Sare Mumelj. TRETJI DAN revija.tretjidan@teof.uni-lj.si krščanska revija za duhovnost in kulturo PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA Drago Jerebic Terapevtske intervencije, osredotočene na regulacijo čustvenih vsebin PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA Sara Jerebic Razumevanje partnerskih odnosov skozi teorijo intimnosti in navezanosti TEOLOGIJA Janez Zupan Pravičnost v Pismu Rimljanom BESEDE STARIH Afrahat Pokaz o vojnah ESEJ Smiljan Trobiš Ob izbrani slovenski duhovni liriki TRETJI DAN krščanska revija za duhovnost in kulturo l 2023 2 TR ET JI DA N 20 23 2 2