Še enkrat: »Vandali iz Zadobrove znani!«
V letošnji 1. številki Nsk je bil na-tisnjen članek s podpisom krajevne skupnosti Zadvor pod naslovom Vandali iz Zadvora znani. Nepodpi-sani člankar kritizira mojo novico v lanski Nsk štev. 12, da so v noči med 4. in 5. novembrom 1977 neznani storilci razbili tablo društva upoko-jencev pred vhodom v zadružni dom Zadvor, prevrnili vazo in pomendrali cvetje pred ploščo narodnemu he-roju Jožetu Moškriču. Pisec navaja, da je »zaradi nepreverjenih in dokaj enostranskih novic o tem dolžna de-mantirati pisanje tovariša Kasteli-ca.« In dalje: »Tovariš Kastelic bi se pred objavo lahko pozanimal na KS Zadvor ali na postaji milice, kjer povsod bi dobil točne mformacije, ne pa da z nepreverjenimi informaci-jami zavaja ljudi.« V članku tudi piše, da so bili storilci še isto noč znani ter predani sodniku za prekr-ške.
Zaradi tega »pojasnila KS Zad-vor« sem dolžan zapisati vso resnico o tem dogodku, potem pa naj bralci sami ocenjujejo, kdo »zavaja« ljudi in kaj pomeni »nepreverjena novi-ca«. In končno: Kaj je sploh možno demantirati v moji novici?
Dne 5. novembra 1977 dopoldne sem šel kot tajnik društva upokojen-cev po opravkih v društveno pisarno, ki je v prostorih zadružnega doma. Že ob vhodu v dom sem zapazil, da je steklena tabla DRUŠTVO UPO-KOJENCEV ZADVOR razbita na tisoče koščkov. To me je ogorčilo. Zato sem pogledal še malo naokrog in videl, da ie podrta tudi vaza za cvetje na podstavku pred ploščo na-rodnemu heroju Jožetu Moškriču, po tleh pa so ležali razmesarjeni še sveži rdeči nageljni, ki so bili tja prineseni za dan mrtvih. To me je še bolj ogor-čilo, kajti dejanja nisefli mogel (pa ga tudi noben poštenjak, posebno še ne borec NOV) ne bi mogel drugače oceniti kot vandalizem (to besedo dobro strokovno poznam). V za-družnem domu nisem nikogar našel, da bi se lahko podroboeje informiral (pokljukal sem tudi na vrata KS Zadvor). Zato sem šel naravnost k predsedniku izvršnega odbora dru-štva upokojencev Zadvor tovarišu Zu-pančiču in mu novico sporočil, hkrati pa vprašal, če on kaj ve o razbitju na-pisne table. Rekel mi je, da ne. Na dvorišču sva se potem sporazumela, da bomo dejanje prijavili. Odšel sem
domov. zavrtel telefon in zadevo pri-javil oddelku milice v Polju ter jih hkrati vprašal, če o dogodku že kaj vedo. Dobil setn odgovor, da še nič, obljubili pa so mi, da pridejo takoj pogledat in naj v tem času po možno-sti napišem tudi prijavo. Napisal sem jo nekaj po enajsti uri. Patruljo mili-ce, ki jo je vodil namestnik koman-dirja Tone Stiplovšek, sem pričakal doma, izročil prijavo, miličnika pa sta pisno prijavo sprejela, nato pa si ogledala prizorišče dejanja in takoj ukrepala.
To je torej resnica in dogovor na trditev, češ da so bili storilci odkriti še isto noč. Sicer je to mogoče, toda sprašujem se, čemu tisti, ki je storilca poznal, zadeve ni prijavil milici in društvu upokojencev Zadvor, saj predsednik in tajnik v kraju delova-nja društva nista nepoznana? Razen tega je bilo društvo oškodovano za dokaj drago tablo in je tudi dolžnost take reči javiti organom javne varno-sti (to dolžnost ima tudi vsak držav-ljan SFRJ). Zato se mi zdi trditev, da so bili storilci še isti večer znani in predani sodniku za prekrške, neko-liko iz trte izvita, kajti na milici v
Polju so mi dafi podatke, da so sto-rilca (tistega, ki je tablo dejansko, ra-zbil) L. S. iz Zadvora predali šele 4. decembra 1977 občinskemu jav-nemu tožilcu v Ljubljani pod opr. štev. 8-388-77 — in ne tisto noč, ko je dejanje storil. Šlo je za kaznivo de-janjepočl. 177 KZ —poškodovanje tujih stvari. Poleg tega so miličniki prijavili sodniku za prekrške že zna-nega L. S. in M. L. za storjene prekr-ške zoper javni red in mir. Sprašujem se, čemu je bilo treba objaviti nepo-poln članek o moji novici in me sku-šati postaviti v slabo luč! Avtorju članka svetujem, da se kaj več poza-nima, preden nekoga spravi v slabo luč. Sam pa želim, da bi me krajevna skupnost in družbenopolitične orga-nizacije v KS Zadvor kot krajevnega dopisnika Nsk obveščale o dogodkih, saj ljudje radi berejo naš list.
Na koncu pa še to: o vsej stvari sem poročal tudi na razširjeni seji IO DU Zadvor 26. januarja 1978 in moje ravnanje je bilo sprejeto kot edino pravilno, obsojen pa je bii članek, ki je bil uperjen proti moji novici.
ALOJZ KASTELIC