IZPOVED
ALOJZ    GRADNIK
Jaz mrzim trga hrupni vik in šum in votli grom tribunovih besed, steptano pot in cilj blodljivih čred, češčenje pašnikov in slavo trum.
Več mi je borca enega pogum, ki proti sebi zove v boj ves svet,: požiga, ruši pot in novo sled njegov nemirni razkopava um.
Več so samote svete mi tišine, pogovor sam s seboj in več v globine, v vrtince srca lastnega pogrez.
Samo kdor vidi svoje korenine, premeri debla moč in vej višine in ve, kako je daleč do nebes.
ZADNJI POZDRAV
(Staroegiptski motiv.) ALOJZ    GRADNIK
Pred mano smrt. Podaja mi roke kot bolnemu, ko zdravje vrača se in znova jutranji mu sveti zor.
Pred mano smrt. Poljublja mi obraz. Sladak nje dih je, kakor preko jas razcvetenih zefirja rahli pih.
Pred mano smrt. Odganja vale muk kot lotosa omamni duh, kot drug, ki žejnemu ponudil je napoj.
Pred mano smrt. Hladi srce, telo, kot v vigredi na prašno pot lijo bleščeče kapljice oblačnih ros.
Pred mano smrt. Končana zdaj je pot.
Sprejema me jetnika, ki nazaj
spet vrača se, pozdravlja rodni kraj.
MOLITEV
ALOJZ    GRADNIK
O   blagoslovi Bog nam naša trda, 5 opočna tla, naš up, naš trud in znoj krvi nemire in grobišč pokoj — o, blagoslovi Bog nam naša Brda!
O, blagoslovi hiše krov in hleva in latnike pred hišo, črešenj sad in breskev cvet in polni sod in kad, ko breme trt jeseni dozoreva!
In blagoslovi nam, o blagoslovi, očvrsti z vedno slajšimi sokovi, drevo besede naše osamelo.
In kjer odpade z njega list, o daj, da ko se v solncu spet povrne maj, stotero novih listov bo brstelo.
USMILJENKI
ALOJZ    GRADNIK
Vsi v potu težkih, ledenečih srag, iščoč izhod s steklenimi očmi, po vrsti stopajo na smrtni prag, utrujeni, izmučeni, zasopli.
V vročini zunaj se sušijo parki in solnce skuša oživeti tok usihajoče, strjene krvi.
Nobeni žarki niso tako topli, kot topli so dobrotni, mili žarki vsevdilj se darujočih tvojih rok.